Anton Medved: Večer.  —  Dr. Fr. Sedej: Klinopisni spominiki in sv. pismo.
473
obiskava samo naše selo; drugod ničesar ne znajo o njem. Mi res mnogo trpimo; nihče si ni svest svojega življenja. — Kaka radost nas je tedaj prešinila, ko si prijezdil ti v vas in s svojim drznim vedenjem vzbudil sumnjo, da si ti oni tolovaj —."
„Vraga,  ali sem mu tako podoben?"
„Ne vem. I njega nihče ne pozna. Pravijo pa, da je mlad, da nosi tujo obleko, siv klobuk s širokimi kraji in jezdi vranca . . . vse, kakor ti!"
„Pa zakaj se nisi hotel prepričati iz mojega fermana?"
„Pravijo, da hoče s tem le varati, a mu ni verjeti."
„Tako. Glej, kako bi bil jaz lahko postal žrtva te nevednosti. Malo, dame niste raztrgali."
„Tako hudo je bilo?"
»Poglej polomljena vrata svojega hana in ta dva ranjenca. Da mi niso prišli tovariši na pomoč,  bilo  bi po meni."
,,A mnogo si sam kriv, gospodine!"
„Kako to?"
„Udaril si me, kar si upa samo brezbožen razbojnik."
„Zakaj si me psovak"
„Ker  sem   mislil, da si kesedžija Marko !"
„To je bilo ravno najbolj neumno od tebe. Recimo,   da   bi   bil   prijezdil   pravi   kesedžija
(Dalje.)
Lit iz navedenih vzgledov čitatelj lahko razvidi, kakšna je bila pisava s klini. Treba pa je zaradi celote in pregleda nekatere stvari povzeti in dodati novih, da se spoznata značaj in sestava klinopisa. Tudi Babilonci so kakor sploh vsi prastari narodi n. pr. Egipčani, Kitajci, stari
Marko, tedaj bi bil ti s svojimi besedami naravnost provzročil, da bi oni zabrnil konja in zbežal, videč, da si ga spoznal. Ce si hotel tolovaja ujeti, tedaj bi ga bil moral prijazno zvabiti v han in se ga ondi polastiti. Vsekako ni bilo tvoje ravnanje prebrisano. Da ste me pa zajeli, to izvira iz tega, ker jaz nisem bojaz-ljivec in ker nisem vedel, kom me smatrate. A sedaj si uverjen, da jaz nisem kesedžija Marko?"
„Da. Oni nima nič tovarišev, je vedno sam, in tudi sem prepričan, da bi bil on na moje besede zbežal,  a me ne udaril."
„In nisi razžaljen radi udarca.'"
„Ne. Sam sem vsega kriv ... A ne bodi srdit, da sem te tako krivo obsodil; glej, cela vas je menila, da si kesedžija Marko."
„Je že dobro. Da se je le vse tako srečno izšlo. Sedaj imamo pa pri tebi nekaj drugih opravkov in želj."
„Oj, le zapovej, vse ti bo streglo, cela vas te bo nosila na rokah; a jaz prvi."
Možicek je bil pravzaprav dobra, krotka duša in le v svoji zmoti je bil tako hud in brezobziren. Videti je bilo, da se bova ločila najboljša prijatelja. Kar se tiče kesedžije Marka, hotel sem o priliki o njem  pozvedeti kaj več.
(Dalje.)
Američani, izražali pojme najprej s takoimeno-vanimi i de j o grami, ki z debelimi obrisi predstavljajo podobo kake konkretne stvari ali pa znaČijo kako abstraktno idejo. Da bi število idejogramov preveč ne narastlo, rabili so Babilonci in Asirci jeden in isti idejogram za znaČilo več  besedij, oziroma pojmov, kateri so si bili
V edno  tise in tise Zvonci s planin  se glase, Somrak ovija hiše, Mesec spe nad gore.
Večer.
Manj  in  manj  se Čimdalje Loči stvar od stvari', Zemlja od  nočne halje Črna jednako  se  zdi.
Kadar se  bliža  človeku, Srečnemu tukaj  nikjer, Konec nemirnemu  teku, Hladni življenja  večer:
Svoje premišlja izkustvo, Truden  od pota in star; Časih se loti ga čustvo, Kot bi ne živel nikdar.
Trnje  minulega  Časa, Cvetje presnivanih sanj Zdaj  brez  bodic in  brez krasa: Ktere razlike sta zanj  —•?
Anton Medved.
Klinopisni spominiki in sv. pismo.
(Spisal dr. Fr. Sedej)