ZRAČNI NAPAD
BOŽO   VOD USEK
Naenkrat so zvonovi in sirene zaceli biti, vpiti v divjem hrumu, in vmes je bilo slišaii jeklene ogromne hrošče po brnečem šumu.
Ljudje na vrat na nos so v smešnem diru se tekli skrit med heraklitne stene, ker že so hrošči vsipali ognjene odpadke po prepadenem vsemiru.
Na bližnjih gričih se je zapodilo sto majhnih gluhih ragelj proti nebu, nesoč nad mrtvim mestom oznanilo o nekem davnem križu in pogrebu.
Med treskom so po ulicah lijaki zazevali, sladikasto rdečilo v m&rogah je zidove poškropilo, frčali so razkosani vojaki.
Po celi panorami so se v beli vijugi dvignili lahkotni dimi, z zvonikov, streh so švignili veseli plameni kvišku v sončni, bledi zimi.
Odprle so se v bolnicah garažef avtomobili s križi so zdrveli, z Magirusovo lestvo so hiteli gasilci tja, kjer se petelin kaže.
Psoglavski potapljači so planiti na cesto in brodili po lepljivi strupeni brozgi in po tleh trosili bet prah kot po slabo rodeči njivi.
Jekleni hrošči so takrat se s pravo lagodnostjo obračali na sivi nebeški ploskvi in v nepozabljivi mogočnosti izginiti v daljavo*