64
Slovenski 'glasnik.
bene olepšave, stene so prazne in široke, brez vsake delitve, le strop je prav preprosto pobarvan; nič ni pravega prehoda od bogate dekoracije na stopnišči pa na prazne hodnike.   Jednako je v dvoranah.   Svetloba je  kaj  lepa,  omare so krasno izdelane v renesanskem zlogu,   toda stene so prazne,  jednakomerne.    Občna sodba je v kratkem ta:   Arhitektonično je poslopje prav lepo,   praktično   in   solidno   zidano,   leža njegova  divna.    V notranjem, v vestibulu   in  na  stopnišči je olepšava prekrasna, v obče pa vender še ne   dogotovljena.    Treba bo  vender  hodnike   bolj dekorirati in dvorane tudi, ker so jako visoke in bo zategadelj nad omarami preveč prazne stene.   To je čutil najbrž tudi  slavni deželni  odbor,   zatorej je naročil slikarju Juriju Šubicu,  naj za dvorano nad glavnim uhodom naslika veliko podobo, predstavljajočo kakšen važen  prizor  iz  zgodovine kranjske.    G. Šubic si je za to sliko  izbral   tisti   zgodovinsko   imenitni   prizor,   ko   dne   19. novembra  1463. leta Kranjci otmo cesarja Friderika IV., katerega so na Dunaji takrat oblegali in stiskali uporni deželni stanovi nižje-avstrijski.   Reči moramo,   da je ta  misel  umetnikova jako srečna;  kajti Friderik IV. je jeden  največjih  dobrotnikov  dežele naše;  on je 1. 1461. ustanovil ljubljansko škofijo,   dal je Ljubljani in do malega vsem mestom • kranjskim velike svoboščine in zlasti podelil za zgoraj omenjeni junaški čin našega - plemstva kranjski sedanji deželni grb.   Ime slikarjevo   nam je pa tudi porok,   da bode slika v vsakem oziru dovršeno izvedena. — Konečno omenjam še to, da bode splošni  vtis novega monumentalnega poslopja še krasnejši, kadar se okoli njega napravijo nasadi in ograja, kakor so namerovani v prvotnem načrtu.   Sploh pa je bela naša Ljubljana z novim muzejem dobila znamenito važen in krasen zavod, na katerega sme s ponosom gledati vsak Slovenec tudi že zategadelj, ker so vse poslopje in vso  njegovo   notranjo   olepšavo   zdelali   do malega  samo   domači  umetniki in obrtniki.                                                                                                                 J. V.
Nesreča slikarja Janeza Subiea. Kakor je znano „Zvonovim" čitateljem, dela slikar Janez Subic kot profesor na umetnem obrtnem muzeji v Kaiserslauternu v Renski Palaciji. Iz privatnega pisma smo pozvedeli, da je omenjeni zavod dne 12. decembra m. 1. pogorel in tedaj je ogenj uničil tudi dokaj del našega rojaka. Subic je imel nalogo, da okrasi vestibul muzejalne palače; delal je že petnajst mesecev, a sedaj je zgorelo vse. Pač dobro, da umetnik nima še materij alne škode, ker je bilo poslopje zavarovano. Tudi svoje kartone je prof. Subic rešil. Čudno. Umetnik naš nima sreče. Kakor je pred nekoliko leti slike njegove uničil ogenj v češkem gledališči v Pragi, tako zdaj v Kaiserslauternu.
„KogaČ", šaljiv in satirski list, katerega dobodo v kratkem nekateri rodoljubi na ogled, bode od 1. januvarja dalje izhajal v ,.Narodni Tiskarni" vsak 1. in 15. dan v meseci na celi poli velike četvorke. ,,Rogač" bode prinašal pesmi, humoreske, satire, dovtipe in drago šaljivo berilo, v prvi vrsti pa opozarjamo slavno občinstvo na mnogobrojne izvirne podobe, domače kemigrafsko delo, kakeršnega do sedaj v Slovencih še ni bilo.
Naznanilo. Šah je moral danes izostati. Nismo imeli prostora.
,,Ljubljanski Zvon"
izhaja po  4 pole  obsežen v veliki  osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr.,  četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Nove ulice 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.