Sodobna
slovenska
poezija
Milan Jesih
Pred sto leti
Pred kakšnimi sto leti je pritekel fantič po poti gor od reke: tu je pred trgovinico zastal, nemara nos obrisal si v rokav,
ali pa hitel dlje in ni se ustavil prej kot pri spomeniku poetesi, pozabljenem sred parka med drevesi in z lovorjevo kronico na glavi.
#
H-
H-
H-
* * *
Otroci smo se najbolj srečno igrali, ko smo kot češ predstavljali živali: eden je kikirikal, drugi blejal in orangutan zviral se po vejah,
petletni kralj zveri je rjovel, da groza uledila je gozdove - mama ga ne bi mogla prepoznati -, in zajci smo se parili po trati.
1306 Sodobnost 2019
$

Pred sto leti Milan Jesih
* * *
Ko mama singerico je gonila, si je mrmrala neke melodije
- utrujenost brez besedila -, in vidim dež, ki tačas zunaj lije,
zato si lučico bila je vžgala, da ne bi napačno zašila česa - če paraš, škoda časa in materiala -: naj šiv bo ekscelenten v vseh finesah.
* * *
Stožec mi ljubši je kot piramida, drži, tovariši, to potrdim, pa ne, ker bi se kaj nadejal prida
- če bi nemara se omožil z njim -,
# #
marveč ker mi čezvse je scena draga,
ko ob zatonu na terasi sence obris na tlakovce polaga zavzeto in pozorno in počasi.
* * *
Prišel je pobalin in je na trgu kocko iz tal izrul in gor jo vrgel, da zdaj se težka in prevelika po nebu kotalika
in ropota neslišno - "crescat!", ko raste, jo spodbujajo Rimljani -privid iz zlepljenega peska; dvojno jo vidite, ko ste pijani.
Sodobnost 2019 1307


Milan Jesih Pred sto leti
* * *
Z mogočnih tankerjev in veleladij,
ki plovejo po oceanih, razlega se tako imenovani metal, mornarji ga imajo radi;
in ko včasih kaj takšnega potone, se z dna še sliši godba - in ne mine, eno z ihtenjem žensk daleč s kopnine -,
kako nabija bume monotone.
* * *
Sred britofa žari na soncu bela z bakreno streho novcato kapela, v nji neki kdobivedelkdo je legel in se odpočiva, spi na vse pretege;
{g}	pripeka, pravim, pravim: božja njiva,	{g}
pravim: sred nje sred julija kapela, pravim, da ta, ki v nji ležeč počiva, ne bo več vstal, da bi se vrnil delat.
* * *
Pred leti in stoletji in takrat, ko čas še ni bil zase struge našel, v večer, od zlatega zatona zlat, otrok čisto zaljubljen pride s paše:
stari koštrun mu posmehljivo bleja,
muza se sekcija goveja, mati se tam prijemlje, kjer je glava, zgolj bogek v kotu, zdi se, prikimava.
1308 Sodobnost 2019


Pred sto leti Milan Jesih
* * *
V predsobi bi ob Evfratu sedela in vezla na obzorje dežek blag; pa sta neugnana dva metuljčka bela kdove od kod nagajat ti prišla:
zdaj prekovala v trnek sta šivanko
in zdaj v nevidno ubarvala ti nit,
da nisi vedela več prav natanko,
kje naj bo k tlom štropštropštropot prišit.
* * *
Na tržnici falot si ogleduje malo nasprotnospolne osebke mlade, še bolj pa, komu kaj bi ukradel: če kje je kakšen debel tujec,
# #
ki preznojen in lojnat se ne loči od stojnice z mesninami in siri v začarani požrtnosti otročji, lahko se mu zdaj veste kaj nameri.
* * *
A se lahko takole bi zmenili: hobotnik Želimir na robu oblaka - o tem ni dvoma - zaročenko čaka s pušeljcem velecvetnih morskih lilij;
ko bosta šla tu mimo, se, prosim, butastih pripomb vzdržimo, "on nogoglav in ona glavonoga".
Pa brez politike, zaboga!
Sodobnost 2019 1307


Milan Jesih Pred sto leti
* * *
Če rajni škof bo kdaj moj brat, mu bom napekel slastnih testenic in obse ga posadil pokramljat: zazrta v dalj tako čemiva vštric,
po bradah mezi mast nama iz peciva, pivnajva jo z rokavi, tenko pijva iz glažev zadnje nizke žarke dneva in bajajva, saj kaj, naj nič ne veva.
* * *
Od Barja groba makadamska cesta: gledam star par, domov s sprehoda gresta, v isto ravnico, v isti molk zazrta,
palice v rokah, rukzaček oprtan,
# #
oba v športnih copatah, zibljeta se - no, prav grdo racata -, pa pes se, vsega truden, vleče z njima. Blago rosi. Ni daleč zima.
* * *
V megli se sluti, skoraj vidi grad nad mestom, a ko veter jo razžene, nese s seboj konturo vsakokrat, da ni gradu in stavbe sploh nobene;
tako ravbar, ki dom grofice mlade bi naj z nameni podlimi napadel, odmahne in naprej in le še rajši obira krače in žlampa s pajdaši.
1308 Sodobnost 2019


Pred sto leti Milan Jesih
* * *
Kako nekje - nekoč, ko zvezde padajo vse bliže
- kot kakšen rižek -vso noč -
si mislim pesem vil z višav Altaja,
ko plešejo svoj ringaraja, tako lahak, da se jim prstki bosi ne ovlažfjo niti v hladni rosi.
* * *
Spomini, ja ... - vi tudi jih imate? -: starci posedli smo pod vaško lipo in iz pozabljenih, prastarih stripov metali si replike in citate;
# #
ženičke so, okrog vodnjaka zbrane, zateglo pele - največ v črnem vdov -, in luno pomnim, ko znad boršta vstane, in slednji kamen na stezi domov.
Sodobnost 2019 1307