Stev. 1. Tečaj I. K SLOUANSKA KNJIŽNICA LJUBLJANA ČS G 148/1889 070 . 487 9005727,1-24 '.■/i, Brus« izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po dogovoru, sicer pa po 4 kr. vrsta. ?ld. Te a; „Brusova" pesem, Brusim, brusim škarje, britve, Glave puhle, glave plitve, Nose dolge, škrbe razne, Grbe grde, buče prazne. Vsi ti morajo na „Brus", Ob, to bode „Hochgenuss!" Hitro, hitro brus se goni, Zdaj na njem je kakšen Toni, Ali Linhart in pa Sima Potem Fekete prikima. Mahnič, Feuš in Kulavic Naj pokusijo naš „Witz". Brusiti bo vedno dosti, Zdaj predpustom in v posti. V Trstu, Celji, Mariboru, V dunajskem državnem zboru, Kjer rešuje se budget In je večkrat kakšen „Gfrett". Da ne pride „Brus" iz tira, Ne zadene ga ovira: Pomagajte, priskočite Vragom čitajte levite, „Brusu" bode vsakdo kum, Kdor je z nami, ^nobiscum". Kdor pod našo je zastavo Črti silo, ljubi pravo, Se poganja za resnico Krasno iz nebes devico. On odločen je značaj. Tacih Bog nam mnogo daj! In klobasa brez črevesa, Gozd zeleni brez drevesa, Kar tornister brez vojaka, Kar so goske brez gosaka, Brez primankljaja budget In brez ljubice kadet; Kar brez trtne uši Reiehel, Brez zobovja gospod Paichel, Brez šivalnih strojev Jax, Drsanje brez „halifax", Kar so polži brez lupin, Kar zvoniki so brez lin, Kar terejalka je brez bolh, Kranjski pa brez dlake polh, Kar konjič je brez kopit, Ovca cela, volk pa sit, Kar je kožuh brez kocin, Mastni žganjci brez tropin; Opera kar brez terceta, Stara baba brez kofeta, Kar je brez svetnikov prat'ka, Debeluh pa brez podbradka, Kar brez papeža je Rim, Kar je brez kuriva —■ dim Kar je dama brez nazadka, *) To je Mahnič brez dodatka. * *) Nazadek je nekda slovenski izraz za „Cul de Pariš". Stavec Podvrbosmuk. K. f M. t B. t Te črke pomenjajo sv. tri kralje, utegn ej o se pa citati tudi tako: Dr. Mahnič brez dodatka Kar je malin brez vode, Kar Ljubljana brez megle, Kar obutev brez podplata, Kar je „Vera" brez Pilata Kanonir, Mannlicher, Bajonet, Konjištvo, Municija, Barake, Kapitan, Maršal, Boben Krakov 0, Mod lin, Brest-Litevsk Kam, Marširali Bomo? Kurir, Marod, Bandaže Krogle, Meč, Bismarck Križev, Mnogo Bode! 9005727,1-24 O Mahničevem »Rimskem katoliku" piše nam častitljiv gospod župnik tako: ,, Človek res ne ve, kaj bi pri teh doktorjih theologije bolj občudoval: ali jednostransko -— abotno naivnost, ali mohamedski fanatizem, ki ga bruhajo iz sebe, — ali brezmerni napuh in grdo nadutost, ki se kaže v teh svetnikih! In ta sofistika! Židovski farizeji in Sokratovi sofisti, to so bili pravi šušmarji v zavijanji in njih podlost bila je prava poštenost v primeri ž njimi. In te baže ljudje domišljajo si resno, da predstavljajo pristno „učenost". Mislijo tudi, da koristijo „dobri stvari" ! Koliko somišljenikov ima Mahnič v Ljubljani, tega ne vem. V Mariboru je do sedaj nekda samo jeden, ki bi goriškemu Radamantu rad delal konkurenco. Od bogo-slovcev sem čul, da theol. dr. Feuš o vsaki priliki ponavlja to-le mistično skrivnost: „Dollinger pride globoko v peklo, še globočj e pa Gregorčič itd." človek bi niti ne sanjal, kaj vse ve tak doktor, kakoršen je gosp. Feuš. Ime samo je že tako čudno, da nam dela zgago, še bolj pa njegovi nazori. Mož je nekda „tbeologiae doctor", a niti tega ne ve, da je v sv. pismu nekje zapisano: „Ne sodite, da ne bo de te sojeni". 0 krščanski ljubezni, o stanovski kolegijalnosti in vzajemnosti ne rečemo niti besede, kajti Feuš je Feuš in ostane Feuš, kakor je dolg in širok. Vendar pa naj nam dovoli, da tudi mi o njem izrečemo sodbo. On je začel, mi le nadaljujemo. Kam pač pojde dr. Feuš? V peklo ne bode mogoče. Ondu je že on sam prostore zastavil za Dollingerja in Gregorčiča, dasiravno si Dollinger in Gregorčič nesta niti toliko v sorodstvu, kakor dr. Feuš in. pokojni Krtačarjev Matevž. Kaj treba Dollingerja, za katerega se toliko brigamo, kakor za lanski sneg? V peklu torej ni mesta zanj. V nebesih pa tudi ne. Sv. Peter, ki vestno čuva svoje ključe, si bode gotovo dvakrat in trikrat premislil, predno pusti taka dva možakarja v raj, kakor sta: dodatkologije doktor in pa bor-nirani dr. Feuš, ki je celo o sv. pismu tako slabo podkovan. Preostajajo jima samo še vice. Ondu pa nekda ni posebno prijetno. Naivnega in baš zaradi tega hvaležnega občinstva ondu ni prav nič, vsakdo se praži in meči po svojih negativnih zaslugah. Dr. Mahnič in dr. Feuš imata taeih zaslug v ozbilji. Zato jima iz srca želimo, da v vicali ostaneta po svojih zaslugah. Kadar se pa naveličata vic, jima je dan na dan na blagohotno razpolaganje primeren in dostojen prostor na našem „Brusu". Iskalni list. Vsled podprte ovadbe in silne sumnje se išče: Osobna Mržnja, stara, kakor svet sam, rojena v deželah pred rajem, brez prave domovine, najlože pri neomikancih se zadržujoča, s Kajnovim znamenjem in iz njenega osobnega popisa je znano še to, da je grda. Sum bije nanjo, da je s sodružnico „Kvarljiva Mlačnost" zadavila že marsikatero podjetje. Daljni vdeleženci so X. in Nekdo, morebiti še nekaj drugih. Vsa sodišča in varnostna oblastva se naprosijo, naj „Osobno Mržnjo" začasno primejo in obsodbi izroče. Preiskovalni sodnik: Y. Izjava. V svojem delu „Grundlinien der Philosophie des Rechtes" sem rekel: Was verniinftig is t, das ist wirklich; und was wirklich ist, das ist verniinftig". Ker bi se te moje besede utegnile slabo tolmačiti, izjavljam tu slovesno, da pri tem nisem mislil niti na učitelja Simo, niti na njegovo žalostno BLaibacher Schulzeitung". Hegel, bivajoč sedaj tam, kjer muh ni. Dodatek: Ker je v Vas ta oblika zelo priljubljena, dodam naj še to, da z besedami zgorej navedenimi, tudi nisem mislil na Mahničevega „Rimskega katolika". Zato: „Honny soit qui mal y pense!" „Otroci in pijanci resnico govore." Ta pregovor je star, pa še vedno resničen. Nedavno šel je Ljubljansk „nedeljsk" lovec na lov. Črne misli rojile so mu po glavi, opravljen je bil bojevito in kdor ga je videl, miloval je že naprej vsacega zajca, s katerim se bi utegnila srečati. Pred odhodom pi se je vender še poslovil od svojega nežnega sinčka. Poljubil je ljubko dete in mu dejal: „Slavko, zdaj grem na lov. Torej zdrav, da se zopet vidiva!" Slavko: Kaj boš pa ustrelil? Oče: No dva medveda, jedno lisico, šest zajcev in par opic. Slavko: O ne, ne, papa! Opice moraš pa žive domov prinesti. In zgodila se je dečkova želja, opice prinesli so vse žive do mo v. S tičje perspektive. Gospod urednik! Radoveden sem, kaj porečete, za-gledavši podpis starega Svojega znanca na tem pismu, a povem Vam že začetkom, da je neka čudna moč šinila v me, ko sem bral, da nameravate izdavati nov list. Ti, Janez Krtača, tako sem govoril sam seboj, sedaj pa je prišel tudi za te čas, da se jedenkrat prikažeš na dan — kajti „Slovan gre na dan", tako se dandanes pri nas piše z debelimi črkami, in plebejec Janez Krtača čuti se tudi pristnega Slovana, torej — na dan! Tedaj „Brus" bodi ime novemu listu, katerega hočete poslati Slovencem za novo leto! Dobro ste jo pogodili, gospod urednik, da ste pustili novorojenega otroka tako krstiti. „Brus" mu naj bo ime, in „Brus" ta bodi orjak, da bode mogel marsikoga dobro nabrusiti, kajti to je dandanes jako potrebno, ker moramo marsikoga zbrusiti in nabrusiti, da bode postal drugačen. In povem Vam odkritosrčno, gospod urednik, da se nesem niti jeden trenutek pomišljal pridružiti se sotrudnikom Vašega lista; ime, samo ime Vašemu listu spravilo me je že na noge. Vi bodete torej začeli brusiti in bodete marsikoga brusili in nabrusili, da Vas bo nekaj časa pomnil. Kaj bi bilo, ko bi Vam jaz pomagal pri tem delu s svojimi skromnimi močmi. Povem Vam, da se doslej nesem upal mej svet in v javnost samo zaradi svojega čudnega imena. — Ugovarjali mi bodete morebiti: „Zakaj si pa prijatelj Krtača nesi izbral izmišljenega imena, saj to delajo tudi drugi in to je pri nas dandanes v obče v navadi." S to mislijo se jaz nikakor nisem mogel sprijazniti. Po svojem očetu nesem ničesar podedoval, kakor zdravo pamet in j njegovo ime in sedaj naj jaz zatajim še to ime. Ne, ne, j tega ne storim, saj mi je ranjci moj oče večkrat pravil, da bo tudi moje ime gotovo še kaj veljalo preje ali pozneje in sedaj mislim, prišel je čas, ko tudi jaz stopiti smem svojim čudnim imenom mej svet. In kolikor toliko pripravili ste me Vi, gospod urednik, k temu, Svojim „ Brusom"; zato bodem pa tudi vso krivdo vrgel na Vas, ako občinstvo ne bo zadovoljno z menoj, kajti Vi ste kriv, da ste me s čudnim karakterističnim imenom Vašega lista spravili v javnost. Pa bodi si kakor hoče: Vaš prijatelj Janez Krtača trudil se bo, Vam v vsacem oziru ugoditi, za to naj Vam bo ime njegovo porok. Vi, gospod urednik, bodete brusili, da bodo kar iskre švigale, ne da bi Vam kdo meh vlekel pri tem delu, Vaš prijatelj Janez Krtača bo pa krtačil, da se bo kar kadilo. In tako bodeva podpirala drug druzega. Vem, daste, gospod urednik, od nekdaj bili prijatelj potopisnim črticam! Jaz sem sicer veliko sveta prehodil, kakor Vam je znano, in veliko poskusil in veliko opaževal, kako se ta svet dandanes giblje. Da ne bodete morebiti pričakovali že prvi trenutek kaj posebnega od mene, povem Vam, da ne nameravam pošiljati Vam potopisnih črtic v pravem zmislu besede. Mudila se bodeva morebiti v tem mestu dalje časa, nego v drugem, a povzela bodeva le to, kar se nama dozdeva zanimivega. Že v prihodnji številki hočem Vam kolikor mogoče natančno in vestno poročati, kako se giblje in kreče, v kolikor sem jaz opazil svet; seznaniti Vas hočem z razmerami, kakor sem se jaz ž njimi seznanil in sprijaznil, povedati Vam hočem vse, kar sem na svojem potovanji doživel sam in si zapamtil, od kar sva se zadnjič videla. Da ste mi do tedaj zdravi in veseli Vaš Janez Krtača. Nova bolezen v Ljubljani. Ahacelj: Kaj pa počenja prijatelj Mirko? Osem dnij ga že nisem videl. B-hacelj: Jaz tudi ne. C-hacelj: Kako bi ga videla, saj že osem dnij leži. Ahacelj: Kaj pa mu je? C-hacelj: Prehladil se je. Bolezen je huda. B-hacelj: No, kakšna? C-hacelj: Kašelj ima in pa Uriela. Ahacelj in B-hacelj: A-a-a-a! Ahacelj: Kaj praviš, kdaj dobimo dolenjsko železnico? B-hacelj: Ja mislim, da najpozneje v par letih. C-hacelj: Jaz pa pravim, kakor znani cerkveni oče: Čredo, quia absurdum est." Slavni cestni odbor za okolico Ljubljansko! Pod tem naslovom došel nam je nastopni dopis: „0b cesti mej Sentpetrom in Selom, kjer je žrebčarija, zasajen je prav lep lipov drevored. A nedavno, ko sem se ondu sprehajal, zapazim, da je vražja roka vse lipe tako obrezala in pohabila, da je groza. Kdo je zakrivil to barbarsko delo, tega ne vem, zato se obračam do slavnega cestnega odbora, da nam pove ime tega neumnega zločinca ali pa zlobnega neumneža. Vreden je, da se zapiše v javne črne bukve, ki naj bodo potem stalno razprostrte v „Brusu" za vse jednake javne atentate. Evropski mir ne bode se zrušil, ker je na vse strani podprt. Hitra prememba. »Slovenec" imel je v svoji 289. številki dne 17. decembra inserat: „Kot najprimernejše božično darilo priporočava Stritarjeve zbrane spise....." V 290. številki dne 18. decembra pa je bil priobčen inserat: „Raviiokar so izšli Stritarj e vi zbrani spisi". „Stritarjevi zbrani spisi" bili so torej že dne 17. decembra „n ajprimern ejše božično darilo", a izšli so stoprav drugi dan. Ta dan pa že neso bili več niti najprimernejše, niti božično darilo sploh več, bili so jednostavno samo še »Stritarjevi zbrani spisi." Kakor žid cekin, tako obrezalo je Slovenčevo upravništvo rečeni inserat. Morebiti so gospodje malo premišljali, naposled pa so malce pomencali s palcem in kazalcem in dejali so: „Non olet!" „Saj se plača!" Epilog k Dreotovi smrti. Pokojni Aleksander Dreo ni bil dovtipen mož, a življenje svoje zaključil je z izvrstnim dovtipom, da mu ni kmalu jednacega. Živega so obožavali in na rokah nosili, klanjali so se mu, kjer se je prikazal in plazili po trebuhu pred njim. Dokler je živel, zmatrali so ga za „bogatega strijca", ki bode po smrti ostavil bogato dedščino, s katero se bode razbremenil „kazino", podprla »Ortsgruppe des deutschen Schulvereines", v prvi vrsti pa dobil temelj za izključno nemško gledališče. In ko bi preostajalo par grošev, porabili bi se za volilne agitacije in jednaka Bismarcku dopadljiva dela. To je bila večletna zlata nada, a bila je le zlatja pena. Oporoke ni nobene in vsi upi splavali so po Ljubljanici v Savo, iz Save pa v bistro Savinjo. Prevara je zares huda in zato sem skoro pomiloval nemškutarsko gospodo v nedeljo pred svetim dnem popoludne. Švigali so v raznih cilindrih po Gradišči, kakor one svetopisemske lisice, ki jim je poredni Samson goreče bakle privezal za repe. Vse šviganje pa je bilo zaman, bilo je prepozno. In nastala je velika pobitost v nemškutarskem taborji in jok in škripanje z zobmi in tem povodom bil je na laž postavljen pregovor, ki uči: Hočeš li biti grajan, ženi se, hočeš li biti hvaljen, umri! Prejšnji najiskrenejši oboža-vatelji in čestilci neso imeli jedne pohvalne besede več, preveč jih je spekel Dreotov poslednji dovtip, da je namreč umrl brez oporoke. Kakor so se mu poprej laskali, tako so sedaj na-glašali skopost njegovo, naposled pa svoji jezi dali duška v nastopnih stihih: „Filzig gelebt, filzig gestorben, Hat uns allen die Kechnung verdorben". Izpred sodišča. K preiskovalnemu sodniku, osivelemu v težavnem svojem poslu, pripeljali so kmetskega fanta, ki je svojega tekmeca s kolom pobil. Sodnik izpraševal je delinkventa po vseh propisih in pravilih. Mladi ubijalec je tudi precej odkritosrčno odgovarjal in tajil ni ničesar. Sodniku, ki je že imel izredno veliko število trdovratnih zločincev pred seboj, zdelo se je vender čudno, da mu obtoženec ne gleda premo v obraz, temveč, da vedno pomežikuje in skrivaj gleda v kot. Opazuje ga skrbno in res, obto-ženčeve oči obračale so se vedno v isti kot, kakor da je ondu glavni „corpus delicti". Naravno, da je sodnik naposled sam bil zelo radoveden, kaj vleče obtoženčeve oči vedno in vedno v isti kot. Zato ga naposled vpraša: „No, ali imate še kaj na srci, le povejte, le!" — „Oh, gospod, saj bi povedal, pa si ne upam." BZakaj ne? Meni smete in morate povedati vse. Torej le na dan, če vam kaj srce teži!" — „Saj bi povedal, pa mi boste gotovo zamerili!" „Kaj če? Saj sem za to tukaj, da vas izprašujem. „Oh! oh! Saj ste res dober gospod! Pa ne vem—." „No, le hitro, le povejte, brez strahu!"' — Ker mi, gospod sodnik, sami prigovarjate, naj pa bo. Samo zameriti, prosim, da ne!" „Nikakor ne!" — „Pr o s i m torej, gospod, dajte mi čik, ki tam le na oknu leži?" Taki so, ali „beata la cultura!" Nek slovenski župan iz goriške okolice je poslal k slovenskemu trgovcu v Gorico nakupit smodnika za neko slavnost. Ali čujte! Župan, revček misle, da je bolj „nobel", ako piše trgovcu v jezici „del dolce si", napiše naslednje vrstice: „Karo šenjor N. N. Gorizje. Se ga prega di dar činkve kili di pulver per li topiči per la slavnost del noštro paroko. Potašteria N. N. li (?) novembre 188 8 il potašta N. N. Bismarck osvobojuje afriške robe, — Le čakajte! O, tudi zame prišel bode čas, Ko bom imel dovelj denarja; Oj čas, radosten za me in za vas, Da skor napoči Tvoja zarja! Pijača kakor dež bo tekla, Na raz nji svinja bo se pekla, In godlo bode se in pelo, To bo veselo! A ko se ljud naje in napije, Govoril bom o davkih, šoli; Uzradoščen posluša narod me, In vnet v državni zbor me voli. V državni zbor, kraj zaželjeni Otvorijo se dveri meni, Mogočno bodem v njem posedal, Okoli gledal. A kadar prišel bom v državni zbor, Zacvela bode doba nova: Gimnazija otvori Vam se skor, Železnica Vam je gotova. Ta čas, ta čas — pa danes ni še; In kdor po tem in onem vzdiše, Temu je le tolažba taka: Naj — na me čaka! F. L o ž a n & C o. Vprašanja in odgovori. Kakšen razloček je mej lažjo in defravdantom ? Laž ima kratke noge, defravdant pa dolge. * * * V čem so si Koburžan in kazinotje po Dreotovi smrti podobni? V tem, da imajo vsi — dolge nosove. * * * Kako se razlikujeta kresilna goba in volk? Kresilna goba tli, volk pa tuli. * * * Kdo je proti Slovencem bolj zagrizen, učitelj Sima, ali pa profesor Linhart? Razlika ni večja, kakor če se komu reče: „S figo te bom dregnil!" ali pa „Z drego te bom fignil". R. I. P.! Requiescat in pace! Počivaj v miru! Tako piše se na spomenike in v pisma, javljajoča smrt tega ali onega znanca. Ko je zadnjič umrl znan veseljak, ki je močno obožaval vinsko kapljico, naznanil je pokojnikov prijatelj pretožno vest obojnemu pobratimu, koncem pisma pa dostavil obligatni: B- A P« Na mitnici. Paznik. Koliko imate drv v čolnu. Kmet. Jaz jih nisem štel če se vam ljubi, slebodno. Paznik. Jaz ne prašam, koliko polen, le kokoliko sežnjev imate notri. Kmet. Prav nobenega. Sama drva. Dober svet. Bila je huda zima. Ljudje hiteli so po ulicah in puhali gosto sapo iz ust, kakor da ima vsak nabasano pipico. Srečata se prijatelja Janko in Stanko. „Hu! kako je mraz!" pravi Janko. — „Res je!" odvrne Stanko. No jaz sem vesel, da sem si kupil peč, ki je tako dobra da prihranim 50°/0 premoga. — „Ne umejem Te" pravi na to Janko, zakaj nesi kupil hkratu dveh pečij, kajti prihranil bi bil potem ves premog. Sčipec. A. Ali znaš misli citati? B. Ne. ne znam jih. A. Sreča, da jih ne znaš! B. Sreča? Zakaj sreča? A. Ker bi sicer utegnil biti razžaljen. Pismo iz Istre. Gospod urednik! Saj se vender ne hudujete, ker sem se tudi jaz uril v krog Vaših, okolu novega „Brusa" stoječih in na imenitno delo, katero ste jim namenili Vi, naš zapovednik in voditelj, čakajočih prijateljev in so-trudnikov ?! — Morebiti ste pa vender radovedni, kaj in kako mislimo o novem Vašem podjetji? O, prav radi ugodimo Vaši radovednosti. „Porus" .... „Brus".....da, naslov ta nam res ugaja, in reči moramo, da Vam je bila, izbirajočemu ime Svojemu listu, sreča res mila. Saj si skoro ne moremo misliti prikladnejšega imena listu, ki naj služi v dovtipnej obliki resni sveti stvari. Ako nas slutnja ne vara, rekli bi, da ste pričeli novo dobo „Brusovega£i humorja pod jako ugodnimi avspicijami. In če je začetek srečen, ni zlomek, da bi ne bilo srečno tudi nadaljevanje. O konci niti ne govorim, kajti „Brus" je okrogel, nema niti konca ne kraja, torej tudi Vašemu „Brusu" ne bo konca. Dolzega, dolzega življenja mu bo trebalo, do zmore ves ogromni posel, ki ga čaka. Gospod urednik! Kolikor Vas mi poznamo, imate bistro oko in tudi razsodni ste, torej mislimo, da ste tudi Vi, zapazili, da se nam je skrhal mnogokak, nekdaj jako oster naroden mož in da se nam je pokvarilo marsikako v nedavnej prošlosti kipeče narodno srce, zadevši se ob prav vabljivo prigovarjajočega zlatega malika ali pa izpodtaknivši se ob kak zlat ali srebrn nakit na svoje suknje levem delu. Take male stvarce človeka kaj lahko omamijo. Vidite vse te trebalo bode zopet nabrusiti, da bodo za rabo. In koliko italijanskih in nemških topih glavic je, katerim so se kolesca potrla, da vsled tega ne morejo prav pojmiti, kaj je v narodnem pogledu prav in kaj ni prav, kaj je moje in kaj je tvoje. Tudi te bode moral spraviti nBrus" v normalno stanje. Torej brusili bodemo, gospod urednik; brusili, da bo veselje. Tudi malo zamere bode včasih na to ali ono stran, a to nas ne sme plašiti. In ko bode „Brus" pobrusil vse, karkoli je takega radikalnega zdravljenja potrebno, tedaj pa bo smel ponosno vsklikniti: storil sem narodno svojo dolžnost — tedaj bodemo imeli vsi brusilci imenitni svoj sestanek, tedaj bode se čula marsikaka odločna beseda, ki bi dandanes našla le gluha ušesa. Za danes se Vam klanja Vaš biusomaniji udani. C,—t—č. Čudna notarska pisarnica v Ljubljani. V Ljubljani imamo notarsko pisarnico, v katerej je strogo prepovedano zaklicati: flProsto!" ali »Svobodno!8 kadar kdo potrka. Klicati se sme jedino le nHerein!" Bistroumni čitatelj je gotovo že pogodil, katera notarska pisarnica je taka. Ko bi pa vender ne zadel prave, zglasi naj se pri nas, da mu jo v prihodnji številki prav tiho na uho povemo. Prepričal se bode potem, da veliko narodnjakov zahaja v to pisarno, akoravno ondu slovenskih pisem ne delajo in je od šefa do zadnjega pisarja vse na nemško stran. Svoj i k svojim! Pesem afriških murov. Črne polti Smo Afričani. Prus pa ima bel obraz Črno srce vsaki čas. Sv. Avguštin videl je dečka, ki je hotel morje preplati v malo jamico, tega pa ni videl, da bi kdo hotel morje popiti. Čudna zver. V Ribnici so nekdaj ujeli zver, katere neso poznali. Pošljejo po gozdarja, ki je bil na glasu, da je v zverinskih zadevah strokovnjak. Mož res kmalu pride ter hodi okolu živali na desno in na levo, puha iz svoje pipice, gubanči čelo, zmajeva z ramami, poprijema se za brado, praska za ušesi, potem pa dolgo molči. Splošna radovednost! Po dolgem presledku pa izpusti svojih ust modrost; rekoč: Ali je ris, ali volk, ali pa kaj druz ega. A-hacelj: Ali sta že čula, kdo se je razven Mozir-čanov tudi kot dedič oglasil k Dreotovi ostalini? B-liacelj in C-hacelj: Nesva čula. Kdo pa še? A-hace.lj: Neki gospod Holz. B-hacelj: Kako pa ta? A-hacelj: Ali ne vesta, da se je Dreo nekdaj pisal Dr e v. C-hacelj: Potem pa je jasno, ko beli dan, Drev in Holz sta že od nekdaj v sorodu. Na Resljevi cesti pri bivših šolskih okrajnih nadzornikih. (Prizor vrši se na starega leta dan. Nebo drži se krmežljavo, nastopajoče osobe pa tudi. Vzduh po mrtvecih diši.) Linhart: Torej vse ni nič pomagalo? Škoda, velika škoda za poštnino in papir, kajti gospodje v Stempfer-gasse so zelo umazani, ne izpuste niti beliča izpod palca. Sicer pa, roko na srce, „heute mir, morgen dir!" Propal sem jaz, zakaj bi drugi ne. To je za me celo tolažilno. Toda tiho, nekdo prihaja! Sitna: (prihaja počasno, dolg in suh ter mrmra sam seboj). Ce še moj ^Brandartikel" ni pomagal, potem pa res ne vem kaj. Boljšega članka še spisati ne morem. Boljšega nadzornika ko jaz, še ni bilo, odkar stare babe prosjačijo. In vender so me odslovili. Če se meni kaj tacega dogaja, kaj bi se drugim ne, ki neso niti tako veliki, niti tako dolgi. (Zagledavši Linharta.) A servus! Grilss Gott! Kaj pa ti praviš o najnovejšem imenovanji ? Linhart: Kaj bi rekel? Mi dva prej, drugi zdaj. Zdaj imava vsaj druščino. „Solamen miseris . . .!" Sitna: Salame, kakšne salame? Linhart: Jaz sem rekel „solamen", ne pa salame. „Solamen" je latinski tolažilo, torej ne govori o salamah, če že latinskega ne umeješ. Sima: No, no, ne bodi tak liudri — budri. Pod kožo smo vsi krvavi. Veš tisti vrt tvoj, tudi ni, da bi rekel. Ohrovta imaš in kopriv, druzega pa..... Linhart: Ka-a-aj ? Ti tudi ? Toda stoj, glej Gerkman prihaja. Sima: Saj res. Danes ima še malo daljši nos, nego navadno. — 0 servus Gerkman! Pomilujem, pomilujem! Linhart: Tudi jaz tudi jaz! Zdaj smo vsi trije jednaki. Gerkman: „Gliha vkup' štriha". Trojica bivših nadzornikov! Nadzornik biti, res ni neprijetno. Prav žal mi je, da sem več tednov dan za dnevom hodil v kavarno in čakal na „Wiener-Zeitung", sedaj pa tak poraz! Linhart: Ti tega ne boš toliko pogrešal, saj imaš mnogo postranskih poslov, ki tudi vržejo kak grošiček. Gerkman-. No, ti pa le tiho! Ti jih imaš, a bi jih še več rad imel. Pravo za pravo, sta ti in Sima vsega kriva, vidva..... Sima: Mirujta! Hrovath prihaja. Hrovath: (približa se počasno.) Linhart, Sima in Gerkman „unisono" hite: „Pomilujem, pomilujem, pomilujem !" Hrovath: Hvala, hvala nasožalenji! Prepričan sem da vam prihaja iz srca, ker tudi vineste več nadzorni ki. Vsi: (tožno): Oh ne več nadzorniki! Sima: Moje šole bile so najboljše, bile so „obenan". Linhart: Moje tudi! Hrovath: Moje tudi! Gerkman: Moje tudi! Vsi: Oh, kako jim bo še žal, da nas neso zopet nadzornike imenovali! Tacih ne dobe več! (Vsi ganjeni se objemajo. Ker je zastor vsled tega tudi ganjen, pade in prizora je konec.) Telegrami „Brusu": Šoštanj. Naš nadučitelj, ki je bil toli aroganten, da je povodom štiridesetletnice cesarjeve podarjene knjige „Matici Slovenski" nazaj poslal, piše se Hernaus. Mi mislimo, da bi zanj bilo pravo ime jedino le „Hinaus!" Maribor. Pri nas nič novega. Naš novi mestni zbor je — star. Brežice. „Bizeljanci so vsi pijanci" — bili. Gorica. Naš izborni dr. Mahnič bode nekda v kratkem začel izdajati še „Turškega katolika". Izhajal bode vsako prestopno leto. Poštojina. Fekete na smoli sedi. To je uzrok, da se ne premakne in da še dolgo zvončekov proti kolodvoru ne bodemo razobesili. Višnjagora: Baron Beno Tauffrer torej ni več nadzornik! Mi ne rečemo druzega, nego: Bene! Iz Toruna, 5. januarja. Ob pruski meji prikazalo se je jako veliko kobilic. To je čudno o tem času. Še bolj čudno pa je, da na vsaki kobilici sedi po jeden kazak. Grozna pokora. Naša mlada dekla, brdka Micika, prišla je od spovedi vsa potrta in objokana domov. Ker je bila sicer vedno vesela, povpraševali smo jo zapored: „Kaj pa ti je, da jočeš?" Dolgo ni odgovorila, naposled pa vender: „Oh, ta grozna pokora!" — „Kakšna?" „Le pomislite! Dvanajst očenašev naj molim! O — hu—liu—hu! — „Dvanajst očenašev! To vender ni veliko! Zaradi tega pa ne treba jokati!" „Kako bi ne jokala? Jaz znam samo jednega, kje pa dobim drugih jednajst? Darvin izvaja človeški rod od opice. Naš risar, kateremu ta teorija prav nič ne ugaja, ker je s svojimi roditelji jako zadovoljen in neče svojih dedov iskati mej čveteroročnimi živalmi, bavil se je z uprašanjem, kako nastane opica. Posrečilo se mu, da je rešil to uprašanje prav temeljito, kakor kaže nastopna podoba, na kateri se vidi, kako se opica razvija ob 8. uri, ob 10. uri, o polunoči, ob 2. uri popolunoči. „Nomen est omen" ali vsakdo ima svoji vnanjosti primerno ime. P. n. gg naročnikom! Obečali smo bili, da prinesemo v prvi številki sliko Levstikovo v veliki obl!ki. Zaradi preobilega dela, ki ga ima g. Vilimek v Pragi, bodemo to sliko s primernim tekstom priobčili še le v drugi, ali pa najpozneje v tretji številki. Današnja številka ima poleg lepo risane glave, še drugih podob, je v obče tako obširna, cla bode vsakdo rad priznaval, da tolikega šaljivega listi v Slovencih še ni bilo. V prihodnjih številkah pridejo na vrsto kratke povesti in humoreske. Prva bode „Quasimodo", ki jo je spisal slovenskemu občinstvu izredno priljubljeni pripovedovalec g. J. S kaleč. Skrbljeno je, da bode nBrus" redno izhajal in donašal mnogo in zanimivega gradiva in dobro pogojenih podob. Zato vabimo rodoljube po vsem Slovenskem na obilno naročbo na nBrus", ki je sedaj jedini šaljivi list na Slovenskem. Uredništvo ,,Brusovo". Listnica uredništva: J. S. v S.: „Dom in Svet" pride v prihodnji številki na vrsto. Morebiti pri tej priliki odpade par vrstic še za nDomoljuba". — Gosp. J. T. v M.: Prehud poper, ne moremo. Gosp. A. M. v T.: Nam bode drago, spis pa ne bodi predolg, da bode v jedni številki končan. , v^ - \ X! trgovec s steklenino i. t. d. v Ljubljani Stari trg št. 15.» usoja si naznanjati, da popolnoma razprodaja več sto oljnato-barvnih slik različne vrste in velikosti z okvirom in brez okvira. Dalje prodaje tudi cerkvene in salonske lestence (lustre), vse pod tovarniško ceno. (i i 12) Konečno priporoča svojo bogato zalogo steklenine, porcelana, beloprstenega blaga, vse po jako nizki ceni ter se priporoča slavnemu občinstvu za mnogobrojni obisk. v veliki obliki krasno izdelana dobiva se po 50 kr. v NARODNI TISKARNI I 1 1 i i i i (Josip C. Gerber) na Kongresnem trgn št. 4 V Ljubljani na Kongresnem trgu št. 4 priporoča dobro oskrbljeno svojo galanterijsko knjigoveznico, po katerej je v prijetnem položaji, da more izvrševati solidno delo po najnižjih cenali. Nadalje priporoča veliko izber svojo slovenskih in nemških molitvenikov, podob svetnikov, rožnih vencev itd. šolskega in risarskega orodja kakor: vsakovrstnih pisank in risank, ki se tu rabijo, risalnih blokov, risarskih desk, risarskih ravnil, jeklenih peres, svinčnikov, črnil, škrilnih pisalnih tablic, in črtalnikov itd. Za šolske knjižnjice: Ivan Tomšič: Knjižnica slovenskej mladini, zvezek 1—3 obsegajoč Dragoljubci, Rokodelčič, Sreča v nesreči, in (9 1-6) Markič: Pripovedke za mladino. i i i /A 1 M i i i i ADOLF ROMIMCr podobar v Ljubljani, Židovske ulice št, 5. Se priporoča za izvršitev vseh v njegovo stroko spadajočih del. Izdeluje vsakovrstna cerkvena dela kakor & tudi umetniško hišno opravo od navadne do ............. "r...... - ............I" liajliuejse po najboljšem slogn. tfr Mnogobrojna zaloga rezbanja, lesenih, stearinskih in terakota kipov, (10 1 — 2) kakor tudi slik vsake vrste. Naročila zvršuje točno in ceno. * Zahvala in priporočilo. * ^^ Zahvaljujem se svojim prečastitim prejemnikom ^ v stolnem mestu in na deželi, za dosedanjo bla-gohotno zaupanje in priporočam se v prihodnje za ^ naročila vseh v mojo stroko spadajočih del. Za-^ gotavljam, da bodem v prihodnje delal še po ce-nejših cenah kakor doslej, ne da ne bi jamčeval ^ za skozi solidno delo in dobro gradivo (materija!.) Zmirom imam na prodaj lepo lakirano hišno ^ in kuhinsko orodje, * banje za sedenje, banje ter stole J za kopanje ^^ s kurjavo ali brez kurjave. ^f Tudi dobivajo se pri meni zmirom Waterclossets in svetilnioe za vozove in prodajam iste ceneje, kakor povsod drugod ^ Naročila in popravila vsake stroke izvršujem brzo in ceno. * M« SKRABEC, W stavbeni in galanterijski klepar (Spengler) (11 1—3) v Ljubljani Šelenburgove ulice št. 1. Telegram z Dunaja. Svojim cenjenim naročnikom in kupovalcem uljudno naznanjam, da sem ostavi! svojo dosedanjo prodajalmco s čevljarskim blagomP katero sem imel več let in v katerej sem imel vedno uaj-tečjo iislitr ter se preselil kjer sem otvoril svojo novo prodajalnico. Zahvaljujoč se najtopleje za do sedaj izkazovano zaupanje, prosim uljudno, da mi je še dalje ohranite, ter zagotavljam, da se bodem kakor dosedaj prizadeval, da postrežem svojim naročevalcem in kupovalcem v vsakem oziru najreelnejše in kolikor moč po ceni. (8 1—4) Z velespoštovanjem Jarnej Žitnik« Preselitev podjetja | in priporočilo. Udano podpisani usoja se p. n. občinstvu uljudno naznanjati, da je preselil svojo krojaško obrt, katero je imel 8 let v Gledaliških ulicah št. 6 v Šelenburgove ulice št. 4 CSchleimerjevo hišo). Hkratu se zahvaluje za zaupanje, skazano mu v starem prostoru in prosi, da bi mu ga še nadalje ohranili, kajti prizadeval si bode v vsakem oziru zadostovati zahtevam p. n. kupovalcev in naročnikov, posebno pa prečastiti duhovščini z realno in solidno postrežbo in končno opozarja na zalogo došlega tu- in inozemskega bliiga. Z velespoštovanjem (71-12) F. Cassermann. Najnovejši avtograf Albin C. Achtscliin, Gledališke ulice v Ljubljani, priporoča svoje dobro založeno skladišče vsakovrstne železnine. On tudi jedini prodaje (13 1—12) dinauiit in razstreliva. princa Koburškega, osrečevalca Bolgarov. Največja izber orožja z jamstvom, da je dobro in da dobro strelja, kakor: Lovske in salonske puške, revolverji, ravno tako tudi mnogo za lov potrebnih priprav ima po ceni (12 1—4) FRAN KAISER, pušl-car in prodaj al ee orožja, Ljubljana, Šelenburgove ulice. Tudi se popravila hitro in po ceni izvršujejo. ANTON OBREZA, tapetnik in dekorater v Ljubljani, Šelonburgove (poštne) ulice št. -4, opozarja na svojo bogato zalogo tapeciranih mebljev, mo-drocov, zagrinjal in preprog in dovoljuje od že itak nizkih cen v svojem ceniku s pobobami, katerega pošlje vsakemu na zahtevanje zastonj in franko, pri resnih naročilih, ako se ista dopošljejo v teku meseca januarja 5—15 odstotkov popusta. (14 1—3) !!! Pozor moji razstavi razuih predmetov v Rudolflnumn!! I >®e K g £ vsake barve, najnovejše fasone in nizke cene priporoča Ivan Soklič, Gledališke ulice št. 6 v Ljubl jani blizu frančiškanske cerkve. (15 1—2) trgovina z delikatesami in Lfolonijaliiim blagom, Šelenburgove ulice št. 4 v hiši Šlajmerjevi. Odbrana zaloga vsakovrstnih sirov, kakor: sir Emendolski, Grojer, Parmezanski, Gorgonzola, Strachino, Ajdamski (holandski), Jabljaški (Habacher), sir Ljubljanske mlekarske zadruge, Imperial, Neufchateler, Roquefort itd. Zaloga raznih salam: Ljubljanskih, ogerskih, Veroneških, Milanskih, vse iz najboljših tovaren. Vina v buteljah: avstrijska, ogerska, italijanska, španjska. Pristni francoski šampanjec iz raznih kletij. Tudi šampanjec Kleinoschegov, vse po najnižji ceni. C1® 1 l2) Budejeviško (Budweiser) pivo v steklenicah po 6/10 litra 11 gld., po 7/io htra 15 gld. za Sto steklenic. Vse pa v zabojih po petdeset steklenic. Embalaža računi se jako nizko. Vnanja naročila izvršujejo se točno za gotovo plačo ali pa po poštnem povzetji.