568
katoliških romarjev naše monarhije. V književnosti" se ocenjujejo spisi o hrvaškem plemstvu in so do sedaj omenjene knjige dr. Ivana pl. Bojničica, Emilija Laszowskija in Friderika Hevera. Prav primerna je rubrika: „Upiti — Odgovori", kjer se bodo priobčevala razna vprašanja in odgovori o genealogiji, biografiji, heraldiki in sfragistiki, kar bode marsikomu prihranilo mnogo truda in stroškov. Upamo, da najde list obilo prijateljev in da bo, če se bodo prijatelji hrvaške preteklosti zanimali zanj, mnogo pripomogel k boljemu poznavanju hrvaške zgodovine in hrvaških zaslužnih mož.                                Janko Barle.
ČEŠKA.
I. S. Machar: Stara prosa. (1888 do 1891.) VPraze. Nakladem Fr. Šimačka. Str. 190.
Trdi se, da je prof. Masarvk s svojimi novimi mislimi, ki jih je prinesel na Češko iz tujine, provzročil češki družabni in književni prevrat. Ali je res tako, ne vem. Gotovo pa je, da je bil ta prevrat nagel, močen, in da ni trajal dolgo. Poglaviten povod temu prevratu je bil ta, da je mlada generacija hotela priti k veljavi. Machar, ki se zove realist kat-eksohen, je bil voditelj vsega tega književnega prevrata. Ime Macharja je v zvezi z zahtevo realizma v poeziji in umetnosti. Pri večini realistov ni resničnost podlaga, na katero umetnost opira močne nagibe k idealom, ampak je naturalizem prosta fotografija življe/ja s pretirano skrajnostjo, je rokodelstvo, ki se dobro plača, ker edino še nekako oživlja blazirane živce modernega človeka. Machar sam ne spada k le-tem realistom, k tistim prostim slikarjem gnojišč in luž. Machar je realist, ki z jezo, s cinizmom v obličju biča socialne napake. Machar se more imenovati besen idealist z Heinejevskim zasmehom. Machar je velik umetnik in ni mu bilo treba postavljati se na čelo dozdaj brezpomembne češke moderne, toda le-ta bojevitost je naravnost njegov živelj, njegova individualnost. V bičanju in zasmehovanju pretirane rodoljubnosti, kreonskega napuha, v karikovanju ljudskih junakov in voditeljev je Machar dosegel vrhunec svoje pesniške individualnosti: Proizvodi take vrste so se čitali prej samo v čeških humorističnih in satiričnih listih. Machar jih je povzdignil do umetnosti. Razun tega je pri Macharju tudi značilno, da išče kot predmete za svoje duševne proizvode groznih, pretiranih socialnih pojavov,   in  jih   bravcem  podaja s krohotom
Mefista, z onim cinizmom, ki je bil tako svojstven Heineju, z ono prisiljenostjo point, ki čitatelja neprijetno presenečajo. — Kar je pri Macharju včasih simpatičnega in kar globoko gine, to so fine in globoke misli o idealnih ženskah; seveda so le redke, ker njegovi nazori o ženstvu so zelo nespoštljivi; celo z ono pesmijo, ki jo je posvetil svoji ženi, je nekako prekršil, kakor se zdi, nežno zakonsko skrivnost. — Skratka, Machar je umetnik in samo obžalujemo, da ne zna svojega trpkega sarkazma in svoje strupene ironije ogreti z večjo ljubeznijo. V versko - nravnem oziru moramo večino dosedanjih njegovih del obsoditi, i) — Kakršen je Machar v poeziji, takšen je tudi v prozi. To nam dokazuje njegova nova knjiga „Stara prosa", v kateri se nahaja dvajset črtic razne vsebine. Nekatere črtice so iz vojaškega, druge iz vaškega ali mestnega življenja. Dolgočasne se vrste za zanimivimi, kakor je pač nanesel slučaj. Nekateri de godki niso dovolj dušeslovno utemeljeni, n. pr. v črtici „Mrzak", zakaj neverjetno je, da bi človek samega sebe umoril samo zavolj tega, ker se je moral preseliti. To morejo kvečjemu storiti junaki Ma-charjevi, ki so izvečine sami brezverci. Sličica „Smrt" se čita zelo neprijetno. Ne vem, odkod je vzel gospod pisatelj za to črtico gradivo, iz češkega življenja gotovo ne. Češko ljudstvo še ni tako cinično, da bi o ponesrečenem so-bratu govorilo kakor o „zdechlem (crknjenem) koni" (Str. 58.)
Dr. Jan. Kry štflf ek : Dejinv nove doby. Prvy pokus o zavedeni ustavnosti v soustati habsburškem. Sešit 1.—3. V Praze. Cvrillo-Methodejska knihtiskarna a nakladatelstvi V. Ko-trby.
Izšli so trije snopiči dela, ki je osnovano na široki podlagi. Delo dra. Kryštufka „Zgo-dovina nove dobe" (prvi poskus o vpeljavi ustave v habsburški državi) bode gotovo temeljito; o tem pričajo že prvi trije snopiči. Pisatelj gleda zgodovino habsburške države s stališča češkega naroda, ki je nje vogelni kamen. Habsburška država se mora pretvoriti, ako izgine iz nje češki narod. — Posebno pozornost g. pisatelj posvečuje državnemu zboru na Dunaju in v Kromerižu, o katerem podaja popolno sliko. Svoje pripovedovanje opira na spis „Verhandlungen des osterreichischen Reichstags nach der stenografisehen Aufnahme." Pri opisu   viharnih   dogodkov, katerih torišče
!) V založništvu Fr. Šimačka v Pragi so izšli sledeči Macharjevi spisi: „Confiteor" trije zvezki, »Magdalena", „Tristium Vindobona", „Vylet na Krym", „Golgatha", „Zde by meli kvest ruže".
569
je bil Dunaj, rabi spise Helferta, zlasti: „Ge-schichte Oesterreichs vom Ausgange des Wie-ner October-Aufstandes 1848." Vsem slovenskim omikancem, ki so zmožni češkega jezika, toplo priporočam le-to temeljito delo zgodovinarja dra. Krvštufka v Pragi.        Fr. Štingl.
ANGLEŠKA.
„Affairs of West Africa." F. D. Morel. (Heinemann) 380 pp.  12 s. net.
„Civilization in Congoland." H. R. Jos. Bourne. (P. S. King and Son.) 311 pp. 10 s. 6 d. net.
Ne samo posamezni ljudje so kanibali, ampak tudi narodi. Kakšni ljudožrci so Angleži v Afriki, dokazujeta obe knjigi. Kupčija s sužnji se je sicer opustila, toda stari kanibalizem je vendarle ostal. Kaj se vse godi v zahodni Afriki pod krinko krščanstva in omike, je naravnost grozno. Najbolj grozne reči se v tem pogledu gode v državi Kongo. Vsega tu naštevati ne morem; naj si pa bravec predstavlja
v mislih najbolj grozne reči in lahko je prepričan, da se ne bo mnogo motil. Knjigi „Civilization in Congoland" bi bolj pristojal naslov „Kanibalska država na Kongu". Pisatelj pravi po vsej pravici: „Stare oblike suženjstva so se odpravile ali pa nadomestile z novimi, ki ravnajo z žrtvami bolj grozno in podlo" (more grinding and hateful). Kdor je vešč angleškemu jeziku in se zanima tudi za svetovno politiko, temu obe knjigi prav toplo priporočam.
„As We Are and As We May Be." By
Walter Besant. (London, Chatto and Windus.) 314 pp. 6 s.
Le-ta knjiga „Kakšni smo in kakšni moremo biti" obsega dvanajst daljših člankov, v katerih pisatelj rešuje razna socialna vprašanja, ki zadevajo angleški narod. V prvi vrsti svetuje Angležem, da bi bolj skrbeli za vzgojo mladine v starosti 13—17 let. Dalje podaja razne predloge, kako naj bi se angleško prosto ljudstvo bolj izomikalo, tako da bi tudi maralo za znanstvo in umetnost. Najbolj zanimiva pa je knjiga zavolj tega, ker pisatelj poizkuša v nji prerokovati bodočnost Angležev. V članku „The Land  of Realitv" Besant naravnost trdi,
RUSKE MEDICINKE.