Boj za šolo in Slovenci. Uredništvo _D *o m o v i n e" nas opozarja na uvodnik v 145. štev. imenovanega lista s prošnjo, naj ga ponatisnemo. S tem ustrezamo tej prošnji. članek se glasi: Letošnji katoliški shod se je vršil na Dunaju, potem ko se je bil Beck že podvrgel Luegerjevi stranki. Udeležili so se ga ne samo Nemci, ampak tudi klerikalci vseh drugih narodnosti v Avstriji, ki so s to udeležbo jasno izrekli, da pojdejo pod Luegerjevo zastavo in njegovim vodstvom v boj, kakor bi rekel BSlov. Gospodar", za naše .narodne in verske svetinje". V tera boju za naše .narodne in verske svetinje" bo določal taktično postopanje pa Nemec Lueger, ,,najboljši mož" v Avstriji. Edo bi se čudil, da je vodjo kršč. socialcev prevzel ob.utek zmagoslavja, ko je videl pred seboj zbrane ne samo svojih zvestih nemških somišljenikov, ampak tudi svoje neneniške vazale, ki mu prisegajo svojo brezpogojno vernost in pokornost v boju proti napredku in prosveti. Vsvesti si svoje moči so voditelji kršč. soc. proglasili svoj program : Lueger vlada Dunaj, princ Liehtenstein doljneavstrijski dež. zbor. Weisskirchner je predsednik zbornice, Ebenhoeh in Gessmann sta ministra; Piusverein organizuje moči za povzdigo klerikalnega časopisja, Bonifaciusverein širi klerikalne misli v najširše vrste prebivalstva in katoliški Schulverein se pripravlja v prisotnosti članov vladarske hiše in zastopnikov vlade ter naprednega naučnega ministra na to, da razvname agitacijo za uvedbo verske šole v Avstriji. Dr. Schwarz (predsednik kat. Schulvereina) zahteva odstranitev ali premenitev drž. šol. zakona, dr. Mayer zahteva uvedbo Marijinih bratovščin za srednje šole in dr. Lueger poudarja potrebo pridobitve vseučilišč v Avstriji in upa, da se njegovi stranki to tudi posreči ter da jih bo mogla zopet vrniti cerkvi, ki je te visoke šole baje osnovala. Plod tega napornega dela klerikalcev je bil do sedaj jako uspešen. Posrečilo se jim je z znano šolsko novelo od 1883. 1. ljudsko šolo podrediti cerkvi in od te dobe napredujejo dosledno korak za korakom proti svojemu smotru, ki se imenuje konfesionalna šola. Lichtensteinov in Ebenhochov predlog o poklerikaljenju šol sicer nista bila uzakonjena, a česar niso klerikalci dosegli potom zakonov, so dosegli v praksi potom upravnih naredb. Z omenjeno novelo so zlomili načelo o šolski obveznosti; uveden je bil poldnevni pouk, ljudska šola še vedno ni brezplačna, dogmatika vpliva na didaktiko in vpliv cerkve na šolo postaja od doe do dne bolj odločilen. V naučnem ministrstvu sede na vplivnih mestih odločni klerikalei, v šolskih svetih vseh in tudi najnaprednejšib dežel sedi cela vrsta kanonikov in cerkvenih dostojanstvenikov, učiteljev bi pa tam zaman iskali. 1882. I. je bil izdan nov organizacijski statut za učiteljišča, s katerim je bil znižan nivo učiteljske izobrazbe. Pa tudi to klerikalcem še ni zadostovalo. Pozvan je bil v naučno ministrstvo znani klerikalec Hirn, katerega prizadevanja, še bolj znižati izobrazbo na učiteljiščih, je preprečila budnost češkega učiteljstva. V osnovnih šolskih zakonih se govori o vseučiliškem kurzu za učitelje, v noveli od 1883. 1. je to odstranjeno. Meščanska šola je životarila in životari še dandanes, za izobrazbo meščanskega učiteljstva se nihče ne briga. Meščansko šolstvo, ki v tujini povsod prospeva, ki je pravi blagoslov prebivalstvu za poljedelstvo, trgovino in obrt, ne stoji pri nas v Avstriji na višini naše dobe — in mi Slovenei sploh nimamo nobene meščanske šole.* Enako zanemarjene so tudi nadalje?alne šole. Da je temu tako, da se naše šolstvo ne samo ne razvija, ampak da naravnost nazaduje, treba pripisovati sistematičnemu, tajoemu delovanju klerikalcev na odločilnih mestih, v uradih in šolskih korporacijah. Sedaj pa se je čutil klerikalizem dovolj močnega, da javno nastopi in uaskoči naše šolstvo, da si ga popolnoma podvrže. Predsedaik katol. Schulvereina, dr. Schwarz, je priznal, da so potom upravne prakse pač mnogo dosegli, da jim pa to ne zadostuje več in da zahtevajo premeno osnovnega šolskpga zakona. Premenjen mora biti posebno paragraf, ki pravi, da naj bo pouk v posvetnih predmetih prost vsega verskega vpliva. čeprav je to v duhu zakona izrečeno, bi se raoralo po zahtevi dr. Schwarza kakor rak odstraniti in nadeja se, da se najde razumen kirurg, ki bo ta ured izrezal. * Eazen v Postojni. Ured. Klerikalei pridno suujejo v zadnjem času gimnazije, vzgajališča in konvikte in čuvajo, da vlada imenuje na vsa vplivnejša mesta v šolski upravi njih somišljenike ali služabnike. Narodnostne prepire zvito izkoriščajo sebi v prid; vsi narodnostni, kulturni, socialni in gospodarski spori naganjajo zaraditega vodo na njih mlin. Pri sedanjem kurzu šclske politike je postala Avstrija pravi eldorado samostanskih šol, dekliških licejev, učiteljišč in gimnazij. Država ni izpolnjevala svojih dolžnosti, ženski redi so razumeli duh časa. 1890. 1. je bilo v Avstriji še samo 7 samostanskih šol, večinoma učiteljišč. Od 1890 do 1900 je bilo osnovanih 9 novih in od 1900 do danes zopet 14 novih, tako da imajo danes ženski redi nič manj nego 25 ženskih učiteljišč v svojih rokah ali skoraj toliko kot država in občine skupaj! Tak je položaj dandanes v Avstriji sploh, pri nas na Siovenskem je pa vse to še mnogo hujše. Kako je z našo ljudsko šolo, nam bo jasno, ako pomislimo, da v deželnih šolskih svetih (štajeiskem in koroškem) nimamo nič vpliva, v tržaškem malo, ostaje nam torej edini šolski svet kranjski — o tem si pa na prstih lahko seštejemo, kdaj bo popolnoma v klerikalnih rokah. Kaj bo potem, o tem nas poučujejo dr. Lampe, dr. Krek in ostali voditelji S. L. S. na vseh shodih, na katerih z vso strastjo in gorečnostjo neizprosnih fanatikov vnemajo v nezavednem ljudstvu sovraštvo do sedanje ljudske šole in še posebno do naprednega učiteljstva. Z nenavadno ognjevitostjo iu srditostjo napovedujejo boj ia maščevanje vsem onim učiteljem, ki so na učiteljskem shodu v Eadovljici zahtevali, naj ostane sedaj veljavni državni osnovni šolski zakon neizpreraenjen v veljavi. Da so klerikalei nedosežai mojstri maščevanja, preganjanja, zatiranja in lnučenja svojih politiških nasprotnikov, je znano. Zgodovina človeštva ne pozna krutejših in brezsrčnejših preganjalcev kakor so klerikalci; ko jim pade kranjski deželni šolski svet v roke, se bodo vrgli z vso svojo nakopičeno srditostjo.na ljudsko šolo in z vso brezobzirno maščevalnostjo na napredno učiteljstvo, ki jim bo izročeno na milost io nemilost. In učiteljstvo bo stalo v tem boju samo brez prave in zadostne opore v preprostem narodu in vrstah razumništva. Začela se bo doba ovajanj, spletkarenja in hi^avskega klečeplaztva — in ljudska šola, ki naj bi nam odgajala mladino, nam jo bo zastrupljala — v vecjo čast in slavo slovenskih Luegerjancev ali S. L. S. Na vsem Slovenskem imamo eno samo višjo dekliško šolo v Ljubljani, ki jo vzdržuje ljubljanska občina, zato pa imamo na svojih tleh dolgo vrsto nemškutarskih ia italijanskih samostanskih dekliških šol. Kaj čuda torej, da je naše ženstvo še tako narodno nezavedno in — ne pobožno, to bi ne bilo nič slabega — ampak tercijalsko! Oe je klerikalcem res kaj do slovenske narodnosti, zakaj ne poslovenijo teh samostaaskih šol! Zakaj s tako skrbnostjo negujejo nemškutarstvo v našem ženstvu ? — In slovenska javnost, ki tako vzdihuje, da nimamo zavednega, v resnici izobraženega ženstva, zakaj se prav nič ne bavi s tem vprašanjem, zakaj molči ia topo strmi, namesto da bi dannadan kazala na ta ognjišča nemškutarskega tercijalstva in nazadnjaštva? Oe nam je kaj potrebno, so nam potrebne dobre posvetne dekliške meščanske šole, na katerih bi se naše hčere odgajale v zdrave, pametne in zavedne slovenske žene, ki bi razumele svoj položaj v narodu in važuost izobraženega ženstva za zdrav razvoj vsakega. posebno pa majhnega in teptanega naroda, ki je oprt samo nase in na svojo moč v trdnem in mučnem boju za svoj obstanek. Pa pojdimo dalje! Na Slovenskem nimamo še nobene slovenske gimnazije, pač pa imamo eno škofovo na Eranjskem in druga se nam pripravlja v Gorici; niraamo nobenega posvetnega odgojevališča, nobenega posvetnega zavoda za srednješolce, pač pa celo vrsto škofovskih zavodov, v katerih se odgajajo slovenski gimnazijei v enostranskem, zagrizeno klerikalnem duhu. Ti duhovski zavodi so popolnoma v duhovskih rokah, in duhovniki trde, da so bili osnovani in da so vzdrževani z izključno duhovskim denarjem. Mogoče je pač, da so duhovniki darovali za te zavode kaj več ko posvetnjaki, vsega pa gotovo niso dali in bi torej tudi ne iraeli pravice zahtevati od svojih gojencev, da jim za ono hrano in stanovanje žrtvujejo svoj duševni razvoj, svoje.mišljenje in svojo neodvisnost. Slovenski narod pa svojega duhovstva Bdobrotljivost in skrb za mladino" drago plačuje s tem, da mu velik del njegovega dijaštva v najlepši dobi, ko mu duh raste in razura dozoreva, na teh duhovskih zavodih zakrknjuje in v enostranosti in strankarstvu propada. Škodo, ki natn izvira iz te popolnoraa napačne in kvarne vzgoje, vidimo v javnem življenju, kjer nam tako primanjkuje vsestransko izobraženih, vseh predsodkov prostih mož, z velikim, širokim obzorjem, prostim poletom, mož, zmožnih .iste požrtvovalnosti in činorodne ljubezni do svojega naroda. In kako je na nemških gimnazijah za Slovence? Eak duh veje na teh učiliščih in vzgojališčih naše mladine ? Na vseh teh šolah je po navadi glavna oseba katehet, ki tudi javno ali vsaj tajno ovlada učiteljstvo in dijaštvo na svoji gimnaziji, ne po premoči svojega duha, ampak po svojih zvezah, ki mu donašajo še toplo vsako besedo, ki jo izreče profesor na katedru ali pa dijak v prijateljskem pogovoru. Vse, kar se na naših gimnazijah govori, pride po zvezah v katehetovo cenzuro, in ta daje potem vse, kar se mu zdi nevarnega, višjim oblastvom na znanje in v uradno porabo. V najnovejši dobi imajo kateheti v svojih mladih profesorskih somišljenikih v tem oziru izvrstno uporabne pomagače — in duh ovaduštva in nezaupnosti cvete in raste na korist klerikalizma in na neprecenljivo škodo slov. naroda. Navedel sem le nekoliko vsem znanih in neutajljivih dejstev, da se malo zamislijo tudi oni, ki vedno trde, da nara Slovencem klerikalizem ni nevaren. Edor razmišlja o našem šolstvu in še vedno pi#vi, da nam klerikalizem ni nevaren, temu pač ni pomagati. In kako je prišlo do tega, kdo je kriv, da je duhovstvo dobilo našo mladino popolnoma pod svojo oblast, da je zavladalo nad šolami, zavetišči in vzgojevališči ? Temu je kriv baš oni stari in v večini našega posvetnega razumništva tako globoko ukoreninjeni .verski in politiški indiferentizem, katerega izraz je bilo naše slogaštvo in rodoljubje, ki je bilo že popolnoma potolaženo, če mu je kdo le namignil, da je Slovenec. Te sorte rodoljubje in slogaštvo je krivo, da je duhovstvo zavladalo nad vsem, tudi nad onim, kar so posvetnjaki ustvarili za posvetnjake, to je tudi krivo, da se o šolstvu, o deških in dekliških vzgojevališčih ne govori, da se niti ne sme govoriti iz strahu, da bi se duhovništvu ne zamerilo. Iz same strahopetnosti . pred tem stanom mu plačuje slovenski narod najhujši tribut, kakršnega ni nikdar plačeval svojim najhujšim tlačilcem — prepuščajoč mu svojo mladino, da jo vzgaja v klerikalni zagrizenosti, enostranosti in fanatičnosti in jo s tem dela nesposobno za uspešno konkurenco s svojimi prosto in brez predsodkov odgojenimi narodnimi nasprotniki Nemci in Italijani. Edor ne vidi, da nas vede to po najkrajši poti v pogubo, ta je slep. Za one pa; ki to vidijo in, spoznajo, je zadnji čas, da se zdramijo in gredo na obrambo!