470094
socialno delo
letnik 42 - junij 2003 - št. 3
fakulteta za socialno delo
ljubljana
Uredniški svet
Vika Beve
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekieva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
socialno delo
Izdaja Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Giavni In odgovorni uredniic
Bogdan Lešnik
Urednil(i
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Haslov uredništva
Topniška 31,1000 Ljubljana
teL (01) 2809260, faks 2809270
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Uredniški svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja znanstvene in strokovne članke s področja socialnega dela in
drugih področij, interdisciplinarne študije, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in
dogodkih, knjižne recenzije, pisma in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega
dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih številk, ki pa sledijo istemu dvomeseč-
nemu ritmu izhajanja. Navodila za pošiljanje prispevkov so objavljena na zadnjih straneh časopisa.
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze: International Bibliography of the
Social Sciences, Linguistics & Language Behavior Abstracts, Mental Health Abstracts, Social Plan-
ning/Policy & Development Abstracts, Sociological Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Avtorske pravice za prispevke, poslane za objavo, pripadajo avtorju/avtorici in časopisu Socialno
delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če
tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, Fakulteta
za socialno delo, Topniška 33, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki,
mora biti v uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas oblikovan, ga
oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnica, naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na
enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust,
zato priložite dokazilo.
Fotografija na naslovnici: Meta Krese (2002).
Časopis finančno podpira Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Blaž Mesec
PRIMER KVAZI SISTEMSKE
SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE
TEORIJE SOCIALNEGA DELA
Knjiga Allena Pincusa in Anne Minaban, tedaj
profesorjev socialnega dela na Univerzi Wiscon-
sin v ZDA, je izšla leta 1973. Kako sploh lahko
utemeljimo predstavljanje 30 let stare teorije so-
cialnega dela, ki je ne bi našli v sodobnih zbirkah
teorij socialnega dela?' Prvi razlog je, da ta teorija
pri nas še ni bila predstavljena, kot tudi mnoge
druge ne, in je torej naše socialne delavke, razen
morda v odlomkih, ne poznajo. (Knjiga je med
drugim navedena v Mesec 1986, Rapoša Tajnšek
1997, Miloševič Arnold, Poštrak 2003, Žnidarec
Demšar 2003.) Drugi razlog pa je dejstvo, da je
ta teorija zanimiv poskus preseči tradicionalno
delitev metodike socialnega dela na delo s posa-
meznikom, delo s skupino in skupnostno delo.
Med teorijami, ki jih nameravamo predstaviti, zav-
zema po svoji zgradbi posebno mesto in nakazuje
novo možnost oblikovanja teorij, kar bi lahko bil
tretji razlog za njeno predstavitev. Četrti razlog
so aktualne razprave o naravi teorije socialnega
dela. V teh razpravah se je pokazalo, da preprosto
ne poznamo ne zgodovine ne teorij socialnega
dela. Teorija Pincusa in Minahanove je ena tistih,
ki so v svojem času vnesle svež veter v preozko
pojmovanje socialnega dela kot kvazi-terapevtske-
ga svetovalnega dela s posameznikom. Naj torej
s tem prikazom vsaj nekaj prispevamo k bolj sis-
tematičnemu poznavanju teorij socialnega dela.
Zgodnja sedemdeseta leta v ZDA so bila še
močno pod vplivom študentske revolucije 1968,
upora proti sistemu in institucijam in gibanja
Afroameričanov proti diskriminaciji. V luči teh
gibanj za »prevrednotenje vrednot« in upora proti
uveljavljenim družbenim oblikam (»establišmen-
tu«) je treba razumeti tudi poskus Pincusa in Mi-
nahanove.
Tabor akademske sociologije je bil razdeljen
na strukturaliste, ki so poudarjali obstoj razred-
nega konflikta in se v praksi zavzemali za razredni
boj, in funkcionaliste, ki so poudarjali sovisnost
družbenih razredov in slojev v prizadevanju za
gladko delovanje družbe v boju za preživetje in/
ali blagostanje in si v praksi prizadevali za nena-
silno odpravo motenj (funkcionalizacijo) v dru-
žbenih odnosih. V taboru, ki je iskal srednjo pot,
je bila posebej priljubljena Buckleyeva aplikacija
splošne teorije sistemov na analizo družbe, ker
je v funkcionalistični nazor vključila obravnavanje
družbene dinamike, konflikta in razvoja.
S sociološkega vidika je za teorijo Pincusa in
Minahanove značilno protislovje. Po eni strani
veje iz njune knjige duh revolucionarnih in pro-
testniških gibanj (že izhodiščna zastavitev teorije
kot kritike tradicionalne trojne delitve socialnega
dela je znamenje tega duha), saj poudarjata egali-
tarnost proti hierarhiji, demokratsko vodenje pro-
ti avtokratskemu, se zavzemata za participacijo
uporabnikov, za zagovorništvo, za iskanje upo-
rabnikov in približevanje služb uporabnikom s
terenskim delom {reaching out) itn. in se s tem
pridružujeta protestu proti »sistemu« in zavze-
mata za preoblikovanje tradicionalnih metod. Po
drugi strani pa neprestano uporabljata abstraktni
pojem »sistem« kot konstruktivno oznako in s tem
prevzemata funkcionalistično terminologijo.
Namesto konkretnih izrazov, kot so »skupina«,
»skupnost«, »par«, »organizacija«, »služba« ipd.,
neprestano uporabljata besedo »sistem«. Očitno
je, da je bil pojem sistema moden, tako pri tistih,
ki so nastopali proti »sistemu« in »establišmentu«,
kot pri onih, ki so v pojmu sistema, povezanosti,
v sistemski teoriji, videli plodno teoretsko in razi-
skovalno orodje.
Ob tem opozarjamo, da postane pojem »sis-
tem« nesmiseln, če je zgolj abstrakcija, to je, če z
njim kot bolj abstraktnim pojmom nadomestimo
konkretnejše pojme, kot so skupina, ustanova in
drugi že omenjeni. Pri tem se izgubi bistvo tega
139
BLAZ MESEC
pojma, ki je povezanost in sovisnost. Z besedo
»sistem« naj ne bi označevali realnih enot kar
počez, tudi če jih ne misUmo obravnavati kot
celote med seboj povezanih in sovisnih delov, če
ni prav obravnavanje teh sovisnosti in medse-
bojnih vplivov v jedru našega zanimanja. Prav to
napako delata Pincus in Minahan. Čeprav nepre-
stano govorita o sistemih, je v njunem delu malo
pravega sistemskega mišljenja. Nekaj podobnega
počnejo tudi mnogi pri nas - »sistem« pač zveni
bolj »strokovno«, kot če rečemo »ustanova« ali
»zavod«.^
Za teorijo, ki jo nameravam povzeti, je torej
značilen izrazit žargon, ki pa je samo to - poseb-
no strokovnjaško besedičenje, ki vsebinsko (v
glavnem) ni utemeljeno in bi brez njega pisca prav
tako povsem ustrezno povedala vse, kar sta se
namenila povedati. Prikaz bi bil precej neprebav-
ljiv, če bi dosledno ohranjal terminologijo, kot jo
uporabljata avtorja teorije. Zato sem pustil termin
»sistem« pri ključnih pojmih, povsod drugod pa
sem ga, kolikor mogoče, nadomestil z vsakdanji-
mi, konkretnimi pojmi: skupina, služba, organi-
zacija ipd.'
Knjiga ima dva dela, tretji je dodatek. V prvem
z naslovom »Okvir za prakso socialnega dela« so
obravnavane funkcije socialnega dela, vrednote,
na katerih temelji, predstavljeno je pojmovanje o
štirih osnovnih »sistemih« pri socialnem delu, o
osnovnih odnosih pri strokovnem delu ter o pro-
cesnih in storilnostnih vidikih socialnega dela. V
drugem, obširnejšem delu so opisane veščine pra-
ktičnega socialnega dela: presojanje problemov,
zbiranje podatkov, vzpostavljanje stikov, poga-
janje za delovni dogovor, oblikovanje akcijskih
sistemov, njihovo koordiniranje in vzdrževanje,
veščine vplivanja in zaključevanja obravnave
oziroma »spreminjanja«. Dodani so primeri, ki
naj bi ilustrirali povezanost treh ravni socialnega
dela.
I.
POJMOVNI OKVIR PRAKTIČNEGA
SOCIALNEGA DELA
Pincus in Minahan (v nadaljevanju P&M) izhajata
iz prepričanja, da obstaja skupno jedro pojmov,
veščin, nalog in dejavnosti, ki so bistvene za
socialno delo v vseh okvirih in na vseh ravneh.
Zadala sta si nalogo, povezati te elemente v mo-
del, ki bi predstavljal bistveno enotnost in kohe-
zivnost stroke in bi bil tudi osnova za profesio-
nalno identiteto (str. xi)'*. Ugotavljata, da imajo
tradicionalna področja socialnega dela v osnovi
veliko skupnega; poiskala naj bi torej splošna
načela socialnega dela in izdelala model prakse,
ki bi ustrezal vsem trem tradicionalnim ravnem
socialnega dela: delu s posameznikom, skupino
in skupnostjo. Njuna teorija je torej poskus pre-
seganja tradicionalne razcepljenosti oziroma nad-
gradnja konkretnejših oblik z bolj abstraktnim
modelom. Ta poskus je tem bolj upravičen, ker v
praksi posamezni socialni delavec^ pogosto dela
na vseh treh ravneh hkrati. »Vedeh smo, da so-
cialni delavci, ki naj bi delali s posameznikom,
delajo s skupinami, skupinski delavci delajo s po-
samezniki, skupnostni pa s posamezniki in sku-
pinami« (str. xii). To pomeni, da namen njunega
dela ni samo abstrahirati obča načela in metode,
ki naj bi veljali na vseh treh ravneh, ampak izdelati
metodiko, ki naj bi omogočala socialnemu delav-
cu delo na vseh treh ravneh hkrati in tekoče pre-
hajanje med njimi in usklajevanje dela na različnih
ravneh. S tem sta odprla pomemben problem:
Ali je upravičeno razlikovanje in delovno ločeva-
nje teh treh ravni? Ali je mogoče njihovo pove-
zovanje - kako in pod kakšnimi pogoji?^
Kakšen naj bi torej bil »model« socialnega de-
la, kalup, uporaben za delo na vseh treh ravneh?
»Kriteriji modela« so (po P&M, str. xii-xiii):
1.	Model naj ne bi opisoval praktičnega social-
nega dela z dihotomnimi pojmi, kot so oseba-
okolje, klinična praksa-socialna akcija, mikro-
sistem-makrosistem. »Prepričana sva, da je moč
te stroke v tem, da prepoznava te elemente in
dela s povezavami med njimi« (str. xii). - To je
pogumna in programska trditev, s katere pome-
nom se lahko strinjamo, čeprav ni prav jasno iz-
ražena. Socialno delo je vsekakor mogoče opi-
sovati z dihotomnimi pojmi in v tem ni nič slabega,
ni pa smiselno ločevati dela na posameznih rav-
neh, ampak se delo na različnih ravneh povezuje
pri reševanju določenega problema - to bi bil
smisel prvega pogoja.
2.	Model naj bi upošteval dejstvo, da socialni
delavec, ko izvršuje svoje naloge, vzpostavlja
odnose z več različnimi ljudmi, ne samo z osebo,
ki je formalno njegov klient. Zato mora obvladati
veščine za delo s temi ljudmi, ne samo s klientom.
- Zelo sprejemljiva misel o hkratnem delu z vsemi
udeleženimi v problemu, ki jo razumemo kot
reakcijo na izključno delo s posameznim klientom
z namenom, spremeniti njegovo dojemanje situa-
140
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
cije in zmožnost njenega obvladovanja, ne da bi
hkrati poskušali neposredno spremeniti klientovo
okolje oziroma celoten sistem odnosov, v katerega
je vključen.
3.	Socialni delavec ne dela samo s posamez-
nikom ali samo s skupino ali skupnostjo, ampak
največkrat s sistemi različnih velikosti, s posamez-
nikom, z družino, s skupinami v skupnosti. Model
naj torej ne bi ločeval teh ravni. - Vprašanje je,
kaj to pravzaprav pomeni. Ali gre za dosledno
generalistično stališče proti specializaciji za po-
samezno raven dela, za stališče, da specializacija
za posamezno raven dela ni smiselna, speciali-
zacija, razumljena kot težišče dela, pretežno delo
na eni od treh ravni. Dosledno mišljeno bi to po-
menilo, da socialna delavka, ki dela z zlorabljeno
žensko individualno, dela enako zavzeto (ločeno
ali povezano) tudi z njeno družino kot skupino
(sistemom) ali pa s skupino samopomoči, in hkrati
enako zavzeto poskuša pridobiti podporo v skup-
nosti za ustanovitev azila (varne hiše) za trpinčene
ženske ter v ta namen obiskuje vplivne ljudi. Koli-
ko »primerov« bi lahko obdelala na ta način? Bolj
ohlapno pa to pomeni, da socialna delavka ob
tem, ko se k njej zateče zlorabljena ženska in se
socialna delavka posveča delu z njo, vzpostavlja
stike tudi z drugimi ravnmi (v skupino samo-
pomoči ali v azil povpraša, ali bi žensko sprejeli,
ali pa sporoči direktorici, da bi bilo res treba usta-
noviti azil). Pri nas smo bili vse do zdaj naklonjeni
generaUstičnemu pojmovanju socialnega dela.
Naše socialne delavke so si pridobile znanje o
vseh treh metodah in jih v praksi tudi pogosto
kombinirajo, ob tem ko se zavedajo tako njihove
različnosti kakor tudi skupnih načel, na katerih
temeljijo. Vendar pa naj taka usmeritev ne bi
preprečevala možnosti za specializacijo za bolj
klinično-svetovalno delo s posameznikom in za
skupinsko delo, še posebno pa za skupnostno,
organizacijsko in menedžersko delo, ki zahteva
celega človeka in ga je težko povezovati z delom
na drugih dveh ravneh.^
4.	»... model naj ne bi temeljil na nobeni sub-
stantivni [vsebinski] teoretski usmeritvi, kot so
teorija učenja, ego-psihologija, teorija komunika-
cij ali reševanja konfliktov, naj pa bi selektivno
vključeval spoznanja teh teoretskih usmeritev pri
delu v specifičnih situacijah. Vendar pa je treba
model za prakso socialnega dela jasno razlikovati
od uporabljenih vsebinskih teoretskih usmeritev.
V mnogih modelih prakse sta obe ti [teoretski
osnovi] tako prepleteni, da se zdi, kot da teoretske
usmeritve diktirajo namen praktičnega dela social-
nega delavca. Temu problemu se lahko izognemo,
če kot prvenstveno vodilo pri analizi in obravna-
vanju socialnih situacij uporabimo socialnodelav-
ski referenčni okvir, ki izhaja iz jasne predstave
o funkciji in namenu te stroke« (str. xii). Pri orga-
nizaciji elementov modela se P&M opirata na
splošno teorijo sistemov (ki pa ni vsebinska teorija
in jo je mogoče uporabiti na vseh vrstah sistemov)
(str. xiii). - P&M torej nasprotujeta enostranski
navezanosti socialnega dela na eno samo teoret-
sko usmeritev (pretežno psihološko-psihotera-
pevtskega vira), ampak se zavzemata za teoretski
eklekticizem. To misel sta 30 let pozneje v svojem
uredniškem pregledu teorij kliničnega socialnega
dela obdelala Lehmann in Coady (2001), vbistvu
pa tudi Payne (1997). Poleg tega se P&M zavze-
mata za jasno razlikovanje »modela praktičnega
socialnega dela« od »substantivnih teorij«, to je,
od psiholoških in psihoterapevtskih teorij, kar je
za tisti čas zelo napredno stališče, ki predpostavlja
vpogled, da je teorija socialnega dela vsebinsko
nekaj drugega kot psihoterapevtska teorija. Ta
uvid je prispevek k avtonomnosti socialnodelav-
ske teorije.®
5. Model naj bi bil uporaben za analizo social-
nega dela v zelo različnih situacijah na povsem
konkretni ravni in naj ne bi bil preveč abstrakten.
- Tudi s to mislijo se lahko strinjamo. Razumemo
jo kot zavzemanje za to, da bi bila teorija social-
nega dela čim bližje praktičnemu delu, naj bi bila
teorija ravnanja (Oppi, Tomaschek 1986; Čačino-
vič Vogrinčič 1991) ne pa po vsej sili teorija »sub-
stanc« ali »pojavov« (teorija deviantnosti, priza-
detosti, interakcije, komunikacije), in naj ne bi
pojmovala socialnega dela kot »sociaUzacije«
(Roessner 1975), »dejavnega humanizma« (Ne-
deljkovič 1987) in podobnih abstrakcij.
Vseh pet kriterijev »modela praktičnega social-
nega dela« ali teorije socialnega dela bi tudi danes
v osnovi lahko zadržali, le da bi jih morali natan-
čneje opredeliti in obdelati.
Socialno delo je po pojmovanju P&M proces
smotrnega (dobesedno: ciljno usmerjenega) načrt-
nega spreminjanja. Po njima njun model ni nekak-
šen super-model, ki bi kombiniral delo s posamez-
nikom, skupino in skupnostjo. Je reformulacija
teoretskih osnov socialnega dela, ki naj bi social-
nemu delu zagotovila jasno mesto med drugimi
strokami in naj bi bila primerna tako za specialista
kot za generalista - splošnega socialnega delavca.
P&M menita, da sta razvila model »srednjega
141
BLAZ MESEC
dometa« ali »srednje ravni«, ki je dovolj specifi-
čen, da je uporaben za študenta in praktika, in
dovolj abstrakten, da ga je mogoče uporabiti v
različnih okoljih in pri različnih problemih.
P&M sta se torej izrecno in načrtno - z ekspli-
kacijo kriterijev, ki jim mora ustrezati - lotila
graditve modela ali teorije praktičnega socialnega
dela, tako kot se odvija ali naj bi se odvijalo.
Gradnja tega »modela« naj bi potekala na osnovi
analize (tega ne izrečeta, vendar tako ravnata)
praktičnega dela, kot se odvija v različnih okoljih
in na različnih ravneh, in ne s prevzemanjem ali
»aplikacijo« pojmov te ali one sociološke ali psi-
hološke (psihoterapevtske) teorije na - kot se zdi,
da nekateri mislijo - nekoliko manj zahtevno po-
dročje od »prave« terapije.
NARAVA PRAKTIČNEGA
SOCIALNEGA DELA
Predmet socialnega dela so po P&M interakcije
med ljudmi in sistemi v družbenem okolju.^ Ljudje
so odvisni od pomoči sistemov'®, kadar potrebu-
jejo materialne, čustvene ali duhovne vire in
storitve ter priložnosti, da bi uresničili svoje aspi-
racije, in kadar se morajo spopadati z življenj-
skimi nalogami. Pojem življenjske naloge je opisa-
la Harriet Bartlett (1979: 96, po P&M, 1973: 4):
Pojem naloge, kot se uporablja v socialnem
delu, je način, kako opisati zahteve, pred ka-
tere so postavljeni ljudje v različnih življenjskih
situacijah. To so zahteve, povezane z vsakda-
njim življenjem, kot so odraščanje v družini,
učenje v šoli, vstopanje v svet dela, sklenitev
zakonske zveze in ustvarjanje družine, pa tudi
z običajnimi travmatskimi situacijami v življe-
nju, kot so izguba bližnjih, ločitve, bolezen ali
denarne težave. Ob teh nalogah morajo pri-
zadeti ljudje zavzeti stališče in ukrepati. To so
običajni problemi, s katerimi se srečuje veliko
ljudi (ali celo vsi ljudje). Njihovi odgovori so
lahko različni, toda večina ljudi se mora tako
ali drugače spopasti s temi težavami.
Obstajajo tri vrste sistemov virov: neformalni
ali naravni, formalni ali članski in družbeni (socie-
talni). Neformalni ali naravni viri so družina,
prijatelji, sosedje, sodelavci in drugi. Pomoč iz
takih neformalnih odnosov vključuje čustveno
oporo, svetovanje in informiranje in stvarne sto-
ritve, kot so varovanje otroka ali denarno posojilo.
Formalni viri so članske organizacije ali društva
(danes bi jim rekli organizacije civilne družbe),
ki zastopajo interese svojih članov. Vire dajejo
neposredno svojim članom ali pa jim pomagajo
pri pogajanjih z drugimi družbenimi sistemi. Pri
tem lahko izborijo koristi ne samo za svoje člane,
ampak tudi za druge. Poleg tega so formalni viri
nevladne organizacije, ki pa praviloma niso »član-
ske«, ampak delajo v korist drugih, ne svojih čla-
nov (danes npr. Amnesty International ali organi-
zacija, ki se bori proti uporabi pehotnih min).
Societalni viri (s tem mislita P&M javne službe)
so npr. zdravstvene službe, socialne službe, usta-
nove na področju vzgoje in izobraževanja, uradi
za zaposlovanje idr.
V odnosu med ljudmi, ki potrebujejo določene
vire (materialne, informacijske, emocionalne), in
sistemi virov prihaja do motenj, ki povzročajo
slabo oskrbo ljudi z viri (str. 5-8):
1.	Sistem pomoči ne obstaja ali ne daje ustre-
zne pomoči tistim ljudem, ki jo potrebujejo.
2.	Ljudje ne poznajo vira pomoči ali oklevajo
iskati pomoč pri določenem viru; viri so prostor-
sko, psihološko, kulturno nedostopni ali težko
dostopni.
3.	Viri sami lahko ustvarjajo nove probleme,
kot je na primer odvisnost, ali pa poslabšajo pro-
bleme.
4.	Sistemi pomoči so lahko med seboj v kon-
fliktu, ali pa so konfliktne njihove usmeritve.
5.	Sistem lahko ne deluje dobro zaradi no-
tranjih konfliktov ali neorganiziranosti.
6.	Človek sam ne zna poiskati pomoči pri
sistemih.
Skratka, po nazoru P&M prihaja v odnosu
med ljudmi in sistemi pomoči do disfunkcionalnih
pojavov. Naloga socialnega dela je, da te pojave
odpravlja in skrbi za čimbolj nemoten pretok
pomoči med ljudmi, ki jo potrebujejo, in sistemi,
ki jo zagotavljajo."
NAMEN IN FUNKCIJE
SOCIALNEGA DELA
Predmet socialnega dela so po P&M interakcije
med ljudmi in njihovim družbenim okoljem, ki vpli-
vajo na sposobnost ljudi za opravljanje njihovih
življenjskih nalog, olajšujejo stisko in realizirajo
njihove aspiracije in vrednote. Namen socialnega
dela je torej izboljšati reševanje socialnih pro-
142
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
blemov in sposobnost ljudi za spopadanje z njimi,
povezovati ljudi s sistemi, ki jim ponujajo vire,
storitve in priložnosti, promovirati učinkovito in
humano delovanje teh sistemov in prispevati k
razvoju in izboljšanju socialne politike. Pri social-
nem delu se ne osredotočimo na stiske in težave
ljudi s samimi seboj, niti ne na notranje probleme
sistemov virov, ampak na interakcijo med posa-
mezniki in sistemi in med sistemi virov samimi.
Razlikujeta sedem glavnih funkcij socialnega
dela:
1.	Pomaga ljudem izboljšati in bolj učinkovito
uporabljati njihove sposobnosti za reševanje težav
in obvladovanje življenjskih nalog, da bi uresničili
svoje vrednote in aspiracije (želje, načrte). Poma-
ga jim olajšati stisko v težavnih položajih. - Kot
primer navajata mladega moškega, ki je prišel iz
psihiatrične bolnišnice. Naloga socialnega dela ni
nadaljnja zdravstvena oskrba ali terapija tega člo-
veka, ampak pomoč pri njegovi ponovni vključitvi
v okolje, da bo, tak kot je, lahko čim normalneje
živel in uresničeval svoje načrte. Za socialno
delavko, ki dela z družino z mentalno prizadetim
otrokom, ni problem mentalna prizadetost otro-
ka, ampak pomoč družini, ki se mora s tem soočiti
in sprijazniti in obvladati vrsto praktičnih nalog
pri skrbi za otroka.
2.	Vzpostavlja povezave med ljudmi in sistemi
virov. - Vzpostavlja stike, olajšuje interakcije, jih
preoblikuje in vzpostavlja nove odnose med ljud-
mi in sistemi virov. P&M sicer neinterakcionis-
tično zatrdita, da socialni problemi niso lastnost
ljudi, ampak družbene situacije, v kateri so se
ljudje znašli, in tako samo preneseta težišče na
drugi pol, ne pa na interakcijo obeh polov. A se
popravita. Vprašanje ni, kdo ima problem, ampak
na kakšen način elementi situacije (vključno z last-
nostmi ljudi) inter-agirajo, da frustrirajo ljudi, ki
poskušajo obvladati svoje življenjske naloge. So-
cialna delavka, ki pomaga v zvezi s šolskimi te-
žavami otrok iz revne družine, pomaga članom
družine izboljšati medsebojne odnose, vpliva na
šolo, naj spremeni odnos do revnih otrok, pomaga
družini pri komuniciranju s šolo, pomaga družini
in drugim ustanovam v skupnosti, da izboljšajo
medsebojne odnose. Če bi socialna delavka spre-
gledala, da je treba urediti odnose s šolo in bi se
osredotočila na odnose v družini, bi imela družina
še naprej težave. Če bi se usmerila le na odnose s
šolo, bi odnosi v družini oteževali odnose s šolo.
3.	Olajšuje interakcije, preoblikuje in vzpo-
stavlja nove odnose med ljudmi znotraj sistemov
virov. - Po nazoru P&M je ena od funkcij social-
nega dela tudi urejanje odnosov znotraj organi-
zacij in služb, »sistemov virov«, da bi ti sistemi
bolje delovali. Tudi družina je »sistem virov« in
naloga socialne delavke je pomagati družinskim
članom pri opravljanju njihovih vlog in pri spremi-
njanju odnosov med njimi. Socialni delavec poma-
ga spremeniti napačne predstave članov sistema,
zmanjšati napetosti in sovražnosti med njimi,
odpraviti motnje v komuniciranju, podpira in za-
govarja šibkejše, predlaga spremembe v delovanju
organizacije, informira in uči veščine, vpelje no-
vega člana, pomaga skupini ali organizaciji pri
samodiagnosticiranju in zagotavljanju povratnih
informacij.
4. Prispeva k razvoju in preoblikovanju social-
ne politike. - P&M navajata maksimo C. Wrighta
Millsa, da se v individualnih težavah kažejo druž-
beni problemi in da je naloga sociologa, da prepo-
zna družbene probleme v individualnih težavah
in opozori na te probleme. Tudi naloga socialnega
dela je, da opozori na to zvezo in uporabi vednost
o konkretnih primerih individualnih težav, da bi
opozorilo na javne družbene probleme. Socialni
delavci, ki obravnavajo probleme posameznikov
in družin, se zavedajo širših družbenih vzrokov
te problematike, zato je njihova naloga opozarjati
na širše družbene dimenzije problemov in prispe-
vati k oblikovanju in spreminjanju socialne poli-
tike. Taki problemi so na primer revščina, brezpo-
selnost, neustrezen sistem zdravstvenega zavaro-
vanja, neustrezna stanovanjska politika. Ob tem,
ko se zavzemajo za spremembo politike, pa se
morajo socialni delavci zavedati, da zahteva
delovanje v politiki posebne veščine in podporo
in da strokovnega delovanja ne gre enačiti s po-
litičnim delovanjem. Ne glede na to pa socialni
delavci lahko pripravijo informacije o stanju dolo-
čene socialne problematike in tako opozorijo na
probleme, kot člani državljanskih skupin lahko
zavzamejo stališča do javnih vprašanj, lahko
ustanovijo skupine za pritisk, lahko posredujejo
informacije, sodelujejo pri parlamentarnih zasliša-
njih, vzpostavijo oseben stik s politiki in jih infor-
mirajo, vzpostavijo nove programe in preverjajo
socialnopolitične odločitve, zakonodajo in po-
litiko uprave. - V poudarjanju socialnopolitične
funkcije socialnega dela se kaže vpliv protestnih
gibanj s konca šestdesetih let in kritika psiholo-
gističnega pojmovanja socialnih problemov in
naloge socialnega dela.
5. Razdeljuje materialne vire. - Socialni dela-
143
BLAZ MESEC
vec ugotavlja potrebo po pomoči, presoja primer-
nost virov pomoči in preverja upravičenost do
pomoči. Vzpostavlja nove neformalne vire pomo-
či (npr. pridobi soseda za pomoč), pomaga najti
ustrezne vire pomoči (npr. rejniško družino), us-
posablja ljudi, ki pomagajo (npr. rejnike), vpeljuje
uporabnike in jih uči, kako uporabljati vire po-
moči, spremlja in nadzoruje smotrno uporabo po-
moči. P&M sicer zelo široko pojmujeta »material-
ne vire« (če prav premislimo, to res niso samo
denarne pomoči, ampak je tudi rejniška družina
tak vir), vendar je prav, da obravnavata to funkcijo
socialnega dela. V nekaterih pregledih teorij so-
cialnega dela, predvsem tistih, ki zoženo obrav-
navajo socialno delo kot »klinično« socialno delo
(npr. Lehmann, Coady 2001 ), je namreč prisotna
težnja, da bi to funkcijo socialnega dela podcenili
ali kar spregledali. Zanje je bistveno dogajanje v
odnosu med klientom in socialnim delavcem in
spremembe v klientovem ravnanju, do katerih
pripeljejo svetovalni pogovori, administracija ma-
terialnih pomoči pa kot da ne sodi k zadevam, ki
bi jih bilo treba metodično obravnavati.
6. Rabi kot dejavnik socialne kontrole. - So-
cialni delavci izvajajo nadzor nad osebami, ki jim
je kot prestopnikom sodišče izreklo kakšen vzgoj-
ni ukrep (npr. strožji nadzor), nadzorno funkcijo
pa imajo tudi v primerih, ko je ta sestavni del
pomoči, npr. postpenalne pomoči, pomoči po
odpustu iz duševne bolnišnice - čeprav dolžnost
nadzora ali pooblastilo za nadzor nista izrecno
določena. Socialna delavka opravlja nadzorno
funkcijo tudi v primeru, ko je njena naloga zaščititi
stranko pred odklonskim ali prestopniškim vede-
njem druge osebe, npr. ko z omogočanjem umika
v azil (varno hišo) prepreči nadaljnje izvajanje
nasilja nad žrtvijo. Socialne službe so pozorne
na znamenja nasilja in zlorab, ki so jim izpostav-
ljeni njihovi klienti, in v takih primerih ustrezno
ukrepajo, zlasti tako, da zavarujejo klienta ali
klientko. Socialna služba nadzoruje izvajanje
pomoči neformalnih in formalnih pomočnikov:
rejnikov, skrbnikov, oskrbovalk in drugih, pa tudi
ustanov, za katere odgovarja: bivalnih enot, dnev-
nih centrov ipd. - P&M obravnavata nadzorno
funkcijo socialnega dela kot povsem normalno
in pomembno sestavino socialnega dela, ki se
prepleta s pomočjo.
Njuni razpravi lahko dodamo zgled: Če ženski,
ki je bila izpostavljena nasilju partnerja, omogo-
čimo umik v varno hišo - ji torej pomagamo -, s
tem hkrati damo vedeti partnerju, da je prekoračil
meje dovoljenega in mu preprečujemo, da bi s
svojim početjem nadaljeval - ga torej nadzoru-
jemo. Ženska pa se mora v varni hiši podrediti
pravilom, ki tam veljajo - je torej tudi nadzoro-
vana. Razprave o socialnem delu kot zgolj pomoči
ali zgolj kontroli so tako odveč.
Avtorja dopuščata tudi drugačne sezname
funkcij in navajata klasifikacijo po vlogah, ki jih
opravlja socialni delavec: zagovornik, vzgojitelj,
facilitator, organizator. Po njunem taka klasifika-
cija ni ustrezna, ker ne loči funkcije od metode.
Pravita, da se pri izvajanju vsaj prvih petih funkcij
socialni delavec pojavlja v vseh omenjenih vlogah.
Čeprav se zdijo vsem, ki imajo izkušnje s so-
cialnim delom, te funkcije skoraj samoumevne,
ni povsod sprejeto, da bi morala teorija socialnega
dela vključevati vse te funkcije in vsebovati meto-
dična načela za vse te situacije.'^ Danes imamo
na voljo nekaj pregledov teorij socialnega dela,
ki zožujejo pojem socialnega dela na svetovanje
ali celo neke vrste terapijo, in kot teorije social-
nega dela prikazujejo nekoliko (ali sploh nič)
adaptirane psihoterapevtske teorije (npr. Payne
1998; Turner 1996; Lehmann, Coady 2001). Pin-
cusu in Minahanovi torej štejemo v dobro, da sta
razprostrla širok razpon funkcij socialnega dela
in poskušala oblikovati teorijo, ki bi upoštevala
vse te funkcije
Opredelitev socialnega dela kot načrtnega
spreminjanja {planned change effort, str. 33) je
problematična, saj bi lahko vsebovala preveč togo
predstavo o nadrejeni vlogi socialnega delavca kot
načrtovalca in izvajalca spreminjanja klienta kot
objekta, obravnavanca ali obdelovanca. P&M pra-
vita, da sta se za tako opredelitev odločila premi-
šljeno. Socialno delo je načrtno v pomenu smotr-
nega in premišljenega ravnanja v skladu z vnaprej
zamišljeno shemo in metodo za dosego določe-
nega namena aH cilja. Beseda »spreminjanje« pa
pomeni, da gre pri socialnem delu za premik, za
razliko ali spremembo situacije ali razmer od ene
časovne točke do druge. »Po našem je socialno
delo zavestno, namerno in smotrno prizadevanje
za načrtno spreminjanje« (str. 33). Izid socialnega
dela je vsekakor sprememba. Tudi ne moremo
zanikati, da gre pri socialnem delu za smotrno in
premišljeno delo, delo s predvidevanjem in na-
črtovanjem.
To kar pogrešamo v tej definiciji, je zagotovilo,
da gre za vzajemno načrtovanje korakov k rešitvi
zagate (načrtovanje, ki ga izvaja socialni delavec
z udeleženimi v problemu), in da poudarjanje
144
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
spreminjanja »v prvem planu« metodično ni do-
bra pot, saj se ljudje branijo spreminjanja, in je
etično nesprejemljivo, ker odreka človeku subjek-
tivnost, pravico do samo-določanja in odgovor-
nost za lastno življenje. Pot do sprememb vodi
(če vodi) prek sprejemanja človeka, kakršen je,
prek dopuščanja biti in prek odpovedi predruga-
čenju, toda z razprtjem možnosti in dopustitvijo
svobode, to je, možnosti spremembe, ob aktivnem
razpiranju mogočih klientovih odločitev, ob iskre-
nem prevzemanju tveganja (klientove svobode),
da do sprememb morda ne bo prišlo oziroma ne
v tisti smeri, kot bi si želeli. Tega P&M nista do-
mislila. Tako ostaja v njuni opredelitvi socialnega
dela kot načrtnega spreminjanja duh socialnega
inženirstva. To je razumljivo, če upoštevamo, da
sta se pri svojem delu močno opirala na organi-
zacijsko literaturo, v dobri meri na avtorje s po-
dročja human relations - pojem spreminjanja
organizacij je bil v tem okviru tedaj priljubljen.''^
Danes vemo, da si z vnaprejšnjo odločitvijo za
načrtno spreminjanje drugega ali drugih (brez
odločitve drugega za spremembo) naložimo pre-
težko breme in da je to pot, ki zanesljivo vodi v
neuspeh oziroma - kar je isto - k navideznim
rešitvam.
P&M naštevata v nadaljevanju vrednote social-
nega dela, kot so individualizem (»posameznik
je v središču skrbi«, enkratnost posameznika),
soodvisnost in soodgovornost ljudi, socialna od-
govornost, sodelovanje pri urejanju družbenih
zadev in odgovornost družbe za posameznika.
Poudarita predvsem tole: družba je dolžna zago-
toviti ljudem dostop do virov, sredstev, storitev
in priložnosti, ki jih potrebujejo za opravljanje
različnih življenjskih nalog, olajševanje stiske in
uresničenje njihovih aspiracij in vrednot. Pri zago-
tavljanju tega je treba spoštovati dostojanstvo in
individualnost posameznika (str. 35). Spregleda-
ta, daje njuno »načrtno spreminjanje«, razumlje-
no kot od zunaj vodeno, brez bistvenega soodlo-
čanja klienta, v nasprotju z vrednoto dostojanstva
in individualnosti posameznika.
ŠTIRJE OSNOVNI SISTEMI
SOCIALNEGA DELA
Sistem spreminjevalca {change agent, sistem po-
močnika, sistem socialnega delavca). Dosledno v
skladu s svojim pojmovanjem socialnega dela kot
načrtnega spreminjanja pojmujeta socialnega de-
lavca kot načrtnega spreminjevalca oziroma na
kratko spreminjevalca'^: »... spreminjevalec je
pomagajoči [helper], ki je zaposlen prav z name-
nom, da bi ustvaril načrtne spremembe« (str. 54).
Spreminjevalci so po njunem različni pomagajoči
različnih strok, ki delajo z različno velikimi siste-
mi (mišljeno je: s posameznikom, skupino, organi-
zacijo, skupnostjo). Mirno bi ta sistem imenovali
sistem pomagajočega ali sistem socialnega delav-
ca. Sestavljajo ga namreč socialni delavec in orga-
nizacija, v kateri je zaposlen. Naloga spreminje-
valca je povzročiti spremembe, lahko v svojem
lastnem sistemu (spreminjevalnem sistemu) ali v
zunanjem sistemu. Poudarek je na vplivu službe,
njene usmeritve, vrednot, politike na ravnanje
socialnega delavca. - Tu torej (vsaj zaenkrat) ni
govora o tem, da bi pojmovali socialnega delavca
in klienta kot odnosni sistem. P&M ostajata pri
misH, da je na strani tistih, ki naj bi pomagali (po
svoji poklicni dolžnosti ali na drugi osnovi), lahko
ne samo ena oseba, ampak več ljudi, in da lahko
sestavljajo med seboj povezane skupine ali orga-
nizacije. Do tedaj prevladujočo predstavo, da gre
pri socialnem delu za odnos med dvema osebama,
socialnim delavcem in klientom, dopolnita z ugo-
tovitvijo, da je na strani socialnega delavca prav-
zaprav cel sistem (socialna služba in drugi poma-
gajoči) in da je socialni delavec odvisen od tega
sistema (»'plačani' socialni delavec je pri svojem
spreminjevalnem delu pod vplivom sistema, v
katerem je zaposlen in od katerega je plačan«,
str. 55). Druga njuna misel je, da je vpliv spremi-
njevalnega sistema na spreminjevalca drugačen,
če je spreminjevalec sam del sistema, ki ga spre-
minja (socialna delavka, ki vpeljuje spremembe
v 'svojem' domu za stare), kot če ni del sistema,
ki ga spreminja (socialna delavka, ki dela z dru-
žino). Z vsake od teh pozicij deluje na osnovi dru-
gačnih pooblastil; vsaka pozicija ima svoje pred-
nosti in pomanjkljivosti za proces spreminjanja.
V primeru, ko je socialni delavec sam del sistema,
ki ga spreminja, poudarjata njegovo materialno
odvisnost (zaposlitev) kot dejavnik, ki vpliva na
ta proces.
Sistem klienta. To so ljudje, ki prosijo za po-
moč socialnega delavca in jim to pomoč odobrijo.
P&M navajata tri pogoje, da bi imeli sistem za
klientski. Klienti so ljudje, ki naj bi jim storitve
socialnega delavca v končni posledice koristile,
ki prosijo za pomoč in pridobijo aU naročijo
storitve socialnega delavca, ki sklenejo delovni
dogovor s socialnim delavcem v vlogi spreminje-
145
BLAZ MESEC
valca, in tako odobrijo (sankcionirajo) poseg so-
cialnega delavca (str. 56). Dogovor navaja namen
ali cilj dela in metode dela s celotnim klientskim
sistemom ali njegovim delom. Nekaj primerov
klientskih sistemov: Če je problem zmanjšanje
učenčeve odsotnosti iz šole, je šola klientski si-
stem. Če je problem najti mladostniku priložnost-
no zaposlitev, je klient mladostnik. Če je naloga
dobiti sponzorja za ureditev igrišča, je klient so-
seska ali krajevna skupnost. Če socialni delavec
posega v družino, kjer je spolno nasilje nad otro-
kom, deluje po pooblastilu družbe (države), ki je
torej klient (!). Socialni delavec lahko z napredo-
vanjem dela poveča klientski sistem, vključuje po
potrebi nove in nove člane, vendar tako, da izpol-
njujejo omenjene tri pogoje, lahko pa zmanjša
začetni klientski sistem. Poleg splošnega poobla-
stila, ki ga ima socialni delavec za delo z ljudmi,
pooblastila, ki izvira iz njegovega strokovnega na-
ziva in službene ali poklicne vloge, dobi posebno
pooblastilo od samega klientskega sistema, ko ta
prostovoljno sklene delovni dogovor z njim in se
tako spremeni iz potencialnega klienta v dejanske-
ga. P&M poudarjata etični in metodični pomen
klientovega sodelovanja pri sklepanju dogovora
in opozarjata, da je prva faza dela namenjena
sklepanju takega dogovora s potencialnim klien-
tom kot pogoja za sodelovalni odnos: »... bodo
ljudje bolj uspešno sledili spreminjanju in se, če
bo treba, spremenili tudi sami, če so odobriH
spreminjanje in so bili vključeni v določanje ciljev
spreminjanja in metod« (str. 58). - Klient je torej
naročnik, pogodbeni partner, plačnik (če gre za
zasebno prakso).
Ciljni sistem {target system - »sistem-tarča«'®)
je sistem, ki ga je treba spremeniti ali na katerega
je treba vplivati, da bi dosegli cilje spreminjanja.
Naloga socialnega delavca je, da postavi cilje spre-
minjanja v sodelovanju s klientskim sistemom in
da nato določi konkretne ljudi - ciljni sistem (tar-
če) -, ki jih bo treba spremeniti, če naj bi te cilje
dosegli. Avtorja ugotavljata, da lahko socialni de-
lavec dela na dva načina, s klientskim sistemom
ah v imenu klientskega sistema, in navajata pri-
mer. Skupina občanov prosi skupnostnega delav-
ca, naj jim pomaga izboljšati stanovanjske pogoje.
Ciljni sistemi (tarče) so lastniki stanovanj, stano-
vanjski inšpektorji, sanitarna inšpekcija in drugi.
To pomeni: klientski sistem ni vedno sistem, ki
ga je treba spremeniti, ampak je lahko zgolj naroč-
nik posega, socialni delavec pa nastopa kot zago-
vornik klientskega sistema v odnosu do ciljnega
sistema. Če ciljni sistem ni isti kot klientski sistem,
je lahko v skladu ali nasprotju s cilji klientskega
sistema. Strategija socialne delavke bo odvisna
od tega, ali ima ciljni sistem iste cilje kot klientski
sistem, oziroma, ali vidi klientove cilje, kot da so
v interesu ciljnega sistema, ali so zanj prezahtevni,
ali so konfliktni z njegovimi. Pri tem ne smemo
domnevati, da se bo ciljni sistem vedno upiral
spremembi: lahko bo takoj pristal, lahko bo ravno-
dušen, lahko se bo upiral. Ni torej nujno, da bi
šlo za konflikten odnos. - Uvedba pojma »ciljni
sistem« poleg klientskega sistema se zdi v začetku
nepotrebno zapletanje. Vendar je res, da se social-
ni delavci pojavljajo v vlogah, kjer je to razliko-
vanje smotrno. Taka je prav vloga zagovornika
klienta v odnosu do drugih, npr. do institucij, kjer
ne gre za to, da bi se moral spremeniti medsebojni
odnos med klientom in institucijo, to je, ravnanje
obeh, ampak kjer je treba vztrajati pri spremembi
ravnanja ene same strani v odnosu, npr. institu-
cije. Primer odnosa med lastniki in najemniki
stanovanj, ki ga navajata P&M, lahko uporabimo
za ilustracijo, če razvijemo njegove implikacije.
Če najemniki (kot klienti) izpolnjujejo svoje ob-
veznosti, lastniki pa ne skrbijo za redno vzdrže-
vanje stanovanj, je upravičeno pritisniti nanje, da
izpolnijo svoje zakonske obveznosti (ciljni sistem).
Če pa lastniki ne skrbijo za vzdrževanje stanovanj,
ker najemniki ne plačujejo najemnine ali ker z
neustreznim ravnanjem povzročajo škodo in
znižujejo vrednost stanovanj, ti pa to počnejo,
ker so stanovanja nevzdrževana, gre za začarani
krog, to je, za obojestranski odnosni problem. V
takem primeru razglašanje enega od obeh siste-
mov za ciljnega, drugega pa zgolj za klientskega
(naročnika) ni ustrezno in ne more peljati h kon-
struktivni rešitvi. V takem primeru se socialni de-
lavec sicer lahko iz ideoloških razlogov postavi
nekritično na stran klientov, ker je prepričan, da
so zatirani delavski razred, ki ga izkoriščajo kapi-
talisti. Taka pristranska strategija vodi do stopnje-
vanja konflikta in do nadaljnjega propadanja
stanovanjskega fonda. Stanovanjski lastniki lahko
(kot klienti) najamejo drugega socialnega delavca,
ki bo prav tako nekritično do lastnikov, ki ne iz-
polnjujejo svojih obveznosti po zakonu, poskušal
»poboljšati in pozdraviti« najemnike (ciljni sis-
tem), da ne bodo pijani razgrajali in se pretepali
ter uničevali stanovanjske imovine in ugleda na-
selja. Tudi ta strategija ne more biti plodna, ker
spregleduje, da podpira nekoga, ki ravna neza-
konito.
146
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
P&M uvidevata, da gre pri razlikovanju med
klientskim in ciljnim sistemom za razlikovanje
funkcij, vlog. To pomeni, da so iste konkretne
strukture (skupine, organizacije) lahko nosilci
različnih vlog hkrati, ali, kot ne prav ustrezno
pravita, da se sistemi prekrivajo.
Klientski in ciljni sistem se pogosto delno
prekrivata. Na primer, potem ko je žena (klientski
sistem) alkoholičnega moža (ciljni sistem) prišla
k socialnemu delavcu po pomoč za moža, bo
socialni delavec odkril, da tudi ženino vedenje
prispeva k moževim težavam s pitjem. Poleg tega,
da bo delal z možem, bo poskušal vplivati tudi
na ženo, da bo spremenila svoje vedenje, kar po-
meni, da bo žena postala ciljni sistem.
Pravzaprav je pri socialnem delu običajna
situacija, da se klientski sistem in ciljni sistem
prekrivata, oziroma, da se, če socialni delavec
zavzame vlogo posrednika (mediatorja, »inter-
pozicijo« po Liissiju) med dvema strankama, vlogi
izmenjujeta - zdaj je sistem A klientski in B ciljni,
v naslednjem trenutku pa A ciljni in B klientski.
Prav to hitro menjavanje žariščnega mesta pro-
blematizira razlikovanje teh sistemov oziroma
funkcij in napeljuje na manj togo razlikovanje
socialnega delavca v interpoziciji in udeležencev
v problemu, ki med obravnavo zavzemajo različ-
ne vloge. Vzporednica tej predstavi je pravzaprav
četrti sistem - akcijski sistem.
Akcijski sistem. Sestavljajo ga socialni delavec
in ljudje, s katerimi sodeluje pri doseganju ciljev
in vplivanju na ciljni sistem. Uvedba pojma akcij-
ski sistem nas preseneti, saj smo menili, da je
spreminjevalni sistem tisti, ki z odobritvijo klienta
dela na spreminjanju ciljnega sistema. P&M spre-
minjevalnega in akcijskega sistema ne razmejita
prav jasno, vendar se zdi, da je razlika tale. Spre-
minjevalni sistem sestavljata socialni delavec in
organizacija, ki ga zaposluje; ta organizacija mor-
da ne sodeluje neposredno pri delu socialnega
delavca. Daje le legitimnost njegovemu delu in
splošno pooblastilo. Akcijski sistem pa sestavljajo
socialni delavec in sodelavci v okviru danega
primera ali celo le v določeni fazi dela: v začetni
fazi sklepanja delovnega dogovora s klientom, pri
opredelitvi problema, postavljanju ciljev in pri
vplivanju na glavne ciljne sisteme. V okviru dolo-
čene problemske situacije lahko socialni delavec
dela s pomočjo različnih akcijskih sistemov. P&M
navajata naslednji primer dela v začetni fazi, ko
je bilo treba potencialne kliente pridobiti, da bi
postali dejanski.
Socialno delavko v domu za stare je direktor
doma prosil, naj vpliva na osebje, da bo spre-
menilo svoj odnos in vedenje do stanovalcev. V
tistem trenutku bi lahko socialna delavka imela
direktorja za klienta (ker jo je prosil za pomoč
oziroma naročil in odobril delo), ostalo osebje
pa za ciljni sistem. Vendar misli, da bo bolj uspeš-
na, če bi jo osebje prosilo za pomoč in jo odobrilo,
to je, če bi bilo osebje klient. Skupaj z direktorjem
poskušata prikazati osebju položaj tako, da bi bilo
pripravljeno sprejeti pomoč socialne delavke pri
spreminjanju svojih ravnanj in skleniti delovni do-
govor. Socialna delavka in direktor sestavljata ak-
cijski sistem, ki poskuša vplivati na potencialnega
klienta (osebje), da bi odobril spreminjanje same-
ga sebe (kot ciljnega sistema). Ko socialni delavec
zbira podatke o starejših ljudeh, da bi organiziral
pomoč na domu, lahko v svoj akcijski sistem prite-
gne prostovoljce kot anketarje. Socialni delavec
pomaga skupini priseljencev (klientski sistem), da
se naselijo v skupnosti. Akcijski sistem sestavljajo
različni segmenti skupnosti: šola, podjetniki, poli-
cija, sindikati. Socialni delavec lahko oblikuje ak-
cijski sistem na novo (pridobi anketarje), lahko
pa da kakšni obstoječi skupini funkcijo akcijskega
sistema (iz stanovalcev doma za stare oblikuje
akcijsko skupino za spremembo hišnega reda).
Akcijski sistem pa lahko sestavljajo tudi socialni
delavci različnih služb, ki sodelujejo pri reševanju
primera, čeprav morda niso v neposrednem stiku.
Seveda se ne moremo znebiti pomisleka, da
vse to razlikovanje vendarle ni tako zelo pomem-
bno. Vrnimo se k primeru žene, ki pride k socialni
delavki, da bi ji pomagala v zvezi z moževim pi-
tjem. Spreminjevalka (se pravi, socialna delavka,
ki se zaveda svoje naloge in pooblastil in omejitev,
ki jih ji nalaga služba!) opredeli ženo kot klientko,
ker prijavi zadevo in sklene z njo delovni dogovor
(ali ga res lahko brez moža?), moža opredeli kot
ciljni sistem (ali pa morda hkrati tudi kot poten-
cialnega klienta, ki ga je treba pridobiti za pravega
klienta?), potem pa ugotovi, da tudi žena prispeva
k moževemu alkoholizmu in je torej tudi ona ciljni
sistem, mož pa medtem tudi postane klient, ki
pristane na urejanje in se vključi vanj (kjer je spet
ciljni sistem!), potem ko sta spreminjevalka in ak-
cijski sistem (podjetje, bolnišnica, KZA) uredila,
kar je treba. Čemu vsi ti učeni nazivi, vsa ta maška-
rada? Kakšno razliko vnesejo v primerjavi z de-
lom, ki bi potekalo brez poznavanja »sistemov«?
Iz razprave Pincusa in Minahanove razbere-
mo, da so ti »sistemi«, kot že rečeno, zgolj vloge
147
BLAZ MESEC
ali funkcije, ki jih lahko med reševanjem zadeve
prevzame katera koH struktura. Isti udeleženci v
problemu so zdaj klienti, zdaj ciljni ali akcijski
sistem. Štirje elementi se kot v kalejdoskopu
vedno znova prerazporejajo in ustvarjajo nove
in nove konfiguracije. Kakšna je torej korist od
te klasifikacije? Vprašanje je upravičeno, saj se
zdi, da sta P&M vzpostavila neko razlikovanje,
da bi nato spet vse pomešala. P&M navajata več
koristi, ki jih lahko povzamemo v nekaj točk: (1)
Navaja nas, da si v vsakem trenutku dela zastavi-
mo vprašanje, kako so v tem trenutku porazdelje-
ne vloge in ali so vse zasedene (ali smo opravili
vse potrebno): Kako služba, v kateri socialni de-
lavec dela, v tistem trenutku določa ali omejuje
njegovo ravnanje? Kdo prosi za pomoč in odobri
poseg - komu od udeleženih je socialni delavec
odgovoren? Na koga je usmerjena pozornost, da
bi se spremenil? Kdo pomaga socialnemu delav-
cu? (2) Prispeva k bolj prilagodljivemu delu, pri
katerem premikamo pozornost in težišče obrav-
nave z enega na drugega udeleženca, namesto
da bi vztrajali pri togi opredelitvi ciljnega sistema.
Klient ni vedno tudi ciljni sistem. (3) Ta klasifika-
cija naj bi po P&M jasno pokazala, da je razliko-
vanje in ločevanje treh tradicionalnih ravni ali vrst
socialnega dela neustrezno, saj pri vsakem proble-
mu posegamo na vse tri ravni - tudi ko delamo s
posameznikom, so posredno ali neposredno v igri
socialna služba, posameznikova družina, podje-
tje, občina, skratka skupine, zlasti pa organizacije.
(4) Razprava o teh vlogah opozori na vlogo social-
nega okolja pri nastanku problema, ne le osebnih
dejavnikov svetovanca, opozori na obstoj in rabo
nesodelovalnih, namerno pristranskih pristopov
socialnega dela, zagovorništva in nasprotovanja
(konflikta), saj dopušča, da klientski in ciljni si-
stem ne sovpadata. (5) Razlikovanje več vlog je
opozorilo, da je socialno delo, tudi če se navidez
odvija le med dvema osebama kot odnos med
socialnim delavcem in klientom, umeščeno v širše
družbeno okolje, ki na ta odnos vpliva in v njem
sodeluje.
Zdi se torej, da ima razlikovanje več »siste-
mov« predvsem teoretični pomen kot širjenje
zavesti o kompleksnosti polja, ki je vključeno v
vsak postopek socialnega dela; manjša pa je njego-
va korist kot delovnega pripomočka, kot metode
ali tehnike - čeprav je hotelo biti prav to.
Premik težišča obravnave od dela s posamez-
nikom na delo »s sistemi«, poudarjanje vloge
socialnega okolja, močnih organizacij in boja proti
njim - strankarskih strategij socialnega dela - so
tipični za paradigmo socialnega dela, ki se je
razvila neposredno na podlagi protestnih gibanj
s konca šestdesetih let.
VRSTE ODNOSOV
Vpliv nazora, da je lahko (naj bi bilo?) socialno
delo »strankarsko« v pomenu pristranskosti ali
zagovorništva (»postaviti se na eno stran proti
drugi«), se kaže tudi v klasifikaciji vrste odnosov,
ki se pojavljajo v socialnem delu. Poleg sodeloval-
nega odnosa, ki je bilo do tedaj norma socialnega
dela, se pojavljata še pogajanje in nasprotovanje.
Sodelovanje je po sodbi P&M običajen odnos
v socialnemu delu. Pri tem odnosu socialni dela-
vec in klient skleneta delovni dogovor ali pakt,
kar pomeni, da se sporazumeta o ciljih dela in
metodah za dosego teh ciljev. Sodelovalne odnose
spodbujajo tudi vrednote socialnega dela, ki
poudarjajo samodeterminacijo in demokratično
odločanje. Ljudje bodo bolj pripravljeni izvrševati
naloge, če so sami pristali na spreminjanje, sode-
lovali pri postavljanju ciljev in razvili zaupanje
do socialnega delavca. Za sodelovalni odnos je
pomembno vzdušje sprejemanja, ustvarjanje
zaupanja, pristnosti in poštenosti med socialnim
delavcem in klientom. Socialni delavec se bo
odločil za sodelovalni odnos, kadar bo k temu
nagnjen tudi sistem, s katerim dela.
Pogajanje se pojavi tudi v okviru sodelovalnega
odnosa. Pri prvem stiku s klientom se na primer
socialni delavec in klient pogajata - drug drugega
preskušata in poskušata ugotoviti, kakšne name-
ne ima drugi, kakšnim zahtevam bo treba ustreči
in kaj naj bi bil izid dela. Če se izkaže, da pogoji
za sodelovalni odnos obstajajo, lahko v nadalje-
vanju utrjujemo ta odnos. Če pa cilji sogovornikov
niso identični, če se klientu zdi, da cilji socialnega
delavca niso popolnoma skladni z njegovimi in
da so zahteve prehude, ali če socialni delavec vidi,
da se klient upira, se odnos pogajanja nadaljuje.
Pogajanje pomeni, da lahko vsaka stran nekaj do-
bi in nekaj izgubi. Pogajanje je minimalna oblika
sodelovanja - v skrajni posledici sodelovanja do
ugotovitve, da ne moremo sodelovati, ali pa da
lahko zares sodelujemo. Lahko bi rekli: uspešna
pogajanja vodijo do sodelovanja, neuspešna v kon-
flikt. In narobe: iz konfliktnega odnosa pridemo
prek pogajanj do sodelovanja.
Socialni delavec pride v pogajalsko situacijo.
148
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
kadar se njegovi cilji in cilji naročnika (klientski
sistem) razlikujejo od ciljev ciljnega sistema, kadar
ciljni sistem sodi, da cilji spreminjanja niso v nje-
govem interesu, kadar ciljni sistem ni pripravljen
na večje spremembe in kadar zunanji pogoji silijo
stranke k pogajanjem.
P&M razlikujeta situacije, kjer je socialni dela-
vec posrednik pri pogajanju med drugimi stranmi,
od situacij, v katerih je socialni delavec sam ena
stran ali predstavnik ene strani v pogajanjih. V
prvem primeru je socialni delavec nevtralen in
to njegovo pozicijo drugi sprejemajo in zaupajo
v njegovo posredništvo. V drugem primeru pa ni
nevtralen in lahko po mnenju P&M uporabi raz-
lična sredstva pritiska in zvijače.
Zasluga P&M je, da obravnavata pogajanje kot
enega od odnosov v socialnem delu, vendar se
njuna obravnava tega odnosa začne pri omenjanju
pogajanja na ravni medosebne interakcije kot psi-
hološkega merjenja moči sogovornikov in uskla-
jevanja pričakovanj in ne na ravni metodičnega
pristopa, in konča pri ugotovitvi, da sta pač dve
mogoči situaciji, v katerih se v odnosu do tega
pristopa znajde socialni delavec. Drugo, nenev-
tralno pozicijo socialnega delavca samoumevno
sprejemata kot mogoči pristop v socialnem delu.'^
Bistvenih vprašanj v zvezi s pogajanjem kot pri-
stopom in vlogo socialnega delavca kot zagovor-
nika se ne lotita'®.
Tretja vrsta odnosa v socialnem delu je kon-
fliktni odnos. Če pride do polarizacije, stopnje-
vanja razlik med dvema stranema glede ciljev in
zahtev in če pogajanje ne uspe, sledi konflikt, za
katerega so značilni tekmovanje, protestiranje, ki
se lahko stopnjuje v uničevanje, P&M pravita, da
socialni delavec naleti na situacije, v katerih bi
moral uporabiti konfliktno strategijo. Kot primer
navajata odnos socialnega delavca s starši, ki zlo-
rabljata otroka (klient je družba s svojimi agenci-
jami, v imenu katere ali katerih nastopa socialni
delavec), ali odnos socialnega delavca, ki zastopa
stanovalce, do lastnikov stanovanj. Socialni dela-
vec v teh odnosih ne deluje v skladu z običajnimi
vrednotami (sodelovalnega) socialnega dela, kot
so odkritost, zaupanje v odnosu do ciljnega siste-
ma. Pri poskusih vplivanja na ciljni sistem lahko
uporablja taktike, kot so protest, demonstracije,
odkrita konfrontacija, grožnje, tožba. V okviru
splošne kritike sistema ob koncu šestdesetih in v
začetku sedemdesetih let so tudi etablirano so-
cialno delo obtoževali, da zanemarja konfliktno
strategijo in da bi se moralo postavljati na stran
revnih in prikrajšanih, se zavzemati za družbene
spremembe in deprivilegiranim izboriti boljše
življenjske pogoje in družbeni položaj. P&M
pravita, da ni veliko socialnih delavcev, ki bi pri-
stali na uporabo nasilja, in da tega ne dopušča
etika socialnega dela. Po drugi strani pa se socialni
delavec tudi ne bi smel pustiti »kooptirati« v
sistem, ki odreka klientom, kar jim po zakonu
pripada.
P&M ugotavljata, da se lahko v vsakem od-
nosu pojavljajo vsi trije pristopi, da so pravzaprav
vsi trije umeščeni na isti kontinuum od konflikta
prek pogajanja do sodelovanja in nazaj. Socialni
delavec, ki je v dilemi med sodelovanjem in upo-
rabo pritiska, lahko to dilemo reši na tri načine:
tako da menjava obe strategiji, tako da prepusti
drugim (npr. advokatom), da uporabijo pritisk,
ali tako, da izbere tako konfliktno taktiko, ki
najmanj kvarno vpliva na sodelovanje.
Pincusu in Minahanovi lahko očitamo, da ena-
čita konfliktni odnos in uporabo prisile, protesta
ali celo nasilja. Konflikt interesov je v socialnem
delu vsakdanji pojav - rešujemo ga s pogajanji,
zato je pogajanje (po Liissiju) v jedru socialnega
dela. Uporaba prisile je tudi eno od mogočih rav-
nanj, ki pa ni tako pogosto (intervencija). Metode
političnega pritiska in nasilja, kot so demonstra-
cije, protesti, neposredna akcija (zasedbe) ipd.
so lahko legitimna ali nelegitimna sredstva izra-
žanja volje državljanov, niso pa metode socialnega
dela. Resnici na ljubo: P&M jih ne obravnavata
kot take.
PROCES V SOCIALNEM DELU
V sklepnem poglavju splošnega dela obravnavata
P&M proces v socialnem delu kot »sistematično
vrsto dejanj, usmerjenih k določenemu smotru«.
Smoter pa določajo končni cilji ali izidi vseh
sistemov (klientskega, akcijskega, ciljnega in spre-
minjevalnega). Poleg končnih ciljev sestavljajo
proces socialnega dela metodični cilji. P&M pred-
stavita te kot zaporedje delovnih faz: od konsta-
tacije potrebe po spremembi, vzpostavitve stika
in odnosa, razjasnitve klientove težave, raziskave
možnih poti ali ciljev, dela v smeri teh ciljev do
stabiliziranja sprememb, evalvacije in končanja
odnosa. Ali na kratko: kontakt, kontrakt in konec.
149
BLAZ MESEC
H.
VEŠČINE SOCIALNEGA DELA
PRESOJANJE PROBLEMOV
Tako smo prevedli »assessment«, izraz, ki ga P&M
rabita očitno namesto izraza »diagnoza« in se
tako pridružujeta tistim, ki vsaj verbalno zavra-
čajo medicinski in/ali diagnostični model obrav-
navanja socialnih problemov. Socialna delavka
ves čas presoja situacije in se odloča glede tega,
kaj je treba storiti in kako, tako da je presojanje
problema njeno stalno opravilo. Poleg tega pa je
to tudi posebno opravilo ob začetku dela na pri-
meru. Tedaj je socialna delavka pred vprašanjem,
kako presoditi, kaj je v danem primeru problem,
kako oblikovati končne in metodične cilje in
načrtovati strokovno delo.
V okviru presoje problema poskuša socialna
delavka razumeti situacijo in jo individualizirati,
razumeti jo v njeni posebnosti. K temu si ne pri-
zadeva z namenom, da bi situacijo ali udeležene
v njej klasificirala in jih diagnosticirala, ampak
da bi se lahko odločila glede tega, kaj naj stori in
kako usmeri svoje delo v prihodnosti. Presoditi
mora, za katerega od več mogočih pristopov naj
se odloči. Ob tem je treba vedeti, da mora socialna
delavka pogosto ukrepati hitro in na podlagi nepo-
polnih podatkov. To pomeni, da mora delovati
na podlagi predpostavk in hipotez. Pri tem je ne-
varnost, da se preveč oklene svojih prvih domnev,
ne da bi jih pozneje preverila. Zato je dobro imeti
več hipotez, »več želez v ognju«, in jih neprestano
preverjati z novimi dejstvi. Presoja problema ni
enkratno dejanje, ampak proces spreminjanja
prvotne opredelitve v skladu z novimi spoznanji,
do katerih pridemo med delom.
Kaj je v dani situaciji problem in katere so
njegove sestavine, presodimo v več korakih: (1)
identifikacija in formulacija problema, (2) analiza
dinamike socialne situacije, (3) oblikovanje ciljev
in ciljnih skupin, (4) določitev nalog in strategij,
(5) stabiliziranje spremembe.
1. Identifikacija in formulacija problema. V
splošnem je problem družbena situacija (družbe-
ne razmere), ki jo je nekdo ocenil kot nezaželeno.
To pomeni, da nobena družbena situacija ni sama
po sebi problem, če je nihče tako ne opredeli.
Problem sestavljajo določene socialne razmere
ali situacija, ljudje, ki te razmere ocenjujejo kot
problematične, in razlogi ali merila za tako oceno.
Primer: nezaposleni mladostniki, ki niso končali
šole, postavajo okoli. To je problem za lastnike
trgovin, ker se bojijo, da bo prisotnost teh fantov
odganjala kupce. Je problem za starše, ker kaže
na njihov neuspeh kot staršev. Policija je zaskrblje-
na, ker se lahko pojavi prestopniško vedenje. Je
problem za socialno delavko, ker fantje zaprav-
ljajo svoje potenciale in so slab zgled za druge v
kraju. Fantje lahko vidijo svoj položaj kot proble-
matičen, ker jim je dolgčas in ker nimajo zaposlitve.
Socialna delavka začne razjasnjevati situacijo
tako, da ugotovi, kdo so udeleženci v problemu,
na koga problematična situacija vpliva. Nato
ugotovi, zakaj posamezni udeleženci ocenjujejo
situacijo kot problematično. Lahko jo vidijo kot
kršitev družbenih norm, kot pomanjkanje, izpo-
stavljenost obremenitvam, kot ogroženost ipd.
Razlogov je lahko več, različni udeleženci nava-
jajo različne razloge. Posebno tisti udeleženci, ki
so bili napoteni proti svoji volji, vidijo položaj
drugače kot tisti, ki so prišli sami od sebe. Ob
tem je treba poudariti, da problem ni lastnost
posameznikov, temveč značilnost interakcije med
ljudmi.
Pri opredelitvi problema navadno izhajamo iz
tako imenovanega predstavljenega problema, to
je problema, ki ga navaja klient kot razlog, zaradi
katerega je prišel. Lahko pa je to problem, kot ga
predstavi tisti, ki je koga napotil. Socialna delavka
sedaj razišče tako predstavljeni problem - naravo
socialne situacije, kako jo doživljajo različni
udeleženci in kako jo ocenjujejo, pred kakšne
naloge jih postavlja, kako obvladujejo naloge,
katera sredstva jim manjkajo. Upošteva nujnost.
»Čeprav je socialni delavec odgovoren v prvi vrsti
za obravnavanje klientovih težav, je njegova po-
klicna dolžnost, da opozori tudi na s tem pove-
zane javne probleme, če se jih zaveda« (str. 107).
Primer: star človek, ki bi potreboval pomoč na
domu, ki je ni mogoče dobiti, ker ta služba ni
organizirana.
Po opredelitvi problema socialna delavka pre-
sodi, kaj so naslednji koraki. Morda strokovna
pomoč ni potrebna, morda njena služba nima
primernih sredstev in napoti klienta drugam.
Lahko pa nadaljuje obravnavo.
2. Analiza dinamike socialne situacije. Socialna
delavka ne išče kakšnega posameznega vzroka
težav, da bi ga odpravila, temveč poskuša razu-
meti, kako različni elementi situacije součinkujejo
pri vzpostavljanju danih problematičnih socialnih
razmer. Ugotoviti poskuša, kateri so relevantni
socialni sistemi, v katerih temelji problematična
150
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
situacija, tako neformalni kot tudi formalni. To
pomaga nakazati meje situacije in nakaže, kdo
so potencialni člani klientskega, ciljnega in akcij-
skega sistema. Socialna delavka se poskuša oza-
vestiti dejavnikov, ki preprečujejo ljudem, da bi
učinkovito obvladali situacijo, in ki otežujejo
delovanje sistemov virov. Skratka, razumeti po-
skuša, kako problemska situacija nastaja in se
vzdržuje, kje so ovire za zadovoljevanje potreb
udeleženih.
5. Postavljanje ciljev. Naslednji korak je postav-
ljanje ciljev obravnave. Najprej moramo upošte-
vati, da je ciljev navadno več in jih lahko razdelimo
na kratkoročne in dolgoročne, na nadrejene in
podrejene. Bolj obsežne cilje je treba razčleniti
na sestavine, na bolj specifične cilje ali na etapne
cilje. Pripravljeni moramo biti na to, da bomo med
samim delom dodajali nove cilje, nekatere opu-
stili, spet druge spremenili. Drugič, oceniti mora-
mo dosegljivost ciljev oziroma izvedljivost nalog.
Cilji naj bi bili realistični, dosegljivi, kajti nerea-
listični cilji, ki jih ni mogoče doseči, peljejo v fru-
stracije, apatijo in beg od dela. Ko postavljamo
cilje, naj bi ocenili, ali so na voljo viri in sredstva
za njihovo uresničevanje, kakor tudi, na kakšne
ovire, odpore in težave utegnemo naleteti. Pod
viri in sredstvi razumemo čas, denar, materialna
sredstva, zveze s pomembnimi ljudmi, posebno
znanje, motivacijo, zanimanje, socialne veščine.
Ko razmišljamo o ciljih, se moramo tudi zavedati,
da so najpomembnejši vir za doseganje ciljev ob-
ravnave udeleženci sami, če se seveda usmerimo
na njihove lastne moči (perspektiva moči), ne pa
na pomanjkljivosti in defekte. Vsaka obravnava
zahteva tudi spreminjanje stališč in ravnanja ude-
leženih. Če jih ne vključimo v obravnavo aktivno,
bomo naleteli na odpor, saj ne bodo dojeli, da so
spremembe v njihovem interesu. Tretjič, določiti
moramo prioritete. Olajšanje neposredne stiske
in zadovoljitev osnovnih potreb po hrani, stano-
vanju in zdravstveni oskrbi je pri delu s klienti
vedno prioriteta.« (str. 112). Od tod naprej pa je
težje določati prioritete. Vsekakor naj bi klient
pri tem sodeloval.
4. Določitev nalog in strategij. Izdelati je treba
načrt intervencije, to je, predvideti, kdo bo naredil
kaj, kdaj in v kakšnem zaporedju, in oceniti po-
trebni čas, napor in sredstva. Pri tem nam poma-
ga, če vemo, da je mogoče različne funkcije social-
ne delavke uvrstiti v te kategorije: izobraževanje
in usposabljanje, facilitacija in zagovorništvo. Kot
izobraževalka ima socialna delavka vloge učite-
ljice, izvedenke in svetovalke, ki omogoča, da
klienti dobijo informacije, znanje in veščine, tako
da v okviru svetovalnega odnosa informira, sve-
tuje, poučuje, izvaja igranje vlog, rabi za vzor in
demonstrira ravnanje. Kot facilitatorka olajšuje
izvajanje nalog, podpira klienta, posreduje med
klienti oziroma med klienti in službami in priskrbi
sredstva. Njene naloge so vzpostavljanje in posre-
dovanje povezav v sistemih in med sistemi, kre-
pitev povezanosti sistemov, pomoč pri prevlado-
vanju apatije in dezorganizacije, pomoč pri mobi-
lizaciji notranjih virov in zagotovitev zunanjih
virov, pomoč pri ustvarjanju novih sistemov, iz-
vabljanje informacij in mnenj, olajševanje izra-
žanja čustev, interpretacija vedenja, razprava o
alternativnih potekih dejanj, razjasnjevanje situa-
cij, opogumljanje ipd. Kot zagovornica zastopa
in zagovarja klienta v odnosu do družbenih siste-
mov, pomaga posamezniku ali sistemu pridobiti
sredstva ali storitve, ki jih potrebuje, ali vplivati
na politiko sistema. Poleg opozarjanja, dokumen-
tiranja potreb in pogajanja uporablja tudi druge
metode, kot so demonstracije ali protest.
5. Stabiliziranje spremembe. Na koncu je treba
predvideti, kakšni novi problemi bi se lahko po-
javili in kaj je treba narediti, da se bodo spremem-
be obdržale. Najbolj zanesljivo je, če delamo tako,
da razvijemo sposobnost ljudi samih za obvlado-
vanje težav in reševanje problemov.
Vse to je dobro zelo konkretno zapisati. To
nas prisili, da smo eksplicitni, da sami pri sebi
razjasnimo, kaj vemo in česa ne, kaj so naše
domneve. Zapis presoje o problemu nam pomaga
pri pogajanjih in dogovorih, olajšuje komuni-
kacijo in pomaga oceniti napredek obravnave. Je
merilo uspeha.
ZBIRANJE PODATKOV
Po Pincusu in Minahanovi mora socialni delavec
obvladati veščino zbiranja podatkov, ker v celot-
nem procesu spreminjanja potrebuje podatke o
različnih osebah in sistemih. Zato mora poznati
celo paleto tehnik za zbiranje podatkov. Pisca
predpostavljata, da gre za zbiranje podatkov v
okviru obravnave (»procesa spreminjanja«), tj.,
v okviru dela s posameznikom, skupino ali skup-
nostjo za neposredno uporabo v obravnavi. V
nadaljevanju podajata precej površen pregled
različnih tehnik znotraj treh glavnih načinov
zbiranja podatkov: spraševanja, opazovanja in
151
BLAZ MESEC
uporabe obstoječega pisnega gradiva. Pri tem
omenjata, da ima npr. pogovor (intervju) pri delu
z družino dvojno funkcijo: pomaga delavki, da si
ustvari sliko o dogajanju v družini, hkrati pa na-
pelje družinske člane, da prisluhnejo drug dru-
gemu. Ne odobravata neindividualizirane upo-
rabe vprašalnikov in raznih popisnic ob prvem
stiku s službo kot dela rutinskega postopka, ne
glede na klientovo sposobnost razumevanja in
stopnjo pismenosti. Poudarjata, da lahko upo-
rabimo različne vprašalnike, da spodbudimo po-
govor v skupini, kakor tudi v situacijah, ko želimo
dobiti neodvisna mnenja. Omenjata uporabo so-
ciometrije, vprašalnikov za evalvacijo ipd. Tudi
ustne ali pisne projektivne tehnike, kakršna je npr.
test dopolnjevanja stavkov, lahko uporabimo, da
beseda lažje steče, poleg tega pa nam dajo po-
datke o klientih. Tudi opazovanje, ki je lahko bolj
ali manj sistematično, imata za neločljiv del vsake
obravnave. Se najmanj vsiljivo je, če uporabimo
že obstoječe pisno gradivo služb, kot so dosjeji,
zapisniki sestankov, poročila idr. Opozarjata, da
naj bi delavka vedno presodila, kako lahko upo-
raba različnih tehnik za zbiranje podatkov vpliva
na klienta oziroma na odnos med njo in klienti,
in uporabila tehnike za zbiranje podatkov tudi
kot pripomoček za aktiviranje članov, struktu-
riranje razmišljanja, spodbujanja odgovornega
izvrševanja vlog, ustvarjalnega gledanja na po-
ložaj, skratka v funkciji ciljev obravnave. Ker se
bralec o podrobnostih omenjenih in drugih tehnik
pouči v literaturi o raziskovanju, se tu ne bomo
spuščali vanje.
VZPOSTAVLIANIE STIKOV
Stik je prvo, začetno srečanje socialne delavke in
potencialnega ali dejanskega klienta, akcijskega
aU ciljnega sistema. Do njega pride na več nači-
nov: lahko sam poišče socialno delavko, lahko ga
napoti tretja stran, pogosto pa socialna delavka
vzpostavi stik na svojo pobudo. Vzpostavljanje
stikov je metodični problem, saj nas postavlja pred
vprašanja, kot so: čemu vzpostaviti stik, kdaj dati
pobudo za stik in kdaj ne, kako vzpostaviti stik
ipd.
Čemu vzpostaviti stik? Interakcionistični pri-
stop k socialnemu delu poudarja, da je treba k
obravnavi pritegniti mnoge sisteme, povezane s
socialnim problemom. Čeprav pomoč socialne
delavke išče en sam sistem (mati z otrokom, ki
ima probleme s šolo), bo morala socialna delavka
na svojo pobudo vzpostaviti stike z drugim siste-
mom (šolo). Kadar išče pomoč del sistema (za-
konski partner, član organizacije), mora socialna
delavka vzpostaviti stik z drugimi člani sistema.
Medtem ko se v stroki večina strinja, da je treba
vzpostaviti stike s potencialnimi akcijskimi in cilj-
nimi sistemi (tj., s tistimi, ki naj bi prispevali k
rešitvi težav klienta), je sporno, ali je smotrno
tudi »iskati kliente«, vzpostavljati stike s potencial-
nimi klientskimi sistemi {reaching out).
Nekatere službe sprejemajo samo kliente, ki
sami prosijo za pomoč, in svojih klientov ne iščejo
aktivno. V splošnem navajajo tele razloge za tako
ravnanje. ( 1 ) Pravijo, da mora biti klient motiviran
za sodelovanje, saj ni mogoče pomagati nekomu,
ki ni motiviran za spreminjanje, ki ne doživlja kri-
ze. Pri tem se opirajo na psihodinamsko teorijo,
po kateri naj bi socialna delavka s pogovori poma-
gala klientu priti do uvida v njegove probleme.
To je mogoče delati z verbalno sposobnimi klienti
srednjega razreda, ki so motivirani za tak intro-
spektivni postopek. Na ravni skupnostnega dela
pa naj bi skupini ali skupnosti najbolje pomagah
takrat, ko ključni ljudje v teh organizacijah sami
prepoznajo, da imajo problem, in so pripravljeni
na spremembe. (2) Drugi razlog zá zavračanje
aktivnega iskanja klientov je finančne narave.
Financerji morda ne želijo, da bi se klientela pove-
čevala in da bi šlo za sodalo še več sredstev. (3)
Služba, ki mora dokazovati svojo uspešnost, je
zainteresirana za lahke primere. To pa so tisti, ki
sami iščejo pomoč in so motivirani za spremem-
be. Iskanje resnično težko ogroženih, ki sami ne
iščejo pomoči, bi bilo zamudno in zato drago,
delo z njimi pa manj uspešno. (4) Aktivno iskanje
klientov je po mnenju nekaterih vsiljivo vmešava-
nje v življenje ljudi in zanikanje njihove pravice
do samoodločanja. Človek ima pravico, da pač
pride samo po denarno pomoč in jo dobi (če izpol-
njuje pogoje); ni treba, da bi ga spraševali še druge
stvari, mu vsiljevali nasvete ali odkrivali njegove
potlačene komplekse.
So pa tudi razlogi za aktivno iskanje klientov.
(1) Nekateri zagovarjajo aktivno iskanje ljudi, ki
potrebujejo pomoč, posebno revnih iz nižjih raz-
redov, ker menijo, da so njihove težave pogojene
objektivno in ne subjektivno. Menijo, da morajo
priti v stik s temi ljudmi, da bi s spreminjanjem
družbenih sistemov spremenili razmere, v katerih
živijo. Ljudem naj bi pomagali priti do družbene
moči za spreminjanje institucij. Ker ni pričakovati.
152
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
da bodo ljudje iz nižjih razredov sami iskali po-
moč, razen v nujnih primerih, jih je treba poiskati
in organizirati (v sindikate, skupine za človekove
pravice, skupine samopomoči, svete stanovalcev
ipd.), da bi se skupno borili za boljše življenjske
razmere. (2) Ljudje so lahko v stiski, pa ne vedo,
da obstajajo poti iz nje. Ne vedo, da obstajajo
ustrezne službe in oblike pomoči, ali pa niso zmo-
žni prositi za pomoč. Če poiščemo potencialne
kliente, ki so apatični in nezmožni poskrbeti zase,
s tem povečamo njihovo samodeterminacijo, saj
jim omogočimo, da se začnejo zavzemati za boljšo
kakovost svojega življenja. (3) Ljudje lahko za-
vračajo obstoječe storitve, ker niso ustrezne. Če
pa bi jim ponudili primernejše oblike pomoči, bi
jo sprejeli. Zato si velja prizadevati in pridobiti
potencialne kliente za sprejem pomoči. (4) Prav
tako je iskanje klientov nujno, kadar je treba zava-
rovati skupnost pred odklonskim vedenjem. Pre-
ventivna predavanja po šolah so primer aktivnega
vzpostavljanje stika s potencialnimi klienti na
pobudo socialne delavke. Ulično delo z mladimi
je drug tak primer. Torej: iskanje klientov je upra-
vičeno, kadar gre za krepitev moči depriviranih,
za obveščanje o dostopnih virih, za krepitev samo-
determinacije pri pasivnih in depresivnih in kadar
je treba zavarovati skupnost pred nasiljem in dru-
gimi negativnimi pojavi s preventivnim delom s
potencialnimi klienti.
V nadaljevanju razprave o vzpostavljanju sti-
kov obravnavata P&M vprašanje motivacije za
spreminjanje in odpor pred spreminjanjem. Priča-
kovati moramo, da bo klient v začetku ambivalen-
ten do vključitve v spreminjanje: po eni strani je
za obravnavo motiviran, po drugi strani čuti od-
por. Socialna delavka naj poskuša predvideti, kak-
šne koristi si klient obeta od obravnave in kakšnih
negativnih učinkov se boji (costs-benefits). Na os-
novi te ocene naj izdela strategijo, kako bo spod-
budila pozitivno klientovo motivacijo in zmanjšala
njegov odpor.
P&M navajata naslednje dejavnike, ki poveču-
jejo odpor do spreminjanja: (1) ljudje neradi pri-
znajo nemoč, (2) bojijo se, da bodo izgubili polo-
žaj ali sredstva, s katerimi razpolagajo (npr. zapo-
sleni ob spremembah v podjetju), (3) prepričani
so, da sprememba ni mogoča, (4) niso pripravljeni
žrtvovati svojega časa, (5) lahko obstajajo praktič-
ne ovire za sodelovanje. Skupni imenovalec vseh
teh ovir je občutje negotovosti. Motivacijske sile
pa so te: (1) pripravljenost sprejeti pomoč, (2)
želja po položaju ali povečanju moči (ali sredstev).
(3) prepričanje, da je sprememba mogoča, (4)
upanje na olajšanje stiske, (5) strah pred izgubo
privilegijev, pooblastil, podpore ali naklonjenosti,
(6) nesebičnost in skrb za druge.
S katerim delom sistema naj socialna delavka
najprej vzpostavi stik? P&M sledita nasvetu iz
organizacijske literature, da s tistim delom, ki ima
vzvode v rokah, z osrednjim, pomembnim, ki ima
zveze in vpliv. V organizacijah je lahko to vodja
vodilne stranke oziroma izvoljeni predstavnik
organizacije. Pri delu z družino je v nekaterih
kulturah primerneje najprej stopiti v stik z mater-
jo, v nekaterih pa z očetom. Tudi pri delu z mla-
dostniki je treba presoditi, na koga se bomo naj-
prej obrnili, da si zagotovimo njihovo sodelovanje.
Druga možnost je strategija vstopa na več ravneh,
k več podskupinam ali k več vplivnim osebam.
Ta strategija je primerna takrat, kadar v skupnosti
oziroma sistemu ni dominantne skupine in ko je
treba zagotoviti sodelovanje vseh.
Stik lahko vzpostavimo neposredno, da pač
»potrkamo na vrata«. P&M pravita, da je to pri-
merno, če se sistem čuti močnega, če meni, da je
znamenje moči, da sprejme zunanjo svetovalko,
in če ima dobre izkušnje s socialnimi delavkami
ali drugimi zunanjimi svetovalci. V nasprotnem
primeru je boljše, če vzpostavimo stik posredno,
prek vplivnega človeka v sistemu ali zunaj njega,
človeka, ki mu zaupajo in ki nam lahko zgladi
pot. Tako lahko na primer vzpostavimo stik s
skupino mladostnikov prek lastnika lokala, kjer
se zbirajo, če ima z njimi dobre odnose in mu
zaupajo. Tretja možnost je, da se pridružimo
drugim strokovnjakom v okviru timske obravnave
klienta in si tako v njegovih očeh pridobimo legi-
timnost. Do ciljnega sistema lahko pridemo tudi
s pomočjo ljudi, ki so sami člani ciljne populacije
(odvisniki, bivši zaporniki, bivši klienti, člani etni-
čne skupine ipd.) - tako imenovani »domorodski
delavci«. Pri druge vrste pristopu pa poskušamo
v skupnosti ustvariti pogoje, da potencialni klienti
sami pridejo v stik s strokovnim osebjem. Primeri
tega pristopa so dnevni centri za različne vrste
klientov, npr. »drop-in centri« za odvisnike, varne
sobe ipd. V teh centrih je neformalno vzdušje v
skladu z življenjskim slogom klientov. Stik s klienti
je seveda močno olajšan, če socialna delavka dela
v instituciji, kjer se nahajajo potencialni klienti,
tj., v šoli, na zavodu za zaposlovanje, v bolnici,
zaporu. Pri legitimiranju akcije in vzpostavljanju
stika s širšimi skupinami in populacijami lahko
pozitivno vlogo odigrajo mediji.
153
BLAZ MESEC
Pomembna je ugotovitev, da je pri klientih,
kjer pričakujemo odpor do spreminjanja, potreben
oseben stik socialne delavke ali kakšne vplivne
osebe. Če je ciljni sistem motiviran za spreminja-
nje, tak neposreden stik morda ni potreben. V
primerih, ko ni mogoče identificirati posameznih
članov ciljne populacije, pa velja ustvariti tako
vzdušje v skupnosti, da bodo ti sami upali poiskati
pomoč.
POGAJANJE IN SKLEPANJE
DELOVNEGA DOGOVORA
Da bi socialna delavka obvladala to veščino, mora
poznati vrste dogovorov, strategije in tehnike
pogajanj in tehnike premagovanja odpora.
Potem ko je socialna delavka vzpostavila stik
z drugim sistemom, si začne prizadevati, da
sklene z njim dogovor o spreminjanju oziroma
obravnavi (kontrakt). Vsaka stran pristopi k
sodelovanju z različnimi pričakovanji, zato se je
treba sporazumeti o ciljih in pravilih skupnega
dela. Tak sporazum je delovni dogovor, ki je lahko
bolj aH manj formalen. Do dogovora pridemo s
pogajanji, kar pa ne pomeni, da izhajamo iz
nesoglasja (kot pri pogajanjih v politiki), ampak
da je vsaka stran pripravljena prisluhniti pogle-
dom in doživljanju druge strani in se dogovoriti
za skupno sprejemljive pogoje dela. Dogovor s
klientskim sistemom je primarni dogovor, dogo-
vori z drugim sistemi pa so sekundarni dogovori.
Dogovor je mogoče med potekom obravnave spo-
razumno spremeniti. Vseboval naj bi (1) dogovor
o ciljih obeh strani, (2) o nalogah obeh strani, in
(3) o postopkih v okviru procesa spreminjanja.
Dogovor s sistemom spreminjevalca je dogovor
med socialno delavko in njenim delodajalcem, tj.,
službo (centrom, bolnico, šolo). Ta dogovor poleg
splošnih in posebnih pogojev, pod katerimi se
sklepa delovno razmerje, določa pristope, metode
in tehnike, ki jih lahko socialna delavka uporabi,
in s tem pristope, ki jih ne sme uporabiti, ker niso
v skladu s politiko službe. P&M tudi sodita, da
ima socialna delavka (posreden) dogovor s širšo
skupnostjo (družbo), tj., upoštevati mora zako-
nodajo na različnih ravneh.
Bistvena sestavina dogovora s klientskim siste-
mom so cilji, ki naj bi jih skupno dosegli, iz njih
pa izhajajo delovni postopki. Cilj je lahko zmanj-
šanje konfliktov v družini glede vedenja otrok,
temu sledi dogovor o nalogah posameznih dru-
žinskih članov, da bi dosegli ta cilj. Druge sesta-
vine dogovora so kraj, čas, pogostost, razporedi-
tev in trajanje srečanj s socialno delavko, raz-
poreditev skupinskih in individualnih pogovorov,
plačilo ali druge materialne obremenitve in stroški
ipd.
Pogosto akcijski sistem sovpada s klientskim
sistemom (tako kot v gornjem primeru družine)
in takrat zadostuje en dogovor. Kadar pa akcijski
sistem ne sovpada s klientskim sistemom, je treba
skleniti poseben dogovor z akcijskim sistemom.
P&M navajata primer, ko vodstvo skupnostnega
centra naroči skupnostni delavki, naj oblikuje ak-
cijski sistem izvedencev in predstavnikov skupno-
sti, ki naj prouči ustreznost urbanističnega načrta.
S člani tega sistema je treba skleniti dogovor o
ciljih in načinu dela. (V tem primeru bi bila skup-
nost klientski in ciljni sistem, delovna skupina
akcijski sistem, skupnostni center sistem spremin-
jevalca.)
Tudi ciljni sistem pogosto sovpada s klientskim
sistemom; tedaj sporazuma ni treba podvajati. To
velja tudi, če je ciljni sistem del akcijskega sistema.
Razlika med klientskim sistemom in ciljnim siste-
mom je najbolj očitna v primerih zagovorništva
(klientskega sistema v odnosu do ciljnega siste-
ma). Če socialna delavka zagovarja duševnega
bolnika pred delodajalcem, mora z delodajalcem
kot ciljnim sistemom skleniti dogovor, da bo za-
poslil njenega klienta, socialna delavka pa bo
spremljala klientov napredek.
Pri pogajanju za dogovor lahko uporabimo
različne strategije in tehnike. Socialna delavka
poskuša najprej vzpostaviti začetni odnos, da bo
lahko oblikovala delovni dogovor. Pri tem mora
upoštevati, da stopajo ljudje v odnos z njo na
osnovi pozitivnih ali negativnih izkušenj s takim
sodelovanjem ali predsodkov in stereotipov o so-
cialnih delavcih. Prav tako pa ima tudi socialna
delavka svoje izkušnje, pričakovanja, predsodke
in bojazni. Tega naj bi se zavedala, se varovala
prehitrega posploševanja in se držala osnovnega
pravila, da je treba drugim spoštljivo prisluhniti,
se zanimati za njihova staUšča in jih poskušati
razumeti.
Nato mora ugotoviti namen dogovora. Social-
na delavka mora najprej na razumljiv način pojas-
niti klientu ali drugim udeleženim v problemu, s
katerimi pride v stik, čemu je tu. Povedati mora,
kdo je, koga predstavlja, kaj je namen te službe
in zakaj in s kakšnim namenom je vzpostavila
stik s klientom. Najbolje je, da to pove preprosto
154
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
in naravnost. Neka praktikantka ni mogla vzpo-
staviti pravega stika s skupino problematičnih
deklet, dokler jim ni rekla, da je prišla zato, da bi
jim pomagala izdelati šolo. V drugem primeru je
socialna delavka stopila v stik z materjo in ji rekla,
da razume, da se njeni otroci v šoli ne počutijo
dobro in da bi rada pomagala. Po nekaj neuspeš-
nih poskusih, da bi pridobila nezaupljivo mater
za sodelovanje, se je opogumila in rekla: »Vaša
starejša dva sina so zalotili pri nekaj manjših kra-
jah, mlajši tako smrdi, da nihče noče sedeti z njim,
hčerka se pa spušča v odnose s fanti. Tukaj sem
zato, da pogledava, kaj se da storiti.« Potem je
mati začela sodelovati. Nejasno besedičenje glede
namena in vloge socialne delavke vzbudi nezau-
panje in odpor. Tudi poudarjanje, da hočemo po-
magati, vzbudi pri klientu občutek, da je socialna
delavka vsevedna dobrotnica, ki o njem misli, da
je nesposoben, da bi sam kaj ukrenil.
Posebno pri neprostovoljnih klientih moramo
biti neposredni in določni, saj tako ali tako vedo,
da socialna delavka zastopa družbo, proti kateri
so se pregrešili. Ko se je mladoletni prestopnik
znašel v zavodu pri socialni delavki, mu je ta rekla,
da mu želi pomagati. On pa jo je vprašal, kam ga
namerava odpeljati. Ko je rekla, da ne razume,
kaj misli, ji je odvrnil: »Ko mi je učitelj rekel, da
mi hoče pomagati, me je peljal k ravnatelju. Rav-
natelj mi je rekel, da mi hoče pomagati, in sem se
znašel na sodišču. Na sodišču so mi rekli, da mi
hočejo pomagati, in so me dali v zavod. Kam me
boste pa vi peljali?« Delavka bi morala fantu stvar-
no pojasniti, kaj o njem ve, kaj je namen njegovega
bivanja v zavodu, kakšna so pravila v zavodu, kaj
mora narediti, da bo prišel ven, in ga vprašati,
kaj hoče v zavodu delati in k čemu si prizadevati.
Klienti, ki sami pridejo po pomoč, pričakujejo
od socialne delavke, da bo že pri prvem stiku go-
vorila z njimi o problemu, zaradi katerega so pri-
šli. Če se to ne zgodi, ne pridejo ponovno. Hkrati
pa raziskave ugotavljajo, da je lahko že prvi po-
globljeni pogovor dovolj, da se zadeve uredijo.
Razjasnjevanje določil dogovora je osrednje
opravilo pri sklepanju delovnega dogovora. Nje-
gova osnovna funkcija je zmanjšanje negotovosti
sodelujočih glede narave sodelovanja. Dogovor
naj vsebuje določila o ciljih sodelovanja, nalogah
udeleženih, o razpoložljivih možnostih in o pos-
topkih. Socialna delavka mora tudi povedati, česa
ne more ali noče storiti zaradi osebnih ali institu-
cionalnih omejitev.
Razjasniti te zadeve je pomembno iz več razlo-
gov in ima več namenov: (1) udeleženci zvedo,
kaj se med obravnavo ne bo zgodilo; s tem prepre-
čimo neupravičena pričakovanja. (2) Ker vključi
v dogovor tudi cilje in predloge klienta in drugih
sistemov, socialna delavka potrdi, da je pripravlje-
na spoštovati njihovo avtonomijo in dopustiti, da
lahko tudi oni vplivajo nanjo. (3) Ko dogovor do-
loči naloge in odgovornost posameznih udeležen-
cev, omogoči presojo o tem, ali bodo te naloge
sposobni izvršiti, in s tem prispeva k določanju
uresničljivih ciljev, (4) Ko se določijo naloge, po-
stane tudi jasno, da bo potreben napor, če naj bi
se zadeve uredile - zanimivo je, da klienti, od
katerih se več zahteva, tudi bolje ocenjujejo obrav-
navo, (5) Ko delavka sama prevzame določene
naloge, dokaže, da je zavzeta za ugoden razplet
zadeve. (6) Ker pridejo v dogovor samo postavke,
s katerimi se udeleženci strinjajo, se zmanjša
njihov odpor do sodelovanja, (7) Isti učinek ima
možnost dogovora glede časa in kraja sestankov
ter materialnih (stroški) in organizacijskih po-
drobnosti. (8) Socialna delavka tudi pojasni dolo-
čila dogovorov, ki jih ima z drugimi službami in
ustanovami, in zakonske omejitve ter tako pre-
preči, da bi udeleženci zašli v skušnjavo, da bi jo
napeljali k čemu nezakonitemu ali k čemu, kar
bi bilo v nasprotju z drugimi obveznostmi socialne
delavke. (9) V dogovoru je treba jasno opredeliti
določila glede zaupnosti podatkov. Udeležencem
mora biti jasno, kakšna dokumentacija se vodi o
primeru in kdo ima do nje dostop. V primerih,
ko se kombinira individualno in skupinsko delo
(npr, pri delu z družino ali drugimi skupinami),
mora biti jasno, s katerimi podatki iz individualnih
pogovorov se lahko seznani celotna skupina (dru-
žina). (10) Določila dogovora naj bodo jasna in
eksplicitna, da ne bi prišlo do nesporazumov.
Raziskave kažejo, da ne prihaja do nesporazumov
z udeleženimi v problemu, če se socialni delavci
potrudijo, da v začetku obravnave oblikujejo ja-
sen dogovor in z njegovimi določili seznanijo so-
delujoče. Formalni pisni sporazumi niso nujni (ra-
zen če tako določa zakonodaja), so pa mogoči.
Vendar je treba dobro premisliti, preden se odlo-
čimo za formalni pisni dogovor, da ne bi s tem
odbili klienta. (11) AH se dogovor spoštuje ali ne,
je razvidno iz ravnanja udeleženih, to je, če
prihajajo na dogovorjena srečanja, če izpolnjujejo
naloge itn. Če udeleženci ne spoštujejo dogovora,
je treba razmisliti o možnosti, da se zadevo pre-
kine oziroma konča. Včasih je o končanju obrav-
nave prav tako dobro skleniti izrecen dogovor, ki
155
BLAZ MESEC
ga udeleženi podpišejo, vendar k temu ni treba
siliti, saj je tudi pri tem treba premisliti nadaljnji
razvoj dogodkov in pustiti odprta vrata za more-
bitno poznejše sodelovanje. (12) Seveda je tudi
obilo možnosti, da s tem ali onim sistemom ni
mogoče skleniti dogovora, ker so nestrinjanja
prehuda in odpori preveliki. V takih primerih pač
poskuša socialna delavka delati s tistimi, kjer je
delovni dogovor možen.
Kaj storiti, kadar naletimo na odpor do sodelo-
vanja pri klientskem ali drugem sistemu? Na voljo
imamo več strategij. (1) Pomembno je, da klienta
(ali drug sistem) kolikor mogoče aktivno vključi-
mo v oblikovanje dogovora. To zmanjša strah
pred negotovostjo, pred neznanimi zahtevami,
pred neuspehom. Tudi pri neprostovoljnih klien-
tih so vedno področja, o katerih lahko tudi oni
dajejo predloge in se pogajajo. Sicer pa je vključe-
vanje dobra metoda pri ljudeh, ki mislijo, da je
sodelovanje v procesu pomoči znamenje šibkosti
in nesposobnosti, kot tudi pri onih, ki se bojijo
izgubiti status, moč, denar ipd., oziroma na sploš-
no, ki se bojijo, da bodo več izgubili kot pridobili.
Z aktivno vključitvijo si lahko izpogajajo pogoje,
na katere lahko pristanejo. (2) Če je nasprotova-
nje bolj prikrito in se izraža v apatiji, pomaga, če
nanj opozorimo in omogočimo, da se izrazi. Tako
priznamo, da je odpor nekaj legitimnega, ob tem
pa udeleženci tudi začutijo, da socialna delavka
spoštuje njihovo doživljanje. Ko se odpor izrazi,
se lahko o njem pogovarjamo in pogajamo o pogo-
jih sodelovanja. (3) Tretja strategija, da motivi-
ramo sistem za spreminjanje, je, da porušimo
ravnotežje sistema, njegovo ustaljeno delovanje
na nezadovoljivo nizki ravni, in povzročimo krizo
in neugodje ter tako »odmrznemo« sistem. To
lahko storimo tako, da vnesemo nove informacije,
ki kažejo, da samozadovoljstvo ni upravičeno, da
opozorimo na neupravičeno prelaganje odgovor-
nosti za negativna dogajanja na druge. Pomem-
bna tehnika je, da zagotovimo povratno informa-
cijo (feedback) drugih sistemov (kako oni vidijo
klienta). (4) Odpiranje perspektive in upanja je
prav tako dobra tehnika za pridobitev apatičnega
klienta. Povzročitev krize sama namreč ne zado-
šča, če hkrati ne zbudimo upanja na njeno rešitev
- če ne pokažemo, da je sprememba mogoča, če
ne govorimo o mogočih izidih obravnave, če ne
podpremo klienta in ne pokažemo razumevanja
za njegovo doživljanje. (5) Zelo koristno je, če se
čimprej sporazumemo o neposrednih ciljih in jih
začnemo uresničevati. Tako se premaknemo z
mrtve točke in dosežemo prve uspehe. Doseganje
kratkoročnih ciljev okrepi upanje, da je spremem-
ba možna. (6) Odpor lahko premagamo s tem,
da ljudem, ki se upirajo spremembi, pokažemo
zgled uspešnega spreminjanja, tako da na primer
povabimo na srečanje bivše kliente, ki so uspešno
premagali težave. (7) Skupinsko delo namesto in-
dividualnega je tudi dobro sredstvo za premago-
vanje odpora, saj bolj aktivni in motivirani člani
skupine pridobijo manj motivirane. V skupini se
odpor lažje izrazi, klienti vidijo, da niso sami s
svojimi težavami, poveča se njihova pogajalska
moč.
OBLIKOVANJE AKCIJSKIH SISTEMOV
Akcijski sistem sestavljajo socialna delavka in lju-
dje, s katerimi sodeluje pri uresničevanju nalog
in doseganju metodičnih in končnih ciljev. Pri
vsaki obravnavi lahko socialna delavka oblikuje
različne akcijske sisteme: za zbiranje podatkov,
ocenjevanje problema, vzpostavljanje začetnih sti-
kov, pogajanje za delovni dogovor ali za vplivanje
na glavne ciljne sisteme. Akcijski sistem je sred-
stvo, prek katerega socialna delavka vpliva na cilj-
ne sisteme, da bi se spremenili. Seveda pa je lahko
akcijski sistem hkrati tudi ciljni - tako je morda
celo v večini primerov. K veščini oblikovanja akcij-
skih sistemov sodi torej preudarek o tem, s kom
bo socialna delavka delala - ali s posameznikom
ali skupino - in kako naj sestavi skupino. Socialna
delavka mora upoštevati tri značilnosti akcijskih
sistemov: velikost, sestavo in delovne postopke.
Velikost akcijskega sistema. Primer: delavka v
skupnostnem centru za duševno zdravje naj bi
pomagala materi najstnika, ki se je srečal z dro-
gami in zabredel v težave s policijo, sodiščem in
šolo. Socialna delavka se mora odločiti, s kom
bo delala: ali bo poskušala vključiti vso družino
v akcijski sistem, ali bo delala sama v akcijskemu
sistemu s fantom, ali bo sestavila skupino, v kateri
bodo poleg fanta njegovi vrstniki, ali bo delala
individualno s šolskim osebjem, s predstavniki
policije in sodišča, аИ bo prosila fanta in/ali nje-
govo družino, naj jo spremljajo na sestanek s
predstavniki šole in sodišča. Socialna delavka bo
morda oblikovala več akcijskih sistemov. Mogoče
bo ugotovila, da so težave te družine v medse-
bojnih odnosih in z družbenim okoljem podobne
kot pri mnogih drugih, s katerimi se srečujejo v
centru. Zato bo morda hotela prispevati kaj k
156
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
reševanju širšega družbenega problema odvisno-
sti: k boljši koordinaciji obstoječih služb, spre-
membi politike teh služb, zakonodaje itn.
Akcijski sistemi so torej lahko različno veliki,
v bistvu pa so dveh vrst: dvojiški (socialna delavka
in še kdo) ali skupinski. P&M navajata kot primer
dvojiškega akcijskega sistema dvojico, ki jo se-
stavljata socialna delavka in kakšna vplivna oseba.
Socialna delavka prepriča to osebo potrebi po
spremembi zakonodaje o drogah, on pa se nato
z istim namenom spravi na kakšnega politika. Na
ta način lahko socialna delavka vzpostavi akcijski
sistem vplivnih ljudi, ki se sicer nikoli ne srečajo
(sicer bi bili skupina, ne diade), ki pa lahko učin-
kovito vplivajo na ciljni sistem - zakonodajno telo.
V skupinskem akcijskem sistemu so ljudje v
neposredni interakciji in vplivajo drug na druge-
ga. Če je tak akcijski sistem hkrati tudi ciljni sistem
(zapleteno poimenovanje skupinske obravnave
po P&M), je spreminjanje uspešnejše, saj člani
skupine vplivajo drug na drugega, so drug dru-
gemu zgled, se podpirajo, opogumljajo in ravnajo
po priporočilih skupine. Skupinski akcijski siste-
mi so uspešni pri ljudeh, ki imajo podobne težave.
Pri tem je lahko namen skupine, da pomaga rešiti
individualne probleme članov, lahko pa je njen
namen kolektivna akcija, na primer akcija staršev
za uvedbo dodatnega pouka za umsko prizadete
otroke. Skupine zainteresiranih in vplivnih ljudi,
ki sami morda niso neposredno prizadeti, lahko
dosežejo spremembe v organizacijah in širši druž-
bi. V skupinah, katerih namen je izboljšati stro-
kovno izobrazbo in usposobljenost osebja v
socialnih službah, si lahko udeleženci izmenjujejo
izkušnje in se tako učijo drug od drugega.
Kadar naleti socialna delavka na že obstoječ
sistem, na primer na družino, naj bi presodila,
ali bo uspešneje delala s posameznikom (v paru)
ali s skupino. Če pride v stik z enim članom dru-
žine, naj bi se odločila, ali bo delala samo z njim
ali z vso družino oziroma s posameznimi podsku-
pinami (starši, otroki), morda izmenjaje. P&M
torej opozarjata, da je akcijske sisteme mogoče
sestaviti na različne načine in da togo opredelje-
vanje bodisi samo za delo s posameznikom bodisi
samo za delo s skupino ali skupnostjo ni smiselno.
Velikost in značilnosti ciljnega sistema. Odloči-
tev za delo v paru (socialna delavka-klient) ali v
skupini je po P&M odvisna od značilnosti ciljnega
sistema. Socialna delavka je prisiljena delati s po-
sameznikom, če ta ne želi sodelovati v skupini. V
nadaljevanju P&M povzemata po literaturi indika-
cije za individualno oziroma skupinsko obravna-
vo. Skupinska situacija je za nekatere ljudi preveč
ogrožajoča, zato je z njimi bolje začeti individual-
no. Taka obravnava je indicirana tudi, če klient
meni, da je njegov problem tako specifičen, da
prisotnost drugih ne bi prispevala k njegovi us-
pešni obravnavi. Če je klient, ki ima težave pri
vzpostavljanju stikov z drugimi, vzpostavil dober
stik s socialno delavko, je morda bolje, da izko-
ristimo to dejstvo in ga obravnavamo individual-
no. V individualni obravnavi klient lažje zavaruje
svoj ugled, kar je pomembno pri ljudeh z višjim
statusom in odgovornimi vlogami. Podobna indi-
kacija je zaupnost informacij. Včasih, v konflikt-
nih situacijah, pa je treba klienta tudi fizično za-
varovati pred drugimi.
Skupinska obravnava je indicirana, če klient
sam tako želi in hoče sodelovati z drugimi, če
lažje govori v družbi sebi enakih kot na štiri oči,
če želi dobiti povratno sporočilo (feedback) od
drugih, če potrebuje skupino kot oporo v odnosu
do socialne delavke. Socialna delavka ima torej
na voljo različne možnosti. Izbrala bo tisto, s
katero bo zagotovila sodelovanje klienta.
Sestava akcijskega sistema. Če socialna delavka
lahko vpliva na sestavo akcijskega sistema, bo
sestavila tako »mešanico« ljudi, da bo sistem
gladko deloval in dosegal cilje. Izbrala bo ljudi,
ki bodo pomagali drug drugemu, ki bodo izkušnje
prenesli v druge situacije in ki bodo opravili tudi
naloge zunaj akcijskega sistema.
Kriterij boljše ali slabše sestave skupine je torej
funkcioniranje skupine navznoter in navzven.
P&M delita lastnosti članov skupine na opisne in
vedenjske; opisne so socialno-demografske značil-
nosti, vedenjske pa ravnanje člana v skupinski
situaciji.
P&M posebej obravnavata vpliv različnih zna-
čilnosti na gladko notranje delovanje skupine, po-
sebej njihov vpliv na doseganje namena in zunanje
delovanje, in tako neupravičeno (in tudi nedosled-
no) ločujeta vidike, ki so neločljivo povezani. Tega
njunega razlikovanja v tem prikazu ne bomo
upoštevali.
Vedenjske značilnosti, ki vplivajo na delovanje
skupine, so na primer, če se kdo ne vključuje v
skupinske dejavnosti, če običajno posreduje v
sporih, če skuša druge disciplinirati ipd. Med take
»vedenjske atribute« naj bi spadale tudi značilne
vloge, ki jih posamezniki zavzamejo v skupini
(povzemata jih po Benne, Sheat 1961). Obstajajo
tri vrste vlog: ( 1 ) storilnostne vloge v skupini (član
157
BLAZ MESEC
išče informacije, prosi za mnenje, koordinira, daje
pobude, energizira, skrbi za proceduro), (2) vloge
ohranjanja skupine in graditve skupine (član spod-
buja, harmonizira, sklepa kompromise, postavlja
standarde), (3) vloge, usmerjene na zadovoljitev
osebnih potreb (član nastopa agresivno, zavira,
išče priznanje, se samoizpoveduje, dominira, išče
pomoč, pledira za posebne interese). Heterogeno
sestavljene skupine naj bi bile bolj ustvarjalne in
produktivne od homogenih.
Na delovanje skupine vplivajo tudi opisne, tj.,
socialno-demografske značilnosti članov, kot so
spol, starost, status, rasa, religija itn. P&M s tem
v zvezi navajata, da se v začetku ljudje združujejo
po podobnosti, da pa so pozneje mešane skupine
bolj ustvarjalne. Za vodjo (socialno delavko) pa
velja, da je njena strokovna kompetentnost po-
membnejša od drugih njenih značilnosti, čeprav
lahko te značilnosti vplivajo predvsem na boljše
ali slabše vzpostavljanje začetnega stika s skupino.
Tako bodo belopolto socialno delavko temnopolti
sprejeli bolj nezaupljivo, če pa se bo izkazala z
vodenjem skupine, jo bodo prav tako dobro
sprejeli kot delavko svoje rase.
Razlika v opisnih značilnostih je lahko tudi
prednost. P&M navajata primer mlade socialne
delavke, ki jo lahko skupina starih bolje sprejme
kot starejšo delavko. Glede vpliva opisnih značil-
nosti članov in vodje torej ne moremo posploše-
vati, vedeti pa je treba, da so te značilnosti po-
membne in da je treba v vsakem primeru posebej
presoditi, kakšen utegne biti njihov vpliv.
Sestava skupine naj ne bi bila odvisna le od
danih opisnih značilnosti članov, temveč od na-
mena in od tako imenovanih kritičnih značilnosti.
P&M navajata primer dela s telesno prizadetimi
otroki. Če je namen skupine usposabljanje teh
otrok v specifičnih veščinah, bodo primernejše
skupine, sestavljene samo iz prizadetih otrok,
recimo gluhih, ki jih je treba naučiti branja z
ustnic. Če pa je namen izboljšati integracijo teh
otrok, bomo sestavili mešane skupine, v katerih
bodo tudi otroci, ki niso prizadeti.
Kritična značilnost je v tem primeru, če neko-
liko skrajšamo, »potreba otrok po druženju z dru-
gačnimi«. Se pravi: v skupino bomo vključili samo
otroke, ki imajo to potrebo, drugih pa ne. Kako
jo bomo ugotovili? Lahko domnevamo, da imajo
to potrebo vsi otroci, a potem to pač ne more biti
kriterij, kritična ali izločilna značilnost, ker niče-
sar ne razlikuje. (Na tem mestu se P&M spustita
v logično in stvarno nevzdržne abstrakcije in pos-
plošitve, ki jih kritično obravnavamo na koncu
tega besedila.)
P&M priporočata, naj bi pri izboru članov v
akcijski sistem premislili o temle: (1) kateri ljudje
bodo zasedli različne vloge v skupini, storilnostne
in vzdrževalne, (2) kdo bo dovolj podoben drugim
in se bo dovolj uskladil s potrebami drugih, da
bo lahko komuniciral, (3) kdo bo vzor drugim,
(4) kdo bo aktivno vplival na cilje zunaj akcijskega
sistema, (5) čigave »kritične značilnosti« so v skla-
du z namenom akcijskega sistema. Tudi s temi
priporočili izražata nerazumevanje skupinskega
dela, razen če hočeta s tem povedati, da v skupino
pač ni mogoče vključiti koga, ki je iz povsem dru-
gega konteksta, ki se v skupino ne bo mogel vklju-
čiti ali prispevati k njenim ciljem. Pri skupinskem
delu ni mogoče vnaprej določiti, kdo bo zavzel
kakšno vlogo, kdo bo komu vzor itn. Tudi vsa
nadaljnja izvajanja o sestavi in delovanju akcij-
skega sistema so površna in niti približno ne za-
doščajo kot navodilo za skupinsko ali skupnostno
delo.
Operativni postopki. Bolj ali manj jasno je, da
se lahko skupine sestanejo enkrat ali večkrat, da
njihova srečanja trajajo daljši ali krajši čas, da so
nekatere obravnave dolgotrajne, druge pa kratke,
in da so lahko oboje uspešne ali neuspešne. Po-
gostost srečevanja je odvisna od zahtevnosti nalo-
ge in rokov in se lahko pri isti skupini spreminja.
Trajanje posameznega srečanja je odvisno od na-
mena, sestave skupine, programa in števila članov.
Skupina se lahko srečuje v institucionalnem oko-
lju ali zunaj njega, v vsakdanjih okoljih članov.
Vprašanje kraja srečanja in okolja je lahko zelo
pomembno pri terapevtskem delu, pa tudi pri
skupnostnem. Pri pogajanjih, na primer, ki naj bi
bila na nevtralnem ozemlju, P&M opozarjata na
simbolni pomen kraja in prostora in na vpliv opre-
mljenosti na pričakovanja članov in vzdušje v sku-
pini. Dogajanje v skupini, interakcija med člani
in odločanje se odvijajo po pravilih, ki so lahko
vnaprej določena aU pa jih sprejmejo člani sami.
Vsebina pravil je odvisna od namena, števila in
značilnosti članov. Pravila omogočajo večjo ali
manjšo stopnjo avtonomije, dopustljivosti.
VZDRZEVANJE IN KOORDINIRANJE
SISTEMOV
Probleme notranjega delovanja akcijskih sistemov
lahko obravnavamo z razvojnega vidika in z vidika
158
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
delovanja družbenih sistemov. Če gledamo z raz-
vojnega vidika, nas zanima zgodovina interakcij
med člani in njihov razvoj v prihodnosti. Če gle-
damo s funkcionalnega vidika, nas zanimajo ko-
munikacijski vzorci, porazdelitev vlog, medosebni
odnosi in odločanje.
Problemi v zvezi z razvojem odnosov. Ko se že
obstoječi skupini pridruži socialna delavka, se s
tem ustvari nov sistem, na katerega vpliva njegova
pretekla zgodovina in v katerem se razvijejo novi
odnosi med člani in socialno delavko. Novo obli-
kovana skupina gre skoz različne razvojne faze.
V začetku so člani ambivalentni glede svojega
sodelovanja. Ko sklenejo dogovor o sodelovanju,
preidejo v fazo boja za položaje in oblast v sku-
pini. Ko se skupina strukturira, postane koheziv-
na, člani sprejemajo individualne razlike in sode-
lujejo. Občutja medsebojnega sprejemanja omo-
gočajo sodelovanje in doseganje skupinskih ciljev.
Ko skupina doseže svoje cilje, preide v fazo kon-
čevanja in ločitve. Nekaj podobnega se dogaja
tudi v dvojiškem odnosu med klientom in socialno
delavko.
Med razvojem skupine se pojavljajo problemi
treh vrst. (1) Člani so lahko na različnih stopnjah
povezanosti s skupino. Medtem ko so nekateri
že popolnoma predani skupini, so drugi še ambi-
valentni in nezaupljivi. Delavka naj ne bi precenje-
vala posameznikove vključenosti in naj ne bi za-
htevala od njega preveč, saj lahko sicer preneha
sodelovati. (2) Spremembe v sestavi članstva lah-
ko zavrejo razvoj skupine. Če je skupina že prešla
fazo boja za status, pa se vključi nov član, se bo
ta faza ponovila, dokler se novi član ne asimilira.
Statusni boj se obnovi tudi, če član odide, poseb-
no še, če je imel bolj osrednji položaj. (3) Tako
skupina kot posameznik lahko ostaneta fiksirana
na določeni stopnji razvoja, ali pa regradirata na
že preseženo stopnjo. To se zgodi predvsem, če
je kakor koli moteno medsebojno zaupanje med
člani.
Problemi delovanja. Ti problemi se pojavijo na
področju porazdelitve vlog, komuniciranja, med-
osebnih odnosov, porazdelitve moči, konfliktnih
pripadnosti, vrednot ali stališč ali v zvezi z name-
nom skupine.
Porazdelitev vlog. Ljudje ne igrajo vedno vlog
v skladu s pričakovanji, nekatere vloge ostanejo
nezasedene, ali pa član skupino zapusti. Pri ob-
stoječih skupinah je problem neustrezno izvajanje
storilnostnih in vzdrževalnih vlog. Skupine navad-
no poudarjajo storilnostni vidik. Izdelajo natanč-
na delovna navodila, pravila, delovne naloge, niso
pa pozorne na socialno-emocionalne potrebe čla-
nov. Člani postanejo nezadovoljni, kar se odraža
na njihovi storilnosti in fluktuaciji. Pri delu s posa-
meznikom pa so po mnenju P&M v odnosu s
socialno delavko dobro zadovoljene socialno-
emocionalne potrebe, pogosto pa ni dovolj pou-
darka na delovnih nalogah, doseganju namena,
zato je tak odnos neučinkovit in lahko tudi raz-
pade.
Komuniciranje. Nekateri člani poskušajo do-
minirati v komunikaciji, drugi se bojijo govoriti,
poskušajo spremeniti predmet pogovora in se
neobvezno pomenkovati, niso pozorni ali ne po-
slušajo. Skupina je morda prevelika za dobro ko-
municiranje, ali pa okolje ni primerno urejeno.
Medosebni odnosi. Težave se pojavijo, ko se
oblikujejo podskupine in klike, ko se pojavi v sku-
pini grešni kozel, ali pa skupina osami posamez-
nika. Med člani se pojavijo nesprejemanje in
razlike v priljubljenosti. Če take težave vztrajajo,
skupina ne bo dovolj kohezivna, da bi dosegla
cilj. Tudi v dvojiškem odnosu lahko pride do tega,
da se ne vzpostavi spoštljiv in sodelovalen odnos
ali vsaj odnos pogajanja. Če delamo z že vzpostav-
ljeno skupino (družina), so glavni problem njihovi
obstoječi odnosi. Ljudem v taki skupini je treba
pomagati (tako P&M), da bi dosegli vzajemno
zadovoljivo raven odnosov in vzpostavili zadovo-
ljive odnose z drugimi sistemi.
Porazdelitev moči. Nekateri člani imajo več
moči in vpliva kot drugi. Svoj vpliv lahko uporab-
ljajo za doseganje ciljev skupine, lahko pa za
nadzorovanje drugih članov, za prisiljevanje ali
za upiranje socialni delavki. Če nekateri domini-
rajo, lahko drugi postanejo apatični, se umaknejo
in ne prispevajo k skupini. Drugi se upirajo do-
minantnim članom in tako se razvije konflikt. Če
v dvojiškem odnosu klient doživlja, da socialna
delavka nima dovolj avtoritete, da ni kompetent-
na, cilj dela ne bo dosežen. Če pa jo doživlja kot
avtoriteto, ji morda ne bo zaupal. Če je obstoječa
skupina del akcijskega sistema, nastanejo težave,
ker se stari odnosi prenesejo v novi kontekst:
dominantni oče postane avtokratski predsednik
komisije.
Konfliktne lojalnosti. Ljudje, ki se vključijo v
akcijski sistem, so pogosto v prvi vrsti lojalni do
ljudi zunaj akcijskega sistema, ne do tistih znotraj.
Ljudje od zunaj vplivajo na skupino. Dejavnosti
v skupini lahko povzročijo konflikte s temi zuna-
njimi odnosnimi skupinami, ali pa se člani bojijo.
159
BLAZ MESEC
da bodo izgubili svoj položaj v zunanjih skupinah.
Zato se upirajo sodelovanju, poskušajo spreme-
niti namen akcijskega sistema, ali pa izstopijo.
Tak primer je skupina vodij različnih organizacij,
ki se združijo v akcijski sistem - upirali se bodo
vsaki dejavnosti, ki bi ogrozila interese njihove
osnovne organizacije.
Konfliktne vrednote in nameni. Če člani nima-
jo podobnih vrednot, ne bodo mogli sodelovati.
Če se kdo ne strinja s konfliktno strategijo do
drugih skupin, ne bo mogel sodelovati v skupini,
ki jo zagovarja. Če člani skupine mislijo, da ni
mogoče doseči cilja skupine, ne bodo hoteli sode-
lovati, prav tako, če se ne strinjajo z od zunaj
postavljenim ciljem, kadar mislijo, da nimajo
dovolj moči za uresničitev zamisli ali da cilj ni
dovolj pomemben.
Reševanje problemov delovanja. Socialna de-
lavka rešuje omenjene probleme z zavzemanjem
ustreznih vlog, z ustrezno proceduro, s program-
skimi dejavnostmi, z vključevanjem članov v
reševanje težav in z zamenjavo članov.
Vloge socialne delavke. Socialna delavka ima
storilnostno in vzdrževalno (odnosno) vlogo ozi-
roma različne storilnostne in vzdrževalne vloge.
Ko se skupina uigra, lahko posamezne vloge pre-
vzamejo sami člani. Tudi pri delu s posameznikom
deluje na odnosni (ohranjanje sistema) in storilno-
stni ravni (doseganje ciljev in opravljanje nalog).
Socialna delavka naj prevzame manjkajoče vloge
v skupini. Ker je težko igrati več vlog naenkrat,
je dobro uporabiti pomočnike, sovodje in kotera-
pevte. Pri skupnostnem delu socialna delavka obi-
čajno ni vodja skupine, ampak prepusti to vlogo
nekomu iz skupnosti, ki je dovolj nevtralen, da
lahko koordinira delo. Socialna delavka pa poma-
ga vodji, da lahko dobro odigra svojo vlogo; sama
prevzame dopolnilne vloge. Pri tem je vzor dru-
gim (pozorno posluša, spodbuja tihe člane, da
spregovorijo, obravnava druge s spoštovanjem,
nakazuje točke soglasja med podskupinami, pod-
pira manj prodorne člane).
Procedure. Socialna delavka lahko spremeni
ali predlaga spremembo osnovnih pravil delova-
nja skupine: urnika, okolja, pravil interakcije in
odločanja, tako da zagotovi sodelovanje vseh čla-
nov. Lahko vpelje različne tehnike za spodbujanje
sodelovanja in komuniciranja.
Programske dejavnosti. Različne dejavnosti
zahtevajo od članov različne odzive. Če hoče so-
cialna delavka zmanjšati tekmovalnost ali kon-
fliktnost, lahko vpelje dejavnosti, ki zahtevajo
sodelovanje. Če hoče izboljšati status članom z
nižjim statusom, vpelje dejavnosti, kjer se lahko
izkažejo. S pomočjo dejavnosti izboljša komuni-
ciranje. Koristna je uporaba različnih komunika-
cijskih in drugih iger.
Participacija članov. Člani naj sami analizirajo
probleme skupine, da bi dojeli, kako njihovo rav-
nanje prispeva k problemom, in poskušali spre-
meniti svoje vedenje. Socialna delavka lahko da
pobudo za ponovno pogajanje o delovnem dogo-
voru ali za razpravo o razpustu skupine.
Zamenjava članov. Običajno je mogoče koopti-
rati člana v skupino ali koga izločiti, ali oblikovati
sploh drugačen akcijski sistem, če sedanji ne de-
luje.
Koordiniranje akcijskih sistemov. Socialna
delavka mora večkrat koordinirati delovanje več
akcijskih sistemov, da se socialni problem ustrez-
no reši. Velikokrat opazimo kot problem prav po-
manjkanje koordinacije med več sistemi, ki obrav-
navajo isti primer.
VPLIVANJE
Večino tega, kar socialna delavka dela v okviru
načrtnega spreminjanja, kot P&M imenujeta pro-
ces socialnega dela, je (po njiju) izvajanje vpliva
ali na kratko vplivanje. Ko poskuša ustvariti pri-
merno vzdušje za odprti intervju, ko se pogaja
ob sklepanju delovnega dogovora, ko poskuša
motivirati klienta za sodelovanje, ko priporoča
duševnemu bolniku, naj se vključi v skupino sa-
mopomoči, ko prepričuje krajana, naj prevzame
vodenje odbora - uporablja vplivanje. Vplivanje
je povzročanje sprememb. Tako definirano je
osrednji pojem v okviru teorije, ki pojmuje social-
no delo kot proces spreminjanja. Vplivanje je
dvosmerni proces, odvisen od značilnosti tistega,
ki vpliva, kot tudi od značilnosti tistega, na kate-
rega vplivamo.
Osnove vpliva (vplivnosti). Tisti, ki vpliva, se
opira na različne vire ali osnove vplivanja, ki so
pravzaprav viri družbene moči. Te bomo v nada-
ljevanju na kratko obravnavali.
1. Znanje in izvedenost. Znanje in strokovnost
socialne delavke sta najpomembnejša osnova nje-
ne vplivnosti. Njene socialne veščine, veščine
komuniciranja, znanje o medosebni dinamiki, o
vodenju, posredovanju, podpiranju in druge, ji
pomagajo oblikovati in ohranjati veliko različnih
odnosov. Znanje načrtovanja, analiziranja ji olajša
160
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
plodno usmerjanje spreminjevalnih naporov. Po-
dobno ji koristi znanje o razvojnih značilnostih,
o krizah, stresu, obvladovanju obremenitev, o dru-
žbenih službah, njihovi organizaciji in storitvah.
2.	Materialni viri. Socialna delavka lahko bolj
ali manj samostojno razpolaga z materialnimi
sredstvi, ali pa lahko priporoča, kako naj se upo-
rabijo. Odloča ali soodloča o denarju, o namestitvi
v zavod, o upravičenosti do gospodinjske pomoči
ipd. Tudi ta njena moč je pomemben vir vplivanja.
3.	Legitimna oblast (avtoriteta). Socialna de-
lavka ima lahko vlogo, v kateri upravičeno (po
zakonu) ukazuje drugim, jim daje navodila, zaupa
naloge, dodeljuje sredstva, nadzoruje ipd., npr.
kot direktorica službe, vodja ali predsednica kak-
šnega organa ali ustanove. Poleg tega lahko vpliva
na druge osebe na vplivnih položajih.
4.	Status in ugled. Medtem ko je legitimna ob-
last značilnost pozicije ali vloge in jo ima vsakdo
na določenem položaju, dokler ga zaseda, sta
status in ugled bolj osebni značilnosti. Socialna
delavka, ki uživa ugled kompetentne, pametne,
objektivne, zaupanja vredne osebe, bo lahko bolj
vplivala na proces spreminjanja kot oseba z manj-
šim ugledom. Pomemben je tudi ugled ustanove.
5.	Karizma in osebna privlačnost. Nekateri
ljudje so osebno bolj privlačni, drugi manj. Bolj
karizmatični lažje pridobijo ljudi za sodelovanje
in dosežejo, da jih drugi spoštujejo. To pomeni,
da tudi lažje vplivajo na ravnanje drugih ljudi.
Socialna delavka pa lahko deluje tudi iz ozadja,
če najde med ljudmi karizmatične osebe, ki so
naravni vodje, vzpostavi z njimi dober odnos in
deluje prek njih.
6.	Kontrola toka informacij. Informacija je
moč, pravi rek. Tisti, ki je bolje obveščen, ima
večjo moč, je bolj vpliven. Socialna delavka ima
na voljo zelo različne informacije in jih lahko upo-
rabi v procesu vplivanja. Toda tudi klient se zave-
da moči informacij, zato morda zadržuje pomem-
bne informacije o sebi in tako vpliva na potek
obravnave.
7.	Vzpostavljeni odnosi z drugimi ljudmi (zve-
ze in poznanstva) so prav tako osnova, ki jo lahko
socialna delavka uporabi v obravnavi.
Procesi vplivanja. Iz teh pozicij socialna delav-
ka vpliva na proces spreminjanja na v nadaljeva-
nju opisane načine.
L Induciranje (nagrajevanje, kaznovanje). In-
duciranje (vpeljevanje) pomeni, da vplivamo na
ciljni sistem tako, da nagrajujemo (pohvalimo)
ubogljivo vedenje in kaznujemo neubogljivo. Da
bi lahko uporabili tak način, moramo imeti nad-
zor nad sredstvi, ki so pomembna za klienta ozi-
roma za ciljni sistem sploh, in možnost sankcio-
niranja. Gojenec vzgojnega zavoda, na primer,
dobi možnost izhoda, potem ko en teden ni na-
padal drugih gojencev. Uspešno delo sodelavca
nagradimo z napredovanjem na delovnem mestu.
Vedeti moramo, da kaznovanje povzroči negativ-
ne občutke do tistega, ki kaznuje. S kaznovanjem
lahko dosežemo ubogljivo vedenje, težje pa vpli-
vamo na vrednote, stališča in prepričanja ljudi.
2.	Prepričevanje. Ta način uporabimo, kadar
želimo, da bi se ciljni sistem prostovoljno odločil
za spremembe na osnovi premisleka in sklepa,
da so argumenti socialne delavke pravilni. Pre-
pričevanje sodi kot metoda bolj na skupnostno
raven, kjer je pomembno, kakšne argumente ima-
mo in ali jih znamo logično povezati, da pridobi-
mo ljudi za kako akcijo, na primer za ustanovitev
stanovanjske skupine v zavodu. Prepričevanje bo
morda uspešno tudi kot metoda zagovorništva,
ko poskušamo na primer delodajalcu prikazati
prednosti zaposlovanja invalidov ipd.
3.	Uporaba odnosa. Socialna delavka vpliva
na klienta (ciljni sistem) s tem, da vzpostavi z njim
posebne vrste kakovosten medosebni odnos. Prvi
dejavnik tega odnosa je klientovo sprejemanje so-
cialne delavke kot osebnosti, ki ji pripisuje določe-
ne pozitivne značilnosti, ki izvirajo iz njene vloge,
strokovnosti ali iz njene osebne karizme. Drugi
dejavnik pa je spretnost socialne delavke pri urav-
navanju medosebnih dinamičnih značilnosti od-
nosa. Socialna delavka, ki uspe vzpostaviti odnos,
za katerega so značilne odkritost, pristnost in
zaupnost, si je s tem tudi omogočila vplivanje na
klienta v smeri zaželenih sprememb.
4.	Uporaba okolja, tako fizičnega kot družbe-
nega, je pomembno sredstvo vplivanja. Pri delu s
posameznikom kot tudi pri skupinskem delu je
pomembna ureditev okolja, kjer poteka razgovor
ali srečanje skupine. Mnogi ukrepi temeljijo na
premestitvi klienta v bolj spodbudno okolje, na
primer iz primarne družine v rejniško, iz zavoda
v stanovanjsko skupino, iz enega razreda ali šole
v drugo, z enega delovnega mesta na drugo. Ve-
likokrat se dejavnosti, zlasti pri delu z mladino,
odvijajo v naravi. Vse to ima svoj pomen, kajti
okolje samo vzbudi pri ljudeh določena zadržanja
in spodbudi doživljanja in vedenja, ki peljejo k
spremembam. Okolje deluje na ljudi neposredno
s svojimi fizičnimi značilnostmi (prostor z ovirami
ali brez njih, zavarovan ali izpostavljen, udoben
161
BLAZ MESEC
ali neudoben), lahko pa tudi simbolno, saj posre-
duje udeležencem občutek, da so vredni ali ne-
vredni, spoštovani ali omalovaževani ipd.
Navadno kombiniramo več procesov vplivanja
in se opiramo na različne vire moči. P&M sodita,
da je treba v vsakem primeru »igrati z odprtimi
kartami« in z našimi nazori in namerami seznaniti
ciljni sistem. Največkrat bosta ciljni sistem in so-
cialna delavka družno v vzajemnem procesu obli-
kovala cilje spreminjanja, zato bi bilo pregrobo
in neustrezno, če bi si predstavljali, da s sredstvi
vplivanja socialna delavka le usmerja klienta k
ciljem, ki jih je postavila ona. P&M zato opozar-
jata na materialne in človeške »stroške« takih
zlorab moči.
KONČEVANJE PROJEKTA
SPREMINJANJA
Na to, da se bo delo na določenem projektu nekoč
končalo, je treba misliti od samega začetka. Mar-
sikateri delni cilji so doseženi že med potekom
dela, preden je končan projekt kot celota. Že ob
začetku povemo, kdaj se bo delo predvidoma
končalo, koliko časa imamo na voljo. Če se le da,
formuliramo jasne cilje, in klient sam lahko
spremlja njihovo doseganje in ve, kdaj je cilj
dosežen. Še posebej skrbno pa je treba ravnati,
ko se delo s klientom bliža dokončnemu koncu.
Ob koncu se odvijejo trije procesi: evalvacija,
razpustitev odnosa in utrditev sprememb.
Evalvacija. Že med delom neprestano skupaj
s klientom ocenjujemo napredek pri delu. Za tako
ocenjevanje, še zlasti za končno oceno, sta vsaj
dva razloga. Prvi je ta, da smo akcijskemu sistemu
(službi) in klientskemu sistemu dolžni poročati,
v kakšni meri so bili doseženi smotri, za katere
smo se dogovorili v delovnem dogovoru. Drugi
razlog je, da nam pregled uspehov in neuspehov
pomaga izboljševati delovne pristope in postopke.
Evalvacija vsebuje oceno doseganja ciljev in
oceno postopkov ali procesa. Doseganje ciljev
bomo lahko ocenili, če smo si pred začetkom
obravnave zagotovili podatke o stanju pred pose-
gom, tako da bomo lahko primerjali stanje klient-
skega ali ciljnega sistema pred in po obravnavi
na kriterijskih (ciljnih) variablah. V evalvaciji
mora pošteno opisati tako pozitivne kot tudi nega-
tivne izide. Pri evalvaciji procesa nas zanima ovre-
dnotenje uporabljenih postopkov, tehnik, metod
in strategij. Zastavljamo si vprašanja o uspešnosti
posameznih metod, njihovi učinkovitosti, o tem,
kako so te metode in tehnike (in ravnanje socialne
delavke same) olajševale ali zavirale doseganje
ciljev, o tem, ali je proces potekal v skladu z vred-
notami socialnega dela in metodičnimi pravili.
Končanje odnosa. Ko začenjamo delo s klien-
tom, je treba upoštevati psihološki kontekst: oce-
niti moramo klientovo motivacijo in odpore do
sodelovanja v načrtovanem procesu spreminjanja,
pišeta P&M. Prav tako moramo upoštevati psiho-
loško dinamiko, ko končujemo; pripravljeni mora-
mo biti na različne klientove reakcije. Pojavijo se
ambivalentna čustva, še zlasti, če je klient doživel
sodelovanje kot plodno in smiselno. Klient je po
eni strani hvaležen, po drugi strani pa kot da
zameri socialni delavki, ker ga zapušča.
Take reakcije so dobro vidne v skupinah, ki
se pribUžujejo koncu obravnave. V njih se pojavi
zanikanje dejstva, da se srečanja končujejo. Člani
»pozabijo«, da se bodo srečanja končala, in na
zadnjem srečanju sprašujejo, kdaj bo naslednje
srečanje. Pojavijo se različne čustvene reakcije:
1.	Regresija. Pojavi se nazadovanje sposobnosti
za obvladovanje interpersonalnih in organizacij-
skih nalog. Skupina se povrne na prejšnje, nižje
ravni delovanja. Povečajo se zahteve po odvisnosti
od vodje. Pojavijo se izbruhi jeze med člani in do
vodje, ker se končuje srečevanje.
2.	Izražanje potrebe. Članom skupine se zdi,
da se bodo sestajanja nadaljevala, če bodo poka-
zali, da še potrebujejo delavkino pomoč. Poveča
se problematično vedenje, prošnje za nadalje-
vanje, ali pa člani začno govoriti o novih težavah.
Člani dobro vedo, kakšni problemi posebej vzne-
mirijo socialno delavko in jo skušajo manipulirati.
3.	Rekapitulacija. Člani se spominjajo pretek-
lih dogodkov in včasih pri tem zaidejo v regresijo.
Zahtevajo, naj bi ponovili kakšno dejavnost, v
kateri so v preteklosti uživali. Včasih podrobno
opisujejo pretekle dogodke.
4.	Evalvacija. Tesno povezana z rekapitulacijo.
Člani skušajo oceniti smisel in vrednost doživetij
v skupini,
5.	Beg. Dve vrsti bega sta. Eden je destruktivna
reakcija na ločitev, ki zanika vsak pozitiven po-
men doživetja v skupini. Člani kažejo veliko za-
vračajočih vedenj in vedenj, ki izzivajo zavrnitev,
da bi dokazali, da socialna delavka ni dovolj skr-
bela zanje ali da zaključuje skupino zato, ker so
se slabo vedli. Druga vrsta bega je pozitivna. Po-
javijo se konstruktivne poteze zmanjšanega sode-
lovanja v skupini. Člani si najdejo druge skupine.
162
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
dejavnosti, prijatelje zunaj skupine, medtem ko
še hodijo na skupino. Ti novi stiki pomenijo, da
so člani razširili svoje interese in veščine in da so
dozoreli.
To dinamiko lahko opazimo tudi pri individual-
nem delu. V okviru enega srečanja se lahko pojavi
več teh reakcij.
Tudi socialna delavka ima svoje težave pri kon-
čevanju. Vzbudijo se čustva, povezana s člani in
njeno vlogo. Ni se lahko ločiti od ljudi, s katerimi
smo razvili smiseln odnos. Sprašuje se o uspeš-
nosti svojega dela, o kakovosti dela, pojavijo se
občutki krivde, ker ni imela časa ali ni znala bolj
ali drugače pomagati. Lahko se pojavijo dvomi o
trajnosti sprememb in težnja, da bi še nadaljevala
srečanja.
Če si socialna delavka ni na jasnem s svojimi
čustvi ob končevanju, se lahko ujame v resonanco
z reakcijami klientov, posebno še, če poskušajo
podaljšati srečevanje. Občutek, da se čas izteka,
ustvari pritisk pri klientu, da pride na dan z novimi
težavami.
Kako pripraviti kliente na konec srečevanja?
Socialna delavka mora že na začetku jasno napo-
vedati, kdaj se bo srečevanje končalo, nato pa
naj periodično pregleda napredek in evalvira.
Nekaj tednov pred koncem naj spomni klienta
(skupino) na predvideni konec, nato pa naj to pri
nadaljnjem srečevanju še večkrat omeni opozori.
Pri načrtovanem kratkotrajnem delu klienti
vnaprej sprejmejo dejstvo, da srečanj ne bo veliko
in da se bo odnos končal bolj neprizadeto kot del
strukture storitve. Tisti, ki so bili vključeni v odpr-
to dolgotrajno svetovanje, pa so najavo konca
sprejeli bolj negativno, češ da se bo zadeva konča-
la, ker niso pokazali dosti napredka.
Ko se bližamo koncu, je včasih koristno zmanj-
šati pogostost ali trajanje stikov - postopno konče-
vanje ali izzvenevanje. To omogoča klientu, da
se postopno deangažira in prevzame samostojno
odgovornost. To ni vedno mogoče, zlasti če ima
skupina delovno nalogo, saj se dejavnost poveča,
ko se bliža rok, ko je treba nalogo opraviti. Zadnja
srečanja ustvarijo napetost v medosebnih od-
nosih, zato je priporočljivo prirediti slavnostno
sklepno srečanje, ceremonijo, da se napetost
sprosti.
To je posebno pomembno, če hoče socialna
delavka obdržati dobre odnose s posameznimi
člani, da bi lahko z njimi v prihodnje še sodelo-
vala. Taka prireditev je tudi znamenje, da se je
srečevanje v tem okviru nepreklicno končalo.
Včasih se stiki s člani nadaljujejo v drugem
kontekstu: socialna delavka pusti vrata odprta,
če bi se pri kom pojavile nove težave, ali pa se bo
s kom srečala v okviru kakšne delovne skupine
ipd. Če se bodo stiki s člani nadaljevali v drugem
kontekstu, socialna delavka redefinira odnos, v
bistvu sklene nov delovni dogovor. Lahko pride
do tega, da se konča delo v skupini, ne konča se
pa odnos s članom ali člani - v novem kontekstu
se ti odnosi preoblikujejo.
Stabilizacija sprememb. Socialna delavka mora
zagotoviti, da bodo spremembe, ki jih je vpeljala,
obstale še potem, ko je ne bo več zraven. To lahko
stori tako, da poskrbi za podporo klientu, da vzpo-
stavi dejavnost ali strukturo, ki bo skrbela za do-
ločene storitve (uvajalni seminar). Oceniti mora,
koliko se je povečala sposobnost klienta za ob-
vladovanje podobnih situacij v prihodnje.
Včasih ostane za določenim projektom, poseb-
no pri skupnostnem delu, tako imenovana »sis-
temska zapuščina«, formalni ali neformalni odno-
si oziroma organizacijske strukture, vodstvo in
različni plačani ali prostovoljni pomočniki. Pre-
misliti je treba, kako so še lahko koristni, in jih
uporabiti za nove projekte.
Socialna delavka naj ob koncu klientu tudi za-
gotovi, da mu je na voljo, če bi jo potreboval ob
krizi ali drugi nenadejani težavi. Seveda pa lahko
v ta namen pridobi drugega strokovnjaka ali služ-
bo in klienta po potrebi napoti tja. Če klient potre-
buje nadaljevanje storitve, naj mu jo zagotovi ta-
ko, da ga napoti ali opozori nanj ustrezno službo.
III
Zaradi časovne odmaknjenosti in pomanjkljive
dokumentacije iz tistega časa sem v knjižnici našel
le eno recenzijo tega dela (Triseliotis 1975). Re-
cenzent ugotavlja, da je v tem delu našel »širši
pogled na socialno delo kot kjer koli drugje« in
da je lahko to delo osnova za »unitarni pristop«
k socialnemu delu, pri čemer s tem pojmom ra-
zume poenoten pristop, ki združuje vse tri tra-
dicionalne metode. Delo vsebuje »skupno jedro
konceptov, veščin, nalog, ki so bistvene za prak-
tično socialno delo«. Posebno ugodno ocenjuje
prvi del (v tem se z njim strinjamo). Pohvali, da
avtorja kot izhodišče socialnega dela pojmujeta
pomoč pri izvajanju življenjskih nalog, pri ob-
vladovanju težav, ki jih prinese življenje. Prav tako
se mu zdi ustrezno, da sta avtorja izbrala za
163
BLAZ MESEC
teoretsko osnovo sistemsko teorijo. Obžaluje pa,
da nista v uvodu povzela vsaj osnovnih pojmov
te teorije (s tem nas utrjuje v prepričanju, da pojmi
sistemske teorije v delu pravzaprav niso zares
upoštevani). Recenzent sodi, da avtorja predstav-
ljata prepričljiv in domiseln model socialnega
dela, ki ni več razdeljeno na tri metode.
»Praktiki bodo še vedno delali s posamezniki,
z družinami, s skupinami in skupnostmi, vendar
ne izolirano. Intervencija v položaj posameznega
klienta ali skupino predpostavlja, da se delavec
zaveda drugih možnih sistemov in procesov, ki
vplivajo na sedanje življenje.« (Triseliotis 1975:
107). Avtorja teorije ne razpravljata o teorijah,
ki naj bi bile uporabne za socialno delo; njun
model pa omogoča uporabo najrazličnejših teorij,
od psihologije jaza do teorij o družbenih konflik-
tih. V tem pomenu potrebuje knjiga dopolnilo.
Avtorja poudarjata obvladovanje življenjskih
nalog in interakcijo med ljudmi in vire za zadovo-
ljevanje njihovih potreb. Ta poudarek premakne
zorni kot od spraševanja po determinantah in
vzrokih in od linearnega mišljenja k razumevanju
funkcioniranja v smislu sistemske teorije. Tu pa
po mnenju recenzenta nekako podcenjuje posa-
meznika in njegovo enkratnost. Premik od indivi-
dualnega odnosa k širši mreži je dobrodošel, toda
praktik, ki dela s posameznikom, si bo moral po-
magati še z drugo literaturo - tako meni recen-
zent. Oceno sklene napoved, ki pravi, da bo ta
model v naslednjih letih prevladoval v socialnem
delu. Težko je dokumentirano oceniti, ali se je to
res zgodilo. Vsekakor pa lahko rečemo, da dana-
šnje razmišljanje o socialnem delu upošteva os-
novno misel Pincusa in Minahanove, da pri reše-
vanju socialnega problema delamo hkrati na več
ravneh, ne glede na to, na kateri ravni smo delo
začeli ali na kateri ravni delamo pretežni del časa.
164
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIISKO USMERIENE TEORIJE ...
OPOMBE
' Izraz »teorija socialnega dela« morda zavaja. Dela, ki opisujejo, kako je treba delati socialno delo,
nimajo naslova »teorija socialnega dela« ali, širše, »teorija socialne pomoči«. Shulmanova teorija se
pojavlja pod naslovom »Veščine pomoči«. Lüssi je svoje delo naslovil Sistemsko socialno delo: Praktični
učbenik socialnega svetovanja. Tudi delo Pincusa in Minahanove v naslovu nima izraza »teorija«.
Naslovljeno je kot »Praksa socialnega dela: model in metoda«. Knjiga seveda ni praksa, je pisanje o
praksi. Pisanje in govorjenje o praksi pa sta - v najširšem pomenu besede - razmišljanje, teoretiziranje.
»Model« je pojem blizu pojma »teorija«, je »ponazoritev«, »kalup«, »posplošitev bistvenih odnosov«.
Ni vsako pisanje ali govorjenje o praksi že teoretiziranje, teorija. Pri nas poznamo posebno vrsto
govorjenja o praksi, ki bi ga lahko imenovali »jamranje«, ne »teorija«. Izraz »teorija« prihranimo za
sistematično, logično povezano razmišljanje, v katerem oblikujemo pojme in jih med seboj povezujemo
v sodbe in sisteme razlag, pojasnitev in/ali z razlagami utemeljenih navodil za ravnanje. Besedilo
Pincusa in Minahanove ima vsekakor značilnosti takega resnega razmišljanja, po namenu in obliki.
^ Na to razlikovanje rabe termina »sistem« me je opozoril Bernard Stritih, za kar se mu zahvaljujem.
' »Sistemskemu« žargonu je nasedel tudi Lüssi, ki odobravajoče povzame: »Kompleksen sistemski
'model za prakso socialnega dela' predlagata Pincus in Minahan. Razlikujeta štiri sisteme (sistem
spreminjevalca ali 'change agent', sistem klienta, ciljni sistem in akcijski sistem) in pojmujeta socialno
delo kot ravnanje znotraj teh družbenih sistemov in z njimi« (Lüssi 1991: 63). Z opredelitvijo, da gre
za »kompleksen sistemski model«, bi se pisec tega članka težko strinjal.
^ Kjer je navedena samo številka strani, je navedek vzet iz obravnavanega dela Pincusa in Minahanove.
Pri vseh drugih navedkih citiramo kot običajno.
^ P&M uporabljata moško obliko za označitev našega poklica (obliko social worker, ki jo v kontekstu
nadomesti osebni zaimek he, on), zato smo jo obdržali tudi mi, razen kjer je v kontekstu bolj smiselna
ženska oblika.
^ Naj spomnim, da v predmetniku ljubljanske šole za socialno delo ta ločitev (ne le razlikovanje)
obstaja: imamo »osebno pomoč s svetovalnim delom«, s čimer razumemo delo s posameznikom,
poseben predmet »socialno delo s skupino« in predmet »skupnostno socialno delo«.
^ O problematiki tradicionalnega razlikovanja (in ločevanja) treh metod ali ravni socialnega dela gl.
Lüssi (1991).
® Razvoj je šel v dveh smereh: po eni strani v oblikovanje specifične socialnodelavske teorije (npr.
Lüssi), po drugi pa v nadaljnje prevzemanje psihoterapevtskih teorij, resda morda na bolj eklektičen
način (pregledi »teorij socialnega dela« - ki to niso ali pa so le pogojno kot teorije kliničnega socialnega
dela - npr. Payne (1998), Turner (1996), Lehmann in Coady (2001).
^ To je vsekakor preširoko, preabstraktno in nespecifično opredeljen predmet socialnega dela. Tudi
P&M se ne moreta znebiti »substantivistične« opredelitve predmeta. Nič ju ne bi stalo, če bi predmet
socialnega dela eksplicitno definirala kot socialno pomoč, kakor koli bi jo že potem opredelila.
Navsezadnje ga implicitno tako definirata v nadaljevanju, ko pravita, da so ljudje odvisni od pomoči
»sistemov« - torej gre za pomoč, za posebne vrste interakcijo, ne za interakcijo in abstracto. Vendar
je ta recours na »substantivno« definicijo značilen. Številni pisci (npr. Nedeljkovič 1987; Roessner
1975) ne zmorejo miselnega preskoka, ki je potreben, da definiraš predmet vede o socialnem delu
kot namerno ravnanje (npr. dajanje pomoči) in ga uvrstiš med znanosti o ravnanju (gl. Oppi in
Tomaschek 1986; Čačinovič Vogrinčič 1991).
Pincus in Minahan uporabljata tu termin »sistem« kot abstrakten pojem, skupni naziv za ustanove,
organizacije, službe, torej precej »nesistemsko«. Vendar smo tako rabo pustili prav zato, da bi ilustrirali
njuno razumevanje pojma »sistem«.
165
BLAZ MESEC
" Lüssi (1991) prav tako navaja kategorije disfunkcionalnosti sistemov in sodi, da je naloga socialnega
dela funkcionalizacija socialnih problemskih sistemov, tj., izboljšanje delovanja teh sistemov.
V pregledih teorij socialnega dela npr. ne bomo našli razprave o tem, kako klient doživlja prejemanje
ali neprejemanje denarne pomoči. O tem pa zelo poglobljeno kot o pomembnem vprašanju razpravlja
Stritih(1993).
'' To klasifikacijo funkcij socialnega dela sem uporabil v svoji raziskavi o oblikah samopomoči med
občani, v kateri sem skušal med drugim odgovoriti na vprašanje, katere funkcije dejansko izvaja
krajevna organizacija Rdečega križa (Mesec 1986).
Tudi pisec tega pregleda je delo s taborniki, pri katerem je sodeloval v letih 1997-1980, pojmovno
opredelil kot »spreminjanje organizacije prostega časa s skupnostnim socialnim delom« (Mesec 1980;
1981: 1984), saj se je opiral na podobno (deloma isto) literaturo kot P&M (npr. W. Bennis, K.
Benne, R. Chin (ur.) (1961), The Planning of Change. New York: Holt, Rinehart & Winston.)
Izraz spreminjevalec {change agent) so po P&M prvi uporabili Lippitt, Watson, Westley (1958:
12).
Avtorja sama pravita, da obžalujeta konotacijo tega izraza, a ne najdeta boljšega. Izraz sam pa je
razširjen v organizacijski literaturi.
Lüssi odmerja pogajanju osrednjo vlogo v socialnem delu. Obravnava ga na dveh mestih, najprej v
sklopu načel ravnanja, nato kot enega od šestih načinov ravnanja. Pri tem predpostavlja, da gre pri
pogajanju za odnos med udeleženimi v problemu, ne za odnos med njim in klientom. Pravi: »Socialni
delavec se socialnega problema, posebno konfliktnega, loti v prvi vrsti s pogajanjem« (1991: 288).
Dalje: »Če kdo vpraša, po čem se lahko v prvi vrsti spozna sistemskega socialnega delavca, je odgovor
naslednji: po tem, da se pogaja« {op. cit.: 404). Pri pogajanju naj bi socialni delavec strogo upošteval
načelo interpozicije (nevtralnosti). Lüssi obravnava kot posebno obliko dela pogajanje v okviru
zagovorništva ali zastopanja {vertreterische Verhandlung). Celo pri tej obliki, kjer socialni delavec
zagovarja klienta v odnosu do tretje strani, »ne sme [ta pristop] zapeljati [socialnega delavca] v
enostransko zastopanje interesov klienta« (op. cit.: 436). Po tem se vloga socialnega delavca-
zagovornika razlikuje od vloge advokata-pravnika. Na tehnični ravni pa Lüssi dopušča »punktualno
pristranskost« {op. cit.: 407), tj., da socialni delavec med pogajanji podpre zdaj to, zdaj ono stran v
tej ali oni (tudi postranski) zadevi.
Za problemu doraslo obravnavo vprašanja pogajanja je pač treba pogledati Lüssija (1991).
Menjava (alterniranje) sodelovalnega in konflitnega pristopa se nam je dogodila pri delu s taborniki
v letih 1977-1980 (Mesec, 1980; 1981; 1984; 1998).
166
primer kvazi sistemske sociološko-organizacijsko usmerjene teoriie ...
LITERATURA
Bartlett, Harriet (1979), The Common Base of Social Work Practice. New York: National Association
of Social Workers.
Benne, Kenneth D., Sheats, Paul (1961), Functional roles of group members. V: Leland R Bradford
(ur.). Group development. Washington, D. C.: National Training Laboratories, National Education
Association (51—59).
Čačinovič Vogrinčič, Gabi (1991), Socialno delo z družinami. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Visoka
šola za socialno delo.
lippitt, Ronald, Jeanne Watson, Bruce Westley (1958), The Dynamics of Planned Change. New
York: Harcourt, Brace & World.
Lüssi, Peter (1991), Systemische Sozialarbeit: praktisches Lehrbuch der Sozialberatung. Bern, Stuttgart:
Haupt.
Mesec, Blaž (1980), Spreminjanje organizacije prostega časa s skupnostnim socialnim delom I. V:
Bernard Stritih (nosilec), Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok: Akcijskoraziskovalni
projekt. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Višja šola za socialne delavce.
-	(1981), Spreminjanje organizacije prostega časa s skupnostnim socialnim delom II. V: Bernard
Stritih (nosilec). Prostovoljno socialno delo: Akcijskoraziskovalni projekt. Ljubljana: Univerza
Edvarda Kardelja.
-	(1984), Spreminjanje mladinske organizacije s skupnostnim delom: Primer skupnostne intervencije.
Sodobna pedagogika, 35: 7-8.
-	(1986), Samopomoč starejših občanov v krajevni skupnosti. V: Blaž Mesec (nosilec). Vito Flaker,
Metode in oblike medsebojne pomoči med občani. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja, Višja
šola za socialne delavce (raziskava).
Miloševič Arnold, Vida, Milko Poštrak (2003), Uvod v socialno delo. Ljubljana: Študentska založba
(v tisku).
Oppl, h., Tomaschek, A. (1986), Soziale Probleme und Handlungsflexibilität. Freiburg im Breisgau:
Lambertus Verlag.
Payne, Malcolm (1997), Modern Social Work Theory. 2. izdaja. London: Macmillan Press.
Pincus, Allen, Anne Minahan (1973), Social Work Practice: Model and method. Itasca, 111.: F. E.
Peacock Publishers.
Rapoša Tajnšek, Pavla (1997), Socialno delo v delovnih organizacijah. Ljubljana: Visoka šola za
socialno delo.
Stritih, Bernard (1993), Normativi in standardi na področju socialnega varstva. Ljubljana Visoka
šola za socialno delo (raziskovalno poročilo).
Triseliotis, John (1975), Social Work Practice: Model and Method. Allen Pincus, Anne Minahan.
1973. Itasca, 111.: F. E. Peacock Publishers [Book Review]. Brit. /. Social Wk, 5, 107-109.
Žnidarec Demšar, Simona (2003), Skupnostna usmeritev v socialnem delu: Analiza skupnostnih
projektov in skupnostne skrbi na celjskem območju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
(magistrsko delo).
167
Darja Kuzmanič Korva
STRATEGIJA OBLIKOVANJA
MREŽE PLURALNIH IZVAJALCEV
Temeljno izhodišče je ugotovitev, da država ni
edina producentica javnih dobrin na področju
socialnega varstva, zato je treba upoštevati tudi
druge organizacijske oblike, kot so družina in
druge neformalne socialne mreže (sosedska po-
moč, prijatelji...), neprofitno-volonterske organi-
zacije in organizacije, ki se pojavljajo na trgu in v
svojih okoljih zagotavljajo storitve. Zato je bila
leta 1992 z zakonom o socialnem varstvu vpeljana
»pluralizacija izvajalcev«.
Pluralizem blaginje se je v svetu izoblikoval kot
nova razvojna paradigma sistema blaginje v se-
demdesetih letih. Produkcija dobrin in storitev je
razumljena kot celosten sistem, ki ga sestavljajo
avtonomni podsistemi (javni, profitni, neprofitno-
volonterski in neformalni), ki se med seboj dopol-
njujejo in ne izključujejo (Svetlik 1991). Avtorji
so ugotovili, da je dominacija javnega sektorja
nezadovoljiva in da mora država pri reševanju
socialnih problemov in zadovoljevanju socialnih
potreb obdržati regulativno vlogo ter ostati tudi
glavna financerka, obenem pa prenesti funkcijo
preskrbe kolektivnih dobrin in storitev tudi na
druge sektorje. Poglavitno vprašanje pluralistov
je, kako bi najbolj smotrno kombinirali različne
sektorje med seboj in kako bi najučinkoviteje iz-
koristili njihove prednosti.
Znano je, da pluralizem blaginje izboljšuje so-
cialno izbiro in zagotavlja večjo responzivnost na
različne potrebe ljudi, obenem pa vključuje upo-
rabo še neizkoriščenih možnosti za zagotavljanje
storitev. Sistem je vpeljal decentralizacijo državnih
sredstev in izvajanja storitev ter mobiliziral sred-
stva, ki so bila na voljo. Omogočil je participacijo
in odgovornost uporabnikov, sodelovanje med
izvajalci storitev in uporabniki. Predstavljal naj
bi tudi uporabo drugačnih oblik dela, zato je velik
poudarek na različnih oblikah dela, ki so pred-
vsem protiutež in kritika centralizaciji, birokrati-
zaciji, rutinizaciji in brezosebnosti javnih služb.
Johnson (1987: 57) s konceptom pluralizem
blaginje {welfarepluralism) označuje mrežo delno
komplementarnih in delno kompetitivnih oblik
produkcije dobrin in storitev. Pri tem navaja last-
nosti vseh štirih sektorjev.
Javni sektor sestavljajo javne agencije (zavodi).
Njihova temeljna naloga je zagotavljanje pravic
in zadovoljevanje potreb po socialnih storitvah
vsem uporabnikom pod enakimi pogoji. Javni
sektor je po Johnsonovem mnenju edini, ki lahko
uporabnikom zagotovi univerzalno pravico dosto-
pa in pravico do uporabe, s čimer lahko odgovarja
na potrebe ljudi in ne zgolj na njihovo povpraše-
vanje. Država lahko v primerjavi z drugimi sektor-
ji najširše in najstabilneje zagotovi zadovoljevanje
potreb, zato Johnson meni, da bo imela tudi v
pluralističnem konceptu blaginje osrednje mesto
v preskrbi dobrin in storitev ter da bo opravljala
dve funkciji: ostala bo pomembna producentka
številnih dobrin in storitev, poleg tega pa bo imela
koordinativno vlogo, povezano z zbiranjem in
razdeljevanjem sredstev ter spodbujanjem razvoja
drugih sektorjev.
Neprofitno-volonterski sektor določajo razno-
vrstne organizacije, kot so skupine za samo-
pomoč, društva, servisne organizacije, krovne
organizacije ipd. Njihova skupna lastnost je, da
so formalno organizirane in da nastajajo na po-
dlagi prostovoljne odločitve posameznih ljudi, ki
so se združili s ciljem, da bi uresničevali določene
skupne cilje in interese, da bi zagotavljali servisne
storitve ali druge oblike medsebojne pomoči.
Prednost teh organizacij je v njihovi hitri prilagod-
ljivosti in v tem, da člani (uporabniki) dejavno
sodelujejo in imajo velik vpliv na to, kaj bo orga-
nizacija počela. Neprofitno-volonterske organiza-
cije ne sodijo v javni sektor, njihov nastanek in
obstoj nista odvisna od zakonodajne odločitve.
169
DARJA KUZMANIČ KORVA
temveč od odločitve ljudi, ki se združujejo zaradi
vzajemne pomoči, da bi zavarovali ali uveljavili
svoje interese, da bi zagotavljali storitve v korist
posebnih skupin prebivalcev in da bi se zavzemali
za določene skupne stvari (npr. skupine za varstvo
določenih pravic).
V odnosu do javnega sektorja so neprofitno-
volonterske organizacije komplementarne in su-
plementarne. V odnosu do neformalnega sektorja
imajo tri vloge: vlogo nadomestitve, vlogo podpo-
re in vlogo krepitve. V odnosu do komercialnega
sektorja pa so predvsem konkurenčne organi-
zacije.
Profitni sektor vstopa v prostor preskrbe do-
brin in storitev zaradi učinkovitosti, večje izbire
in svobode. Čeprav ima ta sektor določeno vlogo
v preskrbi socialne blaginje, ima tudi svoje meje
in potrebuje varovalne mehanizme - državno
regulacijo. Sestavljajo ga organizacije, katerih
temeljni namen je pridobivanje dobička. S svojim
delovanjem in ponudbo povečujejo možnosti iz-
bire tistim uporabnikom, ki imajo dovolj visoke
dohodke in so v celoti sposobni kriti stroške, z
njim pa se lahko obenem - če pomeni sočasno
omejevanje brezplačnih storitev - bistveno zmanj-
ša izbira za revne.
Neformalni sektor obsega oskrbo storitev, ki
jih zagotavljajo družina, sorodniki, prijatelji in
sosedje. Čeprav učinek tega sektorja ni neposred-
no merjen (vrednoten), mnogi avtorji menijo, da
ima ta sektor pri oskrbi s socialnimi storitvami na
nekaterih področjih (npr. pomoč starim ali inva-
lidom, ki ne živijo v instituciji) celo pomembnejšo
vlogo, kot jo imajo javni, neprofitno-volonterski
ali profitni sektor.
Johnson (1987: 54; 1999: 225) v okviru
neformalnega sektorja razlikuje:
•	skupnostno oskrbo, ki pomeni alternativo
institucionalni oskrbi v lokalni skupnosti,
•	oskrbo v družini kot najzanesljivejšo obliko
oskrbe,
•	oskrbo po prijateljskih in sosedskih mrežah,
med katerimi so prve prostorsko razpršene, druge
pa koncentrirane in se pogosto prekrivajo.
V osemdesetih in devetdesetih letih je kot do-
polnilo k razpravam o pluralizmu blaginje nastal
tudi pojem mešana blaginja {welfare mix), ki se
nanaša na interakcijo med posameznimi sektorji.
Razlika med konceptom pluralizma blaginje
in konceptom kombiniranega sistema blaginje je
v tem, da prvi pomeni pogajalsko delitev dela med
javnim sektorjem, neprofitno-volonterskimi orga-
nizacijami in zasebniki, medtem ko koncept kom-
biniranega sistema blaginje poudarja sinergijo,
medsebojne povezave in ravnotežje med sektorji
v sistemu blaginje.
V mešanem sistemu blaginje pri zagotavljanju
storitev akterji iz vseh štirih sektorjev (javnega,
profitnega, neprofitno-volonterskega in neformal-
nega) sodelujejo pri izvajanju istega programa. V
tem ni sicer ničesar novega, saj so bili omenjeni
štirje sektorji vedno prisotni. Bistvena novost je
način razporeditve moči med njimi in njihova
sinergija.
Pozornost je usmerjena na ravnotežje med raz-
ličnimi sektorji, na njihovo medsebojno učinko-
vanje in na razmerja med njimi. V konceptu kom-
biniranega sistema blaginje uporabljamo za zado-
voljitev individualnih potreb komplementarnost
storitev države (javnih zavodov), civilne družbe
(neprofitno-volonterskih organizacij), trga (za-
sebno-profitno) in skupnosti (neformalne socialne
mreže).
Vsi sektorji vplivajo drug na drugega in pri
tem širijo ali ožijo prostor za druge. Med sektorji
se pojavlja konsenz, tako da včasih igra en sektor
podrejeno, drugič komplementarno, najpogosteje
pa kombinirano vlogo pri zagotavljanju blaginje.
Princip sodelovanja in mešanja različnih sektorjev
in podsistemov pomeni nastanek novih mešanih
medsektorskih povezav, med katerimi se meje
med javnim in zasebnim, profitnim in neprofitnim
ter formalnim in neformalnim zabrišejo, posta-
nejo vse bolj prepustne. Prav ti procesi in nove
oblike so območje preučevanja koncepta kom-
biniranega sistema blaginje (Evers 1995).
ODNOS DRŽAVE DO POSAMEZNIH
STRUKTURNIH ELEMENTOV
SISTEMA BLAGINJE
DRŽAVA IN JAVNI SEKTOR
Država določa, da javne organizacije delujejo na
področjih, kjer ni dopustna selekcija, in tam, kjer
je treba nujno zagotoviti univerzalno zadovoljitev
vsaj minimalnih potreb.
Od leta 1990, ko je preoblikovanje države pod-
rejeno potrebam tržnega gospodarstva, se je tudi
pri nas spremenila vloga javnih organizacij. Refor-
ma države in s tem tudi socialne reforme vsebujejo
pomembno makroekonomsko sestavino, kije na-
menjena zmanjšanju proračunskih odhodkov.
170
STRATEGIJA OBLIKOVANIA MREŽE PLURALNIH IZVAJALCEV
proračunskih primanjkljajev in oblikovanju takih
cen, ki bodo podlaga za ekonomično poslovanje
proizvajalcev in racionalno izbiro porabnikov. Tak
prehod, ki omogoča sproščanje dejavnosti - trg,
decentralizacijo produkcijskih odločitev, obliko-
vanje jasnih lastninskih pravic (skupaj s privatiza-
cijo) in oblikovanje socialne mreže - ne ukinja
institucij, ampak jih temeljito preobraža (Kamnar
1999).
Značilni predstavnik javnega sektorja je javni
zavod, pravnoorganizacijska oblika, predvidena
za opravljanje neprofitnih družbenih dejavnosti.
DRŽAVA IN PROFITNI SEKTOR
Temeljno izhodišče je preprosto: trg pomeni zdru-
žitev kupcev in ponudnikov s ciljem prostovoljne
izmenjave, zato je lahko izražen v številnih obli-
kah. Najobičajnejše je neposredno plačilo storitve,
lahko je plačilo prek zavarovalnice, države ipd.
Na področju socialnega varstva trg najpogosteje
poteka prek nadomestil, podpor, vavčerjev ali dru-
gih regulacij. Problem trga in profitnih organizacij
je odgovor na vprašanje, za koga so njihove rešitve
priložnost. Odgovor je kratek in jasen: za tistega,
ki lahko plača storitev, oziroma za državo, če je
naročnica (in plačnica) storitve. Trg se torej odziva
bolj na povpraševanje kot na potrebe; uspešen je
torej le, če ima zagotovljeno plačilo.
O profitnem sektorju se pogosto razpravlja
primerjalno npr. kot o uspešnejšem od javnega.
V nasprotju z javnim sektorjem na področju pro-
fitnega sektorja spodbujajo nove rešitve in hitre
prilagoditve, saj ima nova ponudba v pravem tre-
nutku zagotovljen uspeh. Ravnotežje moči med
profitnim in javnim sektorjem niha v vsaki državi,
kot tudi med posameznimi državami. Navadno
so vnaprej dogovorjena področja, kjer je profitni
sektor glavni izvajalec določenih storitev (npr. po-
moč na domu in druge oblike servisnih dejavnosti
kot najpogostejše storitve).
DRŽAVA IN NEPROFITNO-
VOLONTERSKI SEKTOR
Neprofitno-volonterski sektor je opredeljen na
različne načine.
SalamoninAncheier (Johnson 1999: 147) sta
definirala pet skupnih lastnosti neprofitno-volon-
terskih organizacij:
•	so formalno ustanovljene, imajo neko orga-
nizacijsko obliko, kar izključuje ad hoc in/ali ne-
formalne skupine;
•	so organizacije zasebnega prava, to pomeni,
da so ločene od države;
•	niso ustanovljene z namenom pridobivanja
dobička, to pa ne pomeni, da ga ne ustvarjajo, le
namenijo ga lahko za namen, zaradi katerega je
organizacija ustanovljena;
•	so samoupravljalske, torej same odločajo o
načinu ustanovitve, o dejavnosti, ki jo izvajajo, o
politiki, ki jo vodijo, in o svojih dejavnostih;
•	so prostovoljne, to pomeni, da morajo zago-
toviti določeno stopnjo in pomen prostovoljnim
prispevkom v organizaciji.
Zanje je značilno, da so hibridne organizacije,
odvisne od trga, države in neformalnih virov, da
ustvarjajo ravnotežje med profitnim delovanjem
in neprofitnim poslanstvom, da integrirajo pla-
čano in prostovoljno delo in ustvarjajo ravnotežje
med osebnimi in solidarnostnimi motivi (Evers
1993). Z vključevanjem izvajalcev neprofitno-
volonterskega sektorja v enoten sistem izvajanja
določenih storitev država poveča mogoči izbor.
Pomembno pa je tudi zavedanje, da večje vključe-
vanje teh organizacij v izvajanje dejavnosti ne po-
meni samodejnega zmanjšanja ali povečanja javne
porabe.
DRŽAVA IN NEFORMALNI SEKTOR
Neformalni sektor zagotavlja socialno in/ali zdrav-
stveno oskrbo s pomočjo sorodnikov, prijateljev
in sosedov. Ponudbo tega sektorja je izredno težko
meriti, saj je nihče ne spremlja - ne tisti, ki pomoč
prejemajo, in ne tisti, ki pomoč dajejo, saj oboji
menijo, da gre za naravno dejanje. Ponekod, tudi
pri nas, pogosto za neformalni sektor uporabljajo
izraz socialna mreža, vendar bi morali uporabljati
izraz dosledno le takrat, ko gre za sorodstvene
odnose, in ne za širšo pomoč, ki jo ponuja skup-
nost.
Razlikujemo pomoč, ki jo ponuja neformalna
mreža (informal networks), kjer pomoč zagotav-
ljajo sorodniki, ki so osebno motivirani za oskrbo
družinskega člana, mrežo za pomoč (helping net-
works), kjer pomoč zagotavljajo sorodniki, prija-
telji in sosedje, in skrb skupnosti {care by commu-
nity), kamor navadno štejemo pomoč, ki jo ponu-
jajo posamezniki v določenem okolju (npr. oskrba
in varstvo otrok, ostarelih sosedov ipd.).
171
DARJA KUZMANIČ KORVA
Neformalni sektor najpogosteje zagotavlja
osebno nego (umivanje, kopanje, oblačenje,
hranjenje), domačo oskrbo (kuhanje, čiščenje in
likanje), pomožno oskrbo (vrtnarjenje, prevozi,
varstvo otrok), socialno oskrbo (družabništvo,
osebni obiski) in nadzor (varstvo ranljivih ljudi)
(Johnson 1999: 225).
Posamezne države zagotavljajo plačila v raz-
ličnih oblikah ter tako spodbujajo storitve nefor-
malnega sektorja. Sem sodijo denarne koristi za
oskrbovalca aH za oskrbovanca (nadomestila,
otroški dodatki, dodatki za tujo nego in pomoč
ipd.) in pa posredne ugodnosti, kot so davčne
olajšave.
MREŽA IZVAJALCEV DEJAVNOSTI
NA PODROČJU
SOCIALNEGA VARSTVA
Storitve socialnega varstva se izvajajo skoz mrežo
programov in ukrepov države, ki so namenjeni
reševanju socialnih stisk in težav posameznikov,
družin aH določenih skupin prebivalstva. Zakon
o socialnem varstvu natančno določa vrste orga-
nizacij in drugih nosilcev, ki izvajajo socialno
varstveno dejavnost.
Za organizacijo in delo javnih socialnovarst-
venih zavodov, katerih ustanoviteljica je država
aH občina, veljajo določbe zakona o zavodih in
posebne določbe zakona o socialnem varstvu.
Sem sodijo:
•	centri za socialno delo: deluje jih 62, v vsaki
upravni enoti po eden;
•	domovi za starejše osebe: deluje 50 splošnih
domov za starejše in 6 posebnih socialnovarstve-
nih zavodov za odrasle duševno in telesno pri-
zadete osebe;
•	varstveno-delovni centri: deluje jih 47:
•	domovi za otroke in mladoletnike, prikrajša-
ne za normalno družinsko življenje, tj., za mladino,
ki ima težave s prilagajanjem v okolju (otroci z
motnjami vedenja in osebnosti);
•	socialnovarstveno zavodi za usposabljanje in
varstvo otrok in mladostnikov z zmerno, težjo ali
težko motnjo v duševnem razvoju: teh zavodov je
8.
Javni zavodi so povezani v mrežo izvajalcev
javne službe. Prav tako so javni zavodi na po-
dročju socialnega varstva povezani v posamezna
interesna združenja izvajalcev (skupnosti)', ki
usklajujejo delo med posameznimi javnimi zavodi
in varujejo interese javnih zavodov v pogajanjih
z ministrstvi, vlado, socialno zbornico itn.
Zasebne neprofitno-volonterske organizacije
nimajo narave javnih socialnovarstvenih zavodov
in jih lahko ustanovijo razHčni ustanovitelji, ko
MDDSZ s posebnim aktom ugotovi, da izpol-
njujejo minimalne tehnične, kadrovske in druge
pogoje.
Tako se lahko ustanovijo sprejemališča, mate-
rinski domovi, zakonske svetovalnice, stanovanj-
ske skupine, centri za neodvisno življenje invali-
dov in druge organizacije, ki ponujajo socialno-
varstvene storitve na področju socialnega varstva.
Sem sodijo zasebni zavodi, registrirani v skladu
z zakonom o zavodih, ki so praviloma ustanovljeni
za opravljanje storitev zunaj javne službe, torej
za izvajanje dodatne dejavnosti, lahko pa izvajajo
tudi javno službo, če pridobijo koncesijo, ki jo
podeli država aH občina, in društva, registrirana
v skladu z zakonom o društvih aH v skladu z
zakonom o verskih skupnosti. Društva ustanovijo
posamezniki, torej fizične osebe, in lahko oprav-
ljajo dejavnost, katere namen je reševanje social-
nih stisk in težav prebivalstva. Praviloma rešujejo
stiske in težave tistih oseb, katerih zakonsko dolo-
čen cenzus presega možnosti javne službe. Sem
štejemo tudi organizacije za samopomoč (ki rešu-
jejo socialne potrebe članov organizacije) in inva-
lidske organizacije, ki izvajajo posebne socialne
programe in storitve, ki jih potrebujejo invalidi
za enakovredno in polnopravno sodelovanje v
vsakdanjem življenju in družbi.
Zasebniki oz. privatno-profitne organizacije z
licenco so ustanovljeni na podlagi zakona o gospo-
darskih družbah (npr. družba z omejeno odgovor-
nostjo, samostojni podjetnik ipd.). Sem sodijo za-
sebniki, ki pridobijo koncesijo (v tem delu izvajajo
za državo neprofitno dejavnost) in opravljajo na
podlagi koncesijske pogodbe storitve, ki imajo
naravo javne službe, in zasebnike, ki pridobijo
licenco za delo na področju socialnega varstva in
na podlagi dovoljenja za delo izvajajo storitve na
trgu (npr. kot nad standardne storitve oziroma
storitve, ki jih plačuje kupec). Na področju social-
nega varstva je taka dejavnost socialni servis.^
172
STRATEGIJA OBLIKOVANIA MREŽE PLURALNIH IZVAJALCEV
VLOGA IN DELOVANJE
JAVNIH ZAVODOV
V SOCIALNEM VARSTVU
Država določa, da javni zavodi delujejo na pod-
ročjih, kjer ni dopustna selekcija, in tam, kjer je
treba nujno zagotoviti univerzalno zadovoljitev
določenih vsaj minimalnih potreb. Javni zavod
ustanovi država, občina ali druga oseba javnega
prava za opravljanje javne službe in pod določe-
nimi pogoji, pa tudi za opravljanje druge neprido-
bitne dejavnosti. Poleg izvajanja javne službe,
lahko (ni pa nujno) izvaja javni zavod tudi druge
dodatne dejavnosti. Ustanoviteljica, država ali
občina, odloča o vrsti in obsegu dejavnosti. Po-
glavitni namen javnih zavodov je opravljanje javne
službe.
V	pripravi je sprememba zakona o zavodih,
ki bo tudi v socialnem varstvu redefinirai vlogo
javnih zavodov. Sama sem naklonjena razmišlja-
njem dr. Rusa (1993), ki trdi, da cilji in možne
smeri za razvoj javnih zavodov obsegajo najmanj
štiri razsežnosti: učinkovito porabo sredstev, večjo
mobilnost vseh možnih virov, večjo svobodo izbire
uporabnika, uporabnice in večjo neodvisnost
posameznikov, posameznic od države.
V	katero smer se bomo lotili reorganizacije,
je odvisno od odločitve, izbire cilja, se pa glede
nadaljnjega tipa upravljanja oblikujeta dve raz-
vojni opciji: javni zavod kot del državne uprave, ki
posluje v imenu in za račun države, in javni zavod
kot samostojna enota, ki sam razpolaga s premo-
ženjem (samostojno upravlja sredstva, ki jih dobi
od financerja).
VLOGA IN POMEN
CENTROV ZA SOCIALNO DELO
Centri za socialno delo so najmočnejši izvajalci
dejavnosti na področju socialnega varstva. Glede
na zgodovinski razvoj imamo dobro razvito mrežo
CSD. Poleg javne službe izvajajo tudi dopolnilno
ponudbo na trgu ter s tem pomembno vplivajo
na kakovost življenja prebivalcev.
Zakonodaja, ki opredeljuje dejavnost social-
nega varstva, je razpršena v številnih zakonih, od
katerih jih večina nalaga CSD naloge samo v
posameznih delih. Celoten sistem je obsežen in
pravno zapleten, še zlasti zato, ker se na mnoge
zakonske naloge navezujejo tudi pravilniki, ki
natančneje določajo postopke, pravice in merila.
opredeljene v zakonih. Tako je samo v zakonu o
socialnem varstvu, ki je temeljni akt socialnega
varstva, predvidenih kar štirinajst pravilnikov, ki
opredeljujejo različne storitve in normativno
določajo vrsto ter značilnosti posamezne storitve.
Zakonodaja, ki določa delovanje CSD, je pomem-
bna predvsem zato, ker je v njej zapisan delokrog
nalog in storitev, ki jih morajo opraviti CSD, v
zakonodaji pa je predpisano tudi, po kakšnih
kriterijih in kako opravijo svoje delo.
Temeljno funkcijo CSD določa torej zakon o
socialnem varstvu, na obseg dejavnosti pa vplivajo
še predpisi z drugih področij in odločitve lokalnih,
političnih ali upravnih enot. Centri izvajajo: storit-
ve in ukrepe, ki so namenjene preprečevanju in
odpravljanju socialnih stisk in težav posame-
znikov, družin in skupin prebivalstva, in denarne
socialne pomoči, ki so namenjene tistim, ki si ne
morejo zagotoviti sami gmotne varnosti zaradi
okoliščin, na katere ne morejo vplivati.
Pravice uveljavljajo državljani, državljanke po
načelih enake dostopnosti in proste izbire za vse
upravičence, seveda pod pogoji, ki jih določa
zakon. Torej niso priznane le določeni skupini,
temveč vsem, ki izpolnjujejo pogoje.
Storitve, ki jih centri izvajajo kot javno službo,
so socialna preventiva, prva socialna pomoč, oseb-
na pomoč, pomoč družini za dom in na domu.
Delo centrov na področju denarnih prejemkov
opredeljuje Zakon o starševskem varstvu in dru-
žinskih prejemkih. Ti prejemki niso nujno pogo-
jeni z odsotnostjo ali pomanjkanjem sredstev za
preživetje. Vezani so na priznane pravice - do
denarnega nadomestila za čas porodniškega do-
pusta, starševskega dodatka, pomoči za opremo
novorojenca pravica, otroškega dodatka in do-
datka za nego.
Področje socialnega varstva ne more delovati
sámo, saj je interdiciplinarno in povezano s skoraj
vsemi področji družbenega življenja. Tako tudi
CSD ne morejo sami izvajati svoje dejavnosti, tem-
več se pri delu povezujejo z izvajalci na področju
vzgoje, izobraževanja, zdravstva, gospodarstva -
s firmami, kjer so zaposleni uporabniki, in z mno-
gimi drugimi institucijami. Cilj je pomoč posame-
zniku pri ustreznem reševanju problema, zato ni
pomembno, kateri subjekt bo pomoč ponudil,
temveč, ali bo uporabnik rešil problem. Poleg
javnih organizacij CSD najpogosteje sodelujejo z
neprofitno-volonterskimi organizacijami (društvi,
invalidskimi organizacijami), kjer iščejo skupne
rešitve določenega problema.
173
DARJA KUZMANIČ KORVA
Socialna problematika v Sloveniji zadnja leta
narašča. Iz leta v leto ugotavljamo vedno več rev-
nih, iz družbe izključenih ljudi, nastajajo povsem
nove oblike odvisnosti od nedovoljenih drog, vse
več je nasilja in spolnih zlorab nad otroki. Po
analizi stanja v Sloveniji (Vlada RS 2000: 84) smo
med najbolj izključene družbene skupine, ki po-
trebujejo pomoč, uvrstili nekatere skupine mladih
in žensk, skupine ljudi z dolgotrajnimi duševnimi
stiskami, ljudi z gibalnimi oviranostmi in motnjami
v duševnem razvoju itn. Zaradi posebnega polo-
žaja so izključeni ekonomsko, socialno in kul-
turno. Vse te novo odkrite potrebe so zahtevale
nov, hiter in učinkovit način ukrepanja. CSD so
zaznale nove probleme in prek posameznih pro-
jektov in programov razvile nove oblike delovanja.
Tako opravljajo še druge dejavnosti, kot so in-
terventna služba, krizni center za mlade, vodijo
varne hiše za pretepene ženske in otroke in druge
različne razvojne projekte za delo s posamezniki,
posameznicami in/ah skupinami, ki zaradi raz-
ličnih vzrokov ne morejo delovati v svojem okolju
ali pa so socialno izključeni (bivalne skupine, raz-
ne terapevtske skupine, mladinske delavnice, učna
pomoč otrokom itn.), ter naloge po posebnih po-
godbah, kot so na primer javna dela.
Novi projekti in programi so izid »notranjih
rezerv«. Na CSD je izobrazbena struktura zapo-
slenih izredno visoka, ker se z rednim usposab-
ljanjem kopiči znanje in nastajajo nove, hitro
uresničljive ideje o reševanju vsakdanjih proble-
mov. Ker pa se sredstva za socialne programe v
ekonomski krizi države kljub novim potrebam
niso povečala, so jih centri pridobili s ponudbo
novih, dodatno financiranih programov. Danes
se stanje spreminja.
V okviru CSD delujejo programi in projekti,
včasih tudi kot posebne enote, ki jih kot večletne
razvojne projekte spodbuja in sofinancira država
ali lokalna skupnost. Z njimi CSD dopolnjujejo
javno službo in ponujajo uporabnikom alterna-
tivne možnosti zadovoljevanja potreb. Tako delu-
jejo nekatera zavetišča za matere in otroke (ma-
terinski dom), skupine za osebe z dolgotrajnimi
težavami v duševnem zdravju, centri za svetovanje
in socialno rehabilitacijo zasvojenih z drogami itn.
Posredno sodeluje CSD tudi tam, kjer strokovni
delavci centra (kot zunanji sodelavci ali kot pro-
stovoljci) sodelujejo z neprofitno-volontersko
organizacijo ali društvom ter s tem ustvarijo pre-
tok informacij ob reševanju zadeve na obeh
straneh.'
Država s svojimi odločitvami in s pretežnim
sofinanciranjem neprofitno-volonterskih organi-
zacij, CSD sili bodisi k opuščanju ali pa k velikemu
omejevanju izvedbe dodatnih programov.
Ravnotežje med izvajalci v sektorju je pogo-
jeno z zgodovinskim razvojem, kot smo spoznaU
že v prvem delu. To lahko tu potrdimo. CSD so
bili v prejšnjem sistemu naše države najpomemb-
nejši izvajalci na področju socialnega varstva in
poskušajo to svojo moč ohraniti tudi v novem
sistemu; poleg tega se funkcija CSD kot javnega
zavoda tudi kar zadeva državo (npr. v nacional-
nem programu) bistveno ne spreminja. Kot pred-
videvajo, bodo CSD koordinatorji mreže vseh plu-
ralnih izvajalcev. V okolju, kjer neprofitno-volon-
terske organizacije aH drugi izvajalci ne zagotav-
ljajo potrebnih projektov aH programov, jih bo
moral še naprej izvajati CSD. Tako ostaja center
tudi naprej eden najpomembnejših izvajalcev na
področju socialnega varstva.'^
VLOGA IN DELOVANJE
NEPROFITNO-VOLONTERSKIH
ORGANIZACIJ
V SOCIALNEM VARSTVU
V Sloveniji štejemo med neprofitno-volonterske
organizacije:
•	društva kot organizacije, ki so prostovoljne,
neprofitne in so ustanovljene po Zakonu o dru-
štvih (Ur. 1. RS št. 60/95);
•	fundacije/ustanove kot nečlanske organiza-
cije, ki imajo za določen namen vezano premože-
nje, namenjeno splošno koristnim in dobrodelnim
namenom, njihovo delovanje pa opredeljuje Za-
kon o ustanovah (Ur. 1. RS št. 20/95);
•	zasebne zavode, ki jih ustanovijo pravne aH
fizične osebe za opravljanje dejavnosti na dolo-
čenem področju, če cilj dejavnosti ni pridobivanje
dobička ustanovljene na podlagi Zakona o zavo-
dih (Ur. 1. RS št.12/91, 8/96);
•	družbe z omejeno odgovornostjo, če v celoti
aH delno opravljajo nepridobitno dejavnost, saj
so sicer oblika gospodarske družbe po Zakonu o
gospodarskih družbah (Ur. 1. RS št. 30/93)^;
•	cerkvene organizacije, prostovoljna neprofit-
na združenja fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi
enakega verskega prepričanja, lahko pa izvajajo
tudi dejavnost, ki je opredeljena kot dejavnost
splošnega aH posebnega družbenega pomena.
Neprofitno-volonterske organizacije opravljajo
174
STRATEGIJA OBLIKOVANIA MREŽE PLURALNIH IZVAJALCEV
v družbi več funkcij hkrati: politično (so instru-
ment uveljavljanja interesov), socialno (zagotav-
ljajo zadovoljevanje potreb določenim skupinam
ljudi) in ekonomsko (zagotavljajo produkcijo ser-
visnih storitev ter mobilizirajo latentne vire - pro-
stovoljno delo, finančne dotacije ipd.).
Poglavitni cilj velike večine neprofitno-volon-
terskih organizacij, ki delujejo na področju
socialnega varstva, je neposredno zagotavljanje
socialne vključenosti čim širšega kroga ljudi. Nji-
hova dejavnost največkrat pomeni dopolnjevanje
državnih ukrepov in storitev javnih služb, del nji-
hove dejavnosti pa je usmerjen tudi v prizadevanje
za ustreznejšo ureditev že obstoječe državne
pomoči. Financirajo se iz članarin, iz državnega
proračuna in iz proračuna lokalnih skupnosti (iz-
vajanje določenih programov, projektov, konce-
sije), prek fundacij (npr. invalidske organizacije),
prek neposrednih donacij (npr. Slovenska Karitas,
Rdeči križ Slovenije) in s svojo komercialno dejav-
nostjo.
V zadnjem desetletju so te organizacije močno
povečale svoj vpliv v socialnem varstvu in pritisk
na državo in javne izvajalce storitev. S svojimi
programi in s številom ponujenih storitev so mo-
čno povečale ponudbo ter tako dopolnile javno
službo. Pogosto so zapolnile praznine v ponudbi
javnega sektorja. S svojim delovanjem in hitrim
prilagajanjem ter iskanjem novih rešitev so v pra-
kso socialnega dela vpeljale nov prijem za upo-
rabnike, saj so jih neposredno vključile v izvajanje
{user involvement).
Pogosto so prve, ki spregovorijo o novih ali
starih »tabu« temah. Ker delo sloni na peščici
redno zaposlenih strokovnjakov, najpogosteje v
svojo dejavnost pritegnejo veliko prostovoljcev.
S takim načinom dela neprofitno-volonterske or-
ganizacije zvišujejo raven solidarnosti med ljudmi
in izrabijo tako potencial neformalnih socialnih
mrež, kot prostovoljcev, ki so bolj dovzetni za
delovanje v svojem okolju.
Pluralizacije področja ni brez vključevanja ne-
profitno-volonterskih organizacij. Naloga države
je, da jih poveže v enovit sistem socialnega varstva
ter jim omogoči partnerstvo tako z javnim kot z
zasebnim in neformalnim sektorjem. Njihova
vloga v socialnem varstvu je opredeljena v zakonu
o socialnem varstvu in nacionalnem programu
socialnega varstva do leta 2005. V nacionalnem
programu je vloga opredeljena v okviru enega
izmed petih ciljev, katerega izhodišče je zagotoviti
možnosti za razvoj solidarnosti, dobrodelnosti in
samopomoči za uveljavitev neprofitnega sektorja,
zasebništva in združenja uporabnikov ter jih
povezati v enovit sistem socialnega varstva. Tako
bo država poleg financiranja storitev javne službe
posebej sofinancirala razvoj tistih storitev, ki jih
ponujajo te organizacije na področjih: materin-
skih domov in zavetišč za ženske in otroke žrtve
nasilja, telefonov SOS za pomoč ljudem v stiski,
domov in stanovanjskih skupin za ljudi s težavami
v duševnem zdravju, skupin za samopomoč za
starostnike, domov in stanovanjskih skupin za
razvoj neodvisnega življenja invalidov in centrov
za socialno rehabilitacijo zasvojenih.
V primerjavi z začetnim financiranjem posa-
meznih programov in projektov društev na pod-
lagi enoletnih pogodb je dozorelo spoznanje po
strateško usmerjenem in stabilnejšem financiranju
iz javnih sredstev, zato danes z neprofitno-volon-
terskimi organizacijami sklepajo dolgoročne (več-
letne) pogodbe. To je sicer dobro, je pa tudi velika
past zaradi morebitne prevelike odvisnosti od
financerja.
Leta 1995 je zakon o društvih ustvaril podlago
za razlikovanje med neprofitno-volonterskimi
organizacijami, ki delujejo samo v korist svojega
članstva, in organizacijami, ki delujejo v javno ko-
rist ter presegajo interese članov. Organizacijam,
ki delujejo za javno korist, je dana možnost za
pridobitev posebnega položaja (npr. prednosti v
sistemu javnega financiranja). V socialnem varst-
vu podeljuje status društva, ki deluje v javnem
interesu. Ministrstvo za delo, družino in socialne
zadeve, ki v zvezi s tem vodi tudi javni register.
Do aprila 2001 je tak status pridobilo 33 društev.
Neprofitno-volonterske organizacije, ki delu-
jejo na področju socialnega varstva, so najpogo-
steje povezane v nacionalna združenja. Pri svojem
delovanju so samostojne in se le redko povezujejo
z drugimi izvajalci. Med številnimi organizacijami
v socialnem varstvu s svojo vlogo in vplivom ne-
dvomno izstopata Rdeči križ Slovenije in Sloven-
ska Karitas. Poleg njiju imajo pomembno vlogo
tudi invalidske organizacije, ki ponujajo specifične
oblike pomoči svojim članom z namenom, da jim
zagotavljajo neodvisno življenje in enakovredno
vključevanje v vsakdanje delo. Prav tako so po-
membna združenja, ki delujejo na področju du-
ševnega zdravja. V zadnjih letih deluje v socialnem
varstvu vse več organizacij za samopomoč, ki že
preraščajo v gibanje (npr. na področju starejših)
in s tem krepijo vlogo prostovoljnega dela in vlogo
neformalnih socialnih mrež.
175
DARJA KUZMANIČ KORVA
Med najpomembnejše programe in projekte,
ki so v veliki meri sofinancirani iz proračuna, pa
niso javni zavodi, sodijo: materinski domovi, zave-
tišča za ženske in otroke žrtve nasilja, oskrba brez-
domcev, stanovanjske skupine in drugi programi
(npr. zagovorništvo) za pomoč ljudem, ki imajo
dolgotrajne psihosocialne težave, razni telefoni
SOS, skupine za samopomoč, centri za socialno
rehabilitacijo zasvojenih, pravna pomoč, letovanje
socialno in materialno ogroženih otrok in mla-
dostnikov ter organizacija prostočasnih dejavnosti
in počitniških programov zanje, vzpostavljanje
neinstitucionalnih oblik in uvajanje pravice do
izbire posameznika na področju invalidskega
varstva itn.
Pri nas neprofitno-volonterske organizacije ne
kažejo posebnega zanimanja za povezovanje v
mrežo izvajalcev, menim, da zlasti zaradi tega ne,
ker izvajajo programe, namenjene specifičnim
potrebam svojih članov, ki jih izvajalci javnih služb
ne zagotavljajo. Čeprav same organizacije izražajo
veliko potrebo po vzpostavitvi mreže vseh izva-
jalcev in čeprav z javnimi zavodi redko sodelujejo,
so neprofitno-volonterske organizacije najpo-
gostejši kritiki delovanja javnih zavodov.
VLOGA IN DELOVANIE
PRIVATNO-PROFITNIH ORGANIZACIJ
(ZASEBNIKOV) NA PODROČJU
SOCIALNEGA VARSTVA
Temeljna razlika med gospodarskimi in negos-
podarskimi organizacijami je v cilju delovanja.
Gospodarske organizacije težijo k čim večjemu
dobičku, neprofitne organizacije delujejo v splo-
šno korist, ki je neprofitne narave in podlaga za
izboljšanje kakovosti življenja.
Privatno-profitne organizacije, ki delujejo na
področju socialnega varstva, nastajajo izredno
počasi, verjetno zaradi razmeroma hitre dostop-
nosti storitev javnih služb, pa tudi zaradi slabše
kupne moči uporabnikov socialnovarstvenih sto-
ritev. Profitne organizacije zasledujejo dobiček,
delujejo na podlagi svobodne izbire in na izrabi
podjetniških priložnosti. Ker je ponudba vedno
vezana na trg, ki se odziva na ponudbo in povpra-
ševanje, zasebno-profitni sektor proizvaja storitve
le za tiste uporabnike, ki imajo interes in dovolj
visoke dohodke, da lahko storitev kupijo. Tako
lahko ponudijo visoko specializirane, luksuzne,
nadstandardne storitve, ki kljub temu, da so name-
njene majhnemu številu uporabnikov, zagotavljajo
organizaciji dovolj velik dobiček. Tisti, ki nimajo
dovolj sredstev, ne morejo izkoristiti te prednosti
svobodne izbire.
Privatno-profitna organizacija lahko za del
svoje dejavnosti pridobi koncesijo (za izvajanje
določene storitve), saj na področju socialnega var-
stva zakonodaja omogoča opravljanje dejavnosti
javne službe tudi zasebnikom, ki si jo pridobijo.
V tem primeru to pomeni, da organizacija izvaja
javno službo (storitve odkupi država in jih ponuja
v mreži javne službe). Ovira za hitrejši razvoj pri-
vatno-profitnih organizacij je najpogosteje težava
z začetno investicijo, investicijo v osnovna sred-
stva ali sredstva za tekoče in investicijsko vzdrže-
vanje, ki jih država zagotavlja javnim zavodom in
delno tudi neprofitno-volonterskim organizaci-
jam. Zasebnik mora v celoti vkalkulirati bremena
v ceno storitve. Tako lahko konkurira le s kako-
vostjo in pestrejšo ponudbo programov in storitev.
Ker je zasebni sektor reguliran prek trga, se
lahko tu oblikuje paleta različnih programov in
projektov, pa tudi neomejena konkurenca med
različnimi izvajalci. Organizacije s svojo ponudbo
delujejo na podlagi svobodne izbire posameznika,
ki določeno storitev potrebuje, in na izrabi pod-
jetniških, torej tržnih priložnosti. Kot slabost teh
organizacij kritiki pogosto opisujejo, da morebitni
uporabniki največkrat nimajo potrebnega znanja
ali informacij o delovanju organizacij, da bi lahko
resnično izbirali med različnimi storitvami in se
odločili za prave. Dejstvo je, da bodo te organi-
zacije proizvajale le tiste storitve, ki prinašajo
dovolj velik dobiček, in le za tiste, ki imajo dovolj
sredstev, da jih lahko plačajo. Z vstopom privatno-
profitnih organizacij na področje socialnega var-
stva se poveča tudi vpliv uporabnikov, ki storitve
potrebujejo in jih lahko kupujejo (možnost izbire).
Z večjim številom uporabnikov in njihovim vpli-
vom se lahko zaradi konkurence in vpliva zniža
cena in poveča kakovost storitev. Privatno-profitne
organizacije najpogosteje ponujajo storitve social-
nega servisa in vodenje, varstvo in zaposlitev pod
posebnimi pogoji za odrasle telesno in duševno
prizadete osebe.
Glede na njihov status je jasno, da tako javni
zavodi kot tudi neprofitno-volonterske organiza-
cije doživljajo te organizacije kot konkurenco in
ne iščejo posebnega medsebojnega sodelovanja.
Tako je morebitno sodelovanje vezano na izva-
jalce javne službe, vključene v mrežo, sicer pa le
na znanstva in medsebojno neformalno sodelo-
176
STRATEGIJA OBLIKOVANIA MREŽE PLURALNIH IZVAJALCEV
vanje. Razvoj privatno-profitnih organizacij, ki jih
je pri nas na področju socialnega varstva malo, bi
lahko država spodbudila z večjimi davčnimi olaj-
šavami, z dotacijami in s sofinanciranjem začetne
investicije.
VLOGA IN DELOVANJE
NEFORMALNIH SOCIALNIH MREŽ
NA PODROČJU
SOCIALNEGA VARSTVA
Med neformalne socialne mreže štejemo sorod-
nike, prijatelje, znance, sosede in druge, s katerimi
se družimo. Prostovoljno delo, ki ga opravimo v
okviru neformalne socialne mreže, ni samo sebi
namen. Uveljavlja se kot vrednota, ki prispeva h
krepitvi vezi med ljudmi. Pogosto o dejanjih v ok-
viru neformalne socialne mreže ne razmišljamo,
temveč jo sprejemamo kot dejstvo, kot nekaj sa-
moumevnega. Na področju socialnega varstva
delo izhaja iz človeka, njegovih socialnih potreb
in stisk. To delo je amatersko, ljubiteljsko in zanj
se vsakdo odloči iz lastnih nagibov. Pomoč v stiski,
dajanje uslug sorodnikom, znancem, prijateljem
ali sosedom se definira kot altruizem, torej kot
ravnanje, s katerim pomagamo in koristimo dru-
gim, ne da bi za to pričakovali nagrado. Naš na-
men je, da drugi osebi storimo kaj dobrega in da
se za tako dejanje svobodno odločimo.
V zadnjem desetletju se zlasti na področju sta-
rih širi nova oblika prostovoljnega delovanja, sku-
pine za samopomoč, ki jih sicer po obliki štejemo
med društva, torej neprofitno-volonterske organi-
zacije, vendar so po vsebini glede na njihovo pri-
marno delovanje, kot je druženje na neformalni
in prijateljski ravni, bližje neformalni mreži.
Storitve, ki se ne izvajajo v formalni strukturi
ali pa omogočajo le delno zadovoljitev potreb, se
izvajajo v neplačani, neformalni strukturi, kljub
temu pa neformalne socialne mreže s svojim delo-
vanjem ne morejo nadomestiti javnih izvajalcev,
saj pogosto ravno neformalna mreža odpove in
ne zmore zagotavljati storitev najbolj ogroženim
in/ali stigmatiziranim skupinam.
PREDNOSTI IN SLABOSTI JAVNEGA,
NEPROFITNO-VOLONTERSKEGA
IN PRIVATNO-PROFITNEGA SEKTORJA
NA PODROČJU
SOCIALNEGA VARSTVA
Javni sektor in javni zavodi skrbijo za zadovolje-
vanje skupnih potreb v obsegu, ki je dogovorjen
na nacionalni ravni. Njihova prednost je izhodišče
njihovega delovanja: pravična distribucija dobrin
in storitev, opredeljenih kot pravice, namenjene
najširšemu krogu upravičencev. Slabost javnih
služb je način zadovoljevanja potreb uporabnikov,
ki poteka uniformno in ne omogoča zadovoljeva-
nja specifičnih potreb določenih skupin prebival-
stva. Prav tako velja, da je struktura teh organizacij
birokratska in slabo prilagodljiva na spremembe,
ki jih sicer terja hitro spreminjajoče se življenje.
Temeljna filozofija delovanja neprofitno-volon-
terskih organizacij je tudi njihova prednost, ki se
kaže kot dobrodelnost in zagotavljanje storitev
posameznikom ali skupinam, ki potrebujejo spe-
cifične storitve. Vsaka organizacija si sama določi
način delovanja, za svoje delo je odgovorna
članom. Interes organizacije je zadovoljitev potreb
članov in ne pridobivanje profita. Hitro se pri-
lagodijo potrebam članstva, kar je prav tako po-
membna prednost. Slabost neprofitno-volonter-
skih organizacij je omejitev delovanja na članstvo,
torej zagotavljanje storitev le določenemu krogu
ljudi. Salamon (1987) opredeljuje naslednje slabo-
sti neprofitno-volonterskih organizacij: partikula-
rizem (dejavnost je prepuščena samoorganizira-
nju, zato se lahko storitve na eni strani podvajajo,
na drugi pa potrebe niso pokrite), paternalizem
(tisti, ki nadzorujejo sredstva organizacij, lahko
odločajo o tem, kaj bo organizacija delala in komu
bo služila, saj se storitve ne dodeljujejo po prin-
cipu pravice, ampak po principu moči), amateri-
zem (pogosto sta za te organizacije značilna pro-
stovoljno delo in amaterski prijem, to pa lahko
zmanjša učinkovitost storitev), nezadostnost in ne-
sposobnost generiranja sredstev (same organizacije
niso sposobne generirati zadostnih sredstva za
reševanje socialnih potreb družbe).
Prednost privatno-profitnega sektorja je, da s
svojim delovanjem ponuja paleto različnih, po ob-
segu manjših programov, ki so raznoliki in se hitro
prilagajajo povpraševanju na trgu. Hitra prilagod-
ljivost organizacij in maksimalna izraba virov omo-
gočata izredno hitro prilagajanje trenutnim potre-
bam. Slabost je selektivno zadovoljevanje skupnih
177
DARJA KUZMANIČ KORVA
potreb. Očitna slabost tega dela sektorja je tudi
to, da sicer daje možnost izbire, vendar zagotavlja
program le tistemu posamezniku ali družbeni sku-
pini, ki lahko plača storitev, in lahko s tem povzro-
či zmanjšanje storitev za revnejšo populacijo.
Javni sektor in javne organizacije zadovoljujejo
potrebe, ki so opredeljene kot pravica in imajo
zakonsko podlago. Zanje je značilna pravična
distribucija na uniformni način in v natančno do-
ločenih organizacijah. Obseg uporabnikov je ši-
rok, sredstva za zagotavljanje pravic se zbirajo z
davki in prispevki. Privatno-profitni sektor je pri
izboru zadovoljevanja skupnih potreb zelo sele-
ktiven. Vodilo njegovega delovanja je ustvarjanje
profita. Deluje v interesu lastnika oziroma mene-
džerjev. Zagotavlja sicer široko paleto storitev,
vendar le tistemu posamezniku ali skupini, ki jih
je sposoben plačati. Neprofitno-volonterske orga-
nizacije delujejo na področju zadovoljevanja po-
treb posebnih skupin in za reševanje specifičnih
problemov, ki ne zahtevajo večine, tako kot v
javnem sektorju. Njihovo vodilo je zagotavljanje
uslug in storitev tistim posameznikom in skupi-
nam, ki jih potrebujejo. Za svoje delo so odgo-
vorne članom.
Sodelovanje javnega, neprofitnega in privatno-
profitnega sektorja je verjetno idealen način
reševanja socialnih potreb določene družbe. Gre
za sistem, kjer posamezni sektorji kompezirajo
slabosti s sinergijo pozitivnih lastnosti. Tako lahko
država vodi in izvaja učinkovit sistem socialnih
servisov, ki so dostopni vsem, nepokrite potrebe
pa zapolnjujejo drugi izvajalci.
Kako torej naprej razvijati enovit sistem so-
cialnega varstva in vzpostaviti sinergijo vseh izva-
jalcev v mreži ?
PREDLOG STRATEGIJE
NADALJNJEGA RAZVOJA
PODROČJA SOCIALNEGA VARSTVA
IN NUJNOST VZPOSTAVITVE
MREŽE IZVAJALCEV NA PODROČJU
SOCIALNEGA VARSTVA
Kaj je mreža na področju socialnega varstva? Naj-
prej izvedba določenega socialnega posredovanja.
Z njo težimo k racionalizaciji in povečanju učin-
kovitosti vloge tistih, ki so udeleženi v izvedbi pro-
gramov, usmerjenih na področje socialnega varst-
va. Mreža mora v smislu metode dela in načrtova-
nja nujno zagotoviti tele temeljne principe:
•	integracijo (vključevanje vseh izvajalcev na
določenem lokalnem področju)
•	artikulacijo (razločevanje) med posamezni-
mi ponudniki izvajalci
•	subsidiarnost (dopolnilnost v smislu izbire
posameznika)
•	inovativnost kot vodilno metodo razvoja in
načrtovanja novih rešitev.
Pri tem mora mreža težiti k:
•	ohranitvi prednosti obstoječih povezav, ki
temeljijo na splošnem partnerstvu med različnimi
sektorji in med partnerji (izvajalci) na lokalni rav-
ni; za usklajevanje tega dela potrebujemo organ
(svet) na področju lokalne skupnosti (npr. uprav-
ne enote ali regije);
•	racionalizaciji aktivnosti, ki težijo k učinko-
vitejšem odpravljanju težav na področju socialne-
ga varstva,
•	promociji socialnega razvoja (npr. načrt so-
cialnega razvoja).
Odgovor na vprašanje, kdo naj bi mrežo vzpo-
stavil, je preprost: država oziroma lokalna skup-
nost, in sicer zlasti s sprejemom ustrezne zakono-
daje in z zagotovitvijo ustreznih delovnih kadrov-
skih in materialne razmer koordinatorjem mreže.
Kdo naj mrežo koordinira? W Nacionalnem pro-
gramu socialnega varstva je zapisano, da je CSD
stičišče in koordinator mreže. Pri tem je nekoliko
pozabljeno, da center izvaja to le v okviru javne
službe in da nimamo vzpostavljenega sistem pre-
toka informacij. Tako je ob predlogu, kdo naj mre-
žo koordinira, njuno treba urediti tudi način iz-
vedbe, in sicer z uporabo treh prijemov:
Vzpostaviti pilotski program socialne mreže (do-
ločiti npr. regijo in/ali upravno enoto). Poskusna
faza vzpostavitve socialne mreže bi zagotovila pro-
učitev uporabe zastavljenih metod, postopkov in
pooblastil. Na podlagi tega bi lahko ocenili njihovo
izvedljivost, vpliv in pripomogli k nastanku ustrez-
nih zakonskih predpisov. V pilotskem programu
bi morah za vsako enoto zagotoviti (določiti):
model delovanja in organiziranosti, informacijski
sistem, ki zajema predvidevanja, načrtovanje in
odkrivanje, in projekt socialnega razvoja, ki vse-
buje drugačne (inovativne) instrumente razvoja
in financiranja, kot so tisti iz zagotovljenega (dr-
žavnega ali občinskega) vira.
Omogočiti tehnično podporo in opazovanje po-
bud, ki niso del pilotskega programa, ker so ne-
odvisne.
Zagotoviti specifično izobraževanje vodilnega
osebja (menedžmenta), ki bo spremembe uvajalo.
178
STRATEGIJA OBLIKOVANIA MREŽE PLURALNIH IZVAJALCEV
Po konceptu socialnega partnerstva, ki je defini-
ran kot kolektivni proces odločanja, vsi udeleženci
(izvajalci iz različnega dela sistema) konstruktivno
usklajujejo medsebojne razlike, razvijejo skupno
vizijo in skupno strategijo (načrt razvoja).
Delo na področju socialnega varstva je name-
njeno predvsem skupnosti, torej lokalni ravni, v
kateri se zagotavljajo posebne storitve. Pravzaprav
ni pomembno, ali storitve izvaja javna služba,
neprofitno-volonterska organizacija, zasebnik ali
neformalna mreža. Dejstvo je, da so problemi, ki
jih rešujejo različni izvajalci na področju socialne-
ga varstva, tako obsežni, da popolnega in univer-
zalnega odgovora na zahteve in probleme lokalne
skupnosti nikakor ne more zagotoviti en sam iz-
vajalec.
Se slabše je, če je več različnih izvajalcev, ki
zaradi pomanjkanja metod in tehnik profesio-
nalnega delovanja in medsebojne izoliranosti ne
morejo zadovoljiti potreb v skupnosti in proble-
me, ki jih zaznajo, preprosto prelagajo drug na
drugega. Pomoč na področju socialnega varstva
je učinkovita le tedaj, če ljudem, ki potrebujejo
pomoč, to zagotovijo takoj in neposredno, pogo-
sto pa se izkaže tole: več kot je izvajalcev, ki se
ukvarjajo z reševanjem določenega problema,
manj ustrezno in pozneje je problem rešen. Naj-
pogostejši vzrok za tovrstno podvajanje dela med
različnimi izvajalci je njihova medsebojna neuskla-
jenost, zato je nujno, da posamezne storitve ali
dejavnosti med seboj povežemo s pretokom infor-
macij o vseh izvajalcih, ki dajejo ustrezno pomoč.
S tem preprečimo neusklajenost različnih izvajal-
cev, uporabniku pa omogočimo prepoznavnost
posameznih izvajalcev in možnost, da lahko sam
izbira med različnimi ponudniki.
Delo na področju socialnega varstva bo učin-
kovito, če v sistemu med seboj povežemo posame-
zne izvajalce - vzpostavimo enovit informacijski
sistem različnih izvajalcev in ustvarimo pretok in-
formacij o programih in storitvah, ki jih ponujajo
različni izvajalci na lokalni in državni ravni, in
vpeljemo koordinacijo na ravni lokalne skupnosti
(npr. decentralizacijo na ravni regije), ki je v tem
trenutku tako rekoč ni.
S tem omogočimo izvajalcem iz različnih delov
sektorja pretok informacij (kaj kdo dela, kaj
ponuja) in boljše medsebojno poznavanje (kar
povzroči medsebojno zaupanje in sodelovanje v
konkretnih okoliščinah), individualizacijo (ki za-
gotavlja uporabniku storitev možnost izbora izva-
jalca na podlagi palete znanih možnosti), decen-
tralizacijo odločanja (in s tem učinkovito reševanje
problemov in težav na področju socialnega varstva
v lokalni skupnosti) in načrtovan razvoj socialnega
varstva tako na lokalni kot na državni ravni.
V vsaki lokalni skupnosti in na ravni države bi
bilo treba definirati:
•	skupne cilje delovanja izvajalcev v javnih
zavodih, neprofitno-volonterskih organizacijah,
pri zasebnikih in v neformalnih, prostovoljnih
združenjih;
•	določiti funkcijo in vlogo posameznih izvajal-
cev s poudarkom na njihovih skupnih lastnostih
in medsebojnih razlikah - tudi z identifikacijo po-
sameznih znanj, ki jih imajo v posamezni izva-
jalski organizaciji - in ju podpreti z izkušnjami,
ki jih imajo z reševanjem problemov v socialnem
varstvu;
•	določiti koordinativni organ celotnega podro-
čja: naloga koordinacijskega telesa, ki bo imelo
pregled nad celotnim delovanjem, je opredelitev
okvirnega načrta večletnega razvoja na področju
socialnega varstva (finančnega, spodbujevalnega
za izvajalce), koordiniranje načinov komunicira-
nja med različnimi izvajalci in zagotovitev sprot-
nega pretoka informacij.
Pomemben element, ki ga pogosto spregleda-
mo, je tudi ustrezna usposobljenost koordinatorjev
(specifično znanje, ki ga potrebujejo za upravlja-
nje in koordiniranje).
Nacionalni program socialnega varstva sicer
predvideva določeno koordinativno telo na ravni
lokalne skupnosti, ni pa določil, kakšna bosta nje-
gova funkcija in sestava, temveč le to, da bo delo
koordiniral CSD. Že sam zakon o socialnem var-
stvu namreč nalaga centru izvajanje prve socialne
pomoči, ki vključuje tudi predstavitev uporabniku
mreže izvajalcev pomoči na področju socialnega
varstva. Sama menim, da to, kar zadeva državo,
pomeni le tisto fazo, s katero država načelno
omogoči posamezniku individualizacijo - izbor
storitve pri različnih izvajalcih -, ne zavezuje pa
za medsebojno sodelovanje različnih izvajalcev.
Z novo vlogo, določeno v nacionalnem pro-
gramu (stičišča in koordinatorja), so CSD pridobili
nove naloge:
•	spremljati okolje socialnega dela in strokov-
nega dela na lokalni ravni, zaradi poznavanja
spreminjajočih se potreb na lokalni ravni;
•	pomagati občini (upravni enoti) pri ocenje-
vanju potreb na lokalni ravni in pri oblikovanju
in spremljanju razvoja (načrta) socialnega varstva
na lokalni ravni;
179
DARJA KUZMANIČ KORVA
• posredovati storitve in tako pospeševati plu-
ralizacijo (kot posredniki storitev med različnimi
izvajalci) in ohraniti zmožnost izvajanja posamez-
nih storitev.
Da bi lahko udejanjili našteto in zagotovili raz-
novrstnost pluralnih izvajalcev, pa bi bilo treba
nujno določiti mehanizem za ocenjevanje potreb,
za načrtovanje storitev in vpeljavo mehanizma za
posredovanje med različnimi izvajalci.
Koordinativno telo mora biti v svoji funkciji
neodvisno, sestavljeno iz predstavnikov različnih
izvajalcev (javnih, zasebnih, neprofitno-volonters-
kih). Prav tako mora biti del celotnega informacij-
skega sistema, saj mora imeti pregled nad ponud-
bo in odzivnostjo posamezne specifične potrebe
v lokalni skupnosti in vpogled v ustrezno reše-
vanje problemov.
Država bi morala ob vzpostavitvi koordinacije
spodbuditi proces tranzicije (torej razvoj novih po-
nudnikov-izvajalcev v neprofitno-volonterskih in
zasebnih organizacijah) in doseči soglasje o nujno-
sti sodelovanja in dopolnjevanja med posameznimi
sferami, katerih vsebina temelji na osrednjem kon-
ceptu mešanega sistema blaginje {mixed econo-
mies of welfare), ki poudarja kooperativnost in
komplementarnost različnih izvajalcev.
Rešitev vidim v deregulaciji odločanja in v dveh
ravneh usklajevanja celostnega sistema socialnega
varstva.
Javne službe, sofinanciranje večletnih projektov
in programov ter programov, ki izhajajo iz mrež
nacionalnega programa (npr. projekti za pomoč
starim, družinam ali mogoče v prihodnosti nacio-
nalni program za boj proti revščini - npr. zmanj-
ševanje števila mladih brez izobrazbe in zapo-
slitve), so koordinirane na ravni države. Z javno
službo je treba zagotoviti univerzalen dostop do
storitev vsem potencialnim uporabnikom pod ena-
kimi pogoji, s sofinanciranjem za državo pomem-
bnih projektov pa spodbuditi civilno iniciativo. S
tem bo omogočen razvoj novih kakovostnih pro-
gramov neprofitno-volonterskih organizacij, ki bi
se morale po določenem času (npr. 5 let) finančno
osamosvojiti in si za nadaljnje delovanje pridobiti
koncesijo. Prav tako je pomembno, da je na ravni
države vodena enotna socialna politika za tiste
programe, ki so že ali pa bodo del sprejetih nacio-
nalno pomembnih programov, kot je npr. pro-
gram boja proti revščini ali program varstva starej-
ših, saj je po mojem mnenju treba za dosego zas-
tavljenega cilja vložiti kapital v razvoj inovacij in
novih oblik pomoči.
Dopolnilni programi zunaj javne službe se koor-
dinirajo na ravni lokalne skupnosti. To so progra-
mi, ki so tudi danes zvečine prilagojeni izvajanju
in posebnim potrebam na lokalni ravni. Namen-
jeni so določenim skupinam prebivalstva, npr.
starim, mladim, invalidom, in preventivnim ob-
likam delovanja. Ti programi so nujno potrebni,
ker ponujajo potrebne storitve določeni skupini
uporabnikov. Teh storitev ne bi dobili v okviru
javne službe, lahko pa jih dobimo v okviru nefor-
malne socialne mreže, ki jo je treba na področju
socialnega varstva pogosto spodbuditi, zlasti tam,
kjer so potrebe velike (npr. klubi zdravljenih alko-
holikov). Ker okolje najbolje pozna potrebe, je
lokalna skupnost tista, ki naj bi v celoti spodbujala,
koordinirala in financirala zase potrebne pro-
grame.
Bistvena sestavina v oblikovanju mreže plural-
nih izvajalcev skoz participacijo je stalen dialog
med vsemi udeleženci na področju socialnega
varstva. Gre torej za to, da je nujno potrebno do-
ločiti pravila delovanja in sodelovanja vseh izva-
jalcev, saj je ob povečani pluralnosti pomembno
zagotoviti tudi večjo transparentnost pri izvajanju.
Zato je treba na ravni lokalne skupnosti razviti
skupen koordinativni organ, ki ga bodo sestavljali
predstavniki vseh izvajalcev na lokalni (regional-
ni) ravni. Tu naj se izvedba programa socialnega
varstva uskladi (na podlagi transparentnih meha-
nizmov dialoga in na podlagi lokalnih načrtov raz-
voja socialnega varstva usklajenih na državni ravni
z nacionalnim programom) in prilagodi prednost-
nim potrebam lokalne socialne poUtike.
Naloga koordinativnega telesa je uskladitev po-
treb in programov na lokalni ravni, obenem pa
se s tem zagotovi sodelovanje (dogovori se o pro-
tokolu sodelovanja) in pretok informacij o vseh
potrebah, programih in izvajalcih, ki se izvajajo
na določenem območju.
Z deregulacijo odločanja in prenosom pristoj-
nosti na lokalno raven se lahko ustvarijo naravne
razmere za izoblikovanje mreže izvajalcev, saj se
vsi med seboj poznajo. Sem se vključijo tako javni
izvajalci, ki želijo pridobiti dodatna sredstva, ne-
profitno-volonterske organizacije, ki izvajajo po-
sebne programe za svoje člane, zasebniki, ki želijo
ponuditi določeni program, in navsezadnje je tu
možnost za vključevanje prostovoljcev oziroma
predstavnikov zainteresirane neformalne mreže.
180
STRATEGIJA OBLIKOVANIA MREŽE PLURALNIH IZVAJALCEV
SKLEP
Rekonstrukcija države blaginje je nujna v smislu
spremenjenega poudarka v blaginjskem trikotniku
država-civilna družba-trg, saj je demografski val
tesno povezan s hitrim naraščanjem izobraževanja
in deležem vključenih žensk. To potiska na trg
delovne sile vse več žensk, mladih in visoko izo-
braženih. Hkrati pa imamo visoko brezposelnost,
zapiranje delovnih mest (zaradi stečajev) in zaradi
javnega primanjkljaja tudi zaprto zaposlovanje v
javnem sektorju. Prav tako pomembna je na tem
področju odločitev, da se vključujemo v Evropsko
Unijo in smo prisiljeni sprejeti vplive globalizacije
- njenih dobrih in slabih strani.
Sistem blaginje se razlikuje v različnih državah
predvsem po tem, kakšne povezave razvijajo med
seboj država, trg in civilna družba ter kakšen po-
men imajo v celotnem sistemu posamezni sektorji.
Odnosi med sektorji se spreminjajo in so vezani
na razvoj socialne politike v državi. Vloga države
je v tem, da postavlja prioritete ter zbira sredstva,
sámo izvajanje storitev in programov pa prepusti
različnim partnerjem. Pri nas ohranja država osre-
dnjo vlogo v javnem sektorju. Tu ponuja storitve,
koordinira in v celoti financira dejavnost.
Drugo pomembno dejstvo je povečevanje rev-
ščine in socialne izključenosti, ki je posledica fle-
ksibilnega trga delovne sile, slabljenja socialne
funkcije družine in slabljenja sistema socialne bla-
ginje, ki postaja selektiven in narekuje področju
socialnega varstva zgostitev socialne mreže in do-
polnjevanje javnih institucij z neprofitno-volon-
terskimi organizacijami in neformalnimi skupi-
nami, obenem pa sili k nujnemu medsebojnemu
povezovanju izvajalcev. Danes se vse pogosteje
vpeljujejo strategije, ki posameznika in breme
skrbi za njegovo socialno varnost premeščajo iz
zavetja države znova v zavetje družine oziroma v
breme neformalnih socialnih mrež.
Tako je nujno tole:
•	institucionalizacija razmerij med vsemi iz-
vajalci in državo oz. lokalno skupnostjo;
•	doseči večjo dostopnost do programov in
zagotoviti tudi enotne standarde in normative za
vse izvajalce;
•	spodbujati k razvijanju inovacij in s tem k
razvoju novih rešitev za nove probleme;
•	zagotoviti delovanje patrnerske mreže, ki je
lahko uspešna le, če je sposobna premostiti razlike
v vsebini in konceptu reševanja skupnih proble-
mov in če se izvajalci združijo zato, da bi skupno
poiskali načine za oblikovanje in uresničevanje
skupne vizije in strategije delovanja na področju
socialnega varstva.
Končni pogoj za uspešno in učinkovito izva-
janje programov na področju socialnega varstva
bo izpolnjen takrat, ko bodo vsi trije (če ne štirje)
izvajalci storitev uskladili svoje interese - najprej
na lokalni in nato na državni ravni. Za sodelovanje
vseh izvajalcev na področju socialnega varstva v
javno in skupno dobro uporabnikov je nujno po-
trebno, da vsak izmed njih pozna in prepozna
potenciale in pomanjkljivosti drugega. Gre torej
za soočanje in oceno tega, ali imajo posamezni
izvajalci dovolj spretnosti in znanja, kadrovskih
virov, prostovoljcev in menedžerske (organizacij-
ske) sposobnosti za obvladovanje področja dela
in ustvarjanja sinergije ponudbe.
S temi spoznanji lahko oblikujemo mrežo v
sistemu socialnega varstva, ki bo zagotavljala raz-
novrstnost oblik izvajanja socialnovarstvenih pro-
gramov z različnimi izvajalci in s paleto enakih
ali različnih programov, ki bodo odvisni od okolja,
kjer delujejo, in njihovih potreb.
Kakovostno storitev bi lahko ponudili skupaj
različni izvajalci iz različnih sektorjev in omogočili
uporabniku, uporabnici izbiro in aktivno sodelo-
vanje, o čemer pogosto deklarativno razmišljamo.
Na področjih identifikacije socialnih potreb,
njihove proizvodnje in distribucije bi ustanavljanje
partnerske mreže zagotovilo sinergijo pri iskanju
skupne vizije razvoja javnega in zasebnega, pri
povezavah med neodvisnimi in javnimi organiza-
cijami, med profitnimi in neprofitnimi organiza-
cijami, med izvajalci in lokalno skupnostjo, med
regijami in lokalno samoupravo za oblikovanje
skupne vizije socialnega razvoja v prihodnosti.
181
darja kuzmanič korva
OPOMBE
' Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Skupnost
varstveno delovnih centrov Slovenije.
^ V aprilu 2001 je bilo pri MDDSZ registriranih šest zasebnikov in pravnih oseb, ki imajo dovoljenje
za opravljanje socialnovarstvenih storitev, in sicer: ena izvajalka izvaja storitev pomoč delavcem v
podjetjih, eden izvaja vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji za odrasle telesno in duševno
prizadete osebe, ena pomoč družini na domu kot socialno oskrbo, tri izvajalke pa storitev socialnega
servisa.
' Če že razpredamo o povezanosti institucij ali programov med seboj, lahko govorimo le o povezanosti
na osebni ravni strokovnjakov, o njihovi potrebi po medsebojnem sodelovanju pri reševanju natančno
določenega problema, medtem ko pretoka in sodelovanja na ravni organizacij različnih izvajalcev ni.
Tako centri kot neprofitno-volonterske organizacije ali zasebniki ne vedo, kaj in katere programe
ponuja drug izvajalec na področju socialnega varstva. S tem je onemogočena tudi posameznikova
izbira, saj ni informacijsko zaokrožene celote, kjer bi si lahko posameznik, posameznica izbral, izbrala
izvajalca, ki bi mu, ji po njegovem mnenju najbolje pomagal rešiti problem. Tako država sicer zagotavlja
pluralnost izvajalcev, ne pa pluralnega sistema blaginje.
Menim, da se država odloča za tak sistem, ker lahko s tem zagotovi uporabnikom, uporabnicam
pravico do dostopa, pravico do uporabe in proceduralne pravice. S takim načinom se zagotavlja
univerzalno zadovoljevanje potreb, torej ne le tistih storitev, po katerih je povpraševanje.
^ Npr. Dom za starejše občane Medvode, d.o.o.
LITERATURA
Černak-Meglič, Andreja (1996), Partnerstvo med javnim, privatno-profitnim in neprofitno-volonterskim
sektorjem kot odgovor na krizo socialne države. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Černak-Meglič, Andreja, Voinovič, Maja (1998), Razvoj, vloga in pomen neprofitno-volonterskega
sektorja v Sloveniji: Vloga in financiranje NVO. Ljubljana: Regionalni center za okolje za srednjo
in vzhodno Evropo, Zavod za odprto družbo.
Esping-Andersen, Gosta (1996), Welfare States in Transition. London: Sage PubHcations.
Johanson, Norman (1999), Mixed Economies of Welfare: A comparative perspective. University of
Portsmouth, Prentice Hall.
Kolarič, Zinka (1994), Vloga hunamitarnih neprofitno volonterskih organizacij v slovenskem sistemu
blaginje v 90-ih letih. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXIL
KuzMANič KoRVA, Darja (2001 ), Strategija oblikovanje mreže izvajalcev na področju socialnega varstva.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede (magistrska naloga).
SvETLiK, Ivan (1987), Pluralni sistem blaginje, Družboslovne razprave, 8.
Vlada RS (2000), Program boja proti revščini in socialni izključenosti. Ljubljana: Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve.
182
Kristina Urbane, Marjana Kletečki
NEKATERI ETIČNI IZZIVI
SOCIALNEGA DELA NA HRVAŠKEM
UVOD
Novi zakoni o socialni zaščiti v hrvaškem sistemu
socialnega varstva pred vse tiste, ki sodelujejo v
njegovem izvajanju, postavljajo vse večje odgovor-
nosti. Mnoge odločitve so prepuščene diskrecijski
oceni socialnega delavca/delavke, kar zahteva do-
datno pripravljenost in izobrazbo (Urbane 2000).
Spremembe na družbenem in ekonomskem nivo-
ju, skoz katere gremo, se odražajo na sistemu so-
cialnega varstva tako, da postaja socialna politika
vse bolj restriktivna in rezidualna. To pomeni, da
se menja tudi dosedanje ravnotežje v razdelitvi
odgovornosti, kaj je v skrbi za posameznika dolž-
nost države oz. lokalne skupnosti in kaj je dol-
žnost družine.
Sprejemanje odločitev v socialnem delu mar-
sikdaj temelji na nasprotujočih si vrednotah, na
primer: na eni strani skrb za uporabnika, na drugi
nadzor nad njegovimi »deviantnimi« vedenji, ki
se ne vključujejo v družbene norme; zaščita indi-
vidualnih pravic uporabnika v nasprotju s promo-
viranjem obče dobrobiti; potreba za restrikcijami
že tako omejenih sredstev za pomoč v nasprotju
s potrebo za ustrezno materialno pomočjo eksis-
tencialno ogroženim.
S praktičnega vidika se delo socialnih delavcev
/delavki odvija na mikro-nivoju, v odnosu »eden
na enega«, kjer se socialni delavec/delavka obrača
k uporabniku kot človeku, lahko sočustvuje z nje-
govo bolečino, ki je posledica nezadostno zado-
voljenih potreb, in z izgubo kontrole, ki se posle-
dično pojavi v njegovem življenju. Na tem nivoju
se njihov odnos odvija še po nekih dodatnih pra-
vilih, ki izhajajo iz posameznikovega osebnega
sveta. Na interpretacijo in uporabo etičnih prin-
cipov v praksi socialnega dela lahko vplivajo tudi
zunanji faktorji: organizacija, delovno mesto, izvi-
ri moči socialnega delavca/delavke, ključni prin-
cipi in fokus dela ter seveda sama vloga posamez-
nika v sistemu. Zaradi tega bodo v naslednjem
poglavju na kratko opisani nekateri nivoji etičnih
dilem prakse socialnega dela na Hrvaškem.
KONFLIKTI MED VREDNOTAMI IN
ETIČNIMI NAČELI
Pri analizi primerov obstoječe prakse lahko razli-
kujemo več dimenzij oziroma nivojev etičnih di-
lem, v okviru katerih se najpogosteje pojavlja spo-
pad med vrednotami in etičnimi načeli: ( 1 ) spopad
med zakonskimi profesionalnimi vlogami in oseb-
nimi vrednotami, (2) spopad dveh ali več profesio-
nalnih vlog in (3) notranji spori osebnih vrednot
posameznika.
Prvi nivo se nanaša na konflikt med zakonsko
določenimi oziroma profesionalnimi vlogami in
osebno moralo. Tu lahko navedemo primer iz pra-
kse, kjer se socialna delavka v okviru svetovalnega
procesa pogovarja z nosečo uporabnico. Uporab-
nica je v dilemi glede prekinitve nosečnosti, ki ji
ogroža službo, na katero je dolgo čakala in s ka-
tero že vzdržuje dva otroka. Socialna delavka pri
tem občuti velik pritisk zaradi lastnih verskih pre-
pričanj, ki nasprotujejo prekinitvi nosečnosti.
Če bi socialna delavka kljub osebnim dilemam,
ki jo ovirajo, nadaljevala delo s to uporabnico, bi
lahko rekli, da je to primer slabe prakse in ne
primer etične dileme. Če pa se je socialna delavka
obrnila na predpostavljenega oz. na tim ustanove
z zahtevo, da dodelijo uporabnico komu drugemu,
in pri tem ni dobila podpore, se bo prisiljena sama
bosti s konfliktom med osebnimi vrednotami
(»nihče nima pravice do splava«) in profesinalnimi
vrednotami, npr. pravico uporabnice do samo-
opredelitve (kar pomeni tudi pripravljenost iskati
alternativne rešitve - a ne tiste, za katere misli
183
KRISTINA URBANC, MARIANA KLETEČKI
delavec/delavka, da so idealne), spodbujanje spo-
sobnosti odločanja uporabnice (kar pomeni, da
socialni delavci/delavke niso eksperti za odločanje
o tem, kaj je najboljše za uporabnika, ampak lahko
postanejo eksperti za opogumljanje uporabnikov,
da samostojno sprejemajo svoje odločitve).
Podobno je tudi v primerih, ko socialni delavec
/delavka ne more spoštovati profesionalnih vred-
not pri delu z uporabniki, ker tudi sam, sama
trenutno preživlja podobno življenjsko krizo (na
primer delavec/delavka, ki dela s partnerji, ki se
ločujejo, a se tudi sam, sama trenutno ločuje ali
ima partnersko krizo). Pogosto se dogaja, da stro-
kovnjak v tem primeru pri predpostavljenih ne
dobi podpore in razumevanja, ampak je zaradi
pomanjkanja kadrov, nemogoče premestitve aU
zaradi preobremenjenosti z delom prisiljen oprav-
ljati svoj posel, čeprav je to zanj v tem trenutku
lahko izvor konfliktov in frustracij. V tem primeru
lahko govorimo o etičnih dilemah in prav tako o
posledicah slabe prakse.
Drug nivo etičnih dilem se veže na konflikt
med dvema profesionalnima vlogama (ali več), od
katerih je ena vezana na odgovornost, skrbeti za
blaginjo in interese uporabnika, druga pa se nana-
ša na odgovornost »paznika« obstoječega družbe-
nega reda in predstavnika ustanove, ki ga zapo-
sluje. Lahko navedemo primer 18-letne uporab-
nice, ki se zaradi očetovega fizičnega in spolnega
nasilja obrne po pomoč na področni center za
socialno delo. Družina je pobegnila iz Bosne, na
Hrvaškem živijo neprijavljeni, sumimo, da oče
občasno sodeluje v tatvinah. Zaradi preobreme-
njenosti z delom in velikega števila beguncev so-
cialna delavka odlaga obisk na terenu. Razen tega
družina nima »begunskih« kartonov. Dekle se po-
tem obrne na nevladno organizacijo, ki se ukvarja
z družinskim nasiljem. Socialna delavka v nevlad-
ni organizaciji ne uspe najti dekletu nastanitve,
»ker nima urejenih papirjev«. Različne ustanove
in zatočišča jo zavračajo, ker ne izpolnjuje njiho-
vih kriterijev - ker je polnoletna, begunka, nima
potrebne dokumentacije in nazadnje je oče »še
ni posilil«, četudi s tem dnevno grozi. Socialna
delavka se odloči, da bo poskusila začasno »na
črno« namestiti dekle v psihiatrično bolnišnico
za otroke in mlade, z navodilom dekletu, da pri
sprejemu odigra simptome suicidalnosti.
Tretji nivo se veže na notranje spore osebnih
vrednot posameznika. Avtorji temu nivoju posve-
čajo posebno pozornost, ker lahko rezultati tovrst-
nih notranjih spopadov odločajo o tem, ali se bo
posamezni socialni delavec/delavka podredil
defenzivni praksi in deloval v vlogi »tehnika«, ki
mu jo zaradi vse večje birokracije dodeljuje sistem,
ali pa se bo na lastno odgovornost odločil/odločila
za refleksivno prakso, prepoznal/prepoznala etič-
ne dileme, reagiral/reagirala na njih in bil/bila v
stiku s samim/samo seboj in lastnim vrednostnim
sistemom.
Tu lahko navedemo primer matere s šoloob-
veznima otroka, ki je v obravnavi centra za social-
no delo zaradi revščine in negotovosti v spreje-
manju starševske vloge. Mati je zelo navezana na
otroke, ne znajde pa se v vodenju gospodinjstva,
pripravi obroka za otroke, dajanju pomoči pri šol-
skih nalogah. V želji, da bi imeH »tisto, kar imajo
tudi drugi otroci«, porabi denarno pomoč, ki jo
prejema, za drago in neprimerno otroško obleko
ali pelje otroke na kosilo v restavracijo. Na ta način
ji ne ostane dovolj denarja za ves mesec. S timsko
odločitvijo otroke odstranijo iz družine in jih
namestijo v dom, ob obojestranskem nestrinjanju
in žalosti matere in otrok. Dileme socialne delav-
ke, ki s tem izgubi terapevtski odnos in dotedanje
zaupanje družine ter postane »izvrševalka«, se
poglobijo s spoznanjem, da so bih s tem otroci
kaznovani, mati pa tudi ni dobila nobene pomoči,
kako razviti starševske sposobnosti ter uspešneje
skrbeti za potrebe otrok in upravljati hišni pro-
račun. Socialna delavka verjame, da bi bila mati
sposobna in motivirana za učenje veščin, ki ji
manjkajo pri opravljanju vsakodnevnih dolžnosti
(kuhanje, vzdrževanje hiše, vodenje proračuna,
nabava), če bi jo kdo učil in vodil. Sama tega ne
zmore, saj dela z veliko uporabniki in ima veliko
administrativnega dela. Tako dobiva prednost
birokracija na račun uporabnika.
»ETIKA PRAVICE« IN »ETIKA SKRBI«
Zdi se da je pri sedanji praksi poudarek na ohra-
njanju družbene kontrole, ne pa na terapiji in
negovanju. O takem sporu med vrednotami posa-
meznika in tistega, kar skupnost trenutno obrav-
nava kot moralno, pravično in zakonsko oprede-
ljeno, govori Farley (1993), ki poimenuje to kot
spor med »etiko pravice« in »etiko skrbi«, ki lahko
nastane med delom z uporabnikom pri socialnem
delavcu ali delavki. Prva je prevladujoč način mo-
ralnega razmišljanja, ki označuje strukturo moči
v skupnosti in doprinese k marginalizaciji skupin
z manj moči (na primer pripadnikov etničnih
184
NEKATERI ETIČNI IZZIVI SOCIALNEGA DELA NA HRVAŠKEM
manjšin, žensk, oseb z dodatnimi potrebami,
otrok).
V tabeli 1 so prikazane osnovne razlike med '
»etiko pravice«, osnovo moralnega razmišljanja
strokovnjaka, ki je poleg tega, da je predstavnik
svoje stroke, tudi predstavnik institucije, za katero
dela, torej »paznik družbenega reda«, in »etiko
nege«, ki jo zastopa negujoča, podporna oseba,
katere osnovni cilj je dobrobit uporabnika.
Tabela: Etika pravice in etika skrbi
Vir: Farley 1993.
Po Rodesu (1986) birokratizacija prakse spod-
buja razcep med zasebnim in profesionalnim ter
zmanjšuje moralno odgovornost socialnega delav-
ca, socialne delavke, poudarja pa njegovo, njeno
vlogo zaposlenega, zaposlene v določeni institu-
ciji, kjer zgolj »opravlja svoje delo«. To lahko pri-
pelje do paradoksa, o katerem govori avtor, ko
lahko »biti dober« delavec pomeni »obnašati se
neetično«.
Ena izmed najavljenih sprememb v okviru
predloga zakona na področju socialnega varstva
se navezuje na odpravo obstoječe enkratne social-
ne pomoči. Razprava o ukinitvi in neučinkovitosti
enkratne socialne pomoči v sistemu socialnega
varstva na Hrvaškem je med praktiki razvnela veli-
ko razprav. Nekateri menijo, da enkratne pomoči
tako ali tako ne rešujejo kroničnih problemov upo-
rabnika, drugi pa dokazujejo, da ravno zato ni
treba ukiniti še te »kaplje v morje«. Skratka,
enkratna socialna pomoč je lahko neprestan vir
konflikta, občutkov krivde in moralno-etičnih
vprašanj.
Socialni delavec si zaradi poznavanja potreb
uporabnika na primer zaželi, da mu ob odobritvi
enkratne socialne pomoči omogoči več denarja,
kot je določeno v pravilih. Če presojamo z moral-
nega stališča, tedaj ta vidik obvezuje socialnega
delavca (kije moralno bitje), da deluje z določeno
akcijo (v tem primeru, da uporabniku omogoči
več denarja). A če gre za univerzalno moralno
stališče, to pomeni, da morajo tudi drugi uporab-
niki, ki so v podobni situaciji, dobiti več denarja.
Če nekateri od njih dobijo več denarja, ga zago-
tovo ne bo ostalo dovolj za vse. Sledeč pravilom
institucije, za katero dela, predpisom in zakonu
socialne politike, se socialni delavec v tem primeru
ukloni moralnim načelom, ki se tičejo pravičnosti,
in se pri tem ne vede »neetično«. Neetično vedenje
bi v tem primeru bilo, če bi socialni delavec, ne
razmišljajoč, »vojaško« sledil pravilom institucije,
ne da bi upošteval unikatnost uporabnikove situa-
cije in njegovo osebnost. Neetično bi tudi bilo, ko
bi sledil težnji, da vprašanja stroškov, uspešnosti
in financiranja izločimo iz etičnega konteksta.
Vsekakor delovati po birokratskem modelu
prakse socialnega dela ne pomeni hkrati tudi delo-
vati neetično, V času, ko na Hrvaškem tečejo ak-
tualne razprave o deinstitucionalizaciji, se lahko
ne glede na prednosti, do katerih sta s tem v zvezi
prišla znanost in praksa, socialni delavec/delavka
znajde v škripcih, ko je treba sprejeti odločitev
npr. o namestitvi uporabnika v alternativno obliko
skrbi (rejniško družino, stanovanjsko skupnost
ipd,). Lahko se znajde pod pritiskom, da bi izbral,
izbrala poceni namestitev, ne upoštevaje njeno
primernost za uporabnika. Po Rhodesu (1986)
iskanje poceni rešitve še ne pomeni tudi neetične-
ga vedenja socialnega delavca/delavke, če upošte-
vamo, da bi zaradi večjih stroškov pri izbiri najus-
treznejše »alternativne« oskrbe za posameznega
uporabnika najverjetneje zmanjkalo sredstev za
oskrbo drugih uporabnikov.
Čeprav se odločitve o višini stroškov enkratne
socialne pomoči, o definiciji zlorabljanja in zane-
marjanja, o namestitvi uporabnika v ustanovo ali
alternativnih oblikah skrbi sprejemajo na višjih
instancah (v resornih ministrstvih, vladi ipd.).
185
KRISTINA URBANC, MARJANA KLETEČKI
vendarle ne odvzemajo socialnemu delavcu, delav-
ki odgovornosti, da te odločitve preveri v vsakem
posameznem primeru in jih sprejme kot izziv. To
pomeni delovati refleksivno, ne oziraje se na mo-
del, v okviru katerega se odvija socialna praksa.
V nasprotnem primeru socialni delavec, socialna
delavka sprejme defenzivno pozicijo, ki podpira
birokratizacijo prakse in reducira njegovo, njeno
vlogo na tehnično izvajanje odločitev in predpisov.
ETIČNI PROBLEMI
KONCEPTA OKREPTIVE
Ker je v praksi socialnega dela na Hrvaškem ak-
tualen koncept okrepitve uporabnika, menimo,
da je pomembno pogledati tudi nekatere etične
probleme, ki jih lahko sproži uporaba tega kon-
cepta. Ko upravno telo kakšne skupnosti pod pri-
tiskom različnih akcij okrepitve napravi revizijo
svoje prakse z namenom, da bi postala manj dis-
krimanitorna (odločijo se, na primer, da bodo v
upravi zaposlili več žensk ali invaHdnih oseb aU
pa več pripadnikov druge etične ali verske skup-
nosti), po Gibbonu (1990) to ni nujno sprejeto
kot zmaga. Avtor meni, da take prilagoditve služijo
preprečevanju radikalnih sprememb in imajo
dolgoročno za cilj ohranjanje moči.
Paradoks, ki se pri tem pojavlja, je, da lahko s
pomočjo take okrepitve tisti, ki ima očitno več
moči, odloča, kdo je oni, ki ga je treba okrepiti,
in v kakšno vrsto resnice ga je treba prepričati.
»Okrepiti koga« pogosto implicira, da kdo z več
moči zmanjša moč koga drugega in jo dodeli
tretjemu, ponovno iz pozicije moči.
Kdor k delu z uporabniki pristopa z vidika,
da je cilj in želja vsakega uporabnika »izgledati in
delovati« čimbolj podobno kot »normalni« pripad-
niki skupnosti, bo najverjetneje izvajal velik pritisk
na uporabnika, ki bo, ne glede na vloženi trud,
izgubil bitko z »normalnostjo«. Sporočilo, ki ga
pomagač pri tem pošilja, je zelo izključujoče in
ultimativno, saj je edini cilj, vreden truda, »biti
normalen« in »opravljati normalne aktivnosti kot
večina ljudi v skupnosti«. V tem pomenu upo-
rabniku preostane, da se poskuša asimilirati v
vrednostni sistem skupnosti ali da dolgoročno trpi
zaradi svoje »nenormalnosti«.
Pojem okrepitve predpostavlja, da imajo neka-
teri posamezniki aU skupine v skupnosti preveč
ali dovolj moči, drugi pa premalo ter je zahtevajo
več. V tem kontekstu imajo zdravstveni, izobraže-
valni in socialni sistemi določeno vlogo pri vzdrže-
vanju zatiranja na najnižjem možnem nivoju učin-
kovitosti, da bi bih na ta način koristni vladajo-
čemu razredu. Njihova naloga je širiti in podpirati
idejo, da svet kljub nekaterim primanjkljajem spo-
štuje pravila in pravico. Če se vseeno najde kdo,
ki ima probleme, lahko za to krivi samo sebe, star-
še, različne povzročitelje bolezni in nesrečo. Če
se ne more strinjati s takim vzročno-posledičnim
pristopom, obstajajo tudi represivni ukrepi, ki so
jih tisti na poziciji moči pripravljeni uporabiti, da
bi ga prepričali.
Po Gommu (1999) je strokovnjak tisti, ki ima
moč, in če gre med izvajanjem profesionalne uslu-
ge kaj narobe, strokovnjak odloči, kako se bodo
stvari izboljšale. O kompetentnosti in standardih
dobre prakse odločajo navadno samoregulativna
telesa, kot so profesionalna združenja, etični od-
bori in podobno. Dokler torej strokovnjaki igrajo
po pravilih svojih profesionalnih teles in etičnih
kodeksih, monopoliziranje moči v pomagajočem
odnosu rabi »najboljšim interesom uporabnika«
in »za njihovo dobro«. Pri tem so strokovnjaki
(in ne uporabniki) tisti, ki identificirajo uporabni-
kove potrebe in odločajo o najboljšem načinu nji-
hove zadovoljitve. Običajno ta način ne prispeva
k osamosvajanju uporabnika, ker ne deluje v smeri
odstranjevanja ovir v skupnosti, temveč »krepi«
uporabnika s pomočjo servisa, ki ga ponuja skup-
nost, in ga tako še oddalji od možne samostojnosti.
V okviru takega birokratskega koncepta okre-
pitve strokovnjaki ohranjajo pravico, da vedo, kaj
uporabniki potrebujejo, uporabniki pa po pravilu
potrebujejo tisto, kar strokovnjaki želijo, da potre-
bujejo. Na ta način je uporabnikom onemogoče-
no, da sami definirajo in zadovoljujejo svoje po-
trebe. V tem smislu strokovnjaki, servisi in insti-
tucije izkoriščajo uporabnike. Postavljajo jih v
vlogo potrošnika, fokus dela je na izvajanju uslug,
izvor moči pa so pravilniki, statuti in predpisi, in
vse to se odvija po principih »promoviranja ob-
čega dobrega«.
Z vsem tem nikakor ne želimo zanikati pozi-
tivnih strani koncepta okrepitve, temveč pokazati
na nekatere možne paradokse, ki jih je treba
upoštevati pri izvajanju refleksivne prakse.
SKLEP
Socialni delavec, socialna delavka, ki izvaja refle-
ksivno prakso v vlogi posrednika, posrednice med
186
NEKATERI ETIČNI IZZIVI SOCIALNEGA DELA NA HRVAŠKEM
uporabnikom in sistemom uslug, se zaveda, da
realnost sestavlja veliko interesnih in družbenih
skupin, od katerih so nekatere močnejše od dru-
gih, vse pa si želijo priskrbeti vire prihodkov in
najboljše možne pozicije v skupnosti. Njegova,
njena praksa je zatorej sestavljena iz pazljivega
balansiranja med interesi posameznika in skupin
ter spodbujanja slednjih k dialogu.
Refleksivna praksa sprejema in prepoznava
etične dileme, konflikte dolžnosti in konflikte
osebnih in profesionalnih vrednosti. Socialni de-
lavec, socialna delavka je pripravljen, pripravljena
na tveganje, ki ga prinese prevpraševanje odloči-
tev in pravil »višjih instanc«, ima zaupanje v svoje
vrednote, je v stiku s samim, samo seboj, svojimi
občutki in mislimi glede vsakega posameznega
primera in se poskuša učiti iz vsakega aktualnega
moralno-etičnega spopada. Potrditev in podporo
za to dobiva v superviziji, ki jo doživlja kot svoj
lastni kreativni prostor. Dolgoročno si ni mogoče
predstavljati, da bi se socialni delavec, socialna
delavka zmogel, zmogla soočiti z navedenimi iz-
zivi, če nima možnosti, da predela nastale dileme
v varnem, spodbujajočem supervizijskem okolju
z ustrezno izobraženim supervizorjem.
Taka oblika profesionalne pomoči ni dostopna
vsem delavcem, delavkam sistema socialnega var-
stva; tisti socialni delavci, delavke, za katere sistem
ni poskrbel, v trenutkih reševanja etičnih kriz osta-
nejo brez supervizijske podpore, ali pa so odvisni
od lastnih sredstev in iznajdljivosti. Ta neregulira-
na potreba za supervizijo odpira nove probleme.
Prvič, supervizija ostaja dostopna samo manjšemu
številu srečnežev. Drugi aktualni problem se na-
naša na množični pojav »samooklicanih« supervi-
zorjev, od katerih mnogi niso ustrezno usposob-
ljeni za izvajanje supervizije v psihosocialnem
delu, niti nimajo supervizije za svojo supervizijo.
Tretji problem, ki nastane kot posledica prejšnjih,
je samovoljno določanje cen, kriterijev in pogojev
izvajanja supervizije. Zato je odgovornost sistema
socialnega varstva, da za svoje delavce zagotovi
ustrezen kreativni supervizijski prostor.
A to ni ključ do rešitve vseh etičnih dilem, ker
je socialni delavec, delavka odgovoren, odgovorna
lastnim moralnim principom, uporabnikom, pa
tudi principom ustanove, ki jo predstavlja (Urbane
2001). Prav tako bi bilo napačno na supervizijo
gledati kot na »sedativ« za strokovnjake, glede na
nezadovoljive ukrepe socialne politike, ki ne omo-
gočajo primerne pomoči uporabnikom. Vendar
bodo poznavanje lastnega in profesionalnega si-
stema vrednot, kontinuirano delo na sebi, pozna-
vanje (in spreminjanje) zakonskih predpisov in
kontinuirana supervizija omogočile strokovnja-
kom ozavestiti dileme, oblikovati lastno stališče v
specifični situaciji ter z več samozavesti pristopiti
k reševanju problema skupaj z uporabnikom.
187
kristina urbanc, marjana kletečki
LITERATURA
M. Farley ( 1993), Feminism and Universal Morality. V: G. Outka, J. Reeder (ur.). Prospects of Common
Morality. Chichester: Princeton University Press.
P. Gibbon (1990), Equal Opportunity Policy and Race Equality. Critical social policy, 28: 5-24.
R. GoMM (1999), Issues of Power in Health and Welfare. V: J. Walmsley, J. Reynolds, P. Shakespeare,
R. WooLFE (ur.). Health, Welfare and Practice. London: Sage Publications.
M. Rhodes (1986), Ethical Dilemmas in Social Work Practice. Boston: Routledge and Kegan Paul.
K. Urbano (2000), Osobna i profesionalna odgovornost socijalnih radnika u promicanju kvalitete
života osoba s tjelesnom invalidnošću. V: II. Hrvatski simpozij o cerebralnoj paralizi: Kvaliteta
življenja osoba s cerebralnom paralizom (Zbornik radova). Zagreb: Hrvatski savez udruga cerebralne
i dječje paralize (89-94).
— (2001), Etika i vrijednosti u socijalnom radu. Ljetopis studijskog centra socijalnog rada, 8, 2: 153—
162.
188
PREMISLEK
NEUSKLAJENA ZAKONODAJA IN UGOTAVLJANJE INVALIDNOSTI
Spreminjanje zakonodaje in očitno nepovezano
delo ključnih akterjev pri pripravi določenih za-
konskih sprememb je v slovenski prostor prineslo
nekatera neskladja v sistemu ocenjevanja inva-
lidnosti.
Problem neskladnosti delovanja posameznih
komisij za ocenjevanje invalidnosti v Sloveniji bom
predstavila iz zornega kota strokovnih komisij za
ugotavljanje lastnosti invalidne osebe (v nadalje-
vanju SK) po Zakonu o usposabljanju in zaposlo-
vanju invalidnih oseb (v nadaljevanju ZUZIO),
ki delujejo pri Zavodih RS za zaposlovanje (v
nadaljevanju ZRSZ). Člani SK po ZUZIO se tako
v zadnjem času upravičeno srečujemo z mnogimi
vprašanji in dilemami pri svojem delu.
ZUZIO velja od leta 1976, v tem času pa se je
zakonodaja s področja zaposlovanja, pokojnin-
skega in invalidskega zavarovanja, socialnega var-
stva in drugih področij, ki so povezana z usposab-
ljanjem in zaposlovanjem invalidov, bistveno spre-
menila. ZUZIO določa, da se »s tem zakonom
urejata usposabljanje in zaposlovanje invalidnih
oseb, ki zaradi svoje telesne ali duševne prizade-
tosti potrebujejo pri usposabljanju in zaposlovanju
posebno strokovno pomoč in ki imajo pravico do
posebnega družbenega varstva, nimajo pa tega
varstva kot invalidne osebe zagotovljenega po dru-
gih predpisih«. V ta namen je lahko bil brezposel-
nim osebam, ki niso imele možnosti pridobiti sta-
tusa invalida po drugih predpisih, priznan status
invalidne osebe po ZUZIO, če je šlo za tolikšno
prizadetost, da je vplivala na zmanjšano delovno
zmožnost. S tem statusom so se lahko brezposelne
osebe prednostno vključevale v programe poklic-
ne rehabilitacije in vse druge programe aktivne
politike zaposlovanja (v nadaljevanju APZ). Osebe
s statusom invalida so bile in so še vedno ciljna
skupina pri vključevanju v vse programe. Danes
je po členu 4. b. Zakona o zaposlovanju in zavaro-
vanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju
ZZZPB) vključitev v programe APZ temeljna pra-
vica vseh brezposelnih oseb. Program APZ za leto
2002 pa pri vsakem ukrepu določa ciljne skupine,
ki se lahko vključujejo v določene ukrepe. Če je
torej vključitev v ukrepe APZ pravica vseh brez-
poselnih oseb in če so ciljne skupine za vključitev
v posamezne programe vnaprej določene, se po-
gosto vprašamo, aH je status invalidne osebe po
ZUZIO sploh smiselno priznavati. Poleg tega
vemo, da za vse življenje zaznamujemo tiste, ki
pridobijo omenjeni status, in da je trend v svetu
»zmanjšanje invaHdizacije«, zlasti take, pri kateri
osebe s priznanim statusom ne pridobijo posebnih
pravic in ne uživajo posebnega družbenega var-
stva, kot govori ZUZIO.
V praksi se dogaja, da invalidske komisije pri
Zavodu za pokojninsko in invaHdsko zavarovanje
(v nadaljevanju ZPIZ) obravnavajo osebe, ki ne
izpolnjujejo pogojev za pridobitev pravic. V takih
primerih priznajo kategorijo invalidnosti brez pra-
vic in s tem opravijo ocenitev, ki je po ZUZIO v
pristojnosti SK.
SK je lahko na podlagi ustrezne dokumentacije
brezposelno osebo tudi ocenila kot trajno aH za-
časno nesposobno za pridobitno delo. V takih pri-
merih se je brezposelna oseba na podlagi izdanega
sklepa lahko odjavila iz ZRSZ in uveljavljala ustre-
zne pravice na centru za socialno delo. Zakon o
spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem
varstvu je v svojem 33. členu določil, da trajno
nezmožnost ugotavlja (samo) invalidska komisija
po predpisih ZPIZ. V primeru, da se brezposelna
oseba, ki je bila po ZUZIO na SK, ocenjena kot
nesposobna za pridobitno delo, odjavi iz ZRSZ,
na centru za socialno delo ne more uveljavljati
pravice do trajne denarne socialne pomoči. Pred-
hodno si mora še iz invaHdske komisije pri ZPIZ
pridobiti ustrezno dokumentacijo.
Postopki se torej podvajajo, delo SK po ZU-
ZIO pa se je z Zakonom o spremembah in dopol-
nitvah Zakona o socialnem varstvu in načinom
delovanja invaHdskih komisij po ZPIZ, povsem
izničilo.
Pri pripravah nove zakonodaje in pri spremi-
189
PREMISLEK
njanju že obstoječe bi bilo nujno potrebno inter-
disciplinarno sodelovanje, da ne bi prihajalo do
neskladij, podvajanja in posledično neprijetnih
situacij, v katerih se najslabše počutijo vedno
obravnavane osebe.
Andreja Črnko
LITERATURA
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999), Ur. 1. RS, 106/99.
Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb (1976), Ur 1. SRS, 18/76.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu (2001), Ur 1. RS, 26/01.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti
(1998), Ur.l. RS, 69/98.
190
RECENZIJA
Srečo Dragoš, Vesna Leskošek (2003), Družbena neenakost in socialni kapitai.
Ljubljana: Mirovni inštitut.
v vsej knjige Družbena neenakost in socialni kapi-
tal se tako v teoretskem kakor praktičnem delu
srečujemo predvsem s problemom stigmatiziran]a
in pojmovanja, ki pripelje do neenakosti, izključe-
nosti, osamljenosti ipd. Na podlagi negativnih ste-
reotipov si zgradimo sistem mišljenja, ki je največ-
krat drugačen od realne ocene stanja. Zato so še
vedno cenejša stanovanja v Novih Fužinah kot v
Trnovem, kjer je v resnici veliko več kriminala. V
javnosti pa zaradi stereotipov o ljudeh iz bivših
jugoslovanskih republik velja ravno narobe.
Take poenostavitve so značilne za našo druž-
bo, za katero je prej značilno sledenje večini kakor
kritično ocenjevanje. Zato avtorja že na začetku
poudarita pomen ideologije in poenostavljanja.
Se posebej se ustavita ob neresničnih in nevarnih
poenostavitvah, ki jim rečemo predsodki, njihova
posledica pa sta izključevanje in nasilje. Biti izklju-
čen pomeni imeti manjši dostop do možnosti, ki
bi jih imeli sicer.
Družbeno neenakost v Sloveniji avtorja pove-
zujeta zlasti s tranzicijo in vstopom v tržno dru-
žbo, in za dobro razumevanje kritično pogledata
v zgodovino, v socializem. Primerjava z liberalnim
kapitalizmom pokaže, da sta oba sistema enako
brezbrižna do družbene neenakosti. S tržno eko-
nomijo narašča družbena neenakost, ki je pri nas
še vedno nižja kot v Evropi. Ravno tu je iskati
vzroke za neaktivnost politike, javnosti in služb
za ta problem. Ironično je, da je ekonomska uspeš-
nost odvisna ravno od neenakosti. Začetna vklju-
čenost ali izključenost lahko v kapitalizmu prinese
dolgo borbo za enake možnosti pri različnih do-
sežkih v življenju. Nastane družbena neenakost,
ki je povezana z močjo, bogastvom in ugledom.
Skupine aH posamezniki, ki imajo moč, se dvig-
nejo nad druge. Večkrat šele zgodbe ljudi, ki živijo
v revščini, povzročijo zaskrbljenost.
Med neenakostjo in revščino obstaja povezava.
Mogoča je neenakost brez revščine, revščina pa
navadno nastane zaradi neenakosti. Toda revščino
je mogoče odstraniti. So gibanja v Sloveniji za
odpravo revščine dovolj močna? Avtorja ugoto-
vita, da javnost prekriva podatke s tolažbo, da je
odstotek revščine v Sloveniji majhen.
Drug pojem, ki je ključnega pomena za razu-
mevanja današnje blaginje, je socialni kapital. To
so interakcijske lastnosti mrež, ki posamezniku
omogočajo dosegljivost in rabo različnih virov.
Tako posameznik kot skupina, lahko v različnih
obdobjih zavzemata različne položaje in imata s
tem različne dostope do izkoristkov posameznih
kapitalov.
Teorijo zgoraj omenjenih pojmov avtorja do-
bro prikažeta prek praktičnega opisa slovenske
prestolnice. Raziskava jasno pokaže, kje so mož-
nosti za vključevanje aH izključevanje v posamez-
nih občinah, v treh mestnih, treh primestnih in
štirih obrobnih občinah. Razkriva nam resnično
podobo slovenske prestolnice in tudi nekatere pre-
dloge oz. ideje za spremembe. Avtorja ne ostaneta
zgolj pri golem analiziranju, temveč se kritično
dotakneta slovenskega družbenega sistema, še
več, izluščimo lahko ideje za zmanjšanje socialne
neenakosti. Pogrešamo le podrobnejše opise lokal-
ne skupnosti, s katerimi bi si lahko bralec, bralka
ustvaril, ustvarila svojo kritično sliko oz. zgodbo.
Danes znova pripisujejo močan pomen lokalni
skupnosti. Po desetletjih izločevanja in izključe-
vanja »posebnežev« iz lokalne skupnosti iščejo
nove alternative. Eden od odgovorov je pomoč
lokalne skupnosti. Avtorja poudarita pomen iz-
gube krajevnih skupnosti in s tem izgubo prostora.
To ima dolgoročne negativne posledice za razvoj
skupnosti in participacijo ljudi. Pripadnost, vklju-
čenost in skupne akcije se v velikem prostoru kaj
hitro izgubijo. Posledično se zmanjša informira-
nost, to pa že lahko pripelje do osamitve in po-
glabljanja družbene neenakosti.
Skupnih prostorov skorajda ni. Druženje po-
gosto poteka v gostilnah, vendar to ni pravo druže-
nje, saj so določeni prebivalci iz tega izvzeti. Več-
krat uporabljamo izraz »spalno naselje«, kjer ne
gre več za skupne aktivnosti, pripadnost ipd.
191
RECENZIJA
Iz interpretacije raziskave se mi zdi izredno
zanimiva primerjava mestnega središča s prostor-
sko obrobnimi skupnostmi. Ena od zanimivosti
je ta, da so prebivalci mestnega središča bolj od-
prti, mreže se vzpostavljajo čez skupnostne meje,
so bolj zaupljivi in angažirani pri izražanju svojega
mnenja. V vaških skupnostih pa je večkrat najti
solidarnost in pomoč. Težje dostopne primestne
skupnosti večkrat puščajo ljudi osamljene, kar
lahko pripelje tudi do samomora. Podobno zani-
mivih primerjav je v interpretaciji raziskave še
veliko. Ravno zaradi primerjave ima raziskava še
posebno vrednost, saj dostikrat zamenjujemo in
posplošujemo pojme.
Stvari se zapletejo, ko dodamo še realnost ne-
enakosti, torej ko vključimo ljudi, ki nimajo dru-
žbene moči in so brez vpliva na mestno politiko.
Priseljenci iz bivših jugoslovanskih republik osta-
jajo na obrobju in živijo v revščini, med seboj pa
razvijajo mrežo samopomoči. Pri mnogih posplo-
ševanjih gre tudi za prikrivanje dejstev, s katerimi
se naša država ne more hvaliti. V knjigi so dejstva
vidna in jasno postane, da izključujemo mnoge
skupine, ki nimajo »naših« korenin. Tako se tudi
v Ljubljani in okolici zgodi, da nekatere skupnosti
ostanejo brez elektrike ali vode in izolirane od
informacij. Ravno informacije se širijo s povezo-
vanjem ljudi. Informacije pomenijo dostop do re-
sursov, možnost za aktivno vključitev, neinformi-
ranost pa pomeni slabše duševno počutje ljudi.
Nedostopnost do različnih resursov ima še
globlje in dolgotrajnejše posledice v življenju
posameznikov, katerih vsakodnevno življenje je
zelo otežkočeno, krepita pa se njihova pasivnost
in nezaupanje.
Na koncu avtorja nakažeta še načine za prema-
govanje družbene neenakosti. Najpomembenjše
bi bilo vlaganje v odnosne mreže, s čimer bi se
krepila skupnost in vsakdanje življenje posame-
znikov. Revščino in socialno izljučenost najpogo-
steje rešujemo z ekonomskim mišljenjem, vendar
to ni dovolj, vsekakor pa nima dolgoročnejših po-
sledic. Dolgoročnejšo perspektivo najdemo prav
v navezavi na idejo socialnega kapitala.
Urša Rozman
192
POVZETKI
Blaž Mesec
PRIMER KVAZI SISTEMSKE SOCIOLOŠKO-ORGANIZACIJSKO USMERJENE TEORIJE SOCIALNEGA DELA
Izr. prof. dr. Blaž Mesec predava metodologijo na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
V okviru širše zasnovanega pregleda teorij socialnega dela, ki naj bi postopoma zapolnil veliko
praznino v slovenski strokovni literaturi s področja socialnega dela, je prikazana teorija socialnega
dela Pincusa in Minahanove, ki je pomemben poskus prevladanja tradicionalne delitve metodike
socialnega dela na delo s primerom, skupinsko delo in skupnostno delo. V članku je ta teorija poime-
novana kvazi sistemska in organizacijsko-sociološka. Značilno zanjo je protislovje med nasprotovanjem
omenjenemu uveljavljenemu razlikovanju metod, strukturalističnim zavzemanjem za egalitarizacijo
odnosov, participacijo uporabnikov in zagovorništvo na eni strani in prevzemanjem funkcionalistične
»sistemske« terminologije na drugi, ob tem pa avtorja sploh ne upoštevata bistvenih pojmov sistemske
teorije. Njuna zasluga je, da sta opozorila na dejansko povezanost različnih ravni dela tudi pri delu
na posameznem primeru.
Ključne besede: teorija socialnega dela, metode socialnega dela, sistemska teorija.
Darja Kuzmanlč Korva
STRATEGIJA OBLIKOVANJA MREŽE PLURALNIH IZVAJALCEV
Mag. Darja Kuzmanič Korva je sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije z izkušnjami v
varstvu odraslih in skrbništvu in v usklajevanju programov in izvajalcev na področju socialnega varstva.
Delo na področju socialnega varstva je namenjeno skupnosti, torej lokalni ravni, na kateri se zago-
tavljajo posebne socialno varstvene storitve. Pravzaprav ni pomembno, ali storitve izvaja javna služba,
neprofitno-volonterska organizacija, zasebnik ali neformalna mreža. Problemi, ki jih rešujejo različni
izvajalci na področju socialnega varstva, so tako obsežni, da univerzalnega odgovora na zahteve in
probleme lokalne skupnosti ne more zagotoviti en sam izvajalec. Še slabše je, če zaradi pomanjkanja
medsebojnega profesionalnega delovanja in izoHranosti ne more zadovoljiti potreb v skupnosti niti
več različnih izvajalcev, ki prelagajo zaznane probleme drug na drugega. Pomoč na področju socialnega
varstva je učinkovita le, če je zagotovljena takoj. V praksi se kaže, da izvajalci, ki se ukvarjajo z
reševanjem določenega problema, niso med seboj usklajeni, zato ga rešijo manj ustrezno in pozneje.
Nujno je treba vzpostaviti pretok informacij o vseh izvajalcih, ki izvajajo ustrezno pomoč. S tem
omogočimo prepoznavnost izvajalcev in damo uporabniku možnost izbire. Delo na področju social-
nega varstva bo učinkovito samo, če bomo povezali izvajalce v enovit sistem in ustvarili pretok
informacij o programih in storitvah, ki jih ponujajo na lokalni in državni ravni.
Ključne besede: sinergija, mreža izvajalcev, javne organizacije, neprofitno-volonterske organizacije,
zasebne organizacije.
Kristina Urbano, Marjana Kletečki
NEKATERI ETIČNI IZZIVI SOCIALNEGA DELA NA HRVAŠKEM
Doc. dr. Kristina Urbane, socialna delavka, predava socialno delo s posameznikom in ustvarjalne metode
v socialnem delu na Študijskem centru socialnega dela Vseučilišča v Zagrebu. Marjana Kletečki je
socialna delavka, zaposlena na Centru za socialno delo »Trnje« v Zagrebu, kjer izvaja polivalentne
oblike socialnega dela, in dolgoletna sodelavka Študijskega centra socialnega dela.
Težnje k birokratizaciji prakse socialnega dela, pa tudi vse bolj restriktivni in rezidualni zakoni socialne
politike postajajo vse večji vir etičnih dilem, s tem pa tudi profesionalnega stresa za socialne delavce.
S pomočjo analize primerov obstoječe prakse, zakonskih usmeritev in novejše literature s tega področja
avtorici razlikujeta več ravni etičnih dilem, v okviru katerih se najpogosteje pojavlja konflikt med
193
POVZETKI
avtorici razlikujeta več ravni etičnih dilem, v okviru katerih se najpogosteje pojavlja konflikt med
vrednotami in etičnimi načeli. Enoznačnih in univerzalnih odgovorov na tovrstne probleme ni, zato
avtorji poudarjajo pomembnost dviga profesionalne kompetentnosti socialnih delavcev in ozaveščanje
osebnega sistema vrednot in verovanj. Nedvomno v teh procesih, tako v praksi kot pri izobraževanju
socialnih delavcev na Hrvaškem, igra vse pomembnejšo vlogo supervizija kot specifična oblika podpore
in pomoči socialnim delavcem.
Ključne besede: etika, konflikt vlog, birokratizacija, supervizija.
194
ABS TRACTS
Blaž Mesec
A CASE OF QUASI SYSTEMIC SOCIOLOGICAL-ORGANISATIONAL THEORY OF SOCIAL WORK
Dr. Blaž Mesec is associate professor of methodology at University of Ljubljana School of Social Work.
In the framework of a broader review of social work theories, which in perspective should fill the gap
in Slovenian professional literature in social work, the theory of Pincus and Minaban has been pre-
sented as an historically important attempt to overcome the traditional division of social work meth-
ods into case work, group work and community work. The theory is conceived by the reviewer as a
quasi systemic organizational-sociological theory. It's main characteristic is a contradiction: on the
one hand it rejects the traditional division of methods and pleads for the equalization of the client-
worker/service relationships, for the participation of users, and for advocacy, while on the other
hand it uses the »systemic« terminology. At the same time its authors do not consider the basic and
essential concepts of the systemic theory. Nevertheless, the authors succeeded in demonstrating the
connectedness of different levels of work on a case and thus the connectedness of the three methods.
Keywords: theory of social work, social work methods, systemic theory.
Darja Kuzmanič Korva
STRATEGIES FOR THE FORMATION OF A NETWORK OF PLURAL PROVIDERS
Darja Kuzmanič Korva, M. A., is the executive secretary of the Council of Slovenian Social Work
Centres, experienced in care for adults and tutelage and in co-ordinating programmes and providers in
the field of social welfare.
Work in the field of social care is intended for the community, that is, for the local level on which
special social-care services are provided. It is of little importance whether the services are carried
out by public offices, non-profit voluntary organisations, private agencies or informal networks. The
problems occupying the various providers in the field of social care are so vast that no single pro-
vider can achieve a universal response to the demands and problems of local community. It is still
worse if, because of isolation and the lack of professional co-operation, even a group of different
providers cannot satisfy community needs but only pass it on. Help in the field of social care is only
efficient if it is provided at once. In practice, the providers who deal with a certain problem are often
uncoordinated, so they solve it less adequately and later. It is urgent to make available the informa-
tion on all providers who carry out the needed service. Work in the field of social care will only be
efficient if providers are linked into a unified system and the information on programmes and serv-
ices offered on the local and state levels are made available.
Keywords: synergy, provider network, public organisations, non-profit voluntary organisations, pri-
vate organisations.
Kristina Urbane, Marjana Kletečki
SOME ETHICAL CHALLENGES OF SOCIAL WORK IN CROATIA
Dr. Kristina Urbane is a social worker and a senior lecturer of social work with individuals and of
creative methods at the University of Zagreb Social Work Study Centre. Marjana Kletečki is a social
worker, employed at "Trnje" centre of social work in Zagreb for polyvalent forms of social work, and a
long-term associate of the University of Zagreb Social Work Study Centre.
The tendencies to bureaucratise social work practice as well as increasingly restrictive and residual
legislation in the field of social policy are becoming a rich source of ethical dilemmas, and hence of
professional stress for social workers. By help of case analyses from the existing practice, legal direc-
tions and recent literature from the field the authors distinguish several levels of ethical dilemmas.
195
ABSTRACTS
tions and recent literature from the field the authors distinguish several levels of ethical dilemmas,
which most often contain the conflict between values and ethical principles. There are no single or
universal responses to such problems, and the authors generally emphasise the importance of the
elevation of professional competence of social workers and of the reflection of personal systems of
values and beliefs. Undoubtedly in these processes, both in social work practice and education in
Croatia, supervision plays an increasingly important role as the specific form of support and assist-
ance to social workers.
Keywords: ethics, conflict or roles, bureaucratisation, supervision.
196
IZDAJE VISOKE SOLE ZA SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja
ranljivih skupin
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele
spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie
sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje: Feministične
raziskave za socialno delo
Naročila: Knjižnica VŠSD, Topniška 53, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Vesna Leskošek, Zavrnjena tradicija: ženske in ženskost v slovenski zgodovini od
1890-1940. Ljubljana: Založba/* cf.
Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf.
Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Skofja Loka: Inštitut
za samorazvoj
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT.
Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf.
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf.
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf
Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju
mladinskega prava. Ljubljana: /* cf.
David Šalamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /
*cf.
Založba /* cf., Slomškova 15, 1000 Ljubljana, (061) 1544451, zoja.skusek@guest.arnes.si
KAKO NAJ BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
oddaja
Prispevek, poslan za objavo v Socialnem delu, ne sme biti v postopku za objavo v drugi reviji ali
drugem mediju.
Besedilo je treba oddati v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate
ga lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje, pošljete kot priponko po elektronski pošti.
format
Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoli ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoli pol avtorske
pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari.
Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neforma-
tirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov!
Pri alinejah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje!
Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (L, 1.1., 1.1.1.
...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov!
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni)
uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v
besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice {ibid., et al. ipd.) pišite ležeče aU
podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.: ...
igra [play]...; s tem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo
...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate
besedilo, ki rabi velike črke.
opombe
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte
računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko
takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi
številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj.
takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti.
Grafični materiah naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je
tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte
internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil!
viri
Avtor/ica mora sam/a zaprositi za dovoljenje, če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim
pravicam, in a vse tako gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira.
Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem
redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden).
Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo!
Seznam naj bo urejen kakor tile zgledi:
M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza v
Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon-
don: Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experimen-
tal Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
kako naj bo urejeno besedilo za obiavo v časopisu socialno delo
- (1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destruction of Reality. /. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54-60.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju.
Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrstice zaznamu-
jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
reference
Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi
Čačinovič Vogrinčič 1993) ...«, in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur.« ipd.).
Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ali
urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87) ...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v
oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi (ibid.) je ...«. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite
»ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, aH »op. cit.«, kadar navajate isto delo, a
drugo stran v njem, npr.: »... {op. cit.: 121) ...«
priloge
Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica.
Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek,
ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v
tretji osebi.
Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi)
prispevka. Ne uporabljajte formulacije tipa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave ...« ipd., temveč
te rezultate (aH sklepe ipd.) na kratko obnovite.
Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz
naslova!
Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka
za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«).
Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtorju/avtorici v angleščino.
Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate!
recenziia
Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenzija
je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja kar dolgo. Če
dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v predvidenem
roku.
social work
Vol. 42, April 2003, Part 3
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of tiie Editors
Topniška 31,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 1) 2809260, fax 2809270
e-mail socialno.delo@uni-l].si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Published in six issues per year
socialno delo 42 (2003), 3
ISSN 0352-7956	UDK 304+36