452
Dekla
Igo   Gruden
Njeni dnevi tiho delo so za druge: ko da med rokami se drobi ji duša, vdano sama vase venomer posluša — dan je dolg, večer v srce ne najde struge.
Ko v odprtih oknih sliši klic pomladi, kakor ptička v kletki skuša si zapeti: o, da mogla z vetrom bi nekam zleteti! V dalji bel oblak, pod njim sveta prepadi.
Njena soba tik je pod poševno streho; nima okna; v zidu je le ozka lina: v nji ni nageljnov ne tulp ne rožmarina, ni na dom spomina, ki bi dal uteho.
Ko po delu pozno v noč v podstrešje stopa, zdi se ji, da trudna gre v tišine groba; vsa omamna je od mesečine soba, njena senca lomi se ob gredah stropa.
Z   vdanim   srcem,   ki   je   mučenice   rana, skozi lino gleda v mesečino bosa: po vseh strehah se blišči pomladna rosa, nji pa je, ko da ji v dušo lega slana.
Dan za dnevom — vsi podobni, vsi enaki; le v nedeljo se odpre v življenje cesta: s fantom čez polje večerno v vetru gresta, brez besed za senco ptičev pod oblaki.
Tisto noč je njena soba polna maka: ko odpre oči,  ospe se v jutro sivo. Dan  za dnevom spet mineva netešljivo, v dan iz dneva ona vdano čaka, čaka —