štev. 12. V Ljubljani, v sredo 22. marca 1QT6. Leto III. Z bojišča pod tirolskimi Dolomiti, kjer se vrše zlasti topovski boji z Lahi. V ospredju municijska kolona. Kari Ettlinger: Lajnar. Ob cesti, ki je vodila iz velikega mesta na izletni prostor zunaj v gozdu, je sedel lajnar. Melodija njegove lajne je vreščala v svetli pomladanski dan ter je plašila vrabce in drozge s s\ojimi disakordi. Bil je delavnik, in le malo izprehajalcev je prišlo po poti. In le prav redkokdaj je zarožljal na lajnarjev krožnik kak novčič. Kakor vsi ljudje, ki življenju niso koristni, je bil tudi lajnar filozof. Kadar je zagledal prihajati po cesti kakega človeka, ga je že oddaleč ocenil: ta ti bo nekaj dal — ta ne bo dal ničesar. In znal je z obrazov citati tako dobro, da se je redkokdaj zmotil. Lajnarja je od vrtenja orgelj bolela roka. Hotel je nekoliko prenehati, toda zagledal je štiri može, ki so se mu bližali v živahnem razgovoru. Zato je vrtil urno dalje in obenem klical. »Dajte ubogemu, bolnemu očetu z veliko rodbino miloščino!« Štirje možje, poglobljeni v svoj razgovor, so šli bezbrižno mimo. Toda po par korakih se je eden ustavil, segel v denarnico, se vrnil ter je vrgel beraču na krožnik denar. Ko so to videli ostali trije, so storili po njegovem vzgledu. Nato so to šli dalje. Lajnar je izpraznil krožnik in je našel: en dvovinarnik, en desetvinarnik, krono in — hlačni gumb. »Čudno!« je modroval lajnar. »Štirje gospodje, ki so vsi iz istega društvenega sloja, precej enake starosti, a vendar mi je dal vsak drugačno miloščino. Kdo mi je neki podaril krono? Plavolasec, ki seje vrnil prvi? Ali črnobradec? In ali jo je dal hotoma, ali pa le pomotoma? In kateri neki mi je vrgel na krožnik gumb? Tako je razmišljal lajnar in ni mu dalo miru. Prerad bi zvedel resnico. Neprestano je ugibal. In dejal si je: »Počakam, da se zvečer vrnejo po cesti v mesto. Potem jih vprašam. To se pravi: ne naravnost, sicer bi mi niti ne odgovorili. Premeteno moram to dognati!« In samozadovoljno se je smehljal ter dalje orgljal »Valček krač«. Res: z\-ečer so- prišli vsi štirje zopet mimo. Lajnar je vstal, pozdravil in dejal: »Oprostite, gospodje, staremu čudaškemu beraču njegovo radovednost! Danes popoldne ste mi dali miloščino — Bog Vam poplačaj! Eden mi je dal toliko, kolikor drugi. Prosim Vas: povejte mi vsak zase, zakaj ste mi dali miloščino, — Bog Vam jo povrni!* Gospodje so se smejali, in eden je dejal: »To je resnično original! Toda stvar je zanimiva. Dobro, povejmo mu«. In takoj je začel: ^ »Če hočem povedati istino, sem ti dal miloščino zato, ker mi je tvoj pogled zoprn. Berači so zmerom grdi. Nisem moralist, ne preiskujem, ali je berač svoje revščine sam kriv ali ne, dajem vsem beračem enako — a le zato, ker so ubožci nekaj neestetičnega!« Tedaj je vedel lajnar, kdo mu je dal dva vinarja. Drugi mož je rekel: »Moj občutek za lepoto ni tako občutljiv. Človek mora gledati ob vsakem koraku toliko zoprnega, da se zaradi beračev že ne vznemirjam več. Miloščino dajem le iz nekakega čuvstva dolžnosti. Neprijetno mi je, ker vem, da je na svetu toliko revežev, medtem ko se meni godi prav dobro. Čutim, da je usoda kri- vična, in zdi se mi, kakor bi me grizla vest. Zato, in iz nobenega druzega vzroka, podpiram reveže, kjer jih najdem! Ne morem dajati mnogo, a dajem brez kesanja!« Tedaj je vedel lajnar, kdo mu je dal deset vinarjev. Nato je dejal tretji: »Če hočem biti pošten, povem, da sem dal miloščino iz — strahu. Iz strahu pred tem, da bi se tudi meni kdaj v življenju godilo tako neusmiljeno slabo. In potem me muči misel, kdo bo pa tebi pomagal? Zato se skrivaj zgražam nad vsakim beračem, in zato podarim kaj !< In lajnar je vedel, kdo mu je podaril krono. Četrti pa je rekel: »O, vi sebičneži! Ali ne veste, da je dolžnost vsakega kristjana, lačne nasititi in žejne napojiti! Iz usmiljenja sem mu dal, ker je moje srce mehko in moja duša dobra! Ni li rekel naš Očerešenik: »Karkoli ste storili za mojega najnižjega brata, ste zame storili? In ali ne stoji zapisano v 13. knjigi Hebrejcev, 16. verzu: »Delajte dobrote in darujte, ker ne pozabite, da so take žrtve Bogu všeč?« Tedaj je vedel lajnar, kdo mu je dal — gumb. •v Spijonova usoda. Roman. (Nadaljevanje) Razmerje med to gospo in umorjencem je bilo gotovo več kakor navadno, ker je nosila ona v medaljonu njegovo sliko. Dokaz je zdaj jasen, da nikoli tega! Kako je dobila sliko? Zakaj je bežala iz Avstrije, mesto da bi klicala na pomoč oblasti, ki naj bi izledile morilca tistega, čigar sliko nosi s seboj! Ali potrebno je, da ona za zdaj še ne izve, kako se pogrezajo drugi v njeno skrivnost. Komisar jo je hotel presenetiti, stopiti pred njo z dokazi, ki izključujejo sleherni izgovor. Zaprl je medaljon in ga spustil v njeno torbico. Sledov, da bi se pričela zavedati, na bledem obrazu še ni opazil. Med tem je prišel zdravnik, ki je bil postaren in je jako hitro govoril. Pogledal je gospo in izjavil, da ni nič nevarnega. Gospodje naj se pomirijo, bolnica se je samo globoko prestrašila ali kaj takega in Pogled na črnogorsko gorovje Krstač s ceste na Cetinje. Laški 24 cm možnar na Krstaču, kjer so ga zaplenili naši vojaki. se bo kmalu zavedla. Nato jo je kusal z raznimi sredstvi predramiti. Prej bleda lica baronice so se nalahko pordečila. Parkrat je vzdihnila, nato je odprla počasi oči. S pogledi, polnimi straha in začudenja, je ogledovala neznane može. Naenkrat ji je zasijala iz oči nenavadna groza. Napol se je dvignila, segla h glavi in jecljala: — Kje sem — kaj hočete? — Ne bojte se, gospodična, je odgovoril dr. Martinič, našli smo vas brez zavesti na cesti in vas prinesli sem, da vam pomagamo. Ta odgovor je baronico nekoliko pomiril. — Prosim vode. — Najboljši bi bil kozarec dobrega vina, je svetoval zdravnik. Komisar je pomignil oštirju in ga vprašal, če ima v kleti šampanjca. — Slučajno, res imam ga, je dejal oštir. Od zadnje svatbe je ostala še ena steklenica. — Prinesite jo! Vino je baronico okrepilo. Vidno se je boljšalo njeno stanje. Vstala je, si popravila toaleto in segla po ogrinjalu. — Domov hočem. Gotovo že jako skrbe zame. Ali sem že dolgo tukaj ? — Kvečemu četrt ure. — Potem še ni pozno. — Devet je ura, je rekel zdravnik. — O, potem se mi jako mudi, iskrena hvala, gospodje! — Oprostite, gospodična, ne morem vas pustiti same. S prijateljem vas bova spremila. — Ne, ni treba, hvala. Počutim se prav dobro. Stanujem v bližini. Takoj onstran mostu. Teh par korakov stečem sama. — Gospodična, je pripomnil komisar s tišjim glasom, bojim se za vašo varnost. Spomnite se, kaj se je zgodilo pred četr-tinko ure. — Napadli so me, se mi zdi. Dva moža sta planila nadme. In le vi . . . — Ne omenjam tega zato, se je branil dr. Martinič, temveč zato, ker se bojim, da bi vas lopova zopet napadla. Prosim, dovolite mi, naj vas spremim vsaj tako daleč, da boste na varnem. Poslovil se bom, kadar boste želeli. Baronica je zmišljala. — Ali, prosim, res ni potrebno. — Nočem se, dovolite, vsiljevati. Gotovo pa ne boste nasprotovali, da vama v primerni razdalji slediva vsaj do mostu. Baronica je še trenotek premišljala, nato pa jekla: — Če hočeta biti na vsak način tako ljubezniva, pa pojdita torej kar z menoj. Dr. Martinič je ponudil baronici roko in jo peljal previdno po ozkih stopnicah. Na cesti je baronica parkrat globoko vzdihnila in se z vso težo života oprla na doktorjevo roko. — Strah mi še leži v udih. Težje hodim, kakor sem se nadejala. Hvala lepa, ker ste se zame tako ljubeznivo zavzeli. Brez vaši pomoči bi ne prišla domu. Počasi so šli proti mostu. Ulica je bila popolnoma prazna. Mesec je sijal in sence streh so se določno črtale po tleh. Agent Huber se je oziral na vse strani, pa ni nikjer ničesar sumljivega opazil. Za vsak slučaj pa je tiščal samokres v roki. Baronica je šla molče in globoko zamišljena ter se krepko opirala na komisarjevo roko. Kdo je ta mož, ki jo pelje? se je vprašala in od strani naglo pomotrila spremljevalca. Inozemec je. Njegova laščina kaže, da je Nemec. Vedel se je pa tako dostojno, da to ni soglašalo z njegovo slabo obleko. — Vi se mudite gotovo samo mimogrede v Benetkah? ga je vprašala. — Da, prišel sem po poslu. — Kje pa sicer živite? Dr. Martinič je imenoval večje avstrijsko mesto. — Tam? — Ali poznate to mesto? — Poznam, je odvrnila obotavljaje se. Služila sem tam pri neki gospodi. — Tako, — služili ste ... Pri kom pa ? — Pri neki gospe, čakajte — kako se ji že pravi... da, da: gospa pl. Sellheim. — Potem govorite tudi nemško? — Malo. Dobro ne. Baronica je umolknila. Do mostu nista več govorila. — Tako; še enkrat iskrena hvala! Ali mi nočete povedati svojega imena? Morda se ponudi prilika, da vam izkažem svojo hva ežnost zato, kar ste mi danes storili. — Moje ime je Martinič, se je predstavil komisar in izgovoril svoj priimek namenoma nerazločno. Baronica je obstala in mu ponudila roko. — Ali smem vedeti, komu sem mogel storiti neznatno uslugo? — Jaz sem Maria Feretti, stanujem v ulici Riva del Sol, št. 132. — Gotovo mi dovolite, da jutri povprašam po vašem zdravju. — Prosim, ne ... Namreč — jutri potujem v Turin, kjer nastopim pri neki gospodi šolo... In zato vas tudi prosim, da bi o današnjih dogodkih molčali. Izgubila bi službo, če bi o tem moja gospoda kaj izvedela. Prosim, zdaj me ne spremjjajte več. Par korakov od tu stanujem. Ce bi bi me videli v moški družbi, bi bilo to slabo zame. — Kakor želite! Lahko noč! Morda na svidenje! Na Rijeki v Crnigori; Letni dvorec črnogorskega kralja. Na Rijeki v Črnigori: Naša sanitetna kolona. Z aeroplanom nad oblaki ob Adriji. — Na svidenje! Če nanese slučaj, da se še kdaj srečamo in bi vas jaz ne spoznala, me dajte spomniti samo na most Rialto. Še enkrat srčna hvala! Zadnje besede je govorila z grandezzo visoke dame. Celo tisti običajni, milostivi salonski smeh je zaigral za hip na njenem obrazu. Komisar in agent sta trenotek počakala. Slišala sta njene izgubljajoče se korake. — Huber, pojdite previdno za njo! Najbrž gre naravnost domov. Današnja izkušnja ji je prepodila smisel še za kako tako pot, kakor je bila popoldanska. Bolje pa je, če ji sledite. Človek ne ve. — Kje se najdeva, če bo treba. — V hotelu. Agent je naglo odšel za baronico, dr. Martinič pa je stopil v gondolo in se peljal v hotel. Drugega agenta še ni bilo domov. Baron Fon pa je sprejel izredno srečen in vesel komisarja, ne da bi opazil njegovo obleko, in vzkliknil: — Rečem vam, da ni na svetu lepšega dekleta, kakor je mala Castellmari. (Dalje prihodnjič.) Poezija Slovencev ob Soci. Pravljice in pripovedke ob Soči sta zapisala že pred mnogimi leti rajni Simon Rutar, Andrej Gabršček in nekaj jih je spesnil tudi rajni A. Aškerc. Zdaj so se začeli zanimati zanje tudi Nemci, in se čudijo, koliko narodne poezije živi še med Slovenci in Lahi ob Soči. Tako zvedo po svetu ljudje šele zdaj, da prebiva že stoletja na Goriškem in Primorskem zdrav, vrl in rahločuten narod slovenski! Naš list je ob začetku vojne z Lahi prinesel iz Rutarjeve knjige o Goriški nekaj pravljic; Nemci so se spomnili nanje šele sedaj. V Monakovu je te dni izšla knjiga Antona pl. Mailly »Mj'then, Sagen, Märchen von alten Grenzland am Isonzo« (Bajke, pripovedke, pravljice iz stare krajine ob Soči). Z ozirom na to delo piše dunajska »Zeit« med drugim: Divjeromantično soško dolino, ki je že dolge mesece pozorišče najkrvavejših in naj-Ijutejših bojev, preveva čudno globoka narodna poezija in staropodedovana ljudska vera. Tu najdeš bajke, pripovedke in legende slovanskega naroda, Slovencev, ki imajo v svojem značaju, kakor večinah slovanskih plemen, močno razvito mistično-sentimentalno potezo, se oklepajo svoje rodne grude in se drže tradicij svojih očetov v šegi in navadi. Starodavnost ljudske vere se uveljavlja zlasti v takoimenovanem praznoverju. »Kmet«, tako poroča pisatelj, »se boji coprnic, ki morejo škoditi otrokom in živalim. Boje se soških povodnih duhov in čez stari kanalski most ponoči ni dobro iti. Na tem mostu da je neki mlinar dobil stavo s hudičem«. Mnogo prikazni iz germanske mitologije igra pri Slovanih isto vlogo kot dobri in hudi duhovi in strahovi na potu človeške usode. Najbolj znane mitologične prikazni so pač rojenice in sorodne jim vile ali šembilje, ki so v največji meri razširjene v ljudski veri vseh slovanskih plemen. Naša patrulja na maršu preko tirolskih Dolomitov. S tirolskega bojišča: Kritje naših vojakov v tirolski gori. Rojenice so boginje usode. Opisujejo se kot tri sestre v belih oblačilih, ki, držeč goreče sveče v rokah, stoje pri rojstvu otroka ob njegovi zibelki in napovedo pot njegovemu življenju. Noben človek ne more tega izbrisati. Goreče sveče pomenjajo življenja luč, človeško dušo. Zibelka igra pri Slovanih izredno veliko vlogo. Slovani verujejo, da blodijo duše pred krstom umrlih otrok po svetu. V zraku je mnogokrat slišati njihov jok. Vera v vile, te kraške rojenice, je pri Slovanih zelo razširjena. Vile se prikazujejo zdaj kot beli oblaki, zdaj kot rosa, zdaj kot gromovni oblak ter se smatrajo, kakor je že predstava, za dobra ali zla bitja. Svoje bivališče imajo na vrhovih gora, kjer plešejo svoje plese zavite v dolga vela. To so >Wal-kure« Slovanov. Veliko jam in votlin se imenuje po vilah — »Vilenica«. Slovenci pojó o lepi Vidi. katero je zamorec odpeljal na Špansko ter žaluje sedaj po svoji ljubezni. Vida je večno okrog blodeča boginja lune, od morja do morja gre njena pot, od dežele do dežele. Nikdar in nikjer ne najde miru in svojo otožnost izliva v žalostinkah. V jasnih nočeh stoji na altanu mavriške palače ter joče v svoji boli. Slovani uprav obožujejo to mistično prikazen. Pripovedka, ki nosi nezmotljiv mitolo-gični pečat je pri Slovencih v časti ohranjena pripovedka o Zlatorogu, belem divjem kozlu z zlatimi rogovi, čegar domovje so triglavski ledeniki. Pesnik Rudolf Baumbach, ki je nekaj let živel v Gorici, kakor tudi Evgen grof Aichelburg, sta pripovedko pesniško izrabila. Kakor izhaja iz pripovedke, gre tu za zlitino celega kroga bajk in pripovedk. Ako Zlatoroga rani krogla, potem vzklije iz njegove krvi, kjer pade na tla, čudežna triglavska roža.^ ki ranjeno božansko žival takoj ozdravi. Čez 700 let pa bo na golem vrhu gore zrasla mogočna jelka: iz njenega lesa se bo iztesala zibelka, in otrok, ki bo ležal v nji, bo mogel dvigniti zaklad v Bogatinu ... Da je pel o Zlatorogu tudi naš Aškerc v celi krasni knjigi, tega Mally ne ve! Približno uro hoda od Tolmina se dviga v divjeromantični planinski pokrajini ob reki Tolminki gora, na kateri se nahajajo razvaline gradu tolminskih grofov. Na strmem pobočju jo votlina, ki jo je bojda obiskal Oante. Ozirajoč se iz nje po slikovitem, divjem gorskem svetu, je prejel navdih za svojo »Divina Commedia*. V narodu živita dve verziji o tem. Ena poroča o gorski pripovedki, zvezani z Dantejevo osebo, druga pa pripoveduje o nekem »svetem Danteju«, ki naj bi bil prebival v tej votlini. Narodna vera pripoveduje, da se duh tega puščavnika ponoči še vedno mudi v votlini in da ni dobro ponoči iti mimo nje. V krog nemških (?) pripovedk spada ganljiva vojaška pripovedka o Hudi južni v Baski dolini pri Tolminu. Je to znani motiv o Le-nori, ki se je uvedel tu po nemškem (?) vplivu. Mlad kmet je moral v vojno ter se je poslovil od svoje ljube. V bitki je padel. Po vojni je dekle čakalo njegove vrnitve. Nekega večera potrka na njena vrata. Plane kvišku in spozna svojega ženina. Vzel jo je k sebi na konja in v močni vihri odjezdita. Pri tem ji pravi ženin: »Le glej, dekle, kako jasno sveti luna in kako hitro jezdijo mrtvi!« Pred nekim pokopališčem skoči jezdec s konja in se zvrne v odprti grob, hoteč s seboj po- Kritja naših častnikov za fronto pri Sv. Mihelu ob soški fronti. Spredaj grob padlega častnika. Grobovi na doberdobski planoti padlih hrvatskih in slovenskih junakov. Učinek izstrelka našega 30-5 cm možnarja v gozdu. Stran 178. TEDEMSKE SLIKE. štev. 12. Z besarabske fronte; Prva vrsta od leve proti desni: Vojaki pri razdelitvi kruha. Pregled polka. Druga vrsta: Švedski vojaški ataše na fronti. Zabava vojakov. Tretja vrsta: Muzikalična produkcija za fronto. Pri razdelitvi kosila. Zadnja vrsta: Pred grobom padlih Rusov. Vjeti ruski ulan. 12. štev. TEDENSKE SLIKE. stran 179. Vspešna akcija nemških letalcev na zapadu. Zgoraj: Stanovanje uničeno z bombami, ki so jih metali iz zrakoplovov na Pariz. Spodnja slika kaže luknjo, ki jo je naredila bomba in poškodovala podzemsko železnico. tegniti tudi dekle. V smrtnem strahu se mu dekle izvije iz rok ter se skrije v mrtvašnici, kjer ji pride na pomoč drug mrlič, ki je ležal ondi na odru. Ko se je dekle vrnilo iz tujega ji kraja v svoj rojstni kraj, je našla ljudi, ki jih nikdar poznala in \ idela ni . . . Deveta vojna: Nemčija proti Portugalski! Deveta vojna je napovedana. Anglija, Francija, Rusija,^ Japonska, Italija, Belgija, Srbija, Črnagora in zdaj še Portugalska proti Nemčiji, Avstro-Ogrski, Turčiji in Bolgariji. Pravzaprav se tiče vojna napoved Portugalski le Nemčije, kakor je tudi Italija napovedala vojno le naši državi. Toda med zavezniki ni mogoče nikogar razločevati, ker delujejo vsi za vsakega in vsak za vse. Zato moramo tudi mi smatrati Portugalsko za sovražno državo. Portugalska se že dolgo pripravlja na vojno in že lani se je poročalo, da pojde portugalska vojska pomagat Francozom proti Nemcem. Ves čas vojne je Portugalska podpirala Anglijo in Francijo ter se vedla sovražno proti Nemčiji. Zdaj pa je več nemških ladij, ki so pribe-žale v portugalske luke, zaplenila, nemške mornarje in vojake pa izkrcala. Ladje hoče Portugalska sama porabljati za prevažanje vojnega ma-terijala na korist nemškim sovražnikom ali pa jih odstopiti Angležem. Zato je Nemčija napovedala Portugalski vojno, ki pa se ni še začela. Vršila se bo pač največ v Afriki in na morju. Portugalska zavzema vso zahodnjo obalo Pirinejskega polotoka in ima v svoji posesti otoke Gvinejske, Kapverdske in Azorske, Madejro in še ogromno ozemlje v Afriki. Koloniji Angola in Mozambik v Afriki sta velikanski, a tudi v Indiji in na Kitajskem imajo posestva. Portugalci so zelo pomešani s Španci in Francozi. Dežela je deloma zelo rodovitna, ki rodi mnogo žita ; velikanski hrastovi gozdi pa rede ogromno svinj. Iz morja dobivajo sardine in tune ter drage morske ribe ter trgujejo z njimi. Tudi izborna vina, sadje, olje, pluto in bombaž nosijo deželi mnogo dobička. Trgovinska odvisnost Portugalske pa je zlasti od Anglije velika, na drugi strani pa so krvne in duševne vezi s sorodno Francijo jako tesne. Pod pritiskom Anglije je morala Portugalska mobilizirati svojo vojsko in poslati svoje čete v Afriki proti nemškim kolonijam. Portugalska obrt ni razvita, zato je dežela navezana na izvoz svojih surovin in pridelkov. V Nemčiji je imela Portugalska jako ugoden trg, a tudi nemški uvoz na Portugalsko je bil vedno večji. Računa se, da so Portugalci vsako leto prodali v Nemčiji za 30 milijonov mark svojih pridelkov, a da je Nemčija vsako leto prodala Potugalski za 45 milijonov mark svojih obrtnih in drugih izdelkov. Zlasti vina, plute, kavčuka in kakao je kupila Nemčija na Portugalskem ter je bilo v Hamburgu vedno tudi mnogo portugalskih trgovskih parnikov. A tudi Avstro-Ogrska je prodala vsako leto Portugalski za okoli 20 milijonov kron, svojega blaga, kupila pa le za okoli o milijonov kron portugalskih pridelkov n. pr. kakao, olive, vina, konserve in pluto. Portugalska prideluje tudi bakra, antimona, svinca in cina, ki pa ga izvaža na Angleško in v kolonije. Na Portugalskem imajo sicer splošno vojaško dolžnost, a vzamejo na leto le okoli 40.000 novincev. .\ktivno službovanje pri vojski je prav kratko; pri pešcih se vadijo novaki le 105, pri kavaleriji 210, pri topništvu 140 in pri saniteti in ženijskih četah 175 dni. Nato gredo domov, a se vračajo vsako leto na 14 dni trajajoče vaje. Vsak vojak mora služiti 20 let: 10 let aktivno in 10 let v rezervi. Vsi Portugalci v dobi od 17—20 leta ter od 40—45 leta so prideljeni teritorijalnim četam, ki se uporabljajo le za obrambo trdnjav in za vojaška dela. V miru ima Portugalska 1670 častnikov ter 9540 podčastnikov in moštva. V času vojne šteje portugalska vojska okoli 225.000 vojakov aktivne vrste, 225.000 mož rezerve in okoli 180.000 mož teritorijalnih čet. Toda te številke so le na papirju, ker resnično za fronto porabnih vojakov baje ni preko 100.000 Oborožitev vojske je moderna, francoska, a izvež-banost le zelo površna. Portugalci so po umoru kralja Karla in prestolonaslednika in po izgonu kraljice še par let trpeli mladega kralja Manuela II. A tudi njega so pregnali na Angleško ter proglasili republiko. Večni strankarski boji v Lisaboni (400.000 prebivalcev) in krvave revolucije so portugalsko republiko skoraj uničile. In 2daj se je pod pritiskom Anglije zapleta še z Nemčijo v vojno. Nesrečna dežela! Šumi Marica...! Pesmi, ki jih ljubi narod, so pesmi njegove duše in njegove bitnosti, njegovih želja in njegove sile. Taka pesem, ki pripoveduje zveneča o svojem narodu, je bolgarska narodna himna. 'Ona ni navaden andante, Dovoz vojnih potrebščin na fronto. Naš stražar v tirolskih Alpah. ki se da brez posebnega vtiska zapeti, nego je vesel, naprej drveč presto, ki podžiga poslušalcu kri in ga drami k vzletnim mislim. Imena glasbenika, ki je to viharno melodijo zamislil ali pobral, kjer mu je pojoč skočila nasproti, nisem mogel zvedeti. Toda če jo čuje človek prvič, se spomni kakšne nemške dijaške popevke ali kakšne švabske narodne pesmi ali plesne melodije gorjancev. Iz nje zveni pač ena' tistih pramelodij, ki so udomačene pri vseh narodih in ki kipe iz vsake globoke glasbeniške duše. 2 izpremenjenim ritmom, a v enako sledečih tonih jo nahajamo pri Beethovnu in Mozartu, pri Verdiju in Rikardu Wagnerju, pri Janezu Straussu in v Raimundovi narodni igri. \' bolgarski himni pa se je tej večni melodiji pridružil še vonj bolgarske zemlje, kjer živi silno kvišku stremeč narod; primesil se ji je ognjeviti zvok njegovih nad in njegove vere, njegovega vztrajnega hrepenenja ter njegove zmagoslavne izpolnitve. \' njenem zvonkem, dalje hrumečem koračnem tempu se sliši ta melodija kakor v glasbo izpremenjeno povelje na juris proti sovražniku ter je obenem vedra kakor vesela pesem o pošteno zasluženi sreči bolgarskega naroda. Pri nas doma, v političnih praznikih in v radostnih urah nove zmage, svirajo bolgarsko narodno himno vedno preveč počasi, v nekem častitljivem tempu, ki ji pristoja prav tako, kakor bi pristojala ostro nabrušeni sablji iz volne spletena nožnica. Taka, kakršna hoče biti in kakor mora zveneti, sem jo slišal prvič v Nišu, ki so ga osvojili Bolgari, v krogu častnikov 41. polka, ki sije med krvjo in smrtjo, v juriših in zmagah prislužil naslov »železni polk*. Kakršna je bolgarska narodna himna, tak je tudi korak njihovih činov na bojiščih ter tako je njihovo administrativno delo na osvojenem ozemlju — ognjevito presto. Lndwig Ganghofer. Opomba prevajalca: Navdušenost nemškega romanopisca za bolgarsko narodno himno je razumljiva. Toda bolgarska himna ima svojo melodijo vzeto po nemški študentovski pesmi »Wenn die Soldaten durch die Stadt marschieren«, glasbenik, ki je to zakrivil, pa je bil vojaški kapelnik Čeh G. Sebek. Besede himne je spesnil Mareček. Da se novemu besedilu podtakne stara melodija, je znana navada. A tudi amge himne imajo izposojeno melodijo, na pr. nemška. Zato komponira zdaj novo nemško narodno himno po naročilu nemškega cesarja komponist Rihard Strauss. Dosedanji proti Preski« in so Lahom še \zeli vas »Šicengraben«, vaške fante in njih Douaumont pri Verdunu. Pogled iz tičje perspektive na ta moderni fort ki so vzeli Nemci Francozom. 1. Trdnjava, a) Opazovališče topništva, b) jeklena stolpa, c) kasarna, d) zakopi, e) žične i. dr. ovire, podminirano polje ild. 2. Obrambne baterije. 3. Pozicija pehote. 4. Žične ovire. ljubice pa ugrabili in zabrali ! Ujetnikov je precejšnje številce. Kar so želeli, to se jim je izpolnilo. Radi bi bili videli Triglav od blizu in so ga. In danes ? Poglej po skalah, vidiš polno mrličev in bd njih črno, strjeno kri. Rom-bon je trd oreh in »Austriaci maledeti« so trda skorja. Da, slovenski alpin ci, toso ti junaki! In kako so ponosni, če smejo z zavihanimi krivci iti v laško »vas« kletih sovragov! Pa vedno so veseli in dobre volje. Res, ponosni smo nanje! Petje, to je njihovo največje veselje. Med najhujšim gromenjem topov slišiš kakšno okroglo. »Slovenski fantje, mi smo mi, pa po naših žilah teče kri, za našo domovino. Slovenska dekleta zbiramo. pa po drugih se ne oziramo, saj najlepše sa Slovenke!« Kadar pojejo to pesem, tedaj jim žare oči, in gorje njemu, ki bi jim nameraval oporekati. Vidiš, taki so naši slovenski vojaki! Lahko rečemo, da so ponos naše domovine! Vojska — je šola. Dopisnik iz Gorice je zapisal tudi to-le tožbo, ki naj bi odprla Bolgarskega prestolonaslednika pozdravlja metropolit ob prihodu v neko osvobojeno bolgarsko mesto. Obisk dunajskega župana dr. Weisskirchnerja na soški fronti: Župan v razgovoru z častniki dunajskega polka. oči osobito oblastnil