Križ sredi polja.
(Legenda.  —  Bogumil Gorenjko.)
) ravni cesti je stala bela vas. Okrog in okrog vasi pa se je širilo polje, dolgo in široko, obdano od vinskih goric, ki so bile po-sejane z belimi zidanicami, kakor bi sedele bele golobice na rjavih strehah.
Sredi polja je stal velik križ, starodaven; nihče ne ve, kdo ga je postavil — raorda so ga postavili tam ljudje, ko so se naselili v tej do-linici, znamenje svoje vere, da stoji tu, odkar rodi polje.
Stal je križ sredi polja, kakor blagoslovijena roisel sredi srca. Na njem je stegal roke božji Zveličar, kakor bi hotel blagosloviti in objeti vsa ta polja, vsa ta srca vernih prebivalccv. Milostno so zrlc njegove oči na te njive, Milost njegovih oči je bila, da se je razklalo zrno v zemlji, da je pognalo bilko, da je bilka zrastla v lat, in lat v klas, ki se je klanjal, težak in bogat, Odrešeniku, kralju polja. Milost njegovih oči je bila, da je oživel rjavi trs, da jc pognal listje, da je rodil grozd, velik in sladak.
In vse to so vedeli prebivalci te blagoslovljene doline in so ljubili križ in svojega križanega Kralja.
Šel je mimo kmet, Šel je orat. Ustavil jc volc, se odkril in zaupljivo priporočil svojo setev Gospodu vsega.
46
Šel je mimo viničar, šel je kopat v vinograd. Postal je pod križem, pomolil in prosil Boga, naj z milostljivim očesom zre na nežne trte v vinskem vrtu.
Prišla je ženica, s tresočo roko je nalila olja v svetilko in je prižgaia luč in zaprosila za sinove.
PriŠla je deca — oj kako bi ona ne prišla k Prijatelju otrok — nalrgala jc rož, belih kresnic in rdečega maka, in ovencala je rjavi les križa.
In Gospod je gledal z usmiljenim očesorn v ta verna srca in bogato je blagoslavljal polje in vinske gorice, in Ijudje so bili srečni v svojih srcih -----------
Pa minula so ieta, dolga leta. Umrl je stari rod in prišel je nov, ta je vrgel iz srca svetinjc svojih očetov.                                                        I
Sam je stal križ srcdi polja. Nihčc se ni vcč ustavil s prošnjo ali z zahvalo pred njitn. Celo deca, nežna deca, ki jo je Gospod tako Ijubo vabil k sebi: »Pustite malim priti k meni« — cclo ona ni več marala k svojemu Kralju.
In Kristusove oči so naenkrat potemnele. Žalostno so zrle to polje in te vinske gorice. Žalostno so zrle v osabna srca prebivalcev.
In zrastel je osat, bodeč in trnjev, prav okrog križa je zraste), prav do nog Gospodovih, kot bi hotci tudi on žaliti Stvarnika, kot bi hotel zasaditi svoje bodeče liste v Gospodovo telo, In ni bilo roke, da bi bila odstranila ta osat, ker ni bilo več srca v tej dolim, ki bi še či-slalo  svetinje prednikov,   trdno vero,   močno upanje  in vcliko ljubezen.
Prazna so bi!a srca teh ljudi in niso bila srečna, ker so zavrgla Kralja, in srce brez Boga ne more biti srečno!
Pa zavalil je sneg, debel in visok, in podrl križ, blagoslov sredi polja.
Videli so to vaščanje. »Podrlo ga je,« so rekli, skomizgali z ratnami in niso ga postavili nazaj, ker prazna so bila njih srca in brez vere.
Prišla je pomlad. Vrnili so se ptički z juga. Pa kot bi ne poznalt več te doline, ker ni bilo križa sredi polja, so jo zapustili, drugam se preselili k ljudem, ki imajo srca verna, na polja, kjer stojc križi.
Prišla je pomlad, sejal je kmct, kopal je viničar. Pa to leto ni ro-dila zemlja grozda in pšenice in nobenega sadu. Osat je prerastel polje, da je bilo pusto in prazno, kakor so bila prazna srca, ki so vrgla iz sebe blagoslov nebeškega Kralja.