Kitajske narodne pripovedke.
Preložil Fran Erjavec.
V. DEVETOGLAVA PTICA.
fred davnimi leti sta živela kralj in kraljica, ki sta imela hčerko edinko. Nekega dne se gie hči izpre« hajat na vrt. Tedaj nastane hipoma velik vihar, ki jo odnese s seboj. Vihar je pa provzročila deveto* glava ptica. Ta je ugrabila princezinjo in jo odnesla v svojo votlino. Kralj ni vedel, kam je izginila nje« gova hči, zato je dal oklicati po vsem kraljestvu: »Kdor privede princezinjo nazaj, jo dobi za ženo.« Neki mladenič -je pa videl ptico, kako je nesla
kraljevo hčerko v svojo votlino. Votlina je bila sredi strme pečine, tako dn. ni bilo mogoče priti k njej od spodaj gori in tudi ne od zgo« raj doli. Ko hodi tako okrog pečine, pride nekdo, ki ga vpraša. kaj išče tod. Mladenič tnu pove, da je ugrabila devetoglava ptica kraljevo hčer in jo odnesla v to votlino. Ta najde kmalu pomoč; pokliče svoje prijatelje, ki ga denejo v košaro in spuste po vrvi k votlini.
Ko vstopi v votlino, \idi sedeti tu kraljevo hčer, ki je izpiiala devetoglavi ptici rane, zakaj nebeški pes ji je odgriznil deseto glavo, in rana je še vedno krvavela. Princezinja namigne mladeniču, naj se skrije, kar ta takoj stori. Ptici je izpiranje rane in njena obveza tako dobro dela, da kmalu zaspi vseh njenih devet glav. Tedaj stopi mla= denič iz skrivališča in odseka z enim udarcem ptici vseh devet glav. Potem odvede kraljevo hčerko iz votline in jo hoče dati potegniti s košaro navzgor, a princezinja mu reče: »Bilo bi bolje, če se daš potegniti ti prej navzgor in natQ šele jaz.«
»Ne,« pravi mladenič, »jaz poeakain tu spodaj, da prideš najprej ti na varno.«
Princezinja sprva ne privoli, končno se pa da vendarle prego* voriti in stopi v košaro. Poprej pa vzame z glave lasno puščioo, jo zlomi na dva dela, izroči en konec mladeniču, drugi del pa obdrži sama. Da mu tudi polovico svoje svilene ogrinjače in mu reče, naj oboje dobro spravi. Ko pa potegne mladeničev tovariš princezinjo na vrh, jo vzame s seboj, mladeniča pa pusti v votlini, čeprav ga je ta klical in prosil.
Mladenič gre sedaj nekoliko po votlini naokrog. Tu vidi več deklic, ki jih je ugrabila ptica in so pomrle tu od lakote. Na steni je
186
visela tudi neka riba, ki je bila pribita s štirimi žreblji. Ko se dotakne ribe, se izpremeni ta takoj v lepega mladeniča, ki se mu zahvali za rešitev in skleneta pobratimstvo za vse življenje. Počasi pa postane jako lačen. Stopi pred vctlino, da bi si poiskal hrane, a povsod vidi le kamenje. Tedaj zagleda hipoma velikega zmaja, ki je lizal kamenje. Tudi mladenič stori tako in takoj ga mine glad. Nato vpraša zmaja, kako bi mogel priti iz votline. Zmaj nagne glavo k repu in mu da razumeti, naj sede nanj. Sede tedaj na zmajev rep in hipama sta bila na zemlji. Tedaj zmaj zopet izgine.
Potem gre dalje in najde želvino črepino, polno prekrasnih bise* rov. To so bili pa čarobni biseri. Če jih je vrgel v ogenj, je ta takoj ugasnil; če jih je vrgel v vodo, se je takoj razdelila, da je bilo mogoče iti po kopnem. Vzame bisere iz črepine in jih spravi. Kmalu nato pride na morski breg. Vrže v morje en biser. Morje se takoj razdeli, a on zagleda morskega zmaja. Ta zakriči: »Kdo me moti v mojem kraljestvu?« Mladenič odgovori: »Našel sem v želvini črepini bisere ter jih vrgel v morje, in voda se je takoj odprfa.«
»Če je pa tako,« pravi zmaj, »pridi k meni v morje in tu bomo živeli skupaj.« Tedaj spozna, da je to tisti zmaj, ki ga je videl v oni votlini. Tudi mladenič, s katerim je sklenil bratovščino, je bil tu; bil je zmajev sin.
»Ti si rešil mojega sina in sklenil z njim bratovščino, zato sem tvoj oče,« pravi stari zmaj in ga pogosti z vinom in dobrimi jedili.
Nekega dne mu pravi prijatelj: »Moj oče te bo gotovo obdaroval, a ne vzemi ne denarja ne biserov, ampak samo malo tikvico tam, s to lahko pričaraš, kar hočeš.«
Res ga vpraša stari zmaj, kaj hoče imeti za plačilo, in on mu odvrne: »Nočem ne denarja ne biserov, daj mi le malo tikvico.«
Sprva mu je zmaj noče dati, končno mu jo pa vendarle izroči. Potem pa odide iz zmajevega gradu.
Ko pride zopct na kopno zemljo, postane lačen. Takoj stoji pred njim miza, polna najboljših jedil, in on se napije in naje. Gre neko« liko dalje in postane truden — že stoji pred njim osel, na katerega sede. Tako jaše nekaj easa. In osel se mu začne spotikati, a že stoji tu voz, v katerega vstopi. Voz se pa preveč trese, in on si misli: »Ko bi imel vsaj nosilnica, to bi bila boljei« in že prfde nosiinfca, ki sede vanjo. Nosači ga nesejo do mesta, kjer so prebivali kralj, kraljica in njuna hčerka.
Ko je privedel oni mož kraljevo hčer nazaj, so hoteli takoj pri« rediti svatbo. Princezinja pa s tetn ni bila zadovoljna, temveč pravi:
187
»Ta vendar ni pravi! Moj rešitelj bo prišel, on ima polovico moje lasne puščice in polovico moje agrinjače za znamenje.« Ker pa mla» deniča tako dolgo ni bilo in je mož le silil v kralja, postane nestrpen in pravi: »Jutri naj bo svatbal«
Princezinja gre otožna po mestnih ulicah ter išče in išče svojega rešitelja. Prav tistega dne pride nosilnica in princezinja opazi v nila« deničevi roki polovico svoje ogrinjače. Vsa vesela ga odvede k svo« jemu očetu. Pokazati je moral polovico lasne puščice, ki se je pop_ol= noma prilegala drugi polovici, in sedaj je tudi kralj veroval, da je pravi. Lažnivega ženina so kaznovali, nato so pa praznovali svatbo. Potem sta živela oba še dolgo srečno in zadovoljno.