Januš Golec:9 Hči mariborskega mes^nega sodnika Ljudaka povest iz junaške dobe obrambe Maribora pred Turkl leta 1532. . Čolni šestih mllnov niso zadostovali, da bi nosill in vzdržali težo težkih topov. Da so dvignili nosilno moč čolnov, so se poslužili svežih kož od bikov in volov, katere so skrbno sešili, jih napihnill s pomočjo kovaških mehov ter jih pritrdill v dveh vrstah na levo in desno ob čolnih. Les za vezanje čolnov so naropali zopet na mariborskem pristanu. Leto 1532. je obetalo zelo bogato vinsko trgatev. Iz koroške dežele in Dravske doline so bile prepeljane v Maribor po Dravi cele zaloge močnega macesnovega lesa za vinske stiskalnice. S teml zalogami so šli Turčini in so bile kakor nalašfi za glavne veznike preko čolnov. Kakor danes, je bilo tudi tedaj po mariborski okolici dovolj desk. Z gradnjo zasilnega mosta so pričeli 16. septembra, gotov pa je bil 18. septembra. Ta dan so prekoračile most čete bosanskega ter mostarskega paše. Naslednji dan jim je sledil veliki vezir Ibrahim ppša s svojimi vojald in 20. septembra na vse zgodaj zjutraj sultan Sulejman z jedrom armade. Do noči je trajal pohod glavnih sil. Na mostu je nastala taka gneča in prerivanje, da je precej vojakov popadalo v Dravo ter utonilo. Graditelj mosta, veliki vezir, je prevzel radi nesreč nad_Mrstvo nad prehodom in je vzpostavil z največjo težavo red. Zjutraj 21. septembra so bili vsi muslimanl preko Drave, popoldne so most razdrli in nastopili umik ob Dravi proti vzhodu. V Rušah pred odhodom za Turški zid Rušani s številnimi begunci so zasledovali z največjo napetostjo prihod Sulejmanove armade pred Maribor in oblego mesta. Ob silovitem grmenju topov so trepetali, visoko proti nebu valeči se dim jim je oznanil. da mestu najbrž slaba prede. Ako bo padel dobro utrjeni Maribor, tudi Turški zid ne bo kos ogromni premoči. Sigurno je bilo, da 8e sultan ne bo zadovoljil samo z zavzetjem obdravskega mesta, gotovo bo hotel izropati Ruše in razdreti zid, kateri je doslej tolikanj trdovratno kljuboval vsem manjšim napadom bosanskih tolovajev. Ko so pa opazili tekanje turških pijonirjev ob Dravl pri Viltušu, je bilo čisto jasno, da turška glavna vojska Ruš ne bo izpustila. S strahom so zasledovali gradnjo mosta. Ogledniki so jim vsak čas javljali, kako dalefi je že napredovala premostitev In kdaj se bo treba zateči zn z vsem dobro oskrbljeni Tuf&ki zid. Duši ruškega obrambnega gibanja sta bila ob priliki druge oblege Maribora gospod župnik Janez Marija plemeniti Lichtenstein s tamošnjimi gimnazijci in Kunigunda Wildenrainer, hči mariborskega mestnega sodnika in poveljnika. Ta dva sta znala domačine ter begunce, odrasle in mladino navdahniti z neomajnim zaupanjem v božjo pomoč na mogočno priprošnjo ruške Matere božje, z vero, da bo Maribor odbil Turčina, ter z junaško samozavestjo, da bodo tudi Rušani za Turškim zidom zmagoviti. Cela dva dni in noči, ko so turški pijonirji gradili most, je bila prostorna ruška hiša božja natrpano polna tolažbe potrebnih. Ljudje so drseli neprestano po golih kolcnih od vhoda do glavnega oltarja proti oltarju svetega Križa, kojega podobo je naplavila Rušam močno narasla Drava leta 1522. Gospod župnik je bil skoro nepretrgoma v spovednici ter pred obhajilno mizo. Med pobožnimi molilci je bedela noč in dan Kunigunda, katere navzočnost med preprostim narodom je vplivala na vse kakor kaka nebeška prikazen. Ruški gimnazijci so sestavili igro »Poraz Turkov«, katero so predstavljali preplašeni raji v tolažbo zunaj pod lipo na cerkvenem prostoru. Predstave je ponavljala moška gimnazija pozneje vsako leto kot pobožen spomin na zmago pri Turškem zidu, dokler je obstojala. Tak je bil položaj v Rušah, ko je privihral v vas sel in oznanil, da so prvi turški oddelki na poti preko mosta In se bodo izvidniki vsak čas zakadili proti vasi. Župnik 1e dal na golih kolenih klečečim zadnji blagoslov z Najsvetejšim, Kunigunda in gimnazijci so uredili nagli odhod proti Turškemu zidu. Župnik se nikakor ni dal pripraviti, da bi bil zapustil Ruše in prepustil Marijino svetišče nevernikom. Moški branilci Turškega zida so že čakali na hodnikih za obzidjem, ko je pribrzela Kunigundina armadaj starcev, žensk in otrok ter so se zaprla za njo močna vrata Turškega ?ida. Dogodki ob zmagi pri Turškem zidu Komaj so bili prvi bosanski jezdeci preko mosta, že so se razkropili v manjših oddelkih na vse strani in seve predvsem proti Rušam, odkoder je vabil obilen plen. Divjačine so se začudile, ko so naletele na veliko ter lepo vas, kl pa je bila — izpraznjena. Po previdnem ogledovanju so si upali dalje in uganili ob turški utrdbi, da čaka bosanskega in mostarskega pašo še presneto trd oreh, ako bosta hotela izsiliti skozi vrata debelega in visokega zida prehod v zgornjo Dravsko dolino in predvsem do falskega gradu, bogate Marije v Puščavi in št. Lovrenca. Poročila prvih izvidnikov sicer niso bila ugodna, vendar se odločita bosanski in mostarski paša, da izropata in požgeta po naglem zavzetju Turškega zidu od Turčinov skoraj nedotaknjeno Pohorje, kjer so se skrivali zakladi v denarju, živini, živežu ter zdravih ljudeh. Bosanska druhal se je na majhnih konjičih razletela iz Bistrice po desnem bregu Drave In zajela Limbuš, Pekre, Studence, Radvanje in Razvanje Iz vseh teh naselij so pobrali za sužnost sposobne ljudi z; vsemi skritimi denarnimi prihranki ter živino In so odpeljali bogatl plen v Ruše, ki so bile nekako zbirališče za preskrbo paš iz Bosne in Mostarja. V Rušah pod košato lipo pred cerkvijo so postavili Turki trl čebre. Posode so po ljudski pripovedki zvrhom napolnili na kup natirani ujetniki s srebrniki in zlatniki. S tem denarjem so si hoteli bosanski poturčenci napolnitl žepe po zmagi in porušenju Turškega zida. Ljudski glas zaključuje to početje z ugotovitvijo, da se je vrnilo po porazu pred Falo pod ruško lipo k čebrom le toliko nevernikov, da je manjkalo samo zgornje zlato in srebro v eni posodi, dve sta pa počakali do vrha polni na zmagovalce. Z beleženo pravljico je ohranil preprosti narod do današnjih dni vest o velikih izgubah, katere so utrpele bosanske in hercegovske čete pri navalu na Turški zid. Bosanski paša Ali in mostarski Mohamed sta porabila dolgotrajni prehod glavne sultanove armade preko mosta v to, da sta zbrala bosanske in hercegovske potur.ence v Rušah, kjer sta razporedila pohod nad Turški zld. Poveljstvo je prevzel Ali. V .olnu, kateri je služil za zvezo preko Drave med Rušami in Selnico, se je odpeljal bosanski paša s spremstvom po reki navzgor v bližino Turškega zida. Čoln so zasidrali v Dravi tako, da je imel paša pogled na početje branilcev za zidoin in je dajal 8 posebnimi znamenji svojim četam navodila za naskakovanje. Brž ko je opazila za zidom se stiskajoča raja, da hoče paša prešteti pičlo število izvežbanih branilcev, se je hitro poslužila zvijače. Ker so bile gruče beguncev od vrha Globokar jevega hriba in na gradišču, je organizirala Wildenrainerjeva Kunigunda počasni pohod v dvostopih z višine proti Dravi. Dolga procesija je zgledala od daleč, kakor bi kar vreli novi bojevniki z dveh vrhov proti onemu mestu obzidja, katerega nameravajo divjaki naskočiti in zavzeti. Ali paša v čolnu na Dravi je zamahnil s krivo sabljo proti svojim oddelkom in ti so se spustili s kriki k Alahu v napad z lestvami ter sekirami v smeri proti vratom skozi Turški zid, ker je bil ta prostor na ravnem in usposobljen za napad z razbitjem težkih hrastovih vrat in preplezanjem debelega ter visokega zidovja. Poskus zavzetja turške utrdbe je plačala poturčena sodrga dražje nego njihovi tovariši pri navalu na Maribor. Branilcem ni bilo treba ne topov, ne helebard, sulic, mušket, samostrelov ter raznega. drugega orožja, ne kropa in ne vrele smole. Bosance so pustili, da so se nakopi.ili po ravnici pri vratih in pristavili kolikor mogoče mnogo lestev. Ko so si bili naskakovalci že svestl zmage in so vpili k Alahu v zahvalo za zavzetje vsaj ene utrjene postojanke na vsem Sulejmanovem pohodu, se je vse preokrenilo Turčinom v popolen poraz.