Za ustvaritev enotne In moine učlteljfke ffronte Žal smo še danes s posebnim umetnim načrtom razdeljeni v kaste. Učiteljiščniki so zase. Brezposelni zase. Nastavljeni zase in upokojeni zopet zase. S posebnimi načrti raznih podtalnih sil se ustvarjajo med nami razni predsodki. Z vnašanjem in upoštevanjem raznih nestanovskih gesel se širi med nami nezaupanje, razdor. Vse to le zato, da se zmanjša vpliv in ugled učiteljstva ter moč naše stanovske organizacije. Nekateri naivneži nasedajo temu, a večina ostaja trdna; zvesti sebi, sotovarišem in stanovski organizaciji. Mi se s tem ne smemo zadovoljiti. Iti moramo še naprej! Doseči moramo še večje zbližanje vseh pripadnikov učiteljskega poklica. Učiteljišče nam ni vcepilo notranje potrebe po skupnem nastopu. Raztreseno življenje po oddaljenih samotnih vaseh, trgih in mestih nam tega tudi ni moglo nuditi. Pač pa nas današnja doba z vsemi svojimi razmerami sili k temu, da posvetimo posebno pozornost našemu čutu skupnosti in notranji potrebi po enotnem nastopu vsega učiteljskega stanu. Ne oziraje se na to, če stojiš z diplomo v žepu — na cesti, ali če poučuješ v oddaljeni vaški ali najmodernejši mestni šoli odnosno če komaj zahajaš v učiteljišče, bi vsi morali imeti močno učiteljsko zavest skupnosti, tovarištva, vzajemnosti in sopomoči. Ne bi smeli poznati in ne delati razlik med nami! Ne bi smeli podžigati nasprotstev, nesoglasij in trenj med starejšimi in mlajšimi, zaposlenimi in brezposelnimi, abiturienti in učiteljiščniki. Že fantom in dekletom na učiteljišču bi morali vzbuditi resen interes za stanovske zadeve. Naše iskreno tovarištvo bi moralo tvoriti notranjo vez med nami ter omogočiti najmlajšim, da čim laže vrastejo v naše učiteljsko občestvo. Le z izključnim poudarjanjem tega kar je skupno, bomo uspešno delo- vali v smeri medsebojnega zbliževanja in končnega enotnega nastopa. Kadar bo pri vseh 4100 nastavljenih učiteljih, pri vseh 790 brezposelnih abiturientih in pri vseh 250 učitel jiščnikih ista močna stanovska zavest in pripravljenost, ščititi ugled učiteljstva in šole pred vsemi obrekovalci in škodljivci, takrat bomo postali ugledna in priznana notranja sila, katere mnenje bodo spoštovale tudi oblasti. Predpogoj pa je, da padejo prej vse umetne razlike med nami, vsa medsebojna nezaupanja in eventualne neiskrenosti. Hočemo, da bomo vsi od učitel jiščnika, od brezposelnega abiturienta, od vaškega in mestnega učitelja, od poročene in neporočene učiteljice pa do šolskih upraviteljev, nadzornikov in do upokojenih tovarišev mislili in delali samo eno, samo to, da si s skupnim in složnim nastopom zasiguramo eksistenco, da notranje dvignemo šolo in z njo ugled nas in našega naroda. Ni danes vseeno kako misli, dela in čustvuje posameznik, še manj ni vseeno, kako mislijo in nastopajo posamezni stanovi, najmanj pa ni vseeno, kako si danes predstavlja svoje pravice in dolžnosti učiteljski stan, ki je vzgojitelj bodočih narodovih generacij. Tovariši, tovarišice! Ne vemo kaj nam prinese bližnja bodočnost! Bod©-4i--*<r-«ava neupoštevanja, nova zapostavljanja, nove krivic^-nova zatiranja in nove grozote brezposeliiosti, norvc redukcije plafi in hoya omeje^ vanja o?ebhe «vobode ali nara prinese bodočnost toliko zaželene pravice. kruha, dela, upoštevanja, -— priznanja. Vse je negotovo, vse je v zraku, a ne gubimo zato dobre volje, ne vere v lepšo bodočnost. Pojdimo na delo. Utniimo ac v optimizmu. Pojačajmo naše medsebojne tovarišk« in prijateljske odnose. Poglobimo našo zavest in potrebo skupnosti in enotnega nastopa. Bodimo vsi kakor eden! Peš.