Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
letnik III.
CELOVEC. V SOBOTO 15. V. 1948
SLOVENSKO LJUDSTVO NA KOROŠKEM NI MRTVO. TEGA LJUDSTVA NE MOREMO IMETI ZA MRTVEGA NA OSNOVI PLEBISCITA. TO LJUDSTVO ZAHTEVA SVOBODO IN ZAHTEVALO JO BO, DOKLER JE NE DOBI. TUDI MI JO BOMO NEUTRUDLJIVO ZAHTEVALI ZANJ IN SKUPAJ Z NJIM.
Dr. Aleš Bebler
ŠTEV. 30 (123)
Amerika želi vojno napetost
Vlada Združenih držav Amerike je potom poslanika v Moskvi predlagala vladi Sovjetske zveze direktna pogajanja za odstranitev nesoglasij, ki vladajo trenutno med obema državama.
Kakor je poročal v nedeljo moskovski radio, je Sovjetska zveza predlog sprejela in po zunanjem ministru Molotovu ameriškemu poslaniku v Moskvi sporočila svojo pripravljenost za razgovore, ki naj bi izboljšali medsebojne odnose.
Po'poročilih iz Moskve je ameriški poslanik v Moskvi, Bedeli Smith, predal dne 4. maja t. I. sovjetskemu zunanjemu ministru Molotovu izjavo o odnosih med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo.
Vtej izj.avi trdi, da je za trenutni napeti položaj odgovorna politika Sovjetske zveze. Dalje tudi, da Marshallov Plan nikakor ne ogroža drugih dežel in da niti prihodnje volitve predsednika, niti bližajoča se gospodarska kriza ne bodo nikakor vplivale na zunanjo politiko ZDA.
Dobesedno izjavlja:
»Vlada ZDA želi izrecno objasniti, da v njenih odnosih do Sovjetske zveze ne zasleduje nobenih sovražnih ali agresivnih namenov!«
V svojem odgovoru se je zunanji minister Sovjetske zveze Molotov izrazil, da je vzela sovjetska vlada ameriško izjavo glede sovjetsko-ameriških odnosov na znanje in da je pripravljena, da se pričnejo pogajanja za izboljšanje medsebojnih odnosov in za poravnanje nesoglasja med obema državama.
»Sovjetski vladi*, pravi, »se zdi potrebno izjaviti, da se ne more strinjati s stališčem ameriške vlade, ki pravi, da je zakrivila trenutno nezadovoljivo stanje, ki vlada med Sovjetsko zvezo in Ameriko, politika Sovjetske zveze v vzhodni Evropi.
Glede odnosov Sovjetske zveze do sosednih in drugih evropskih dežel Sovjetska zveza lahko z zadoščenjem ugotavlja, da so se ti odnosi po končani voj-
ni znatno izboljšali. To izboljšanje je bilo izraženo v pogodbah o prijateljstvu in medsebojni pomoči, ki so usmerjeno izključno proti ponovitvi nemške agresije in njenih mcjrebitnih zaveznikov.
Znano je, da ZDA tudi poskušajo svoje odnose do sosednih dežel poglobili, kakor na primer s Kanado, Mehiko in drugimi ameriškimi deželami. To stremljenje je popolnoma razumljivo. Iz istega razloga pa je tudi razumljivo, da se Sovjetska zveza trudi, da izboljša odnose s svojimi evropskimi sosednimi državami. Sovjetska zveza bo to politiko vodila tudi v bodoče.«
Čim pa je moskovski radio, to vest objavil, je vsa zadeva dobila takoj drugo lice. Nenadoma sta ameriški in tudi britanski zunanji minister izjavila, da odklanjata tako direktna kot indirektna pogajanja s Sovjetsko zvezo.
Ameriški zunanji minister Marshall se upira sploh vsaki misli o pogajanjih med ZDA in Sovjetsko zvezo in izjavlja, da je bil prvoten namen razgovora poslanika Bedell-a Smith-a z zunanjim ministrom Molotovom le ta, da objasni Sovjetski zvezi »ameriško politiko v zvezi s številnimi govori v zadnjem času v ZDA.«
Angleški zunanji minister Ernest Be-vin pa je istega dne izjavil v Spodnji zbornici, da se noče več udeležiti nobene konference s Sovjetsko zvezo.
Nasproti temu vsekakor čudnemu stališču za zunanjo politiko zapadnih sil odgovornih mož, pa je pozdravljalo na stotine milijonov miroljubnih ljudi v vseh deželah sveta z velikim olajšanjem izjavo Sovjetske zveze o njeni pripravljenosti za odstranitev nesoglasij in težke more, ki leži nad vsem svetom.
Z volitvami ho ljudstvo CSR potrdilo ijudsko-demokratitno ureditev
V prisotnosti članov češkoslovaške vlade s predsednikom vlade Klementom Gottvvaldoru na čelu se je pričila v narodni ustavodajni skupščini debata n načrtu nove ustave. Po krajšem govoru obrazložitel ja dr. Prohaske so je prvi udeležil diskusije generalni sekretar KP Češkoslovaške Rudolf SIansky. Omenil je pomen pridobitev dela od leta 1945 do februarja 1948 in poudaril, da izraža načrt nove ustave Vse spremembe, do katerih je prišlo v zadnjih treh letih.
Češkoslovaška buržoazija je izgubila pravico vodstva nad političnim in gospodarskim življenjem Češkoslovaške, ker je češkoslovaško ljudstvo spoznalo njeno izdajalsko in sovražno vlogo v dobi Miinchena in nemške okupacije.
Nato je Slansky ugotovil, da so v Češkoslovaški izvedli dosledno demokratizacijo državne uprave in gospodarskega življenja. Danes je delovno ljudstvo Češkoslovaške gospodar svoje zemlje.
Omenil je tudi problem odnosov med Čehi in Slovaki in opozoril, da so predstavniki češke in slovaške buržoazije netili razdor med češkim in slovaškim ljudstvom, hkrati pa tesno sodelovali za lirbti Čehov in Slovakov.
»Naša nova ustava«, je rekel S!ansky, »rešuje na nov način vprašanje enotnosti med dvema bratskima narodoma. Popolna enakopravnost Slovakov bo zajamčena z industrializacijo Slovaške, ki bo zato imela iste pogoje za življenje kot Češka. Načrt ustave Češkoslovaške republike dejansko jamči za državljanske
pravice. Naša nova ustava je dokaz politične zrelosti našega ljudstva, dokaz višje in dovršenejše demokracije. Izraz te višje demokracije bodo svobodne demokratične volitve, na katerih bo naše ljudstvo potrdilo ljudsko demokratično ureditev naše dežele, slovansko usmerjenost v zunanji politiki in naš trdni sklep, da varujemo nacionalno neodvisnost in nedotakljivost naše države. Ta program je združil vse naše ljudstvo, zato pa bo tudi nastopilo na volitvah z eno samo listo.«
Ustava je bila sprejeta, ko jo je več kot milijon volivcev na 14.009 zborovanjih prerešetavalo in predlagalo številne spremembe, ki so se tudi upoštevale. Nova ustava je tako izraz ljudstva, ki je izbojevalo veliko zmago. Le tako je razumeti tudi proglas, ki ga je Komunistična partija objavila za volitve 30. maja t. I. in ki v njem pravi, da je bila Partija do februarskih dogodkov odločena, da gre samostojno v volivno kampanjo in s tem pridobi večino ljudstva zase. Strah pred gotovim porazom je dal reakciji povod, da je poizkusila inscenirati puč. Ljudstvo pa je s svojo odločno voljo ta poizkus preprečilo. Sedaj pa gre za vprašanja, ki ne zadevajo več interesov ene same stranke: gre za utrditev vseh pridobitev češkega ljudstva in za izvedbo petletnega plana, ki predvideva 60 procentni podvig življenjske ravni vseh delovnih množic. Zato se bo ob volitvah postavila enoina kandidacijska lista Nacionalne fronte.
Volitve bodo svobodne in demokratične; inozemskih tankov in tujih bajonetov ne bo videti. Tudi nasprotniki Nacionalne fronte so imeli popolno možnost, da postavijo svoje liste. Če so se temu od rekli, je to samo dokaz, da opozicija nima nobene zaslombe v ljudstvu in se boji, da bi javno stopila pred ljudstvo.
Cfiurciiifl ogroža suverenost evropskih držav
Združena delavska stranka na Madžarskem
Na Madžarskem so sklenile vse delavske in napredne politične organl-^cije, da se združijo v enotno delavsko stranko. Program združene madžarske delavske stranke, ki bo predložen f2. junija 1948 posebnemu kongresu, ki j® bil sklican zaradi združitve teh političnih organizacij, nakazuje v uvodu, da so nastale v triletnem razvoju demokracije na Madžarskem globoke spremembe v političnem, gospodarskem m socialnem življenju.
Razred veleposestnikov in kapitalistov je strmoglavljen, razred delavcev in kmebv pa je prevzel oblast v svoje
roko.
Da se zavaruje neodvisnost in svoboda Madžarske, se mora skupno z ostali-?11 ljudskimi demokracijami nadaljevati borba proti veleposestnikom, kapitalistom, klerikalni reakciji in fašističnim ^tankom. Stranka se bo trudila, da oži-v' masovno ljudsko politično organiza-Cll.°> »Fronto neodvisnosti« ter s tem reč , 1 manj nadomesti netrdno koalicijo današnjih demokratičnih strank.
Zunanja politika Madžarske naj le-1(‘lji na povezavi s Sovjetsko zvezo in ‘s»em sodelovanju in prijateljstvu z judsko-demokratičnimi državami. Zdru-j!lla madžarska delavska stranka izjav-rJ.u s°Udarnost z vsemi narodi, ki se bo-llo za svojo svobodo in neodvisnost pro-u ‘mperializmu.
Na gospodarskem in finančnem področju bo stranka storila vse, da se dvigne življenjska raven delovnih množic. Skrbela bo za to, da bo dvignila produkcijo, odstranila izkoriščanje in utrdila in razširila gospodarstvo. V načrtnem gospodarstvu pa mora doseči z ostalimi ljudsko-demokratičnimi državami še tesnejše sodelovanje.
Stranka bo stremela po pospešeni mehanizaciji poljedelstva in organizirala državne strojne in traktorske postaje. Ustanovila ho produktivne, nabavne in prodajne zadruge. Državno industrijo, ki naj postane vzor ostali industriji, bo stranka dalekosežno podpirala.
Združena madžarska delavska stranka se bo zavzela za reformo obstoječega šolstva in za podržavljen je vsfh privatnih šol. Zavzemala se bo, da bodo imele nacionalne manjšine enake državljanske pravice.
Ob koncu poudarja v programu, da se bori delavska stranka za socialistični družabni red, kjer ni izkoriščanja človeka po človeku in kjer bodo odstranjene vse ovire, ki danes še preprečujejo svobodni razvoj delavskega razreda.
Stranka se bori 'za družabni red, ki zagotavlja blagostanje posameznikov z dviganjem spolšne življenjske ravni vsega ljudstva.
Od 7. do 10 maja 1948 je bila v Den Haagu na Holandskem od Churchilla sklicana konferenca, na kateri so ponovno obravnavali vprašanje »Združenih držav Evrope«.
O tej konferenci pravi agencija TASS med drugim:
Udeleženci konference so imeli nešteto govorov, da bi zakrili imperialistične, protidemokratične in protisovjetske cilje Churchillove ideje, ki jih je propagiral pod krinko »reševanja za-padne civilizacije«, »reševanja načina življenja Evropcev« itd.
Churchillov otvoritveni govor je bil nadaljevanje njegovih govorov, ki jth je imel v Fultonu in Ziiricbu in v katerih je, kakor znano, hujskal na novo vojno. Govoril je o osnovanju »Združenih držav Evrope« in predlagal, da bi se ustanovil tako zvani skupni evropski parlament. Njegovi pripadniki so ga podprli in javno zahtevali, da se odstrani neodvisnost evropskih držav.
Moskovska »Pravda« zavzema k t«j konferenci svoje stališče in pravi, da je to zastarelo idejo sprožil Churchill, ki pa so jo Blum in njegovi prijatelji z navdušenjem sprejeli. Z osnovanjem »Združenih držav Evrope bi izgubile prizadete države neodvisnost in njihova suverenost bi bila občutno omejena.
Parola »antikomunizma , s katero poskušajo iniciatorji' te konference razširiti »zapadni blok« čez ves svet in ustvariti »Združene države Evrope«, nikdar ne more biti upravičilo za to, da bi postale evropske države province ZDA.
Francoski list »Humanite : imenuje to konferenco zborovanje mednarodnih reakcionarjev in ugotavlja, da je imel
Churchill v družbi Remadierja in Dala-dierja in 800 drugih mednarodnih reakcionarjev bombastičen nagovor o bodočnosti tako zvane »Združene Evrope«.
Vrsta komentatorjev omenja, da je zavzemal Churchill v vprašanju Združenih držav Evrope mnogo »zmernejše« in »previdnejše« stališče, kakor mnogo drugih govornikov. Nekateri opazovalci pa so mnenja, da se je v tem slučaju šlo za poprej razdeljene vloge, kajti če bi se v tem vprašanju Churchill sam preveč eksponiral, bi lahko nastopile nezažoljene posledice. Ker pa se je tega bal, je pustil govoriti svojim pajdašem iz manjših dežel. S tem manevrom je hotel zakriti pravo bistvo zamisli »Združenih držav Evrope«.
Pomembno mesto na konferenci je zavzemalo tudi vprašanje Nemčije. Konferenca, je javno podčrtala potrebo po vključitvi zapadne Nemčije v »Združene države Evrope«. Udeleženci konferenco so podprli tudi misel o ustanovitvi za-padno-nemške države ter ponovni vzpo, stavitvi njene militaristično-industrijska sile, ki naj bi bila odločilni faktor in orožje proti Sovjetski zvezi in proti deželam nove demokracije.
Ta konferenca je postala tudi forum za reakcionarno propagando različnih izdajalcev, ki so bili pregnani ali so sami pobegnili iz ljudsko - demokratičnih držav.
Neki holandski list kritizira v svojem uvodniku organizatorje te konference in pravi: Čeprav se je ta konferenca imenovala ,evropsko’, je bila v resnici la Churchillova. Saj je ravno Churchill ti, sti, ki na vse načine poskuša delati reklamo za združitev Evrope.«
Laži in grožnje so njihovi aigumenti
V	minulih dneh, ko so zastopniki zunanjih ministrov v Londonu ponovno razpravljali o bodoči usodi Slovenske Koroške, so avstrijski šovinisti v .svojem sovraštvu do koroških Slovencev in do vseh jugoslovanskih narodov odvrgli vsak čut sramu ter se v luči svetovne pozornosti razgalili do kraja.
Razjarjen vsled tehtno podprtih dokazov za upravičenost zahtev, ki jih je v želji po čim prejšnji normalizaciji odnosov z Avstrijo v zmanjšanem obsegu postavila vlada FLRJ in ki jih je mojstrsko utemeljil in branil šef jugoslovanske delegacije dr. Bebler, se je avstrijski zunanji minister dr. Gruber v pomanjkanju enakovrednih protidokazov poslužfl najbolj nesramne in ogabne taktike farizejskega licemerstva in podlih laži v takem obsegu, kot morda še nihče drugi pred njim v novejši zgodovini diplomatskega spletkarjenja in varanja svetovne javnosti.
Zgodovinska dejstva o nasilni germanizaciji v preteklih desetletjih, kakor izgon slovenske inteligence, odrekanje slovenskih šol, potvarjanje ljudskih štetij, razbijanje kulturnih prireditev, uboj dekana Limpla in pevca Habiha, gospodarsko izpodrivanje potom »Bodenver-mittlungsstelle«, so bila v očeh dr. Gruberja mirno sožitje, poslovnost in izpolnjevanje obvez St. Germainske pogodbe.
Čeprav so Gruberjevi tuji naredbo-ilajalci še pred nedavnim sami navajali trikrat večje število koroških Slovencev, je dr. Gruber pogreval Inž o 24.(XX) ne glede na to, da je bilo v procesu proti Maier-Kaibitschu dokazano, da so koroški nacisti nameravali izseliti 50.000 koroških Slovencev. Pri tem je dr. Gruber zavračal edino možni način ugotavljanja narodne pripadnosti prav tako, kakor svojčas Maier-Kaibitsch, ko je prvič zagrozil, da bo tako stališče povod za fizično uničevanje koroških Slovencev. Z lažjo »o mešanem ozemlju« je skušal osporovati etnično strnjenost Slovenske Koroške, čeprav jo je Britanska obveščevalna služba potrdila s tiskom Slovenske Koroške v sliki . , čigar izdajo pa je na ukaz od zgoraj v zadnjem trenutku preprečila s preimenovanjem v »Album Koroške«.
Slovesno predajanje oblasti iz rok vojnega zločinca Rainerja v roke drug! garnituri, ki jo je prehodno odobril Hitlerjev general Kesselring ter obljubo o vestnem izpolnjevanju nacistične oporoke je dr. Gruber poskušal prikazati kot junaško dejanje avstrijskih pro-tifašistov ter drzno lagal, da so bili pri tej ceremoniji udeleženi tudi koroški Slovenci in napredni Avstrijci.
Dejstvo o nepriznavanju slovenskih antifašističnih organizacij in preganjanju njihovih članov je za dr. Gruberja .. neovirano delovanje OF«. Istočasno ko tov. Karel Prusnik že v tretjič okuša demokracijo obeh Avstrij v kaznilnici v Karlau-u, je Gruber nesramno lagal o »visokih položajih', ki jih zavzemajo voditelji OF.
Gruberjevo laž o prednostih, ki jih baje uživajo v Avstriji borci proti fa-
Otvoritev novega italijanskega parlamenta
Dne 8. maja t. 1. dopoldne so otvorili oba doma novega italijanskega parlamenta.
Na seji skupščine je krščansko demokratski glasovalni stroj izvolil za novega predsednika krščanskega demokrata Giovanija Gronchija. Gronchi je bil fašistični minister v Mussolinijevi vladi.
V	senatu je vladni blok izvolil za novega predsednika Ivanca Bonomija, zanesljivega agitatorja ameriške politike v Italiji.
Tako je v skupščini in v senatu reakcionarna vladna koalicija vsilila na predsedniško mesto svoja kandidata.
Med nadaljevanjem popoldanske seje italijanskega senata so izvolili za podpredsednika senata komunista Mannu Scoccimarra.
Dne 11. maja t. 1. pa je pristopila skupščina k izvolitvi državnega predsednika. Do odločitve je prišlo šele po štirikratnem glasovanju, v katerem je bil izvoljen za italijanskega državnega predsednika bivši italijanski finančni minister Luigi Einaudi.
šizmu, je že javno ovrgel ugleden predstavnik naprednih Avstrijcev z ugotovitvijo, da so avstrijske oblasti razpustile udruženje političnih preganjancev in da so ti danes ponovno preganjani.
Dr. Gruber je odklanjal obvezo kaznovanja vojnih zločincev s sklicevanjem na osnutek pogodbe, ki to že predvideva. S tem je hotel odvrniti pozornost od dejstva, da so ostali vse do danes nekaznovani Fritz in Steinacher tor dolga vrsta koroških nacistov, ki so zagrešili težke zločine nad koroškimi Slovenci. Verjetno je tudi že vedel, da namerava avstrijski ministiski svet preprečiti celo izvršitev obsodbo nad Presterlom in Hahnovo, ki sta bila kot vojna zločinca, gestapovca in tuja špijona obsojena pred nedavnim v Ljubljani na smrt.
Istočasno ko so avstri ske oblasti s sklicevanjem na avstrijske paragrafe odvzele in odrekle potna dovoljenja najvidnejšim predstavnikom koroških Slovencev in le dni celo preprečile slovenskim gospodarstvenikom obisk zagrebškega velesejma, je dr. Gruber lagal, da avstrijski zakoni ne zabranjujejo koroškim Slovencem stikov z Jugoslavijo.
V zvezi z vprašanjem sovjetskega za-
stopnika glede diskriminacije, psovanja, groženj in dolžitve veleizdaje, ki so jim izpostavljeni koroški Slovenci, se je dr. Gruber licemersko skliceval na svobodo tiska, govora in tajil, da bi to delali ofi-cielni predstavniki Avstrije. Njegova pajdaša Wedenig in Karisch pa sta ga sama postavila na laž, ko sta po vr nitvi iz Londona kot člana avstrijske delegacije na javnih zborovanjih hujskala in grozila koroškim Slovencem. Karische-ve grožnje s paragrafom o veleizdaji ter Wedenigovo pozivanje na nasilje s koroškimi pestmi« in ščuvanje na vojno bo težko spraviti v sklad s pravico o svobodi govora.
Edino kar bo svet dr. Gruberju rade-volje verjel, je njegova izjava, da je sedanji deželni glavar Wedenig zadosti dober za A\ strijce njegovega kova. To pa očividno zato, ker je Wedenig svojčas navdušeno pozdravljal anšlus, ker se je v času nacizma udejstvoval celo na ozemlju okupirane Jugoslavije, ker je bil predčasno odpuščen iz Dachaua, medtem ko so morali drugi nastopiti zloglasni množični Todesmarsch v alpsko gorovje, in ker je navzlic nasprotni trditvi dr. Gruberja bil eden izmed di-
rektnih naslednikov Rainerja, čigar oporoko o »nedeljivi Koroški« še danes vneto izpolnjuje. Dr. Gruber se je gotovo sam dobro zavedal, da s svojim opravičevanjem in jalovim zagovarjanjem ni mogel ovreči Beblerjevih dokazov. Zato je raje s predajo pismene note prepustil sodbo o Wedenigu zastopnikom zunanjih ministrov samim.
Koroški Slovenci, ki po zaslugi britanskih zasedbenih oblasti nismo imeli možnosti, da bi s svojo navzočnostjo na konferenci v Londonu sami zavračali in razkrinkavali laži in potvorbe avstrijske delegacije, smo imeli v osebi dr. Beblerja odličnega zagovornika naših interesov. Z gnusom in prezirom smo spremljali umazane metode, ki se jih poslužujejo šovinistični predstavniki Avstrije pri reševanju vprašanja bodočega mirnega sožitja med dvema narodoma na Koroškem. Nič se ne čudimo, da jih pri tem podpirajo zapadne velesile, čeprav so o resničnem stanju na Slovenski m Koroškem iz lastnega gledanja točno poučene, ker vemo, da to delajo v interesu svojih imperialističnih naredboda-jalcev. Dejstvo, da s takimi nakanami ni .uspelo preslepiti sovjetskega predstavnika na konferenci v Londonu, nas utrjuje v prepričanju, da bo naša borba za pravico in proti potvarjanju resnice končno kronana z uspehom.
Izjava odbora Družbe sv. Mohorja v Celju
Na svoji seji dne 8. ma;a 1948, ki se je vršila v Ljubljani, je odbor Mohorjeve družbe v Celju soglasno sklenil priobčiti naslednjo izjavo:
Odbor celjske Mohorjeve družbe je v svojem javnem opozorilu, objavljenem v Slovenskem poročevalcu» dne 4. januarja 1948, štev. 3 ugotovil, da je prizadevanje g. Podgorca in njegovih somišljenikov: ustanoviti v Celovcu posebno Mohorjevo družbo, škodljivo nacionalnim in socialnim interesom Slovencev na Koroškem, ker hoče, izrabljajoč ime Mohorjeve družbe, razbiti enotnost v slovenskih vrstah na Koroškem ter .zabrisati in zamegliti v srcih koroških Slovencev zavest njih pripadnosti k skupni slovenski družini in jugoslovanski domovini.
Celjska Mohorjeva družba z zadoščenjem ugotavlja, da so koroški Mohorjani pravilno razumeli njen poziv in da jim je postala jasna proti-slovenska vloga sedanje celovške Mohorjeve družbe, zato so tudi več ko enkrat na glas ugovarjali izrabljanju imena in tradicij Družbe sv. Mohorja v protislovenske namene.
Kdor pozna zgodovino ustanovitve Mohorjeve družbe in njen zgodovinski razvoj zlasti v letih od 1919 do danes, in gospodu Podgorcu to ne more biti neznano, za toga je pribito, kar je zapisal leta 1920 v Mohorjevem koledarju družbeni tajnik prof. Janez Hutter, namreč: >' ... da je s prenosom tiskarne in uprave Mohorjeve družbe v letu 1919 na Prevalje, sedež dosedanje celovške matične Mohorjeve družbe na Prevaljah ter da je odslej država SHS njena domovina.«
Ugovor, da se cerkvena družba, kakršna je Mohorjeva družba, ne more prenesti v drugo škofijo, iz Celovca v Celje, ter da je iz tega razlogu ostala prvotna Slomškova Mohorjeva i ružba y Celovcu, za Celje pa se je ustan »vila nova Mohorjeva družba, je neiskreno podan v eni izmed celovških informativnil okrožnic in je zavijanje znanih dejstev) Res je, kakor je ugotovljeno že v naši zadnji izjavi, da se je osnoval po preselitvi Mohorjeve družbe v Celje, v Celovcu nekak odbor Mohorjeve dr-ižbe, a v resnici je bilo to le svojevrstno poverjeništvo za člane prvotne Mohorjeve družbe, ki jim je matična Mohorjeva družba iz Celja pošiljala svoje vsakoletne publikacije.
Ko se jo v letu 1934 cerkvenopravno uredilo razmerje med Celjan in Celovcem, je takratni celovški šk if mons. dr. Adam Hefter dejal celjskim odbornikom: Saj razumem, da bi ob danih razmerah Mohorjeva družba v Celovcu ne mogla izvajati svojega namena ter z izdajanjem knjig, pisanih v narodpem duhu, za vse Slovence ohraniti in dvignili njih versko življenje.« Ta Mohorjeva družba, ki vrši svojo nalogo za vse Slovence, ni druga, kakor celj-ka Mohorjeva družba. Če pa je ostal vsled dogovora 1934 naslov; Mohorjeva družba v
Celovcu, se je to zgodilo, da se omogoči celovškim odbornikom izposlovati od koroške politične oblasti tudi za Celovec tiskalniško dovoljenje Mohorjeve družbe. Vse drugo je že objasnjeno v naši zadnji izjavi.
Koroški Slovenci poznajo zgodovino Mohorjeve družbe in potek dogodkov od leta 1919 naprej, zato niti najmanj ne dvomijo, da je že od leta 1852 za Slovence samo ena Mohorjeva družba in to tista, ki jo je ustanovil Slomšek, ki se nahaja sedaj v Celju. Le ta je nosilka in čuvarka tradicij Slomškove Mohorjeve družbe.
Celjski odbor Mohorjeve družbe zato z veseljem ugotavlja, da so koroški Mohorjani v laki pravilni zavesti hvaležno sprejeli letošnji knjižni dar celjske Mohorjeve družbe,- ki se je navzlic znanim oviram mogel razdeliti koroškim Mohor-janom. Celjski odbor Mohorjeve družbe se zaveda svoje dolžnosti do koroških Slovencev in jim bo kakor letos tudi v prihodnje omogočil sprejemanje in ci-tanje knjižnih zbirk matične Mohorjeve d ružbe.
Sedanji odbor' celovške Mohorjeve družbe pod vodstvom g. Podgorca ni v ničemer upošteval izjave in opozorila celjske Mohorjeve družbe, pa tudi ni maževa! nasvetov in želja koroških Mo-horjanov, temveč izvedel v mesecu marcu 1948 izvolitev novega odbora za Celovec na način, da je po informativnih okrožnicah, ki niso točno poučile koroških poverjenikov o dejanskem razmerju med celjsko in tkzv. celovško Mohorjevo družbo, predložil poverjenikom kandidatno listo novega celovškega odbora. Na prvem mestu je predlagan v izvolitev g. Podgorc, za njim dva dosedanja odbornika, podpredsednik in tajnik, potem sledijo imena drugih kandidatov, med njimi imena znanih in odločnih koroških Slovencev, ki so in hočejo osta-tj/udje prave Mohorjeve družbe. Zna-
čilno je, da se teh zadnjih ni miti vprašalo, ali sprejmejo kandidaturo ali ne. Nekateri od teh so pismeno odklonili kandidaturo, ko so zaznali, da se nahajajo med kandidati novega odbora. Do 31. marca t. 1. , ki je bil zadnji dan glasovanja, se ni niti polovica koroških poverjenikov udeležila volitev. S tem je večina od njih dokazala, da se s protislovensko usmerjenim delovanjem prejšnjega in sedanjega odbora v Celovcu ne strinja, da ga kratkomalo odklanja. Zaradi pritiska, ki se je izvajal ob razdelitvi knjižnega daru Mohorjeve družbe v Celju na duhovnike — poverjenike, tl niso mogli dati močnejšega izraza svojemu odporu proti tkzv. celovškim odbornikom.
Odbor Mohorjeve družbe v Celju smatra za svojo dolžnost, da na to ponovno opozori javnost, predvsem koroške Slovence. Ponovno izjavlja, da je stari celovški odbor z g. Podgorcem na čelu izrabljal ime Mohorjeve družbe ž namenom, da pretrga kulturne zveze koroških Slovencev z matično Mohorjevo družbo in s skupno slovensko tjružino in razbija njih posebno edinost. Kakšno bi bilo delo novega odbora, ki bi ga vodil g. Podgorc in njegovi somišljeniki, ni ležko uganiti. Nikdar ne bo v skladu s tradicijami skupne Mohorjeve družbe, zasužnjeno bo nakanam nasprotnikov slovenskega naroda, ki hočejo koroške Slovence razna roditi. Zato matična Mohorjeva družba, stoječa na stališču enotne Mohorjeve družbe za vse Slovence s sedežem v Celju, ne priznava ne teh ne kakih drugih volitev posebnega odbora za Koroško.
Celjski odbor Mohorjeve družbe z zadoščenjem in z veseljem priznava, da so koroški Slovenci spregledali pravi namen ustanovitve posebne Mohorjeve družbe v Celovcu in jih poziva, da ohranijo tudi v naprej svojo zvestobo matični Mohorjevi družbi v Celju.
Odbor celjski NI je pesiavil svoje poverjenike za Koroško
Istočasno je odbor celjske Mohorjeve družbe sklenil in postavil poverjeniški odbor za koroške Slovence z nalogo, razpečavati mohorjeve knjižne zbirko in opravljati za odbor celjske Mohorjeve družbe potrebne posle na Koroškem.
Ljubljana, dne 8. maja 1948.
Dr. Franc Cukala I. r., F. S. Finžgar
I.	r., dr. Franc Stele 1. r., dr. Franc Kotnik 1. r., dr. Stanko Cajnkar 1. r., Munda Matija 1. r., Beno Kotnik I. r., dr. Marijan Brecelj 1. r., France Bevk I. r., ur. Anton Trstenjak I. r. in Lovro Kuhar I. r.
Na svoji seji dne 8. maja 1948 je odbor Družbe sv. Mohorja v Celju sklenil, da se postavi poverjeniški odbor Mohorjeve družbe za koroške Slovence in imenoval v ta odbor naslednje koroške rojake: dr. Luka Sieiičnik, Jaka Reichman, Janez Weiss in Blaž Singer.
Gornji sklep so podpisali vsi člani odbora. —
Koroški mohorjani in vsi koroški Slovenci, ki smo že od vsega početka spregledali načrte peščice protiljudskih elementov, ki bi z zlorabljanjem imena in izročil Mohorjeve družbe v korist sovražnikov slovenskega naroda radi razbijali našo narodno enotnost, se v celoti strinjamo z izjavo odbora Mohorjevo družbe v Celju. Prav posebno pozdravljamo njegov sklep o postavitvi poverje-niškega odbora za koroške Slovence. V imenovanju predstavnikov koroških Slovencev v ta odbor vidimo jamstvo, do bodo koroški Slovenci ostali zvesti svoji stoletni posrednici slovenske kulture — matični Mohorjevi družbi v Celju, da se je bodo oklenili še tesneje ter s tem najbolj prepričevalno obsodili vse sovražne poizkuse cepljenja in razdvajanja strnjene enotnosti koroških Slovencev z matičnim narodom.
(Slovenski poročevalec, 9. 5. 1948.)
^Enakopravnost” kor. Slovencev pred avstr, sodišči na Koroškem
Avstrijski zunanji minister Gruber je v Londonu pripovedoval zastopnikom zunanjih ministrov o »pravicah in enakopravnosti« koroških Slovencev. Dejal je, da so v Avstriji vsi državljani enakopravni, ne glede na njihov jezik, vero in narodnost.
V dokaz, kako lažnjive so Gruberjeve izjave, bomo navedli samo nekaj primerov iz zadnje dobe, kako avstrijske policijske in sodnijske oblasti »pravno« postopajo s koroškimi Slovenci v veli-kovškem okraju. Razmere v tem okraju so še posebno značilne, ker jasno kažejo, kako so avstrijska policija, sodišča in uprava najožje povezane z novimi nacističnimi organizacijami, ki imajo v tem okraju svoj center. Gotovo ni slučaj, da se še danes.nahaja ravno v tem izrazito slovenskem okraju vojni zločinec SA-Sfandartenfiihrer Hans Steinaclier nemoten in neoviran, medtem ko vsakega slovenskega funkcionarja, ki se v tem okraju samo za nekaj ur pojavi, takoj zasleduje avstrijska žandarmerija in britanska FSS. Tudi ni naključje, da ravno v Železni Kapli velikovški okrajni glavarji osebno »nadzorujejo« vse večje prireditve slovenskih organizacij in da ob teh prilikah vedno spet »goli slučaj« podžge od vseh strani privlečene nacistične tolpe za napade na slovenske, prireditve in udeležence teh prireditev.
Gospod Gruber bo verjetno navajal te slučaje v bodoče kot dokaze, kako »se avstrijske oblasti skrbno prizadevajo osebno za red in mir«. Vendar so pretepi sami na sebi proti njegovi trditvi o »mirnem sožitju obeh koroških ljudstev«.
Kaj bo šele svet, ki je poslušal gospoda Gruberja in njegovo razlago »pravic in enakopravnosti« koroških Slovencev, rekel na naslednje ugotovitve: Ti napadi nacističnih »Wurfkomand« na slovenske prireditve so postali tako izzivalni, da so pred nedavnim udrli v Dobili vesi celo v našo lastno hišo in tam napadli gledalce »Miklove Zale«! Avstrijska oblast gospoda Gruberja pa je tolmačila
enakopravnost in pravice« koroških Slovencev takole: Avstrijski žandarji so najprej mirno gledali, kako so nahujskani nacistični pobalini vdrli v slovensko dvorano, nato pa so hoteli prepovedati našo prireditev »zaradi ogrožanega miru'! Ko pa so naši fantje pognali nacistične izzivače, jih je Gruberjeva policijska pravica« klicala na odgovornost in jih obtožila pri sodišču!
A to ni edini slučaj te vrste. Revgar Polde in Krasnik Kristo sta bila pred meseci napadena in pobita, sedaj sta bila pred sodiščem kot obtoženca. Tov. Zanki iz Male vesi in tov. Butej iz Večne vesi sta obtožena, ker sta se branila ob priliki napada na prireditev Miklove
Zale«. Tov. Pečnik Jurij iz Podjune je bil napaden v svoji lastni hiši. Pobili so mu vsa okna, njega so pretepli, da je moral v bolnico, njegova otroka težko ranili s kamenjem. Gruberjevi velikovški »sodniki« pa ga kličejo pred sodišče kot obtoženca! Napadena Tomaž Ger-madnik in Rudolf Rutar iz Lovank sta bila istotako v posmeh občečloveški in v slavo Gruberjevi pravici kot žrtvi napada stavljena kot krivca pred sodnika. To
Kmečka zveza za Slovensko Koroško je nameravala odposlati 6 člansko zastopstvo na mednarodni velesejem v Zagreb, ki je od 8. do 17. t. m.
Imenovani zastopniki, tov. dr. Luka Sienčnik, inž. Marko Polcer, Florijan La-puš, Jože Vrečko, Blaž in Pavla Singer so kot zastopniki Kmečke zveze za Slovensko Koroško že v začetku aprila pri okrajnih glavarstvih Velikovec in Celovec zaprosili za izstavitev potnih dovoljenj. Do danes je dobil izstavljeno polno dovoljenje edino-le tov. inž. Marko Polcer. Dr, Sienčniku je okrajno glavarstvo Velikovec odbilo prošnjo. Vsem ostalim zastopnikom pa zavlačuje okrajno glavarstvo Celovec izstavitev potnih dovoljenj in se sklicuje na to, da še ni sprejelo od Varnostne direkcije za Koroško pooblastitev za izstavitev. Varnostna iu-rekcija pa se izb gava s tem, da še nima poizvedb o posameznih osebah, ki so zaprosile za polna dovoljenja.
K temu bi še pripomnili, da vse zgoraj navedene osebe stalno bivajo v okraju Celovec in so-tako za poizvedbo ter
pa je le nekaj primerov »enakopravnosti in pravic« koroških Slovencev, kot jih pojmuje gospod Gruber.
Za nas koroške Slovence in za vsakega poštenjaka, ki je kdaj malo bliže pogledal med nas, pa jih je zadosti. Ob njih najbolj živo občutimo vse velikanske pridobitve, ki so jih v »najčistejši kulturi« gojili s pomočjo istih sodnij in policistov na naši zemlji Gruberjevi bratje in predhodniki — nacisti. Njih usoda pa nam je porok, da bo slej ali prej propadel vsak, ki še nadalje skuša utrjevati njihovo pojmovanje pravic« in enakopravnosti.
oblasti vsak čas dosegljive in povsod poznane. Vsi tovariši so vidni strokovnjaki in gospodarji, funkcionarji Kmečke zveze za Slovensko Koroško. S lem, da bi obiskali mednarodni velesejem v Zagrebu, so si hoteli pridobiti novih izkušenj ter si ogledati nove načine gospodarskega življenja in ustvarjanja v sosedni državi Jugoslaviji. Ker pa so vsi dotični zavedni Slovenci in antifašisti, se avstrijskim oblastem ne zdi vredno, da ugodijo .njihovi prošnji in jim izstavijo potna dovoljenja. Značilna za to je tudi izjava uradnika Varnostne direkcije, dr. Hoppa, ki je izjavil ob intervenciji Kmečke zveze dne 11. 5. 1948, da za izstavitev potnih dovoljenj za omenjene osebe ni izgledov. To nam jasno dokazuje, da Varnostna direkcija ne zavlačuje izstavitev potnih dovoljenj samo zaradi pomanjkanja podatkov, temveč čisto načrtno odreka koroškim Slovencem pravice in enakopravnost, o katerih na drugi strani avstrijski državniki tako radi govorijo in skušajo z lažnjivimi trditvami premotiti svetovno javnost.
RAZ Pl S
Slovenska prosvetna zveza bo priredila tudi v poletnih mesecih letošnjega leta pod vodstvom čč. šolskih sester v Narodni šoli v Št. Rupertu pri Velikovcu
poletni gospodinjski tečaj in sicer od 15. junija do novembra 1948.
Slovenske mladinke, ki želijo obiskovati la tečaj, naj pošljejo pismene prošnje na Slovensko prosvetno zvezo v Celovcu.
Prošnje naj vsebujejo ime, rojstne podatke in bivališče prosilke, nadalje ime, starost in gospo-
darsko stanje staršev. Hkrati je treba prošnji priložiti kratek lastnoročno napisan življenjepis z navedbo predizobrazbe prosilke.
Ker je tudi za ta tečaj na razpolago le omejeno število mest, se naj mladinke, ki še niso dopolnile 17. leto, ne prijavljajo. Ob tej priložnosti že danes opozarjamo na zimski tečaj, ki se bo začel v novembru.
Prošnje je treba poslati najkasneje do 1. junija 1948 na Slovensko prosvetno zvezo v Celovec, Salmstrasse 6.
Slovenska prosvetna zveza.
Za kor. Slovence ni potnih dovoljenj
Kako so PONEMČEVALI
Značilno je, da so celo ta pouk izvajali popolnoma nesposobni učitelji, ki so bili brez izjeme najhujši sovražniki Slovencev. Ni slučaj, da sta oba profesorja slovenščine na celovškem učiteljišču in gimnaziji dr. Franz Koschier ter dr. Hans Widder, bila ilegalna nacista že v avstrijski republiki in da spadata med najbolj znane vojne zločince na Koroškem. V času nacistične strahovlade sta na odločilnih mestih vodila izseljevanja koroških Slovencev in uničevala slovenske kulturne ustanove in bogastva v Sloveniji. Dr. Franz Koschier je bil za časa nacizma »nemški svetovalec za kulturo« na Gorenjskem in v Ljubljani in med vodilnimi vodji Kaibitschevega Heimat-
~ | PLAČAJTE VEDNO |
NAROČNINO!|
bunda; dr. Hans. Widder pa odločilni član gestapovskega Sicherheitsdiensta na Koroškem in v Kranju.
O ljudskošolskih učiteljih je znano da so tvorili glavni kader nemškega nacističnega aparata pri izseljevanju in uničevanju slovenskih kulturnih zakladov in ustanov na Koroškem ter v okupiranih ozemljih Slovenije. O njih delu, ciljih in uspehih je izšla posebna knjiga, ki med drugim navaja, da je tisoč koroških učiteljev leta 1942 celo v počitnicah prostovoljno vršilo nasilno ponemčevanje na Gorenjskem.
Jasno je, da takšno učiteljstvo ni rabilo za pouk slovenščine potrebnih knjig. Tako vso dobo avstrijske republike ni bila izdana razen katoliškega katekizma in začetnice z 2/3 nemškega berila niti ena sama učna knjiga. Nacizem pa je uničil ravno s podporo in na pobudo šovinističnega učiteljstva tudi še zadnjo zasebno slovensko literaturo.
Kljub protestom in pritožbam tudi
po zmagi nad nemškim nacizmom koroške oblasti niso ustvarile potrebnih učnih knjig. V glavnem je ostalo pri napovedi o knjiga v tisku : podobno kot je tiska knjiga, obljubljena od avstrijskih oblasti na podlagi pritožbe koroških Slovencev na ženevsko Društvo narodov in evropski manjšinski kongres že od leta 1924 oz. 1932!
Ko pa so koroški učitelji segli po samopomoči in ie s privoljenjem zasedbenih oblasti uspelo natisniti vsaj učne zvezke za prve začetke slovenskega pouka, je koroški deželni svel njihovo uporabo z vsemi sredstvi sabotiral, na daljne izdaje onemogočil ter avtorja — učitelja Fr. Legata prisilno upokojil. Učiteiji, ki so sodelovali v uredniškem odboru, so bili odpuščeni kot Metod Janko iz Kotmare vesi, ali pa izročeni šikanam in aretaciji kot šolski upravitelj Fran Aichholzer iz Loč ob Baškem jezeru in Mirko Srienc iz Velikovca. —-
S tein zaključujemo odlomek iz spomenice, ki jo je preteklega mesca poslal Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, Medzavezniškemu svetu za Avstrijo na Dunaju.
(Konec)
Najlepši dokaz za to nam je tudi dejstvo, da je dobil, kakor poroča dunajski časopis, znani vodja »Heimvvehra« in Hitlerjev kolaboracionist Starhemberg. ki se nahaja nekje .v Argentiniji, pred kratkim avstrijski potni list.
Tako torej pojmujejo avstrijske oblasti enakopravnost in pravice koroških Slovencev. Kar za slovenskega antifašista ni dosegljivo, z lahkoto dobi vsem, posebno avstrijskemu delavstvu znani vodja še bolj znanega »Heimvvehra«. Naš odgovor na takšno ravnanje bo še ostrejša in odločnejša borba za naše pravice, popolno enakopravnost in pravo svobodo.
KAPLA — PODLJUBELJ l/
V okviru partizanskega tedna smo tudi mi v nedeljo, dne 9. maja 1948 na slovesen način obhajali spominski lan naših padlih borcev, partizanov, ki počivajo na pokopališču v Podljubelju. Zbrali smo se v lepem številu iz Kaple ob Dravi, Podljubelja in drugih vasi, da se na ta dan posebno spominjamo težke narodnoosvobodilne borbe, v kateri je naš narod doprinesel ogromne žrtve.
Na proslavi je govoril tov. Olipic, ki je med drugim dejal: »Proslavljamo partizanski teden, v katerem se še prav, posebno spominjamo naših najboljših ^i-nov, ki so doprinesli največje žrtve za osvoboditev svojega naroda, položili so svoja mlada življenja domovini na oltar. Padli so v neenaki borbi proti fašizmu, ubijali so jih SS-ovski krvniki samo zaradi tega, ker so bili zavedni Slovenci in so se borili proti zatiranju in nasilju. Kljub temu, da smo doprinesli v narodnoosvobodilni borbi ogromne žrtve za osvoboditev, naš slovenski narod na Koroškem še danes ne uživa svobode, še danes nas zapostavljajo, nam grozijo in nam odrekajo najosnovnejše demokratične pravice. Zaradi tega pa odločno nadaljujemo našo pravično borbo in se danes kot borci spominjamo naših padlih tovarišev ter jim obljubljamo, da bomo vstrajno hodili po poti, katero so nam kazati oni. Spominjamo se jih v neizmerni ljubezni, katero so oni nam pokazali v svoji borbi, v ljubezni do svojega naroda. Obljubljamo jim pa, da bomo odločno in brezkompromisno borili tako dolgo, dokler ne dosežemo naš veliki cilj, pravo svobodo v svobodni domovini.«
Z dvominutnim molkom smo počastili spomin padlim junakom, nato pa smo položili vence na grobove in tako dali izraza naši hvaležnosti do padlih tovarišev.
Slov. prosvetna zveza naznanja:
V	nedeljo, dne 16. maja 1948 ob 14.30
uri priredi SPD Drava« iz Žvabeka pri Hafnerju v Zgornji vesi igro »Scapinove zvijače«.	>
SPD Bilka« iz Bilčovsa priredi na binkoštni ponedeljek, dne 17. maja 1948 ob 14.30 uri pri Knabrlnu v Velinji vesi igro »Naša kri«. — Sodelujejo pevci. Po prireditvi veselica!
V	ponedeljek, dne 17. maja 1948 ob 15. uri priredi SPD »Kajuh« pri Hrenu v Št. Petru na Vašinjah igro »Davek na' samce«.
VABILO
na letni občni zbor SPD »Vinko Poljanecki bo na binkoštni ponedeljek, ilne 17. maja 1948 ob pol 9. uri v župnišču v Škocijanu.
SrD Škocijan
OBJAVA
Na binkoštni ponedeljek 17. maja 1948 ob 12 12. uri dopoldne bo pri Kolerju v Železni Kapli javno zborovanje Kmečko zveze za Slovensko Koroško.
Kmečka zveza ? za Slovensko Koroško
JUCOZA naznanja:
Kmetje — delavci!
Vse potrebno za gospodarstvo, kakor stroje, orodje, »nadomestne dele, živinsko in industrijsko sol, domače izdelke itd. dobite pri poslovalnicah JUGOZE.
Poslovalnica JUGOZE Pliberk (pri Brezniku) posluje vsaki torek, petek, soboto celodnevno in v nedeljah dopoldan. Kot poslovodja je nastavljen Maks Travn, pri katerem lahko naročite najrazličnejše stroje in motorje.
SPD Drava ; v Gliujah vabi na
NO V O M 1 K L O V O ZA L O,
ki bo na binkoštni ponedeljek, dne 17. maja 1948 ob 15.00 uri pri Cingelcu na Trati.
O klinik BOLEZNI KONJ
V naslednjem bomo obravnavali vrsto kopitnih bolezni pri konjih, katerih spoznavanje in zdravljenje je opisal veterinar Filip Kulterer. Ker je vrednost
konja v veliki meri odvisna od zdravega kopita, hočemo naše konjerejce in gospodarje seznaniti z znaki teh bolezni in možnostmi zdravljenja.
Katero kopito je bolno?
Dognano je, da pretežna večina konj Šepa vsled bolezni v kopitu. Zato je temeljita preiskava kopita silno važna in se ne sme opustiti pri nobenemu šepu-stemu konju, čeprav se na prvi pogled vidijo kakSne druge poškodbe. Za vsako preiskavo je treba konja presoditi v koraku, da se zanesljivo ugotovi, na katero nogo šepa. To je podlaga preiskave. Šepanje obstoji v tem, da konj z bolno nogo, ki jo bolj rahlo postavlja na tla, napravlja krajši korak, kakor z zdravo ter se tudi manj časa nanjo opira. Najprej je treba dognati, na katero nogo konj »pada«, to je na katero se silneje opira. Konj šepa na nogo, ki je oni nasproti, na katero pada. Pri ugotavljanju, na katero izmed sprednjih nog konj »pada«, nam je tudi v pomoč gibanje z glavo. Kadar konj stopi na nogo, na katero šepa, dvigne glavo, kadar pa stopi na nogo, na katero »pada«, to je na zdravo, pa skloni glavo — jo pripogne. Pri šepanju na zadnjih nogah je to ravno narobe. Če poslušamo udarec nog, opažamo, da so udarci z zdravo nogo krepi kejši nego z bolno. Iz tega, da dosežemo, na katero nogo in kako konj šepa, pa se ne more sklepati o vrsti in sedežu bolezni.
Po predvajanju pregledamo konja v
mirni stoji. Pri tej priliki ugotovimo najprej način stoje in morebitne nepravilnosti v obliki kopita in kakovosti roga. rane, brazgotine itd. Nato premotri-mo dvignjeno kopito na podplatu, s posebnim ozirom na strelo, petni oddelek in način podkovanja. Strelo, stranski strelni jamici in podplat v bližini strele se mora vedno dobro osnažiti, ker se ravno na teh mestih zaderejo v kopita žeblji in podobni ostri predmeti. Z otipavanjem kopita na ta način, da se ga objame z dlanmi obeh rok, se prepričamo, če je kopito povsod enakomerno toplo oziroma hladno. Prezreti se pa ne sme, da je kopito v petnim delu, kjer je rožena plast tanjša, vedno nekoliko topleje kot drugod. Slednjič pretipljemo kopito še s preiskovalnimi kleščami, zakar pa je potrebna že večja izvežba-nost. Končno snamemo še podkev in pregledamo vsak žebelj zase, ga pretipljemo, če ni topel ali celo moker in presodimo obliko in lego polkve, še točneje pregledamo podplat, belo črto in luknje, v katerih so tičali žeblji. Slednjič še natančno pregledamo svitek (krono) in pete, če ni morda opaziti ran, oteklin, gnojnega iztoka, odrtin itd.
Označiti hočemo najznačilnejše zni konj.
bole-
Splošno kopitno vnetje
To je razširjeno vnetje kopitne usnji-ce (žilnatih delov), zlasti Srednje in stranske žilnate stene. Med Korošci je za to bolezen splošno razširjena označka »rab«, najbrže iz nemškega »Rehe« (Hufrehe). Tej bolezni so podvrženi težki konji s širokimi in podložnimi kopiti, pa tudi konjem z grudastimi kopiti (Rehhul). ki so to bolezen že prestali, se rada ponovi. Napačno povezovanje kopita, slabljenje podplati in strele ter napačno podkovanje, zlasti ozke podkve, ki ne dajo nosilnemu rogu in zunanjemu obrobku jx>dplata zadosti opore, nadalje podkve z visokimi oprimni-cami (grifi) in neprimerno visokimi ob-zobci (Stolni) pospešujejo nastanek bolezni. Kot vzroke te bolezni navajamo: 1. Preutrudljivo in naporno delo, zla-
ljivo. Prvi, očividen in značilen pojav je naenkrat nastalo hudo šepanje, tako-zvana »zvezana hoja«. Tudi notranja temperatura je povišana. Značilno je postavljanje nog in hoja. Konj postavlja bolne sprednje noge pred se. če so obolele zadnje, pa vse štiri podse, obenem drži glavo povešeno. Konj hodi s kratkimi, hitrimi koraki in stopa na pete. Sled hudih bolečin prestopa žival z eno nogo na drugo, dihanje je otežkočeno. Včasih se vsled utrujenja in bolečin vleže in obleži. Apetita do jedi žival navadno ne zgubi, muči jo pa silna žeja; kopito je vroče in silno boleče. Potek bolezni je različen. Povprečno traja bolezen 6 do 9 dni. Če se pa zavleče na 3 do 4 tedne, nastanejo težke spremembe v obliki kopita. Sem pa tja pogine žival na zastrup-ljenju krvi. Zgodi se tudi, da odpade
rog. Zdravljenje splošnega kopitnega vnetja naj se prepusti živinozdravniku. Kot prvo pomoč priporočamo naslednje ukrepe:
Konja je treba zbositi (mu iztrgat! podkve), predolgo prstno steno poščipa-ti in vneto kopito hladiti z mrzlimi obkladki ilovice in očeta (essigsaure Ton-erde), pozimi z ledom in snegom. Obkladke pa moramo menjati in sicer takoj ko se ogrejejo. V začetku je umestno tudi izdatno puščanje krvi (4 do 6 litrov). Kot stelja je posebno priporoča ljivo debelo nasuto žaganje in čreslo (Torf). Preobilna in težko prebavna krma ovira zdravljenje. Da se prepreči vsedanje kopitne kosti, priporočamo de-bele podlage iz prediva, s katerimi podložimo pete, tako da se konj na srednji del kopita sploh ne opira. Lahka d čistila (glavberjeva ali grenka sol po 1/4 kg) so na mestu. Slabo ozdravljeno kopitno vnetje ima za posledico nastanek grudastega kopita. Takšen konj ni nikdar več polnovreden, vendar ga lahko a primernim podkovanjem usposobimo za lahka dela.
Otiske
sti po slabih potih in dolgotrajno obremenjevanje vseh ali j>osamezne noge (n. pr. prevažanje po železnici in parnikih ali če konj vsled bolezni posamezne noge preveč obremenjuje);
2.	splošno kopitno vnetje se pojavi pogosto v zvezi z influenco konj;
3.	krmljenje s težko prebavno krmo, zlasti s svežim ječmenom, ržjo. svežo in novo suho deteljo;
4.	to bolezen je opažati tudi kot posledico prehlajenja in v zvezi s porodom ali zavrženjem, zlasti, če se kobila pri tem predolgo ne otrebi.
Opisovanje vseh sprememb, ki se vrše v kopitu in katerih posledica jo končno nastanek takozvanega grudastega kopita (Rehhul), bi bilo težje razum-
ki jih ločimo v podplatne, petne in ste-nine, so krvavitve in vnetja žilnatih delov, povzročene po pritisku na žilnate dele. Najpogosteje se pojavljajo otislci v sprednjih nogah, raje na notranji kot na zunanji polovici. Otiske so vedno združene z izlivom krvi. Ge je množina krvi le neznatna, jo mehka rožena plast vsrka vase, kri se sesede. Pri poznejšem j)orezovanju najdemo rdeče ali rumenkaste lise v podplatnem rogu. Te vrste otiske imenujemo suhe otiske, ki so navadno brez posebnega pomena. Popolnoma zadostuje, če konja pravilno podkujemo in skrbimo za omehčanje kopita z ovitki. Če pa je bil razliv krvi •vsled hujšega pritiska ali pretrganja znatnejši ter se mu je pridružilo vnetje, tedaj se kri navadno razgnoji in povzroči vedno znatnejše šepanje. Take otiske imenujejno gnojne otiske. Gnojenje se navadno ne omeji samo na poškodovani del, temveč se razširi, si poišče pogosto iztoka nad svitkom (krono), Včasih se pa razširi gnojenje tudi po I>odplatih, da celo po gobasti peti, in preide končno tudi na kopitni hrustanec, to je prožni podaljšek kopitne kosti. K otiskom nagibajo predvsem spačena kopita (ploščnata, polna, stisnjena in najKil stisnjena) in konji z napačno stojo. Nastanek otiska pospešuje ali povzroča napačno porezovanje in podkovanje, prekratke in preozke pa tudi preširoke podkve, ki so predolgo ležale in tako postale neprikladne. Bolj poredko oti-ščajo podplat kamenčki in drugi trdi
predmeti, ki se zajedo med podkev in podplat. Nemški izraz »Steingallen« zajema i>otemtakem le manjši del otisk, čeprav se uporablja za vse vrste otisk. Otiske je lahko spoznati, če kopita na-tančno preiščemo s preiskovalnimi kleščami. Konj umika nogo pod pritiskom in potrkavanjem na bolna mesta. Pri gnojnih otiskah moramo rog na dotič-nem mestu izrezati, ne da bi ranili žilnate dele. Na ta način napravimo gnoju odtok in preprečimo širjenje gnojenja. Nastalo rano je treba temeljito raz. kužiti in tako obvezati, da nanjo položeni svalčki prediva tiščijo žilnate dele nazaj. Pod zmernim pritiskom se žilnatl deli tudi mnogo hitreje prerastejo s trdno roženo plastjo. Zastarele otiske, zlasti na petni steni zelo pačenih iq stisnjenih kopit in na kopitih okosteneli hrustanci se na ta način ne dajo odpraviti. V takih primerih skušajmo olajšati bolečino in zmanjšati pritisk na ta način, da podkev skrbno umerimo, tako da no tišči na obolela me3ta in poleg tega naj pravimo takozvani Collinov izrez.
(Se nadaljuje.)
Izdajatelj, lastnik in založnik lista:	Or. Franc Petek«
Vellkoree. Glavni »rednik: Dr. Franci ZwHt*r; odgo* rornl urednik: Kratici Ogris, oba Celovec, Salmstrafi* oprava: Celovec, VAlkermarkter StraSe 21. Dopisi se naj pošiljajo na naslov: Celovec (Klagonfurt), Postamt Posl* sohlieSfach 272. Tiska: »Kflrnlner Volksvertag O. m b. H.*t KUgenfurt, lO.-Oktober-fttra&e 7.
\

FRANCE BEVK
KAPLAN
Ko> je stopil v zakristijo, da si obleče plašč in nadaljuje mašo, ga je nenadoma obšla slabost. Sedel je in si z roko podprl glavo. V polzavesti. ko mu je zamolklo šumelo v glavi in so se mu temni kolobarji vrteli pred očmi, je prosil Boga, naj mu da moči, da bo mogel doma-šfcvati. Drobne, mrzle kapljice potu so inu stopale na čelo. Imel je občutek, da se med podmolklim šumenjem ruši svet.
Voda, 3 katero so mu zmočili tilnik in senca, ga je poživila. Polagoma se je zavedel in se šibko nasmehnil možem, ki so stali okoli njega. Počasi se je dvigni! in pomignil cerkovniku.
»Ali boste mogli?«
»Zakaj ne? Seveda bom mogel.«
V resnici pa se je bal, da ne bo mogel. Ali bodo tudi njega odnesli izpred oltarja kot njegovega prednika? Da bi le od-maševal, potem naj se zgodi po božji volji.
Ves bled, tresoč se je stopil pred oltar. Med mašo ga je še dvakrat obšla slabost, da je moral za minuto počivati.
MARTIN
ČEDERMAC
Ko je vzel kelih in hotel oditi, se je še enkrat ozrl po ljudeh. Nastala je minuta mučnega molka.
»Molite zame!« so mu zatrepetale po-sinele ustnice. »Bog z vami!«
Samo to, a ganljivo, pretresljivo; ženskam je šlo na jok. Potem se ljudje niso takoj razkropili po vasi, stali so pred cerkvijo in gledali za njim, ki je z omahujočimi koraki odhajal proti kaplaniji. Katini ni pustil, da bi ga podpirala. Nič! Saj je že čisto dober.
*
Čedermac je napol sedel, a napol ležal v naslanjaču in gledal v okno. Počival je. Jedi se skoraj ni dotaknil, tobačnica mu je ostala v žepu. Katina mu je prinesla skodelico kave, ki jo je užival v kratkih požirkih. Pred njim je stala in ga prosila, naj leže v posteljo; imela je preplašene oči. Ne, ne bo legel, zdaj še ne. Kaj pa si je izmislila! Saj mu ni nič, le odpočiti se mora. Tudi oni dan ga je bilo zgrabilo, a je bil takoj na nogah. Saj
se spominja. Pridiga ga je izčrpala, to bo minilo.
»Bilo je tako nenavadno,« je rekla Katina z žarečim pogledom.
Še nikoli ga ni gledala s takim nemim občudovanjem.
»Kaj stojiš in le gledaš!« se je vzne-voljil. »Pojdi [>o opravkih. Ne meni se zame!«
Katina je odšla; to pot bratu ni zamerila malce trde besede. Morda pa z njim res ni tako hudo. Čedermac je ostal sam.
Za trenutek je posluhnil za Katino, v ropotanje posode v kuhinji, nato se je zazrl v okno, v zadahle šipe. Izba ni bila zakurjena, med stenami je bilo hladno, da si je moral čez talar ogrniti še suknjo. Zunaj pa je bilo mrzlo. Veter je bil opoldne docela jsonehal, nebo se je sklonilo še globlje. Kazno je bilo, da se oblaki opirajo prav na krošnje dreves. Potem so začele naletavati omraz-nice, ko še listje ni popolnoma odletelo, le na vrhuncih gora so bili gozdovi že goli. Čedermac je skozi prosojne šipe strmel v igranje drobnih kosmičev, ki so letali vse križem in se vrtinčili kot bele mušice. Zdelo se je. da zaradi lahkote ne morejo najti tal, ampak prihajajo in se zopet spovračajo pod oblake. In vendar so legali na veje, na listje, na kamenje in že so izginjali kot dih, za njimi so ostajale le drobne, komaj vidne kapljice. Skozi omraznice je bilo videti sosednja pobočja, kakor da so zastrta s tančico.
V zraku, še v sobi je viselo zimsko občutje. Čedermac se je stresnil, četudi je čutil vročino po telesu in ga je žgalo v očeh. Bil je ohlapen kot obrisnica, brez
moči, ob srcu je čutil stiskajočo bolečino. Katina je imela prav, leči bi moral. Saj je tudi sam pomislil na to. Čutil je, da to ni le trenutna slabost, ampak da se ga loteva resna bolezen. Da bo kmalu na nogah kot oni dan, je rekel sestri, a tega še sam ni verjel. Da, prepričan je bil prav o nasprotnem. Še eno razburjenje, pa ga bo zlomilo. Tako si je že prej napovedal. Ne bo tako kmalu vstal, ako leže, s tem je v tem trenutku tako trdno računal kot z jutrišnjim dnem. Ali pa ga zadenejo posledice zaradi njegove današnje pridige. Tudi to se mu je zdelo neizogibno, saj ni prezrl Žefa Kli-njona, ki je stal ob krstnem kamnu. Zdaj se bo lahko maščeval, zdaj mu ne more uteči, zdaj ga nič več ne more rei šiti razen bolezni. Morda ga izvlečejo celo iz postelje.
Ni ga več razburjalo ne prvo ne drugo. Bil je miren, bolj miren kot prejšnji dan ko se je vračal od Severja. In se ni kesal. Če bi mu bilo še enkrat stopiti na prižnico, bi storil isto. Niti za trenutek bi se ne obotovaljal. Ne le zaradi tega, da bi ga verniki ne zalotili na laži. To navsezadnje ni bilo glavno. Ni delal proti sebi. proti svoji vesti, to ga je navdajalo z zmagoslavjem, ga delalo srečnega. Tiho se je nasmihal v okno. Kaj se mu sploh more zgoditi, da bi ga še zadelo, ko pričakuje vsega? Vsega! Kaj?
Stresla ga je mizlica, trepetal je in s© tesneje zavijal v suknjo. Bolela ga j© glava; imel je občutek, kakor da mu nekaj potiska oči v lobanjo. Dvignil bi s© in odšel po izbi samo zato, da bi videl, če še more hoditi. Čemu? Obsedel je. /'	(Dalje)