Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Pruse. (Dalje.) Vojaštvu se ne more očitati, da bi ne bilo domovini naši zvesto, ne; ali da nam Slovencem v narodnem oziru škodo dela, ker se naSi sinovi v vojaSnieah pač kaj lahko navzemajo nemškega duha in si jezik svoj spopačijo tako, da je žalostno poslušati, to je pa vendar ludi res. Poglejmo si slovenskega mladeniča, ki pride črez tri vojaška leta domov. Predno so ga vtaknili v vojaško suknjo, poznalo se mu je na vedenju, na živahnosti, na obleki, na obrazu, sploh na vsem, da je slovenski fant; kako krepka je bila njegova govorica, kako zdrav in čvrst njegov humor! Ali črez tri leta! Kako so človeka izpremenila! Nosi se bolje po mestno, kreposti slovenske so obledele, na njih mesto pa je stopilo nekaj, kar ni ptič ni miš, pogostokrat pa sovraženje in zaniftevanje vsega, kar je slovensko, posebno pa materinskega jezika, katerega je skoraj do zadnje besede pustil v vojašnici; izmed petih besed bodo gotovo tri nemške. Niso vsi taki, vemo to, ali premnogo jib je. Najhuje je v narodnem oziru za slovenske mladeniče, ki so pri 47. pešpolku, ker je ta po večini nemški. Dragi sinovi slovenskih mater! Ne pozabite, da je poštenost, zvestoba in ljubezen do svojega rodu povsod lepa, in da jo imate kot čednost varovati ludi, <5e bi vas osoda zanesla na oni kraj sveta. S ponosom smete vsikdar in povsod reči, da ste Slovenci; kajti slovenski vojak je vsak junak; izvrstnost slovenskih polkov se je priznala na najodličniših mestih že premnogokrat. Sicer še bo »Slov. Gospodar« imel priliko, o tem več govoriti. Zeleznice južnoštaiarske so deloma deželne, kakor ona od Spilfelda do Ljutomera, od Poličan do Konjic, od Celja do Velenja, deloma pa družbe židovskih bogatinov, kakor južna železnica s stranskimi progami od Maribora proti Koroškemu, od Pragerskega proti Ogerskemu in od Zidanega mosta proti Hrvaškemu. V narodnem oziru so vse jednake; vse druge jezike prej poznajo, kakor slovenskega. Oznanila po vozovih čitaS v ogerskem, v laškem, v nemškem jeziku, le v slovenskem ne; teče pa železnica po slovenski zeralji. Če hočeš kaj odposlati, ti zadnji dninar, ki ima tovor pretehtati in zanesti v vagon, zaradi slovenskega naslova že hoče delati ovire, ker vidi, da njegov uradnik tudi noče razumeti slovenski. Kajti, če stopiš h kasi ter zahtevaš vozovnico v slovenskem jeziku, se ti uradnik ali postavi kakor Stor ter se ne zgane, dokler govoriš slovenski, ali pa ti trdovratno trdi, da tvoje želje ne razume, ali pa ti zaničljivo se smehljaje, drzno in surovo v obraz vrže besede: »Bindiš veršte i net«. Vse to smo doživeli. Kako se je godilo nedavno slovenskim potnikom v Ormožu, ali onemu na koroškem kolodvoru v Mariboru, kakor je »Siidsteirische Post« poročala? Takih pritožb bi se napisalo lahko vsak dan na stotine. Opazujemo pa tudi, da so ti Ijudje od dne do dne drznejši. Zato bo treba, da se enkrat z vso odločnostjo in ostrostjo postavimo na noge. Slovenci! Vaš denar je, za katerega so se deželne železnice gradile, vaš denar je, za katerega se drago vozite, in vaša zemlja je, katera železnici daje prostor! In vrhu tega bi se nai dali zaničevati, si v obraz pljuvati ter se preustrojevati v tako surove prusaške Nemce, kakor so oni! Da se pa celo žid drzne, našemu poštenemu ljudstvu pljuvati v obraz, to je največja drznost! Slovenec je dobra duša, predobra, ali takega zasramovanja ne smemo vee trpeti, niti trenutka ne, sicer še za sramoto pride škoda, to se pravi, zgubimo jezik, ž njim narodnost, ž njo zemljo in vero. Naslove na pošiljalve pišite v slovenskein jeziku, toda natančno; vsikdar se ima prislaviti zadnja železnična postojalnica ali štacija; prieakovati je, da vam bodo uradniki nagajali. Vozovnice pa tudi zahtevajte slovenski! Ge se vam ne ugodi, reeile uradniku: >Prosim pritožne knjige (13eschwerdebueh)!« Mora vam jo dati. Vanjo pa zapišite takole: »Dne . . . 18 . . Podpisanec sem zahteval pred poštnim (mešanim . . .) vlakom, odhajajočim zjutraj (dopoldne, opoldne . . .), v slovenskem jeziku vozovnico 3. (2.) razreda do Poličan (ali kam drugam), ali uradnik mi je ni hotel dati, rekoč, da Podpis s polnim naslovom«. Ce tndi veste, da je uradnik Nemec, ostanite pri slovenščini; naj se je uči, če hoče na slovenski zemlji uradovati. Ali se naj ves slovenski narod zavoljo prusaških uradnikov nemški uči? Poslužujte se torej pritožne knjige, ne prizanesite nobenemu uradniku, pri kasi pa izreeite svojo zahtevo pogumno v slovenskem jeziku, in videli bodete, da bodemo s svojo pošteno stvarjo prodrli, zraven tega pa uživali več poštenja in veljave. Videli smo doslej, da se pritiska na nas od vseh stranij, ceš, da nas je prej ko slej kooec. Najhitreje in najizdatneje bi si opomogli, ako bi imeli tam, kjer se zakoni delajo in popravljajo, to je v državnem in deželnem zboru, več moči. Pa da je nimamo, zato so naši zviti sovragi, židje in Nemci, skrbeli že pred leti, takrat ko so kovali za imenovana zbora volilna reda. Ta sta čisto njihovo delo. 0 redu za deželni zbor že nočemo govoriti, kajti v Gradcu je tisoč let govoriti in prositi bob v steno. Torej le nekoliko o volilnem redu za državni zbor, kajti tam nam je vsaj mogoče, da s pomočjo dobrih prijateljev, v prvi vrsti Slovanov, kaj dosežemo. Po lem redu volijo veliki trgovci in tovarnarji ali fabrikanlje, nadalje veliki posestniki, mesta in Irgi primeroma mnogo več poslancev, nego kmečke občine; po tem redu so mesta, trgi in okraji lako sestavljeni, da je sestava vedno Nemeem na korist, in vsled tega silno težko, s slovenskim kandidatom prodreti; nadalje so na Slovenskem Štajarskem navlašč eelo vrsto Irgov, ki bi morali voliti z mesti, vrgli h kmečkim občinam, ker so se bali, da bi Slovenci sicer v mestib in trgih utegnili dobiti svojega poslanca. Tako so izpuščeni: Sv. Trojica v Slov. gor., Sv. Lovrenc v Puščavi, Studenice, Makole, PLujska gora, Veržej, Sv. Jurij pri Celju, Podčetrtek, Planina, Pilštanj, Podsreda, Braslovče, Velenje, Reichenburg, Lemberg, Rečica in Trbovlje, ki bi se tudi morale sem prištevati. Skratka volilni red je sestavljen s peklensko zvitostjo in zlobnostjo in vsak mora takoj uvideti, da nam Slovencem, ki smo kmetijski narod, ta krivični red silno prizadene. Vrhu tega pa še naši sovražniki pri volitvah samih nam Slovencem z nepopisno drznostjo in krutostjo delajo toliko krivic, da je zastran zadnje volitve v državni zbor v Celju neki gospod iz državnega sodišča na Dunaju, kjer se je pred kratkim o tej stvari vsled naše pritožbe sodilo, jednemu naših gg. poslancev rekel: »V državnem sodišču je bila splošna sodba, da goljufije, ki so se dogajale na nemški strani pri zadnji volitvi v Celju, presezajo vse, kar se je pri volitvah doslej dogodilo krivičnega«. Naši gg. poslanci bodo še torej s preosnovo volilnega reda imeli dovolj dela!