KAJ PA Tl VRISKAŠ...
Moščanska knjiinica Jožeta Mazovca na Zaloški cesti je kot zakleta kraljična. Čepi ob prometni cesti in se trese od vsakega kamiona in vsakega dolenjskega vlaka, ki prereže to cesio. Na-glica in civilizacija jo puščata neopaženo... Toda iz zakletosti se rešiš le, če se ne vdaš. Ko bo končno prišel čas tudi za to zaklad-nico znanja, ko se bopreselila v »svetle sobane« novega občin-skega centra, se bo ta knjižnica res lahko gosposko ponašala — saj se lega ves čas uporno uči.
Kljub sedanjim nemogočim delovnim raimeramsi upam uvr-stiti ta delovni kolekiiv in njegove prostore med najboljprijazne knjiinice v Ljubljani. Ne le, da so dosledno izvedli katalogiza-cijopo mednarodnih normativih, prost prisiop do knjig, posegli s podružnico v obrobje mesta, posebejposkrbeli za otroke... imajo tudi čitalnico z vso periodiko in posebno skrbe za nabavo poljudno-znatistvcne literature. Tudi delavke so izredno prijcz-ne, kos so svojemu poslanstvu, ki ga opravljajo ie leta dolgo z občudujočo vnemo.
V dneh, ko so se koroški Slovenci v A vstriji pripravljali napo-govor z generalnim sekretarjam zdruienih narodov dr. Kurtom Waldheimom o svojih pravicah, so v čitalnici moščanske knjiž-nice priredili komorni večerz naslovom »Kje so tiste stezice...« Trije mladi: Ljubljančan Matjaž Weingerl, nekoč učenec Žive Kraigherjeve, sicerpa višji knjižničar in predmctni učitelj likov-nega pouka, Primorec Dušan Šepetavc, kemijski lehnik, zdaj kmet v Rokavcih, in Francozinja Nicole Rossier iz Lousanna v Švid, edinapoklicnc balerina v tejskupini, so izvedli sflavto in izraznim pksom vsebino naših zahtev za življenjske moinosti Slovencev v Avstriji.
Umazani strop čitalnice in vegasta tla niso mogla škodovati čisti lepoii, ki so jo ti mladi Ijudjc doživeto izrazili kot najvišje izročilo, pa tudi svojc in ncše dokoneno prepričanje. » Estetikaje etika bodočnosti«, jc bil prepričan veliki ruski pisatclj Maksim Gorki. Res seje zgodilo, kar se v gledališču in koncertni dvoroni ne more: ko je bilo prireditve konec, seje spel začela. Kitara je šla iz rok v roke inpesmi, ena doiivetejša oddruge, sopotrjevale, da smo se resnično srečali in zbližali, čeprav se sicer ne poznamo... Taki dogodki, izraženis tako močnim učinkom, so redki in zato tem dragocenejši.
Preden smo se razšli, smo poslavili študijske mizice nazaj na svoja mesta. Toda med gledalci se je javil novi ponudnik:
»Prosim, ali bi lahko priredili glasbeni recital Kosovelovih pesmi? In sploh, alibodo takeprireditve odskjpri vas vednc? V vaši knjiinici je lepo. Tako bi moralo biti povscd. Kar začni-mo!«
Kdojih ne bi bil vesel! Zaljubljencev v vrednote! Med nami se je znašel Amerikanec iz tretjega rodu Slovencev. Niti besede ne znapo slovensko, aje doiivel v deželi svojih dedov toliko lepega, da kar ne more nazaj. Rad bi ostal tu, kjer čuti pristne korenine človečnosti, domačnosti.
Knjižnica Joieta Mazovca je razpredla ie mnogo dragocenih vezi med Moščani. Ta nova oblika dogajanja jo bo še boljpdve-zala s svojimi bralci.
JOŽA ZAGORC