692
Griša: V tvojih očeh . . .
da se podirajo gore. Nobena noče odnehati. Obrazi so rdeči in čuti je le globoko sopenje. Ako je pa bolečina na eni ali drugi strani le prehuda, se začuje kratek vik. Ata se je izprva krohotal, da se mu je tresel podbradek, pa nenadno mu šine nekaj v glavo in kobaca k jarku onkraj ceste. Težko in nerodno se pripogne, zagrabi peščico peska in ga zaluči kot veren soprog in varuh svoje žene proti drzni kuharici. Toda mama se slučajno nerodno obrne in večji del peska prileti njej v obraz.  Nastane krik, kakor da se podira svet.
V tem hipu priteče po ulici velik, črn pes. Ata ga ugleda in strah mu šine po vseh udih.  Ves iz sebe obstane in zre debelo.
„Kuža, kuža!" — zavpije na vse grlo. Kot bi trenil, izginejo vsi trije, zasopljeni in rdečih lic, v črevljarjevo hišo. Pes teče mimo, ne meneč se za važne zadeve, ki so se ravnokar tu vršile.
Pred hišo je vse mirno. Na pragu leže prevrnjene skledice in lončki, rjavi jabolčni kosci in drobtine, voda curlja po kamenu v jarek.
Ata pomoli bojazljivo svojo glavico izza veznih vrat in debelo gleda na ulico goriindoli.
„Ni ga več!" — zavpije v vežo važno. Vsi trije pridejo, oziraje se radovedno na vse strani, zopet na ulico.
„Od konca!" — reče kuharica.
„Pa lepo!" — pristavi mama.
In igra se nadaljuje.
V tvojih  očeh . . .
V tvojih očeh, Valerija,             Ne drami teh poljubov
življenje zakopano                  pohotna želja —
s koraki neodstopnimi            ne kali jim veselja
beži za mano ...                  z rokami drznimi . . .
In ustne tvoje vele še koprnijo, kot rože nerazcvele na njih poljubi spijo.
Ne sanjaj o ljubezni — pozabi hrepenenje — ah, živi to življenje naprej, Valerija! . . .
Griša.