Slovenski (prej Avtonomist) Glasilo Slovenske Republikanske Stranke kmetov m delavcev. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Breg št. 12. tl. Telefon 119. Izhaja vsak petek. Mesečna naročnica 5 Din. - Cene oglasov po dogovoru. Za večkratne oglase primeren popust. Pri malih oglasih vsaka beseda 50 par. Št. 21. Ljubljana, dne 29. maja 1925. Leto V. Hej hočemo? Lastno zakonodajo na lastnih tleh vzrastlega slovenskega ljudstva! Pašič in sporazum. V zadnjem času se je mnogo pisalo in govorilo o predstoječem .sporazumu med iSrbi in Hrvati. To niso bile posamezne marnje, zakaj pri tem >sta bila od srbsko-radikalne strani med drugimi prav močno udeležena n. pr. dr. Markovič in dr. Janjič, dve najmočnejši politični osebnosti srbskih radikalov poleg starega Pašiča. Ta dva gotovo nista ničesar podvzela brez predhodnega dovoljenja starega Pašiča, ki je v političnem pogledu obema »kum«; »kum« pa je izredno važna osebnost v srbskem ne ..samo nacijonalnem, ampak tudi v pol i tičn en 1 življenju. Mi se moramo navaditi pač na običaje in šege predvojne .Srbije, ki je bila do 1918. leta čisto balkanska država, s katero nas je tesnejše sklopil po avstrijskem državnem polomu tedanji in današnji vodja slovenskega ljudstva g. dr. 'Korošec! Tu pa se je v nedeljo 24. maja sešel na svojo sejo klub srbskih radikalnih poslancev v belgrajskem »parlamentu« in pri tej priliki je izpregovoril tudi ministrski predsednik Pašič. Pripominjamo pa takoj, da Pašičev govor ni bil namenjen javnosti, ampak samo poslancem njegove stranke. O tem govoru ni izšlo nikjer nikoli kakršnokoli uradno poročilo, ampak le to, kar .so dali na razpolago javnosti raizni poslanci, ki so ta govor poslušali. ',Pri nas ima ves tisk in vso poročevalsko službo v svoji posesti »demokratska stranka«, ki je o Paši-čevem govoru raznesla tudi precej napačnih vestij. Po teh vesteh je g. 'Pašič v tem svojem govoru omenjal sledeče: Kritikoval je poročilo anketnega odbora in ga ostro obsodil. Naglašal je, da odbor pri svojem delu ni proučil vseh važnih dejstev za odločitev o spornih mandatih HRSS, ki so pod anketo, in da anketni od-Imr ni storil tega, kar je bila njegova naloga. Njegovo poročilo je netočno in nepopolno. G. Pašič je predvsem grajal, ker odibor ni proučil, kaj je z Radičevo pogodbo z Madžarsko, ki je zelo važna in ki so jo našli pri Radiču v žepu povodom aretacije. Dasi ta izvod ni bil podpisan, pa je mogla biti pogodba na drugem mestu podpisana in zelo mogoče je tudi, da je bil dokument, ki so ga našli pri Radiču, kopija že podpisane pogodbe. •G. Pašič je tudi očital, da odbor ni upošteval pisma, ki je bilo' poslano Zinovjevu in ki pravi, da so radičevci pripravljeni potom revolucije izvojevati svoja prava. Odbor ni proučil, ali je vmes kakšna komunistično - revolucijonarna organizacija. To pismo ni tako platonsko, ker se je ugotovilo, da je imel Radič revolucijonarne organizacije. Zafein je Pašič naglašal, da se je takoj po volitvah pričela širiti lažnjiva vest o zmagi opozicije pri volitvah in da je zadostoval prvi alarm, da so radičevci vprizorili po že pripravljenem sistemu upore. Omenjal je, da je velik del radičev-cev v Hercegovini, Hrvatski in Dalmaciji vprizoril upore, zažigal hiše in govoril, da je prišel čas revolucije. Vse to so dejstva, ki dokazujejo, da radičevci niso bili tako platonski v svojih delih, radi česar bi moral anketni odbor to upoštevati. Odbor bi moral vse to proučiti, česar pa ni storil. Zato je treba njegovo poročilo izročiti verifikacijskemu odboru, da to ugotovi in poročilo izpopolni. Pašič je nato povedal, da je prišel k njemu Pavle Radič in ga zaprosil, naj se aretirano vodstvo Radičeve stranke pomilosti in izpusti iz zapora. Pavlu Radiču je'odgovoril, da on smatra, da so Št. Radič in tovariši krivi, ker bi drugače ne bili aretirani. Njihova aretacija ni noben politični trik, radi česar ima sodišče izreče svojo besedo, do tedaj pa imajo aretirani radičevci sedeti v zaporu. Zatem je g. Pašič razpravljal o »razgovorih« z radičevci ter je naglasa!, da ne obstoji noben tajni sporazum in da se ne vodijo nobeni oficijelni razgovori s predstavniki radičevcev. Izjave, ki sta jih v skupščini podala Pavle Radič in dr. Šuperina, so take, da se more verjeti v njihovo resnost, vendar pa ne morejo izpremniti političnega položaja. Radičevci morajo z daljšim delovanjem dokazati, da žele iskreno in trajno sodelovati pri konsolidaciji in ojačitvi države, da tako razbijejo vsak dvom, ki obstoji v gotovih Krogih, češ, da je iz-prememba Radičeve politike samo začasna in izsiljena s političnimi razmerami ter da se žele radičevci vrniti k svoji stari politiki, čim bo za to prilika in čas. Pogajanja z radičevci še ne vrše.. Gospod Pašič je rekel: »Jaz v tem smislu nisem dal pooblastila nikomur, a vsakdo se more razgo-varjati s komurkoli, kar pa ne obvezuje stranke. Ako pa bo došel čas za razgovore, jih bo vodilo vodstvo stranke.« Glede »obznane«, je rekel Pašič posl. Pavlu Radiču, da se ne ne more dovoliti radičevskim organizacijam svobodno poslovanje, dokler Hrvatski seljaški klub in vodstvo stranke izven kluba ne dasta s svojim delom skupščini in narodu jamstva, da ne bosta uporabljala teh organizacij v smeri stare, za državo škodljive ^politike. To je povedano zelo tendenčno, zato tudi ni točno! Točno je le v toliko, da je Pašič moral potolažiti svojega dosedanjega sotrudnika Pribičeviča. Nič več kot potolažiti. Mi smo vedno naglašal i, da do »sporazuma« ne more priti pred jesenjo, kajti 'Štefan Radič zahteva sam, da pride pred sodišče, ostalo vodstvo HRSS pa je bilo itak od sodišča že osvobojeno. 'Dokler ta zadeva ni formalno rešena, tudi do sporazuma med Srbi in Hrvati priti ne more. Do »sporazuma« pa pride gotovo, ker sc Hrvati ne bodo dali vjeti v nove fzanjke, ampak bodo dokazni! svojo politično zelost. Vse to potrjujejo _ tudi časopisne vesti, ki se pojavljajo po Pašičevem govoru. Evo jih: Radikalno glasilo »Vreme« v Belgradu poroča o Pašičevem govoru sledeče: »Za pravilno ureditev razmerja med radikali in radičevci je treba še nekaj točk pojasniti in zato hoče g. Pašič dobiti čas z odlaganjem verifikacije spornih mandatov. Delo za sporazum naj bi se nadaljevalo, oficijelna pogajanja pa bi se začela, ko bo prišel čas ,za to. Gospod Pašič ni nikjer omenil samostojnih demokratov, verjetno pa je, da pomeni prvi del njegovega govora, v katerem namigava na odlaganji* verifikacije anketiranih mandatov, neko popuščanje na-pram stališču g. Pribičeviča. Zato smatrajo, da bo ostalo razmerje med radikali in radičevci še •nekaj časa neurejeno. Na eni strani morajo radičevci dokazati, da je njihova nova politika iskrena in nespremenljiva, na drugi strani pa je treba počakati, da se v narodnem bloku izkristalizirata dva določna tabora, za sporazum in proti njemu. G. Pribičevič je proti sporazumu, en del radikalov pa dela za sporazum. Te dve stališči se morate razviti do kraja in ko ho položaj v narodnem bloku jasen, se bo g. Pašič mnogo ložje opredelil.« Zagrebški dopisnik »Vremena« pa poroča svojemu listu iz .Zagreba: Na poročilo zagrebških listov, da je sporazum že gotov, je izjavil neki zelo dobro informirani politik HSS, da so vse vesti o že doseženem sporazumu pretirane. Po vsem, kar da je njemu znano, bo sestava vlade RR odložena še za dolgo časa, mogoče do jeseni. G. Pašič doslej s (P. Radičem o vstopu ra^li-čevcev v vlado sploh ni govoril, pač pa je govoril o tem P. Radič z nekaterimi poslanci radikalne stranke. Ti razgovori pa niso bili ofici-jeliri in njihov namen je bil le sondirati teren za sporazum.« »Politika«, ki je na glasu, da ima dobre zveze z dvorskimi krogi, piše: »Govor g. Pašiča je napravil konec negotovosti v vprašanju spo- razuma med radikali in radičevci. G. Pašič je ugotovil, da je za sporazum, toda sedaj je še prezgodaj. To se pravi z drugimi besedami, da je sporazum, ki mu pa Pašič ne nasprotuje, za nekaj časa odložen.« Glede anketiranih mandatov poroča »Politika«: »G. Pašič je delovanje anketnega odbora grajal, ni pa rekel nič, kaj naj se zgodi z anketiranimi mandati. Znano ji; sicer, da samostojni demokratje z vso silo delajo na to, da se ti mandati razveljavijo. Politični krogi so mnenja, da je Pašič s svojim govorom ugodil nekim željam g. Pribičeviča, vprašanje pa je, če bo hotel ugoditi tudi tej njegovi želji.« O vtisu, ki ga je napravil Pašičev govor na radičevce, poroča »Politika«: »Zdi se, da Pašičev govor radi-čevoev ni posebno iznenadil. Neki radičevec je rekel: »Kaj naj rečemo? Pašič je govoril v radikalnem klubu in ne javno. Mi zato ne moremo njegovega govora oceniti, dokler ne vemo, kaj je govoril. Sploh pa to za nas ni važno. Mi se želimo z radikali sporazumeti in ž njimi sodelovati, nočemo pa stvari prenagliti.« Radičevci so v splošnem smatrali, da pomeni Pašičev govor le odlaganje sporazuma, in sicer odlaganje le za kratko dobo, niti do jeseni. Govor g. Pašiča ni niti najmanj skalil dobrega osebnega razmerja med radikali in radičevci in dr. Ni kič in dr. L. Markovič sta napravila včeraj popoldne skupen izlet v okolico Belgada.« * Ne glede na dobro ali slabo voljo tega ali onega politika, je jasno, da mora priti še letos do sporazuma zaradi veljke finančne stiske v katere je zašla naša država. Prej ali slej bo morala naša država znova zaprositi 'za novo posojilo v inozemstvu. Za posojilo pa je potreben kredit. Kredita pa brez sporazuma ni! Zato je današnje kričanje nasprotnikov sporazuma brez pomena! »Defetisti in separatisti«. Prosimo, ne ustrašite se neznanih tujk — takoj bomo povedali, kaj pomenijo in zakaj gre. Vsi se spominjamo, kako nevarno je bilo med svetovno vojno povedati pred pričami in naglas, da smo 'bili na tem ali na onfem bojišču tepeni. Kdor je tako predrzno govoril, tega je pogosto doletela huda kazen. Vlada je bila namreč mnenja, da še s priznanjem porazov širi med ljudi malodušnost in obupanost, _ dočim je vlada želela, da bi bili ljudje dobre volje in korajžni, da bi lažje nadaljevali vojno. Ljudje, ki so pripovedovali o položaju na frontah resnico, so imenovali .slovenski časopisi »kvara-žugone«, Francozi pa so iznašli za take ljudi besedo »defetist«. Fran-cosk i defetist je torej slovenski kvaražugon, ki vzbuja med ljudmi malodušnost in obup s tem, da prikazuje ljudem položaj v slabi luči, bodisi da je položaj :res slab ali pa 'se kvaražugon tudi nekoliko .zlaže in ga slika kot .slabega s hudobnim namenom. Treba je namreč razločevati resnico in hudobni namen. Če se nahaja država res v slabem gospodarskem, v slabem vojnem ali v kakem drugem slabem položaju, potem gotovo ni greh povedati resnico, ampak to je velezaslužno delo. Tudi v privatnem življenju se zgodi, da ima n. pr. trgovec svojega namestnika ali delovodjo. Ali bo delovodja, ki gospodarju vedno pripoveduje, da trgovina dobro gre, pravilno ravnal, če trgovina v resnici slabo gre? Ali ne l>o s svojim lažnjivim pripovedovanjem tak delovodja gospodarja zazibal v prijetne spanje, da sme denar trositi, kakor da bi trgovina res dobro šla? Ali ne bo tak lažnjivi delovodja svojega gospodarja pripravil do konkurza? Ce bi mu bil povedal resnico, čeprav bridko in neprijetno, bi .se bil gospodar mogoče omejil v svojih izdatkih in se še pravočasno rešil! Drugačna je pa laž, izgovorjena iz hudobnega namena. Takega človeka naj zadene pravična kazen! Tudi nam očitajo naši politični nasprotniki pogostokrat, da -smo defetisti, t. j. kvaražugoni, ki na-m en o ni a pišemo o naših domačih razmerah, da so slabe, in to z namenom, da bi omajali med ljudmi zaupanje do naše države. Ali je to očitanje resnično in vtemeljeno ali je lažnjivO in krivično! Kdor je -zasledoval pisavo našega lista od vsega začetka do danes, nam bo potrdil, da smo res povedali marsikatero .bridko na razne naslove, potrditi nam mora pa tudi vsak, da so bili naši očitki na ta ali oni naslov resnični! Mi smo res z ostro besedo šibali in bičali neštevilne -nedostatke in napake v naši upravi, grajali smo krivice, ki so se godile posameznikom ali pa Slovencem kot narodni celoti, razkrinkavali smo brez usmiljenja razne politične lopovščine, opozarjali smo resno na nevarnosti, ki nam prete v-sled slabega gospodarstva z državnim premoženjem, toda vse to, kar .smo povedali, je bilo resnično, povedali pa smo vse zato, ne da širimo malodušnost, ampak zato, da se napake popravijo! Da jo bil naš namen popravilo in izboljšanje, ne pa kvara-ižugonska malodušnost, se vidi že iz tega, da smo vselej tudi povedali, kako bi moralo biti, da bi bilo prav. Naše pisanje je bil o torej vedno pozitivno in zato tudi zelo koristno, kajti zaupanja do države ne more biti tam, kjer se napake trpe in prikrivajo, ampak samo tam, kjer imajo ljudje pravico na napake opozarjati, da se popravijo! Ce se pa merodajni gospodje na javno razkrite napake nočejo ozirati, to ni naša krivda, ampak krivda je na strani za vse dobre in pametne nasvete večno gluhih merodajnih gospodov. Ni grešnik tisti, ki greh pove ali -nanj opozori, ampak tisti, ki greši in greh trpi ali ga celo zagovarja. To pa delajo pri •nas naši vladinovci in ti .so resnični defetisti in kvaražugoni, ki s svojim neprestanim hvalisanjem vsega, kar pride iz Belgrada, spravljajo državo pri nas še ob zadnji košček kredita, ne pa mi! To, kar delamo mi, je opravičena in -stvarno vedno utemeljena kritika, -ne pa -defetizem Ravno tako .slabo kot očitek defetizma drži tudi očitek separatizma. # Mi od vsega početka naglašamo, da smo odločni nasprotniki centralizma. Centralizem ni država, ampak je samo ena gotova oblika dr- žavne uprave. Centralistično obliko državne uprave smo spoznali za našo državo kot slabo in nepri-kladno, za Slovence posebej pa še kot škodljivo in pogubno. Pogubnost in škodljivost centralistične državne uprave pri nas čutimo ne -samo politično, ampak predvsem gospodarsko, ker odločujejo o našem denarju samo drugi, mi pa prav nič. Zato »zahtevamo že od vsega početka, da se oblika naše državne uprave, ki ima z državnimi mejami toliko opraviti kakor pamet s slovenskimi centralisti, popolnoma izpremeni in sicer v fede-ralistično-republikaiisko obliko, ker samo ta oblika državne uprave omogoča i Srbom i Hrvatom i Slovencem lastno gospodarstvo na lastni zemlji z lastnim -denarjem, izvzemši seveda one zadeve, ki bi morale po dogovoru in po sporazumu med vsemi tremi ostati skupne. Povedali smo tudi že neštetokrat, da je taka državna oblika danes najbolj moderna in demokratična in federatinvno urejene države so najbolj bogate in največje med vsemi državami (Amerika, Anglija, Rusija, 'Nemčija). Zato, ker zahtevamo, da ibodi naša država urejena kot zvezna država /(federacija) in republika, nočemo od države proč, se nočemo od skupne države ločiti ali »separirati«, da smo torej »separatisti«! Ce pravim, da bi rad posteljo v -svoji sobi prestavil z enega kota v drug kot, ali hočem potem že iz sobe ven!! Kljub temu, da naši vladinovci dobro vedo, kako je njihov očitek separatizma na naš naslov lažnjiv, neutemeljen, se sami približujejo dosadno-sti, to pa zato, tla bi se saini s -svojimi lažmi prikupili na zgoraj in pokazali, kako .zvesto da oni skr-be za »državo«. Svojo skrb za »državo« pa hlinijo zato, da bi dobili po milosti od zgoraj košček vlade, v svoje roke, košček vlade vsaj nad Slovenijo, a ne zato, da bi skrbeli za dobrobit ljudstva in naroda — v tem slučaju bi morali biti to, kar smo mi — ampak zato, da bi imela profit njihova stranka. Mislimo, da smo pokazali dovolj jasno, kako neutemeljena -so očitanja »defetizma« in »separatizma« na naš naslov. Zato bomo mi svojo politično pot, na kateri se nahajamo, kar lepo in mirno nadaljevali, ne ozirajoč se na nobeno stran in .brez vsakega najmanjšega popuščanja, ker vemo, da je naša pot in naša politika prava in zdrava. jega premoženja — ne, ampak ta oddaja, se je izvršila tako, da so saino takozvani »prečani«, kjer so bile krone v veljavi, oddali del -svojega premoženja. K tej izmenjavi je prišel še 20% odtegljaj kot nekakšno prisilno državno posojilo, ki se je pozneje zopet črtalo. Tako smo »prečani« dali prav za prav . 5 kron za en dinar. To je bila krivica, ki pa so ji ploskali celo naši domači ljudje sami. Mi -se spominjamo, kako so tedaj nekateri naši »učeni« gospodje po slovenskih listih pi-sali, da bi se moralo pravzaprav zamenjati v relaciji 1 dinar .za 10 kron in celo več. Danes se jasno vidi, kako trapasta je bila ta gospodarska »učenost« in da so imeli dotični ljudje v glavi naj-brže — slamo! Tako je naše ljudstvo čez noč bilo ob mnogo denarja, .zakaj to »vojno odškodnino« so plačali vsi enako, bogat ali berač. iPotem so prišli novi davki v najrazličnejših oblikah, kakor n. pr. v obliki carin, trošarin, taks, dohodnin, pridobnin, vojnih dobičkov itd. In zopet je romal denar iz naših krajev kar v vagonih. Ali je potem čudno, da je denar izginil in da ga ni več? Toda vse to hi se tudi še preneslo, če bi imeli delovni ljudje delo in ž njim zaslu-* žek. Zlasti pri nas v Sloveniji je nastala dolgotrajna gospodarska kriza. Ž njo pa je prišla v deželo splošna socijalna beda, ki se ni naselila le po mestih in v obrtnih krajih, ampak še bolj na kmetih. Pri nas na deželi imamo bogatih ljudi zelo pičlo število. Mali in srednji kmet, kmččki delavec in viničar, vaški obrtnik — to je danes vse sama sirotinja. Vse, kar morajo ti ljudje kupovati, od obleke in obutve pa tja do kave se ne ceni. Vse to je vedno enako drago zaradi številnih carinskih mej, ki so nastale po vojni, zlasti v srednji Evropi. Cene se le poljedelski produkti in živina, od česar živi pretežna večina našega poljedelskega ljudstva. Te cene pri nas tlači ne -samo konkurenca drugih držav, ampak Gospodarska kriza, socijalna beda in militarizem! Po vojni je bilo med našim ljudstvom precej denarja. Danes ga ni več. Poprej so se odplačevali stari dolgovi, danes se na novo najemajo posojila in denarni -zavodi so znova oživeli. Bolj in bolj prihajajo zopet do veljave posojilnice. Vzrokov, zakaj da ni več toliko denarja med našim ljudstvom, je več. Najpoprej se je izmenjalo tudi konkurenca južnih krajev v naši državi, kjer je boljša zemlja in so zato tudi stroški dela manjši. Za primer povemo n. pr., da mora pri nas biti prešič v svinjaku in se ga mora tam rediti, med tem, ko se doli v južnih krajih ta žival pase po leti in po zimi v tropah zunaj na polju, kjer si sama išče hrane. Zato bo za našega poljedelca in živinorejca vedno slabše. On več izda za to kar si inora kupiti, kakor pa prejme za to kar pride za naprodaj. Tudi že pred vojno je bilo ponekod tako. Toda tedaj je bilo lažje, zakaj naš kmečki človek je, šel navsezadnje lahko v Ameriko, se je tam spremenil za nekaj let v industrijskega delavca, največkrat v rudarja, si je tam -sicer ob težkem delu prihranil nekaj stotin dolarjev, se je vrnil ž njimi, plačal stare dolgove in je zopet kmetoval dalje na svojem rojstnem domu. Danes je Amerika zaprta in človek ne more nikamor, kakor bi imel zvezane noge. Tudi -domača industrija ne nudi dela, ker ga fabrike nimajo več in odpuščajo celo svoje, stare, v službi že osivele delavce. Socijalna beda narašča kakor nastopajoča povodenj. In nikjer ni videti nobenega izhoda, nobene rešitve. Država se ne briga za ta pojav, ona ne vidi svojih nalog v tem pogledu. Ona skrbi le za militarizem, ki pri nas požre ogromne svete državnih davščin. Ali je takšen militarizem potreben? In ali mislijo naši državniki, da bo ta bogve-kaj pomagal, če pride kdaj do novih vojnih konfliktov? Nič si ne smemo prikrivati. Vedeti moramo, da bo siromaštvo med našim ljudstvom vedno večje, če ostane vse tako, kakor je sedaj. Ta trda resnica bo končno uverila tudi najbolj zakrknjene naše nasprotnike, da je -edino naša misel o notranji ureditvi države bila pravilna. Zal, da bo prišlo to spoznanje — zelo pozno, tedaj, ko bo že vse na tleh! Prišlo pa bo in danes ni nobenega dvoma več, da bo naša ideja zmagala na vsej črti. Dnevne ve»tl. krone v dinarje in sicer 4 krone za 1 dinar. Takrat, ko se je to zgodilo, je bila ena naša krona vredna skoro 'toliko kot je danes — dinar. Izmenjava denarja je bila torej hud udarec. Bila je to nekakšna oddaja premoženja. Toda ne na ta način, da bi vojni in drugi bogataši oddali državi v svrlio izvrševanja njenih modernih socijalnih nalog del svo- I)r. Ivau Žolger f. V nekem zdravilišču blizu Gradca je umrl pretekli teden bivši avstrijski minister in vseučiliški profesor dr. Ivan Žolger. Bil je prvi in zadnji Slovenec, ki je dosegel v bivši Avstriji ministrsko čast, čeprav je bil znan kot zaveden (Slovenec. Po prevratu je zastopal kot odličen pravnik našo državo poleg Rašica in Vesniča na mirovni konferenci v Parizu in mirovne -pogodbe nosijo tudi njegov podpis. Po svojem povratku v domovino je nadaljeval -svoje znan' stveno delovanje na vseučilišču v Ljubljani, dokler ga ni uklonila težka bolezen. Slovenščina kot državni jezik. Vidovdanska ustava določa, da je poleg srbskega in hrvaškega jezika tudi slovenščina državni jezik. (Slovenščina bi mogla torej po ustavi biti državni in uradni jezik vsaj v Sloveniji. Da bi veljala kot državni in uradni jezik tudi v Srbiji, tega mi ne zahtevamo. Praksa pa dokazuje, da je slovenščina tudi danes, ko živimo v lastni državi (kakor nam pripovedujejo gospodje pa-trijoti), ravno tam, kjer je bila pod Nemci na podlagi znanega avstrijskega § 19, ki je tudi določal enakopravnost vseh jezikov v Avstriji — na papirju. Naši uradi dobivajo iz centrale samo srbske dopise kakor so dobivali prej z Dunaja samo nemške. Pri vojakih je državni jezik samo srbski; -slovenščina pride do veljave samo »zum Dienstge-. brauch«, kakor prej v Avstriji. (Slovenski okrajni glavarij pošiljajo podrejenim županstvom že -samo-srbske dopise. Nekateri visoki gospodje pri nas so sicer še toliko ljubeznivi in usmiljeni, da dajo srbske uradne dopise prestaviti v -sloven- Ob sklepu šolskega leta. Šolsko leto -se bliža svojemu -koncu in mnogo staršev navdaja težka skrb, kam ,z otorci prihodnje leto. Za otroke, ki šolanja še niso končali, skrili ni velika. Ti p-ojdejo pač v višje razrede, če so zdelali, ali pa bodo ponavljali, kar so zamudili. Težka pa je skrb za one otroke, ki stoje na razpotju in -starši morajo dobro premisliti, kam naj svoje fante in dekleta pošljejo, da *i -bodo mogli služiti svoj kruh, ko dorastejo. Revni judje, ki nimajo denarja za šolanje svojih otrok in katerim •se tudi nobena podpora ne obeta, •obdrže otroke navadno doma, da delajo, kar pač znajo in morejo. Usoda takih otrok je trda. Doma navadno ne morejo živeti vsi in ko dorastejo, jim ne preostane navadno nič drugega kakor da -gredo služit. Hlapčevski kruh pa je navadno trd kruh in pot od hlapca v-saj do malega samostojnega gospodarstva je jako dolga in težavna. Te poti navadno ne premaga nihče, kdor nima posebne ljubezni do zemlje in do življenja in do dela na kmetih. Za take ljudi je prav, če ostanejo doma na deželi, ker to bodo najboljši gospodarji, ker bodo znali ceniti vsako ped trdo prislužene zemlje. . _ ... Za druge je pa najboljše in najpametnejše, če se odločijo za kakšno obrt ali rokodelstvo in sicer za tisto obrt, za katero kažejo največ, veselja. Odločilno je veselje in ne tisto prazno govorjenje* da te ali one vrste obrtniki »nič ne zaslužijo,« češ da jih jv preveč. Dobrih obrtnikov in rookdelcev ni nikdar preveč. Dober obrtnik pa bo postal le tisti, ki ima do kake obrti posebno veselje ali sposobnost. Ne smemo dalje x,ozahiti na okolnost, da je rokodelcu odprt ves svet. To pa v današnjih težkih časih že nekaj pomeni. Dela je na svetu vedno dovolj in kdor bo pridno delal si bo kmalu lahko ustanovil svoje podjetje tudi donuu V svet odprta vrata pa pomenijo popolno svobodo in priprostošt in to, kar je nam ne samo kot osebam, ampak tudi kot narodu najbolj potrebno, so gos|K»lwrsiko neodvisni ljudje. To je tudi vzrok, da slovenskim staršem svetujemo, naj ne silijo vsakega fanta v višje šole, ki je le količkaj talentiran. Šolska izobrazba je že dobra, ampak tudi obrt ni najslabša na svetu, in talentiran obrtnik navadno mnogo lažje živi kakor pa slabo plačan državni uslužbenec. Kdor pa da fanta lahko v višje šole, naj -gleda na to, da ga ibo dal v šolo, ki odpira fantom po konča nih naukih pot v svet. Mi imami danes dovolj takih šol. Mi imami trgovske šole, obrtne šole, srednj-tehniške šole itd. Starši bodo svo jim otrokom neizmerno koristili, č jih ne pošljejo samo v šole, k vzgajajo v prvi vrsti le državn uradnike, ampak v šole, na konci katerih se fant lahko odloči za po klic, ki mu omogoča življenje n samo doma, kjer se potem lak ko vsi igrajo ž njim, ampa’ tudi v svetu, da fantu ni treb biti v večnih skrbeh, kaj bo ž nji n če pride na krmilo druga vlada, ka kor se to žalibog dogaja dandane pri nas. Kdor se je lotil poklica, katerim živi lahko samo doma, j včasih velik revež, in na to nevai nost vpozarjarno stariše in odrasl fante, da se odločijo za pravo po dokler je ča-s. ščino, v najnovejšem času pn je začelo to tudi že ponehavati. iSloven--ski napisi na javnih poslopjih vedno bolj ginejo in se umikajo srbskim, menda izato, ker je »slovenščina državni jezik«. Tako se vedno 'bolj bližamo onim starim, lepim zlatim časom, ko slovenski človek še za eksekutorja pri davkariji ni bil sposoben, če ni znal »dajč po-hrusten«. Tako tudi danes .Slovence ne bo mogel v »lastni državi« nikjer dobiti skorje državnega kruha, če ne bo znal pravega in v praksi edinega državnega jezika, namreč srbskega, kakor prej ni mogel služiti »tuji« državi, če ni znal edinega državnega jezika, ki je bil nemški. Razlika med nekdaj in sedaj bo samo ta, da se je moral Nemec prej inaučiti slovenščine vsaj »zuin Dienstgebrauch«, če je hotel služiti med Slovenci, danes pa tega ne bo treba nič več, ker bodo že naši domači centralisti skrbeli zato, da slovenščina čimprej izgine s sveta, kakor so to nekdaj poskušali doseči naši slavnoznani nemčurji ali nemškutarji. Če pojde tako naprej v istaroslavni tir, bodo .Ljubljančani v kratkem začeli ljubljansko »Kazino« ravno tako pisano gledati ‘kakor so jo takrat, ko so se v njej šopirili oblastni Nemci in razni slovenski odpadniki. Volitve v državni svet. fako-zvani »državni svet« v Belgradu je najvišje upravno sodišče za celo državo. Državni svet rešuje vse spore med zasebniki in upravnimi oblastmi in je toliko bolj važna naprava,' kolikor več javnih poslov si pri nas samovoljno prilašča upravna (policijska) oblast. Tudi vse to zadevne spore med zasebniki in upravnimi oblastmi v Sloveniji odločuje v najvišji in zadnji instanci državni svet. V državni svet voli vsako gotovo dobo nekaj članov parlament, nekaj pa jih predlaga kralj. Ta teden je imel parlament priliko izvoliti nekaj državnih svetnikov. A koga je vladna večina predlagala in izvolila? Lzključno same .Srbijance! Ker pa je upravno pravo v raznih deželah kraljevine SHS zelo različno, .si lahko mislimo, kako bodo razsojali srbijanski gospodje, ki o upravnem pravu, katero še vedno velja za^Slovenijo in ki je popolnoma različno od srbi-jansfcega, niti pojma nimajo! Tudi ta volitev je nov dokaz, da so Srbija nci mogoče dobri vojaki, o moderni upravi pa se jim niti ne sa nja. . Državna hipotekarna banka. Državna hipotekarna banka (Srbi jo imenujejo »Uprava fondov«) je zavod, ki daje posojila občinam, okrajem, pa tudi zasebnikom na nepremičnine. V državno hipotekarno banko se steka tudi mnogo denarja iz Slovenije. Denar za raizne sodnij-ske takse, depoziti itd. se mora do zadnjega vinarja nalagati v državni hipotekarni banki. Pravično bi bilo torej, če ;bi državna hipotekarna banka nekaj svojega kapitala dala v obliki posojil tudi občinam v Sloveniji na razpolago, vsaj tisti denar, kar ga dobi iz .Slovenije. Do danes pa ni dobila niti ena občina v Sloveniji, ne mestna in ne podeželska, niti vinarja posojila od tega zavoda in v njenem upravnem svetu ne sedi niti en Slovenec! Kljub temu pa bo »Slovenski Naroči« (o jej!) še vedno pisal, da Slovenci v kraljevini >SHS nismo samo enakopraven, ampal celo vladajoč narod! Dobro je le, da je v Sloveniji vedno manj ljudi, ki trapasto čvekanje tega »glasila za inteligenco« še prenašajo! »Razpad carstva«. Tako se glasi naslov romana, ki ga priobčuje v dnevnih presledkih »Slov. Narod«. Ta roman je silno zanimiv in vreden, da ga vsak bere, komur je »Slov. Narod« dostopen. Roman natančno opisuje življenje avstrijskega cesarja in popisuje, koliko je imel v svojih vladnih letih opraviti z ženskami, potem kako je hotel starejši prestolonaslednik iizpqdje-sti mlajšega prestolonaslednika, potem kako je hotel neki stari pustolovec na visokem mestu presto- lonasledniku obesiti svojo vlaču-garsko .hčer za ženo in podobne reči. Za republikance in za one, ki hočejo postati republikanci, je ta roman prvovrstno berilo in ga zato najtopleje priporočamo, čeprav izhaja v »Slov. Narodu«. Kogar še .ni ozdravil od monarhizma »Slov. Republikanec«, ga bo prav gotovo roman »Razpad carstva«. Drugače je pa »Slov. Narod« jako patrijo-tičen in strogo monarhističen list, zato je gotovo prepričan, da je vse tudi res, kar sam piše v svojem romanu o cesarjih. Varujte se špijonov in zavratnih in zahrbtnih prisluškačev! Mi smo že enkrat opozorili ljudi na dejstvo, da hodijo med nami propa-lice, ki deloma za dober denar, nekateri pa tudi iz gole strankarske zagrizenosti hodijo po gostilnah in sploh po javnih lokalih prisluškovat, kaj ljudje govore, če tak barabin sliši kakšno besedo iz ust nezadovoljnega človeka, ki si s krepkim, toda nedovoljenim izrazom •skuša olajšati svoje ibreme, ki ga mori in teži, že teče povedat, kaj je slišal in od koga. Tako spravljajo te vrste subjekti ljudi v nesrečo. Največ je takih prisluškovalcev po mestih in trgih, kjer pazijo na govorjenje uranikov, pa tudi na kmetih jih ne manjka. Pred takimi ljudmi svarimo ponovno svoje somišljenike v mestu in na deželi, naj bodo v svojem govorjenju zelo, zelo previdni, ker nihče ne ve, kje ga čaka tak zahrbten zaplotnik. Če pa boste kakšnega takega tiča spoznali, ga morate odzdraviti. Pretepati ga ne smete, ker to je kaznivo, ampak »vleči« ga morate in »froe-lati«. Vpričo njega lazite, kar morete. Laž sicer ni lepa reč, ampak take vrste laž, kot jo imamo mi v mislih, sploh ni laž. Take ljudi je treba samo s froclarijo in s farivali jem tako dolgo vleči, da njihovim pripovedkam nihče več ne verjame. Zmeniti se morate pa že prej z drugimi poštenimi ljudmi kot pričami, kaj da boste nalašč govorili ali naredili. Če bo pa prišel med vas kakšen izmeček, ki bo nalašč začel med vami govoriti o republiki in zabavljati na kralja, takrat vedite, da je to plačan lump, ki bi vas rad zapeljal, da bi tudi vi kakšno debelo, -toda prepovedano besedo rekli. Takemu človeku se začnite na ves glas smejati in se mu porogljivo priklanjajte brez vsake besede! Ali pa zakličite: »Živijo kralj!« Zapomnite pa si enkrat za vselej, da preveč previdnosti še ni nikdar škodovalo, premalo pa že dostikrat. Edini cilj cent ra Lis tičite politike. Naša centralistična politika ima samo en cilj, namreč ta, da se Hrvatje in Slovenci nehajo čutiti kot narodi, ampak oni naj bi se čutili zaenkrat samo kot državljani, potem pa počasi še kot Srbi. To politiko imenujejo naši centralisti državno in edinstveno politiko. \ resnici pa je ta politika do skrajnosti separatistična, torej politika, ki .ne ujedinjuje, ampak ki razdružuje in razkraja. To pa je tako: Mi 'Slovenci, Hrvati, Srbi, Čehi, Rusi itd. nismo vsi Jugoslovani, ampak smo Slovani. Kdor pa čuti slovansko, ta se ne more vnemati tza srbščino ali jugoslovanščino, ampak ta hoče veliko, močno in ujedinjeno slovanstvo, in ta mora hoteti veliko, edinstveno slovansko državo in edinstven slovanski jezik! Mnogi vam bodo sicer rekli, da velikega in edinstvenega slovanskega jezika ni. Tem odgovorite, da je! Če je namreč mogoč jugoslovanski jez k in edinstven jugoslovanski narod, mora biti nekje na svetu tudi edinstven slovanski jezik in edinstven slovanski narod! Če ga pa ni. ga bo treba narediti, kakor delajo sedaj jugoslovanskega. Če pa je treba skupen slovanski jezik šele narediti, je najbolje, če ga začnemo delati precej, čemu delati najprej edinstven jugoslovanski jezik in :n šele potem slovanskega? Zakaj ne začnemo takoj na debelo? Sicer pa jugoslovanščina obstoja, samo brati je treba znati, kakor angle- ščino. Anglež zapiše n. pr.: J am, bere pa: A j em. Tako je tudi z jugoslovanščino. Zapiše se »magarac«, bere pa: osel. In edinsten jezik je tu. Najboljši patri joti pri nas so centralisti. To so taki patri joti kot so bili v Avstriji Nemci. V Avstriji so bili namreč samo Nemci in Nemčurji pravi patri joti, vsi drugi so bili izdajalci. Kakor hočejo naši patrijoti ustvariti »eno državo in en narod«, tako so tudi avstrijski Nemci hoteli od cesarja Jožefa II. naprej napraviti iz 10 v Avstriji živečih narodov »eno državo in en sam narod«. Mislili so namreč, da •bodo državo na ta način najbolj utrdili. Utrdili so jo res tako, da je bila najbolj trdna 1. 191$. na jesen. Tako utrjujejo naši patrijoti s svojo parolo »en narod in ena država« tudi kraljevino 'SHS. Nov ljudskošolski zakon. Minister za prosveto Svetozar Pribiče-vič je izdelal načrt novega ljudsko-šolskega zakona in ga predložil parlamentu. V tem načrtu je za nas posebno važna točka, ki določa, da je glavna naloga ljudske šole vzgajati otroke »v duhu državnega in narodnega edinstva«. Določbi, naj se otroci vzgajajo tako, da bodo vedeli, da živimo s Srbi in Hrvati vred v skupni državi, se nihče ne bo upiral. Drugače pa je z določbo glede narodnega »edinstva«. Ta določba silno spominja na nekdanjo mažarsko prakso, ki je tudi ukazala v šolah učiti otroke, da so en narod, namreč »ogrski«, čeprav je ves svet vedel, da je »enotni ogrski narod« velik švindel, ker so živeli na svetu pač ogrski državljani (ki so živeli v ogrski državi), ogrskega naroda pa na Ogrskem ni bilo nikjer, ampak so na cesto. Naravna posledica brezposelnosti je lakota, lakota pa zopet pritiska na želodec. Pritisk na želodec ima za posledico znižanje plač, znižanje plač pa mnogo slabše življenje kakor so se ga .naši delavci navadili takoj po prevratu. Po prevratu se je položaj slovenskih delavcev izboljšal toliko, da so pojedli lahko vsak dan tudi košček mesa. Če pojde pa tako naprej, kakor gre, bodo morali delavci živeti zopet ‘ob samem krompirju, fižolu in zelju, kakor nekdaj, ko so zbujali zaradi slabe, pomanjkljive in netečne hrane splošno pomilovanje. Kakor delavcem se godi tudi kmetom. Nekaj časa si je tudi naš kmet lahko privoščil kakšno dobro obleko in človeka vredno hrano, čeprav ne vsak, ampak vendar. Danes so pa kmetje že bolj suhi kakor nekdaj in pritiskajo na kljuke posojilnic, da je joj: Kar pa boljšega pridelajo ali prirode, mora vse na trg za še tako slepo ceno, samo da je za davek. Na kmečkih mizah pa se zopet vrstita zelje in fižol in fižol in zelje dan na dan in dobre suknene obleke se umikajo slabemu »cajgu«. Tako se širi splošni blagor in blagostanje po vsi deželi in vse ljudstvo navdušeno vpije: Živijo, živijo, živijo! Ljubljanski trg. Pretekli teden ni bilo posebnih izprememb. Zelo drag je bil peteršilj, po tudi kore- nje, kor novina še ni dorasla, stare zaloge pa pohajajo. Mnogo pa je-lilo na trgu jajc in kokoši. Cone so v glavnem sledeče: Govedina 13 do 20 Din, teletina 22.50 do 27.50 Din, svinjina 25 do 27.50, kozličje meso 22.50 do 25, slanina 20 do 24 Din za kilo. — Kokoši 20 do 25 Din komad, piščanci 30 do 65 Din za par. — Jajca po 0.75 do 1.12 Din za komad. — Mleko liter 3 dinarje, surovo maslo 30 do 35 Din. — Krompir stari po 1.75 do 2 Din, novi po 8 Din kilo. — Črešnje 10 do 1(3 Din kilo. Cene v Mariboru. Kokoši 40 do 50 Din komad, piščanci 30 do 50 Din par, domači zajci 15 do 40 Din komad. — Mleko po 2.50 do 3 Din liter, surovo maslo 40 do 44 Din. — Jajca po 0.85 do 1.25 Din komad. — Črešnje 18 Din kilo. Za kratek čas. A: Midva bova ostala prijatelja do konca! B: Posodi mi 100 dinarjev! A: Sedaj je že konec! »Monopolsko stovarište«. Tak napis so vidi na nekih vratih v ljubljanski tobačni tovarni. Ta napis pomeni v slovenščini: K. k. Mo-nopols-magazin«. — Heil Oester-reich! 'ZDAJ A LJUBLJANSKA ORGANIZACIJA SLOVENSKIH REPUBLIKANCEV. Odgovorni urednik Oskar Schiller. Tiskarna J. BLASNIKA NASL. v Ljubljani. Sestavljanje proSsnj, vlog dopisov, objav za časopise, prepise, prevode, shranitev dokumentov, najugodneje pri ^Posredovalcu Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 23/L Društvom popust! Kmetje! Kmetice! Najboljše zamenjate Vaše bučnice, solnčnice, orehe in to luščene ali ne-luščene za dobro olje v Tovarni bučnega olja J. Hochmuller, Maribor pod mostom 7, desni breg Imam močno prešo in prešam tudi zi kmete. Prodaja se tudi prga in otrobi po n:zki ceni. Apno Cement Strešno lepenko ICoks Premog cenejše kakor povsod edino le pri M. Korošec v Mariboru Aleksandrova cesta 23 na dvorišču. ■■■■■■■■■■■ Krasno 3tf oral prvovrstne zemlje in sicer vinograd, gozd, polja, travniki in sadonosnik, aron-dirano, 6 km od Maribora oddaljeno, ležečo med Jare-nino in Sv. Marjeto na P. z gosposko hišo in hišo za viničarja in oskrbnika se proda takoj za Din 520.000'— ali 8.(->60•— Dolarjev. — Naslov v upravi tega lista. Inserirajte v „5!o». Republikancu”! Bn n im Dunajski ‘n ^jub-nUPifli • Ijanski Zvon, Kres, Slov. Bčelo, Sluv. Glasnik in vse druge knjige ♦ HINKO SEVAR A antikvariat knjigarna " Ljubljana, Stari trg 34 Brošura „Jugosloveni, Slovani in Jugoslovani" ki je najboljši politično-kul-turni spis, kar jih je bilo napisanih po vojni, se dobi v upravi našega lista in stane s poštnino le 4 Din. Naroči si kot Slovenec revijo ,Wovi Zapiski6 letnik 1922 kompletni letnik, 10 zvezkov se še dobi v upravi našega časopisa in stane samo 10 Din. ^zor, krojač, SMlja, nežicilia Kaj ti koristi kroj brez pouka? Z natančnim poukom, preizkuienega po vsakem modelu ga dobiS na željo ekspresno po poSti v KROJNI ŠOLI, koncesijonirani od ministrstva za trgovino in obrt. Ljubljana, Židovska ulica štev. 5. Vsak mesec tečaji /a krojače šivilje in neživi 1 je. Ure Zlatnina LJUBLJANA Ščlpaloi Očala Ljuhljanslia posojilnica r. z. z 0. z. v Ljubljani. Telefon št. 9 Mestni !rq št. 6 obrestuje vloge zelo ugodno in sicer: vloge, ki jih izplačujue brez odpovedi, po 8 % vloge z enomesečno odpovedjo, po 10 °/0 vloge z trimesečno odpovedjo, po 12% vloge s šestmesečno odpovedjo, po 14 °/o Izvenljubljanskim vlagateljem so na razpolago poštne položnice, da nimajo s pošiljanjem denarja nikakih stroškov. Jamstvena glavnica za vloge znaša že nad II milijonov d;narjev. Posojila daje le proti poponi varnosti, proti vsaj trikratnemu kritju na vknjižbo in na poroštvo. Inkaso faktur in menic. Trgovski krediti. Splošno kreditno društvo v Ljubljani registrovaoa zadruga z omejeno zavezo Aleksandrova cesta 5 Ustanovljeno 1898 Telefon št. 367 Obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri brez \sakga odbitka. Modni salon Minka Horvat Ljubljana, Stari trg 21. ima vedno v zalogi najnovejše damske in dekliške SLAMNIKE in KLOBUKE Za ni klobuki vedno v za 0/1. Popravila se sprejemajo