793                                                                          Sprehod skozi sodobno bolgarsko liriko
Vanja Petkova
NEZVESTOBA
Razbit je višnjev mozaik na nebu,
luna je postala nezanesljiva,
trava je zbledela v svetlo starost,
zemlja je obstala v gibanju in ritmu,
z besnimi kobilami
je veter se pognal med drevje
in v naglem so utripu
srca listov smrtno zablestela,
v zadnjem dihu so plodovom
krči stisnili semena,
reke so z ledenim šumom
pljusknile v bregove.
Divje so zveri obstale,
razširile nozdrvi.
Ljudje so, v utripu krvi zavarovani,
sklenili roke.
Razpočil je balone svoje
naš stari čas na zemlji
in zadnja je ljubezen
brez teže obvisela.
A jaz sem začutila
pajka gub na svojih licih.
In že je bledo, muke polno
odšlo otroštvo moje.
Krik in žalost, ni glasu
v bolesti svežega spomina.
Krik in bolečina, bliski in grmenje...
In začela se jesen je.
Bil si mi nezvest in glej: