leto III. ŠT. 17 (114) / TRST, GORICA ČETRTEK, 30. APRILA 1998 SETTIMANALE SPED1Z. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SVOBODA IN ČLOVEKOVA DEJAVNOST "Svobode bi napil se kot medice" (Balantič). Pred dnevi smo praznovali dan osvoboditve. 25. aprila 1945 je prišlo do osvoboditve severne Italije izpod naci-fašizma, kasneje pa je ta datum postal simboličen dan in s tem državni praznik republike Italije, ki je nastala iz odporniškega gibanja. Ta jubilej vsako leto od konca vojne sem vztrajno spominja na neštete ljudi, ki so na bojiščih, v ječah in taboriščih ali kako drugače postali žrtev totalitarizma in terorja Mussolinijeve in Hitlerjeve diktature. Tudi Slovenci, posebno na Primorskem, smo v tem neenakem boju dali svoj veliki doprinos in zato se danes lahko samo s hvaležnostjo oddolžimo vsem, ki so dali svoje življenje za svobodo. Kaj pa nam danes pomeni svoboda? O njej so v vseh časih pisali in razpravljali filozofi, politiki in sploh predstavniki javnega življenja. Svoboda spada med najvišje človeške vrednote. Prav zato je človek že od davnega rad zanjo tudi veliko žrtvoval, vključno lastno življenje. Pri tem gre navadno tako za osebno svobodo kot za svobodo v družbi, v glavnem v državi. Nemški filozof J. A. Fichte je npr. v začetku Prejšnjega stoletja sicer bil velik zagovornik osebne, predvsem moralne svobode posameznika, medtem ko je v politiki zagovarjal popolnoma nasprotno tezo o avtoritarni, skoraj policijski državi. Sodobni francoski mislec J.P Sartre pa )e celo menil, da so bili (v takratni od nacistov zasužnjeni Franciji) ljudje najbolj svobodni pod nemško okupacijo. Paradoks, ki ga je treba razumeti v smislu, da so prav v dobi najhujšega odvzema svobode in duhovne sužnosti ljudje imeli možnost, da se odločajo (in to svobodno) za odpor proti temu. V današnji demokratični družbi morda ne moremo v vsem zajeti pravega bistva teh vrednot svobode in demokracije, zlasti ne mlajši rodovi, ki se sami ne spominjajo na čase diktature in totalitarizma. Prav zato je še bolj potrebno, da na te vrednote ne pozabimo in jih vtisnemo tudi v zavest najmlajše generacije, da bo bakla svobode lahko še naprej plamtela in tako varovala in omogočala nadaljnji razvoj narodov in posameznikov. Pred nami pa je tudi prvi maj, praznik dela, ki ga praznujejo vse moderne države in tako s tem dajo priznanje vsem ljudem, ki si z delom služijo svoj vsakdanji kruh. Delo je visok in živ socialni pojem, ki nedvomno urejuje naše zasebno življenje, tako kot ekonomski dejavnik tudi pomeni merilo blagostanja neke države, naroda oz. družbe sploh. Delo je gotovo ena od temeljnih človekovih pravic. Z delom si vsakdo gradi lastno življenje in prihodnost, obenem pa tudi prispeva k splošni blaginji naroda in države. Prav zato mora biti vsem omogočena zaposlenost, ki edina lahko razvija človekovo dostojanstvo v sodobni družbi. V tem duhu in v tem smislu govorijo bolj ali manj vsi moderni socialni nauki, v prvi vrsti krščanski, ki že skozi vso zgodovino, posebno pa od papeža Leona XIII. z zgodovinsko encikliko Rerum novarum dalje odločno zagovarja pravo človekovo vlogo na delu. "Na delo tedaj, ker resnobni so dnevi-." zgovorno piše naš pesnik. Delo je tudi dolžnost, ki človeku narekuje določene naloge in odgovornosti. Naj se zato prav ob sedanjem prazniku Prvega maja spet spomnimo na vse to in tako še nadalje prispevamo k vedno boljšemu razvoju sodobne družbe. fm - ANDREJ BRATUŽ IDENTITETA IN MANJŠINA, ZAVEST IN ODNOSI Z MATICO TRDNA TLA STA SLOVENSKI JEZIK IN SLOVENSKA KULTURA JURIJ PALJK ilH osvet na temo Identiteta in manjšina, zavest in odnosi z matico, ki ga je v gori-škem Kulturnem centru Lojze Bratuž priredil Svet slovenskih organizacij, je imel namen spregovoriti o ključnem vprašanju za slovensko manjšino v Italiji. Že dolgo se namreč pri nas v slovenskih sredstvih obveščanja bijeta dva miselna tokova: prvi zagovarja narodno zavest in narodnost kot prvi pogoj vsega življenja za manjšino, drugi pa zagovarja t.i. multikulturnost. Posvet se je pričel ob 16. uri v petek, 24. t.m., in je v komorno dvorano Kulturnega centra privabil precej ljudi, kar samo še potrjuje uvodno misel, da gre pri vprašanju identitete za ključno vprašanje našega obstoja. Predsednik SSO Sergij Pahor je podal uvodne misli in podčrtal dejstvo, da se Slovenci v zamejstvu sedaj zares ne morejo sporazumeti glede narodne zavesti. Po osamosvojitvi Slovenije je pri zamejcih prevladovalo prepričanje, da se bo narodna zavest Slovencev utrdila, a to se žal ni zgodilo, je povedal Pahor. Bil je tudi mnenja, da prav to vprašanje zelo vznemirja našo skupnost, da imajo nejasni pogledi na narodno zavest izrazito negativne Ličinke na mladino, daje pri obravnavanju teh temeljnih vprašanj izredno veliko nedorečenega. Dejal je tudi, da si SSO želi, da bi posvet nalil vsaj malo čistega vina v našo skupnost, saj se zavedamo, da gre za našo prihodnost. Kot prvi je spregovoril prof. Boris Pahor, znani slovenski pisatelj in mislec iz Trsta, ki je dejal, da v svojem posegu ne more mimo pojma narod- I ne zavesti, ki je za obstoj slovenske manjšine bistvenega pomena. Ko je kritično govoril o nekdanji jugoslovanski državi, ki je v zamejstvu slovenskim ljudem naravnost pogubno svetovala, naj se vključijo v italijanske politične ! stranke, je tudi povedal, daje vseeno nekdanja oblast naredila tudi precej dobrega, saj ije, recimo, v Beneški Sloveniji obudila narodno zavest. Dejal pa je, da je razočaran nad sedanjo vladno politiko ; Slovenije, ki hoče po vsej sili v Evropo in se tudi zaradi dobrososedskih odnosov ne zanima več za slovensko manjši-! no v Italiji. Ko je Boris Pahor i govoril o zadržanju slovenske vlade do slovenske manjšine v Italiji, je dejal, da se zaradi vključevanja v Evropsko zve-zo kaj malo zmeni za svojo manjšino, ki ježev EZ. Dejansko je bil Boris Pahor mnenja, da Slovenija ne naredi veliko za slovensko manjšino, ker bi lahko vprašanje manjšine 'skalilo" dobrososedske odnose in morda celo zaustavilo pot v Evropo, saj je znano, da Italija pomaga Sloveniji na tej poti. Ko je govoril o slo-S vensko-italijanskih odnosih, je tudi dejal, da je Slovenija preveč popustila Italijanom in po tej poti tudi nadaljuje; Pahor se tudi boji, da bi šla slovenska država v smeri nekakega italijanskega protektorata, kar bi bilo za Slovence usodno. Dejal je tudi, da je razočaran nad slovenskimi opozicijskimi strankami, ki se tudi za zamejstvo ne zmenijo preveč. Kot primer - milo povedano -netaktnega ravnanja s slovensko manjšino v Italiji je Boris Pahor navedel dejstvo, da je slovenska vlada pošiljala na pogovore o slovenski manjšini z državnim podtajnikom | Fassinom v Rim vladnega sve-1 tovalca Jurija, ki je italijanske narodnosti. Odločno je nastopil proti sedanjemu italijanskemu kriminaliziranju vseh Slovencev zaradi povojnih pomorov s strani komunističnih revolucionarjev in od italijanske vlade zahteval, naj vendarle posluša 75 uglednih italijanskih zgodovinarjev, ki so pred kratkim jasno povedali, kakšne zločine je povzročila nad slovenskim narodom Italija v času okupacije in fašizma. Ošvrknil je t.i. levičarske stranke, ki v zamejski prostor uvajajo pojem t.i. ČETRTEK 30. APRILA 1998 multikulturnosti, kar je po njegovem le nadaljevanje prejšnje levičarske raznarodovalne politike, ko je le-ta nagovarjala ljudi, naj se vpišejo v italijanske politične levičarske stranke in je problem narodnosti potisnila na stranski tir, i s tem pa poskrbela za veliko asimilacijo, ki je slovenski narod v Italiji zdesetkala. "Žal nismo nikakršen subjekt, ker ni nobene volje, da bi se pri nas kaj spremenilo!" je zaključil Boris Pahor, ki vidi v multikulturnosti le preobleko istega odnosa levice do narodne zavesti in narodnega 1 vprašanja. Na posvetu so spregovorili še prof. Jože Pirjevec, prof. Janez Stergar, prof. Peter Černič, študentka Breda Susič in urednik Doma Gior-gio Banchig. Na tretji strani objavljamo poseg zgodovinarja prof. Jožeta Pirjevca, v naslednjih številkah pa bomo zaradi aktualnosti objavili še razmišljanja Giorgia Banchi-ga, Brede Susič in Petra Černiča, ki so vsak na svoj način osvetlili poglede na narodno zavest oz. odsotnost le-te v zamejstvu. STRAN 3 ZAKAJ BOMO VOLILI SSk LJUDEM, KI JIH JE PRIZADEL POTRES, ŽELIMO POMAGATI. ZATO BOMO TUDI NA UREDNIŠTVU ZBIRALI DENAR, KI GA BOMO POTEM IZROČILI NAJBOLJ POTREBNIM DRUŽINAM. IZAPOT R ESENCE Jože Pirjevec IDENTITETA IN MANJŠINA... JURJEVANJE TRŽAŠKIH SKAVTOV Mirjam Bratina Pahor IZ LJUBEZNI ZA LJUBEZEN Jurij Paljk VISOKO PRIZNANJE ZDENKU VOGRIČU Damjan Hlede ANTON STRES: CERKEV IN DRŽAVA Miran Mihelič NEZAUPANJE PRIZADETIH OB POTRESU g Janko Jež UMETNIŠKI JUBILEJ ZORE KOREN SKERK OBČNI ZBOR ZADRUŽNE KRAŠKE BANKE Ivan Žerjal DVA NOVA "BELA PRIROČNIKA" Erik Dolhar ŠPORTNE IGRE SOKOLA OVI SVET OKROG NAS 'ZAKAJ BOMO VOLILI SSk KOSOVO / KRIZA OSTAJA BO PRIŠLO DO NOVIH STRAHOT? SASA RUDOLF "V noči med nedeljo in ponedeljkom so v boju z albanskimi separatisti padli štirje pripadniki srbskih oboroženih sil." ČETRTEK 30. APRILA 1998 Informacijski center, ki so ga pred nekaj tedni odprle srbske oblasti v Prištini, dvakrat dnevno objavlja skope komunikeje o stanju na obmejnem območju med kosovsko pokrajino in Albanijo. To pa so tudi edine vesti, ki pronicajo v svet, saj je vsem strogo prepovedan vstop na področje zahodno od Kline, kjer se Pečanska in Dečanska Bistrica izlivata v Beli Drim. Vesti, ki govore o žrtvah na srbski strani, je seveda bolj malo, večina se omejuje na naštevanje padlih med albanskimi teroristi, kot Beograd imenuje Albance s Kosova, ki se ne strinjajo z že 10 let trajajočo srbsko represivno politiko. Zanimivejše so neuradne, sicer težko preverljive vesti, ki so največkrat prepletene z bujno fantazijo. Čeprav gre največkrat za očitno pretiravanje, ponazarjajo take govorice vzdušje terorja na Kosovu, kjer prestrašeni ne le povsem verjame tudi najbolj očitni laži, pač pa jo povsem prepričljivo pripoveduje dalje v še bolj temni luči. Dovolj je pre- let helikopterjev, da se razširijo vesti o zastraševalnem napadu na bližnjo vas, pokol desetine nedolžnih civilistov. Pripovedi in "pričevanja" se širijo od ust do ust, vse dokler jih ne zasledimo v časopisju, s tem pa dobijo uradno veljavo. Izredno težko je izluščiti iz takšnih pripovedi vsaj del resnice, si ustvariti kolikor toliko objektivno sliko napetosti na Kosovu. Če srbske oblasti iz pri-štinskega informativnega centra obveščajo javnost s skopimi komunikeji o napadih albanskih teroristov in junaštvu srbske policije, ki naj bi predvsem domačo javnost prepričali, da so vsega krivi Albanci, skuša Beograd z nenehnimi ponudbami za pričetek pomiritvenih pogovorov dokazati mednarodni javnosti, da so pripravljeni na dialog. Te svoje ponudbe so okrepili prav v zadnjih dneh, saj se bliža rimsko srečanje kontaktne skupine, ki naj bi predlagala nove sankcije. Posegla je tudi ruska diplomacija, koto-bičajno v podporo Beograda. Moskva, ki je članica kontaktne skupine, očita kosovskim Albancem, da niso obsodili terorizma in da se urijo v Albaniji za desante na Kosovu. Zato Moskva predlaga hermetično zaporo meje med Albanijo in kosovsko pokrajino. Taktika Beograda in Moskve se v letih ni spremenila, vse preveč spominja na zadržanje v dobi slavonske in bosanske krize. Evropa se tudi tokrat še ni odločila, še vedno niha med popuščanjem in odločnim nastopom. Zgodovina se zna ponoviti, z njo pa vojne strahote. Slovenska skupnost se bo kljub krivičnim volilnim predpisom gotovo udeležila volilnega boja za izvolitev novega deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine. Tako je bilo potrjeno na seji strankinega deželnega tajništva, medtem ko bo ustrezni uradni sklep sprejel strankin deželni svet v petek, 8. maja, na glavnem sedežu v Trstu. Slovenska skupnost bo imela svoje kandidate na listah, ki jih bodo v posameznih volilnih okrožjih predložile sredinske stranke in gibanja v okviru Oljke. Politična organizacija slovenske manjšine seveda obžaluje, da je po krivdi D'Alemove levice prišlo do razbitja levosredinskega zavezništva. To ima med drugim za posledico, da Slovenci v Italiji ne morejo enotno nastopiti na deželnih volitvah in da se utegnejo glasovi slovenskih volivcev in volivk razpršiti po raznih listah, tako da bi bila resno ogrožena izvolitev primernega števila slovenskih deželnih svetovalcev. Potek priprav na skorajšnjo volilno preizkušnjo je spet pokazal, da za slovensko narodno manjšino v Italiji prihaja v poštev le institucija zajamčenega zastopstva. Takšno ureditev ima Slovenija za svojo italijansko manjšino v Istri, slovenskemu zgledu pa se je pridružila tudi Hrvaška. Podobno rešitev je našla celo Italija za svojo ladinsko manjšino v bocenski avtonomni pokrajini. Le za potrebe naše narodne manjšine je uradna Italija ostala popolnoma gluha, saj je dejansko odklonila vsak predlog in vsako pobudo, ki sta težila po za manjšino pravični rešitvi vprašanja izvolitve njenih predstavnikov v deželni zbor Furlanije-Julijske krajine. Ne smemo pozabiti in tudi ne pozabimo, da je predstavnik SSk bil brez vsakršnih težav izvoljen v deželni svet na prvih volitvah leta 1964 in da je bil nato potrjen na petih naslednjih volitvah, dokler ni bil po odobritvi novih, za manjšino krivičnih volilnih predpisov le- ta 1993 dejansko izgnan iz deželnega zbora. Zdaj se bliža nova preizkušnja, a se hkrati odpira tudi stvarna možnost, da se predstavnik edine slovenske politične organizacije vrne v deželni svet. Tu bo opravljal svoje delo, ne da bi ga pogojeval ali kakorkoli o-viral prisilni jopič, ki ga nosi vsak kandidat na listi italijanske vsedržavne stranke, četudi je slovenskega jezika. In na koncu še tole: šesti člen italijanske republiške ustave veleva, naj republika (Italija) s posebnimi normami zaščiti jezikovne manjšine. Prvega januarja letos je že poteklo pol stoletja, ko je ustava postala veljavna, naša manjšina pa žal še vedno čaka, da se uveljavi eden temeljnih postulatov vsake demokratične družbe in države, to je, da se manjšini prizna pravica, da soodloča o lastni usodi. Tudi in predvsem o tem bomo soodločali na deželnih volitvah v nedeljo, 14. junija. -----------DL PREJELI SMO NA POSVETU MANJKAL GOSPODARSKI VIDIK Na zanimivem goriškem posvetu o zavesti in identiteti manjšine, ki je vpeta med danostjo večinskega okolja in potencialnimi odnosi z matico, ni bila obravnavana ena bistvenih kategorij, ki je nujen pogoj za življenje manjšine, to je gospodarstvo. Svet slovenskih organizacij je poklical k sodelovanju pisa- EVRO TIK PRED ROJSTVOM "Evro je lokomotiva, ki vleče vagone, natovorjene z mnogimi gospodarskimi zalogami." Tako je skupno ali enotno evropsko valuto opredelil znan italijanski finančni oz. bančni izvedenec. Medtem ko pišemo, razpravlja evropski parlament o poročilu pristojne evropske komisije, ki je bila ugotovila, da enajst držav Evropske zveze spoštuje določila maastrichtske pogodbe in bo tako na začetku prihodnjega leta lahko začelo uvajati "evro", to je enotno valuto. Kot znano, je med to enajsterico tudi Italija. Prihodnji teden pa bodo v Bruslju sprejeli nadaljnje ukrepe, ki bodo urejali postopno uvajanje skupne valute. Celotni postopek bo trajal dobra tri leta, tako da bo v enajstih prizadetih državah konec junija leta 2002 evro edina valuta v obtoku. "Vedeti je treba, da pomeni prehod v Denarno zvezo globoko spremembo miselnosti in obnašanja. To bo terjalo predvsem strogo usklajevanje gospodarskih politik v državah članicah." Tako je te dni naglasil evropski komisar De Silguy, ki je odgovoren za denarno politiko zveze. Do letošnjega decembra bodo posamezne države morale predložiti pristojni evropski komisiji seznam u-krepov, ki jih nameravajo sprejeti za stabilizacijo gospodarstva v naslednjih treh letih. Prihodnji teden bodo predstavniki prizadetih evropskih držav morali določiti vodilno strukturo Evropske centralne banke. Gre za denarni zavod, ki bo odslej opravljal delo dosedanjih osrednjih bank v posameznih državah. Najresnejša kandidata za guvernerja Evropske centralne banke sta še vedno Francoz Jean-Claude Trichet in Nizozemec VVillem Frederik Duisberg. Odločitev bo verjetno padla v zadnjem trenutku, odločilno ali vsaj zelo vplivno besedo pa bo gotovo imela Nemčija, saj vemo, kolikšno težo ima njena mogočna Bundesbank (Zvezna banka). -----------DL DAVORIN DEVETAK telja, zamejska zgodovinarja srednje in najnovejše generacije ter zgodovinarja iz Slovenije, časnikarja iz Benečije, predstavnika mladih iz Trsta in Gorice. Vsakdo se je s svojega zornega kota posvetil, z izjemo spodbudnih mladih predstavnikov zamejske katoliške inteligence Petra Černiča in Brede Susič, pretežno zgodovinsko - idejni analizi vprašanja. Pri gradnji manjšinske identitete so bistvene socializacija in institucije, ki jo omogočajo (družina, šola), a seveda tudi družbeno-kulturno okolje (občila, televizija in ostali mediji), in sta prav tako bistvena mate- rialna osnova in okvir, ki dopuščata polno izražanje manjšinske biti, naše nadaljnje "slovensko življenje" po opravljeni šoli, izven družine in vernega, etnično čistega jezikovnega okolja. V krogu uglednih nastopov bi bil po mojem dragocen vidik, ki naj bi ovrednotil gospodarsko komponento in aktivno deasimilacijsko vlogo slovenskega delovnega okolja. Tak pogled bi moral obravnavati vse dejavnike, od drobnega do velikega, ki ustvarjajo slovensko gospodarstvo v Italiji. Moral bi izpostaviti uspehe in tudi biti kritičen in samokritičen glede napak in propadov zadnjih let. Gospodarstvo lahko opravlja danes bistveno nalogo kot v prejšnjih dobah (konec prejšnjega stoletja in v povojnem času) skupno z drugimi institucijami pri obnovitvi naše strukture in razvojnih konceptov po padcu "sežansko/tržaškega", "goriškega", “čedajsko/ kobariškega", "koroškega" in drugih zidov, v času, ko prihaja do ponovnega poenotenja Primorske in širše evropske integracije Slovenije. Pri iskanju in opredelitvi novih vzorcev in strategij so nujni spomin, poznanje in vrednotenje preteklosti, a sta nujna tudi pragmatičen vpogled v sodobnost in projekcija v prihodnost. Gospodarstveniki, in teh ne manjka tudi v krogu, ki je posvet organiziral, spadajo po svoji naravi v kategorijo vizionarnih praktikov, ki lahko dajo svoj doprinos pri izgradnji sodobne manjšinske družbe. Primeri in izkušnje reformnega italijanskega procesa tega desetletja so o tem zgovorni. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 E-MAIL noviglas@lmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FA X 040 / 77541 9 GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORIEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 2B. 1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIH - USPI IN ZVEŽE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI-FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, | V_ INOZEMSTVO 100.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 130.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE V OSPREDJU NAJ BO NARODOVA CELOVITOST Med številnimi prepoznanji, s katerimi je postregel nedavni posvet na temo Identiteta in manjšina - zavest in odnosi z matico, prav gotovo izstopa potrditev domneve, da mlada država Slovenija ni razvila do svojih manjšin tistega odnosa, ki bi ga od nje pričakovali. V zadnjem času je celo vse več mnenj, ki zatrjujejo, da je bil odnos matične domovine do njenih manjšin v desetletju pred padcem berlinskega zidu mnogo boljši, kot je pa sedaj. Po nastanku samostojne Slovenije je bilo res mogoče vsaj nekaj let čutiti temeljitejšo skrb za rojake izven njenih meja, sedaj pa se zdi, kot da Slovenija vse bolj skrbi le zase in ji to zadostuje. Z drugimi besedami: mlada država Slovenija kot da resnice o pomembnosti celovitega narodovega telesa ne jemlje več kot toliko v poštev. Bolj kot jasno je, da je ohlapno upoštevanje lastne narodnosti vse prej kot koristno, za Slovenijo pa sploh. Ne more namreč prispevati k utrjevanju mlade države, ki se bo morala vse bolj soočati z izjemno močnimi evropskimi tokovi. Istočasno ohlapno upoštevanje lastne narodnosti odreka manjšinam izven državnih meja tisto pozornost, brez katere še nobena manjšina ni mogla in ne more uspešno organizirati svoje se- danjosti in prihodnosti. Zatorej velja mlado matično državo s pretehtanimi utemeljitvami nagovoriti, naj oplemeniti svoj odnos do rojakov izven svojih meja in to v korist prav vseh pripadnikov narodovega telesa. Okrepljen občutek za celotno narodovo telo bi torej koristil Sloveniji sami, poleg tega pa bi ugodno vplival na manjšine, ki se same nikakor ne morejo izviti iz povojne notranje razcepljenosti in razdvojenosti. Dejstvo je namreč, da je na primer naša manjšina v bistvu tako močno razcepljena, da bolj ne more biti. Odnos njenih dveh temeljnih delov do narodnosti oziroma narodove celovitosti je povsem nasproten in izključujoč. Oddaljenost obeh nasprotnih prepričanj je tako velika in tako rekoč skrajna, da si kot manjšina lahko štejemo v čast, da kljub tako različnima pogledoma ohranjamo in celo razvijamo številne oblike skupnega delovanja. ! Seveda je treba ob tem omeniti vse glasnejše j pozive s strani mlajših generacij, da trenutna pot ne vodi nikamor. Bilo bi torej koristno in nujno, da bi končno nekaj odločilnega storili, j in sicer prav na ravni narodove celovitosti oziroma celovitosti manjšine. Prvi znak premika z mrtve točke bi bil, da bi se celotna manjšina obrnila na državo Slovenijo in ji predlagala dru-'• gačno raven medsebojnega sobivanja. Vse do | tega ali podobnega dogodka se bo nadaljevalo \ sedanje stanje, ki vse težje omogoča vzgibe zdravega in ustvarjalnega optimizma. AKTUALNO S POSVETA SSO, KULTURNI CENTER BRATUŽ V GORICI, 24. APRILA IDENTITETA IN MANJŠINA -ZAVEST IN ODNOSI Z MATICO JOŽE PIRJEVEC —Jiarodnostna identiteta je v bistvu recenten pojav, vezan na oblikovanje modernega sveta, razvoja komunikacij, nastanka buržuazije, ki se je šele v prejšnjem stoletju začela zavedati svoje jezikovne in kulturne posebnosti in vzporedno s tem oblikovati tudi svoje nacionalne programe. Slovenci v tem smislu nismo izjema, saj seje naša nacionalna zavest pojavila, kot pri številnih drugih narodih, v sodobni obliki okrog leta 1848. Pri tem pa je treba vendar poudariti, da smo jo izpovedali na povsem samosvoj, originalen, v takratni Evropi revolucionaren način: nismo jo namreč gradili na zgodovinskem pravu, na bolj ali manj mitoloških predstavah o lastni slavni preteklosti, temveč na naravnem pravu, na ugotovitvi, da imamo pravico biti kot narodnostni osebek med drugimi narodnostnimi osebki, preprosto zato, ker smo, ker obstajamo. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da je ta teza v celotnem revolucionarnem gibanju, ki je zajelo in skoraj do tal razrušilo habsburško monarhijo, še najbolj revolucionarna, saj ne zanika samo °d tradicije potrjenih deželnih enot ln njihovih meja, temveč dopolnjuje sporočilo francoske revolucije, da so namreč vsi ljudje enaki. Tej trdit-Vl' ki je temelj, na katerem sloni mo-derni pojem demokracije, soobliko-valci zahteve po Zedinjeni Sloveniji Postavili ob bok trditev, da morajo S 1. STRANI TRDNA TLA... Prof. Janez Stergar, zgodovinar in sodelavec Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane, je povedal, da ni uradni predstavnik Slovenije, a je na Slovence v Italiji zelo navezan. Govoril je o multikulturnosti, ki jo je postavil nasproti etnocentrizmu, jn dejal, da je multikulturnost zares lahko cesta enosmernica, ki vodi v asimilacijo. Tudi sam je priznal, da se Slovenija vedno manj zanima za slovensko manjšino v Italiji. Zaustavil seje pri pojmu naroda, citiral Re-nana, ki je dejal, daje narod vsakodnevni plebiscit, postavil multikulturnost v nasprotje etnocentrizmu •n na primeru Koroške opisal ta dva Pojma. Po posegih je seveda sledila plodna debata, v kateri je spet prišlo na dan predvsem razhajanje glede narodne zavesti. Med posegi pa je bilo Cutiti predvsem to, da smo si v zamejstvu edini v tem, da bo potrebno še veliko storiti, če nočemo, da S^.k°d° mladi popolnoma odvrnili °d naše, slovenske stvarnosti. Žal mladih na posvetu ni bilo veliko, zaradi važnosti tematike prav gotovo odločno premalo, manjkali pa so udi profesorji, učitelji in več javnih delavcev. Posveta se je uedeležil slovenski °nzul v Trstu Zorko Pelikan, predsednik komisije za Slovence po sve-u Marjan Schiffrer in član Urada za Slovence po svetu Jure Žmavc pa a se pisno opravičila, ker sta bila zadržana. biti enaki tudi vsi narodi ne glede na njihovo številčnost in kulturno-so-cialni razvoj, oz. da jih je treba smatrati kot subjekte s pravico do lastne samostojnosti in samouprave. Ta prerodna misel je v naslednjih desetletjih vse do osamosvojitve ostala temeljno vodilo slovenske politike, ki se mu ni izneverila, razen nekaterih izjem (mislim na primer na liberalce v dvajsetih in tridesetih letih), nobena politična stranka, niti -kljub nekaterim začetnim negotovostim - naši komunisti. Posebej pa je ta misel ostala močno zasidrana po letu 1918 v primorskem prostoru, kjer se je tako na levici kot v liberal- | no-krščanskih krogih razvila izredno zanimiva in originalna debata o o nacionalnem vprašanju. Naj spom- S nim pri tem na Martelanca, Regenta in Tomažiča med levičarji, predvsem pa, v liberalnem taboru na Josipa Vilfana, ki je našo doktrino o nacionalnem vprašanju še dodatno razvil z ugotovitvijo, da državne meje ne morejo biti ovira za organski razvoj nekega nacionalnega osebka, da je manjšinska danost posledica določenih zgodovinskih razvojev, ki pa jih je treba ustvarjalno preseči: in sicer z mednarodno doseženim priznanjem, da so narodi in njihove kulturne vrednote, ki jih nobena meja ne more in ne sme ovirati v njihovem organskem, naravnem razvoju. Izhajajoč iz te ugotovitve, je Vilfan za narodnostne manjšine, pa tudi za dele naroda, živeče na drugih kontinentih, zahteval kulturno avtonomijo in gospodarsko, politično in jezikovno enakopravnost. Odnose med matico in zamejskimi in zdomskimi skupnostmi pa si je pri tem predstavljal kot dinamičen proces, ki naj bi se brez ovir razvijal v okviru svobodno oblikovanih organiza-| cijskih struktur. Takole je pisal v svojem članku, objavljenem v reviji Na-tion und Staat: "Če obstajajo na ozemlju nacionalne države ustanove in strukture, zadolžene, da služijo kulturi celega naroda, bodisi univerze ali znanstveni inštituti, mora in sme v njih sodelovati vsak član naroda, ki je za to primeren, ne glede na državljanstvo. Pravica in dolžnost vseh narodov je, da na ozemlju, na katerem so sami gospodarji in kjer imajo lastno državo, mislijo na koristi celote, torej še posebej na sonarodnjake zunaj državnih meja, jih vabijo k sebi in jim omogočajo sodelovati pri vsem, kar je last celotnega naroda. "V tem smislu je bil Vilfan naravnost prerok, saj je v marsičem oblikoval nadvse izvirno in napredno teorijo o nacionalni identiteti, ki si v evropski zavesti šele v zadnjih časih z muko utira pot (pomislimo le na pravkaršnji dogovor med Belfastom, Londonom in Dublinom na Irskem) in iz katere moramo zamejski Slovenci pri svojem razmišljanju o lastni usodi dosledno izhajati. S takim pristopom k nacionalnemu vprašanju, ki ga je vključeval v vizijo bodoče združene Evrope, je Vilfan nakazal smernice dela in razvoja, o katerih bi lahko rekli, da niso bile za Slovence še nikoli tako aktualne kot danes. Ker smo oblikovali svojo nacionalno državo šele pred kratkim, imamo namreč komaj sedaj možnost, da povsem svobodno rešujemo problematiko našega narodnostnega razvoja in ga predstavimo Evropi kot originalen, v naši dediščini zasidran pristop. V Italiji, kjer tudi predstavnikom najvišje državne oblasti razlika med državo in narodom ni povsem jasna - spomnimo se samo na nedavne besede predsednika poslanske zbornice Violanteja v Trstu - moramo vztrajati pri Vilfanovi tezi, da je naš narod celota, del katere smo tudi mi, čeprav živimo tostran državne meje. Evropski integracijski proces, v katerega je na srečo vpeta tudi Slovenija, z odpravo birokratskih formalnosti na mejah, bo ta trend v bližnji bodočnosti še okrepil, če bomo znali seveda bogastvo, ki so nam ga zapustili naši predniki, pravilno gojiti in ga še dalje razvijati. Tu pa nastajajo težave, ki jih v bi-' stvu nismo pričakovali in ki so tesno vezane z dogajanjem v Sloveniji j v zadnjih letih. V času starega režima je ljubljanska vlada imela do zamej-i stva sicer dokaj kompleksen odnos in v njem priviligirala predvsem tiste struje, ki so ji bile ideološko blizu in ki jih je imela pod svojo kontrolo, vendar nanj ni nikoli pozabila, ker ga je med drugim rabila v svojem konfliktnem razmerju z Beogradom. Dejstvo, da Slovenci ne žive i samo v Jugoslaviji, temveč tudi v Italiji in v Avstriji, ji je služilo za poudarjanje slovenske samobitnosti, drugačnosti, nuje do čim bolj odpr-! tih meja in do oblikovanja skupnega slovenskega kulturnega prostora. Slovenci v Avstriji in v Italiji so bili, skratka, dober alibi za ohranjanje stikov s tistim srednjeevropskim ! prostorom, v katerega se je Slovenija počutila vpeta, in za nasprotovanje centripetalnim silam, ki so izžarevale iz Beograda. Po osamosvojitvi so ti razlogi za gojitev čim tesnejših vezi z zamejstvom odpad-I li. Slovenci v zamejstvu so nenadoma postali nezanimivi, saj se Ljubljana preko njih in mimo njih lahko pogovarja in povezuje s svetom. V določenem smislu so celo ovira, v kolikor s svojimi zahtevami kalijo dobrososedske odnose z bližnjimi državami, da o finančni obremenitvi, ki jo predstavljajo, ne govorimo. Razloga, zaradi katerih si Ljublja-i na še vedno mora želeti, da se slovenska manjšina v zamejstvu ohrani, sta, kakor to problematiko sam ! vidim, v bistvu dva: z ene strani kot protiutež italijanski manjšini v Istri, ki jo je Italija nenadoma odkrila kot pomembno sredstvo za prodiranje ; v podonavski prostor, z druge - in to se mi zdi bolj pomembno - kot intelektualno obogatitev slovenske-j ga naroda. Slovenci smo majhen narod, kar pomeni, da si ne moremo in ne smemo privoščiti asimilacije in etničnega osipa. Seveda ne gre samo za številke, temveč predvsem za intelektualno in eksistencialno bogastvo, ki ga manjšine zaradi svojega izpostavljenega položaja na pragu dveh jezikov in kultur lahko nudijo matici v zameno za njeno | skrb in podporo. Za Slovenijo, ki ima po sili razmer le malo kulturnih središč, brez dialektičnih odnosov, med katerimi ne more biti plodne ustvarjalnosti, se to dejstvo zdi toliko pomembnejše. Vsa naša tradicija govori v prid tej tezi, saj je naša kultura in s tem narodnostna moč rasla iz impulzov, ki so jih dajali Slovenci ne samo v Ljubljani, temveč tudi na Dunaju, Gorici, Trstu, Celovcu in Gradcu. Zaradi političnih sprememb, ki so preoblikovale prostor, v katerega smo vpeti, se je število kulturnih središč, v katerih smo Slovenci živeli in se soočali s svetom, močno skrčilo. Dunaj in Gradec sta v bistvu odpisana - tragično bi bilo, če bi se sami odpovedali tistim iskram "drugačnega" slovenstva, ki še žive v Trstu, Gorici in Celovcu. Kljub temu se zdi, da se je Republika Slovenija v dramatičnem trenutku osamosvajanja in politično-gospodarskega preoblikovanja, v katerem se je znašla v zadnjih letih, premočno koncentrirala na lastni življenjski utrip, pri tem pa pozabila na svoje ljudi onkraj meje. V ustavo je sicer zapisala, da bo ščitila Slovence v zamejstvu in zdomstvu, te zaveze pa ni znala udejanjiti na povsem prepričljiv način. Že dejstvo, da odmerja za podporo manjšin, naseljenih v treh sosednjih državah, in emigrantskih jeder, razkropljenih po vseh celinah, komaj 0,15% svojega letnega dohodka in da ima v svojem upravnem ustroju le štiri funkcionarje, zadolžene, da se ukvarjajo z njihovimi problemi, dovolj jasno priča o tem. Rezultat takšne politike je velik občutek izvrženosti, i zapuščenosti in razočaranja prav pri ljudeh, za katere slovenska zavest ni samo po sebi umevna danost, temveč pogosto s težavo dosežena čustvena, a tudi razumska odločitev oziroma, da rečem z Re-nanom, plebiscit vsakega dne. Če govorimo o razočaranju, pa je treba opozoriti še na bolečino, ki jo je na naši levici povzročil razpad Jugoslavije. Odnos do Jugoslavije, kot države zaščitnice, je bil med primorskimi Slovenci močan že pred drugo svetovno vojno, na naši levi-ci - tisti seveda, ki je ostala zvesta Titu - pa se je po njej še okrepil za- radi številnih ideoloških in materialnih razlogov. Ko se je polegel in-formbirojski vihar, so se obnovile tudi vezi med Jugoslavijo in Vidali-jevo levico, kar pomeni, da ta del naše družbe ni znal pravilno oceniti, kaj se v matici v osemdesetih letih pravzaprav dogaja. Kljub opozorilom, ki so prihajala iz Ljubljane -kot je pred kratkim pričal Niko Kavčič - ni razumel demokratične in osvobodilne vsebine slovenske pomladi, se ni znal poistovetiti z njenim bojem proti vojaškemu in policijskemu režimu Beograda, temveč je v njem videl v prvi vrsti rušenja svojih socialističnih in internacionalisti-čnih idealov. Iz tega razočaranja, ki ga mnogi niso še premostili, iz dolo-i čene distance do pridobitniške, tehnokratske, v kapitalistični zahodni svet kar preveč zagledane Slovenije, rastejo tudi nove ideje o tako imenovani "multikulturnosti", ki so v določenem smislu preobleka za proletarski internacionalizem včeraj-I šnjega dne. V imenu proletarskega internacionalizira so v preteklosti levičarski Slovenci - v prvi vrsti tisti titovskega kova - ločili med politično in kulturno-gospodarsko angažiranostjo ter trdili, da prva ne sme imeti narodnostnega predznaka, druga pa ga mora imeti. Žgodilo se je tako nekaj, kar se ni verjetno v nobeni evropski manjšini: da se je namreč ogrožena skupnost ideološko tako razklala, da v obrambi skupnih interesov nikoli ni mogla najti povsem učinkovitega skupnega jezika. Vsemu je botrovalo pač prepričanje, da so socialni cilji pomembnejši od nacionalnih, oziroma, da je treba najprej rešiti prve, ker se bodo drugi nato avtomatično razvozlali. Kot je pokazala praksa v Sovjetski zvezi in seveda tudi v Jugoslaviji, pa temu ni tako: socialno in nacionalno svobodo je mogoče rešiti le v paralelnem iskanju večje demokracije. Li-berte, fraternite, egalite so tri sestre, ki jih ni mogoče razdružiti, če nočemo, da ena od njih izniči ostali dve. Do tega spoznanja se mnogi na naši levici še danes niso povsem dokopali, kar ima za posledico, da jim je italijanska stvarnost s svojo še vedno močno levičarsko usedlino bližja od slovenske. V tem kontekstu je treba z njo najti stične točke ne samo v politični angažiranosti, temveč tudi na kulturnem področju, in s tem, ne da bi se odrekli svoji slovenski identiteti, vendar omejiti od slovenske stvarnosti. Treba je ustvariti skratka Slovenca, ki ne bo samo "drugačen" od matičnega Slovenca, ker pač živi v zamejstvu v tesnem stiku z italijansko kulturo, temveč po svojem miselnem ustroju od njega povsem različen in samosvoj. Gre očitno za ideološko močno pogojeno držo, ki v našem, delno še provincialnem ambientu, ni povsem nova. Dovolj je, da spomnimo na politiko italijansko-slovenskega bratstva, pa tudi na ideološki ekstremizem naše levice pred prvo svetovno vojno in po njej, na njeno nezmožnost treznega presojanja političnih razmer in na velike napake, ki jih je pogosto storila. V trenutku svetovne globalizacije, evropske integracije, elektronske civilizacije je ‘multikulturnost" slovensko-italijan-skega kova spet takšna napaka. Smo na pragu epohalnih razvojev, ki bodo od vsakega od nas zahtevali, da se soočamo s svetom in z njegovimi intelektualnimi izzivi, ponudbami, obogatitvami. Toda v vrtincu teh novosti bomo lahko rešili svojo človeško in intelektualno integriteto, samo če bomo imeli trdna tla pod nogami: zame so tla slovenski jezik in slovenska kultura. 3 ČETRTEK 30. APRILA 1998 4 ČETRTEK 30. APRILA 1998 KRISTJA.NI IN DRUŽBA ODMEVI NA ČLANKE O DRUŽINI IZ LJUBEZNI ZA LJUBEZEN MIRJAM BRATINA PAHOR Z velikim veseljem in zanimanjem sem v prejšnjih številkah prebrala zapise o družini, vzgoji in malomarnem odnosu družbe do omenjenih problemov. Menim, da je prav, da se o teh stvareh čimveč govori in piše. Morda bodo besede vzpodbudile tudi koga, ki je na pomembnem političnem položaju, da bo začel s konkretnimi dejanji, kot so na primer odbor za finančno pomoč družinam, zakonska posvetovalnica, pomoč mladim, ki se pripravljajo na zakon... Na začetku svojega razmišljanja bi najprej omenila to, kar sem prejela v svoji družini, saj na podlagi lastnih izkušenj in doživljanj gradimo nova spoznanja. V družini smo bili štirje otroci: tri sestre in brat. Živeli smo v skromnih ekonomskih razmerah, marsičemu smo se morali odpovedati, vendar smo bili med seboj zelo povezani: vedno smo si skušali pomagati in drug drugega vzpodbujati. Starši so nas vzgajali na najboljši način: razumevajoče, ljubeče, predvsem pa z lastnim zgledom. Zato sem jim zelo hvaležna, saj so nas vedno podpirali v naših odločitvah, tudi če se niso skladale z njihovimi željami in pričakovanji. ■ y< ./•; ' . *' "t Kaj pa se danes dogaja z družinami? Zakaj vedno znova poslušamo zastrašujoče podatke o tem, koliko je ločitev, kako malo otrok se rodi, koliko novorojenčkov umre v smetnjakih, koliko mladih se predaja alkoholu, mamilom, koliko je nasilja med možem in ženo, koliko je zlorabljenih otrok? Razni strokovnjaki iščejo odgovor na ta vprašanja. Največkrat ugotavljajo, da v današnji družbi ni več nobenih vrednot, da ljudje živijo brez pomembnejših ciljev, le za lastni užitek, zabavo, potovanja, denar in kariero. Velikokrat vzgojitelji v raznih vzgojnih ustanovah ugotavljajo, da je družina odpovedala, in kritizirajo starše, češ da ne znajo pravilno vzgajati. Starši, ki se z veliko ljubeznijo posvečajo svojim otrokom, pa se čutijo nemočni in ne vedo, kako bi mladim v današnji kaotični družbi na pravilen način posredovali BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA OB NEDELJSKEM EVANGELIJU IZLUŠČI JEDRO! ZVONE STRUBELJ 4. VELIKONOČNA NEDELJA Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno. (Janez 10,27-30) TUDI ČE BI HODIL PO GLOBELI SMRTNE SENCE, SE NE BOJIM HUDEGA, KER SI TI Z MENOJ (Psalm 23) Človek v vseh obdobjih življenja išče varno zavetje. Na vsakem koraku pa je obenem izpostavljen negotovosti in tveganju. Kadar kdo išče zavetje in zadnjo trdnost le v samem sebi, je pogosto razočaran, saj s tem ne izžene iz sebe strahu pred lastno zmotljivostjo in pred neverjetno krhkostjo svojega človeškega obstoja. Psihološko je zaupanje vase zelo pomembno. Če pa je kdo do konca iskren, bo hitro uvidel, da se mora nasloniti še na koga, ki je bolj trden od njega in ima svoj temelj nekje globlje. Velikokrat se tako naslonimo na človeka, ki nas ima rad, v začetku na starše, nato na prijatelje, na naše vzornike, na življenjskega sopotnika. Kolikokrat se zgodi, da kar naenkrat uvidimo, da so tudi oni negotovi, nekam majavi, ker so pač ljudje, tako kot mi. Varnost in zavetje iščemo tudi v miselnih sistemih, v ideologijah. Tudi kadar postanemo navdušeni pristaši neke ideje in zanjo potrošimo veliko energij - za marsikoga je to bistveni razlog člo- j prave vrednote. Nihče jim pri I tem ne pomaga ali svetuje. Zanimivo je, da se za vse poklice izobražujemo veliko let, j le za najvažnejši življenjski i poklic - biti dobra žena-mati, mož-oče - nas nihče ne pri-! pravlja. Morda bo kdo dejal, da je to nekaj, kar pride samo po sebi, vendar menim, da ni tako. Tudi sama sem tako razmišljala, dokler nisem imela ! svojih otrok. Včasih se mi je j zgodilo, da sem se čutila nemočna, ko se je otrok neprimerno obnašal, na primer pri nedeljski maši. Zdelo se mi je, da so oči vse vperjene vame, nekateri so se tudi dejansko i zgražali ali očitajoče zmajevali z glavo. Skratka, opazila j sem, da so v današnji družbi za marsikoga otroci moteči element. In to me boli, ker kaže na dejstvo, da se danes bolj cenijo druge stvari. Tudi apostoli so bili nejevoljni, ko so k Jezusu prinašali otroke. Jezus pa jih je na čudovit na- čin poučil: "Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo." Gledati na življenje s čistim in iskrenim otroškim srcem, ki se zna veseliti, občudovati, opazovati - tega se odrasli lahko vedno znova učimo od otrok. Pred leti sem med višješol-ci na Tržaškem izvedla anketo o vrednotah, ki je pokazala, da mladi pripisujejo največjo pomembnost v življenju ljubezni in družini. To me navdaja z upanjem, saj si velika večina zamišlja svojo prihodnost v ljubečem in razumevajočem družinskem okolju. Nekateri pa so izrazili bojazen, da ne bodo sposobni ustvariti dobre družine, saj se bojijo odgovornosti, potrpljenja, zastonjskega darovanja in odpovedovanja, ki ga zahteva družinsko življenje. Zato menim, da bi bilo treba mlade nenehno pripravljati na skupno zakonsko in družin- veškega obstoja - smo na koncu vendarle izpostavljeni negotovosti, ki jo pred nas postavlja misel na lastno smrt. Varnosti je večkrat hitro konec, če nastopi preizkušnja trpljenja in bolezni, če se dogodki zasučejo proti našim i prepričanjem in pričakovanjem. Vsakič gre torej za j mešanico zaupanja in negotovosti, relativne varnosti in občutka ogroženosti. Kdo nam lahko da dokončno varčnost in zavetišče? : Za vernika je odgovor jasen: dokončno zagotovilo tr- dnosti in varnosti je Bog sam. Že v Svetem pismu stare zaveze, zlasti v psalmih, je večkrat zapisano, da je Bog kakor skala (gotovost) človeškega življenja. Večkrat srečamo tudi prispodobo Boga kot pastirja. "Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi ! daje ležišča, k vodam počitka me vodi" (Psalm 23). I _ V novi zavezi vlogo pastirja prevzame Jezus Kristus. Četrta velikonočna nedelja, nedelja dobrega pastirja, hoče vernikom posredovati prav ta občutek dokončne in popolne varnosti. V kratkem evangeljskem odlomku je podčrtano, da nam Jezus kot Dobri pastir daje v dar večno življenje. Ob tem nam zagotavlja, da nas nihče ne ! more iztrgati iz njegove roke, to je iz božjega varstva. ; Kristus, dobri pastir, in Oče sta namreč eno. Vstali Kristus je za kristjana zagotovilo zmage. Do te zmage, do luči božje slave, v kateri vidi Kristusa, sedečega na božji desnici, pa mora preko križa. "Per crucem ad lucern", po križu k luči, so večkrat poudarjali duhovni pisatelji. "Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne ! bojim hudega, ker si ti z menoj, tvoja palica in tvoja | opora, ti me tolažita" (Psalm 23). sko življenje. Prav bi bilo, da bi mi vsi skušali, vsak po svojih zmožnostih, pomagati mladim družinam, bodisi materialno ali duhovno. Najprej skušajmo pri sebi ustvariti notranji mir in srečo, pristen in ljubeč odnos do zakonca in iz neizčrpnega vira zakonske ljubezni skušajmo naše otroke vzgajati za ljubezen. Prizadevajmo si, da bi v ljudeh videli predvsem pozitivne lastnosti, da bi si vzeli čas za pogovor, za poslušanje drug drugega, poskušajmo zgraditi med ljudmi drugačne, bolj iskrene odnose, ki temeljijo na spoštovanju različnosti, solidarnosti. Tako bodo naša srca odprta za življenje. Naj končam s povabilom: skupina mladih družin vas prisrčno vabi v nedeljo, 10. maja t.l., na Vrh sv. Mihaela, da se srečamo ob Dnevu družine. V dopoldanskem času bo po nedeljskem bogoslužju igra za mlade in odrasle, popoldan pa bo predavanje in pričevanje na temo: Iz ljubezni za ljubezen (sodelovali bodo dr. prof. Angelca in Marko Žerov-nik ter Nada in Tone Kokalj). UMORILI ŠKOFA V GVATEMALI V nedeljo, 26. t.m., je bil v večernih urah v glavnem mestu Gvatemale umorjen pomožni škof Juan Cerardi Conedera. Znan je bil po nastopih v prid zatiranega ljudstva in je veljal za velikega bojevnika za človečanske pravice. V pridigah je bičal grozodejstva, ki so bila storjena nad gvatemalskim ljudstvom v državljanski vojni. Po mnenju krajevnega sodnika, ki je zadolžen za preiskavo umora, je pomenljivo predvsem dejstvo, da so ga umorili dan pred objavo dokumenta o zločinih nad prebivalstvom. 75-letni škof Gerardi je namreč predsedoval Škofovskemu uradu za človečanske pravice. Gvatemalska Nobelova nagrajenka Rigoberta Menchu je takoj po umoru dejala: "Ubili so ga predstavniki eskadronov smrti, ki želijo zaustaviti mirovni proces." Vatikanski časnik Osservatore romano je podčrtal vlogo, ki jo je imel pokojnik pri uveljavljanju človečanskih pravic, ter veliko spoštovanje in prijateljstvo, ki ga je do pokojnika čutil sv. oče. ZAČETEK MESECA MAJA NA PREVALU Mesec maj se bo v cerkvici svete Marije, kraljice narodov, na Prevalu pri Mošu začel v petek, 1. maja, s celodnevnim češčenjem za škofijsko sinodo: ob 7.30 bo maša, izpostavljeno bo Najsvetejše vse do 19.30, ko bodo pete večernice in blagoslov. V soboto, 2. maja, bo nadškof Bommarco ob 18. uri vodil rožni venec. Obed bo spremljal zbor San Marco. V nedeljo, 3. maja, bo ob 11. uri maša, nato češče-nje. Ob 13.30 je na sporedu evharistični blagoslov, ob 15.30 rožni venec, ob 16. uri slovesna maša ob prazniku sv. Marije, kraljice narodov. Vabljeni! 'SVETOGORSKA KRALJICA" VELIKONOČNA ŠTEVILKA GLASILA PRIJATELJEV SVETE GORE ••••••••••••••••••••* Patri frančiškani na Sveti gori redno izdajajo glasilo prijateljev tega božjepotnega in romarskega središča, Sveto-gorska kraljica. Gre za publikacijo manjšega formata, ki izhaja štirikrat na leto. Tudi v novi številki, ki je predvsem namenjena Veliki noči, je objavljenih več prispevkov o Sveti gori. Po zapisu o dogodkih na njej v zimskem času je objavljen zapis, ki ga je prispeval pater Pavel Krajnik, zbiratelj in preučevalec zgodovine Svete gore. V prispevku s pomenljivim naslovom Razvozlani zaleti se kritično odziva na trditev, objavljeno v nekem slovenskem časniku, "da je znano, kako frančiškani na Sveti gori nad Solkanom zapletajo pri vračanju nacionaliziranega premoženja rim-sko-katoliški Cerkvi." Avtor takole odgovarja: "Vztrajamo pri svoji zahtevi, kljub nasprotnim utemeljitvam, in menimo, da bi morali biti gospodarji vsega, kar je na Sveti gori, tudi zdajšnje restavracije, ki jo je uredilo in jo vodi podjetje Okus. Prepričani smo namreč, takšne so tudi javne izjave naših predstavnikov, da dveh gospodarjev na tem območju ne more biti." R Pavel Krajnik ob tem objavlja slovenski prevod v latinščini sklenjene kupoprodajne pogodbe iz leta 1571, torej šest let po prihodu frančiškanov na Sveto goro. Pergamentni izvirnik omenjene pogodbe je v Frančiškanskem provincialnem arhivu v Ljubljani med drugimi sveto-gorskimi listinami. Listino je p. Krajniku pomagal razbrati dr. p. Bruno Korošak na Kostanjevici v Novi Gorici. Gre za pogodbo, sklenjeno v petek, 27. julija 1571, v uradu deželne pisarne v Gorici, s katero je Janez Pavlinčič iz Grgarja bratu Marijanu iz Bosne, gvardijanu samostana svete Marije na Soklanski gori (zdaj je to Sveta gora), prodal razne nepremičnine, ki so postale last samostana. Pri prodaji pa so sodelovale tudi nekatere druge osebe. Kupoprodajna pogodba omenja tudi svetogorski samostan. To je bil tedaj samo majhna duhovniška hiša, a stal je tam, kjer je zdaj cerkvena sveto-gorska gostilna. P. Pavel Krajnik je podpis omenjene pogodbe takole komentiral: "V davnem 16. stoletju so bili zapleti med svetogorskimi frančiškani in goriškimi domačini uspešno razvozlani. Zdaj pa imamo v Sloveniji Solkanca za pravosodnega ministra. Videli smo ga te dni pri srečanju predstavnikov državnega zbora, ustavnega in vrhovnega sodišča. Solkanec je torej blizu Vrhovnega sodišča Slovenije, ki mora zdaj razvozlati svetogorski zaplet pri vračanju nacionalizirane cerkvene lastnine." --------M. IZ ŽIVLJENJA CERKVE ANTON STRES: CERKEV IN DRŽAVA LEKCIJA DEMOKRACIJE ZA SLOVENIJO DAMJAN HLEDE "Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti so enakopravne; njihovo delovanje je svobodno." Tako določa 7. člen nove Ustave Republike Slovenije, ki se bistveno ne oddaljuje od določila prej veljavne Ustave SFRJ iz 1.1974, v kateri je bilo tako zapisano: "Izpovedovanje vere je svobodno in je človekova zasebna stvar. Verske skupnosti so ločene od države in so svobodne pri opravljanju verskih zadev in verskih obredov." Navidez liberalna formulacija Ustave iz leta '74 v resnici ni bila v času SFRJ nikdar udejanjena, ker so javno delovanje Cerkve omejevali in navsezadnje onemogočali drugi državni zakoni. V obeh ustavah je torej sprejeto načelo ločitve med državo in Cerkvijo, ki v zgodovini predstavlja, poleg kon-kordatnega in konfesional- nega sistema, le eno izmed variant pri urejevanju njunih razmerij. Načelo ločitve med državo in Cerkvijo je bilo značilno za večino soc-realisti-čnih držav (začenši z Rusijo), dejansko pa v vseh teh primerih ni šlo za liberalno ločevanje, temveč za izrazito pro-ticerkven separatizem ali, če lahko tako rečemo, za neko obliko socialističnega juris-dikcionalizma. letošnje SMARNIČNO BRANJE Izšla je knjiga za letošnje bra-nl° Pri šmarnicah. Posvečena L bož'emu služabniku Frideriku Baragi. Knjigo je napisala Mira Dobravec in ima naslov Krplje ljubezni. Naslov je znaten: s krpljami je Friderik Ba-ra?a Y. Vls°kem snegu obiskoval Idijance iz ljubezni do njih. araga je naš svetniški kandi- dat skupaj s Slomškom in Gnidovcem. Slovenski škofje so lani sklenili, naj bodo letošnje šmarnice posvečene Baragi, ker smo lani obhajali 200-let-nico njegovega rojstva. Umrl je 19.1.1868. P. Bruno Korošak pripravlja obširno gradivo za proces o svetniških lastnostih Baragovega življenja in dela. Šmarnično branje najdete tudi v Katoliški knjigarni v Gorici. Vse kaže, da se sedanji slovenski oblastniki niso preveč oddaljili od tovrstne ustaljene prakse načelnega priznavanja "ločitve" in dejanskega nasprotovanja ter omejevanja cerkvenega delovanja in njenega vpliva. Tako imamo npr. tudi sedaj zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (izglasovan I. 1996), ki prepoveduje konfesionalni pouk in verske obrede tako v javnih vrtcih in šolah kot v vrtci h in šolah s koncesijo. Da o drugih aktualnejših nasprotovanjih niti ne govorimo, saj so vsem na dlani. Nov dokaz torej, da je sistem, ki uveljavlja golo ločitev med državo in Cerkvijo, le prazna posoda, v katero lahko tisti, ki je na oblasti, nameče katerokoli vsebino. V tem smislu lahko razumemo in sprejmemo trditev italijanskega strokovnjaka za cerkveno pravo Ruffinija, ki je že na začetku stoletja zapisal, da je separatizem "po zgodovinskem izvoru in morda zaradi usodne nujnosti stvari bistveno, nereduktibilno in čisto utopistična doktrina." Prof. Anton Stres (na sliki), ki se že sicer odlikuje po izredni jasnosti in prodornosti misli, je s knjigo Cerkev in država, ki je v prejšnjih tednih izšla pri Družini v zbirki Pravičnost in mir, brez dvoma postavil temeljni kamen bo- doči in, upamo, čimprejšnji spremembi sedanjega stanja odnosov med Cerkvijo in državo v RS v smeri, ki bi bila v skladu z vesoljnimi načeli človekovih pravic in z dosežki zahodnoevropskih demokratičnih držav. Nanje se avtor pogosto sklicuje, ko se v skladu s pokoncilskimi smernicami katoliške Cerkve zavzema za nevtralnost države do verskega vprašanja, nevtralnost, ki pa "nikakor ni isto kot ignoriranje in podcenjevanje." Religija namreč ni zgolj zasebna stvar, kot so učili v prejšnjem režimu, ampak je družbeno relevanten pojav, ki je v človeški skupnosti od vedno prisoten. Zato je avtor prepričan, da načelna (in presplo-šna) stališča, ki jih vsebuje slovenska ustava glede verske svobode, ne zadoščajo, in si obeta, da bi lahko prej ali slej prišlo do konkordata (mednarodnega sporazuma) med RS in Svetim sedežem, s katerim bi bila možna natančnejša pravna ureditev tega pomembnega razmerja. Zaradi doslednega izvajanja načel, ki so prisotna v vesoljni deklaraciji o človekovih pravicah, načel splošne teorije prava in načel, ki izhajajo iz koncilskih in pokoncilskih cerkvenih dokumentov ter ne nazadnje zaradi odprte drže, ki zaznamuje ton celotnega zapisa, predstavlja knjiga Cerkev in država pravo lekcijo demokracije, ki jo v Sloveniji še premnogi potrebujejo. SVETNIK TEDNA 4. MAJA Svetopisemskih "40" in štiridesetčlanski post (4) OTMAR ČRNILOGAR POKORA Blagovest, evangelij je Evropa dobila v grškem jeziku, ne varamejskem izvirniku, vkate-rem je Jezus govoril; še manj v kakšnem slovanskem jeziku. Skušajmo besedo “pokora", ki spovedancu spovednik na-'°ži v valuti dveh ali treh oče-našev, raziskati v “prapokori", v Šterni slovenske "pokore." To pač veste, da tistega, kar duhovnik sliši med spovedovanjem, ne sme nikjer razodeti - niti pred sodiščem; ker bi bil sicer v istem trenutku izobčen. (Sam sem Bogu prav hvaležen, da sem vsaj v spovednici neznansko pozabljivi). Gre za nekaj drugega; gre zapokoro, ki jo spovednik naloži spovedancu. Spovedanci se namreč po-gosto prav meni pritožujejo, ceš da za precejšnje ali velike grehe dobijo za pokoro samo dva ali tri očenaše. Saj ni sorazmerje med grehom in po-oro! Božja modrost glede po-°re pa je drugačna; pokoro za vse človeštvo in ne le za ti-stega, ki je pokleknil v spoved-/J,C;0, iena tlstl veliki petek na Ovariji po grozljivem muče-?^u °b treh popoldne opravil ezus, Marijin in Božji Sin, ro-lyn v Betlehemu, kasneje pa 'Ve/ v Nazaretu, tisti, ki so ga e sonarodnjaki imeli za Meši-* a- za Maziljenca, za Odre-en'ka. (Aramejsko besedo mesijah so namreč Grki prevedli v Mesija, po naše Maziljenec). Zato sta tista "dva očenaša za pokoro" v resnici samo simbolna pokora, samo beseda spovedanca, da bo od spovedi naprej bolj sodeloval z edino pokoro - Jezusovo pokoro, seveda v lastno korist. Pri spovedi se ne odrešujemo sami; odrešuje nas prijazni Bog Oče po svojem Sinu. Pri spovedi ne gre za psihiatrični ali psihološki pogovor, ne gre za nekakšno terapijo, marveč za zavestni in odgovorni in resni pogovor z našim Stvarnikom. Pri tem pa je prav, da se zavedamo, kako je Stvarnik do nas bolj prijazen, kakor smo mi prijazni do samega sebe. Spovedniška pokora ne bi smela biti za nikogar nekakšna martra, pa tudi ne predmet gostilniških neokusnih šal, temveč dogodek, ko se človek Bogu zavestno opraviči, duhovnik pa spovedancu pove, naj s svoje strani vendar h Kristusovi pokori, ki je edina resnična in veljavna pokora, doda še svojo obljubo prihodnje ubogljivosti. Ker sem že prej spregovoril nekaj besedo t.i. nesorazmernosti med spovedanim grehom in pokoro, še tole: Mnogi pokoro jemljejo napačno in se zato na njen račun pogosto tudi pošalijo, češ, saj se kar splača grešiti: po spovedi izbrbraš tista dva očenaša pa je greh poravnan; za tako pokoro je vredno grešiti. Pa ni tako: "pokora, pokoriti se" ni poravnava za greh, ampak isto kot"podrediti se, ubogati, seveda Boga in njegovo voljo; pa ne za nazaj, mar-| več za naprej. Ne gre torej za nekakšno poravnavo dolgov v smislu "daj, dam", marveč za ! osebno obljubo ubogljivosti za naprej, seveda ubogljivosti do Boga. Kdor bo pokoro tako razumel, se z njo ne bo več šalil, marveč pobožno sprejel ali pa se bo usodno pošalil s samim seboj. Ob razmišljanju o pokori bi rad še nekaj. Tam od 76. stoletja do Descartesa naprej j je vsa Evropa okužena od liberalizma, tudi Slovenija. Med ! drugimi idejami liberalistične filozofije pa je tudi stremljenje, da bi se ljudje znebili vsakršne avtoritete: - iz previdnosti, najprej ne Boga, marveč Cerkve, potem pa še Boga in nazadnje državne avtoritete. Descartes sicer ni mislil tako. A kaj, ko so ga pa njegovi učenci tako razumeli! Ko se kdo vseh avtoritet reši, se seveda osamosvoji, a hkrati z osamosvojitvijo tudi ostane sam, resda osamo-1 svojen, vendar sam. Igra besed, bo kdo rekel. Pa ni res! Človeku je namreč v genih od-merjeno, da naj upošteva Nekoga, ki mu pove, kaj je zanj modro in prav. In če človek ti-| stega Nekoga pošlje na "sindikalni dopust', ostane sam - kakor da bi odvrgel še rezervno \ padalo; res je osvobojen vseh SILVESTER CUK FLORIJAN, MUČENEC avtoritet, ostane pa sam s svojo “bogato" osamljenostjo. Prepričan sem, da ste take in sorodne misli prinesli že od i doma na Dunaj. Zato vas želim samo še potrditi, da ravnate prav. Naj vam pa vendarle povem, da razen katoliške Cerkve ni več ustanove in njenih "uradnikov", ki bi komu lahko z božjo veljavnostjo rekli "pojdi v miru in ne greši več." Tista dva ali tri očenaše za pokoro pa jemljite kot oseben i izraz ubogljivosti Kristusu na križu, ki je edini opravil pred \ svojim Očetom pokoro za vse človeštvo za nazaj in za naprej. Kristusova pokora pa ni bila le v dveh očenaših! Saj se je tudi Ojdipos kesal svoje zablode: najprej je ponevedoma ubil očeta, kasneje pa se je poročil s svojo materjo Jokasto. Ko se je svoje pregrehe zavedel, si je sam naložil pokoro. Nazadnje si je sam iztaknil oči in šel, čeprav kralj, beračit. Toda vse ni nič zaleglo. Grštvo ni poznalo odpuščanja. Račun je bilo treba poravnati pred neizprosno boginjo Ate: kri za kri, zob za zob. Se več. Poravnava se ni končala pri Ojdipu; še potomci so plačevali njegovo ponevedoma storjeno pomoto. In prav v tem je humana novost krščanske vere: sam Bog Stvarnik je namreč tisti, ki odpušča, ki odkupuje, njegov in Marijin Sin pa tisti, ki je odkupnino plačal, opravil pokoro. Samo v Kristusovem imenu namreč lahko računamo na tisto, kar se v šolskem jeziku ! imenuje "popravni izpit." ------------DALJE Sveti Flor(i)jan, čigar ime v slovenskem prevodu pomeni Cvetko, spada med najbolj znane in češčene ljudske svetnike. Na mnogih hišah vidimo podobo ali kip rimskega častnika s čelado na glavi in z zastavo ter vedrom ali golido v rokah, ko gasi gorečo hišo ali vas pod seboj. Njegove podobe spet krase mnoge obnovljene ali nove gasilske domove po'Sloveniji, kajti sv. Florijan je zavetnik gasilcev, tistih pogumnih ljudi, ki priskočijo na pomoč ob naravni nesreči, predvsem požaru ali poplavi pa tudi ob potresu. Ko se je po naših domovih še redno molilo, so pri angelovem češčenju ali pri večerni molitvi dodajali očenaš "v čast svetemu Florjanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja". Iz življenja svetega Florijana vemo le malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja. Po rimskem martirologiju (svetniškem koledarju) je bil rimski uradnik v mestu Celtium, današnjem St. Poltnu v Avstriji. Med preganjanjem kristjanov v dobi cesarja Dioklecijana je tudi v rimski provinci Norik izšel ukaz, da mora vsakdo darovati rimskim poganskim bogovom ali pa umreti. Državni namestnik Akvilinij je pioskrbel za strogo izvajanje tega ukaza. Florijan je kot rimski vojaški uradnik tedaj (najbrž leta 304) služboval pri vojaški posadki v Lauriacu (današnji Lorcb pri Linzu). Akvilinij je lovil kristjane po vsem Noriku. Ko je Florijan, ki je bil nekaj časa odsoten, to zvedel, se je takoj vrnil v mesto, da bi preplašenim kristjanom vlil poguma s svojim zgledom. Ko se je vračal v mesto, je srečal četo vojakov, ki jo je bil poslal Akvilinij, da polovi še druge kristjane in jih privede predenj. Florijan je vojakom takoj priznal, da je kristjan. Prijeli so ga in ga odvedli pred Akvilinija, ki ga je skušal pregovoriti, naj daruje bogovom. Florijan je to odločno zavrnil in je neustrašeno priznal svoje krščansko prepričanje, rekoč, da je pripravljen za Kristusa pretrpeti tudi najhujše muke. Ko se je Akvilinij iz njega norčeval, je Florijan prosil Boga za pomoč. Akvilinij je vojakom ukazal, naj Florijana prebičajo, potem pa mu z ostrim železjem tržejo meso s pleč. To mučenje je Florijan pogumno prestal. Tedaj je cesarski namestnik odločil, naj Florijana vržejo v reko Enns. Vojaki so mu okoli vratu privezali mlinski kamen in ga vrgli v valove narasle reke. Legenda ve povedati, da je Florijan klečal ob bregu reke in nobeden izmed vojakov siga ni upal potisniti v vodo. Nenadoma se je do njega prerinil mlad človek in ga sunil, da je padel v reko. Ko se je surovež nagnil čez ograjo mostu, da bi videl utapljajočega se Florijana, je v hipu popolnoma oslepel. Telo mučenca Florijana so pokopali verniki. Kasneje so nad njegovim grobom sezidali kapelo, okoli katere je zraslo naselje in v bližini benediktinski samostan, ki so ga Madžari leta 900 porušili, kasneje pa je bil na novo pozidan. Za svojega zavetnika časti tega svetnika mesto Dunaj. Sveti Florijan je, kot že povedano, zavetnik gasilcev. Znani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret meni, da je sveti Florijan izrinil neko pogansko božanstvo, in sicer vodno božanstvo, ki "je imelo na skrbi rodovitnost zemljeIn to zadevo so kristjani najprej izročili svetemu Florijanu. Šele kasneje so se mu začeli priporočati za varstvo pred ognjem iti pomoč pri požarih. Ime Florijan je pri nas bolj redko, še manjkrat slišimo ime Florijana; nekoliko pogostejši sta slovenski obliki Cvetko in Cvetka. ČETRTEK 30. APRILA 1998 ■ Lokalni primorski program iz koprskega studia se začne vsak dan ob 16. uri. Ob 16.45 so obvestila o kulturnih in cerkvenih dogodkih na Primorskem in v zamejstvu. Popotniška oddaja Naš mali svet: 7. maja boste v oddaji o Egiptu slišali nekaj splošnih podatkov o zgodovini, kulturi in zanimivostih dežele ob Nilu. Radio Ognjišče lahko poslušate na Ukv frekvencah 107,5 -Sveta gora (Goriška in Furlanija) in 91,2 - Tinjan (Trst). OB ŠTIRIDESETLETNEM UMETNIŠKEM DELOVANJU ZORE KOREN SKERK UMETNOST IN ČAR NARAVE Življenjskemu jubileju Zore Koren Skerk se pridružuje 40-letnica njenega umetniškega delovanja. Dolžni smo, da se obeh spomnimo in umetnici iskreno čestitamo. ČETRTEK 30. APRILA 1998 Umetnica pred svojim domom v Bajti pri Trnovci Rodila seje 1. maja 1927 v Zagorju na Pivki v družini gostilničarja Franca Korena in Pavle Renko. Osnovno šolo je končala v Zagorju, srednjo pa pri notredamskih sestrah v Trnovem pri Ilirski Bistrici in na Reki. V Trstu seje zaposlila na slovenskih šolah kot tajnica. Večino svoje upravne službe v okviru slovenskega šolstva je opravljala na učiteljišču, to je na sedanjem pedagoškem liceju Anton Martin Slomšek v Trstu. V pokoj je stopila leta 1976. Poročila se je z znanim odvetnikom in političnim delavcem Jožetom Skerkom. Že kot dekle je rada slikala. V Trstu je imela možnost, da je obiskovala razne slikarske šole. Za učitelje je imela priznane pedagoge. V slikarstvo seje poglabljala pod vodstvom Aliče Psa-caropulo in Nina Perizzija. Kasneje se je skoraj v celoti posvetila grafiki v šoli Carla Sbisaja, Avgusta Černigoja in Ric-carda Licate. Slednji je poučeval v Mednarodnem grafičnem centru v Benetkah. Kot grafičarka se je odlično uveljavila doma in v svetu (Tokio, Me-xico, San Paulo, NewYork!). Njen uspeh je podkrepljen s številnimi nagradami. O njenem delu so se razpisali priznani kritiki kot na primer Bambič, Kržišnik, Bonamore, Milič, Montene-ro, Jevnikar, Udovič, Psacaropulo, Ca-doresi, Vetrih. Zoran Kržišnik nam v Korenovi kaže Spacalovo naslednico, vendar v drugačnem in ne manj izvirnem grafičnem prizadevanju. Milko Bambič je na razstavi Zore Koreni. 1972 v Velikem Repnu pri Tr- stu zaznal nove izrazne prvine; "Barve so drugače nanešene; skoraj akva-relno tanke se prelivajo in prepuščajo celo sij belih osnov. Do popolnoma novega izraza se povzpne v podobah samotne poti sredi gaja, hiš v Repniču ter v tihožitju s cvetjem." L. 1986 pa je Bambič že poudaril velik vzpon Zore Koren na področju grafike. Glede njenih vizij z urami pravi: "Zvabila jih je na grafične liste s potrpežljivim prisluškovanjem šepetu njihovega kovinskega čebljanja..,, dokler se ni med njo in njimi porodilo čudežno sožitje, da je moglo z dovršeno strokovnostjo mojstrsko prepesniti njih likovni videz, tako da se nam nekatere ure ; dozdevajo biti zdaj ničemrna roko-kojska dama, zdaj utrujena stara ženi-! ca ali še čvrsto tiktakajoča bidermajer-: ska meščanka in vse naprej do sodob-! ne elegance nepogrešljive bidermajer-! ske meščanke, s čimer je Korenova i zamejsko likovnost obogatila vsebin-I sko z novega zornega kota v doje-' manju vidnega." Aliče Psacaropulo sodi, da je Zora Koren "vedno globoko občutila čar narave in notranjo potrebo izražanja. Toda njen slikarski vzlet seje začel šele tedaj, ko je obvladala lastno konge-j nialno sredstvo... Šele nato je umetni-| ca dosegla nove rešitve v sintezi kro-matičnih prvin, ki utripajo v nežni prisojnosti zelenih tonalitet." To je Psa-caropulova zapisala leta 1972 ob razstavi Zore Koren v Galeriji "Tergeste". Leta 1990 je Zora Koren priredila veliko razstavo svojih del v Kraški ga- JANKO JEZ | leriji v Velikem Repnu. Lahko rečemo, da gre za nekakšno retrospektivo u-metničinega življenjskega opusa. Car-lo Milič glede tega ugotavlja: "Predmeti, ki jih Zora Koren uporablja v njihovem izraznem ravnotežju, so spomin, ki je le pri površni oceni posledica opisne nuje. Ona z redko dovršenostjo raztelesi in razstavlja snovnost iz prvotne fizičnosti. S tem postopkom odkriva nesramnost naših poganskih časov. Njena naloga je vtem, da s čisto osebno izraznostjo pokaže vsak predmet filtru »časovne magije«. S tem ustvarja globoke občutke in nudi lahkoten in vešč pesniški priokus gravuri ali risbi, s čimer dosega grafične izdelke, kijih oblikuje subtilna in rafinirana preprostost." Ob isti priložnosti pa je Zoran Kržišnik v svoji spremni besedi napisal: "Grafični listi Zore Koren Skerkove odlično dopolnjujejo široko paleto us- tvarjanja tržaških umetnikov, pomenijo nujen sestavni del likovne podobe široke regije, zaznamovane z mejnikoma Alpe-Jadran, in hkrati zaokrožujejo današnji profil slovenske grafike. O umetnosti Zore Korenje mogoče govoriti z raznih vidikov in analizirati njeno ustvarjanje z najrazličnejših strani. Toda tisto, kar je v njej najbolj očitno, kar se tako rekoč otipno ponuja opazovalcu, je trpkost in prefinjena občutljivost njenega spoznanja, podana z redko prepričljivostjo." Ob svojem življenjskem in umetniškem jubileju bo Zora Koren priredila na svojem domu v Bajti pri Trnovci v prostorih lastne veličastne galerije retrospektivno razstavo svojih del. Istočasno bo predstavljena naši javnosti obširna in tehtna monografija o njeni osebnosti, ki jo odlikujejo spremne besede Laure Safred, Giulia Mon-tenera in Zorana Kržišnika. Galerija v Bajti pri Trnovci naj bi po sklepu Zore in Jožeta Skerka delovala v okviru posebne ustanove, ki naj bi nosila njuno ime in naj bi skrbela za razvoj likovne umetnosti na naših tleh. Ustanova bi bila sploh velik dokaz slovenske kulturne zavesti ob stičišču srednjeevropskega prostora s Sredozemljem." Iz ciklusa "A' la recherche du temps perdu", jedkanica DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV IN KROŽEK ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA VIRGIL ŠČEK vabita na predstavitev študije KATOLIŠKA SOCIALNO POLITIČNA MISEL VIRGILA ŠČEKA O knjigi bosta govorila časnikar Marko Tavčar in avtor, sociolog Boris Bandelj. V ponedeljek, 4. maja, ob 20.30 v Peterlinovi dvorani, Donizettijeva 3, Trst. DVE NOVI PUBLIKACIJI KROŽKA VIRGIL ŠČEK Krožek za družbena vprašanja Vir-gil Šček v Trstu je izdal dve novi publikaciji, s katerima se je število t.i. "belih priročnikov" zvišalo na 24. Gre za knjigo zgodovinarja Egona Pelikana z naslovom /osip Vilfan v parlamentu -Discorsi parlamentari dell'on. /osip Vilfan (knjiga je dvojezična) in za študijo sociologa Borisa Bandlja z naslovom Katoliška socialno politična misel Virgila Sčeka. Obe knjigi so predstavili slovenskim in italijanskim časnikarjem na tiskovni konferenci v sredo, 22. t.m., v dvorani Časnikarskega krožka v Trstu. Knjiga Egona PelikanaIosip Vilfan v parlamentu prinaša govore in posege Josipa Vilfana v rimskem parlamentu v letih 1921-25 v italijanskem izvirniku in slovenskem prevodu ter poročanje Edinosti o njegovem delovanju. K temu je priložena izčrpna študija o Vilfanovem življenju in delu. Pelikan prikazuje Vilfana kot dediča srednjeevropske večkulturne omike. Zaradi njegovih razmišljanj o narodnostnem in manjšinskem vprašanju ga lahko postavimo ob bok drugim velikanom tistega časa. Nekatera njegova načela, kot npr. razlikovanje med narodnostjo in državljanstvom, nasprotovanje tako skrajnemu nacionalizmu kot narodni indiferentnosti idr., so aktualna še danes. Študija Borisa Bandlja Katoliška socialno politična misel Virgila Ščeka pa obsega, poleg uvoda, še analizo prostora in časa, v katerem je Šček živel, njegovo gospodarsko in socialno misel, boj za avtonomijo slovenske narodne Cerkve ter Sčekovo narodno misel. Šček je tu prikazan kot aktualen mislec znotraj slovenskega katolicizma in kot predhodnik II. Vatikanskega koncila, saj nekatere njegove koncepte zasledimo tudi v tem koncilu. Avtor obravnava npr. Ščeko-vo zavzemanje za soudeležbo delavcev pri lastništvu, za sožitje med narodi, orisan je tudi njegov prispevek k temu, da se je primorska duhovščina odločila za Osvobodilno fronto: tako se je Primorska izognila usodi bratomorne vojne, ki je prizadela zlasti Ljubljansko pokrajino. Orisan je tudi Ščekov prispevek k boju za pridružitev Primorske matični domovini. Izid dveh novih "belih priročnikov" je tudi tokrat omogočila Zadružna kraška banka z Opčin. ------------- IŽ Primerjava med eksodusom iz Istre in tistim iz Sudetov po drugi svetovni vojni (8) PETER MERKU Kar se tiče političnega zakulisja begunske drame, je izgon Nemcev iz Sudetov (po virih, ki sem jih imel na razpolago) potekal po načrtu, ki so ga češki politiki snovali že od leta 1940, kot je sam dr. Beneš izjavil 19. 5. 1947 v Karlovih Varih. 8. 3.1946 je dr. Ivo Duhačekiz katoliške stranke izjavil pred narodnim zborom, da se klanja spominu ministra dr. Ripke, ki je skupaj s predsednikom Benešem in monsinjorjem Šra-mekom igral važno vlogo pri izvedbi načrta za izgon. V nadaljnjem govoru je še poudaril, da se je izgon uspešno končal, in dodal, da se spočetka samo komunisti niso strinjali z njim. Izgon je moralo spremljati nasilje proti Nemcem. Med vojno namreč ni bilo gotovo, ali se bo Češkoslova- | ška lahko zaradi pritiska tujega javne-| ga mnenja popolnoma rešila Nemcev. | Takoj ko bi bilo konec vojne, bi bilo ; treba ukrepati hitro, in sicer tako nasi-i Ino, da bi se Nemci množično odločili I za beg. Nekaj izvlečkov iz uradnih govorov to le potrjuje. Dr. Beneš po londonskem radiu ! 27. 1. 1942: "V naši državi se bo ko-I nec vojne pisal s krvjo. Nemcem bo brez usmiljenja mnogokratno povrnjeno vse zlo, ki so ga zakrivili po letu 1938." Dr. Beneš 3.2.1944: "Prevrat mora biti nasilen, biti mora silno maščevanje nad Nemci... krvava borba, brez ; usmiljenja." Tajno navodilo dr. Drtinasa 16. 7. 1944: "Treba je v glavnem skrbeti za | to, da se boj začne zadnji trenutek, ko bo Nemčija na tleh in bomo mi prejeli orožje.... Tako predsednik vlade kot tudi državni svet in vse naše 1 javno mnenje na tujem so trdno prepričani, da bo bodoča država morala : biti »en narod - ena država«". General S. Ingr: "Ko bo napočil naš dan, bo ves narod sledil staremu hu-I sitskemu bojnemu geslu: Zadenite jih, ubijte jih, naj nihče ne ostane pri življenju. Vsakdo naj si preskrbi najbolj primerno orožje, da udari po Nemcih. Kdor nima pri roki strelnega orožja, naj se oboroži s kakršnimkoli orož-i jem, ki reže, preluknja ali udari." Stavek v Kardeljevih navodilih, ki ! daje slutiti najhujše ob zasedbi Julij-| ske krajine, se dobesedno glasi: 'Vse j sovražne elemente je treba vtakniti ; v ječo ter jih izročiti OZNI, ki jih bo po-I stavila pred sodišče". Znano je, da je ! prišlo do procesov s smrtnimi obsodbami in tudi oprostitvami, celo na podlagi italijanskih zakonov, ter da so se | oproščeni vrnili na svoje domove. Negativno je mogoče tolmačiti nekatere odločitve Centralnega komiteja ; slovenske komunistične partije: - Pripraviti za Trst kvalificirano o-i sebje, policijo... odpeljati reakcionar- je, jih pripeljati sem, jim tudi soditi, ne ustreliti tam. - Razkrinkati vsak upor, ki se ne naslanja na vodilno vlogo Titove Jugoslavije proti okupatorju Primorja....na sodelovanje med Slovenci in Italijani. Za hudega lahko označimo tudi odgovor, ki so ga dobili zavezniki na zahtevo vrnitve 2.472 pogrešanih o-seb, v katerem jih označujejo kot "fašiste, ki so padli na strani Nemcev ali ki so se izgubili med bitkami s partizani oziroma med akcijami jugoslovanske armadevJulijski krajini, ali kot vojne zločince, s katerimi je narod sam obračunal ob osvoboditvi." Izjava Centralnega komiteja govori o "sodelovanju med Slovenci in Italijani"; prej omenjena Kardeljeva izjava pa se nadaljuje: "Čistiti takoj, a ne na podlagi narodnosti, temveč fašizma." Na eni strani imamo torej Češkoslovaško, ki stremi za "narodno državo" na podlagi zagrizenega nacionalizma, na drugi pa Jugoslavijo, ki skuša ustvariti multinacionalno državo, polno neslovanskih manjšin, na podlagi marksistične ideologije. Medtem ko eksistirajo številni zgodovinski dokazi o namernem in brezpogojnem izgonu celotnega nemškega prebivalstva iz Sudetov, eksistirajo tudi dokazi, da se Jugoslavija ni želela boriti toliko proti Italijanom na narodni, kolikor predvsem na politično-ideološki ravni. Da je med prehodom oblasti ob koncu vojne prišlo tudi do maščevanj na narodnostni ravni, danes nihče več ne osporava. Kaže pa, da so manj pomembna od pokolov, ki so jih jugoslovanski partizani zagrešili tudi po koncu vojne nad opozicijo in nad slovensko-hrvaškimi kolaboranti pri sebi doma, ali od pokolov, ki sojih italijanski partizani izvedli znotraj italijanskih meja nad lastnimi sodržavljani. ENAJSTA RAZLIKA: Zaradi namernega izgona skoraj vseh Nemcev nastane po vojni na Češkoslovaškem "en narod - ena država", medtem ko nastane v Jugoslaviji multinacionalha država marksističnega kova s posledičnim zatiranjem nasprotnikov, a ne zaradi narodne pripadnosti. -------------DALJE JEZIKOVNI KOTIČEK NADA PERTOT Dvojina je naša posebnost in tudi težava. Skoraj ne mine dan, da ne bi slišali ali brali, da seje kaj zgodilo preddvemiu-rami a I i dvemi dnevi a I i dvemi tedni, ko bi bilo edino prav pred dvema urama, pred dvema dnevoma, pred dvema tednoma. Seveda pa slovenščina ne bi bila slovenščina, ko ne bi bila polna izjem. Dogaja se, da ne smemo u-porabljati dvojine, ko govorimo o dvojici predmetov, o paru predmetov ali ljudi, ko je dvojina skoraj na krožniku. 0 slovenščini, ki ni nikoli enostavna, vemo, da dvojine ni, ko bi nam bila njena uporaba najlažja. Pravimo torej bolijo me noge, umivam si roke, pečejo me oči, tvoje smuči so neuporabne. V teh primerih bi se tako lepo ponašali 2 dvojino, pa nam je (skoraj) Prepovedana. Osvežimo si spomin še z naslednjimi stavki: Napenjal je ušesa, da bi boljo slišal. Moje cokle so čisto nove. Sama sem si spletla rokavice in debele nogavice. Le v primeru, ko bi hoteli poudariti, da se kaj ne dogaja z eno, ampak z obema izmed navedenih stvari, lahko uporabimo dvojino. Bolita me o-be nogi (in ne samo ena). Obe koleni (in ne samo eno) sta zelo občutljivi. Izgubila sem obe rokavici. Slabo slišim na obe ušesi. V knjigi na 120. strani je I navedenih veliko primerov. V zadrego nas spravlja tudi samostalnikstarši. Čeprav označuje samostalnik starši dve osebi, ga moramo upo- ! rabljati v množini. Na roditeljski sestanek tudi ne prihaja en starš, ampak oče ali mati. Če gre za oba, bomo pa rekli, da so se prišli o otroku pogovorit starši. Kot v primerih, ko hočemo kaj poudariti, kot npr. da smo izgubili obe rokavici in ne ene same, bi lahko rekli, da sta prišla v šolo oba starša. Ne vem, zakaj si delamo težave, kjer nam ni treba. Ta starš je tako trdovraten kakor napačni sovrstnik, ki se ga nikakor ne moremo rešiti. Pravilno bomo torej rekli, da imamo starše in tudi vrstnike. Že večkrat je bilo zapisano, da obhajamo letos več pomembnih obletnic, ki so zaznamovale nacionalno pot našega naroda. Zgodovinska stroka seje temu odzvala, saj je 16. in 17. aprila v Mariboru potekalo, na pobudo mariborske univerze in Zveze zgodovinskih društev Slovenije, pod pokroviteljstvom Državnega zbora, dvodnevno znanstveno posvetovanje5/o-venija 1848-1998: iskanje lastne poti. Namen je bil seznaniti strokovno javnost z naj novejšimi pogledi slovenskega zgodovinopisja o zadnjih 150 letih našega naroda. V prijetnih prostorih Narodnega doma in Pokrajinskega muzeja so slovenski zgodovinarji prikazali, kako se je slovenska nacionalna ideja razvijala vse od marčne revolucije v letu 1848 pa do današnjih dni. V okviru programa smo lahko poslušali sedem referatov, ki so ocenili ključne dogodke. Sledila je vrsta koreferatov, ki so te dogodke podrobneje analizirali. Kot prva tema je bil razvoj ideje o Zedinjeni Sloveniji, kakšna je bila narodna zavest, kako seje razvijal slovenski narodni program, panslavizem in slovenstvo izven etničnih meja, kjer je o Slovencih v Trstu spregovoril Boris Gombač, Branko Marušič pa o Beneških Sloven- MARIBOR / POGLEDI SLOVENSKEGA ZGODOVINOPISJA ZGODOVINARJI O ISKANJU LASTNE POTI cih. Gombačevo izvajanje je prikazovalo slovenski narodni vzpon v Trstu in ponavljajoči se negativni odziv italijanske oligarhije in meščanstva, ki je zaradi občutka ogroženosti prerasel iz nacionalizma v šovinizem in rasizem. Ohranitev narodne prevlade je pomenila nasilno narodno asimilacijo Slovencev. Kljub tej nelahki poti I seje tržaško slovenstvo prebi-lo iz anonimnosti in postalo e-den od protagonistov družbenega in gospodarskega življenja. Večjezičnost je seveda olajšala Slovenca, ki je lažje in uspešneje kljuboval konkurenčnosti. Temu je sledil italijanski o-bračun, ki je dosegel svoj višek v času med obema svetovni-! ma vojnama, zato je tu upor i okupatorju doživel velik odziv in postavila seje celo možnost priključitve lastni državi. Povojna svetovna delitev pa je pustila tržaške Slovence v Italiji, kjer smo na rovaš velikih bilateral-1 nih sporazumov med Italijo in I Jugoslavijo izgubljali že prido-i bljene pravice. Gombač je tudi i pravilno ocenil, da manjšini ni STANE RAZTRESEN 85-LETNIK IVAN ŽERJAL Dne 17. t.m. je gledališki [9ralec, dolgoletni član ansambla Slovenskega stalnega gledališča v Trstu Stane Raztresen, v krogu prijateljev v Gregorčičevi dvorani v Trstu praznoval 85-letnico rojstva. Šlo je za prisrčno srečanje z znano in priljubljeno osebnostjo, ki v svoji dolgi karieri ni samo igral v okviru SSG, pač pa je kot igraje in režiser priskočil na po-™oč tudi številnim slovenskim društvom in amaterskim o-drom v zamejstvu. Stane Raztresen seje rodil '12. aprila 1913 v Tolminu gledališkemu krojaču Ivanu Raz-fiesenu in šivilji Mariji Feigel. Osnovno šolo je obiskoval naj-Prej v Ajdovščini, zatem pa v Ljubljani, kjer je dokončal tudi ni2jo gimnazijo. Kot piše Primorski slovenski biografski leksikon, je v Ljubljani študiral tudi solopetje, balet in dramatiko na Glasbeni Matici in konservatoriju. Igrati je začel leta 933, profesionalno pa od sezone 1937-38. V sezoni 1939-40 je postal član Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljane Tam je ostal do jeseni leta 945, ko je odšel v Trst k takratnemu Slovenskemu narodne-mu gledališču za Tržaško o-2ernlje (kasnejšemu Slovenskemu stalnemu gledališču), kjer Je nepretrgoma igral do 31. maja 1973, ko je stopil v po-°J. Med pomembnejšimi vlo-9ami, ki jih je odigral vtem ob-°bju, so bile Jože (Goldoni, Jjmprske zdrahe), Vincentio ' nakespeare. Ukročena trmo-9 avka), naslovna (Cankar, Mar-K!n Kačur in Hlapec Jernej), ,.4dučitelj (Cankar, Hlapci), Ben nt/ Smrt trgovskega pot->'ka), Ripafratta (Goldoni, Mi-^ 711dolina) idr. Raztresenov glas ° večkrat slišali po radijskih al°vih Radia Trst A in RTV Lju- bljana, nastopil pa je tudi v več kot 20 slovenskih filmih in ko-produkcijah. j Stane Raztresen pa je svoj igralski talent prenesel tudi izven zidov tržaškega slovenskega teatra, šel je med naše učence in dijake, v naša društva, videli smo ga na mnogih kul- , turnih prireditvah. Pripravil je več samostojnih recitalov in zrežiral nad sto celovečernih amaterskih gledaliških prireditev. Širša publika ga pozna tudi kot dolgoletnega recitatorja Tržaškega partizanskega pevskega zbora. Za svoje delo je prejel več nagrad, med katerimi umetniško prvomajsko Združenja gledaliških igralcev Slovenije leta 1965, Severjevo nagrado leta 1974 in nagrado Prešernovega sklada leta 1975. prejeli smo/'' v pojasnilo" SLOVENCI, v UMETNOST, DRŽAVA IN ZNANOST Kar se pa določanja umetniške ali neumetniške stopnje posameznega romana tiče, je sploh nesmiselno govoriti, saj se tega v literarni vedi enostavno ne počenja, ker je to pravzaprav kar venem mahu nemogoče storiti in bo to najboljše pokazal čas. Prav zaradi tega se sama nisem spuščala v kak tak poskus primerjanja in določanja. Obstaja pa v literarni teoriji (poudarjam: teoriji) disciplina, ki se posveča problemu vrednot v literaturi in se imenuje aksiologija. Njena naloga je odgovarjati na vprašanja, katere so vrednote, kise razkrivajo v besedni umetnini, kaj pomenijo in kako jih moramo razumeti. Literarna aksiologija je izrazito sistematična, teoretična veda in zato sama ne more svojih načelnih spoznanj pre- MARTINA SLAVEC našati v ocene konkretnih literarnih besedil, razen ko jih uporablja za primere posameznih vprašanj. Prav v tem pa se bistveno razlikuje od literarne kritike, ki stopa v neposredno razmerje z literaturo in zato tudi ne more biti del literarne vede. Naj torej vse skupaj povzamem in povem, da so Pirjevčeve besede o pomanjkanju pravega umetniškega romana vedno le aksiološko zamišljene, saj tudi sam v okviru svoje teorije aktivnega junaka v romanu pravi, da smo Slovenci v tem pogledu imeli ali neumetniške \ romane ali umetniške neroma-i ne (sem spadajo po njegovem mnenju Cankarjeva dela, ki so ! pač v nasprotju z njegovimi zahtevami vedno preveč lirska in O prvi slovenski igralki Iti Rini je od njene lanske 90-letni-ce rojstva pravzaprav že veliko znano. Drobno, a lepo dekle se je iz domače Škrateljnove hiše v Divači s starši preselilo v Ljubljano, pozneje pa se pogumno odpravilo v široki svet, kjer se ji je obetala kariera filmske igralke. Prva priložnost seje ponudila že leta 1926, kojedru- torej ne morejo biti pravi ro-I mani, so pa umetnine). Po tem dolgem ekskurzu naj povzamem še tisto zadnje - v resnici pa pivo osebno razmišljanje - iz svojega prejšnjega I članka: Pirjevčeva teorija romana se je v sredino mojih zani-I manj zasidrala, kolikor je s svo-i jim izvirnim in izzivalnim vzgibom podprla misel, da se Slovenci čutimo vedno preveč žrtve in to se na tak ali drugačen ! način podtalno kaže tudi v literaturi, kipa je na srečo še vedno umetnost in torej ta naš kompleks na neki način ven-: darle presega. Za vsakdanje življenje pa nam je lahko v dokaz ljudska pravljica o veselem kmetu (naše pravljice imajo pač po navadi podobne junake, kar pa sploh ni slabo!), ki se (celo) j z lončkom zlatnikov ni znal zadovoljiti. Osebno me ta pravljica spominja na zgornja literar-\ noteoretska razpravljanja o slo-i venski literaturi in, dovolite mi, v tem pogledu se vsi ujedamo kot tisti kmet. --------------KONEC koristila primarnost gospodarskih interesov nad kulturnimi. Sledil je pregled vloge sloven-| skih intelektualcev pri emancipaciji Slovenije, pri tem so refe-rentje obravnavali dunajske in graške Slovence, šolstvo, liberalni katolicizem in vlogo intelektualca kot političnega subjekta v bivšem enostrankarskem sistemu. Pri tem je Aleš Gabrič pravilno ločil velik pomen političnega dela intelektualcev od strankarstva, ki si v sedanjosti večkrat želi po krivem prisvojiti ali pa komu prisoditi zdrave intelektualne moči, ki naj bi imele v prejšnjem režimu tako pomembno vlogo. Nato je bila na vrsti večna dilema: centralizem ali federalizem, pri tem je Janko Prunk govoril, kako seje pri vstopu v prvo Jugoslavijo pokazalo, da Slovenci nimajo izoblikovanega celotnega stališča o ureditvi nove države in o političnem položaju slovenskega naroda v njej. Prunk je tudi jasno povedal, da je bila Slovenija v drugi Jugoslaviji prikrajšana, čeprav i ji je bilo obljubljeno, da se bo lahko normalno razvijala. žba Fanamet razpisala lepotna tekmovanja, zmagovalka pa naj bi dobila angažma v Hollywo-odu. Na tekmovanju v Zagorju je takrat sodelovala tudi Ida Kravanja, ki se kot najlepša Slovenka poznejšega finala v Zagrebu sicer ni udeležila, k sodelo- KLARA KRAPEŽ vanju pa jo je povabila hiša Peter Ostermayer Film iz Berlina. Tako seje mlada Primorka odpravila v svet sedme umetnosti, ki seji je odpiral na tujem. Približno tako se začne tudi igrano-dokumentarni filmDe-klica s frnikulami režiserja Silvana Furlana. Mlada slovenska igralka Marijana (ki bi resnični Iti Rini vendarle lahko bila nekoliko bolj podobna) se odpravi na raziskovalno popotovanje, po istih poteh in krajih, kot jih je ubirala Ida iz Divače. Čeprav čas ni neustavljiv, pa je vendarle mogoče reči, da kraji ohranjajo svojo identiteto, v kateri lahko skušamo bliže spoznati takratno iskanje slovenske igralke. Ida Kravanja seje pozneje preimonovala v Ito Rino in svoje največje uspehe dosegla s filmoma Erotikon Gustava Machatyja mObešenjakova Tončka režiserja Karla Antona. Leta 1931 seje poročila z Mio-dragom Oorfievičem in se odselila v Beograd, kljub nekaterim poznejšim filmskim vlogam pa nikoli več ni dosegla večjih uspehov. Film Deklica s frnikulami je prijeten dokumentarni zapis, v katerem seje režiserju uspelo izogniti zgolj dolgočasnemu naštevanju in nizanju zgodovinskih podatkov in dejstev. Pripovedovalka in raziskovalka Marijana se prepušča tudi lastnim razmišljanjem ob odkrivanju Itinih krajev in prostorov, na tak način pa neprisiljeno vpleta domišljijo, ki se ob vsakem dogodku in novem odkritju vedno bolj sprošča. Dokumentarni film tako pridobi novo razsežnost in gledalca še bolj pritegne k spremljanju. GORAZD BAJC Sledilo je delikatno vprašanje nacionalnega problema in Cerkve, kjer je dekan Teološke fakultete v Ljubljani Janez Juhant morda edini zajel celotno obdobje 150 let, saj seje dotaknil primerjave med preteklimi škofi in sedanjimi, še posebno med Jegličem in Rodetom. Njegova osnovna teza je bila, da je Cerkev pri Slovencih odločil-neje kot pri drugih narodih vplivala na razvoj narodnostnega vprašanja, ker pač nismo imeli svoje države. Narod je bil za Cerkev ne le pastoralni, pač pa tudi nacionalni izziv. Kljub temu pa je Juhant na koncu dodal, da smo sedaj ponovno priča napadom na Čerkev, nepriznavanju njene družbene, gospodarske in socialno-politi-čne razsežnosti. Referentje so obravnavali tudi razne prispevke katoliške duhovščine za slovenstvo, med katerimi tudi tisto iz izseljeništva. V petem tematskem sklopu je bil protagonist letnica 1918 in ustanovitev kraljevine SHS, ko je več pričakovanj doživelo razočaranje zaradi realnosti v prvi državi, kjer naj bi bili Slovenci enakopravni. Sledila je še vloga gospodarstva oz. razvoj slovenskega gospodarstva do današnjih dni, kjer smo v referatu Marka VValtrit-scha slišali, kako je bilo v Trstu in Gorici, še posebno v zadnjih razburkanih letih, ko se je zamejsko gospodarstvo soočilo s hudo krizo, tako da smo v Trstu izgubili bančni zavod, v Gorici pa je sanacija uspela. Kot zadnje so zgodovinarji vzeli v pretres medvojno in povojno obdobje, ko je Slovenija zakorakala vštric z drugimi jugoslovanskimi narodi, centralizem pa je bil, kot vsem znano, pretesen. Bojan Godeša se je dotaknil dvojnosti Osvobodilne Fronte Slovenskega Naroda: začeten razvoj slovenskega odporništva, ki je bil precej avtonomen in se je razvil v specifične oblike, tako da je bila OF sploh slovenska posebnost, ter na drugi strani, že od leta 1942, težnje po poenotenju z ostalim jugoslovanskim osvobodilnim gibanjem, ki naj ne bi bil le nepoznavanje slovenskih razmer, temeč načrtna centralizacija. Medvojno obdobje in še par let po njej, kot ga je analizirala Jera Vodušek Starič, pa je doživljalo kruti boj partijske pragmatike za oblast, pri čemer se ni zmenila, da je odstranila tudi nekatere svoje zveste pripadnike. Čeprav seje partija pozneje odpovedala represivnim metodam, je ostala stalno budna, da ne bi politična konkurenca ogrozila njenega monopola. Organizacija posvetovanja ni kazala večjih šibkih točk, edina pripomba bi lahko šla na prenatrpanost programa, saj je, morda zaradi preutrujenosti poslušalcev, na koncu skoraj v celoti izostala diskusija. Vsekakor je bilo zelo dobro slišati zgodovinarje več generacij in zastopanost širšega slovenskega kulturnega prostora. Za končno oceno pa bo treba, kot je najavil predsednik Zveze zgodovinskih društev Slovenije Stane Granda, počakati na jesen, ko je predviden zbornik kompletnih referatov. 7 ČETRTEK 30. APRILA 199 8 8 ČETRTEK 30. APRILA I 998 PRIPRAVA NA JUBILEJNO LETO 2000 ZAČENJA SE ROMANJE FATIMSKE MARIJE PO SLOVENSKIH ŽUPNIJAH V nedeljo, 3. maja, se bo na Opčinah z Mladinskim dnevom začelo romanje kipa fatimske Matere Božje, ki ga hranijo v openski cerkvi, po slovenskih župnijah v mestu in okolici. 25. APRIL NA TRŽAŠKEM S tem hočejo slovenski duhovniki in verniki počastiti 50-letnico Marijanskega shoda (shod bo 13. septembra na Opčinah) in se tudi duhovno pripraviti na jubilejno leto 2000. Kip bo z Opčin poromal v slovenske župnije na Krasu in v Bregu ter v predmestne in mestne župnije, kjer se zbirajo Slovenci. Tako bo obiskal Ferluge, Bane, Trebče, Dolino, Domjo, Jezero, Boršt, Bolju-nec, Mačkolje, Katinaro, Sv. Barbaro, Skedenj, Sv. Ano, Kolonkovec, salezijansko cerkev, Sv. Jakob, Novi sv. Anton, Sv. Vincencij, Rojan, Sv. Ivan, Barkovlje, Sv. Križ, Kontovel, Prosek, Padriče, Gropado, Pesek, Bazovico in Repenta-bor, kjer bo 29. maja slovesen zaključek romanja s tržaškim škofom msgr. Evgenom Ravignanijem. Po vseh župnijah, ki jih bo kip fatimske Marije obiskal, bodo maše ter drugi obredi in molitve. Že v soboto, 2. maja, pa bo v župnijskem domu Andrej Zink na Opčinah, na predvečer pričetka romanja, odprtje razstave ikon Silve Bogateč z naslovom Ikona, podoba Nevidnega, v Finžgar-jevem domu pa bo p. Egon Sendler predaval na temo Ikone Matere Božje. KNJIŽNA NOVOST NOV VODIČ PO STEZAH TRŽAŠKEGA KRASA ERIK DOLHAR V petek, 24. aprila, je založba Lint v tržaški knjigarni Transal-pina predstavila nov žepni vodič po stezah Tržaškega Krasa Guida ai sentieri del Carso Triestino, ki sta ga sestavila Daniela Durissini in Carlo Nicotra. Slednji je poskrbel tudi za črno-bele slike v notranjosti knjige in za barvno fotografijo razgledne točke nad Glinščico pri Dragi na platnici (na sliki). Knjigo je meseca aprila natisnila tiskarna Graphart, cena pa je 30.000 lir. 175 strani je razdeljenih po območjih: Miljski hribi, dolina Glinščice, Bazovica, obronki Krasa, Opčine, Volnik, Samatorca, osrednji Kras, Grmada, visoki Kras in Kugy-jeva steza. Durissinijeva je zgodovinarka, Nicotra pa arhitekt. Oba se že več let ukvarjata z izletništvom in zgodovino teritorija ter sta na to tematiko izdala že več knjig, med katerimi, za založniško hišo Lint: leta 1989 Guida agli iti-nerari architettonico - ambien-tali del Carso Triestino - Arte, architettura, ambiente, storia; leta 1992 Guida agli itinerari del Carso montano - Taiano, Artuise, Auremiano, Nanos; ter leto kasneje Guida al Carso Nord Occidentale e alle Selve di Ternova e di Piro. Na hrbtni strani knjige o kraških stezah je pripisano, da gre za "najnovejši in najpopolnejši vodič po stezah tržaškega Krasa, s podrobnimi zemljevidi povezav med raznimi potmi, ki omogoča spretno in varno ekskurzijo venem najbolj naravnih in najlepših okolij v Furlaniji-Julijski krajini11. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da so krajinska imena tudi v tem primeru le v italijanščini in da ni niti, vsaj v oklepaju, omenjen izvirni, slovenski naziv, ter da se "svet konča na meji s Slovenijo", saj S so zemljevidi onstran, očitno za nekoga še vedno “železne zavese", popolnoma beli. Kljub temu je vodič zelo primeren predvsem za nedeljske izletnike, vsaj dotlej, dokler se ne bo Slovensko planinsko društvo ali kaka druga naša primerna organizacija odločila za slovensko izdajo podobnega potrebnega vodiča. Naj na koncu omenimo, da se založba Lint pripravlja na izdajo dveh knjig: eno, ki jo spet sestavljata Durissinijeva in Nicotra o arhitektonskih značilnostih slovenskega Krasa (Itinerari architettonico-ambientali sul Carso sloveno), in Fortijev pregled in razvoj kraških jam Grotte del Carso triestino. Genesi ed evoluzio-ne. V primeru, da bi bila tudi knjiga o slovenskem Krasu opremljena z izključno itali-, janskimi imeni, bi bil to prav višek... RASISTIČNI IZPAD ZAGRENIL PROSLAVE OB DNEVU VSTAJE Tudi na Tržaškem so počastili 25. april, dan splošne vstaje proti nacifašističnemu okupatorju v Italiji. Večina spominskih svečanosti ob spomenikih in obeležjih padlim se je zvrstila že 25. in celo 24. aprila, osrednja svečanost pa je bila v nedeljo, 26. aprila, v tržaški Rižarni. Proslavo v Rižarni so premaknili na 26. april iz spoštovanja do judovske skupnosti, za katero je sobota (kot za nas nedelja) dan, posvečen Gospodu (letos je 25. april padel na soboto). Prav na zidovih Rižarne pa je na predvečer proslave (ne)znana roka zapisala sramotilni napis proti Judom, kar dokazuje, da je v določenih krogih še vedno prisotno ideološko in rasno sovraštvo. To je v svojem posegu na nedeljski proslavi ostro obsodil tržaški podžupan Roberto Damiani, ki je oblasti pozval, naj ukrepajo. Poleg njega so še spregovorili predsednik tržaške pokrajine Renzo Coda-rin, sindikalist Waldi Catala-no, zgodovinarka Marta Ver-ginella (v slovenščini) in zgodovinar Giampaolo Valdevit. Še zlasti pri posegih Catala-na in Verginellove je bil poudarjen pomen vrednot protifašističnega boja in nasprotovanje enačenju med tistimi, ki so se borili za svobodo, in onimi, ki so se borili na strani nacizma in fašizma, medtem ko je bilo zlasti v Valdevito-vem govoru izraženo nasprotovanje vsakršnemu totalitarizmu. Ob petju zbora zavoda Združenega sveta iz Devina so se zvrstili katoliški, pravoslavni in judovski verski obred. Proslave v Rižarni se Zgoraj: Marta Verginella govori na proslavi v Rižarni. Spodaj: proslava pri spomeniku na Colu (Foto Kroma) j je udeležila ogromna množica ljudi. Poleg predstavnikov i slovenskega, hrvaškega in jugoslovanskega konzulata v Trstu pa je bil prvič prisoten nemški generalni konzul v Milanu Uta Maier Schalburg. Kot že rečeno, so že v petek, 24., in seveda v soboto, 25. t.m., potekale številne spominske svečanosti v mestu in okolici. Še posebej so bile občutene svečanosti po naših vaseh in predmestjih (npr. v Nabrežini, na Opčinah, v Dolini, Miljah, pri Sv. Ivanu, Sv. Ani in drugod). UMRL JE ANTON MIRKO KAPELJ V noči od petka, 24., na soboto, 25. aprila, je v Sežani umrl kulturni delavec in publicist Anton Mirko Kapelj. Pokopali so ga v ponedeljek, 27. t.m., v Tomaju. Pogrebni obred je vodil openski župnik Zvone Štrubelj, ob odprtem grobu pa sta spregovorila predsednik ZSKD Ace Mermolja in podpredsednik deželnega sveta F-Jk Miloš Budin. Anton Mirko Kapelj je bil v zamejstvu znana osebnost na šolskem, kulturnem in časnikarskem področju. Rojen pred 78 leti na Stari Su-šici pri Košani, je med vojno študiral v Rimu, kjer je dokončal učiteljišče in bil dejaven v protifašističnem gibanju. Dal je pomemben doprinos razvoju slovenskega partizanskega šolstva na Primorskem. Po vojni je še poučeval na slovenskih šolah in v Dijaškem domu na Tržaškem, leta 1949 pa je postal odgovorni urednik slovenskega glasila Komunistične partije Delo, kjer je ostal do I. 1980. Vsa desetletja po vojni je bil Kapelj dejaven v slovenskih prosvetnih organizacijah in bil med ustanovitelji priljubljene revij e Primorska poje. Svojcem izrekamo iskreno sožalje. IURJEVANJE TRŽAŠKIH SKAVTOV VEČJE ŠTEVILO NOVIH ČLANOV STOPILO V SKAVTSKO ORGANIZACIJO V nedeljo, 26. t.m., se je veliko tržaških skavtov in skavtinj ter njihovih staršev, sorodnikov in prijateljev zbralo na gmajni pri Bazovici, da bi prisostvovalo tradicionalnemu jurjevanju, ko se skavti spomnijo zavetnika sv. Jurija. Ob tej priložnosti je zaobljubilo in bilo sprejetih v organizacijo več novih članov, in sicer 13 volčičev in veveric ter 25 izvidnikov in vodnic. Jurjevanje slovenskih tržaških skavtov in skavtinj se je začelo zjutraj ob 8. uri, ko so se začeli zbirati na parkirišču pri bazovskem "šohtu" (ali fojbi), nakar so krenili po gmajni do približno četrt ure oddaljenega travnika, kjer so postavili šotore. Ob 9. uri je bila maša, ki jo je daroval dol- goletni skavtski duhovni vodja Tone Bedenčič, sledila pa ji je svečanost, na kateri so izrekli obljubo novi volčiči in veverice ter izvidniki in vodnice. Po kosilu je bila velika igra, na kateri so se udeleženci pomerili v skavtskih spretnostih. Pri tem so bili najboljši člani 4. stega z 288 točkami, drugi je bil 3. stegz 248 točkami, tretji 2. steg z 227 točkami, četrti pa 1. steg z 220 točkami. Igri je sledil taborni ogenj, okoli katerega so se zbrali udeleženci jurjevanja, da bi skupaj peli skavtske pesmi ter priredili razne skeče in plese. Kot že rečeno, je bilo prisotnih veliko skavtov (našteli sojih približno 160) ter staršev, sorodnikov oz. prijateljev (okoli 150), jurjevanja pa se je udeležilo tudi lepo število starejših skavtov. Svoj pozdrav je prinesel tudi škofov vikar za tržaške Slovence msgr. Franc Vončina, ki je izrazil priznanje skavtskim voditeljem za njihovo delo ter poudaril pomen rasti k Bogu. Prisoten je bil tudi predsednik Slovenske prosvete Marij Maver. Omeniti je treba, da se snuje muzej slovenskega tržaškega skavtizma. V ta namen poteka akcija zbiranja starih krojev, rut idr., ki so i z-pred 1. jamboreeja, ki je bil leta 1976. IŽ PO PRVEM PREGLEDU-NOVEGA POZITIVNA OCENA KLJUB MALOŠTEVILNEMU OBČINSTVU IVAN ŽERJAL Od 21. do 23. aprila je v kinu Alcione v Trstu potekal Prvi pregled novega slovenskega filma, ki sta ga priredila družba Progetti d'allegria in Klub Anthares pod pokroviteljstvom Generalnega konzulata Republike Slovenije v Trstu in v sodelovanju s Filmskim skladom Republike Slovenije. Sloje po vsej verjetnosti za prvo večjo tržaško pobudo, posvečeno v celoti slovenski filmski produkciji (če izvzamemo manjše poskuse v 70. letih). Novost je, da prihajajo prireditelji iz italijanskega okolja, ki so začutili potrebo, da priredijo tudi pregled slovenskega filma, potem ko so bili na vrsti že pregledi angleškega, francoskega, španskega in nemškega filma. Na sporedu je bilo pet filmov iz obdobja 1994-97, to se pravi najnovejše slovenske produkcije: najprej Ekspres ekspres režiserja Igorja Šterka (ta je bil tudi prisoten na otvoritvenem večeru), ki je bil v Sloveniji "film leta" in je tudi zmagal na zadnjem filmskem festivalu Alpe Adria v Trstu, nato Car-meri Metoda Pevca, Stereotip Črnjana Kozoleta, Halgato Andreja Mlakarja inOutsider Andreja Košaka. Videli smo torej pet kakovostnih primerkov iz najnovejšega obdobja slovenske filmske proizvodnje, ki pa niso bili deležni s strani občinstva tiste pozornosti, ki bi si jo bili lahko zaslužili, saj si filmov ni ogledalo veliko število ljudi. Zlasti na otvoritvenem večeru 21. aprila je bilo občinstvo maloštevilno (dvorana seje nekoliko napolnila kasneje, ob predvajanju filma Ekspres ekspres). Kljub temu je predstavnik prirediteljev Adriano Doron-zo zadovoljen s tem prvim poskusom pregleda slovenske filmske produkcije. V telefonskem pogovoru je dejal, da je zmerno zadovoljen, saj je prirediteljem, kljub maloštevilnemu občinstvu, uspelo popolnoma kriti stroške (končali so celo z minimalno aktivo). Od 21. do 23. aprila j si je slovenske filme ogledalo skoraj 200 ljudi (170 jih je plačalo vstopnico). To je, če upoštevamo, da je bila to v bistvu prva tovrstna pobuda v Trstu, za Doronza dober rezultat, : čeprav si je pričakoval večji obisk mladih pripadnikov slo- Prui slovenski Kinematograf v Trsiu ..Sokolska J.**Eskanit v T’e»tuujA ln dv* rojaka. Si. I>,(*boU4m io»«c 4 rkntastlfr&o ko*Uo 6. Tat >. Ž&nflar in nluiklnje Začetek predstave ob 4. uri t>op. in poleni vsako uro jedna do 10. 2Vcfcr CENI M trtub, 30 »to . » I vreUJ« 4t) «ot. žk oUok*: ■ II. TmUkll V0 KOL, v I i 30 »tel unirtJ^ pOllK ' N »t j lopc.i 1 II ui)rlrf|y> ulju.tiiO isbi ic CBStnlh. Letak za prvi slovenski kinematograf v Trstu: v Sokolski dvorani Narodnega doma 13. maja 1906. venske manjšine. Res pa je tudi, da so filme, ki so bili na ogled v kinu Alcione, že predvajali na Film Video Monitorju v Gorici, na festivalu Alpe Adria v Trstu, ne nazadnje pa tudi po televiziji, tako da jih je večina ljudi že videla. Sedaj prireditelji že načrtujejo drugi pregled novega slovenskega filma, ki bo prihod- nje leto. Tudi pri Filmskem skladu Republike Slovenije so precej pozitivno ocenili trža-j ško pobudo, tako da bodo tu-j di prihodnje leto prispevali nekaj novih slovenskih fil-1 mov, ki bodo sicer predvajani že na Film Video Monitorju, ne pa po televiziji. Prireditelji ! bodo tudi poskrbeli za podnapise v italijanščini in za učinkovitejšo reklamizacijo pobude. Pomislili so tudi na posebna jutranja predvajanja za šole. Vsekakor, je še dejal 1 Adriano Doronzo, bo resni-i čni preizkusni kamen za to pobudo predstavljal šele drugi pregled, ki bo prihodnje leto. Takrat se bo videlo, če je i pobuda “vžgala" ali ne. Ob upoštevanju navedenih dejstev lahko Doronzu pritrdimo. Lahko pa se tudi strinjamo z besedami, ki jih je na otvoritvenem večeru izrekel slovenski konzul Zorko Pelikan, ko je dejal, da je vsak j začetek težaven. Res je, vsak začetek je težaven; res pa je tudi, da je v Trstu veliko število potencialnih interesentov za slovensko filmsko produkcijo, tako da velja nadaljevati s to pobudo. S tem se lahko, i kot je rekel zgodovinar Sandi i Volk, obnovi tradicija sloven-i skega kina v Trstu, ki je nastala v dobi avstro-ogrske monarhije in jo je pretrgal prihod Italije in fašizma v naše kraje. Če vzamemo stvar s tega zornega kota, pa ocena ne more biti negativna. SLOVENSKI ODER USPEŠNO GOSTOVANJE "MALIH DAM" V MARIBORU BREDA SUSIČ Mladinska amaterska skupina Slovenski oder še kar naprej gostuje z igro Male dame po raznih odrih v zamejstvu in Sloveniji. Pretekli teden so že osmič izvedli igro, tokrat v Mariboru kot gostje katoliške študentske skupine Amos, s katero imata Slovenski kulturni klub in MOSP že dolgo prijateljske stike. NASTOP SKUPINE "AKORD" V TRSTU To vabilo je predstavljalo za skupino veliko čast in obenem velik izziv. Kdorkoli ve, y kakšnih pogojih delujejo naše amaterske skupine, se zaveda, da je vsakokrat že prevoz ljudi in rekvizitov precejšen problem, posebno ko je treba na dolgo pot. Tudi tokrat je bilo seveda tako, dodatno težavo pa je predstavljala zamenjava nekaterih igralcev, ki so bili zadržani zaradi drugih obveznosti (vskočila sta Breda in Matej Susič). V Mariboru samem pa, kjer so seveda čutili težo odgovornosti, da nastopajo na tako pomembni manifestaciji, kot so Amosovi dnevi študentske ustvarjalnosti, so ugotovili, da bo njihov nastop predstavljal cel° krstno gledališko pred-j,1.avo v teatralni predavalnici eščeče novega Andreanu-ma- Vendar pa je tudi lepa no- va dvorana predstavljala pro-i blem, saj je namenjena pre-! davanjem, torej brez odra, kulis in zaves. Seveda so mo-rali igralci sami pljuniti v roke in sami rešiti probleme s po-! stavitvijo igre. In res so našli rešitve za vse, kar trdo fizično delo pa jih ni odvrnilo od tega, ! da bi se takoj potem vživeli v vloge brezhibnih kavalirjev in | finih dam prejšnjega stoletja. Gledalci - predvsem mladi | študentje - so z zanimanjem j spremljali dogajanje na "odru" | in na koncu nagradili nastopajoče z navdušenim aplavzom. Seveda so bili gostitelji vseskozi pozorni do svojih go-i stov, zato so jim omogočili lep družaben večer, naslednje ! jutro pa zanimiv voden obisk znamenitosti prelepega Maribora. V soboto, 18. aprila, se je pevska skupina Akord iz Podgore pod vodstvom dirigenta Mirka Špacapana predstavila tržaškemu občinstvu na sedežu rekreativnega društva C. Tome, ki je odsek tamkajšnjega združenja slepih. V mali dvorani so številni poslušalci toplo sprejeli izvedbo slovenskih in italijanskih pesmi, m.o Mario Pardini, ki je na svojstven način povezoval program, je, navdušen nad raznimi solističnimi točkami, povabil vokalno skupino na ponovno gostovanje. Odgovorni upravitelj krožka Ar-mando Tomasetig pa je v pozdravnih besedah poudaril pomen takih družabnih po-poldnevov. Bralce pa bi rad seznanil s tem, da obstaja v vsaki pokrajini združenje slepih, v sklopu katerega delujejo razni rekreativni krožki, tako na Tržaškem kot na Goriškem. Sodelovanje med dvema rekreativnima krožkoma se je pričelo pred dvema letoma na ravni družabnih večerov in kulturnih izmenjav. Skupina Akord je vabilo za nastop na Trža-j škem navdušeno sprejela, za kar se ji zahvaljujemo. ---------ZV.S. OBVESTILA V KINU Alcione v Trstu bo 5. in 6. maja retrospektiva srbskega režiserja Gorana Paska-Ijeviča. Na sporedu bodo filmi Someone else's America, Tango Argentino, Vreme čuda in Andjeo čuvar. Kl i li PRIJATELJSTVA vabi 9. maja na izlet na Vipavsko in Pivško. Vpisovanje v trgovini Fortunato, ul. Paganini 2 v Trstu, do 3. maja. URA MOLITVE z mašo za duhovne poklice, mladino in družine bo v barkovljanski cerkvi v četrtek, 7. maja, ob 18.30. Vabljeni verniki tudi iz drugih župnij. Vabita Slovenska Vincencijeva konferenca in Klub prijateljstva. ZAČETEK ROMANJA kipa fati-mske Matere Božje na Tržaškem. Opčine. Sobota, 2. maja 1998: ob 19. uri skupna maša za slovenske in italijanske vernike. Vodil jo bo jezuitski p. Egon Sendler, odlični poznavalec bizantinsko-ru-ske umetnosti in svetovno znani ikonograt iz Pariza. Ob 19.45 bo v Župnijskem domu Andrej Zink odprtje razstave: Ikona Podoba Nevidnega, avtorice Silve Bogatez. Na odprtju bo spregovoril p. Egon Sendler. Ob 20.30 bo v Fin- ZADRUZNA KRAŠKA BANKA Upravni odbor je odobril začetni prispevek v pomoč prizadetim ob potresu v Posočju in obenem vabi člane, stranke in vse zamejce, da sodelujejo pri nabiralni akciji. Prispevke lahko nakažete na tekoči račun št. 16043 na sedežu oziroma na podružnicah Zadružne kraške banke. NOVA ŠTEVILKA "ŠKRATA" Prejšnji teden je v naše uredništvo prispela nova številka Škrata, glasila Sklada Mitja Čuk. Številka, ki je prva v letošnjem letu, je dvojna (št. 1 -2). Uvodniku sledi odlomek iz antologije Milana Lipovca Cesta, reka in ljudje. Vanja Cvelbar piše o računalniku V šoli, glavna tema številke pa je spolno nasilje oz. spolno nasilje nad otroki, o katerem piše dr. Viljem Ščuka. Stanka Čuk je prispevala oris slovenskega šolstva na Tržaškem, Peter Suhadolc članek o zgodovini pošte, Katja Kjuder piše o tradicionalnih obrtih Či-ganov, Tereza Srebrnič o svojih izkušnjah prostovoljke v Afriki, Ivan Peterlin pa o gibalnih vajah. Zadnja stran je posvečena perspektivam Sklada Mitja Čuk za 1.1998. K tej številki Škrata se bomo še vrnili. DIAPOZITIVI O TIBETU V ponedeljek, 27. aprila, je bil tradicionalni večer Društva slovenskih izobražencev posvečen predvajanju diapozitivov. Gost večera je bila namreč prof. Sonja Gregori, ki je v sliki in besedi predstavila Tibet - ' deželo na strehi sveta", kot se je glasil naslov predavanja. V več kot dveurnem predavanju je prof. Gregorijeva predstavila ljudi, življenje, znamenitosti in običaje te prostrane dežele, ki je ravno v zadnjih letih postala aktualna za svetovno javno mnenje. Prisotni, ki so se večera udeležili v lepem številu, so predavateljici na koncu postavili še marsikatero vprašanje o značilnostih in običajih Tibeta in njegovih ljudi ter seveda o posledicah večdesetletne kitajske okupacije. žgarjevem domu v Marijani-šču predavanje patra Sendler-ja na temo: ikone Matere Božje. Bogat večer ob sporočilu bogastva ikon bo lep uvod v začetek romanja kipa Fatiniške Matere Božje na Tržaškem. Opčine, nedelja, 3. maja: ob 11. uri: mladinska maša, ki jo bodo s petjem oblikovali mladi in Mladinski zbor Hozana iz Ljubljane. Mladi bodo nato popoldne preživeli ob igri, pogovoru in na razstavi ikon, nato se bodo vključili v skupni župnijski program ob kipu Matere Božje v cerkvi. Ob 18. uri: s pesmijo in molitvijo ob Mariji. Namesto tradicionalnega šmarni-škega koncerta na koncu Marijinega meseca maja bomo s pesmijo domačih zborov in gostov počastili Marijo, ki bo nato cel mesec romala po naših župnijah in verskih skupnostih. Pri srečanju bodo sodelovali: CPZ Sv. Jernej, CPZ Sv. Florijan od Banov, M PZ Vesela pomlad, Tercet Ver lae-tum, mladi zbrani na mladinskem dnevu in gostujoči Mladinski zbor Hozana iz Ljubljane. Po bogoslužnem srečanju bo od 20. do 24. ure sledila molitev raznih skupin ob Mariji. Ponedeljek, 4. maja 1998. Od 8. do 16. ure: priložnost za osebno molitev ob Mariji. Ob 16. uri: sveta maša in slovo od Marije. Ob 17. uri: sprejem kipa na Ferlugih, sveta maša, šmarnična pobožnost, molitev ob Mariji, odhod s procesijo do Banovskega vrha ob 18.45. Ob 19. uri: sprejem kipa pri Banih, slovesna sveta maša ob prazniku vaškega zavetnika sv. Florijana, šmarnice in molitev ob Mariji, skupna družabnost. Kip ostane v cerkvi. Slovo bo v torek, 5. maja, ob 9.45. Ob 10. uri ga bodo sprejeli v Trebčah. V SKLOPU romanja kipa Matere Božje bo v sredo, 6. maja, ob 20.30 v Marijanišču srečanje za organiste, zborovodje in cerkvene pevce. Vodil ga bo prof. Ivan Florjane. Govoril bo o drži cerkvenega pevca pri liturgiji in še posebej pri petju Marijinih pesmi. V drugem delu bo prisotne naučil priložnostno pesem, ki jo bomo prepevali ob romanju kipa Fatimske Matere Božje in na Marijanskem shodu. Srečanje bo potekalo v sodelovanju z ZCPZ iz Trsta. PREDAVANJE V Finžgarje-vem domu v Marijanišču. V torek, 5. maja 1998, bo predaval sociolog Vinko Potočnik na temo Mladi proti letu 2000. Začetek ob 20.30. ČESTITKE V nedeljo, 26. t.m., je pri-vekala na svet mala Veronika v veliko veselje bratcu Petru. Da bi pridno rastla in se razvila v dobro punčko, ji voščita družini Žbogar in Milkovič. DAROVI ZA POTRESENCE v Posočju: Olga Ban 50.000; v spomin na Valerijo Žerjal daruje družina Tagliapietra 50.000; v isti namen daruje Pini 20.000; Aleksander Žerjal 100.000. V SPOMIN Avgusta Furlana daruje Marija 100.000 lir za cerkveni pevski zbor v Rojanu, dr. i Marko Udovič pa daruje 300.000 lir v dober namen. TRŽAŠKA KRONIKA SLOVENSKEGA FILMA V TRSTU 9 ČETRTEK tO. APRILA 1 ‘>‘)8 GORIŠKA PRIPRAVE NA OBČINSKE VOLITVE V GORICI ČETRTEK 30. APRILA 1998 PRIPRAVE NA POMEMBNO VOLILNO PREIZKUŠNJO ZDENKO VOGRIČ OB PODELITVI ZLATEGA ČASTNEGA ZNAKA PZS KRONIKA Sredi junija bodo v Gorici volitve za izvolitev župana in novega občinskega sveta. Volitve so zelo važne, ker je Gorico v tem času upravljala desna koalicija, ki išče seveda potrditev. Gre namreč (poleg pokrajinske uprave v Trstu) za edino pomembno postojanko, ki je v naši deželi v rokah desnice. Za Slovence so seveda volitve važne, ker gre za u-pravo mesta, v katerem prebivamo. Obenem pa ne moremo biti zadovoljni z dosedanjim načinom vodenja mesta. V koaliciji leve sredine je ustvarila zmešnjavo odločitev Demokratične stranke levice (sedaj Levih demokratov), da se samostojno predstavi za deželne volitve, kar je dejansko pomenilo konec koalicije Oljke. Posledice te odcepitve so vidne tudi v težavah, ki jih ima levosredinska koalicija pri sestavi liste in pri določitvi kandidata za župana v Gorici. Zlasti pa boli dejstvo, da je DSL razbila možnost skupnega nastopanja vseh Slovencev pod znakom Oljke. Medtem ko so še v teku pogajanja med strankami gle- de možnosti skupnega nastopa vseh sil leve sredine, je prišlo na dan ime možnega kandidata za župana. Večje številno pomembnih oseb, med katerimi so tudi nekateri Slovenci, je podpisalo predlog, da za mesto župana kandidira inž. Ario Rupeni. Gre za Goričana, ki je več let delal v Rimu in drugih mestih kot izvedenec za podjetja za električne, plinske in vodne usluge in ki je zdaj pripravljen prispevati svoj delež pri upravljanju našega mesta. Slovenci smo zaenkrat še razdeljeni v razne skupine, ki še niso našle skupnega dogovora. Zeleni ne soglašajo z imenom kandidata, Stranka komunistične prenove pa ne sprejema enotne skupne liste. Slovenska skupnost se zaveda pomembnosti volitev in zagovarja enotno listo, na kateri bi seveda imela svoje predstavnike. Samo taka lista lahko namreč upa na zmago. Če ne bo prišlo do dogovora, se bo Slovenska skupnost predstavila samostojno s svojo listo. ---------BS PRAZNIK FRTALJE V RUPI Tradicionalno praznovanje v Rupi ob koncu aprila in na začetku maja se je tudi letos ponovilo. Na farni praznik sv. Marka je bil prvi dan praznovanja, ki ga prireja tamkajšnje domače društvo Rupa-Peč. V cerkvenem okviru je prišlo med drugim do blagoslovitve novega križevega pota, ki ga je izdelal znani goriški slikar Andrej Kosič, sicer domačin iz Rupe. Kosič je tudi avtor steklenih barvnih oken v cerkvi, kar vse lepo bogati domače svetišče. Popoldne je nastopilo več otroških zborov, tako iz Štmavra, otroškega vrtca iz Rupe, Ru-pa-Peč, Plešivo in Vrh. V nedeljo popoldne je bil drugi dan praznovanja. Na tem so se spet najprej zvrstili razni pevski zbori, ki so s tem dali prazniku kulturni pečat. : Tako so zapeli mešani zbor iz Mirna pod vodstvom Andreja Budina, ženski zbor Glasbene matice iz Trsta, ki ga vodi I Tamara Stanese, mešani zbor PD Štandrež pod vodstvom Tiziane Zavadlav. Zbori so predstavili pester program umetnih in narodnih pesmi ter ob dobri izvedbi želi lep aplavz številnega občinstva. ; Nastopila je še tamburaška | skupina iz Škofje Loke. Seveda je bila vedno na razpolago pristna domača frtalja z drugimi dobrotami ter dobro založena pijača. Zadnji praznih bo na prvi maj popoldne. ZAHVALA Ob izgubi naše drage mame JELKE CARRARA vd. TOMAŽIČ se zahvaljujemo vsem, ki so počastili njen spomin, posebno pa domačemu župniku g. Antonu Lazarju in g. Karlu Bolčini, cerkvenemu pevskemu zboru, vsem darovalcem cvetja in v dobre namene. Otroci z družinami Števerjan, 30. aprila 1998 SOLA ŽIVLJENJA V PLANINAH IN OČARLJIVOST ETNOLOGIJE JURIJ PALJK Nedavno je Planinska zveza Slovenije podelila svoje najvišje priznanje Zlati častni znak PZS članu Slovenskega planinskega društva Gorica Zdenku Vogriču. Znanega kulturnega in planinskega delavca smo zato povabili na kratek pogovor na uredništvo. Zdenko Vogrič nam je skromno povedal, da na priznanju piše: Za zaslužno in uspešno delo v Slovenskem planinskem društvu Gorica. Kdaj ste začeli aktivno sodelovati pri planinskem društvu? Precej časa je že poteklo, saj sem se vpisal v planinsko društvo v Gorici že leta 1946. Kot da bi se vse to zgodi lo šele danes, se spominjam prvega stika z društvom. Takrat so namreč v Planici organizirali smučarski tečaj. Če danes komu pravim, kako je bilo takrat, se mi zdi, da govorim o časih, ki jih nihče več ne razume, malokdo pa pozna. Takrat smo hodili v hribe organizirano, zelo malo stvari smo imeli na razpolago, a smo bili zato med seboj veliko bolj povezani. Na potovanje do hribov in gora smo odšli s tovornjaki, redko z avtobusi, planinska oprema je bila preprosta, morda je bilo zato navdušenje večje. Poglejte, še danes se rad spominjam, kako smo takrat hodili v gore v skupinah, ki sojih sestavljali planinci vseh starosti, torej mladi in starejši skupaj; in mladi smo starejše poslušali. Morda se bo zdelo staromodno, kar bom sedaj povedal, a meni se zdi, daje bilo lepše takrat, ko smo hodili skupaj. Danes mladi hodijo v planine posamezno, v majhnih skupinah, s svojimi vrstniki, mešanih družb ni več. Mi smo bili veseli, če so nas starejši vzeli s seboj; danes se mladi starejših ljudi otepajo, skratka: skupinskih izletov v gore skorajda ni več. Danes so vsi veliki individualisti, skočijo v avto, v enem dnevu pridejo na Triglav in zvečer že sedijo v vaški gostilni. Ne rečem, da je vse slabo, gotovo pa je današnje planinstvo drugačno od našega. Škoda, ker se izgublja važna odlika planinstva, ki je dobra družba. Ali ni morda tudi to znamenje časa? Seveda je. Danes velja pravilo: Sami in hitro v gore. Veliko stvari se je spremenilo. Zdrave družabnosti skoraj ni več. Ne bi rad, da bi moje govorjenje izzvenelo kot pridi- ga in jadikovanje ostarelega upokojenca, a meni se večkrat toži po zdravih in veselih družabnostih v kočah, kjer se je do desetih zvečer prepevalo, pozneje pa smo vsi lahko mirno zaspali. Danes je v planinskih kočah zvečer in ponoči pravo razsajanje, ki s planinsko družabnostjo nima ničesar skupnega. Ponavljam: vsak planinec veliko izgubi, če hodi vedno sam v gore. Izleti starejših in mlajših planincev so izredna šola življenja: veliko se naučiš, postaneš bolj strpen, tovariški, solidaren, bolj odprt in družaben. Tega je danes žal premalo. Kaj pa delo v planinskem društvu v Gorici? Precej smo delali, bilo nas je tudi 600 članov, sedaj go-riško planinsko društvo šteje okrog 400 članov. Do leta 1996 sem bil vedno v odboru, takrat sem svoje mesto prepustil mladim. Ali še hodite v gore? Seveda, z ženo še vedno hodiva. Predvsem v planine in tudi v gore. Najbolj so mi všeč naše gore in pa seveda Kras. Premalo poznamo naše planine, našo naravo. Saj ni potrebno, da je gora visoka 8.000 metrov, da je na njej čudovito! Naši hribi so lepi! Velika Ponča je čudovita! Triglav, ki je več kot samo najvišja slovenska gora! Naši najbližji hribi so čudoviti, navezan sem na Čaven, Nanos, Korado, Poldanovec, Matajur. Veliko ste se ukvarjali s filmom in fotografijo. Ali se še? Film sem opustil, klasičnega osemmilimetrskega filma danes skorajda ni več, ker je prišla videokamera. Na video pa zavestno nisem presedlal, ker je naša družba zares preveč potrošniška, učijo te samo metati stran denar. Film je bil lepši, saj si moral varčevati z dragim trakom, video pa je izrazito potrošniško blago. Seveda pa še fotografiram, sem član goriškega fotokluba Skupina 75. Se še zanimate za etnologijo? Seveda se še, ker je bila in je to moja skrita ljubezen. Leta 1979 sem se upokojil; takrat me je Marko VValtritsch nagovoril, naj začnem zbirati staro narodno blago v Brdih. Te predmete smo potem postavili v stalno zbirko na Bukovju, ki danes sameva. Veliko arhivskega gradiva smo zbrali. Ko se spominjam obdodbja zbiranja starih predmetov po briških vaseh, se rad spomnim tudi Naška Križnarja, ki mi je veliko svetoval ; to je bi I strokovnjak v Goriškem muzeju. Seveda mi je žal za vsem tistim narodnim blagom, ki so ga ljudje ali poceni prodali ali pa dobesedno vrgli stran. Na lastno preteklost bi morali biti veliko bolj ponosni, kot smo! Na goriškem sejmišču ob Soči je te dni živahno, saj so pred dnevi odprli 28. vzorčni sejem Expomego 98, ki se mu je pridružil sejem, namenjen turizmu in nosi zgovoren naslov "Si, viaggiare". Vsakoletni sejem privabi običajno na razstavišče veliko ljudi, letos pa prve dni ni bilo dosti obiskovalcev; prireditelji dajejo krivdo predvsem lepemu vremenu, ki je prišlo v naše kraje po mesecu padavin. Sicer pa bodo obiskovalci gotovo prišli na sejem ta konec tedna, ko si bodo lahko ogledali vse tiste stvari, ki jih sicer v trgovinah ne vidimo. Na sejmu je tudi poskrbljeno za jedačo in pijačo, zraven sejmišča pa je tudi šotor, pod katerim je pivnica, v kateri igrajo vsak večer ansambli. Letos so organizatorji poskrbeli za vrsto novosti, med katerimi omenimo vsaj hvalevredno pobudo, da lahko otroci do 14. leta vstopajo brezplačno, vsaka plačana vstopnica daje pravico do bona v vrednosti dveh tisočakov, ki ju obiskovalec sejma lahko porabi v enem od se- GORISKI SEJEM ODPRT jemskih gastronoskih kioskov. Hkrati pa vsakemu obiskovalcu tudi podarijo kupon, s katerim si lahko brezplačno ogleda goriški grad. Ne moremo mimo pobude, ki se na Goriškem godi vsaki dve leti. Goriška trgovinska zbornica je namreč letos že triindvajsetič podelila priznan ja Zvestoba delu in gospodarskemu napredku, s katerim želijo izraziti pohvalo tistim goriškim podjetnikom, kmetom, gostincem itd., ki so veliko naredili za naše pod- ročje; med letošnjimi prejemniki je tudi več Slovencev. Med odvisnimi delavci so nagrado prejeli: Nerina Luigia Benes, Silvano Olimpo, Gior-gia Cecchini, Boris Troncar, Gianfranco Gerin, Andrea Gergolet, Livio Verdi, Eddi Pe-ressin, Antonio Odorico, Gianfranco Gramola, Salva-tore Natoli, Armando Lenar-don, Nereo Steffe, Gastone Bianchin, Vinicio Monte, En-zo Dessabo, Giuseppe Perot-ta, Loredano Furlan, Rinaldo Benedetto Chicco, Giorgio Padovan, Mario Morsan, Lu-cio Sandrin, Luigi Feri ter Lu-ciano Rampini. Kot edinega upokojenca so nagradili Ren-za Tripodija. Za petedeset let delovanja so dali nagrado kmetiji Luigi Fain iz Krminater kmetijskemu posestvu Bres-san Paolo in Ottavio iz Gradišča. Priznanja so prejeli še Pierina Drecogna, Mario Lo-renzon, Marcello Bonora, Bruno Glessi, Maria Ipavec, Severino luri, Ettore Lorenzut, Leopolda Prinčič, Mario Zorz, Augusto Zorzenon, Nofrino Bosch, Bruno Balduit, France-sco Cucit, Maria Desinano, Bruno Štekar, Maurelio Disse-gna, Ferruccio Mauri ter Pie-tro Brosolo in Claudio Taucer. Med podjetji so priznanja dobili: Sistem srl, Čortem srl. in Pack srl. Posebna priznanja pa so prejeli zadruga Casa del miele, Michele Troncar, Olivio Cozzutti, Franc Podveršič, mesnica Terenzio Turus, delavnica Mario Marega, trgovina Olimpio Medeot ter Car- lo Romagnoli ter znana slovenska prodajalna čevljev Benedikt Kosič, ki jo upravlja Andrej Kosič z družino. POZIV ZA ZBIRANJE PODATKOV GORIŠKI IZGNANCI V MARKAH DAMJANA BRATUŽ Pred časom nam jegoriška Slovenka dr. Damjana Bratuž, ki živi iz deluje v Kanadi in poučuje na VVestern Ontario Uni-versity, poslala zanimiv dopis v zvezi z goriškimi izgnanci v italijanskem taborišču Urbisa-gli v Markah med drugo svetovno vojno. Zraven objavljamo tudi fotografijo skupine teh rojakov posebno zato, da bi se morda tisti, ki prepoznajo med njimi kakega svojca, to sporočijo na naslov, ki ga v članku objavljamo. O vsem tem je leta 1996 tudi pisal dnevnik II Resto del Carlino iz Bologne v članku G. Natissija, predsednika društva Italia-Israele-Marche. (Ured.) Na začetku aprila leta 1997 sem ponovno obiskala Urbisaglio in se sestala z raziskovalcem in tamkajšnjim učiteljem Robertom Cruciani-jem. On je bil eden od Italijanov, rojenih po drugi svetovni vojni, ki so si zadali osebno nalogo zbrati podatke in dokumentacijo o italijanskih fašističnih taboriščih. Tiskane so že razne zbirke, v katerih [ so seznami in pričevanja internirancev, med katerimi jih je bilo več iz taborišča v Gonarsu. Po obstoječih zakonih so uradni dokumenti odprti šele sedemdeset let po letu 1943, ko so po prihodu Nem-I cev taborišče odprli oz. so interniranci zbežali, medtem I ko so Žide odpeljali v nemške lagerje. Leta 1993 je izšla osebna dokumentacija Roberta Cru- cianija o internaciji v Urbisa-gli. Takrat so v tem kraju tudi postavili spominsko ploščo z besedami židovskega predstavnika dr. Pollacka, ki se je od internirancev edini vrnil iz Auschvvitza. Njegovo ime mi je bilo znano, ker je bil moj oče (Rudi Bratuž, ki je bil interniran, op. ur.) zapustil vse zapiske, pisma, slike in drug material, ki ga je pošiljal iz taborišča v Gorico. Ko sem obiskala župana Urbisaglie Pantanellija, sem mu v knjigo gostov med drugim napisala, da bi bilo mojemu očetu v tolažbo, ko bi danes videl, da je nekdanje trpljenje številnih ljudi danes primerno ovrednoteno. Imela sem tudi intervju na radio To-lentino, kjer sem omenila poznejše težave, ki so čakale mojega očeta v ljubljanskem zaporu leta 1945. Letos maja bodo v opatiji Abbaziadi Fiastra, kraju internacije, razstavili vso dokumentacijo o tisti dobi. Roberto Cruciani naproša vse, ki bi na objavljeni sliki Slovencev iz Goriške koga prepoznali, da bi poslali ves morebitni pisni ali fotografski material na naslov: Roberto Cruciani, Via-le Flavio Silva, 26 - 62010 Ur-bisaglia (Macerata). RAZSTAVA V GALERIJI ARS DAVID PINTAR IN NJEGOVA PREČIŠČENA DOMOLJUBNOST GORIŠKI NADŠKOF POZIVA K DAROVANJU ZA POTRESENCE i A Društvo Ars je v sodelovanju s števerjanskim društvom F-B. Sedej odprlo v galeriji Katoliške knjigarne na Travniku v petek, 17. t.m., razstavo Davida Pintarja, slikarja mlajše generacije, po rodu Štever-janca, ki že več kot deset let živi in dela na Tridentinskem. V galeriji, ki so jo zvesti in novi obiskovalci - lepo števi- lo jih je prišlo prav iz Štever-jana - napolnili, je za uvod lepo zapela moška vokalna skupina Akord iz Podgore pod vodstvom Mirka Špacapana. Ubrani pevci so ustvarili primerno čvrsto domoljubno in hkrati nežno otožno vzdušje, ^ je že samo uvedlo v svet Pintarjeve slikarske umetnosti- Po ponosnih uvodnih besedah Franke Padovan, predstavnice društva Sedej, je Katja Sfiligoj v odsotnosti prof. Joška Vetriha prebrala kritikovo oceno. Pintarjeva dela že na prvi pogled odražajo globoko navezanost na rojstni Steverjan in goriška Brda sploh. Pričajo nam o človeku, y razliva svoja občutja in liri-cnost svoje preproste in čiste | duše v motive, ki v stilizaciji ! z nežnimi barvami odslikava-' jo življenje v rojstni vasi. Pred ; nami zaživijo sončni krajinski izseki, plodna in bohotna po-. Ija, simbolične podobe z živo močjo, stara znamenja, nemi sledovi "prednamcev" - s čopičem ovekovečeni za zanamce. Ljudska in žlahtno preprosta religiozna motivika je v | svežih barvah in mehkih obri-j sih podana skoraj kot filigransko delo, pogosto uokvirjeno jv arhaične ljudske motive j čipk, vitic, nageljnov, klasja. Predmeti iz vsakdanjega življenja, zaznamovanega s tr-| dim delom, izgubijo vso svojo težo in prikličejo v spomin preteklost naroda, rodu, po-i sameznika. Spomin, ki boli in hkrati daje sladko tolažbo. Slike Davida Pintarja "pojejo" nežno pesem zdravega domotožja, prečiščene nave-| zanosti na rodni kraj, takega prečiščenega pogleda, kot ga lahko ima samo oseba, ki živi | daleč od krajev in ljudi, ki so mu kljub času, ki neizprosno teče, še vedno močno pri srcu. ---------DD Goriški nadškof msgr. A. V. Bommarco je naslovil vernikom goriške nadškofije pismo, v katerem naproša, naj v nedeljo, 10. maja, darujejo v cerkvah za ljudi v bližnji Sloveniji, ki jih je nedavno prizadel močan potres. V pismu nadškof piše, da smo bili vsi priče katastrofalnim posledicam potresa, ki je zajel bratsko in sosednjo koprsko škofijo. Nadalje pravi, da je že pisal sobratu, koprskemu škofu msgr. Metodu Pirihu, v katerem mu je napovedal, da bodo v goriški nadškofiji v nedeljo, 10. maja, nabirali denarna sredstva za ljudi s potresnega območja. "Kot smo takoj pokazali našo solidarnost v molitvi, tako Vas sedaj naprošam, da pokažemo solidarnost s kon- kretno pomočjo," piše msgr. Bommarco vernikom. Zbrani denar iz goriške nadškofije bo nadškof izročil osebno msgr. Pirihu na Sveti gori na skupnem romanju sosednjih škofij v nedeljo, 24. maja. "Svetogorska Mati Božja naj pomaga našim preizkušanim sestram in bratom v upanju in svetogorska bazilika, ki je bila tolikokrat porušena, a se je vedno znova rodila, naj bo zgovoren znak poguma in upanja za prihodnje dni!" je ob koncu svojega pisma vernikom zapisal msgr. Bommarco. Končal pa je z besedami: "Zahvaljujem se vam za vašo radodarnost, Gospod naj blagoslovi vse tiste, ki bodo darovali z veseljem!" STEVERJANSKI VESTNIK SLAVI 30 LET Jfe. . — Med vaškimi glasili slovenskih ljudi na Goriškem ima gotovo svoje odlično mestoSfever-janski vestnik. Marjan Drufovka je po velikonočnem zapisu župnika Antona Lazarja napisal uvodnik, v katerem bralcem pravi, da so se v uredništvu odločili za novo grafično obleko tudi zato, ker je minilo že30 let, odkar je Števe-rjanski vestnik prvič izšel. Prav je, da povemo, kdo vse se zanj trudi: Marjan Drufovka je glavni urednik, Edi Hlede je odgovorni urednik, medtem ko jima v uredništvu pomagajo še Ivan Vogrič, Andrejka Hlede, Valen tina Humar, Hadrijana Corsi, Silvana Vogrič, Martina Hlede in Aljoša Dorni. S to številko je mesto glavnega urednika iz rok Ivana Vogriča prevzel prav Marjan Drufovka. Sicer pa je vestnik pristen odraz te naše najbolj znane briške vasi, saj prinaša predvsem poročila o delovanju vaškega društva, pa čeprav so v njem tudi zapisi o športnem delovanju, o božičnici, spominski zapis in i lep intervju. Novemu uredništvu želimo veliko uspeha pri delu in veselja pri urejanju lepega glasila! DAROVI ZA POMOČ POTRESENCEM V SOŠKI DOLLNI: v nabirki v Štan-drežu 25. in 26. aprila zbra- li 2.565.000; dr. Drago Le-giša 100.000; druž. Drole 100.000; Sergej Gorjup-Trst 200.000 lir. ZA KULTURNI center Lojze Bratuž: ob 5. obletnici mamine smrti Lojzka in Andrej Bratuž 1.000.000 lir. ZA CERKEV sv. Ivana: namesto cvetja na grob tete Jelke Bruna in Elza z družinama 200.000 lir. ZA CERKEV na Peči: Ivan in Andreina ob zlati poroki 100.000 lir. BOGDAN' RUTAR za cerkev na Peči 70.000 in za potre-sence 50.000 lir. ZA CERKEV na Vrhu: Berta Devetak za cvetje 5.000; Avguštin Devetak 50.000 lir. ZA SLOVENSKO Karitas: ob 5. obletnici smrti Ljubke Šor- li Bratuž Cilka 50.000 lir. ZASLOV. misijone: namesto cvetja na grob v spomin Ane Komel vd. Zimic Marilka, Lo-redana, Olivo, Noelia in Edi 100.000; N.N. 50.000 lir. OBVESTILA PROSIMO NAROČNIKA, ki je dne 8. aprila 1998 na glavni pošti v Gorici poravnal naročnino na Novi glas, naj se čim-prej javi na našem uredništvu, ker na poštni položnici ni navedel svojega imena in naslova. V GALERIJI Ars na Travniku so do 9. maja razstavljena dela Davida Pintarja; ogled je možen po urniku knjigarne. KULTURNI CENTER Bratuž -SSG: Jaroslav Hašek: Dobri vojak Švejk, režija Stanislav Moša. Torek, 5. maja, ob 20.30 abonma red B, sreda, 6. maja, ob 20.30, abonma red A. ŠKOFIJSKO ROMANJE v Turin ogledom sv. Sindona bo v soboto, 6. junija. Vpisnine sprejemamo tudi na Novem glasu, tel. 533177. FOTOGRAFSKI NATEČAJ v Štandrežu. V okviru Praznika špargljev bo v Štandrežu fotografski natečaj na temo Štandreški sprehodi. Udeleženci naj svoje prispevke, čr-nobele in barvne, oddajo na prireditvenem prostoru med 19. in 21. uro v soboto, 31. maja. Vsak udeleženec lahko prispeva 3 fotografije. Odgovoren za natečaj: Dimitri Brajnik, tel. 21090. Upravni odbor Katoliškega tiskovnega društva in Katoliške knjigarne izreka Diegu Marvinu in svojcem iskreno sožalje ob izgubi dragega očeta Milana. SREČANJA Z DUHOVNO GLASBO V CERKVI SVETEGA IGNACIJA Že nekaj let prireja zbor S. Ignazio iz Gorice meseca maja srečanja z duhovno glasbo. V soboto, 2. maja, bo v cerkvi sv. Ignacija igral organist Florian Pagitsch, izvajal bo dela klasikov (Bach, Mendelssohn), med drugim tudi skladbo goriškega skladatelja S. Jericija. Naslednjo soboto, 9. maja, bo nastopil Tergeste Trumpet Consort (dve trobenti in orgle). V soboto, 16. maja, bodo nastopili zbori, ki bodo izvajali izključno dela sakralne vsebine. Vsi večeri duhovne glasbe bodo v cerkvi sv. Ignacija ob 20.30. VABILO NA POLETNO POTOVANJE Z NOVIM GLASOM V BENELUX VABIMO VAS NA ŠESTDNEVNO POTOVANJE PO NIZOZEMSKI, BELGIJI IN LUKSEMBURGU OD 6. DO 11. JULIJA 1998. Odhod iz Gorice in Trsta z avtobusom na letališče v Benetke, od koder bo polet do Amsterdama. Cena potovanja znaša 1.680.000 lir, akontacija ob vpisu 300.000 lir. Program in podrobnejše informacije dobite na naši upravi. ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES Ob 5. obletnici smrti pesnice Ljubke Šorli VENEC SPOMINČIC MOŽU NA GROB RECITAL SONJE MLEJNIK IZ GLEDALIŠČA TEHARJE V REŽIJI PETRA SIMONITIJA. POVEZUJE SILVA ŽELEZNIK. SODELUJE MOŠKI PEVSKI ZBOR MIRKO FILEJ. Gorica, cerkev sv. Ivana, nedelja, 3. maja 1998, ob 17. uri KATOLIŠKA KNJGARNA - TRAVNIK 25 vabimo Vas na predstavitev knjige Cvetka Svetlika VELIKAN JE POP HAJDUŠKI Delo bo predstavil avtor sam, o knjižnih izdajah verskega tednika Družina pa bo spregovoril urednik dr. Janez Gril. Petek, 8. maja 1998, ob 18. uri, v Katoliški knjigarni. 11 ČETRTEK 30. APRILA 1998 12 ČETRTEK 30. APRILA 1998 BENEŠKA SLOVENIJA KANALSKA DOLINA POD KOLOVRATOM NOVA PLANINSKA KOCA U B R I K E POČASTITEV SPOMINA NA G. MARIA LAVRENČIČA? V ČEDADU RAZSTAVA MILOŠA VOLARIČA ERIKA JAZBAR Dreka je ena od sedmih občin Nadiških dolin, za katero zvemo navadno ob začetku novega leta, ko se soočamo s skopimi števili demografske realnosti ali v predvolilnem boju, ko se široko govori o obubožanju oz. praznjenju goratih predelov. Pri takih razmišljanjih omenjamo kot simbol dreško občino. Ko so pred kratkim objavili v dnevnem časopisju demografske podatke Nadiških dolin za leto 1997, se v tej občini ni od 1. januarja 1997 do 31. decembra 1997 rodil nihče, umrlo je osem oseb, izselilo se jih je pet, medtem ko je vanjo prišlo devet novih prebivalcev; če primerjamo te podatke s tistimi iz prejšnjega leta, vidimo, da je razlika -5; v dreški občini pa je vpisanih le 207 prebivalcev. Tokrat se iz Dreke oglašamo z drugačno novico. V kratkem bodo na Solarijah ob mejnem prehodu pod Kolovratom odprli novo planinsko kočo, ki jo je dala zgraditi občinska uprava. Namen pobude je predvsem okrepiti poletno turistično oz. planinsko ponudbo, ki bi lahko igrala pomemben delež pri oživitvi teh krajev vsaj v poletnih mesecih. Planinska koča je dejansko končana in naj bi jo v krat- kem izročili namenu za letošnjo sezono. Pred odprtjem pa iščejo upravitelji najbolj primerno ime, s katerim bi poimenovali to zbiralno točko. S tem v zvezi je krajevni tajnik Ljudske stranke Valter Pilon skupaj z načelnikom stranke v občinskem svetu Stefanom Gasparinom naslovil pismo na dreškega župana Maria Zufferlija, v katerem predlaga, naj se planinski dom poimenuje po zaslužnem beneškem duhovniku g. Mariu Lavrenčiču. Predlagatelja sta v pismu priložila tudi krajši življenjepis domačega Čedermaca, ki je celo življenje delal za svoje ljudi pri Sv. Stoblanku. Rodil seje leta 1908 v vasici Vrh nad Landarjem v pod-boneški občini, bil je zgleden učenec Ivana Trinka, posvečen v mašnika leta 1934; istega leta je stopil v službo pri Sv. Stoblanku, kjer je ostal do smrti (18. aprila 1989). Od prve maše do konca leta 1934 je pridigal v slovenskem jeziku, dokler mu niso tega izrecno prepovedali. Po padcu fašizma je uvedel v cerkvi samo slovenske pridige in po liturgični reformi tudi bogoslužje. V mračnih povojnih desetletjih je doživel tudi marsikateri napad neofašistov. Mario Lavrenčič je skrbel za duhovne, socialne, gospodarske in kulturne potrebe svojih faranov, maševal je, pridigal in molil po slovensko in neutrudno si je prizadeval za ohranjanje slovenskega jezika in identitete v slovenski Benečiji. Bil je med ustanovitelji kulturno-verskega lista Dom (1966), ki ga je urejal s trbij-skim župnikom Čenčičem do leta 1978. Vedno je bil prisoten pri organizaciji slovenskih kulturnihprireditevvBenečiji (Kamenica, Dan emigranta, ustanovitelj in nekaj časa tudi predsednik Beneškega gledališča). Poimenovanje po njem bi bilo res zgledno dejanje. V krajšem pogovoru nam je dreški župan povedal, da nameravajo odpreti kočo konec meseca maja. Povedal je tudi, da je občinski svet, v katerem je Ljudska stranka del večine, prejel pismo s predlogom o poimovanju po g. Lavrenčiču in ga bo vzel v pretres. Namen sicer je kočo imenovati po kraju, kjer koča stoji. Po g. Lavrenčiču pa naj bi poimenovali katero drugo kulturno ustanovo. OBVESTILO LITERARNA SREČANJA na meji. V sredo, 6. maja, ob 19. uri v Centra Civico, B.go di Ponte se bodo predstavili pesniki literarnega kluba Tolmin. Delo in člane kluba bo predstavil Jožek Štucin. Goriški muzej po svoji osnovni naravnanosti sicer deluje prvenstveno na Severnem Primorskem, vendar že tradicionalno tesno sodeluje tudi z zamejskimi Slovenci. Pri tem je še posebej pomembno njegovo sodelovanje s slovenskimi organizacijami v Beneški Sloveniji, s pomočjo katerih je dosjej več razstav organiziral v Čedadu. Pričelo se je s prikazom slik Vide Slivni-ker-Belantič in z razstavo o soški fronti, sledila je razstava slik Rafka Terpina in fotografij Rafaela Podobnika, pred tremi leti pa se je v tem starodavnem mestu predstavil grafik in risar Pavel Medvešček. V lanskem letu je na gradu Kromberk bila odprta velika retrospektivna razstava kobariškega rojaka, slikarja Miloša Volariča; potovala je nato v Kobarid, njen izbor pa je sedaj na ogled v Čedadu, v Centra Civico Borgo di Ponte, v neposredni bližini slavnega "Hudičevega" mostu. Odprtje razstave je bilo v torek, 21. aprila letos, na njem pa so spregovorili predsednik Gorske skupnosti Nadiških dolin prof. Giuseppe Firmino Marinig, direktorica Goriškega muzeja mag. Slavica Plahuta in likovni kritik prof. Milko Rener. Odprtje so s kulturnim sporedom obogatili dva učenca Glasbene šole iz EVROPA NARODOV (16| VIDA VALENČIČ OKCITANCI - LATINSKI NAROD MED FRANCIJO, ŠPANIJO IN ITALIJO Okcitanski svet je poseben kulturni svet, ki se razprostira čez celotno južno Francijo, del španske pokrajine Lerida v Ka-taluniji, ter piemontske doline v Italiji. Široko območie, na katerem naj bi živelo kakih 13 milijonov prebivalcev, vendar... obstaja sploh neka skupna identiteta, kot npr. pri Baskih? V Franciji soOkcitanci geografsko najbolj razširjena manjšina, saj zaobjemajo kar eno tretjino celotnega metropolitanskega ozemlja; okcitanska so tako znana turistična mesta, kot so Bordeaux, Avignon, Montpellier, Marseille, Aix-en Provence, Cannes in turistična Nica. Zanimiv je sam izvor naziva "Okcitanec": beseda naj bi se namreč nanašala na različno izgovarjavo francoske pritrdilne oblike "oui" že v srednjem veku. Ozemlje današnje Francije naj bi bilo govorno razdeljeno na dva dela: severni del naj bi govoril t.i. "lan-gue d'oil" (ki se je potem razvila v moderno francoščino), južni pa "langue d'oc", staro provan-salščino. Severni del je pač nadvladal in vsilil izključno rabo "langue d'oil". Najbolj znani okcitanski pesnik Mistral je zelo nazorno pokazal največji problem tega naroda: "Okcitanija ni dežela, marveč ideja". Pripadniki tega naroda so namreč zelo tesno povezani na krajevni ravni, velika večina pa nima tistega širšega čuta pripadnosti celoti. Razlog je seveda vedno isti: njihova govorica, ki nam v ušesu zveni kot poseben francoski dialekt, je bila za državo vedno smatrana le kot narečje, ne pa kot samostojen jezik, enakopraven francoščini. Tako so sami Okcitanci starejših generacij menili, da je njihova govorica le krajevna, nešolana oblika francoščine, ki pa ni primerna za pisanje. Kar pa seveda ni res. Verjetno predstavlja za Ok-citanijo obenem bogastvo in največji problem njena široka paleta krajevnih narečnih oblik, tako da ostaja jezik še vedno nekako Že sam omenjeni pesnik Mistral je v prejšnjem stoletju svojo pisateljsko žilico politično obaival s samo odločitvi jo, da piše v materinem jeziku: "Kot pisatelj imam nalogo, da obudim zgodovinski čut svojih ljudi s tem, da pišem v provansalščini", torej i eni izmed številnih različic okci-j tonskega jezika. Ob koncu sto-i letja, razočaran, ker mu ni uspelo doseči tistega narodnega preporoda, kot si ga je zamišljal, je Mistral izbral... na-! sprotno pot in postal zagovornik j monarhije in francoske nacije ter ! se politično opredelil jasno za desnico. Takšne so pač poti. razcepljen kljub uvajanju neke standardne oblike, kar pa je, glede na izredno široko območje, dokaj razumljivo. Zanimivo je, da sami Okcitanci z nekakšno vdanostjo povedo, da so politiki okcitanske-ga izvora v Parizu kaj malo naredili za svojo zemljo. Okcitanec je bil npr. francoski premier Georges Pompidou, ki je vedno rad govoril o svojem rodnem Au-vergne, obenem pa ni pokazal zanimanja, za kar so razni predeli Francije vedno zahtevali: regionalistično politiko. Taka re-gionalistična politika bi namreč pripomogla k tehtnemu, predvsem pa uravnovešenemu razvoju raznih predelov v državi na ; osnovi njihovih lastnih zmogljivosti, potreb in značilnosti. Okcitanija je npr. v zadnjih desetletjih doživela pravi turistični boom, v katerem prednjači daleč pred drugimi sončna Provansa, problem pa postaja predvsem prodaja počitniških hišic bogatejšim Italijanom, ; Francozom in Nemcem. Okcitanska kultura, osnovana predvsem na cestni gledališki umetnosti in folk-koncertih, rivablja ljudi od vsepovsod, ar je seveda dokaz, da je narod kulturno izredno živ. V zad- Špetra in Moški pevski zbor Matajur iz Klenja, ki ga vodi David Klodič. Razstava slik Miloša Volariča v Čedadu pomeni še eno znamenje vse tesnejših povezav med Soško dolino in Nadi-škimi dolinami, kar je v tem tragičnem trenutku nedavnega potresa še posebej važno. Kobariški slikar pa je dobil priložnost, da bližnjim sosedom predstavi izbor iz življenjskega opusa, v katerem se prepletajo človeška figura, oblike iz prebujajoče se narave in mikavni pejsaži obsoškega sveta, v katerih se lahko prepoznavajo domačini in tudi drugi občudovalci tega prelepega konca slovenske zemlje. Volaričeva razstava v Čedadu bo odprta do 6. maja letos, in sicer vsak dan od 16. do 19. ure. -------------MV ZDOMSTVO !P k< njih desetletjih je na srečo njen francoski predel doživel pravi glasbeni in pesniški preporod, jezik pa ostaja v državi še vedno brez kakršnegakoli priznanja, nobena javna ustanova ne spodbuja njegove rabe, šolski sistem pa ga priznava le kot dodaten prostovoljni predmet. Dobra lekcija za Francijo je prav gotovo ureditev, katere so deležni Okcitanci na španskih (točneje katalonskih) tleh doline Aran. Tu je namreč okcitanščina priznana kot drugi uradni jezik poleg katalonščine na območju in kot taka tudi zaščitena. Vse, kar se vrti okrog okcitan-ske kulture v Franciji, pa je na ravni prostovoljne dejavnosti. Za nas moderni svet zvokov in elektronskih medi jev, bolj kot pisane besede, je zanimiv prostor, ki ga krajevne radijske postaje odmerjajo programom v okcitan-ščini. Resda ne obstaja nobena radijska postaja, ki bi oddajala izključno v njej, vseeno pa jih obstaja cela vrsta, ki vključujejo take krajevne programe v svoj dnevni spored, kar je neprimerljivo z drugimi manjšinami v Franciji. Vtis, ki se m! poraja ob pogledu na to območje, je predvsem velika razlika z Bretanijo ali z Baskovsko krajino. Okcitanija se v določenem smislu ne čuti zedinjena in ne izraža tako radikalnih avtonomističnih zahtev, poleg tega pa je politično precej razcepljena. "Južna kri" tega naroda pa je prisotna predvsem v pričkanju med okcitanskimi regionalisti, avtonomisti, federalisti, nacionalisti in revolucionarji..., medtem ko velika porcija prebivalstva voli Le Pena. ------------DALJE AJDOVSKI PEVCI MED ZDOMCI Na desetdnevni turneji se je mudil v Argentini in Urugvaju mešani pevski zbor Primorje iz Ajdovščine. Z njim je prispelo tudi neke vrste predstavništvo ajdovskega kulturnega življenja. Zbor je nastopil najprej na prazniku trgatve v Slovenskem podpornem društvu Triglav, nato pa obiskal razne male slovenske skupnosti po Argentini. Pogledal je tudi onkraj Srebrne reke v Montevideo, glavno mesto Urugvaja, in ponesel slovensko pesem med tamkajšnje rojake. Njim, ki so zapustili domači kraj pred mnogimi leti, je slovenska pesem skoraj edini kulturni užitek, zato so nadvse hvaležni za take obiske. V soboto, 25. aprila, je zbor nastopil v dvorani Našega doma v San Justo pred polno dvorano željno pričakujočih poslušalcev. Triintrideset pevcev pod vodstvom dirigenta Mirana Rustje je zapelo vrsto domoljubnih in narodnih pesmi, dodalo pa tudi pesem Slovenski dom, ki jo je uglasbil v Argentini živeči skladatelj Ciril Kren. Še bolj kot petje zbora je navzoče prevzel nastop Borisa Ježa z izbrano besedo, tudi v hudomušni idrijščini. Franc Černigoj pa je prebral nekaj odlomkov iz svoje knjige Mož in čemerika in obarval besede s pristnim narečjem. Na oder je stopil tudi prof. Otmar Črnilogar, župnik v Podragi, eden izmed prevajalcev Sv. pisma v slovenščino, in spregovoril o zadovoljstvu, ki gaje čutil med prevajanjem. Večer se je zakl j uči I s prijateljsko družabnostjo, pri kateri je igral narodnozabavni ansambel Vipavski muzikanti, ki je tudi spremljal zbor. - GREGOR BATAGELJ SEMINAR SLOVENSKEGA JEZIKA IN KULTURE ZA UČITELJE IZ TUJINE V Termah Topolšica pri Velenju je od 13. do 17. aprila potekal letni seminar za učitelje in učiteljice, ki poučujejo slovenski jezik in kulturo v raznih krajih po Evropi. Od vseh seminarjev je bilo na letošnjem največ prijavljenih. Na povabilo slovenskega ministrstva za šolstvo in šport se je pestrega tečaja udeležilo nekaj čez 30 učiteljev. Melita Steiner, pri ministrstvu odgovorna za stike s tujino oz. za učiteljsko delo na evropski celini, je sestavila zelo strokoven program, ki sta ga sodelavki Dragica Motik z Zavoda za šolstvo in Mateja Pezdirc s Filozofske fakultete - Oddelka za slovenščino kot drugi tuji jezik odlično vodili. Za nekatere nove učitelje so potekale priprave na poučevanje slovenskega jezika v tujini, za tiste, ki jih lani ni bilo, pa poseben sestanek o delu z novim učbenikom Zima. Udeleženci seminarja so se najprej seznanili z novostmi Slovenskega pravopisa in z novim slovenskim devetletnim sistemom osnovnega šolstva. Prisotni so bili nekateri ravnatelji šol, ki so se za leto 1998/99 kot prvi prijavile za poskusno šolsko leto z novim sistemom. Vrstila so se razna predavanja, bilo je več delavnic in veliko vaj. S področja poučevanja slovenskega jezika kot drugega tujega jezika je delo med poukom s frazeologijo vodila Erika Kržišnik, gledališke tehnike pa Bariča Blenkuš. Predavanje in delavnico o delu z umetnostnimi besedili je pripravila Mateja Pezdirc, o delu s starši pa Dragica Motik in Irma Veljič. Zelo globok vtis na slušatelje je naredil Zdravko Zupančič, ki je imel lekcijo retorike, primerno za učitelje, ki morajo večkrat javno nastopati. Delo slovenskih učiteljev v tujini je izredno pomembno za slovenski živelj v tujini. Spodbujanje slovenske književnosti med Slovenci v tujini, priprava slovenskih otrok za branje, za ljubezen do slovenske tiskane besede itd. so pomembne naloge slovenskih učiteljev v tujini. Več informativnih navodil o Bralni znački sta pripravili sodelavki Pionirske knjižnice iz Ljubljane, o konkretnem spodbujanju branja slovenskih o-trok v tujini pa Mira Turk, ki poučuje v Nemčiji. Učitelji so tudi šli na poldnevni izlet po zgornji Savinjski dolini. Obiskali so 30. razstavo Likovni svet otroka v šo-štanjski OŠ K. Destovnika Kajuha, frančiškansko knjižnico v samostanski cerkvi Marije Nazaret v Nazarjah, končno še radmirsko zakladnico mašnih plaščev v cerkvi sv. Frančiška Ksaverja v Radmirjah. Večina udeležencev je ocenila, da je to bil eden najbolj kakovostnih tečajev doslej. Polni svežih in novih idej ter prepričani, da bo pouk slovenščine v tujini še bolje potekal kot poprej, so se udeleženci seminarja zadovoljni in z novo energijo razšli. - POLDE CVERLE PREDMAJSKO DOGAJANJE NA PRIMORSKEM MNOŽIČNOST GORIŠKIH KULTURNIH PRIZORIŠČ Šempeter, Zemono. Ro- tary club Nova Gorica, ki je bil formalno ustanovljen preteklo soboto na dvorcu Zemono, je v zadnjih aprilskih dneh organiziral dobrodelni koncert, katerega izkupiček je namenil Oddelku za invalidno mladino bolnišnice Stara Gora, ki deluje v okviru šem-petrske Splošne bolnišnice dr. Franca Derganca. Na dobrodelni prireditvi, ki se je zgodila v Hitovi športni dvorani v Šempetru, je nastopil devetdeset-članski Simfonični orkester RTV Slovenije s solisti pod taktirko maestra Antona Nanuta. Izbor opernih arij v kvalitetni izvedbi je v Šempeter privabil veliko število glasbenega občinstva, ki je z nakupom vstopnic za koncert pripomoglo k hitrejšemu zbiranju finančnih sredstev za nakup detektorja za odkrivanje naglušnosti in gluhosti pri dojenčkih. Kromberk. Etnološki oddelek Goriškega muzeja je pretekli petek na Kromberku odprl zgovorno in slikovito razstavo z naslovom: Spomi-ni naše mladosti ali življenje pod zvezdami, ki začrtuje o-kvire življenja, dela in razmišljanja Primorcev v obdobju od konca druge svetovne vojne do slovenske osamosvojitve. Razstavo je ob pomoči sodelavcev muzeja postavila višja kustosinja Inga Miklavčič Brezigar, ki je tekst, s katerim je razstava opremljena, oblikovala za lanskoletno konferenco na temo Pariške mirovne pogodbe, ki je bila v Novi Gorici in Kopru. Razstavo na Kromberku, ki bo na ogled eno leto, je pretekli petek obogatila filmska projekcija Marka Radmilovi-ča Marš sirkovih metel, ki zgovorno opisuje pohod skozi zaprto, železno jugoslovansko-italijansko mejo leta 1950. Film in opisani dogodek, ki je pogojeval pet let kasneje podpisani Videmski sporazum, je predstavil zgodovinar dr. Branko Marušič, govornik pa je bil dr. Jože Pirjevec. Nova Gorica. Ob svetovnem dnevu knjige je Goriška knjižnica Franceta Bevka pripravila srečanje goriških založnikov, knjigotržcev in piscev. Bistveni izvlečki, ki jih je prinesla četrtkova debata, so, da je slovenska knjiga v povprečju draga, daje bralna kultura dobro v razmahu, da je knjigo morda lažje napisati kot izdelati in prodati in da država s premalo subvencijami podpira posamezna knjižna področja. Od goriških založnikov so se v Novi Gorici predstavili Goriška Mohorjeva, Založba Branko d.o.o. Branka Lušine, Založba Radi-voj Humar in Založba Eno Vere Certalič. Genezo nastajanja tiskarstva in založništva pa je predstavil dr. Branko Marušič. - MARJANA REMIAŠ NOV ZAKON BO ZAČEL VELJATI 1. MAJA STROGI PREDPISI ZA VARNOST NA CESTAH SLOVENIJA NOVA GORICA BO PRAZNOVALA 50 LET MARJAN DROBEZ V Sloveniji bo dne 1. maja začel veljati nov Zakon o varnosti cestnega prometa. Napisan je na kar 130 straneh in vsebuje 240 določb. Poglavitni cilj zakona je znižanje števila nesreč v prometu. Prometne nesreče v Sloveniji povzročijo okoli 200 mrtvih letno na milijon prebivalcev, medtem ko v državah članicah EZ umre v prometu povprečno 125 ljudi na milijon državljanov. V Sloveniji kar tretjino nesreč s smrtnim izidom povzročajo vinjeni vozniki. Novi prometni predpisi, ki jih bodo seveda morali upoštevati tudi vozniki iz tujine, vsebujejo predvsem načelo zaupanja, ki ga prejšnji zakoni o varnosti v cestnem prometu niso poznali. Po njem lahko voznik, ki vozi v skladu s cestno prometnimi predpisi, zaupa, verjame ali predvideva, da se tudi drugi udeleženci v prometu ravnajo po enakih pravilih igre. Tudi sveti za preventivo in vzgojo v cestnem prometu so v novem zakonu dobili pomembno mesto. Skrbeli bodo za razvijanje in uveljavljanje ukrepov za večjo varnost, večjo varnostno prometno kulturo vseh, ki se vključujejo v promet, ter za razvijanje humanitarnih in solidarnih odnosov med vozniki. Med odmevnimi novostmi je še načelo pomoči in zaščite šibkejših, torej otrok, mladostnikov, pešcev, potnikov pri vstopanju v prevozna sredstva in izstopanju iz njih, kolesarjev, starejših in slabotnih ljudi in invalidov. Slepi pešci, ki se bodo brez spremstva znašli v prometu, bodo morali imeti belo palico, lahko pa tudi rumeni trak. Denarna kazen za tiste voznike, ki bodo avtomobile parkirali na prostorih, namenjenih invalidom, se bo podvojila in bo znašala 10 tisoč tolarjev. Navajamo nekaj najpomembnejših sprememb, kijih določa novi Zakon o varnosti cestnega prometa, ki so ga pripravljali šest let. Velike odmeve pa tudi kritike npr. nekaterih voznikov tovornjakov v Sloveniji je povzročila uvedba kazenskih točk. Vozniško dovoljenje bo prenehalo veljati, če voznik v dveh letih s prekrški "zbere" 18 kazenskih točk, za voznike, ki imajo dovoljenje manj kot dve leti, pa že pri sedmih kazenskih točkah. V Sloveniji bo odslej tudi podnevi treba voziti s prižganimi zasenčenimi lučmi (s kratkimi lučmi). Ljubitelji mobilnih telefonov bodo plačali 10 tisoč tolarjev globe, če bodo med vožnjo telefonirali s slušalko v roki. Varnostni pas morajo uporabljati vsi potniki v vozili, tudi tisti na zadnjih sedežih. Mejna vrednost alkohola v krvi je 0,5 g/kg krvi, za voznike, ki imajo vozniško dovoljenje manj kot dve leti pa velja absolutna prepoved I alkohola. Pri vzvratni vožnji mora voznik prižgati vse štiri smerne kazalce, isto pa mora storiti tudi, če kot zadnji stoji v koloni na cesti. VISOKE KAZNI ZA PREKORAČITEV HITROSTI V NASELJIH Po novem zakonu so najvišje dovoljene hitrosti v naseljih 50 km na uro, na avo-testah 130 km, na cestah, rezerviranih izključno za motorna vozila, 100 km, in na ostalih cestah v Sloveniji 90 km na uro. Voznik, ki bi prekoračil omejene hitrosti, bo kaznovan z globo od 5 tisoč pa do 45 tisoč tolarjev. V primeru, da bi hitrost prekoračil za več kot 30 km od dovoljene, bo "prejel" od tri do pet kazenskih točk. Kazen v znesku 10 tisoč tolarjev pa je določena tudi za voznike, ki bi vozili prepočasi, ker bi s tem ovirali promet. Ostre so kazni za vožnjo 1 pod vplivom alkohola. Le-te I znašajo od 35 do 90 tisoč tolarjev glede na ugotovljeno ! vrednost alkohola v krvi pa tudi vpis od ene do sedmih kazenskih točk. Vozniku, ki bi imel v krvi nad 1,5 g/kg alkohola bo takoj odvzeto vozniško dovoljenje. Ista kazen zadene tudi voznika, ki odkloni t.i. alkotest. Notranji minister Slovenije Mirko Bandelj meni, "da tisto, kar bo predvsem delovalo vzgojno in spreminjalo obnašanje voznikov, je sistem točkovanja, i kajti 18 kazenskih točk v dveh letih se lahko zelo hitro nabere". Za najhujše kršitve je predviden celo zapor. Ob uvedbi novega zakona v javnih občilih opozarjajo, da so bili vozniki na slovenskih cestah (domači in tuji) zaradi premile kaznovalne politike doslej skoraj nedotakljivi. Država pa ni imela učinkovitega sistema, da bi kazni izterjala. Javnost je novi zakon sicer ugodno sprejela, kakšno pa bo njegovo izvajanje, je odvisno predvsem od voznikov. Ob tem opozarjajo na mnoge mlade šoferje, ki z močnimi avtomobili divjajo po cestah ino-grožajo življenje drugih. Pri policijskih upravah so uvedli stalne telefonske službe, ki voznikom dajejo na-! vodila in pojasnila ter razla-j gajo podrobnosti o izvajanju novega zakona o varnosti ce-I stnega prometa. V Novi Gorici se pripravljajo na slovesnosti ob petdesetletnici začetka graditve mesta, ki velja za najmlajše v Sloveniji. Temeljni kamen za prvi t.i. "ruski" stanovanjski blok je bil položen 13. junija 1948. Sicer pa so se predpriprave za nastanek Nove Gorice začele že prej, najbrž takoj po podpisu mirovne pogodbe z Italijo, v Parizu 10. februarja 1947. V Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, kjer imajo zbranega precej gradiva o začetkih gradnje, opozarjajo, "da za nekatera vprašanja v zvezi s samimi začetnimi pobudami in odločitvami o gradnji mesta ni mogoče najti sočasnih dokumentov, zlasti ne med arhivskim gradivom organov, organizacij in posameznikov, kjer bi bilo to pričakovati. V posameznih primerih je mogoče celo ugotoviti, da so bili nekateri dokumenti izgubljeni ali uničeni." Osrednji del prireditev ob 50-letnici mesta bo potekal 12., 13. in 14. junija, in sicer pod skupnim naslovom Gradimo Novo Gorico - Nova Gorica gradi nas. Nadaljnje slovesnosti in prireditve bodo v avgustu in septembru, ko ima mestna občina Nova Gorica svoj praznik. Odbor za proslave vodi Rajmund Korenč, predsednik Krajevne skupnosti v Novi Gorici. Župan Črtomir Špacapan je novinarjem povedal, da bodo kmalu izdelali strokovne podlage za urbanistični načrt Nove Gorice. Ta dokument bo upošteval prostorske in druge razsežnosti prihodnje rasti mesta, ki teži k vsestranskemu sodelovanju s sosednjo Gorico. "Osnovni prostorski načrt pa bo predvsem izdelan z vidika novih razmer in pogojev na Goriškem, ki bodo nastali s pridružitvijo Slovenije EZ," je dejal. Povedal je tudi, da bo v prvih dneh meseca septembra v Novi Gorici zasedanje političnega odbora Sveta Evrope. Pripravljajo tudi konferenco županov vseh območij vzdolž mednarodne prometne osi oz. t.i. koridorja št. 5, od Barcelone do Kijeva. Po ocenah naj bi imelo mestno jedro, ki je vključeno v Krajevno skupnost Nova Gorica, okoli 16 tisoč prebivalcev, skupaj s sosednjimi naselji, kot so Solkan, Kromberk, Ajševica, Rožna dolina in Pristava (Rafut), pa naj bi Nova Gorica štela okoli 27 tisoč prebivalcev. -----------M. PRED SANACIJO VELIKO NEZAUPANJE PRIZADETIH ZARADI POTRESA ■ MIRAN MIHELIČ egotovost prebivalstva po potresu v Zgornjem Posočju in Savski dolini se danes le delno umirja predvsem zaradi mnogih nejasnosti, ki izhajajo iz obljub slovenskih političnih veljakov. Postavlja se vznemirljivo vprašanje, ali bodo izjavam sledila dejanja. Strah izhaja iz izkušenj, ki jih imajo zlasti najbolj revni ljudje, ki so ob zadnji nesreči postali še bolj revni. Prepričani so, da bo potres razpoko na socialnem področju še povečal. Priznanje pa mora iti krajevnim organizatorjem ter gasilski in drugi pomoči pri reševanju ljudi in njihove opreme, čeprav je praznih nepoškodovanih objektov in kontejnerjev za namestitev opreme iz še nekaj hiš vsaj začasno zmanjkalo. Kontejnerjev namreč za preselitev opreme iz hiš še ne dajo na ražpolago, dokler ne bodo z njimi zadovoljili vseh bivalnih potreb preseljenih družin iz nevarno poškodovanih stanovanj. Mnogi so izgubili tudi hleve za živino, proizvodne ali prodajne prostore ali celo delovno mesto, ker njihov delodajalec nima več kje opravljati poslovne dejavnosti. Siniša Germov-šek, predsednik občinskega sveta občine Bovec, je zato izrazil bojazen, do bodo najboljšim bovškim strokovnjakom ponudili delo v bližnjih gospodarskih središčih, kamor se bodo le-ti potem tudi Sredi Bovca so zaradi varnosti podprli hiše z lesenimi drogi. odselili. Germovšek je tudi obljubil, da bo občina od vla-; de zahtevala dosledno uresničevanje zagotovil, saj so bile besede politikov iz prestolnice doslej najcenejša pomoč. Država mora sprejeti zakon ' o nadomestilih izpada dela, ' delovnih mest in olajšave za | sanacijo, sicer se bodo na pri-| mer dobri turistični in drugi i kadri zaposlili drugje že to sezono in strokovno bo Zgor-1 nje Posočje zopet boso. Najbolj prizadetim in socialno najšibkejšim družinam in invalidom so doslej že nudili pomoč iz prve stiske. Po-1 sebna skrb mora iti še zlasti J prebivalcem Vrsnika, Lepene I in Drežniških Raven, na me-j stu samega epicentra, kjer je j prebivalstvo že tako revno in 1 kreditno nesposobno, hiše pa | najbolj poškodovane. Mnogi j se sprašujejo, kako bodo sta-! rejši ljudje poleti prenesli v kontejnerjih najprej hudo vro- čino, pozimi pa mraz. Ogrevanje tako slabo izoliranih bivalnih prostorov pa pomeni dodatne stroške. Ljudem v epicentru gre danes priznanje za pogumno odločitev, da se iz Lepene ne premaknejo. Negotovost med ljudmi je vezana tudi na razdeljevanje pomoči. Zaenkrat je najbolj dragoceno tisto, kar dobijo neposredno od darovalcev. Dobrotniki, ki te kraje obiskujejo, pogosto želijo dati svoj prispevek kar v roke prizadetim. Karitas je že obiskala sleherno hišo in popisala socialne razmere in stopnjo poškodb domov, potem pa že od drugega dne naprej delila, kar je skromnega nabrala, in je seznanjena s potrebami družin in posameznikov. Hudo so prizadeti tisti, ki so vse svoje prihranke vložili : v gradnjo ali popravilo hiš in zato živeli v stalnem odrekanju. Strah je seveda hudo pri- zadel otroke. Nekateri niso mogli jesti, in če so jih starši silili, so potem vse izbruhali. Strah pa ostaja, saj so temelji zrahljani in se prizadeti sprašujejo, kako bodo hiše prenesle še kakšen potres, če jih bodo le sanirali. V vaseh na drugi strani Krna, ki spadajo v občino Kobarid, se razpoke na hišah ob vseh nadaljnjih tresljajih večajo. Ni čudno, saj kdaj pa kdaj pod Krnom še vedno rahlo poči. Za obnovo gospodarskega in kulturnega življenja imajo ljudje, ki živijo v teh krajih, lastne predloge, zato se morajo strokovnjaki posvetovati z ljudmi tega območja, da izrazijo realne potrebe, svoje vizije o prihodnosti in z izvedenci ugotavljajo možnosti za njih uresničitev. V zvezi s sanacijo si bodo ljudje prizadevali doseči, da država ne bo pomoči namenila samo za povračilo nastale škode, ampak tudi za razvojne namene. Temu demografsko ogroženemu področju je treba omogočiti vsestranski razvoj, upoštevaje njegovo realno stanje, še posebej zato, ker je velikega strateškega pomena. Določiti gre za to tudi ustrezno politiko davčnih olajšav, po kateri bodo ljudje lahko sami izbirali za ta prostor zanimive in perspektivne dejavnosti, v katere bodo vlagali. Potrebno pa je k sodelovanju v gospodarski popotresni obnovi usmeriti tudi mlade kadre. 13 ČETRTEK 30. APRILA 1 998 14 ČETRTEK 30. APRILA 1998 OBČNI ZBOR ZADRUZNE KRAŠKE BANKE PLAVANJE POSLOVNI REZULTAT POVSEM POZITIVEN V nedeljo, 26. aprila t.l., je potekal redni občni zbor Zadružne kraške banke v prostorih športno kulturnega centra v Zgoniku. Občnega zbora se je udeležilo preko 290 članov, 102 člana pa sta podpisala pooblastilo drugim članom, tako da se računa, da je bilo prisotnih skoro 400 članov od skupnih 1.000. Na dnevnem redu so bili kot običajno odobritev poročila o poslovanju, poročila nadzornega odbora ter seveda obračuna in porazdelitev letnega prebitka. Poleg tega so člani še potrdili sejnine za zadružne organe, pooblastili upravo zadruge, da neposredno poseže pri poravnavah kazni pri morebitnih davčno upravnih prekrških in delno obnovili upravni odbor. Poročilo občnega zbora je podal predsednik Pavel Milič, obračunske postavke je obrazložil ravnatelj Klavdij Brajnik, poročilo nadzornega odbora pa predsednik le-tega Stevo Kosmač. V imenu Deželne zveze zadružnih bank je prisotne pozdravil in nagovoril podpredsednik zveze Renzo Medeossi, ki je obenem predsednik ločniške zadružne banke. V poročilu je upravni odbor nakazal gospodarsko stanje predvsem področja, kjer ustanova posluje. Tržaška pokrajina ni imela najbolj ugod- nih pokazateljev o gospodarski rasti, še predvsem zaskrbljujoče pa je stanje na področju zaposlovanja, kjer smo beležili precejšen osip delovnih mest, ki bi bil še hujši, če bi ne bilo novih razpoložljivosti v javni upravi. V preteklem letu je bila precej občutena konkurenca drugih bančnih zavodov, ki so na novo odprli ali razširili svoje poslovalnice na Tržaškem. Kar dve novi poslovalnici pa sta bili odprti na Opčinah, kjer ima ustanova svoj glavni sedež. Seveda je vedno večja in številnejša konkurenca vplivala na poslovni rezultat, ki pa je bil povsem pozitiven, saj je prekašal tistega iz leta 1996. Pregled glavnih obračunskih postavk je naslednji: hranilne vloge so presegle 315 milijard, podeljena posojila so znašala preko 162 milijard, naložbe v vrednostne papirje 158 milijard, posredne vloge pa preko 209 milijard, iz o-menjenih podatkov izhaja, da upravlja Zadružna kraška banka preko 525 milijard zau- panih sredstev. Poslovni u-speh je presegal 4.616 milijonov. Po dodelitvi lanskega dobička v redno rezervo se je družbeno premoženje poviša- lo na preko 60 milijard, kar daje ustanovi precejšnjo premoženjsko stabilnost. Z obračunskimi postavkami seje povečalo tudi splošno poslovanje Zadružne banke. Se predvsem velik povišek je bil dosežen pri poslovanju s tujino, kjer je ustanova navezala kar 148 poslovnih razmerij z večjimi bankami v evropskih državah. Med rezultati prejšnjega leta ne moremo mimo odprtja podružnice na ozemlju dolinske občine, in sicer pri Domju. Odprtje te podružnice je bila že "stara" želja, saj je bila prva prošnja v tem smislu vložena pred 40 leti. Iz diskusije, ki seje razvila na občnem zboru, je bilo vidno zadovoljstvo članov za dosežene rezultate. Še posebej so člani in celotna naša skupnost razumeli pomembnost Zadružne kraške banke na OBČNI ZBOR assemblea dei soci 25*4* 1998 kulturnem, socialnem in športnem področju, kjer je usta-novaomogočila s svojimi posegi številne pobude, ki bi brez njene pomoči ostale le želje. Upravnemu odboru je bilo predlagano, naj bi banka organizirala posvet o prihodnosti našega gospodarstva. Iz posegov je izhajala tudi želja, da bi Zadružna kraška banka kot edina slovenska banka na Tržaškem postala banka celotne naše stvarnosti. Kot zaključna točka so bile volitve v upravni odbor. Občni zbor je izvolil pet odbornikov, med katerimi štiri za dobo treh let in enega za dobo dveh let v nadomestilo v lanskem letu preminulega Gvida Zidariča. Pokojnega so počastili na občnem zboru z enominutnim molkom. Pokojni Zidarič je namreč kar šestnajst let predsedoval na-brežinski Hranilnici in posojilnici. Predsedstvo je sprejel v nelahkih trenutkih in odločilno pripomogel k razvoju in utrditvi nabrežinske hranilnice, ki se je leta 1994 združila z opensko v Zadružno kraško banko, kjer je prevzel funkcijo podpredsednika. Na občnem zboru se je zahvalil članom, odbornikom in osebju za dolgoletno zaupanje podpredsednik Karlo Guštin, ki se je odrekel nadaljnjemu kandidiranju. Na odborniško mesto v openski hranilnici je bil izvoljen kot prvič že leta 1975. Leta 1983 pa je bil imenovan za podpredsednika tedanje openske hranilnice in kasneje Zadružne kraške banke. Na odborniška mesta so bili izvoljeni: Silvano Čok, Dragotin Danev, Dušan Gruden, Sergij Stančič in Andrej Spetič. Na prihodnji seji pa bo moral upravni odbor ponovno izvoliti podpredsednika. PODPORA AKCIJI ODPRTIH TRGOVIN V TRSTU Tržaška občina si prizadeva za širšo promocijsko akcijo za odprte trgovine ob ponedeljkih. Ta se je dejansko začela prejšnji teden in se bo nadaljevala do novembra. Pred kratkim so se sestali predstavniki delodajalcev in zaposlenih v tržaških trgovinah, da bi se dogovorili za letni koledar izrednih odprtij ob nedeljah in praznikih. Trgovska združenja in sindikati so prejšnji teden podpisali dogovor glede razporeda prazničnih odprtij med letom in ga skupno predlagali občini, ki ga bo morala vzeti v pretres in osvojiti: nedelji, 4. in 11. oktobra (ob Barcolani), nedelje, 6., 13. in 20. decembra, 8. decembra (Brezmadežna) in nedeljo, 27., samo pol dneva za jestvine in prodajalne pirotehničnih artiklov. Sekcija trgovine na drobno pri SDGZ poziva operaterje, naj dajo svoj doprinos in se pridružijo trgovinam, ki so se že odločile za odprtje ob ponedeljkih. Za to bodo dobili na pobudo občine dano količino brezplačnih parkirnin za stranke in brezplačno reklamo v časopisju. Upati je, da bo imela akcija pozitivne učinke na krajevno trgovino. Za podrobnosti je na razpolago tajništvo v Trstu, ul. Cice-rone 8, tel. 362949. V Sloveniji nastajajo zamude v pripravah za vključitev države v EZ. Glavni urednik revije Gospodarski vesfn//