542
KNJIGI ZA PRAZNIK: SUHA ZEMLJA
Svet je, če že ne majhen, vendarle v marsičem enoten in mnogo je problemov, ki so vsem skupni, tako marsikdaj ta ali ona mednarodna organizacija spomni države, narode in posameznike na kako posebno skrb, spodbudi osveščene in skuša prebuditi neosveščene ob kakem posebno pomembnem vprašanju, včasih pa tudi opozori na kako posebno vrednoto, kajti ta ljubi svet vendarle ne pozna samo kuge, lakote in vojske ... In tako je UNESCO razglasil letošnje leto za LETO KNJIGE.
Človek bi rekel: akcija, napisana na kožo socialistične družbe, jugoslovanske še prav posebno. Za Slovence, če bi imeli kaj besede v mednarodnem zboru, pa bi človek skoraj posumil, da smo prav mi pobudniki takšne akcije. Najbrž ni naroda na svetu, ki bi, v sorazmerju s svojo številčnostjo, tako zelo poudarjal pomen knjige, hvalil njeno moč in plemenitost, skratka: le z nekoliko pretiravanja, kolikor ga dopušča sleherna spodobna družba, bi Slovenci lahko izbrali knjigo za svoj duhovni grb.
Bilo je torej povsem razumljivo, da smo s sicer prirojeno skromnostjo, hkrati pa tudi z neprikritim ponosom
543
Knjigi za praznik: suha žemlja
poudarili tudi v tem primeru, da smo del sveta in da velja letos tudi pri nas posebna skrb dobri knjigi, kot jo s prijateljsko toplino imenujemo. Pa še nekaj: Prav zdaj praznujemo Slovenci stoletnico društva slovenskih pisateljev, menda eni prvih v Evropi. In kaj je bolj naravno kot to, da skušamo dati temu »dvojnemu prazniku« tudi ustrezen zunanji poudarek?
Težka hrastova miza, na kateri je še do včeraj opozarjal na skromnost hlebec domačega kruha, je zdaj pripravljena za veliki praznik: bel, čist prt, zlato vezen z najčistejšimi pohvalami in in obljubami iz najbolj veljavnih ust, smo svečano potegnili čeznjo — duhovno docela pripravljeni, nekaj pa tudi v prav banalnem pomenu besede lačni. Toda človek bi ne verjel svojim očem: sredi te praznično okrašene mize se sramežljivo grbi vase prav nič ugledna suha zemlja, vsa in edina hrana za našo staro prijateljico, za »dobro« knjigo, ki je nad njo pokroviteljsko razprostrl svoje roke UNESCO itd., itd.
Pravijo, da tam v Parizu, kjer ima UNESCO svoj sedež, ne morejo verjeti, da smo v Jugoslaviji zdaj, v LETU KNJIGE, skoraj za štirikrat povečali obresti na kredite za knjigo — od 3 °/o na 11 %, kar v praktičnem jeziku pomeni, da se bodo dajatve slovenskih založb povečale za okroglo milijardo starih dinarjev, kar v še bolj praktičnem jeziku pomeni, da bo knjiga še bolj draga, nekatere zvrsti bodo morda celo izumrle, vsekakor pa se bodo morale založbe še bolj reševati v komercialnost, kajti trg je trg, izobraževanje, strokovnost, »likanje okusa in plemeni-tenje duha« — kaj naj danes s to staro šaro, domača knjiga ... ne, fant, ne kar tako vse skupaj in vse v en koš, skrb za domačo knjigo je tu, navzoča je in na pravem mestu, ne gre, da bi odpravili posledice, odpraviti moramo vzroke bolezni, kaj bi se ubadali s knjigo, ko pa vsi vemo, da jo pišejo pisatelji, ki tega niti ne skrivajo, slovenski se celo
bahajo, da praznujejo letos sto let svoje stanovske organizacije, stvar je torej jasna, bika je treba prijeti za roge, no, ni še vse končano, a stvari so naravnane pravilno: začele so »najnaprednejše« občine, sledile jim bodo tudi druge: davek na avtorske honorarje je spet koketno pogledal navzgor (pa še samoprispevek) — spodbuda je vsekakor očita in vsestranska in enaka skrb je posvečena založbam kot pisateljem.
S tem je pravzaprav te glose konec, pa vendar se mi vsiljuje še kratek (čisto politični) pripis:
marsikatero geslo je samo po sebi čudovito in mikavno, kar samo se vpleta v politične govore in nacionalne programe, utegne biti pač zakon življenja, da je LETO KNJIGE za našo deželo, za našo družbo le prazno geslo, ki smo ga iz solidarnosti povzeli po drugih, kjer je vzniklo iz potrebe in pomeni tudi realno akcijo, lahko da so okoliščine pri nas posebne, da drugače ni mogoče, navsezadnje se komu lahko tudi čisto zares zdi, da je knjiga nepotrebna stvar, saj so za človeka (v današnjem tempu življenja) dovolj že časopis in druga javna občila — nekaj pa vendar ni mogoče: govoriti o izjemni, o povečani skrbi za knjigo, hkrati pa sprejemati krvavo konkretne fiskalne ukrepe, ki z enim potegom zadrgnejo zanko okrog vratu tako knjigi kot njenemu avtorju.
Vsemu temu bi lahko rekli — če se nam mudi in ni časa za ovinkarjenje — nerazumna dvoličnost, kajti nesporno je, da govorimo eno, delamo pa drugo. Vsiljuje se vprašanje: Ali gre za iste ljudi, ki so v načelu za eno, v praksi za drugo? Ali pa gre za amaterizem v koordinaciji, ko levica ne ve, kaj dela desnica?
Karkoli že: celo otroku zamerimo, če se pretirano laže, pa ne bi zamerili družbi, ki je sicer mlada, pa vendar že povsem odrasla in odgovorna za svo-
544
je početje, za besede in dejanja in za tisto skladnost med njimi, ki je nujna, da lahko vsaj še verjamemo sami sebi. Za slovensko knjigo pa smo v mednarodnem LETU KNJIGE že storili dovolj, da lahko na njeno svečano oblačilo pripnemo velik, črn žalni trak.
C. Zlobec