SLOVENSKI KULTURNI DNEVI NA D. SENIKI
str. 2
OKTET “MISLINJA” V BUDAPEŠTI
str. 6
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 31. oktobra 1996 Leto          VI, št. 22
UPOR ČLOVEKOVEGA DOSTOJANSTVA
Eden glavnih ideologov in mislecev upora 1. 1956 Istvan Bibo je s temi besedami označil madžarsko revolucijo 1956.
V Porabju se takrat v glavnem ni dogajalo nič posebnega. To velja tudi za večji del madžarskega podeželja. Tragične izjeme so mesteca kot Mosonmagyarovar ali Salgotarjan, kjer so komunistični rafali pokosili na desetine ljudi. Na madžarskih šolah so več desetletij poučevali, da je 1. ‘56 bila na Madžarskem protirevolucija. Otroci smo kaj hitro opazili, da so tudi odrasli porabski Slovenci dosledno govorili med sabo o revoluciji. Konkretne posledice revolucije smo zaznavali najbolj na ta način, da je po zatrti vstaji precej ljudi “disidiralo” tudi iz slovenskega Porabja. Večina je odhajala bolj zavoljo nevzdržnih gospodarskih razmer kot pa iz neke revolucionarne naravnanosti. Pri Monoštru je bežalo v tujino na tisoče Madžarov.
Po 1956 se mi je kot otroku najbolj vtisnilo v spomin, kako so nekateri Porabci na skrivaj poslušali radijsko postajo Svobodna Evropa in Glas Amerike. Prej so skrbno zaprli okna in
vrata, nato so kar se je dalo tiho poslušali novice iz svobodnega sveta. Prst so imeli stalno na gumbih. Deloma zato, da so aparat takoj izključili, če je kdo prihajal k hiši. Pa tudi stalno je bilo treba iskati postajo, ker so madžarske oblasti s posebnimi “oddajniki” uspešno motile te “diverzantske” oddaje. Tudi eden od dveh današnjih oddajnikov v Gyongyos-hermanu pri Szombat-helyu je služil temu namenu. Poslušanje teh oddaj je pri številnih družinah pomenilo družinske zdrahe, ker so ženske bile bolj pre-
vidne in racionalne. Važna stvar je politika, ampak tudi za otroke je treba skrbeti. Kaj bo, če bo družinski poglavar moral v zapor? Nekateri pa so bili celo prisiljeni poslušati te oddaje, ker so preko le-teh zvedeli, če so njihovi sorodniki “disidenti” srečno prispeli v tujino in kje so sploh.
Potem, ko so ruski in madžarski tanki v krvi zadušili madžarsko revolucijo, so zaprli več kot 10 tisoč ljudi, 259 ljudi - med njimi mladoletnike - pa ubili. Začela se je tudi strašanska psihološka represija nad celotnim
prebivalstvom. Da o številnih žrtvah med samo revolucijo niti ne govorimo.
Danes je večina ljudi na Madžarskem prepričana, da je pred 40 leti bila zares revolucija. In to upravičena revolucija v državi, katere vodja (Matyas Rakosi) je bil eden najboljših Stalinovih učencev. Sicer pa postajajo ljudje nekam vedno bolj brezbrižni do tega svojega, tudi svetovno znanega dogodka. Ne bi rekel, da ne bi dojeli bistva te revolucije. Pešajočega zanimanja ni mogoče v celoti pripisati gospodarski krizi, ki pesti
večji del prebivalcev. Ljudje so najbolj siti tega, da različne skupine ljudi, ki so se udeležili revolucije - ali tudi ne -, ne počnejo nič drugega, kot da kolnejo drug drugega, češ da je njihova skupina, njihova organizacija, njihov klub itd. edini pravi duhovni dedič revolucionarnega dejanja. Vsi ostali pa da so priskledniki.
V županiji Zala se je predsednik Zveze revolucionarjev rodil dve leti po krvavi zadušitvi vstaje.
Tudi ideja velikega tekmovanja nižješolcev v risanju na temo Revolucija ‘56 se nam zdi nekoliko zgrešena. Kako neki naj ubogi malčki vejo, kaj je bilo takrat, če se ne morejo zediniti niti oni, ki so se udeležili dogodkov? Nek reporter je na tv spraševal kratkohlačnika, kaj hoče povedati s tem, da je na svoji risbi napisal, da: “Rusi domov! ”. Ubogi je v zadregi priznal, da ne ve. Ampak zakaj si potem to napisal? Zato, ker mi je mama to rekla.
Kaj pa dandanes počne človekovo dostojanstvo?
Franček Mukič
V Monoštru je bila svečanost ob 40. letnici revolucije in 7 letnici razglasitve republike 23. oktobra zvečer.
2
Dr. Janko Prunk (Martin Ivanič): Osamosvojitev Slovenije
PORTRET LJUDI IN DRŽAVE
“S knjigo Osamosvojitev Slovenije posredujem osnovno informacijo o Sloveniji, ” pravi avtor, univerzitetni profesor in znanstveni svetnik za novejšo zgodovino doktor Janko Prunk o knjigi, ki je pred dvema letoma izšla v angleškem in italijanskem jeziku, spremenjena in dopolnjena pa letos v slovenskem jeziku, kmalu pa bo natisnjena še v italijanskem jeziku. Soavtor knjige (VI. poglavje: Dezintegracija Jugoslavije in nastanek samostojne Republike Slovenije) je zgodovinar Martin Ivanič.
Spremno besedo knjigi je napisal predsednik države Milan Kučan in na začetku zapisal: “V pričujoče zgodovinsko delo je v strnjeni obliki izpisan kratek oris zgodovine Slovenije, njenega življenjskega prostora in ljudstev, ki so tu prebivala od prvih stoletij pred našim štetjem in po njem do rojstva slovenskega naroda pred stoletji in ustanovitve slovenske države 25. junija 1991... ” In tudi: “Vrednost tega besedila je tudi v jasnem pričevanju, da se je zgodovina slovenske nacionalne ideje pričela že mnogo prej, predno jo je sedaj živečim rodovom Slovencev uspelo uresničiti z lastno državo... Njeno prednost vidim tudi v suverenem avtorskem pristopu... ” Doktor Janko Prunk, ki že vrsto let sodeluje v evropskih znanstvenih krogih, se je lahko večkrat prepričal, kako slabo in površno je vedenje o Sloveniji in Slovencih, zato je bila prva knjiga natisnjena v angleškem jeziku in namenjena Evropi kot temeljna informacija o nas. V knjigi je tudi odgovor na vprašanje, kdo smo Slovenci. Za sedanji prostor Slovenije v uvodu zapiše: “Na tem ozemlju so le redko mogle nastati in se ohraniti samostojne politične enote s središčem v tem prostoru, ampak so si to strateško važno ozemlje vedno poskušale prilastiti močnejše sosednje države - politične tvorbe in si tako utrditi svojgeostrateški položaj. ”
Za velike spremembe morajo dozoreti razmere, je prepričan doktor Prunk, ko razlaga, denimo, življenje Slovencev v kraljevini Jugoslaviji, pa v Federativni socialistični Jugoslaviji, in tudi odločitev za samostojno državo Slovenijo. “Značajska črta Slovencev je, da smo predolgo zvesti, kar pa ni vedno najbolje. Zvesti smo bili Avstroogrski in Jugoslaviji do konca, in kdor zdaj govori, da je že pred 35-leti razmišljal o samostojni Sloveniji, ta debelo laže in prireja zgodovino svojim potrebam, ” je na predstavitvi knjige v Murski Soboti dejal njen poglavitni avtor doktor Prunk in dodal, da je “moral slovenski narod dozoreti, da je ob pravem času šel popolnoma na svoje. ”
V knjigi, ki jo je izdala založba Grad, je šest poglavij, in sicer: Predniki današnjih Slovencev; Rojstvo slovenskega naroda; Prizadevanja za zedinjeno Slovenijo v habsburški monarhiji; Slovenci v kraljevini Jugoslaviji; Slovenci v drugi svetovni vojni in Federativni socialistični Jugoslaviji; Martin Ivanič pa je napisal poglavje Dezintegracija Jugoslavije in nastanek samostojne Republike Slovenije. To poglavje je razdeljeno v tri podpoglavja, v katerih je opisano dogajanje od leta 1987 do 1992: Nastanek protikomunistične opozicije v Sloveniji in njena zmaga na volitvah 1987-1990; “Nadzorovana razdružitev” Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije in Osvobodilna vojna, moratorij in mednarodno priznanje Slovenije.
Knjiga Osamosvojitev Slovenije je nedvomno pomemben prispevek k poglobitvi vedenja o Sloveniji v Evropi, o čemer govorijo odmevi iz tujine, hkrati pa ponujena priložnost vsem, ki se želijo seznaniti z osnovnimi in najpomembnejšimi zgodovinskimi dejstvi številčno malega slovenskega naroda. Avtor je ugledni zgodovinar, ki svoja spoznanja preverja v mednarodnih znanstvenih krogih, zato ne pristaja na trenutne aktualno - politične ocene, ko bi po mnenju mnogih morali zavreči vse dosedanje, tudi zgodovinopisje, in začeti pisati zgodovino na novo. Zategadelj tudi pravi, “da je bil boj slovenskega naroda proti okupatorju plemenito dejanje, revolucija pa negativni stranski produkt tega dejanja. ”
eR
SLOVENSKI KULTURNI DNEVI NA D. SENIKI
Vsi dobro znamo, da po vasnicaj gnesden delajo manjšinske samouprave (kisebbsegi onkomnanyzatok). Na D. Seniki sta dvej - nemška, slovenska. Slovenska je precej aktivna. Istina, ka so go na konci 1994. leta volili,
v 1995. leti je že bogate programe napravila. Zviin programov, je dosta kaj drugo til pomagala. Etak šolstvo, med tejm slovenski pouk, dolenjiseniški vrtec, šport pa različne programe, pri šterij je vidla, ka služijo Slovencom na D. Seniki pa cejli vesi.
Letos je samouprava že od drugič organizirala slovenske kulturne dneve. 11. oktobra je bio prvi den programa v našom malom vrteči. Samouprava je iz Slovenije, iz Beltinec pozvala malčke pa vzgojiteljice. 15 mlajšov pa dvej vzgojiteljici so te den prišli na D. Senik. Tau bi trbelo dostim videti, kak je ta prireditev lejpa bila. Gda smo je čakat šli na Hodoš, mali so male obraze vcuj tiskali k glažojni v avtobusi pa so nam prtili. Mali autobus je pa velki plakat emo, tam napisano bilau, ka cicibani iz Beltinec potujejo k cicibanom na D. Senik. Graničari pa cariniki so je na obadvej meji ranč dosta nej stavlali. Plakat je vse povedo.
Na D. Seniki so se mali lepou pripravlah z vzgojiteljicami vred. Po toplom sprejemi (fogadas) se je pa začno bogati program. Deca se je za pau vdre že tak špilala, kak bi se napona
vidli, kakoli so si zgučavati nej znali. Eden od drugoga so se včili igre, plese, pesmi. Tak ka na večer, gda je prišla televizija, so že vkuper meli program. Samo posloviti se je bilau žmetno. Velko veselje je bilau tau tu samoupravi, ka je srečanje počastiu pred-
stavnik beltinške občine, z našoga kraja pa župankinja. Taksa srečanja mo pa drgauč tu meli. Že je naš vrtec kleta majuša pozvani v Beltince.
13. oktobra smo se ranč tak na lejpi den prebudili, kak pred dvomi dnevi. Že predpodnevom je vse živo bilau. V 11. vori so že prišli iz Čöpinec nogometaši pa drugi gosti, igralci. V 13.
vori smo na športnom igrišči meli ljudske igre pa nogomet. Pri igraj so Čöpinčarge, pri nogometi so pa Senčarge zmagali. Gda je pa vora 15 bila, se je začno kulturni program. Tau so na dvorišči kultur-noga doma držali, gde se je dosta ludi, velka publika nabrala. Goslarge so sejkali, pevci so popejvali,
publika pa ploskala. Nastopali so: pevke iz Varaša z vodjo Marijo Rituper, beltinška folklorna skupina pa Marko banda, ansambel Lacija Korpiča pa ženski kvartet in Trio Črnko.
Na kulturni program so prišli cenjeni gostje tu, tak kak predsednik Slovenske zveze-Jože Hirnök, sekretarka Klara Fodor, predsednik Državne slovenske manjšinske samouprave Martin Ropoš, podpredsednik Šandor Merkli, članica predsedstva Slovenske zveze Vera Gašpar, Vendel Gašpar, svetnik iz Čepinec, Elizabeta Bartok, župankinja na D. Seniki. Program je pozdravo pa zaklučo Števan Sukič, predsednik slovenske samouprave.
Ka je pa po programi bilau, tau je “žmano” bilau pa nam je hasnilo tu. Prpelali so gulaž. 300 porcij smo raztalali. Do lunice smo splesavali v dvauri, po tistem pa v klejti (zame niči). Burna so že kokautje popejvali, gda smo se domau pridali. Trio Črnko pa Ansambel Korpič sta neprestanoma igrala, mi smo pa mislili, ka rejsan trbej vsigdar plesati tu.
V dvej dnevaj se je na D.
Seniki dosta ludi obmaulo. Čula se je slovenska beseda, pesem. Dostim sta bila nepozablena dneva. Kulturne dneve je finansirala: Dolenjeseniška slovenska samouprava, Javni sklad za narodne in etnične manjšine, Državna slovenska samouprava.
I. Barber
Mali so vkuper obed meli.
Čiila se je slovenska beseda, pesem.
Porabje, 31. oktobra 1996
3
SVETNIKI V NOVEMBRI
Inda svejta
VSISVECOVO (1. XI. ) -je den vsej tisti svetnikov, šteri v kalendari nemajo ejkstra svoj den. Vsisvece je oprvim grškokatoliška cerkev svetila - v 4. stoletji
-	prvo nedelo po risauski nedeli. V rimskokatoliški cerkvi je papa Bonifacij IV. 610-oga leta imenüvo eno cerkev za cerkev vsej svecov. Od 9. stoletja mau vsi katoličange na svejti svetijo den vsej svecov 1. novembra.
DUSNI DEN (2. XI. ) - je spomenek verni mrtvi düš, štere so v purgatoriumi. SVETI MARTIN (11. XI. )
-	püšpek, patron Sombotelsko püšpekije. Kleti baude 1600-lejtna oblejtnice njegove smrti (397). Sveti Martin sé je - po legendi -naraudo v Savariji (Somboteli) kauli leta 317. Oča ma je biu cesarski sodak, prejdjen. Maloga Martina je brigala krščanska vöra, tau pa sé oči nej vidlo, zato ga je dau za sodaka. Kak prejdjen je v Galiji (na Fran-
cuskom) slüžo, gda je gnauk v zimi srečo ednoga nagoga kaudiša. Martin je s svojo sablo na polonje raztalo svoj plašč, pa tádau toma kaudiši. Vnoči se ma je skazo Jezoš, pa ga je povalo za tau. Martin se je 339-oga leta dau okrstiti. Gda ga je cesar sto v bojno poslati, je pravo, ka un več nede njegov sodak, liki Kristušov sodak. Prišo je domau v Savarijo (Somboteu) pa mater i dosta poganov na krščansko vöro obrno. Zato so ga odegnali iz Savarije. Deset lejt je biu menih (szerzetes), gda so ga vöodabrali za püšpeka v Francuskom püšpekiji Tours. Zaman je takši veuki gospaud grato, je tadale prausno živo. Furt se je posto, v zgrebnom gvanti odo, vnoči pa na sertéli spau. Od vesi do vesi je odo, sé gezdo na somari -predgo pa krsto lüdi. 80
lejt star je biu, gda je betežen grato. V pepeli je ležo taznak, pa prauti nebi, zraki - prauti Baugi - gledo. Tak je mrau 8. novembra 397. Po B. D. Mariji je sveti Martin patron največ cerkveni po svejti.
SVETA ELIZABETA (19. XI. ) Naraudila sé je 1207. na Vogrskom, v Sárospataki. Njen oča je biu Vogrski krau Andrej II., mati pa nemška kralica Gertrud (štero je dojsmek-no Bánk bán). Kak mala dekličina je dostakrat ojdla v kapejlo pa pred oltarom molila. Kaudišom je tö rada gesti davala. Gda je 4 lejta stara gratala, so go odpelali na Nemško, v Wartburg, gde je vküper gorrasla s svoji zaročencom Hermanom. Tü sé je nad tihinci nej dobro čütila. Gda ji je mati mrla, je eške bole žalostna gratala. Samo z molitvijo se je tolažila. Za tri lejta (1216) ji je mladi zaročenec tö mrau. Zdaj so ji njegovoga mlajšoga brata Ladislava vöodabrali za zame en ca. Oženila sta se, gda je Elizabeta bila 14 lejt stara. Badva sta pobožno živela. Elizabeta sploj. Dosta se je püstila. Vsikši petek, na veuki keden pa vsikši den se je bičüvala. Sarmakom je gesti, peneze davala, betežnike je opravlala. Eške samo 20 lejt je stara bila, gda ji je mauž v kügi mrau. Maužova držina go je odegnala, pa je en cajt s trejmi mlajšami v starom lejvi mogla živeti. 1228-oga leta je odišla v Marburg, gde je živela s frančiškani do konca živlenja. Mrla je 17. novem-
bra 1231 v 24-om leti starosti. Za štiri lejta go je papa Gregor IX. za svetnico vöoznano. Oča, Vogrski krau Andrej II. je eške živo, gda je njegva či svetnica gratala.
SVETA CECILIJA (22. XI. ) - Njeni stariške so bili eške pogange. Cecilija je stejla devica ostati, de pa
stariške so go omaužili s poganom Valerianusom. Po zdavanji je Cecilija pravla svojma možej, ka una Jezoša rada ma, je Jezošova zaročnica. Tak lepau je gučala o Jezoši, ka mauž pa njegovi brat sta se tö dala okrstiti. Prejdnji tistoga Varaša so ji steli vse njeno imanje vkraj vzeti, depa več nikanej mejla, ka je vse sarmakom tarastalala. Dosta sodakov se je tö na krščansko vöro spreobrnilo. Zato so pogange steli Cecilijo v vrauči kaupanci zadüšiti. Baug je tau nej dopüsto, pa ogenj vgasno. Po tistom pa so ji steli glavau vkraj vsejčti. Trikrat so probali, pa se je nej prišikalo.
Tri gni je eške živejla, pa je 22. novembra 230. leta mrla v Rimi. Sveta Cecilija je patron cerkvene muzike. SVETA KATARINA (25. XI. ) Njeni oča je biu fejst stari krau, pa eške nej emo mlajše. Zaman je aldüvo
poganski balvanom vsefele. Gnauk je iz zlata Sto balvana narediti, pa ma je križ vöprišo. Zato je molo Bauga križa - i žena je deklo porodila. Deklo je zvau za Katarino, ka pomeni - čista, nepoprijeta. Katarina je bila trnok lejpa i čedna. Gda je stari krau mero, je vse imanje na čer njau. Kak
najvekšo vrejdnost ji je prejk dau zlati križ, pa pravo, ka Boga toga križa naj moli. Gda je mati tö mrla, je Katarina odišla na dugo paut. V enom veukom lasej je zablaudila. Srečala je ednoga puščavnika (remete), šteri ji je raztomačo, sto je Baug križa: Jezoš Kristoš. Katarini se je Marija z detetom, mali Jezošom tö skazala. Mali Jezoš ji je dau zlati zaročni prstan. Po tistom se je Katarina dala okrstiti. Odišla je nazaj domau v Aleksandrijo. Tam je pred cesarom odgovardjala
na pitanja 50 čednjakov. Vsi so se spreobrne, eške cesarica tö. Cesar pa je čemeren grato, pa je vsikšoga dau bujti. Za Katarino je strašno smrt vözbrodo. V edno kolau je naužice dau, pa s tem go je Sto vküp-zrejzati. Depa z neba je grom nutvčesno v tau kolau, pa zaničo. Zato so ji glavo vzeli.
SVETI ANDREJ (30. XI. ) - je patron mariborsko püšpekije. Biu je apoštol, brat Simon Petra. V Svetom pismi večkrat leko štemo o njem. Svoje živlenje je aldüvo za Jezoša, za Jezošov evangelium. Mrau je na križi, šteri je emo formo X. (Zato pravijo toma križi, šteroga vidimo po poštijaj -Andrejev križ. ) Dva gni je viso eške živi na križi pa
dičo Kristoša. Njegvo tejlo pa glava sta ejkstra pokopana. Glava je v Rimi, v cerkvi Svetoga Petra.
Marija Kozar
Budimpešta, 15. oktober. Janez Drnovšek, premier R Slovenije, se je na povabilo ministrskega predsednika Madžarske zadrževal na enodnevnem obisku na Madžarskem. Pogovori so potekali o načrtih cestne in železniške povezave med dvema državama. V naslednjem letu državi načrtujeta odprtje dveh novih mejnih prehodov. Med načrti je tudi prestop meje z osebnimi izkaznicami ter odpiranje glavnih konzulatov na območjih, kjer živita madžarska in slovenska manjšina. Na madžarski strani je izbran Monošter, na slovenski strani bodo določili kraj pozneje.
Janeza Drnovška je sprejel tudi predsednik Arpad Göncz.
Porabje, 31. oktobra 1996
4
Kučan na Kitajskem
Slovenska državna delegacija pod vodstvom predsednika države Milana Kučana se je mudila na enotedenskem obisku na Kitajskem. V času obiska je prišlo do podpisa nekaterih sporazumov, med drugim o sodelovanju v zdravstvu in o sodelovanju slovenske in kitajske gospodarske zbornice. V pogovorih s kitajskim predsednikom Jiang Zeminom je Milan Kučan izvedel, da Kitajska kot stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov kaže razumevanje za slovensko kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta ZN. Govora je bilo tudi o gospodarstvu. Kot nasprotje prijateljskih političnih odnosov nikakor ne steče menjava Slovenije s kitajskim trgom, saj je bila lanska menjava le 60 milijonov dolarjev.
Predvolilna
mrzlica
Za 88 poslanskih mest se poteguje 1307 kandidatov, po štirje pa za poslanski mesti, zagotovljeni za madžarsko in italijansko narodnost. Od 31 registriranih strank se jih je za sodelovanje na parlamentarnih volitvah, ki bodo 10. novembra, odločilo le 24.
Kračun v Londonu
Po pisanju londonskega The independenta so Slovenci najbolj idealni rekruti za Nato. To mnenje je ministru dr. Davorinu Kračunu med obiskom v Londonu potrdil tudi britanski obrambni minister Mihcael Portillo, medtem ko Kračunov kolega Malcolm Rifkind ni imel nikakršnih zadržkov do vključevanja Slovenije v Evropsko unijo.
Urjenje ameriških vojakov
V Sloveniji se je mudila nova skupina ameriških marincev. 53 vojakov se je skupaj s slovenskimi kolegi urilo na Gorenjskem, kjer so spoznavali visokogorske razmere in pridobivali alpinistično znanje
FREČE VARAŠANCAM
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Milka stoji na brejgi. Po svejti že dosta takši mlajšov geste - zavolo reklam Milka čokoladinov - šteri tak mislijo, ka gestejo sive krave. Etognauk so šli nikši Vogrski turištange tagor po Soboti na Gorenjom Siniki prauti tromejniki. Tam srečajo enoga pavra z nutri prežanimi kravami. Kam čüdo so se nej djali, ka prej Zaka krave tisto (freče) gor na gaubcaj majo? Paver je vüdo, ka so tau takši lidgé, šteri mislijo, ka kakao dogijo iz čme krave, zato jim
pravo: krave zato majo freče, naj koga ne vgriznejo. Turištange so brž nazaj staupiti za dva stopaja, se zavalili za odgovor, pa šli po svoji pauti. - Paver je pa poko od smeja: kakši teuci?! Palca je trda. V Malajziji s palco zbijejo tiste, šteri dejo na poštiji z autonami, ka do tam vöprobali, sto de najbole naglo pelo (gyorsítóverseny). Pri nas so tö meli takšo tekmovanje (verseny). Tisti, šteri je gvino, se je na televiziji valo pred cejlim rosagom, ka je bilo, gda je 200-210 km naglo pelo. Že pred programom so bile vite (debate), če se takši program po poštijaj leko dopisti. Vsikši je znau, ka nedo nutri držali dopüščene kilometere. Organizatori so pravili, ka tau prej nede tekmovanje, liki tura. Policija
pa je pravla, ka uni samo te leko štrafajo, če koga zgrabijo, ka je naglo vozo. Automobilisti so se po cejlom rosagi vozili, kak zbesnjeni, policaji pa so enoga pa enoga nej zgrabili. - Glava je trda. Zakopani do šinjeka. Dva mladiva pojba v Oroszlányi sta do šinjeka zakopala v zemlau enoga tretjoga, šteri se je prej nika Sliko kauti njine lübice. Gda sta svoje “delo” opravla, sta ma pravila, ka prej drügi den zrankoma nazaj prideta. Tačas naj pri méri bau. Pokaštigani pojep je šok daubo. - Kak leko dva mladiva telko pameti mata?
Poštrafana kralevska držina. Zdaj, ka je v Belgiji büu té škandal (botrány), ka je nikši buzi (peder) posilo pa vmauro mlade dekličke, so njine držine nej dopistile, ka bi
na pokapanje prišo nekak od kralevske držine tö. Zato, ka so jim dosta pisali, naj dajo Pogledniti, ka se tau pa tau godi. Uni pa so se ranč po svojo kroni nej poškrabali, nej ka bi kaj naredli. - Gda mo mi leko nase kraje pa kralice štrafali?
Reklama za Boba Dole-a. Kak vejte, Bob Dole v Meriki šké prejk vzeti rosag od Clintona. Zdaj pa te se je en raupar nutri naravno za Dole-a (njegvo masko si je na glavo djau), üšo v Chicagoni v eno banko, go vöoraupo. Na konci je za eno sekundo stano, pogledno na penztaroškinjo (blagajničarko) pa pravo: “Nej ka bi pozabili titi na volitve! (választás)” - Te so zdaj v Meriki volitve slobaudne ali so nej slobaudne?
Fr. M.
Pismo iz Sobote
ŽE PA SE ZAČA
Ja, rejsan, že pa se je začnolo velko farbanje, stero mamo tü pri nas v Sloveniji sikša štiri lejta. Že pa mo tou jesen kroužili imena naši političarov, gda vövdari den volitev (választások). Kak povejdano, velko farbanje pa se je že začalo.
V Soboti sé več nemreš kouli obrniti, ka ne bi v tebe glejdo kakši takši, steri doj s kejpa obečavle, ka vse de napravo za Slovenijo, za lüdstvo, za mlajše, za delavec, za... za... za...
Vsi sé pa tak nekak smejejo, kak če bi je po poplataj ščigejtali, ali pa bi se njin kaj lejpoga senjalo. Vsi kak eden so najbokši, najbole pošteni, najbole vönafčeni, naj... naj., naj...
Kak Povejdano, velko farbanje pri nas v Sloveniji sé je začalo tak na velko, kak če bi mi vsi bili čista brezi farbe, skur tak, kak če bi nas sploj nej bilou, kak če bi bili nikši balouni, pa trbej zdaj tej baloune nafudnoti, pa njin dati pravo farbo.
Tak nan edna politična partija doj s kejpa dá vedeti, ka uni znajo kak trbej, drüga nan ške dopovedati, ka una edina misli na nas vse. Te že palik tretja gvüšno krči, ka do gvinili na volitvaj, ka lüdstvo dobra vej, steri so najbole pošteni. Na, ovi štrti pa peti pa deseti pa dvajseti, uni tö majo nikšo takšo najboukše mouč pa volou, stera je edina naprej valan.
Te se pa naj zdaj človek odlouči, stere de volo, če so pa čistak vsi tak moudri, pošteni, vönavčeni, in vse drügo, kak že pač mora biti. Ali, do volitev je ške dosta časa in gvüšno de ednim farbe svalilo prle, kak pa drügim. Na, te do tisti farbali tak, ka de vse doj z nas teldo. Pravzaprav, nedo nas več farbali, liki do
nas s svojimi poštenimi, pametnimi in pocukranimi farbami polejvali, mi mo se pa ftaplali v vsen ton, ka de v nas priletelo z novin, kejpof, televizije in radia. Moja tašča Regina, trno čedna ženska, je prajla, ka tou leto una že nede šla volit. Pa je še prajla, ka tou zatou, ka tak ali ovak vsi fküper lažajo in samo obečavlejo. Rejsan je trno čedna ženska, ta moja tašča Regina, ka je pri tej svojij lejtaj na tou gori prišla. Ali vseeno sikši den glejda televizijo, kak se tej naši političarge v rit vličejo lüdstva in sikšo pout sé njoj kakši povidi pa te pravi: “Tej je pa tou tak lipou pa ške čedno povedo. ”
Zdaj pa te naj njoj vörvlen, ka nede šla volit?
MIKI
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14. 10 na 1. programu madžarske televizije.
Ponovitev oddaje bo v soboto 2. novembra 1996 ob 8. 45 na 2. programa.
Porabje, 31. oktobra 1996
5
NASKRIVOMA JE FURT DOMAU MISLO...
Po svejti živé dosti porabski Slovencov, steri so zapüstili svojo domovino. Porabski človek je od toga sploj hirešnji, ka je dober delavec. Ne čobi sé, bole si nüce pamet pa roke. Etak pa po cejlom svejti živejo bogati porabski Slovenci tü. Dosta so nam pomagali do tejga mau, tak svojim držinam, kak so, povejmo, dosta pa dosta mi-lijonk zdavali na nase cerkve. Takšni pa, steri bi sé domau znosili, ji je trnok malo. Sploj pa takšni, steri bi prinesli kapital pa bi tüj naprajli kakšni biznis. Tomi so vzroka, ka so nistarni sploj daleč - v Ameriki, Avstraliji -, tej drugi pa se eške itak bojijo pridti domau. Tak mislijo, ka do je preganjali. Baugi vala, na gnes se od toga njim nej trbej bojati. Spoznojte zdaj ednoga takšoga človeka, steri se je iz Švajca znoso domau, küpo je v svojoj roj-stnoj veši, na G. Seniki ram, zozido je pa na D. Seniki eden lejpi ram. Te človek je Anton Sukič. Rojeni je na G. Seniki, žive v Švajci, za ženo pa ma žensko iz Francije. Na D. Seniki v njegvoj nauvoj hiši si pogučavamo.
Gospaud Sukič! Na kratki mi povejte, kak sta vi prišli v svaje? Kakša je bila vaša živlenska paut do tistoga?
“Po bojni je tüj pri nas strašno srmastvo bilau. Mi smo te bili mladi, bi se radi veselili pa malo živeli, depa tau se je nej dalo. Nistarni so v Varaša v fabrikaj dobili delo, oni so srečni bili. Mi drugi smo sé pa klatili po Vogrskom, po marofaj. Živeli smo den do dneva. Ge sam se pa s tejm nej mogo zmiriti. Tačas sam odo po županiji, ka sam nej daubo stalno delo. Pršikalo se mi je. Ešče tau tü sam dosegno, da sam se leko včijo. Večfele maštrije sam se vönavčo. Dela je bilau zavole. Prišlo je 1956. leto. Ge, z drügimi
vred sam vido, da je tisti režiro nej za narod, sploj pa nej za pavra bio. Ge
sam tü - z drugimi vred -protestiro prauto režimi. Etak pa, gda se je vse obrnaulo, smo tak mislili, baukše, če se meknemo. Odskočili smo v Austrijo. V austrijski lager so Prišli iz Švajca, pa so me kak dobroga strokovnjaka vöodebrali pa odpelali. Tam sam prišo v fabriko pa so se mi oprla tista vrata, ka sam doma nigdar nej smo eške senjati nej. Depa tau je melo svojo ceno. Cejna je pa: delati, dobra delati pa eške baukše, točnejše (pontosan) delati. Ge sam vödržo. Med tem sam se ešče napona včijo, tak ka gnes sam že penzionist, depa dober podjetnik (vállalkozó) tü. ”
Vi ste skurok prvi človek (slovenski), steri je iz tihinskoga prišo domau pa si tüj “gnejzdo” napravo. Ka mislite, Zakoj vas nejga več? Zakoj smo mogli prazne hiše prejkpüstiti tujcom?
“Ge sam naskrivoma furt domau mislo. Liki tau sam pa samo senjo, da mo gnauksvejta eške leko domau, da si leko tüj počinem. Zame je ta prilika sploj dragocena. Vse kaj vöpoglednam pa če do pogoji (feltételek) dobri, tak mislim, ka es prnesem kapital, dam tejm lüdam delo, pokažem, kak se leko dela pa trži. Problemi zatok eške dosta gestejo tü doma. Takši so zakoni, da se človek na vsakši stopaj potekne v njij. Na
priliko samo: nej so mi dopüstili takši ram zozidati, kak bi ge rad emo.
Tau zatok nas tü leko nazaj drži. Dosta nas je, steri neprestanoma mamo velko domotožje (honvágy). Dosta nas je, steri mamo lejpe penaze pa bi radi kaj tü doma začnili. Liki največ se ne poküsi (ne upa). Ge pa tak čütim, da so me tü lepau sprejeli, da de vredno tüj doma kaj začniti te tü, če so pogoji tü pa tam eške-problematični. ”
Kak vi vidite gnes naš rosag? Ka je dobra, ka je slabo?
“Ge tak vidim, da se je dosta obrnaulo, dosta je rosag, z njim vred naše Vasnice, naprej prišo. Liki tau tü vidim, ka se več taužijo, liki delajo. V Švajci takšo delo ne poznajo kak tüj delajo. Gda sam dau tau hišo zidati, sam vido, kakšna delavna morata je tüj. Če škejo v "Evropo" pridti, morejo cejlak ovak se obnašati. Tak Vidim, ka vküpdržanje tü falij. Cejlak ovak more eden narod se držati, če šké kaj. Leko kritizeramo, depa za dobre cilje moremo sploj vküpdržati. Tak čütim, ka dvej domovini mam. Tam sam že 40 lejt, doma se čütim. Tüj je pa zatok cejlak ovak. Lepše, toplejše. Rad bi tüj živo. "
Cejli cajtje navzauča žena, stera nemški pa francuski zna. Ge eden gezik ne gučim, etak pa nama prevajo mauž.
Gospa Marijeta, vi ste iz Francuskoga. Za ka-
kšne lidi držite Slovence, kak se vam vidi v Porabji? Če bi leko, bi živeli tüj?
“Ge sam iz Francuskoga, z edne vesi. Tam so bogati pavri, depa ranč takše šege majo kak Slovenci. Slovenski človek je reden pa pošteni, delavan človek. Gda sam tüj, tak se čütim, kak doma. Tüj je lepau. Če bi gnauk leko cejlak es Prišli, ge bi rada tüj živela. Prva se pa zatok morem navčiti rejč, si spraviti kakše padaškinje. ”
Gospod Sukič, Znam od vas, da mate deco tü. Gde so pa kak so kaj? Ojdli so že tüj v Porabji?
“Mam ednoga sina pa čerko. Sin živé v Franciji, tam si je najšo ženo. Ma dva deteta. Čerka pa živé v Švajci, je že tü oženjena. Večkrat so že bili tüj, sploj sé njim vidi Porabje. ”
Če vse vküp vzemate, kak cenite vašo usodo?
“Morem povedati, da sam gnes že zadovolen s tem, ka sam zadaubo, ka sam napravo. Srečen sam v držini, dobra ženo, deco pa vnüke mam. Tau pa tü morem povedati, ka če bi tistoga reda, gda sam ge mladi bio, porabske Slovence država samo napolonja tak podpirala kak gnes, te bi naše Vasnice nej na tau prišle, ka do pomaleg tujci zapovedati tüj. Te bi mladina ostala tüj, najšla bi si svojo srečo tüj. Samo, ka smo mi tistoga reda furt samo slednji bili. Nišče naj ne misli, ka po svejti živeči Porabci so tak naletja Prišli do svojga "mira". Dosta britkosti pa trplenja je spadnilo tačas, ka smo se vküppobrali. Pri tom je pa naša slovenska düša tö pomagala. Pravi počinek, pa itak tak čütimo, samo tüj doma najdemo. " Porabski Slovenci si pa samo tau leko želejmo, naj vse več takši naši lidi pride domau, steri na gnes ešče tak gučijo slovenski, kak pred 40-50 lejti.
I. Barber
"... nej so mi dopüstili takši ram zozidati, kak bi ge rad emo. ”
... DO
madžarske
Svečanost ob 23. oktobru
23. oktober je madžarski državni praznik, obletnica revolucije 1. 1956 in obletnice razglasitve republike 1. 1989. 40. obletnico revolucije so proslavili po vsej državi. V Monoštru so ta dan imeli ekumensko bogoslužje v rimskokatoliški cerkvi. Povorka s svečami se je začela ob 19. uri. Na svečanosti ob spomeniku herojev je govoril Istvan Hari, udeleženec revolucije, ki živi trenutno v Kanadi. Potem so položili vence predstavniki strank, cerkva, inštitucij in občin.
Evropski ministri za kulturo v Budimpešti
Ministri za kulturo držav, članic Evropskega sveta, so se 28. in 29. oktobra srečali v Budimpešti. Tematika tokratnega posvetovanje je bila evropski film oziroma prihodnost le-tega. Pogovori so potekali o produkciji in distribuiranju filma, o zaščiti avdio-vizualne dediščine ter o evropskem mladinskem filmu.
Zimski
obratovalni čas na meji
Od 1. novembra bo veljal novi režim na mejnem prehodu Gornji Senik-Martinje. Meja bo odprta od 8. do 18. ure.
Hrvaško-madžarski slovar Pred kratkim so v Zagrebu predstavili hrvaško-madžarski slovar dveh madžarskih avtorjev, akademika Lasla Hadroviča ter profesorja Filozofske fakultete Istvana Nyomarkaija. Slovar vsebuje 24 tisoč gesel in ga je izdala Akademska založba. Podoben slovar je nazadnje izšel l. 1898.
Porabje, 31. oktobra 1996
6
OKTET “MISLINJA” V BUDAPEŠTI
Nika lejpega smo doživeli, gda se je našo Slovensko drüštvo v Budapešti zadnjič srečalo. Oktet iz Slovenije je biu pri nas na obiski. Kak je do toga prišlo? Gda smo juniuša prišli vkü-
per, je biu na našom srečanji gospod Bogdan Koprivnikar z ženo Božo iz veleposlaništva (nagykövetség) R Slovenije, Prajla sta nam, ka poznata oktet v ženini rojstni vesi, steri bi rad prišo k nam-v Budapešt. Vodstvo našoga drüštva je tü volo mejlo za tau. Smo je pozvali in so tak 19. oktobra pevci gori staupili pri nas. Doma so iz vesi Mislinje. Tau je ena mala ves pri Velenju. (Naši seniški mlajša dobra vejo, dej je ta ves, ka šaularje so že bili tam, iz Mislinje pa pri nas na Gorenjom Seniki. )
Prvin so mejli moški zbor, te je pa ta raznok išo in je samo telko ostalo, da spejvajo kak oktet, osem lüdi. Ešče zborovodkinjo majo nauvo. Vči je spejvati gospa Marija Gornjak pa še spejva z njimi. Ona je edina ženska v zbori, vsi drugi so moški. Čüdovite so spejvali. Čüli smo od nji takšne pesmi tö, ka je mi tö vejmo. Pri nas v Porabji so tö znane. Tau so pesmi Teče mi vodica... pa Preozke so stezice... Spejvali so nam več kak
eno vöro. Najbola sta sé nam vidli pesmi Zvezde žarijo pokojno... in Štajerski fantič... Dugo smo ploskali za tistim. Lejpi večer je biu. Dugo smo se že nej tak dobra meli. Na te večer smo
pozvali goste iz slovenskega veleposlaništva. Bili smo veseli, da je biu na našom srečanji veleposlanik g. Ferenc Hajós, ga. Marija Hajós, g. Bogdan Koprivnikar in ga. Boža Koprivnikar pa novi konzul g. Pavel Toplak. Potejn pa ešče vsi sodelavci velepöslaništva. Puno nas je bilau, smo bili dobre vaule pa veseli.
Daleč smo eden od drügoga. Pa mamo skupne pesmi. Tau tö nika pomeni. Pomeni, da smo eden narod, samo ka se toga tü v BudapeŠti težko zavedamo. Našo lüstvo je prišlo v Budapešt delat pred dvajsti ali več lejt, držine so skorok vse mejšane, govori se Vogrski doma, če dejo delat, tam tö. Tak ka tü hitro leko postanemo čisto Vaugri. Zatau je dobra, če vküp pridemo pa se v slovenskom matemom rejči pogovarjalo. Če pa mamo goste iz Slovenije, te pa moramo slovenski gučati. Zatau vsakšo takšno srečanje, Vsakša slovenska rejč, Vsakša slovenska pesem je za nas dragocen. Daleč smo od
rojstnoga kraja, od Porabja. Tistim, šteri so doma, je malo ležej. Vse skupine že dobra poznajo matično deželo, velikokrat so v Sloveniji, prireditve doma so tü v slovenskom jeziki, mi pa tü v Pešti vse to pogrešamo. Dosta smo se pogovarjali o tom, kesna nauč je bila, gda smo raznok šli. Gostje iz Slovenije so si na drügi den poglednili Varaš, ponoči pa so bili na gradu pa na brejgi Gellért. Sploj lepau se njim zavalimo, da so prišli k nam in so nam lejpi, nepozabni večer napravili.
Irena Pavlič
NAŠE PESMI
EDNA FTIČA PRILETEJLA
Edna ftica priletejla, gor na vrbje, Štajerske, gor na vrbje, vrbje, Štajerske.
Tam sta bila dva zidara, ka sta cerkev zidala, ka sta cerkev, cerkev zidala.
To sta nej b’la dva zidara, ka sta cerkev zidala, tö sta dva angela bila.
Jezuš je na križi viso, cejle duge vöre tri, cejle duge, duge vöre tri.
Marija je pod križom stala, jako tužno žalostna, jako tužno žalostna.
Sinek stopi doli s križa, ar bom te obimala, ar bom te obi-, obimala.
Kak ti stopim, da ne morem, ar sem močno gor pribit, ar sem močno, močno gor pribit.
(Gorenji Sinik) Zapisala: Vera Gašpar ilustracija: - mkm-
(Različica srednjeveške pesmi o Mariji in ptici pevki. Pesem slavi molitev angelovega pozdrava - Češčena Marija. Molitev so med Slovenci v okolici Monoštra širili cistercijanski redovniki najbrž že v 13. stoletju. - mkm-).
“LEJPA NAŠA DOMOVINA”
Zveza kulturnih organizacij Litije (pri Ljubljani), je letos, organizirala 16. srečanje za male pevske skupine. Telko skupin se je zglasilo, ka so orga-
nizatori v trij vesi držali svetek, v Vačah, v Šmartnem pa v Jevnici. Vsevküper je 23 skupin notapokazalo pesmi iz svojoga domanjoga kraja. Bili so ženski zbori, moški kvarteti, vokalni kvarteti iz različni krajov.
Tau mora biti že duga tradicija, ka so se dvorane vseposedik napunile. Publika je bila zadovolna s skupinami, tau se je vidlo pa čülo. Nej čüda, telko dobri glasov, telko lejpi naut pa vse tau z dobra volauv.
V Porabji se med male skupine štejo števanovske pa Varaške pevke. Etak so prejk njij gratale spoznane porabske ludske pesmi v tej krajaj. Obadvej
skupine vodi g. Marija Rituper iz Murske Sobote. Njeni trüd se vsakši den bola pozna. Istina, ka z varaškimi ženami dela že tri lejta, dapa s števanovskimi eške malo časa. Kak se dá pripraviti v kratkom časi eno skupino, tau so nam pokazale Zdaj števanovske-veričke ženske. Bile so gvüšne, dobre volé, potrüdile so sé pri varaški ženaj smo že vcujnavčeni k toma. Moram prajti, ka sam ponosna (büszke) bila na obadvej skupine, lüstvo pa ranč tak zadovolno, rednomi je pohvalno.
Žene je dobra vola eške zazranka v tretjoj vöri nej tanjala, če smo že tak “rano” domau Prišli. Vüpam, ka so se njim možauvi fejs radüvali.
K. F.
Pevke iz Števanovec pred kultumim doumom v Šmartnom pri Litiji, gde so 19. oktoubra ob 16. vöri nastoupile s strejmi pesmimi: “Dobro jutro, boug daj”, “Lansko leto san sé ženo”, “Lejpa našo domovino”.
Pevke iz Monoštra so sé slikale pred kultumim doumom v Šmartnom, nastoupile so pa večer ob 19. 30 v Jevnici, nej daleč vkraj od Šmartnoga. Pred-stavile so se s trejmi pesmimi: “Ena ftička”, “Mir naj bode”, “Sejaj žito”.
Porabje, 31. oktobra 1996
7
OTROŠKI SVET
Kaj je tau?
Kak sé zové na Gorenjon Siniki, na Dolenjon Siniki.
v Ritkarovci......
na Verici.........
v Števanovci......
v Andovci.........
v Slovenskoj vesi..., v Sakalauvci......
Kak so nücali....
REŠITEV IZ ŠTEVILKE 20/96
dežnik - pripravi z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem
esemyo - eső eden védelmül használt nyeles emyő Tak se zové: na Gorenjom Siniki, v Sakalauvcaj, na Dolnjem Siniki: držénca, v Števanovci, v Andovci: držévnjak, v Slovenskoj vesi: šator, na Verici: dežévnjak.
Tak nücajo: drženco nücajo té, gda dež dé. Inda so v leti na njivi pod drženco djali piti pa gesti, ali pa malo dejte.
Ljudska s Tolminskega
PRAVLJICA O POVODNEM MOŽU
Ko se je deček prebudil, je spoznal, da ga je bil povodni mož prenesel v posteljico iz suhega zlata, ki je stala sredi sobe, tudi zidane iz samega
zlata. Vse, kar je bilo v njej, je bilo iz najčistejšega zlata: mizica, stoli in igračke. Deček je slišal že mnogo o čarobnih zlatih zakladih, nikdar pa si ni mogel predstavljati tolikega bleska, ki ga je sedaj slepil v oči. Očaran je segel po zlatih igračkah in se igral. A ne dolgo. Spomnil se je očeta in matere ter zopet glasno zajokal.
Prihitel je povodni mož in ga vprašal: “Po kom jokaš, drobni moj deček? ”
“Po očetu in materi, ” mu je odgovoril deček in jokal glasno, preglasno. “Ali sta oče in mati dražja ko čisto zlato? ” se je čudil povodni mož, ki ni poznal niti očeta niti matere, pa tudi ne bratov in sester. “Dražja, ” je rekel deček. Povodni mož je šel in nabral vse bisere, ki so
jih skrivale globočine njegovega vodnega kraljestva, Usul jih je pred dečka, da je segel kup do stropa, in vprašal: “Ali sta ti oče in mati dražja
tudi od teh biserov? ” Deček je moral zatistniti oči, da ga toliki sij ni oslepil. Iskrilo in svetilo se je, kakor bi vse naokrog gorelo. Odgovoril je povodnemu možu: “Zaman si prizadevaš, da bi našel ceno mojemu očetu in materi. Dražja sta mi od zlata in biserov, dražja ko ves svet. ” Povodni mož je spoznal, da ne bo mogel dečka z ničimer utolažiti. Čakal je, da je zaspal, nato ga je odnesel previdno v naročju iz vode in ga položil spečega na breg. Tu ga je čakala njegova revna obleka, ki jo je slekel, preden je šel v vodo. Povodni mož je poiskal žepe na njej, jih napolnil s samim suhim zlatom in z biseri ter odšel.
Deček se je prebudil iz sna in spoznal, da leži na bregu ob vodi. Vstal je in se oblekel. V resnici ni
vedel, ali se mu je vse to, česar se je spominjal o povodnem možu in njegovem kraljestvu, samo sanjalo ali je resnično doživel. Ko pa je segel v žepe ter otipal zlato in bisere, je spoznal, da se mu ni sanjalo, marveč da je vse gola resnica. Stekel je domov k očetu in materi, bratcu in sestrici. Našel jih je vse jokajoče, ker so vsi mislili, da je utonil. Veselja ni bilo zato ne konca ne kraja. Ker jim ni manjkalo zlata in biserov, je odslej tudi revščina pobegnila od njih in se je mednje naselila sreča. Postavili so si lepo novo hišo in srečno živeli v njej. Deček se je še hodil kopat, toda samo takrat, ko ni bilo naliva, a še takrat le v plitvino, kamor povodni mož ni zahajal.
Povodni mož se je vrnil v svoje vodno kraljestvo in bil sila žalosten. Mislil je, da hrani v svojem gradu zaklade vsega sveta. Sedaj pa je spoznal, da poznajo ljudje še večje dragocenosti, da imajo očeta, mater, brate in sestre, katerih povodni mož ni imel. To ga je tako razžalostilo, da je jokal tri dni neprenehoma, da so se stresali bregovi in so vode šumele kakor ob povodnji. Nato je šel preiskovat vse skrite kotičke svojega kraljestva, če se morda le ne skrivajo v njih dragocenosti, katerih do tedaj ni našel.
(konec)
JESEN
Jesen traja od septembra do novembra.
V tem letnem času listje porumeni in odpade z dreves. Zgodaj zjutraj je večkrat slana ali megla. Dnevi so krajši. Moramo se topleje obleči. Nekatere ptice odletijo na jug in tam ostanejo celo zimo. Jeseni je sadje že zrelo: slive, jabolka, hruške, grozdje in breskve. Tudi na njivi imamo delo: kopamo krompir, trgamo koruzo... Večkrat piha veter.
Ljudje žagajo drva, pripravljajo se na zimo.
Melinda Čato 5. r. OŠ G. Senik
Jesen je lep in pisan letni čas. Jesensko vreme je muhasto. Večkrat dežuje, je hladneje in piha veter. Zjutraj je megla in slana. Dnevi so krajši, noči daljše. Lastovke in štorklje so že odletele v toplejše kraje. Narava je pisana. Z dreves pada rumeno, rdeče, rjavo listje. V sadovnjaku in na polju se začne delo. Na njivi kopajo krompir, trgajo koruzo, sejejo pšenico. V sadovnjaku nabirap jabolka, hruške, slive, orehe. Na vrtu pospravljajo zelenjavo.
Meni p všeč Jesenska narava, ker Je lepa in zanimiva.
Beata Bajzek 5. r. OŠ G. Senik
Porabje, 31. oktobra 1996
Foto: K. Holec
Prva likovna kolonija med porabskimi Slovenci
OB SLIKANJU ŠE DRUŽENJE Z LJUDMI
Akademska slikarja iz Murske Sobote Franc Mesarič in Sandi Červek sta lani prvič v svoji likovni ustvarjalni vlogi obiskovala porabske kraje. V spominu nam je njuna razstava, ki je bila najprej na Gornjem Seniku, nato pa še v Murski Soboti. Rekli bi lahko, da je njuno porabsko likovno popotovanje pome-
nilo zametek stalnih likovnih druženj v tem obmejnem, narodnostnem, predvsem pa kulturnem prostoru. Posrečeno dejanje tudi zato, ker je likovna govorica univerzalna, neznanje jezika pri dojemanju slikarskih del pa pravzaprav ni odločujoče.
Seveda velja vse to tudi za letošnjo, uradno prvo mednarodno likovno kolonijo, v katero sta iz Slovenije prišla akademska slikarja Zdenko Huzjan in Štefan Galič, od domačih pa Janos Kondor iz Sarvara. Dela, ki so nastala v koloniji, si zdaj lahko ogledamo v avli monoštrske osnovne šole.
Zveza Slovencev je povabila več slikarjev, med njimi tudi akademskega slikarja Klavdija Palčiča iz Trsta. Kljub skromnejši udeležbi pa je prva kolonija dober začetek za nadaljevanje, razstava pa pomemben kulturni dogodek v Monoštru.
Slikarja Zdenko Huzjan in Štefan Galič poznata narodnostne razmere, saj oba izhajata iz Lendave. Povedala sta, da je bilo v koloniji prijetno tudi zaradi druženja s preprostimi ljudmi, kramljanja z njimi o vsakdanjih rečeh in problemih. Pri tem seveda ne kaže prezreti, da se dobro znajdeta v Porabju
tudi zato, ker govorita madžarski jezik in narečje, ki je blizu tukajšnjim ljudem. Edina želja je, da bi si razstavo ogledalo čimveč ljubiteljev likovne umetnosti, od šolarjev do vseh drugih.
eR
NIKA ZA SMEJ
Kama vdariš
Naš Gustek je etognauk eden auto küpo, tak pod rokauv. Auto je lejpi bio, pa je tačas üšo tü, ka ga je tam vösprobo. Liki gda je domau prišo, pa na drugi den šké nikan titi, te se ma je pa nauri napravo. Gustek lejče ta pa nazaj od ednoga mehanika do drugoga. Vsakši pogledne auto, naprajti ga pa ne more. Gusteka padaš, naš Vili pa zdaj etak pravi: “Vejš ka? Ge mam v Slovenskoj vesi ednoga človeka. Istina, ka je nej automehanik, liki on se na vse razmej. Ge mo po njega, pa ti ga on gvüšno popravi. ” Gustek bi Zdaj že nej maro, če bi veško babo prpelo, samo aj bi nakak popravo auto, ka se že cejla ves z njega smeje.
No, Slovenčar pride. Iz taške vöpotegne en klapač, drugo nika nej. Gustek se je zatok zbojo, depa tak si je mislo, vrag si z njim, bau, ka bau. Slovenčar zdaj s kla-pačom parkrat dobra zatjüri po motora, pa ka se je zgodilo? Motor je začno lepau delati. Gustek je tak rad bio, ka bi najraj pleso pa skako.
| Pita Slovenčara, ka kelko
tau košta, ka ma je auto popravo? Slovenčar pa: “2 gezero forintov. ” Srmak Gustek je pa fejs süji bio pri pejnazaj, je že etak tü dva kedna samo krü djo. Etak pravi: “Ti si nauri! Dvej gezero za tau, ka si tüj malo s klapačom parkrat ružo pa tako? ”
Slovenčar pa: “Ja, buma, telko. 100 forintov za tau plačaš, ka sam najoprvin vdaro po autona. 1900 forintov pa zatok, ka sam vedo, gde trbej ružiti. No, tau tak de! ”
I. Barber
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVONCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13 točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).
ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. e-mail: mukics@ind.eunet.hu