Štev. 5.
Tečaj III.
Znanstvena priloga „Zori".
Izhaja vsaki mesec 15. dne. Cena letos 1 gld. 20 kr.
V Mariboru 15. septembra 1875.
Viljem Penn.
Od spisatelja „J. Washingtona".
(Dalje.)
Penn sam se je pripravljal na pot v Ameriko, da bi uredil vse razmere med naselniki, a zadrževala ga je smrt njegove matere, kteri je bil nepiestano in od nekdaj vže posebno udan. Kmalu po njeni smrti je priobčil omenjeni ustav nove naselbine s pristavkom, da se imajo zbrani naselniki o njej posvetovati in jo potrditi. Nij ga ustava na svetu, pravi Peun v predgovoru, kterega ne bi bila promenila promemba časov, krajev in drugih posebnih okolščin; zato naj se ustanovijo vse razmere po načelih in določbah, ktere se mu za nove naselnike najprimernejše zde. Clarkson, Pennov životopisec, je posnel glavne članke tega ustava. Vlada je bila izročena namestniku in dvema zboroma naselnikov. Namestnik ali glavar je sicer predsednik omenjenima zboroma, vendar ima sam le tri glasove. ^Krajinski zbor" naj šteje 72 članov od naselnikov izvoljenih izmed sebe; ena tretjina t. j. 24 izmed njih mora opravljati 3 leta, druga tretjina le 2 leti, zadnja pa le eno leto. Ta zbor naj pripravlja nove postave ter na to gleda, da se tudi izpolnjujejo; skrbi naj za mir in varnost v krajini; določuje naj, kje se imajo napraviti luke, mesta, trgi, ceste in druge občinske stavbe; nadzoruje naj državno denarstvo, ustanavlja sodišča, šole in obdarjuje naj iznajditelje koristnih naprav. V vsakem zboru mora jih vsaj 2 tretjini biti zbranih, da morejo veljavno se posvetovati in postave sklepati, dve tretjini se morate tudi izrekati za vsako potrebno postavo. — Občni zbor obsega prvo leto vse naselnike, drugo pa le dvesto od njih, in tako dalje po razmeri vseh prebivalcev. Ta zbor se ne posvetuje, ampak
5
o postavah, ktere so mu predložene od glavarja in krajinskega zbora, sklepa le z „da" ali „ne", postave potrjuje ali jih pa zametuje brez razgovorov. Glavarju nasvetuje tudi sodnike in pomirne može, in glavar mora vsaj polovico izmed zaznamovanih mož postaviti za sodnike in pomiritelje. Ta ustav se brez privoljenja glavarjevega in šest sedmin vseh zastopnikov v krajinskem zboru ne sme nikdar promeniti, prikratiti ali odpraviti."
Pred odhodom v Ameriko skušal je V. Penn v okom priti vsakemu prepiru med seboj in vojvodo Yorkskim in njunimi nasledniki. Dobil je od tega še posebno pismo, v kterem mu vojvoda Yorkski odstopa vse znane in neznane mu pravice do Pennsilvanije in njenih delov. A s tem še nij bil zadovoljen. Poleg Pennsilvanije bivala je od Švedov in Holandcev poseljena krajina, navadno „territorij" imenovana, ktere posestnik bil je vojvoda Yorkski. V. Penn je previdel veliko korist za svojo naselbino, M bi ž njo bila tudi krajina združena. Prosil je vojvodo, naj mu jo odstopi. Ta mu to rad stori in v posebnem pismu od 24. avgusta 1682 je vojvoda Pennu in njegovim naslednikom odstopil teritorije in vse svoje pravice do njih. —
Ko je vse drugo opravil, poslovil se je od svojih, od žene in otrok; a ker je takrat pot v Ameriko bila kaj nevarna, zato nikdo nij mogel vedeti, ali se bode še kedaj živ povrnil. Poslovil se je torej pismeno od svojih tako, kakor bi jih nikdar več ne imel videti. Tu naj stoji samo nekaj najimenitnejših besed iz dotičnega lista: „ . . . Predraga moja žena! Spominjaj se, da si bila ljubezen moje mladosti in čestokrat veselje mojega življenja — uajbolj ljubljeno, pa tudi najdostojnejše in najbolj čislano moje posestvo; vzrok tej ljubezni pa so bile dosta bolj tvoje notranje lastnosti kakor zvunanje, s kterimi si bila sicer bogato obdarjena. Bog sam vč in tudi ti veš — in jaz smem reči, da najin zakon bil je zakon sklenen od božje previdnosti. Božja podoba v nama je bila zmeraj prva, pa tudi naj-ljubeznivejši in najprimernejši kinč v najnih očeh. Zapustiti te moram in ne vem, ali te še kedaj na tem svetu vidim ali ne. Mojo podobo nosi v svojem sreu; v njem naj počiva, dokler živiš." Po tem ogovarja svoje otroke: „Vbogajte predrago mater, ženo, ktere kreposti in dobro ime vam je v čast; kajti nij je sedaj žene, ki bi se bolj odlikovala v poštenosti, milosrčnosti, človekoljubnosti, kreposti in previdnosti — v lastnostih torej, ki se redkokrat nahajajo pri ženah njenega stanu in rodu. Zato jo čestite in ubogajte, dragi moji otroci; ona je vaša mati, veselje in ljubezen vašega očeta. Ljubite jo, kakor je ona srčno in močno ljubila vašega očeta ter ga med raznimi mladenči izbrala za moža. Slabotna sicer in velikodušna, vendar je v mladosti za vas prenašala vse težave ter preljubeznjivo za vas skrbela, kakor mati in odgojiteljica. Pred bogom vas opominjam: čestite vašo mater in jo vbogajte; ljubite jo in skazujte jej vso otročjo udanost."

1. septembra 1682 odplavala je ladija „Welcome" iz Deala v Ameriko, kamor je nesla V. Penna in okoli 100 dragih izselnikov: po večem kve-kerjev. Niso bili še dolgo na morski pučini, ko na ladiji začnd koze tako hudo razsajati, da je umrlo okoli 30 ljudi. Orez 6 tednov dospe ladija v Ameriko, sredi meseca oktobra, in naselniki so v reki Delavvaru stopili na suho.
Ustanovitev mesta Filadelfije.
Pennsilvanija je dežela od stvarnika bogato obdarjena. Le nektere pokrajine so popolnem ravne, drugodi pa so nepretrgano vrste hribi in doline. Velike reke: Delaware, Susquelianna, Shuylkill, Alleghany, Ohio in dr. je namakajo po vseh delih. Zemlja je jako rodna, v sebi pa hrani prebogate zaklade raznovrstnih kovin in drugih rudnin. Takrat se ve da je bila skoro vsa dežela zaraščena z gostimi gozdovi, po kterih so se leno valile reke.
„Leta 1681", piše neki povestničar mesta Filadelfije, „bila je površina, na kterej sedaj stoji Filadelfija, krita z gozdovi, v kterih so imeli ljudje in divje zveri zelo enake pravice."
Ladija z izselniki je plavala proti reki Delavvaru in Penn je dospel najprej do onih krajev, ktere mu je vojvoda Yorkski odstopil in ki so bili od Holandčanov in Švedov poseljeni. Polkovnik Markham jih je bil pripravljal na Pennov dohod in sprijeli so ga z vso mogočo udanostjo. Okoli 3000 naselnilcov zbralo se je blizu sedanje Filadelfije v mestecu New-Castlu, kjer je Penn stopil na suho. Tej zbrani množici naselnikov naznanil je Penn, da hoče z ljubeznijo in udanostjo jih vladati. Potem je šel v Novi Jork, kjer je ostroumni mož opazoval vse razmere zasebnega in občnega življenja ondešnjih naselnikov, da bi se naučil tudi za naselnike svoje pokrajine po očetovsko skrbeti.
Vrnivši se sklical je vse naselnike v kraj Upland sedaj Chester imenovan. Ko se je zbor uredil, sklenil je najprej zedinjenje teritorij in pokrajine v eno deželo ter Holandčane, Švede in druge ondešnje naselnike sprejel med člene iste države. Potem so se postave, ktere je Penn na Angležkem bil načrtal, potrdile, le tu pa tam so se nekoliko predrugačile, ali pa se jim dodal po kaki pristavek. Med temi je spomina vreden sledeči : „Vsi dvanajstletni otroci morajo se učiti kakega obrta ali kakega rokodelstva, da ne bode v deželi postopačev in nepotrebnih ljudij. Vse pravdne tožbe morajo sodniki s kratka in čem hitreje poravnati. Sodnijski stroški naj so mali ter njih cene za vsaktero opravilo v posebnih listinah zapisane in v sodiščih obešene. Vse po krivici zaprte ali obdolžene osebe smejo dvojno odškodovanje od tožnikov zahtevati. Viljem Penn bil je tega mnenja, da se hudodeluiki morajo zaradi tega kaznovati, da se drugi ustrašijo hudodelstva; sodnik mora tudi za to skrbeti, da se v družbi krščanski
budodelniki tudi poboljšajo. Dvoje glavnih hudodelstev bilo je sprejetih v kaznenik: uboj in deželsko izdajstvo. Vse ječe pa so bile prav za prav delalnice, v kojih so hudodelniki morali pridno delati, pak zmerno in pošteno živeti. Vse je bilo izvrstno urejeno; naselniki, večidel pametni in pobožni možje, zapustivši vsled verskega proganjanja in političnega tlačenja svojo evropsko domačijo, pokazali so se precej s začetka jako navdušeni ter si prizadevali novi svoji domovini v bodočnosti svobodomiseln in dober ustav podeliti, kajti le vsestranska svoboda — državljanska tako kakor verska — v resnici podpira razvoj človeštva, in njega gmotnega in duševnega napredka; a vsakoršno zatiranje, mrzenje, črtenje in proganjanje, bodi si v državljanskem ali pa verskem obziru, navadno samim zatiralcem in tesno-dušnežem škoduje.
Drugod so naselniki mislili, da so storili vso svojo dolžnost, ako so si svoja posestva od države ali od dotičnih podvzetnikov odkupili; V. Penn pa nij bil teh mislij. Vže s prva je posebno naročil svojim pooblaščencem, z Indijani se pogoditi; zat6 jim je izročil posebno pismo, v kterem pravi, da bi rad posestva ž njih privoljenjem užival. Pooblaščenci so se res v tem smislu z Indijani spravili in zastran pokrajine pogodili. Kmalu po svojem dohodu sklical je Penn glavarje ondešnjih Indijanov k posebnemu shodu, v kterem bi se prejšnja pogodba še enkrat očitno ponovila in potrdila. Blizu sedanjega mesta Filadelfije, ki šteje sedaj črez 700.000 stanovalcev, zbrali so se Indijani in Penn s svojimi naselniki v senci nekega jako košatega bresta. Indijani prišli so v jako množnem številu in po svoji navadi vsi oboroženi, Penn pa s svojimi prijatelji prišel je neoborožen, sam6 prepasan z modro svilnatim pasom, v roci držeč zaviti pergament, na kterem so bili vsi pogoji z Indijani zapisani. Drugače pa se Penn nikakor nij od svojih drugov odlikoval.
Pri njegovem dohodu so Indijani odložili orožje ter se na tla usedli; potem pa so njih glavarji Pennu naznanili, da so pripravljeni poslušati ga. Poročilo o glavnih točkah tega zanimivega govora se je ohranilo ter se blizu tako-le glasi:
„ Veliki duh, ki je njega in njih ustvaril, ki vlada nebo in zemljo in ki pozna najskrivnejše misli človeške, ve tudi, da bi on in njegovi prijatelji radi ž njimi v miru živeli ter jih po svojej moči podpirali. Njih navada F nij, sovražno orožje rabiti zoper ljudi; zato so prišli neoboroženi. Nikdar niso bili namenjeni komu škodovati in s tem velikega duha žaliti, ampak vedno pri volji, njim le koristiti. Široka pot dobre vere in dobre volje jih je danes zedinila, da bi vsi očitno in prav po bratovsko se med seboj spravili."
Po teh besedah razgrne pergament ter jim čita pogodbo za pogodbo, ktero jim tolmač po indijanski razloži. Nikdar jih nikdo ne bode motil pri
delih in opravkih, tudi v istej krajini ne, ktero so Angležem prodali. Da bi svoja polja zboljšali in svoje rodovine lože živili, pripušča se jim vse storiti, kar je Angležem dovoljeno. Ko bi med njimi nastali prepiri, poravna jih dvanajstero mož, kterih polovica se izmed naselnikov, polovica pa izmed Indijanov izbere. Potem jim je še enkrat plačal zemljo ter jih bogato obdari z raznim blagom. Potem položi pergament na zemljo ter pravi, da je ona skupna vlast Indijanom in naselnikom. Nikdar pa ne bode ž njimi tako ravnal, kakor Marylandci, da bi jih le otroke ali brate svoje imenoval; kajti stariši morejo v časih svoje otroke preostro strahovati in bratje se v časih razpr6 med seboj. Tudi noče njih medsebojnega prijateljstva primerjati z verigo, kajti če jo dež zmoči, razje jo rada rja, ali pa lehko na-njo pade kako drevo ter jo raztre; ampak čislal jih bode kot kristijane ali kakor bi človeško telo bilo razdvojeno na dva enaka kosa. Nazadnje vzame pergament ter ga izroči najimenitnejšemu indijanskemu glavarju ter mu pravi, naj ga skoz tri rodove dobro hranijo, da bodo tudi njih otroci vedeli, kaj so danes storili in kako so se pogodiii.
V dolgih govorih so odgovarjali indijanski glavarji ter obljubili v miru in ljubezni živeti s Pennom in njegovimi potomci, dokler bodeta solnce in luna sijala.
Tako je bila ta mnogokrat omenjena pogodba sklenena, jedina pogodba med divjimi Indijani in krščanskimi naselniki, ki nij bila s prisegami utrjena in nikoli porušena. Velikanski brst pa, pod kterim je bila ona sklenena, stal je še 130 let, obče čislan od ljudij okoli stanujočih.
Zemljemčrec Tomaž Holmes bil je s Pennom prišel v Pennsilvanijo ter ono pokrajino natanko zmeril. Penn si je sam napravil stanovanje na nekem otoku v reki Delawaru, malo angležkih milj daleč od slapov Tren-tovskih, nasproti današnjemu mestu Burlingtonu. Imenoval je to stanovanje Pennsburg. Potem je premišljeval, kje bi postavil glavno mesto nove naselbine; izbral si je oni kraj, ki se je naselnikom, ki so se na ladiji „the Shields of Stockton" leta 1678 peljali v Burlington, zdel za to najugodnejši. To sta ona dva prostorna zemeljska kosa med plovnima rekama: Dela-warom in Shuylkillom. Blizu so bile kamenne rude, ki so dajale najlepši zidovni kamen za novo mesto. Tako je priroda sama, rekel bi, odmenila ta kraj za cvetoče mesto.
Vže pred Pennovim dohodom so se bili nekteri naselniki onde naselili ter si koče iz drevnega lubja po indijanski postavili, ali pa si po brežinah obeh rek izkopali velikih jam v stanovanja.
(Dalje prih.)
Dr. Vuk Stefanovio Karadžio,
preporoditelj narodne književnosti srbske.
Hr. Fekonja.
(Dalje.)
Vuk bijaše čovjek sreduja stasa, neobične fizionomije, kakvu možes vidjeti samo daleko v Srbiji i Crnoj gori — jako promaljajučih se lica, malih, tamnih, dubokih, vatrenih očiju, gotovo uviek oborenih, koje za-sjenjivahu široke osiedjele obrve; s repatimi, dugimi brkovi. Odievao se u dugu haljinu, a obuvao visoke čizme. U prostranoj sobi, čije bi stiene rešili likovi junaka iz dobe srbskoga ustanka, načinjeni ponajviše učenoin i um-nom mu kčerju Minom — na kožnu kanapetu pred dugačkim stolom obloženim knjigami i papiri, a s lieva njegova ne mala knjižnica gore do tavana (stropa)), koju viseče nad njom gusle rek bi krunišahu, sjedio bi starina Vuk, s liepim srbskim fesom na glavi, u rukama držeč brojenice (krunicu, čislo); o boku mu stojala štaka.
Dočekao bi Vuk svakoga uviek prosto a prijateljski, pače srdačno. Sjedavši gosta molio bi ga, neka mu ne zamjeri, što ne skida kape, ne kao za to, da ne bi opazio dugih, riedkih mu vlasi, nego jer su tako Srbi (u kneževini, Cernojgori itd.) navikli; nu s toga, što bijaše uviek pokrit, više puta nabladivši se, godine i godine boljela ga glava. S Vukom mogao je čovjek Nesrbin razgovarati se njemački ili ruski, a razumievao je tako-djer češki i poljski. Njemački i ruski je gladko govorio. Ako pak bi po-posjetnik samo pomalo znao srbsko-hrvatski jezik, pa bi zamolio Vuka, da govori maternjim jezikom, onda ne bi govorio nerazumljivom smjesom crkvenoslovjensko - rusko - srbskem (kao što bijaše onda ponajviše običaj u srbskih „naučenjaka"), več čistim živim jezikom svojega naroda. Ako je tudjin htio Vuka još pobliže da poznaje, valjalo bi mu samo zametnuti besjedu o Srbih, o njihovih uredbah, običajih i navadah, ili Srba u obče spomenuti, odmah bi se Vuku razvedrilo lice te bi veoma tronut pripovie-dajuč riečju prostom, a bogatom najdubljimi mislimi, zaveo slušača u sre-dinu srbskoga naroda, u sviet mnogomu do tada nepoznat. Tiem bi tudjinae Srbe zamilovao a Vuka samoga mnogo cienio radi ljubavi do njegova naroda i sbog njegova čudnovato obširnoga znanja. Znao je Vuk sve, što bi bilo vriedno znati o Srbih.x)
Na svojih putovanjih po Njemačkoj, Rusiji, a osobito po slavjanskih zemljah austrijskih pridobio si je Vuk mnogo prijatelja i štovatelja. Medju
') Tako je od prilike pisao o Vuku ruski književnik Ismail Ivan Sreznjevski, prof. na sveueilištu harkovskom, koji se bijaše g. 1842. duže vremena bavio u Beču, u „Moskovskom Sborniku" i. g. (V. „Slavische. Blatter tt Illustrirte Monatshefte, heraus-gegeben und redigirt von Abel Lukšič. Wien 1865. Nr. 3.)
ove idu, osim več napomenutih, Ranke, Laboulage, profesor Mihail Petrovič Pogodin, kojemu je Vuk za skupe novce pribavio prvih tiskanih knjiga slavjanskih te si s njim dopisivao do smrti, Safarik, kojemu je priobčio takodjer gradiva za njegovu poviest jugoslovjenske književnosti, Miklošič i mnogi drugi odlični muževi svieh naroda; a pismeno je občio takodjer s našim pokojnim Cafom.
Ne manja odlikovanja dopadnuše ga od strane akademija znanosti u Beču, Berlinu, Petrogradu itd. Sveučilišta u Jeni i u Harkovu dodaše mu iz počasti stepen doktorski; a bio je učenih družtva: petrogradskoga volj-noga ljubitelja ruske slovesnosti, krakovskoga, tiirinžko-saksonskoga za iz-traživanje otačbinske starine, kr. gotinžkoga i moskovskoga historije i starine ruske član dopisatelj itd. itd. — Častili su Vuka i prvi vladari evropski odlikujuči ga radi njegovih literarnih zasluga. Ruski car Nikola I. pozva ga na petrogradsko sveučilište pa mu dade mirovinu, a sadašnji Aleksander II. prigodom praznovanja tisučgodišnjice ruskoga carstva u Novgorodu 8. (20.) sept. 1862 dade mu komanderski krst (križ) s krunom reda sv. Ane 2. stupnja; austrijski cesar Ferdinand I. podari mu g. 1848. demantni prsten, a današnji cesar i kralj zlatnu kolajnu (medalja) za umjetnost i znanost i Franjo-Josipov red 3. stupnja; pruski kralj Vilhelm III. podieli mu g. 1852. red crvenoga orla 3. stupnja. Prijateljevali su mu i srbski knezovi, tako Miloš Obrenovič, koji se je od njega i čitati učio, podpirajuč ga kod izdavanja njegovih spisa; isto bi činio črnogorski vladika Petar Petrovič Njegoš II., pa i knez Danilo poklonivši mu red za neodvisnost Črne gore itd. —
Ali, tako je to u svietu. Istina je: „Non est propheta sine honore nisi in patria sua et in domo sua et in cognatione sua."') A i o Vuku možemo reči: „In propria venit, et sui eum non receperunt." 2)
Svečenici i skoro vsi tadašnji znanostmi se baveči ljudi kod Srba težijahu sve za nečim na veliko i na visoko, tudječi se od svoga čestitoga naroda, što ralom ore i motikom zemlju kopa, ili šlo smjerno koji zanat (rukotvorstvo) tjera. „Visokoučenost", koju crpahu po tudjinskih velikih školah, od učitelja tudjinaca, zaniela jih bila toliko, da su mnogi od njih krasni jezik narodni mrzili, misleči a nesmotrenosti svojoj, da je pokvaren iz crkvene slovjenštine, turškimi riečmi sa sviem nagrdjen i, kako se Vuk oštro izražuje, „samo svinjarski i govedarski jezik,"3) te s toga za više narodne svrhe nepodoban, neprikladan. Njihov književni, a i po-
') Nije prorok bez časti osim u domovini svojoj i u domu svojem i u rodu svojem. (Mark. 6, 4.)
3) K svojim dodje, a svoji ga ne primiše. (Joan. 1, 11.) s) U predgovoru k slovnici.
slovni jezik ne bijaše niti srbski, niti ruski, niti staroslovjenski, nego samo krpež, i to zvabu oni ,,sloveno-serbskim" jezikom. Vukov slog i način pisanja činio bi jim se odviše prost i nesgraban. I baš radi toga imao je Vuk silu zala i ocrnjivanja od svojih protivnika podnieti. — O tom nam Sandič 1. c. evo sliedeče poruča:
„U nas se onako po starinski mislilo, pa donekle i verovalo: ko je stariji, taj je več po tome i pametniji; a sto je ko veči gos p o din čovek, tim je i učeniji i mudriji!
„S toga se diže, uprav reči, čitava hajka na Vuka, na njegov pravopis i na njegov, kao što zvahu, „prostački, paorski" jezik i način pisanja.
„1 to njima dosta ne bijaše.
„Kad se videlo, da omladina listom pristaje uz Vuka, te uz svoj če-stiti i ncpokvareni narod, i da večma ljubi svoje narodne pesme i ostale narodne umotvorine neg sve druge „premudre" tudjinske — udariše naši zakorelci na Vuka starim putem, starim zlom: opadanjem pred svetom, potvaranjem pred vlastima. A kad na svet izadje i pomenuti, u srpskom prevodu „Novi zavet", tad još pridodaše i po narodu ružan glas pustiše^ da Vuk hoče Srbije da pošokči') — ma da je svak, ko je god od njih Vuka poznavao, dobro znao, da bi on pre glavu svoju dao, nego-li pre-vrnuo verom svojih praotaca.
„U Srbiji dodju i nagovore kneza Miloša, te se zabrani kneževskim ukazom: da se niko ne usudi pisati jotom repatom. Pod „repatom" jotom razumevali su pravopis Vukov.2) Ta preka zabrana podrža tamo sve do naših dana, dok ne dodje u Srbiju, da i po drugi red vlada, u istini „svetli" i prosvečeni knez Mihailo.
„Zabrana se ta dopadala i našim s ove strane starešinama crkven-skim pa čak i školskim, te se i ovde u nas3) na svakog „Vukovca" po-preko gledalo, ko bi smeo jotovski da piše; a mnogom je bogme ta „pro-drzljivost" i zagorčila.
„Pa ni toga njima dosta nije bilo.
„U Beču oni tajom opadnu Vuka i potvore na nj, da on, bajagi (boja da)
') Srbi grčkoga zakona zovu one, koji su zakona rimskoga, šokci; dakle pošokči ti = od grčkoga zakona prevjeriti na rimski. — Uzrok tomu nabodili su gdje-koji — u latinskom J", koje je slovo Vuk u cirilsku azbuku uveo, pa su mislili, da je on na to naredjen od rimske propagande! Za to su i njegov prievod novoga zavjeta zabranili, a slovnicu mu i riečnik (1. izd.) spalili! ') Zarad slova .j". ") t. j. u Ugarskoj.
spevava pesme o „nekakvim srpskim carima i kraljima, knezovima i vojvodama" pa tim bani narod, te ga jedva mimoidje sud i tavnica."
Kraj ovakovih bieda bijaše Vuku uviek boriti se još s nevoljom i siromaštvom. Mnogi držaku smjernoga i čednoga starinu za čovjeka imo-vita, jer nikomu ne dosadjiva, da mu otvori dobrotvornu ruku. Ali tomu ne bje tako. Ono podpore, što je dobivao iz Srbije i Rusije, trošio bi ne samo na uzdržanje prije mnogobrojne porodice, nego i na česta putovanja u književnom poslu te na izda vanje knjiga; najposlije nadje se več u ta-kovoj nevolji, da morade prodati dragocjen prsten, počastni dar cesara Ferdinanda, da plati tiskarske troškove. Po smrti mu nadje se dakle i duga, koji porodica na nesmiljeno zabtjevanje i prietnju sudbene ovršbe morade i uzmože namiriti samo veledušnom podporom cesara Franje Josipa, koji udovi pokojnikovoj u toj nevolji pokloni 1000 for. —
(Dalje slied.i)
Gledanje z obema očima.
Dr. Križan.
Človek hrepeni za spoznanjem prikaznij, ktere se v naravi dogadjajo, in pri tem mnogokrat na telo pozabi. On marno redi in odeva telo, ali malokdaj si prizadeva nje pazljiveje in natanje opazovati. Kaka puhla lepotica utegnola bi reči, da bi grdo bilo, če človek ne bi imel dve oči, ali če bi mu eno veče bilo nego drugo, ali le malo kedaj se kteri sam vpraša, čemti ima človek dve oči? Predno na rešenje tega vprašanja idemo, recimo kaj o počutku in začutjenju svitlobe.
Oko kakor tudi drugi počutki našega telesa ima posebni nerv ali živec, tako imenovani očesni nerv, ki svojo čutjenje v možgane vodi, kjer se on zaveda in predstavo vzbuja. Da to ne bi tako bilo, moral bi kteri koli učinek namerjen na razue dele našega telesa občutek svitlobe vzbujati. Čutnost očesnega nerva je tedaj znameniti vzrok občutku svitlobe. Ta občutek pa ne more vselej svoj vzrok v zvunanjej svitlobi imeti, nego vsaki učinek na očesni nerv, kteri ga razdraži, vzrokuje občutjenje svitlobe. Znano je, da električna iskra, vodjena črez oko, in tudi pritisek očesa čutjenje svitlobe vzrokuje. Ali ta svitloba nij objektivna, kakor se je to nekdaj trdilo.
Fizika uči, da svitlobo trepetajoči eter vzrokuje. Solnce namreč širi na vse strane razno velike valove svitlobe s tem, da v svetskem prostoru nahajajoči se eter zatrepeče. Če ravno so ti valovi svitlobe gledč na moč, velikost in dolgost različni, vendar imajo ti vsi enake lastnosti, ker so vsi
istim zakonom podvrženi. Ali naše oko ne čuti vseh iz solnca izhajajočih valov, ker valovi najvekše in najkrajše dolžine ne morejo v očesu ob enem občutek vzbujati. Prve moremo kakor toploto, druge v kemijskih spremembah občutiti. Samo nihaji srednje dolžine teh valov morejo v očesu občutek svitlobe učinjati. Najdeljši izmed srednjih valov trepetajočega etera vzrokujo v očesu rdečo bojo, najkrajši vijoličasto, med njimi ležeči pa narančasto, rumeno, zeleno, bistro in temno-modro. Ce pa vsi valovi trepetajočega etera tisti čas pridejo v oko, tedaj oni občutek bele svitlobe učinjajo. Res da s priprostim očesom ne moremo vseh teh boj v solnčnej svitlobi zapaziti, ali drugače je to s steklenim bridom (prizmo). Če pa dve ali več boj zmešamo, tedaj dobimo novo bojo. Kakor god tedaj v tej zmesi največi, srednji ali najkrači valovi trepetajočega etera premagujejo, tako pokazuje nam se ali rdeče-bela, zeleno-bela, modro-bela i. t. d. boja. Ali naše oko ne more vseh boj spoznati, ktere iz takošne zmesi izhajajo. Ta različna zmes postane edino, kakor to najnovejša preiskavanja potrdjujejo, iz zmesi početnih ali temeljnih boj. Temeljne boje so: rdeča, zelena in vijoličasta. O začutjenju boj uči J o u n g*)-Helmholtz-ova teorija tako-le: V očesnem nervu nahaja se trojno vlakno, kterih prvo, če se razdraži, občutek rdeče, drugo občutek zelene, a tretje občutek vijoličaste boje učinja. Ce n. pr. rdeča svitloba v naše oko pride, tedaj razdraži ona sicer vse tri vrste nervovih vlaknin, ali najmočneje ono rdeče boje, a mi vidimo tedaj rdečo bojo. Istim načinom vidimo zeleno in vijoličasto bojo. Ce pride žolta svitloba v naše oko, tedaj ona nervove vlaknine za rdečo in zeleno bojo razdraži, tem pa se vzbudi zmes teh boj, t. j. žolta boja. Ce pa rdeča čutljivost premaguje, tedaj vidimo narančasto bojo, če zeleno, žolto-zeleno bojo. Modra svitloba razdraži zeleno in vijoličasto čuteče vlaknine, tem pa se vzrokuje zmes teh boj, t. j. modra boja.
Občutek in začutjenje boj ne more se tak6 razlagati, da bi se valovi posameznih boj z vlakninami očesne čutnice v možgane vodili; čeravno je bivstvo čutnice prozorno in zatorej tako, da bi valove direktno širiti moglo. Ali svitloba se edino v ravnem meru proži, pot vlakna očesne čutnice pa je kriv in za prožanje svitlobe nezmožen. Naše oko je tako vstvarjeno, da na mrežnici obrnene podobe predmetov postaiejo, mi pa predmete pokončno vidimo. Da se to dokaže, vstanovilo se je več teorij. Tako so si prizadevali nekteri učenjaki dokazati, da naopačna podoba nij v pravem pomenu preobrnena; drugi so preiskavali hode, po kterih se obrnena podoba v možganih zopet obrača. Tako je Fick med zadnjimi trdil, da so v možganih vlaknine očesnih čutnic s svojimi tipali prikladno združene in da se po teh soglasju predmetu mesto določuje. Teorija, ki je na skušnjah osno-
*) Joung je namreč prvi to teorijo izmislil.
Pis.
vana, pa uči, da človek o podobi na mrežnici nič ne ve, torej tudi tega ne, je-li je ta podoba obrnena, temveč nam občutek očesa edino o zvunanjib tvarinah in prigodbah znake podaje, a ta znamenja se učimo stoprav po vadbi in skušnji razumevati. Brttcke veli v svojej fiziologiji: „ Človek ima lokalno znamenje o nečem, kaj ali nad obzorjem ali pod obzorjem leži, lokalno znamenje o nečem, kaj ali na desno ali na levo leži, in ker lokalna znamenja iz tistega mesta izhajajoča zmeraj tiste dele mrežnice pogadjajo, zategadel se človek v prostornosti zna zavedati, ne ozirajoč se na obrneno podobo mrežnice."
Pri začutjenju lokalne različnosti predmeta pripomaga nam posledujic gibanje teles in očes, ravno tako kakor tudi tip.
(Konec prih.)
BT»dniki».
R. B.
Šče dnes je navada, ka se bede pričakuje in pozdravlja mlado leto, a davni naši poganski spredniki počinali so mlado leto z božičem, to je 25. grudna, ter sprebedeli noč pred nastopivšim prerojenim mladim solncem, odtod označilna šega pri Srbovih in Bolgarih, kteri vso noč pred božičem ogenj pale in poleg njega skoznujo (bede), in upravo od tega bedenja tako oziroma na ogenj, ki ono noč ne sme ugasnoti, kakor glede na čuvarje, rabi se povse prilično v srbščini izraz badnjak, badnji veče(r), a v bolgarščini bidniki. Reka li Srbi u krastičem, ktere polaga badnji večer na ogenj, badnjaci, dela sevsema primerno, vsaj jim je treba vso noč zariti se, tore bedeti a ne utrnoti. Izvod te besede iz korenike bid olekšuje Bolgar govoreči : bidniki — den pred božičem.
K. Miladinov piše v knjigi: Bilgarski Narodni pesni. Vi Zagreba. 1861 na strani 521. Kolede. Vso noč pred božičem do svitanja deca hodi s koledački (paličkami) od hrama do lirama, in trka na vrata kličoča: „Kolede, babo, kolede." Davajo se jim kolači, kostanji in druge take reči; in na strani 523. Deca ima spletene vejice, kterim pravijo surovice. Z njimi rano na božič hodi od hrama do hrama, meša ogenj s surovicami in poje: „Suro'a boža, vesela godina, kolku jajca i pilci, tolku deca i jaganca." V Debarskih selih pondeva si deca lica in hodi na kolede od sela v selo poje in pleše, ter nosi rdečo zastavo z belim križem na sredi. V Magarovem kličo otroci: „Kolende, melende, surova (mlada) godina, cinci, kaka, daj m' edna kolaka" (kolač).
Podobne prikazni javljajo se pri nas na Slovenskem na pametivo, drobna deca namreč v jutro rana hodi od hrama do hrama, od vesi v ves, imajoča
spleteno tepežnico, kteroj rahlo tepe, vsaj včasih črstvo maha po vsakter-niku, kterega sreča ali do njega pride, želeča mu trdno in dobro zdravje. Zato dobiva kolačke, orehe, jabelka, režnje itd. Velikemu pametivarju ponuja se macelj, sekira, zagvozda, a močnejšim deklinam kolovrat. Nežna dečica je kip prerojenega in pomlajenega solnea.
Milodinov pripoveduje: Den pred božičem je bidniki. Večer se zakuri ogenj, na kteri polagajo debele penjeve. Vso noč je treba ognju goreti. Od penja ostave kos, ki se ohrani za drugo leto, da se podžge ogenj isti večer. V Vodenu zakopajo ogorek v vinograd, da grozdje počrneje. Kakor se pokrije miza ta večer, tako ostaja, dokler božič ne mine. Od božiča do vodnic (bogojavljenja) žene ne delajo, ne pero, niti dece ne kopijo.
V Strugu pred božičem peko pituljice (povitice, gibanice) in s košoj delajo križ na vratih, omarah, brašniku in indi. Orači polagajo lemeš na klauik (prostor med zidom in ognjiščem) in na-nj delajo križ s košoj, takisto na črtalo. Deca hodi na kolede.
Haložan den pred božičem naravnost imenuje kolednik ali koledni post, odtod toliko rodovinskih imen: Kolednik. Francozi zvali so badnjak calendeau, cbalendal. (Hanuš: Bajeslovny Kalendar.)
Na Slovenskem okoli Ljutomera pravi se pevcem, bodečim pet o božiči, mladem letu in o treh kraljih, koledniki, kolednjaki, in pesmim o teh prilikah rabljenim kolednice; ker pa je s tem petjem tudi neko beračenje za peneze ali druge darove združeno, zato koledovati = beračiti; magjarski
koleda, Collecte; koledalni = beračiti; koldus, berač.*)
Samostav bidniki, ohranivši se samo v bolgarščini prek staro-slovenščine, kakor v novoslovenskem dvojnik na -m a: delama, in kaj, izvaja se iz korenike bi d, odkoder staroslovenski prilog bi dri, vigil; nsl. beder, munter; srb.-hrv. badar, bolg. bodri, rus. bodryj, wachsam, bodrstvovath, vvachen; i je v srbohrvaščini kakor mestoma v novoslo-venščini a, tore badar, badanj, tašt, 8trsi. tišth; nsl. tešč, bedenj.
Da je iz korenike bid tudi bil prilog na -hni, popričuje oblika bidniteleni, bidnitelnosth (Bogorovi). Črka « nikar ne moti, vsaj Mila-dinov uči: „vmesto trite bukvi i, h koji imajeti. ednako proiznošenie, upotrebibme edna s: samce, sarce, r«ka, vm. smce, strce, raka." Prava pisava upitnega samostava je tedaj v bolg. bidniki (strsl. bi bilo: bidhniki). Bidniteleni iz bid, bidhni, bidhniti, bidhnitelh (rus. bditelh), bidhnitelhni, bidhnitelbnostb, ali po sedanji bolgarski pisavi: badnitelnostb. Ako je po takem iz bid mogoč prilog bidhni, kar potrjuje navedena oblika, povse pravilno iz iste korenike badnji, Wache (von bdeti); Drobničev „Mali
*) Na Kranjskem so „koledniki" tudi = birači „bire" (duhovniške). J. Pajk.
rečnik na str. 2. in badnjak (— bidniki); zbog srb.-nsl. -njak primerjaj svečnik, svečnjak i. t. d.
Btdniki (večer) po takem iz korenike bid pomenja vigilia, za kar nijeno slovansko narečje nima točnega in na tenko odgovarjajočega izraza nego samo bolgarščina, pa šče istemu bolgarskemu slovarjepiscu Bogorovu bil je samostav btdniki neznan, ker v frensko - bolgarskem rečniku pod besedoj vigilč piše: navečerie, brv. nadvečerje, n oči, rus. vsenoščnoe bdenie. Bednik bodi občno blago = vigilia.*)
Opombe k slovničkej razpravi v „Vestn." III. 4. p. 61.
iz „krajnškega" podnarečja na Štajerskem.
Priobčuje J. S.
Prebivalci na obeh straneh gore „Boč"-a, koja sredi med Mariborom in Celjem spodnje Štajersko prerezuje, nazivajo eni druge: „Drevinci-' — Krajnčani;**) na mariborskej strani BoČa so Drevinci, na celjskej pa Krajnčani. To imenovanje je porogljivo in nepriljubljeno, kajti o samih sebi prebivalci teh nazivov ne rabijo. „Ta govori drevinski, oni krajnški" pravijo eni o drugih. Zarad tega nazivam to podnarečje „kranjško"; govori se v Sladkogorskej, Kostrevniškej, Križevskej (na Slatini), š. Pe-terskej (na medvedovem selu), Smarskej in nekoliko tudi v Ponkviškej župniji, skoraj cel6 do sv. Jurja (za južno železnico). —
Imper. od theme: vid je viš, ako debeli soglasnik ali samoglasnik sledi. N. pr.: viš, viš, zaj'c leti; vižga! Nikakovne: viži ali visi; vedno v pomenu „glej", ne pa „vidiš"; kajti v hitro izgovorjenih prašalnih stavkih se mesto: na pr. ga vidiš? tukaj glasi: ga vidš ali ga vidč(š).
Tukaj je samo beseda: mestjan v rabi.
T nadvladuje v (/-skupini; n. pr. mesto pism. t i j a ali tja se tukaj glasi: tjaj, taj, ta. Zanimivo je, da se glasi tukaj pri volovskej vožnji: stija (= od sebe), v š. Jurji pa uže: ča, ča vaba.
Glag. zapečatiti ima tukaj vpart.: zapečajen; n. pr. zapečajenu pismu; glagol se glasi: zapečaditi, od samostavnika ali theme: „pečad",
*) V novosl. je od kor. bi d- prilog baden (wach, aufmerksam) in b a dni k = badnjak. [ 1) Holzklotz, brennend am Christabend, 2) Christabend, 3) Vigilienfasten (auch vor verschiedenen Heiligenfesten). ] Tak6 Zalokar.	J. Pajk
**) Najbrže = Dravinjci — Krajinčani. J. P.
koja služi vsem drugim sklonom razve imenovalnika za podlago. Imeno-valnik se glasi: pičet, ali n. pr. acc.-pl. pečade, z naglašeno drugo slovko. Govori se: tri pečade sim udaru na pismu (naglašeni a se molklo, sredi med a in o izgovarja); jako redko se sliši: prejel sim tri pičete (tukaj ima naglas velik upliv).
Glag. zmotiti ima: zmučen — tukaj je dolgi naglašeni u mesto starosl. on; n. pr. m u š, m u ž, mesto stsl. m o n ž. V izgovarjanju se ločita z m o č e n (vemirrt) in z m o č e n (durchnasst) tako-le: muž ji zmučen, žina ji zmučena, — drugo pa: klobuk ji zmaučen ali zmočin, suknja ji zmaučena ali zmočina. (Kratek naglašeni o se čestokrat nategne v dvozvočni au. Nenaglašen se kakor kratek o ali u izgovarja.) —
Glag. nasititi ima: nasičen, n. pr. vuli su ži nasičeni.
Krotiti ima pravilno : ukručen, vkručen; glagoli: vkrutiti, vkru-čati; prilog : krutek.
Glag. tratiti ima: tračen; n. pr. ž'vina je stračena; stračeni denar, ungiltiges Geld; stračena jmva (in se celo noslja), v pomenih „verderben, venviisten". Sliši se, ali redko: stratjen, n. pr. vse ji stratjeno.
Čutiti se glasi v part. pf. pass.: čutjen.
Pri premembi zdj se lahko zabiležite dve obliki, ki se skupaj rabite. N. pr. tupuriše ji zagužino ali zaguždinu (če se i naglaša), sicer pa: tupu-riše ji zagauženu ali zagauzdjenu. Samost. zaguzda = zagvozda.
Izpriditi ima dve obliki: 'spridjen in 'sprijen; prvo nahajam v primeru: ti, 'spridjenec ti! drugo pa v part. pf. pass., n. plim.: A) Naš sofised se ji čisto 'spridu; B) Ja, čisto je 'sprijen zdaj.
Glag. rediti (ordnen) se tukaj rabi: rej en, n. pr. tvuja hiša ji dubru vrejena-
Glag. rediti (nahren) pa: rej in, n. pr. tvuja krova ji dubru rejina (pismeno: rejen). Obadva deležnika se ločita po naglasku.
Ploditi se glasi v part. p 16 j e n (zaplojen); od v o d i t i: vaujen (pism. vojen).
Kritika.
J. Parapat.
Opis jugoslavenskih novaca
Prof. Sitne Ljubica, ravnatelja narodnoga zemaljskoga muzeja i knjižnice v Zagrebu etc. Sa 20 u mjedu urezanih tabla i dvie slike na drvorezu. U Zagrebu 1876. Artisticko-typograjiSki zavod Drag. Albrechta. Vel. 4°.
To knjigo so naši listi že davnaj naznanili, a ne verjamemo, da je ktero njih vredništev res videlo prekrasno to delo; gotovo bi se bilo več
povedalo o njem. Saj se je poročevalec teb vrstic zastonj oziral v Ljubljani po tej v Zagrebu — tedaj v bližini naši — izišli knjigi, dokler jo je prejel po raznih ovinkih od druge strani. Jugoslovansko knjigotrštvo je še v povojih, naši knjigotršci so Neslovenci — da več ne rečemo — in dokler so njih prodajalnice napolnjene samo z nemškimi knjigami in v Ljubljano prej dobivamo literarna dela iz Berolina nego iz Zagreba in sploh slov. juga, do tja pravimo so slovenske Atene britka ironija.
O slov. knjigotrštvu vendar nismo namenjeni govoriti, vrnimo se torej k g. Ljubičevemu delu. To vam je knjiga, da človeku srce radosti poskakuje. Vuanja oblika in notranji obsežek sta enako krasna. K temu sta poleg g. pisatelja pomogla svitli knez srbski Milan in ces. akademija znanostij v Beču. Ker je delo pisano za strokovnjake, hočemo tu posneti, kar je splošne važnosti.
V XXVII strani močnem vvodu učeni pisatelj podaja pregled knjig, ktere omenjajo ali opisujejo jugoslavenske novce. Poleg Du Fresne-a leta 1680, Anselma Banduriča 1718, Zanetti-a 1750, Muratori-a, Zirutti-a, Bernarda Nani-a 1750, najdemo Srba Dimitrija Davidoviča in Ivana Raiča, pomagjarjenega Nemca Ivan Luczenbacher-a, ki je 1. 1843 opisal 43 jugo-slav. novcev, toda nepoznanje jugosl. prošlosti in jezika ga je zapeljalo v marsiktere pomote, da je novce pogrešno čital in pripisoval jih napačnim gospodom. V njegove zmote so zabredli Nemci Joachim, Appel, Reichel, Schvveitzer, tedaj njih modrovanje o jugosl. numismatiki velja toliko kolikor nič. Premnogo je storil za jugosl. numismatiko dr. Janko Safafik v Belem-gradu. Toda vse prekosi prekrasno Ljubičevo delo. Njemu so se odprli viri, kterih njegovi predniki niso poznali. Zajemal je iz bogatih zbirk v Belemgradu, iz numismatičnega kabineta srbskega kneza Milana, iz carskega v Beču, iz muzejev v Zagrebu, Benetkah, Padovi in privatnih zbirk po raznih jugosl. mestih. Posrečilo se mu je strmečim numismatikom opisati ogromno število 4699 več ali manj različnih jugosl. novcev, ko je bilo prej komaj dobrih 100 vrst znanih. In izmed teh je opisanih iz knjig samo 348, vsi drugi novci pa naravnost po izvirnikih ali po zanesljivih odtisih.
Prof. Ljubic vse novce razdeljuje na tri vrste: groše — denarii ali denarii grossi — polugroše, ki so po teži in velikosti manjši, slični beneškemu „mezzanino", in meljušnike ali četvrtake, kterih gredo štirje na eden groš podobni beneškemu soldinu. Vender težne razmere niso natanko določene. Sploh so, vsaj najstarši, po bizantinskem slogu kovani, potem je nadvladal beneški slog. Kar zadeva pismenke in jezik na jugosl. novcih, razvidno je, da so na bulgarskih skoro po vsem le slovenski napisi, na srbskih slovenski in latinski, na bosenskili z malimi izjemami latinski. Ko je g. pisatelj še ob-ravnal podobo novcev, pravo kovanja, kovnice, zmes, notranjo vrednost jugosl. novcev, prestopa k opisanju posamesnih novcev. Začenja pri bolgarskih. Pečat cara Šišmana je na čelu. Novci iz prvih časov niso znani, brž ko ne so bili bizantinskim toliko podobni, da se ne dajo razločiti od njih, ali pa Bulgari tačas celo niso kovali. Še le, ko jih je car Asien I. 1186—96 rešil iz robstva iztočnega carstva, imamo novce, ki jih zanesljivo pripisujemo imenovanemu caru. G. pisatelj opisuje 140 različnih grošev, 2 polu-groša in 7 bakrenih novcev. Po večem videmo na eni strani blagoslove-čega odrešnika s krono, na drugi strani cara in carico Heleno, držeča
prapor z raznimi razlikami in monogramom, velečim: Asien car blgarski makedonski. *)
Od njegovega sina Ivana Asiena II. navaja g. pisatelj 9 grošev z monogramom: Aslen car blgarski grški, makedonski; od Mihelja II. Asiena (1245—48) 5 novcev; od Svetoslava (1291—1322) 14 novcev; od Mihelja III. (1323—30) 5 novcev; od Vidina Stracimira iz Vidina (1371—97) 19 grošev in 2 polugroša, in od Šišmana (1371—95) 11 različnih novcev. Nesreča pri Nikopoli 1395 je pokopala Bulgare in samostojne njih novce. S tem doidemo k srbskim. Pečat Urošev nas vpelje. Prvi, ki je zanesljivo koval novce, bil je Vladislav 1234—41. Iz Ogerske pokliče v Srbijo saksonske rudarje, da se naselijo in sezidajo rudarsko mesto Novobrdo. Koval je po načinu in obliki bulgarskih novcev tasta svojega Asiena II. in njegovi kov-ničarji so bili boje Bulgari, saj so napisi na njegovih novcih samo slovanski, ko so na onih njegovega brata Uroša I. po beneški obliki skozi in skozi latinski. Vladoslavovib novcev opisuje, g. pisatelj 47 različnih, razdeljenih na tri vrste, kterih prva nosi napis „Stefan", druga .,Vladislav", in tretja obe imeni skupaj.	________(Konec prih.)
Književni vestnik.
j. p.
Marljivi g. Andr. Komelj, c. kr. stotnik, je izdelal zopet zaslužno delo (za naš v vojaškej suknji vzdihujoči čas): „Službeni reglement ali službeni pravilnik za c. kr. vojsko", poslovenil s'pomočjo And. Komelja Ignacij Rob as v Celovcu, v tiskarni Mohorjevega družtva 1875, cena 35 kr. S tem delom se bode izdatno pomagalo našemu mlademu (in staremu bojaželjnemu) čitateljstvu, posebno pa vojaškemu, koji uživa sedaj prvikrat srečo, v svojem jeziku kaj več o vojaščini — kakor vse kaže, narodom jako potrebnej znanosti — zvedeti. Gosp. Komelju gre hvala, da glede vojaške literature baš ledino orje, a zato obilo (zaslužene) slave žanje. — I tako važno lit. delo, o kojem bode šče gotovo večkrat govor, ker je prvo te vrste, so prof. Žepica „L a t i n s k o - s lo v e n s ke vaje" (izdane v Novem mestu in na prodajo pri O. Klerru in Blazniku v Ljubljani in pri Ed. Ferlincu v Mariboru). To je obširno in mnogovrstno delo, tiskano na stroške dež. blagajnice kranjske. Ono obsega: „Latinsko-slovenske vaje za I. gimn. razred" (str. 88); potem „Latinsko-slo venske vaje za II. gimn. razred" (str. 111), „Slovar k latinskim vajam za I. gimn. razred po §§ razvrščen" (str. XXXV), potem „Slovar k lat.-slov. vajam za I. in II. gimn. razred," 2 dela, lat.-slov. (str. 174), in slov.-lat. del (str. 116). Cena vsemu temu vkupnemu delu je 2 gld., kar samo na sebi nij mnogo, a za učence bi utegnolo biti. O notranjej vrednosti tega dela pričakujemo poročila kakega strokovnjaka. — Program varaž-dinske realne gimnazije prinaša 21 nar. slov. pripovestij (v narečju napisanih) od prof. V al j a vc a, strokovnjaka v tej zadevi.
*) Dannenberg (Numisin. Zeitschrift Jahrg. II. Wien 1870 str. 517 in dalje) trdi, da v srednjem veku so katoliški narodi skoraj izključijivo latinščino rabili na novcih in navaja redke izglede nemških napisov na nemških denarjih. Jugosl. novci spriču-jejo, da so Slovani veliko pred Nemci in jako obširno upotrebljevali tudi na kovinah svoj narodni, starodavni, čestitljivi jezik.	Pis.
Izdajatelj in odg. vrednik: Martin Jeloviek.
i. M. Pajk'ova tiskarna v Mariboru.