396 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 397Kmetijska krajinaKmetijska krajina Kmetijska krajina Stane Klemenčič Kmetíjstvo  ali  agrikulturo obravnavamo kot človekovo dejavnost, ki se ukvarja z goje- njem rastlin in živali za hrano in surovine, običajno udomačenih živali in kulturnih rastlin, ki jih je v generacijah odbiral človek za čim večji pridelek. Pri tem se je človek naslanjal na izkustvena spoznanja in izročila. V evolucijskem procesu je človek začel naravo spreminjati po svojih potrebah in željah. Z razvojem civilizacije so evropske države pošiljale številne odprave v svet. Z njimi so iz drugih, neodkritih delov sveta prihajale tudi nove vrste živali in rastlin. Evropejci so v Ameriko pripeljali  konje,  govejo  živino in  svinje, iz Amerike pa so se po vsem svetu razširila  žita,  ječmen, paradižnik, krompir  in druge kulturne rastline. Tako se je obogatila prehrana vseh ljudi. Danes je kmetijstvo zaradi svojih številnih vlog gospodarska dejavnost posebnega družbe- nega pomena. Temeljna naloga kmetijstva je pridelava varne in kakovostne hrane. Poleg tega okolju prijazno kmetovanje pomembno vpliva na kakovost voda, tal in zraka in biotsko pestrost ter prispeva k podobi kulturne krajine, s svojo gospodarsko in družbeno vlogo pa tudi k življenjski moči in poseljenosti podeželja. Slovenija ima zaradi močno razgibanega reliefa le malo možnosti za uspešno tržno kmetijsko pridelavo, ki bi lahko tekmova- la na svetovnih trgih. Pravzaprav ima tudi manjše konkurenčne prednosti na evrop- skem trgu. Da bi preprečevali marginali- zacijo mnogih kmetijskih območij, bi zato morali vložiti precejšnja denarna sredstva iz državnega proračuna. To se sicer danes do- gaja, vendar je tovrstna politika do kmetij- skega prostora na dolgi rok lahko tudi etič- no, če že ne gospodarsko, vprašljiva. Tradi- cionalnega kmetijstva, ki ne bi uporabljalo sodobnih tehnoloških postopkov obdelova- nja zemljišč in bi bilo še vedno odvisno od ročnega dela, preprosto ni mogoče ohraniti. Uvajanje kmetijske mehanizacije pa nema- lokrat izloča iz obdelave mnoga zemljišča in preprečuje tradicionalno tehnologijo pridela- ve. Globalizacija in pritisk velikih trgovcev »multinacionalk« pa ima največji izključujoči vpliv na nadaljnji razvoj primarne pridela- ve. Slovenski proizvajalci zaradi proizvo- dnih razmer, stroškov dela in tudi slabše organiziranosti niso cenovno konkurenčni ponudbi hrane iz Evropske unije in drugih celin. Poleg tega povprečni kupec še vedno raje kupuje poceni živila, manj pa ga zani- ma njihova kakovost, še manj pa se ozira na skupni ogljični odtis. Tudi kmetijska kot tu- di skupna politična usmeritev države je pre- malo uspešna pri usmerjanju potrošnika, da bi se trajnostno odzival na prostor in okolje, v katerem živi. Vloga kmetijstva odločilno vpliva na krajino in razvoj podeželja Prostorska pestrost je ena od najbolj široko prepoznavnih značilnosti naše države. Slo- venija leži na stičišču Alp, Sredozemlja, Pa- nonske nižine in Dinaridov. Njeno prostor- sko pestrost zelo očitno določajo geomorfo- loške in podnebne razlike med temi štirimi zemljepisnimi območji, povečujejo pa jo še številna območja, ki se porajajo na prehodih med njimi. Na razmeroma majhnem oze- mlju naše države se je človek na podnebno in geomorfološko raznolikost tisočletja pri- lagajal in si dejavno urejal razmere za življe- nje. Kot posledica sovpliva med naravnimi danostmi in človekovo dejavnostjo se je oblikovala izjemno pestra kulturna krajina. Kmetijstvo je dejavnost, ki je od vseh naj- bolj odločilna za ustvarjanje in ohranjanje kulturne krajine. Zato je razumljivo, da je kmetijstvo osrednji predmet zanimanja, ta- ko v pogledu predrugačenja krajin zaradi potreb razvoja dejavnosti kot v pogledu za- skrbljenosti zaradi opuščanja rabe prostora. Krajina je v največji meri odvisna od razvo- ja ali nerazvoja kmetijstva v prostoru, ki ga določa vsakokratna kmetijska politika. Skupna kmetijska politika se je v šestde- setih letih dvajsetega stoletja oblikovala z namenom, da bi ljudem omogočila dobro in cenovno dostopno hrano, hkrati pa pro- izvajalcem hrane dolgoročno zagotovila go- spodarski obstoj in poslovno uspešnost. Av- torji poudarjajo pomen dinamične politike, ki se z reformami mora prilagoditi novim izzivom in potrebam družbe. Poleg zagota- vljanja hrane je pozornost namenjena tudi trajnostnemu razvoju, boju proti podnebnim spremembam in ohranjanju podeželja. Če osvežimo spomin na sprejete kmetijske politike v času od vstopa Slovenije v Evrop- sko unijo, kar hitro ugotovimo, da pričako- vanih rezultatov nismo dosegli. Teh ni bilo zaradi vpliva globalnih igralcev, njihovih koristi in koristi kapitala. Resolucija Naša hrana, podeželje in naravni viri po 2021 poudarja nove okvire razvoja Združba visoke pahovke. Foto: Stane Klemenčič. 396 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 397Kmetijska krajinaKmetijska krajina Kmetijska krajina Stane Klemenčič Kmetíjstvo  ali  agrikulturo obravnavamo kot človekovo dejavnost, ki se ukvarja z goje- njem rastlin in živali za hrano in surovine, običajno udomačenih živali in kulturnih rastlin, ki jih je v generacijah odbiral človek za čim večji pridelek. Pri tem se je človek naslanjal na izkustvena spoznanja in izročila. V evolucijskem procesu je človek začel naravo spreminjati po svojih potrebah in željah. Z razvojem civilizacije so evropske države pošiljale številne odprave v svet. Z njimi so iz drugih, neodkritih delov sveta prihajale tudi nove vrste živali in rastlin. Evropejci so v Ameriko pripeljali  konje,  govejo  živino in  svinje, iz Amerike pa so se po vsem svetu razširila  žita,  ječmen, paradižnik, krompir  in druge kulturne rastline. Tako se je obogatila prehrana vseh ljudi. Danes je kmetijstvo zaradi svojih številnih vlog gospodarska dejavnost posebnega družbe- nega pomena. Temeljna naloga kmetijstva je pridelava varne in kakovostne hrane. Poleg tega okolju prijazno kmetovanje pomembno vpliva na kakovost voda, tal in zraka in biotsko pestrost ter prispeva k podobi kulturne krajine, s svojo gospodarsko in družbeno vlogo pa tudi k življenjski moči in poseljenosti podeželja. Slovenija ima zaradi močno razgibanega reliefa le malo možnosti za uspešno tržno kmetijsko pridelavo, ki bi lahko tekmova- la na svetovnih trgih. Pravzaprav ima tudi manjše konkurenčne prednosti na evrop- skem trgu. Da bi preprečevali marginali- zacijo mnogih kmetijskih območij, bi zato morali vložiti precejšnja denarna sredstva iz državnega proračuna. To se sicer danes do- gaja, vendar je tovrstna politika do kmetij- skega prostora na dolgi rok lahko tudi etič- no, če že ne gospodarsko, vprašljiva. Tradi- cionalnega kmetijstva, ki ne bi uporabljalo sodobnih tehnoloških postopkov obdelova- nja zemljišč in bi bilo še vedno odvisno od ročnega dela, preprosto ni mogoče ohraniti. Uvajanje kmetijske mehanizacije pa nema- lokrat izloča iz obdelave mnoga zemljišča in preprečuje tradicionalno tehnologijo pridela- ve. Globalizacija in pritisk velikih trgovcev »multinacionalk« pa ima največji izključujoči vpliv na nadaljnji razvoj primarne pridela- ve. Slovenski proizvajalci zaradi proizvo- dnih razmer, stroškov dela in tudi slabše organiziranosti niso cenovno konkurenčni ponudbi hrane iz Evropske unije in drugih celin. Poleg tega povprečni kupec še vedno raje kupuje poceni živila, manj pa ga zani- ma njihova kakovost, še manj pa se ozira na skupni ogljični odtis. Tudi kmetijska kot tu- di skupna politična usmeritev države je pre- malo uspešna pri usmerjanju potrošnika, da bi se trajnostno odzival na prostor in okolje, v katerem živi. Vloga kmetijstva odločilno vpliva na krajino in razvoj podeželja Prostorska pestrost je ena od najbolj široko prepoznavnih značilnosti naše države. Slo- venija leži na stičišču Alp, Sredozemlja, Pa- nonske nižine in Dinaridov. Njeno prostor- sko pestrost zelo očitno določajo geomorfo- loške in podnebne razlike med temi štirimi zemljepisnimi območji, povečujejo pa jo še številna območja, ki se porajajo na prehodih med njimi. Na razmeroma majhnem oze- mlju naše države se je človek na podnebno in geomorfološko raznolikost tisočletja pri- lagajal in si dejavno urejal razmere za življe- nje. Kot posledica sovpliva med naravnimi danostmi in človekovo dejavnostjo se je oblikovala izjemno pestra kulturna krajina. Kmetijstvo je dejavnost, ki je od vseh naj- bolj odločilna za ustvarjanje in ohranjanje kulturne krajine. Zato je razumljivo, da je kmetijstvo osrednji predmet zanimanja, ta- ko v pogledu predrugačenja krajin zaradi potreb razvoja dejavnosti kot v pogledu za- skrbljenosti zaradi opuščanja rabe prostora. Krajina je v največji meri odvisna od razvo- ja ali nerazvoja kmetijstva v prostoru, ki ga določa vsakokratna kmetijska politika. Skupna kmetijska politika se je v šestde- setih letih dvajsetega stoletja oblikovala z namenom, da bi ljudem omogočila dobro in cenovno dostopno hrano, hkrati pa pro- izvajalcem hrane dolgoročno zagotovila go- spodarski obstoj in poslovno uspešnost. Av- torji poudarjajo pomen dinamične politike, ki se z reformami mora prilagoditi novim izzivom in potrebam družbe. Poleg zagota- vljanja hrane je pozornost namenjena tudi trajnostnemu razvoju, boju proti podnebnim spremembam in ohranjanju podeželja. Če osvežimo spomin na sprejete kmetijske politike v času od vstopa Slovenije v Evrop- sko unijo, kar hitro ugotovimo, da pričako- vanih rezultatov nismo dosegli. Teh ni bilo zaradi vpliva globalnih igralcev, njihovih koristi in koristi kapitala. Resolucija Naša hrana, podeželje in naravni viri po 2021 poudarja nove okvire razvoja Združba visoke pahovke. Foto: Stane Klemenčič. 398 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 399Kmetijska krajinaKmetijska krajina slovenskega kmetijstva, predelave hrane in razvoja podeželja, ki se naslanja na naravne in strukturne danosti. Pri doseganju večje dodane vrednosti in konkurenčne odporno- sti se usmeritev veže na okoljsko vzdržnost. V operativnem delu izvedbe pa zanemarja, da zato potrebujemo znanje, ustrezne pride- lovalne tehnologije ter tehnološko sodobno živilsko-predelovalno industrijo, ki temelji na podjetniških pristopih in tržni narav- nanosti. Kmetijsko gospodarstvo mora biti dolgoročno vključeno v lokalne, regionalne, nacionalne ali večje verige vrednosti, ob so- časni aktivni vpetosti v proces pridobivanja, izmenjave ali podajanja znanja. Znanje, ustvarjalnost, inovativnost, podje- tništvo in povezovanje naj postanejo gonilo napredka slovenske pridelave in predelave hrane ter podeželskega prostora. Treba je prepoznati in premostiti obstoječe  pomanj- kljivosti pri krepitvi vloge znanja in prenosa znanja v prakso ter pri ustvarjalnosti, podje- tništvu in povezovanju med vsemi deležniki verig preskrbe s hrano. Vprašanja, ki jih ne- posredno ali posredno zastavljajo slovenska pridelava in predelava hrane ter podeželje, zahtevajo iskanje sinergij in celostni pristop s f inančno, okoljsko, regionalnorazvojno, gospodarsko, infrastrukturno, družbeno, zdravstveno, znanstveno-izobraževalno in drugimi politikami. Prav v tem času se sprejema Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023-2027 za Slove- nijo (SN 2023–2027), ki podaja nabor ukre- pov (tako imenovanih intervencij) za ure- sničevanje devetih ciljev in horizontalnega cilja za razširjanje znanja, inovacij in digi- talizacije. S tem naj bi Strateški načrt sledil vsem trem krovnim ciljem skupne kmetijske politike: konkurenčnosti in odpornosti kme- tijskega sektorja, varstvu okolja ter podnebju in skladnemu razvoju podeželja. Slovenija zato potrebuje taka kmetijska go- spodarstva, ki bodo ekonomsko učinkovita, okoljsko vzdržna ter ohranjala naravne vire in razvojno uspešnost podeželja. Slovensko kmetijstvo nujno potrebuje strukturno preobrazbo Človeštvo je v zadnjih sto letih razvijalo model kmetijstva, s katerim je želelo zado- voljiti rastoče potrebe prebivalstva po hrani, pokazalo pa se je, da prav tak model kmetij- stva škoduje planetu, naravi, kakovosti hra- ne in podnebju. Streznitev je nujna, vendar za zdaj nihče nima celovitih in resnih od- govorov, kako to tudi celovito in dokaj hitro izpeljati. Vidni so poskusi novih pristopov, prav tako spopad ideologij in različnih poenostavljenih konceptov, spopad med realnostjo prevladu- joče globalne oskrbe razvitega sveta in zah- tevami po drugačni pridelavi. Pri pogledih smo tako daleč narazen, da se komaj lahko sporazumevamo, kaj šele, da bi vedeli, kako to rešiti. Ni problem zgolj v tem, da kupci nočejo ali ne zmorejo plačati veliko več za hrano, ki bi bila pridelana družbeno spreje- mljivejše, ali da kmetje ne želijo sprememb, problem je tudi v tem, da je preobrazba kmetijske pridelave izjemno zahtevna in kompleksna. Potrebujemo nekaj konkretnih primerov do- bre prakse prehoda v trajnostno kmetijstvo, ki bodo zgled nadaljnjim usmeritvam. Idej- no te zglede lahko najdemo na Nizozem- skem, v Avstriji in Skandinaviji kot tudi v »nerazvitem svetu«. Gre za uveljavitev na- čel trajnosti in krožnega gospodarstva ter zelenega preboja. Pri ozaveščanju družbe o teh usmeritvah morajo naklonjeno sode- lovati tudi mediji. Spogledujemo se lahko po vzorčnih zgledih Avstrije Narava - sku- pni življenjski prostor in Zvezne dežele Vo- rarlberg, ki že dlje časa izvaja kampanjo z geslom Spoštuj svoje meje. Obe kampanji osveščata domače prebivalstvo o posledicah netrajnostnega obnašanja človeka v skupnem prostoru. Pomembno je tudi ekološko kmetijstvo, ki ne daje vseh odgovorov, ampak je pomemb- na smer preobrazbe kmetijstva v Sloveniji, kjer ni mogoče tekmovati z gospodarstvom obsega in cenenimi viri. Uvajanje obnovljivih virov energije in ukrepi energetske učinkovitosti so neločljivo pove- zani s prenavljanjem družbe, ne samo teh- nično, temveč tudi družbeno. Ob pričujoči energetski krizi, s katero se trenutno sooča ves svet, je prehod od zavedanja do načrto- vanja povečanja deleža uporabe obnovljivih virov energije in izvedbe ukrepov energetske učinkovitosti v lokalnem, podeželskem oko- lju neizogibna. Tehnologije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov energije se zelo hitro razvijajo, kar prinaša številne možnosti za razogljičenje družbe. Tovrstni prehod pa zahteva individualno (na ravni posameznega uporabnika) načrtovanje za prenos energet- skih poslovnih načrtov na lokalno raven. V Sloveniji smo priča številnim uspešno de- lujočim poslovnim modelom na kmetijah z uporabo lesne biomase ter sončne, hidro- in geotermalne energije. Tudi pri snovanju pametnih vasi gre za is- kanje alternativ za družbeni razvoj. Na raz- polago imamo številne možnosti, kot so so- cialno podjetništvo, naravovarstveno kmetij- stvo, trajnostni turizem v povezavi s krajev- no gastronomijo in še bi lahko naštevali. Zagotovo pa je, da za trajnostno preobrazbo in prihodnost kmetijstva potrebujemo zna- nje, voljo in medsektorsko sodelovanje. Sobivanje v skupnem prostoru Varovanje, ohranjanje in oblikovanje zdrave- ga življenjskega okolja je za človeštvo naj- pomembnejša naloga, prehranska varnost pa najpomembnejša naloga kmetijstva in poli- tičnih odločevalcev. Vsem ljudem je planet skupni življenjski prostor. Industrijski razvoj, rodnost in rast človeškega standarda imajo za posledico vse večji pritisk na okolje in skupni prostor. Ta je po svojih virih omejen. Če posamezniki tega ne upoštevajo, škodujejo in izključuje- jo drugega. Sedanji človekov vedno hitrejši način življenja in njegovo izkoriščanje na- ravnih virov sta daleč prehitra za letni ob- novitveni ciklus razpoložljivih virov. Zato se za osnovno ravnovesje v ekosistemu zastavlja vprašanje, do katere mere in koliko časa je Košeni travniki Šturmovci. Foto: Monika Podgorelec. 398 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 399Kmetijska krajinaKmetijska krajina slovenskega kmetijstva, predelave hrane in razvoja podeželja, ki se naslanja na naravne in strukturne danosti. Pri doseganju večje dodane vrednosti in konkurenčne odporno- sti se usmeritev veže na okoljsko vzdržnost. V operativnem delu izvedbe pa zanemarja, da zato potrebujemo znanje, ustrezne pride- lovalne tehnologije ter tehnološko sodobno živilsko-predelovalno industrijo, ki temelji na podjetniških pristopih in tržni narav- nanosti. Kmetijsko gospodarstvo mora biti dolgoročno vključeno v lokalne, regionalne, nacionalne ali večje verige vrednosti, ob so- časni aktivni vpetosti v proces pridobivanja, izmenjave ali podajanja znanja. Znanje, ustvarjalnost, inovativnost, podje- tništvo in povezovanje naj postanejo gonilo napredka slovenske pridelave in predelave hrane ter podeželskega prostora. Treba je prepoznati in premostiti obstoječe  pomanj- kljivosti pri krepitvi vloge znanja in prenosa znanja v prakso ter pri ustvarjalnosti, podje- tništvu in povezovanju med vsemi deležniki verig preskrbe s hrano. Vprašanja, ki jih ne- posredno ali posredno zastavljajo slovenska pridelava in predelava hrane ter podeželje, zahtevajo iskanje sinergij in celostni pristop s f inančno, okoljsko, regionalnorazvojno, gospodarsko, infrastrukturno, družbeno, zdravstveno, znanstveno-izobraževalno in drugimi politikami. Prav v tem času se sprejema Strateški načrt skupne kmetijske politike 2023-2027 za Slove- nijo (SN 2023–2027), ki podaja nabor ukre- pov (tako imenovanih intervencij) za ure- sničevanje devetih ciljev in horizontalnega cilja za razširjanje znanja, inovacij in digi- talizacije. S tem naj bi Strateški načrt sledil vsem trem krovnim ciljem skupne kmetijske politike: konkurenčnosti in odpornosti kme- tijskega sektorja, varstvu okolja ter podnebju in skladnemu razvoju podeželja. Slovenija zato potrebuje taka kmetijska go- spodarstva, ki bodo ekonomsko učinkovita, okoljsko vzdržna ter ohranjala naravne vire in razvojno uspešnost podeželja. Slovensko kmetijstvo nujno potrebuje strukturno preobrazbo Človeštvo je v zadnjih sto letih razvijalo model kmetijstva, s katerim je želelo zado- voljiti rastoče potrebe prebivalstva po hrani, pokazalo pa se je, da prav tak model kmetij- stva škoduje planetu, naravi, kakovosti hra- ne in podnebju. Streznitev je nujna, vendar za zdaj nihče nima celovitih in resnih od- govorov, kako to tudi celovito in dokaj hitro izpeljati. Vidni so poskusi novih pristopov, prav tako spopad ideologij in različnih poenostavljenih konceptov, spopad med realnostjo prevladu- joče globalne oskrbe razvitega sveta in zah- tevami po drugačni pridelavi. Pri pogledih smo tako daleč narazen, da se komaj lahko sporazumevamo, kaj šele, da bi vedeli, kako to rešiti. Ni problem zgolj v tem, da kupci nočejo ali ne zmorejo plačati veliko več za hrano, ki bi bila pridelana družbeno spreje- mljivejše, ali da kmetje ne želijo sprememb, problem je tudi v tem, da je preobrazba kmetijske pridelave izjemno zahtevna in kompleksna. Potrebujemo nekaj konkretnih primerov do- bre prakse prehoda v trajnostno kmetijstvo, ki bodo zgled nadaljnjim usmeritvam. Idej- no te zglede lahko najdemo na Nizozem- skem, v Avstriji in Skandinaviji kot tudi v »nerazvitem svetu«. Gre za uveljavitev na- čel trajnosti in krožnega gospodarstva ter zelenega preboja. Pri ozaveščanju družbe o teh usmeritvah morajo naklonjeno sode- lovati tudi mediji. Spogledujemo se lahko po vzorčnih zgledih Avstrije Narava - sku- pni življenjski prostor in Zvezne dežele Vo- rarlberg, ki že dlje časa izvaja kampanjo z geslom Spoštuj svoje meje. Obe kampanji osveščata domače prebivalstvo o posledicah netrajnostnega obnašanja človeka v skupnem prostoru. Pomembno je tudi ekološko kmetijstvo, ki ne daje vseh odgovorov, ampak je pomemb- na smer preobrazbe kmetijstva v Sloveniji, kjer ni mogoče tekmovati z gospodarstvom obsega in cenenimi viri. Uvajanje obnovljivih virov energije in ukrepi energetske učinkovitosti so neločljivo pove- zani s prenavljanjem družbe, ne samo teh- nično, temveč tudi družbeno. Ob pričujoči energetski krizi, s katero se trenutno sooča ves svet, je prehod od zavedanja do načrto- vanja povečanja deleža uporabe obnovljivih virov energije in izvedbe ukrepov energetske učinkovitosti v lokalnem, podeželskem oko- lju neizogibna. Tehnologije za pridobivanje energije iz obnovljivih virov energije se zelo hitro razvijajo, kar prinaša številne možnosti za razogljičenje družbe. Tovrstni prehod pa zahteva individualno (na ravni posameznega uporabnika) načrtovanje za prenos energet- skih poslovnih načrtov na lokalno raven. V Sloveniji smo priča številnim uspešno de- lujočim poslovnim modelom na kmetijah z uporabo lesne biomase ter sončne, hidro- in geotermalne energije. Tudi pri snovanju pametnih vasi gre za is- kanje alternativ za družbeni razvoj. Na raz- polago imamo številne možnosti, kot so so- cialno podjetništvo, naravovarstveno kmetij- stvo, trajnostni turizem v povezavi s krajev- no gastronomijo in še bi lahko naštevali. Zagotovo pa je, da za trajnostno preobrazbo in prihodnost kmetijstva potrebujemo zna- nje, voljo in medsektorsko sodelovanje. Sobivanje v skupnem prostoru Varovanje, ohranjanje in oblikovanje zdrave- ga življenjskega okolja je za človeštvo naj- pomembnejša naloga, prehranska varnost pa najpomembnejša naloga kmetijstva in poli- tičnih odločevalcev. Vsem ljudem je planet skupni življenjski prostor. Industrijski razvoj, rodnost in rast človeškega standarda imajo za posledico vse večji pritisk na okolje in skupni prostor. Ta je po svojih virih omejen. Če posamezniki tega ne upoštevajo, škodujejo in izključuje- jo drugega. Sedanji človekov vedno hitrejši način življenja in njegovo izkoriščanje na- ravnih virov sta daleč prehitra za letni ob- novitveni ciklus razpoložljivih virov. Zato se za osnovno ravnovesje v ekosistemu zastavlja vprašanje, do katere mere in koliko časa je Košeni travniki Šturmovci. Foto: Monika Podgorelec. 400 ■ Proteus 85/6-9 • Februar-maj 2023 401Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranjaKmetijska krajina planet še sposoben prenesti takšno človeko- vo ravnanje? Zato je še toliko bolj pomemben načrto- vani pristop v upravljanju in rabi prostora. Morda je odsotnost sodelovanja in dialoga med kmetijstvom,  naravovarstveniki, goz- darstvom, nevladnimi organizacijami, po- litičnimi odločevalci in ostalimi deležniki vzrok, da kulturna in kmetijska krajina ni ustrezno varovana. Vsi od naštetih ne mo- rejo samo sobivati v prostoru, ampak morajo tvorno uporabljati strokovno znanje s svo- jega področja obravnave kulturne krajine. Med odločilnimi deležniki je treba ustvariti zaupanje in sodelovanje pri skupnem upra- vljanju krajine. Preseči je treba rastoče razdvajanje med mestom in vasjo, urbanim in ruralnim, kar ogroža tudi politično soglasje v državi in ne omogoča oblikovanja enotnega razvojnega koncepta in vizije proizvodnje hrane. Upra- vljanje pa se začne z ustvarjalnim dialogom pri prostorskem načrtovanju. Varstvo kul- turnih vrednot je mogoče samo z aktivnim podpiranjem dejavnosti, ki so ustvarili kul- turne vrednote. Kulturna dediščina zahteva vzdrževanje. Družbeni odnosi in pogledi na pridelavo hrane, kmetijstvo in podeželje se hitro spre- minjajo. V času podnebnih sprememb, jasno začrtanih ciljev Pariškega sporazuma in člo- vekovega nepredstavljivega podrejanja nara- ve in uničevanja biotske pestrosti je celovito načrtovanje prostora, v katerem živimo, eno izmed najpomembnejših orodij varstva oko- lja ter blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe. Kakovostno in vključujoče ure- janje prostora ima neposreden vpliv na to, kako deluje podnebje, ter na kakovost in zdravje bivalnega okolja – tako v mestih kot na podeželju. Dravsko zlato – izvor in zgodovina izpiranja Sašo Šantl Zlato in človek Človek se je z zlatom, ki ga v naravi lahko najdemo vidnega s prostim očesom, verjetno srečal že v prazgodovini. Rečemo lahko celo, da je bila pred železno, bronasto in bakreno dobo najprej zlata doba, saj se je obdelava kovin dejansko začela z zlatom. Zanj niso bili po- trebni napredni tehnološki postopki čiščenja kovin. Dovolj je bilo razumevanje, da je zlato zelo težko ter da se ga da izločiti le z uporabo tekoče vode in nekaj enostavno izdelanega orodja. Sama legenda o zlatem runu temelji na lovljenju zlata z ovčjimi kožami, ki so jih staroselci Kavkaza pričvrstili na dno potoka ali ob breg, nanje metali prod in je preko njih tekla voda oziroma so jih polivali z vodo. Zlate luskice, ki so se ujele v kožo, je bilo treba samo otresti ali izprati v bistri vodi. Včasih so uporabljali kar surove kože, pri katerih je bila dlaka še mastna in tako bolj lepljiva za zlate luskice. Ko je bila koža polna zlata, so jo zažgali in pepel izprali z vodo, tako da so ostali samo zlati delci. Zlato je lepe enkratne barve in je v primer- javi z drugimi kovinami, ki imajo v veči- ni brezbarven, srebrn sijaj, zelo posebno in privlačno. Zlato je na splošno odporno proti koroziji in se v naravi pojavlja samorodno kot skupki v kamninah in aluvialnih nano- sih. Zaradi omenjenih lastnosti spada med tako imenovane plemenite kovine. Zlato je med vsemi kovinami najbolj kovno. Dejan- sko lahko iz enega grama zlata skujemo list v velikosti enega kvadratnega metra ali pa žico oziroma nit, dolgo približno tri kilo- metre. V preteklosti so čistost in pristnost zlata preverjali tudi z ugrizom z zobmi. Že z malo močnejšim ugrizom se je v pravem zlatniku poznal odtis zoba. Plemenitost zlata in njegovo barvo lahko ra- zložimo tudi z Einsteinovo posebno teorijo relativnosti. Elektroni atoma zlata se premi- kajo okoli jedra s hitrostjo, ki je približno polovice hitrosti svetlobe. Zaradi relativno- sti elektroni postanejo masivnejši, posledič- no pa se zmanjša tudi polmer kroženja (ali orbitale) okoli atomskega jedra, kar zmanjša njegovo zmožnost za povezovanje in rea- giranje z drugimi atomi. To tudi povzroči, da absorbira modro svetlobo, tako da odse- va rdečo in zeleno, kar mu daje toplo zlato barvo (Mondal, 2022). Zlata ni veliko v človeški posesti, pa tudi težko je pridobivati novo zlato. Ker je redko, lepo in ob- stojno, ga je človek imel za nekaj močnega, povezoval ga je s sijem Sonca in ognja in z nadnaravni- Dr. Stane Klemenčič se je 1. aprila leta 2021 upokojil kot direktor Kmetijsko gozdarskega zavoda Maribor. V tej ustanovi je prepoznavno deloval več kot trideset let, sprva kot kmetijski svetovalec na strokovnem področju travništva, zadnjih osemnajst let pa kot njen direktor. Po končani osnovni šoli in Tehniški kmetijski šoli v Mariboru je nadaljeval študij na Višji agronomski šoli v Mariboru. Dodiplomski študij je končal na Fakulteti kmetijskih znanosti Univerze v Zagrebu z diplomo pod mentorstvom prof. dr. Franja Šatoviča. Leta 1996 je magistriral na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani z magistrskim delom Fitocenološke variabilnosti ter proizvodnost travne ruše na območju Pesniške doline. Leta 2000 je na isti fakulteti doktoriral z disertacijo Vpliv razvojnega stadija na krmno vrednost navadne smiljke. Na Fakulteti za kmetijstvo Univerze v Mariboru je bil izredni predavatelj mehanske obdelave tal. Zlata našivka z obale Blejskega jezera (iz bronaste dobe, 13. do 12. stoletje pred našim štetjem), najstarejša zlata predmeta, najdena na območju Slovenije. Foto: Tomaž Lauko.