Leop. Turšič
Naša pot
(Svetemu Alojziju.)
Jr^ot naša, Alojzij, gre k Tebi navzgor, ki solnce si naše, bleščeči naš vzor: cvetove src — lilije — v rokdh Ti nosimo, pomoči in varstva iskreno Te prosimo — težka, pretežka je naša pot.
Pretežka, Alojzij, je naša pot.— glej, od povsod, od vseh slrani vsepolno naslad in lažnivih krasot ob poti prijazno se nam smeji, nas vabi in kliče s seboj...
Nas vabi in kliče mamljivi svet, v opojno }e radost in cvetje odet — a kdor \e Tvoj, se rnu odpove in s križem skozi življenje gre navzgor '— za Teboj.
Navzgor in v Te je uprt naš pogled, uprte, so naše duše proseče:         . »Naš viteški vodja in varuh si Ti, nad lilije naše roke razprostri in vodi do večne naš sreče!«