439
se je pa sodnik oženil in Pavel mu je ženo zapeljal. Dramatičen je konec, ki ima nekaj tolstojskega: Zapeljivec mora kot sodnik soditi vlačugo — ženo svojega bivšega predstojnika, ki je propadla po njegovi krivdi.
Ni tolažilen pogled na to „jaro gospodo", ki mora ves svoj prosti čas presedati po gostilnah, ker se ne ve kam dejati. Žalosten refleks tega življenja pada tudi na žensko družbo: Mlade iščejo moških, stare pa intrigirajo.
Sodnikovo nerodnost pripisuje pisatelj njegovi vzgoji: „Kmetsko vzgojen, gimnazijsko poučen, na vseučilišču pa posvečen vedi za kruhoborstvo — v tem še duhomorno vojaško leto — ni zahajal nikdar v kroge, kjer vlada bla-žilna moč izobraženih žena" (str. 34.). Te „bla-žilne moči" je najti malo med „jaro gospodo" Kersnikovo, kajti tudi ženstvo je opisano v precej neugodnih barvah. Tu čitamo n. pr.: „Evfemijini teti sta te svoje gospode (podnajemnike treh sobic) povabili na večerjo; sami sta kaj skuhali ali spekli, gospodje pa so naročili pivo in vino. Taki večeri so bili davkar-jevim gospodičnam veselje, kakoršno so si sploh mogle misliti. Nebrižni in veseli, frivolni in mnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, je ugajal družbi, in glede na izobrazbo teh ljudi ni moglo biti drugače" (str. 80). Da si „jara gospoda" greni življenje z anonimnimi listi, ni potem nič čudnega.
Kersnik rad udari malo tudi na politično struno. V tej povesti je „jaro gospodo" prištel k liberalni stranki, župnik in župan sta pa „kle-rikalca", kakor se spodobi. Sicer pa ne sega globlje in obravnava politiko le mimogrede z nekaterimi   zasoljenimi besednimi praskami.
*Dasi je tehnična stran povesti precej uglajena, vendar nam ostane o tej „jari gospodi" v duši jako mučen vtisk, in želeli bi slovenskemu narodu, da bi se ta njegov sloj reformiral in povzdignil.
V  kmetovsko življenje je pa segel Kersnik v povesti „Očefov greh". Teža greha, ki muči srce zločinca, dokler ga ne potare, leži nad celo povestjo. Krivoprisežnik, ki se je pred sodiščem iznebil skrbi za otroka in nesrečno mater, da se je mogel bogato oženiti, in ki je prvi greh še pomnožil s prelomitvijo zakonske zvestobe, pada pred našimi očmi od stopinje do stopinje, dokler kot berač ne umrje na gnoju. Očetov greh pa se maščuje nad zarodom: sin se mu po dokončanih študijah umori, ko mora od očeta samega izvedeti, da je njegova zaročenka — njegova polsestra.
V kolikor izraža ta povest resno misel, da večna pravičnost neizprosno preganja grešni rod, ki kliče s krivo prisego nase božje mašče-
vanje, moramo priznati, da jo navdaja globoka nravna ideja. A pisatelj nam je pač odprl brez-dno propada, v katero padajo nesrečneži, ni pa postavil poleg teme tudi tešilne luči. Značaji so odurni, srca brezčutna, grabežljiva. In tudi sin Janez ne pade kot nedolžna žrtva, ampak je precej lahkomišljen; „tisti široki plaz indiferentizma, ki vleče za seboj do malega vso mladino v zrelostni dobi, tudi njega ni pustil ob strani" (str. 164.), in slednjič konča kot samomorilec. Negativna slika življenja, ki se nam tu odkriva, kliče po jasnem pozitivu, ki ga pogrešamo.
Tehnično spada Kersnik med pisatelje, ki so dejanje svojih povesti znali lično zaokrožiti. Morda je tuintam preveč umetničenja: Pisatelj postavi najznačilnejši, krepko začrtani prizor na začetek, potem pa gremo z njim nazaj, da izvemo, kako je do njega prišlo. Prevečkrat se taka umetna razporeditev pač ne sme ponavljati. Tudi s časom in prostorom razpolaga pisatelj jako svobodno, da le zaokroži svoje dejanje.                                            Dr. E. L.
Jurij Vega. Predaval Fridolin Kavčič v izobraževalnem, zabavnem in podpornem društvu „Zvezda" na Dunaju dne 6. marca 1904. Čisti dobiček je namenjen Vegovemu spomeniku v Ljubljani. Založila posojilnica in hranilnica v Moravčah. Tiskala tiskarna Dra-gotina Hribarja v Ljubljani. — Opozarjali smo že na zasluge, katere si je pridobil gospod ces. in kr. stotnik Fridolin Kavčič za spomin našega junaka in učenjaka Jurija Vega. V tem predavanju pa ni zbral gospod predavatelj le podatkov o Vegu, ampak nam našteva tudi druge slavne slovenske junake in učenjake, ki so si pridobili svetovno priznanje. Želimo, da bi se ta lična knjižica zelo razširila in pomnožila sklad za Vegov spomenik! Priporočamo jo zlasti šolskim knjižnicam kot vzgojno patriotično berilo!                                 D. S.
POLJSKA.
Revmont Wl. St. Chtopi. Povviesč wspot-czesna. I. Jesien, II. Zima. Warszawa, naklad Gebethnera i Wolfa 1904. 2 zvezka, cena 3 rublje. — Mladi, nenavadno plodovih poljski pisatelj Revmont, od katerega so dobili Poljaki že več obširnih romanov, kakor: „Fermenty", „Ziemia obiecana" i. dr., je začel v tej knjigi opisovati življenje poljskega kmeta. Ves ta opis bo obsegal štiri zvezke, od katerih sta izšla, kakor vidimo, „Jesen" in „Zima", dočim moramo na „Pomlad" in »Poletje" še čakati. Revmont hoče