101
Dopisi.
Iz Gorice 20. sašca. Fr. Z. — Dajte, mile nam wNovice", natisniti sledečih par besedic dragim primorskim našim bratom v prevdarek. Cas je, da si ne skrivamo ni-česa, kar utegne biti v prid nam in našim zanamcom, da obernemo pozor na mnogoverstne okolišine, ki overajo ali pospešujejo blagor naš, in da napnemo vse svoje moči za drago domačijo, za mili materni jezik. Torej povejmo si brez strahu resnico, in delajmo marljivo za narod svoj. Po tem bodo tudi naši sosedje Neslovenci spoznali, da jezik, za kterega povzdigo in omiko se jih toliko trudi, ne more biti brez cene in ni nevažen ali nepotreben. Viditi pa mlačnost
102
med Slovenci, ali bo ptujec spoštoval slovenski jezik? Besede gosp. Matija Maj a r-j e ve, da se nekterim nas jezik ne dozdeva dosti imeniten, so tudi na Goriškem vseskozi resnične. Toliko čudniša je tedaj novica, ki jo Vam danes oznanim, in ki je vredna, da stopi na beli dan. Cujte! — Dva kandidata za advokaturo, terda Talijana, sta me zaprosila, naj bi ju slovenščino učil, ker dobro spoznata, da bi tukaj brez nje nikoli nič natanko opraviti ne mogla. Tako priznanje iz ust Talijanov me je nekako osupnilo, pa tudi z veseljem napolnilo, ker je očitno, da laški Primorci začenjajo spoznavati, da ni na pravem mestu ne advokat ne vradnik, ki ne razume svojih ljudi, kterih posvetni blagor je njemu zaupan. Očitna hvala bodi jima, da sta se izterjala kužnemu predsodju, in nista med tistimi, kterim „surdae pulsantur aures". — Glejte bratje! zdaj se res čuda godijo; naš glavni protivec Lah celo spoznava, da je naš jezik vendar potreben, — al mi, Slovenci kuj delamo? Koliko smo mi Goričani storili za naš jezik? Sila malo, kar je blagi oče Stanig oči zatisnil. Ni nam nikakor prav, ako nam kdo zabavlja zastran narodnosti, pa da bi se imelo tudi pri nas kaj delati v hasen mile slovenščine, ni do-sihmal ne duha ne sluha. Ce je res — in to je gotovo — da moramo ponosnim sosedom djansko pokazati, koliko velja Slovenec, je to pač pri nas Primorcih brez dvombe živa potreba. Furlanščina si prilastuje čedalje večjo veljavo v naši okrajni, in narodni mejnik se čedalje hitreje pomika čez Sočo. Poglejte Ločnik, vas, še ne celo uro hoda od Gorice! Stari Ločničanje še umejo slovensko, mladina je pa skoz in skoz že furlanska. Nočem ravno terditi, da bi si zamogli s kako literarno ustanovitvijo pridobiti te odpadnike; to pa terdim, da je mogoče in celo potrebno si ohraniti saj to, kar je. Al zapustiti je treba tisto neslano kavsanje in sirovo kritikovanje, ki ni celo brez krivde tudi pri nas. Marsikdo je omolknil, ki bi slovenščini več pomagal, kot oni na-padniki, ki le sami sebe hočejo ^ilustrirati" pred svetom, Kaj hočete ojstro rešetariti, ker morate sami zakrivati, kar ste pred par leti pisali! „Mošt mora prej izvreti, da bode vino" — sem že večkrat slišal, pa izpolnilo se dosihmai vendar ni. Noben pameten ne reče, da bi se ne smelo že zdaj ločiti dobro od slabega; al kritika ne sme napadati po tolovajsko, in toliko manj pri Slovencih, kterim 3?sloga" za pervo geslo veljati mora. In kaj je le slovnica sama, zavoljo ktere pišemo? Ali ni pervo to, kaj se piše, drugo še le, kako se piše? Ce je dobro blago v lični posodi res najbolje, vendar ne bo zlata zametoval pameten človek, če je še tudi nekoliko žlindre vmes. Ce slišiš koga vedno merdati, ali, kakor Nemec pravi, wnorgeln", jeli, da se ti bo priskutil do živega? Taka je tudi v literarnih rečeh. Nikar ne mislite, da je vse izverstno, kar je že Nemec pisal ali kter si tudi bodi drug narod. — Govorečemu gori o nevgodnih okolišinah ste mi po nevedoma ušle dve besedici: literarna ustanovitev! Važne besedi, ako bi se ve uresničile med nami! Kar se mi je že v detinskih letih sanjalo, in me zdaj iskreno navdušuje, ali bi se spolniti ne moglo? Da, more se! Volja naj se zbudi, in storjeno je! Časnik, o kterem se je tu pa tam že marsikaj govorilo, naj bi zagledal beli dan in bil bi močan nasip proti neprijaznim valovom. Prevdarite saj enkrat, Vi veljavni gospodje! gori omenjene potrebe, in spoznali bote, da je treba kaj storiti. Časnik je najgotoviši pripomoček. Vsako ljudstvo ima na pervi stopnji literarnega razvitka svoje težave, in glavni napotek ste gotovo antipatija in nekak ponos že izobraženih sosedov. To pa velja posebno od nas Slovencov, ki smo v sredi takih narodov. Mi moramo tedaj vničiti tisti, hi rekel, zaničevavni smehljaj, ki nam je dosihmai kot otrokom gnal rudečico v lica; pičeni od vsakega kornarčka ne smemo več padati v omedlevico. Zaupno stopimo na bojišče dušnih moči; naše orožje je pošteno in iz dobrega blaga, ter pokažimo, da zgodovina tudi nas potrebuje. To moramo storiti tudi mi Primorci;  tudi nas je izbrala Božja
previdnost za naš dragi slovenski narod. Bratje! za mnogo let se bo sodil naš spomin; dajmo! da bodo naši potomci s spoštovanjem se spomnili nas.
Iz Zagreba 23. marca. A. K-s. — Sliši se, da je že prišlo iz Dunaja dovoljenje za izdavanje politično-literarnega lista v horvaškem jeziku pod imenom „Pozor". Gospod Vraničanj-Dobrinovič je nek vložil 10.000 gold. kot glavnico za izdavanje „Pozora" ali dozdaj še ni moža. ki bi si upal podstopiti vredništva. Iz Zadra se je pojavil neki gospod, ki bi bil pripraven, podstopiti se težavnega posla, pa zahteva za to 2000 gold. plače, in verh tega še čisti dohodek, kterega bo časopis dajal. — Nedavno je izišla v Beču 55Skladnja ilirskoga jezika" od Adolfa Weber-a, in se dobiva v zalogi šolskih knjig na Dunaji po 37 kr. Ne bo se moglo več sponašati Horvatom, da še nimajo sintakse. — Zvečer bo v dvorani narodnega doma velik slo-vansk koncert v korist zagrebški učiteljski knjižnici, kjer se bo popevalo in govorilo po domače in nekaj tudi v drugih slovanskih narečjih, in vojaška godba bo igrala napeve domačih davorij. — Citavnica, o kteri sem že pisal enkrat v „Novicah", je že odperta. Slovenske časopise ima vse štiri: Novice, Glasnika, Prijatla in Dauico.
Iz Vipavske doline 23. sušca. © — Tudi pri nas namesto mile pomladanske sapice še ojstra burja brije in dolina naša je še zavita v zimski plajšč. Snega sicer nimamo; al tudi cvetja še ne vidiš nikjer na drevesih, ki so nam druge leta že ob tem času cvele. Vendar ne mermramo, ker ravno za tega voljo, da pozneji mraz ne bo posmodil prezgodnjega cvetja, utegne letina za sadje dobra biti. K besedi „drevje" naj pristavim še, kar sem unidan poto-vaje skozi Hrušico žalostnega vidil za prihodnost našo. Na desno in levo tu in tam nemila sekira gospodari v gojzdu, da je kaj; lesa in desk se vozari v Terst in Gorico, kakor da bi za nami ne potrebovali ne derv ne lesa; gojzdi prihajajo od leta do leta svetlejši in siloviti burji se čedalje bolj odpirajo vrata. Ali ni to narobe svet, da se priprav-^ Ijamo, iz golega Krasa vstvariti gojzd, namesto da bi odvračali napravo čedalje hujega Krasa?
Iz Ljubljane. Pismo verne udanosti, ki se bo iz Krajnskega poslalo svetemu očetu papežu v Rim, je v sakristijah vseh far za podpis pripravljeno; tudi mili darovi se naberajo povsod. Kakor se je v časnikih bralo iz Dunaja, Prage in druzih mest, da nabirajo prostovoljce za papeževo armado, tako jih nabira ene dni že tudi v Ljubljani v gostivnici „zur Stadt Wienu neki prusk oficir v službi papeževi. Kdor ni doma več vojaščini podveržen in ni oženjen, se vzame za vojaka v papeževo armado ter dobi na roko 75 gold., toda celo premijo še le pri dohodu v Jakin (Ankono); medpotoma dobivajo po 40 kr. nov. dn. na dan. Dosihmai se jih je nabralo 32; eden, preveč vinjen, se je pred odhodom na dvorišu gostivnice vbil.
Iz Ljubljane. Na 26. dan t. m. napovedana gledišna igra „Serčne Blejkeu je preložena na prihodnjo saboto. — Sušeč letos res z repom vije: v nedeljo do pondeljka zjutraj smo imeli čudno vreme vseh 4 letnih časov skupaj v 24 urah: sonce, dež, vihar, blisk, grom, babje pšeno, točo in na zadnje sneg; v gorkomeru, ki je v nedeljo zjutraj kazal 8 stopinj toplote, se je živo srebro proti večeru skerčilo do zmerzlinca nazaj; v pondeljek je bila zjutraj megla — in tako v 24 urah 8krat drugačno vreme. Zakaj da nekteri gospodarji letos tako silno hitijo s krompirjem v zemljo, ne zapopademo; snežnice mokra in merzla zemlja pač ni dobra posteljica za-nj, in s tako zemljo ne bojo nič dohiteli. Mar bi ljudje raji gosence obirali, ker za te je zadnji čas! Krompir je bil v saboto na ljubljanskem tergu po 3 gold. cent ali pa mernik po 1 gold. 40 kr. nov. dn. Ker ravno o krompirjevi ceni govorimo, naj povemo svojim bravcom, po čim je v Ljubljani pasje meso? Naši bravci se bojo smejali, kaj takega slišati, ker je res smešno, pa vendar le — resnično.    V neki gostivnici   na starem
103
tergu je neki gospod nedavnej svojega psička na vago prodal po 20 kraje. funt. Kupec plača poliček dolenca za likof, pa gre s psom domu. Ne vemo, ali se je ženi gospoda, ki je psa prodal, cena prenizka ali cela barantija preneumna zdela, — to pa vemo, da je drugo jutro nad kupca letela ter ga hudo oštela, češ, da take burke morejo le vina siti ljudje uganjati, ki bi nazadnje se kakor nekdaj Švlok svoje meso na vago podali. Mogel ji je psička nazaj dati.
Iz Ljubljane. Ravnokar je prišla v Blaznik-ovi založbi knjižica na svetlo, ki jo je pod imenom „Narodnost in Slovenstvo" spisal gosp. J. Rogač. Bravcom wIVovica in „Danicea je v višji slovenski pisavi izurjeno pero častitega pisatelja iz več dunajskih dopisov že dobro znano. Živa gorečnost za vse visoke misli, popolna zavest duhovskega poklica, iskreno rodoljubje in krepka zgovornost so poglavitni značaji zanimivega delca, ki je v lični, 4 pole obsegajoči knjižici zagledalo beli dan. Čeravno od konca do kraja zanimiva vsakemu omikanemu Slovencu, je knjižica vendar še posebno namenjena častiti duhovščini, ker jasno dokazuje, kako naj bi se pod njenim vodstvom ideja ^narodnosti44 v pravo duševno povzdigo našega naroda razvila. Zatoraj tudi mi, dognano pretresavo gosp. Rogačevih misel duhovskima listoma „Danicia in „Slov. Prijatlu" pre-pustivši, se ne štejemo dovelj zmožue o teh zadevah veljavno sodbo izreči. To pa je naša dolžnost, da nenavadno slovstveno delo živo priporočamo občinstvu, ker je veselo znamenje dušnega gibanja med Slovenci, ako eden najzgo-vorniših domačih brambovcov sv. katoliške vere ^slovensko narodnost44 — tolikrat žalibože! zasmehovano — v keršan-skem oziru temeljito razjasnuje, njeno upravičenost z veljavnimi dokazi poterjuje in pota pravega napredovanja naznanjuje. Le te opombe naj nam častiti gosp. pisatelj ne zameri, da se nam je pri prebiranji knjižice tu in tam dozdevalo, kakor da bi jo bil brez potrebe včasih preveč v nemško temeljitost, celo od Nenicov samih oponašano „deutsche Griindlichkeit44 zasukal, kar so pač večidel nemški učeni časniki nanesli, kakor ?5historisch-politische Blatter44, iz kterih je več odlomkov v svoj namen prestavil. Odkritoserčno jo tedaj rečemo, da tisti razdelki nazoče knjižice so najboljši in najkrepkeji, kjer je gospod pisatelj izviren in sam svoj. Pisavec, ki svojo tvorino tako dosledno izpeljati ume kakor gosp. Rogač, tuje kerparije ne potrebuje. In tako sklenemo iskreno priporočilo hvale vredne knjižice s živim prepričanjem, da more domovina od pisatelja, za svoj narod tako navdušenega gospoda še dokaj blagega sadii pričakovati. Knjižica velja 40 kr. nov. dn. in se dobiva pri J. Giontini-tu.
— \e m ško-slo venski slovnik, ki je na stroške rajnega kneza in škofa ljubljanskega zagledal beli dan, je zdaj popolnoma gotov. Naznanovaje veselo novico povemo za danes le, da zadnja pola z izverstnim predgovorom gosp. vrednika M. Cigale-ta, v kterem se ne bere le zgodovina tega najnovejšega L1263/4 pol obsegajočega) slovenskega slovnika, temuč tudi povestnica vseh slovenskih slov-nikov, je bila natisnjena predvčeranjim in da saj zdaj moremo pričakovati, da se bo delo začelo kmali razprodajati. Zalibog! da slavni škof niso doživeli veselja, viditi dodelano pervo polovico velikega dela, ki jim bo na veke spominek njih rodoljubja, kakor tudi gospodu vredniku v vedno čast in hvalo!