Popotniki in zavetja
I
poglej
popotnika
kako srečen je da sme iti
nihče ni bolj zvest kakor nikogaršnji in potepeni
II
tisto sluteno daleč je sreča zvesto potuj in prideš
tisto sluteno daleč je sreča zmotim se v želji da hočem
nekoč ti bo vse podarjeno ker si zvesto potoval vse obljubljeno ker si zvesto imel kar si mogel zmogel imeti
Nataša Kastelic
469
470
Nataša Kastelic
ni
tvoj beg je tvoj bog
lepa sem v tvoj spomin mlada sem v tvoj spomin
IV
sejalec
skromen
ve
ne nebo
le zemlja rodi
od človekove roke
kje naj se začudim
na zemlji ni več prostora
grem
daleč grem gledat kje naj se komu pridružim
črepinje samote
ki jo grem
so setev
iskanja
kje naj se začudim
na zemlji ni več prostora
na koncu nekje prisluhnem molčečim
sreča je
vsaka poštena misel
dolg je
vsaka prehojena pot
VI
tako minevajo večne velike dobrote s človekom
V
Popotniki In zavetja
in dobrim dejanjem
na vseh koncih skozi zemljo
je šla setev
komu povedati
o velikem imetju samote
o velikem imetju premišljevanja
o velikem imetju samote
vsakdo je
večni berač
kajti človek je potomec hrepenenja
tu in tam
na tiste mislim
ki so jih žrtveniki
potrti od zločina
odklonili
polje pepela je pred menoj kakor da me je kazen zadela
VII
odrešen
poljubiš zavetje
s pobeglo roko
zakleneš
kar je vrnitve vredno
ni
ni zmeraj človek bil človeku
kakor midva med seboj
s pobeglo roko
najdeš
pot
vse
vse prehojene poti so dolgovi
471