Ivan Dolinšek: Kovisti viBiograJiiilcov z Izdbei® niso prikrafšaiie ! »Naše gorice«, odiično urejevano glasilo Vinarskega društva za Slovenijo v Mariboru, so priobčile v 1. letošnji številki zelo stvaren članek o samorodnicah, kjer pisec navaja vse one gospodarske in socialne vzroke, ki so povzročili širjenje istih. V 2. številki je izšel odgovor vinarskega referenta pri banski upravi g. VI. Kureta, ki kratko ugotavlja, da je vsaka samorodnica, tudi izabela, zakonito prepovedana in obljublja, da se bo v najkrajšem žasu zgrda poskrbelo sa popolno izkrčenje vseh samcrodnic. To ozkosrčno stališče uradnega organa dokazuje, da mnogi ne poznajo vzrokov, ki so dovedli do tolikega širjenja različnim samorodnicam, ki so res kvarnc ugledu raznirn izrazitira vinarskim izvoznim okolišem, če se širijo tam; vendar pa važen gospodarski činitelj v nekaterih drugih krajih naše domovine, kjer je vinarstvo stranska panoga in se vino ni nikoli izvažalo. fzabelski kraji Zweifler omenja v svoji knjigi celjski vinarski predel in v njem važne vinarske kraje: Šoštanj, Velenje, Vojnik, Zalec, Celje in Laško. Vošnjak poudarja, da je v teh krajih kakih 4000 oralov vinogradov, največ jih je v gričevju med razvodnicami pritokov Savinje. Gospodarske prilike v teh krajih (izvzemši široko Savinjsko dolino) so skrajno neugodne. Ravnic skoraj ni, ozke dolinice so večjidel zamočvirjene, v nižjih položnih legah se vrstijo njivice in travniki, malo višje sadonosniki, v strminah na prisojnih legah vinogradi in višje revni gozdovi. Padavin je tukaj v poletju skoraj polovico več kot v ljutomerskem okraju, zato žito sušijo le v kozolcih, na prostem bi segnilo. Toča je kar običajen gost, celo večkrat na leto pobije. Slana sila pogosto uniči vinograde in druge pridelke, tudi v višjih legah. Veejih kmetij tam skoraj ni. 20 oralov je že mnogo, od tega polovica gozda in še drugo le bregovit svet. Pri mnogih kmetijah je nahrbtni koš več v rabi nego voz. Na tisoče je malih posestnikov, kočarjev ali bajtarjev, ki posedujejo komaj po par oralov ali še manj. Od tega seveda živeti ne morejo, zato iščejo zaslužka v rudnikih v Velenju, Zabukovci, Libojah in v tovarnah v Šoštanju, Celju in drugod. Mnogi hodijo na dnino k več- jim posestnikom, da zaslužijo za skromno življenje; celo po dve ali tri ure daleč hodijo dnevno na delo. Zidarji iz teh krajev delajo po širni domovini v teku poletja, družina obdeluje doma borno zemljico. Tu ni sezonskih delavcev in izseljeniškega vprašanja, vsak se drži rodne zemljice, čeprav je njih borba za življenjski obstanek daleč hujša kot ona viničarjev v Slovenskih goricah. Viniearjev v teh krajih ni. Bele kuge tukaj ne poznajo, po božjih in cerkvenih postavah živijo kljub vsej revščini. V teh krajih ima dornovinsko pravico izabela, kar pomnijo najstarejši ljudje. fzabela je njihova prijateljica Dobrih vinogradov tam skoraj ni, tudi vinogradov v pravem pomenu besede je malo. Med trsjem raste bajtarjem krompir in fižol, pesa in repa, koruza, sončnice, breskovo drevje, da, celo žito sejejo mnogi vrnes. Izabela s svojimi velikimi listi varuje in senči pridelke, ki bi se sicer zaradi plitve zemlje izsušili, varuje pred točo borni fižolček in druge pridelke. Trsna uš je nastopila šele v povojnih letih, zato sadijo danes le cepljeno izabelo. Tudi šmarnice je nekaj, prevladuje in širi se vendar le izabela. Rajna Avstrija je ni nikdar prepovedovala ali odsvetovala. Res je štajerska Kmetijska družba dodelila tem krajem po podružnicah več sto trsnih škropilk za belo trsje, od katerega je bilo posajenih nekaj bogato rodečih. sort, kot ranfol, lipovščina, peoek itd. Do pravega razmaha vendar žlahtni tro ni prišel zaradi izrednega nastopa peronospore, pogoste toee in slane in radi tega prepičlega pridelka. Vse količkaj primerne lege se je itak posadilo s sadnim drevjem, ostane vendar še na tisoče oralov, kjer razen vinske trte ne raste samostojno ničesar kaj prida. Bajtarjem je vinograd zemlja za vse pridelke. Ali je mogoče od teh ljudi zahtevati, da nasadijo žlahtno trto, kupijo škropilnico in škropijo? Kdor bi to trdil, ta teh krajev ne pozna. Blagor mu, kdor se vsede dnevno k pogrnjeni mizi in ni treba šteti žlic otrokom, kot morajo pogosto v teh krajih! In zakaj bi tak siromak ne smel saditi na svoji zemlji tisto skromno prijateljico, ki še uspeva, celo brez gnoja, na tako slabi peščeni in laporni zemlji, zaka.i bi si ne smel gasiti žeje ali cclo malo razveseliti ter pozabiti bridkosti življenja? Ljudje tu kar ne morejo verjeti, da je zaščiten zajec, ki' ogloda še tisto borno sadno drevje in pogrize fižolček, prepovedana pa njihova prijateljica, prijetno pitna izabela, ki so jo pili pri krstu in jo bodo pili na pogrebščini. Prepoved izabele bi pomenila v teh krajih skoraj revolucijo, saj mora vsak kandidat za poslanca obljiibiti, da se bo potegoval zanjo, sicer z izvolitvijo ni nič. Na izkrčenih prostorih bi pač rasle robidnice in trnje. Da bi bila izabela kriva pobojev, tega pač nikdo ne more trditi. Od prepovedi izabele v teh krajih ima Slovenija le škodo Pred vojno se je v teh krajih v vsaki boljši gostilni dobilo ljutomerčana, bizeljčana in izabelo. Mnogo več dobrih domačih vin se je potočilo kot danes. Izabele danes v gostilnah ni, ker hočejo ljudje piti poceni pijačo; njeno mesto je prevzela dalmatinska pikola in jabolčnik, deloma pa banaško vino. Domačih vin skoraj ne najdete več v manjših gostilnah. S prepovedjo izabele imajo torej ti kraji veliko gospodarsko škodo, izraziti vinarski kraji pa nobene koristi. Mnogo izabele so prej pokupili v dobrih hmeljskih letinah Savinjčani, denar je ostal doma in oplojal domače gospcdarstvo, danes gre pa v žepe fabrikantov dalmatinske pikole in banaških vinogradnikov, ki bi lahko na svoji zemlji pridelovali tudi vsak drug pridelek. S prepovedjo izabele v teh krajih so najbolj prizadeti oni mali ljudje, ki kljub vsej revščini tako ljubijo svojo rodno grudo. Če hočejo vinarski kraji iztrebiti iz svojih okolišev izabelo in šmarnico, je to povsem njihova zadeva; kaj bomo pridelovali, oziroma zamogli pridelovati v naših krajih, pa naša, saj mi svoje izabele nikoli nismo izvažali in tudi uvoz drugih slovenskih vin ne bi imel od prepovedi nobene koristi, nasprotno le škodo, ker gre slovenski denar za razna cenena vina iz dežele, namesto da bi ostal doma kot prej. Če Italija ni prepovedala izabele, ko vendar tvori vinarsko vprašanje vse drug problem kot pri nas, bi tudi pri nas lahko uvideli, da prepoved iste ni v našo gospodarsko korist.