KOROŠKI
Leto XVII.
Št. 2
Ravne na Koroškem, 27. april 1967
Živel 1. maj
KAŠTA CVETI
Ob 30-letnici ustanovnega kongresa KPS:
Spomini proletarca — komunista Ivana Ditingerja
Ustanovni 'kongres Komunistične stranke Slovenije je bil 18. aprila 1'937, torej kmalu potem, ko je Josip Broz-Tito postal generalni sekretar KPJ, ko se je partija utrdila in postala politična enota.
Ustanovitev KPS predstavlja dvig ljudskih množic, pomeni produlkt dotakratnega partijskega1 razvoja, je rezultat vseh začetnih težkih obdobij, ki jih je morala partija prehoditi; predstavlja pravo preorientacijo partije iz do-takratne začetne ozkosti v široko fronto.
Partija je pri nas osnovala ljudsko fronto, zatem Zvezo delovnega ljudstva Slovenije. Z manifestom na ustanovnem kongresu KPS je partija ljudstvu povedala, kaj hoče, zakaj se bori. Množice so partiji sledile. Rezultat vseh teh uspehov in boja KPS je bila nagla ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda aprila 10411, zato da bi bile množice hitro pripravljene za ljudsko revolucijo, za vstajo.
Plod manifesta KPS se je pokazal še posebno v letu 1042 z aktualno temo po združeni Sloveniji, dozorel je leta 1943 na kočevskem Zboru in februarja 1944 na zasedanju SNOS v Črnomlju. Slovenska državnost v novi federativni Jugoslaviji je bila potrjena. Tudi nekdanji mezdni boji proletarcev so uresničeni v današnjem samoupravljanju, dandanes še vedno uresničujemo Sklepe manifesta izpred trideset let, na primer zahteve po dokončni rešitvi nacionalnega in manjšinskega vprašanja.
Bivša gospodarska politika Jugoslavije, ki je rodila pri nas proletariat, delavske stavke in mezdne boje, je nagnala slovensko delavstvo v boj proti buržoazni vladi, ki se je povezala tedaj s fašističnimi silami. In ob zlomu bivšega sistema je prevzel usodo domovine v roke delovni človek, prekaljen z idejami KPJ. Iz Muzeja ljudske revolucije v Slovenjem Gradcu vam zato posredujemo spomine Ivana Ditingerja, ravenskega proletarca in komunista od leta 1920, ki jih je napisal v letih 1946/47 domačim partizanom, da bi pomnili kaj več o boju delavskega razreda.
To dragoceno gradivo je ohranil in odstopil muzeju revolucije nekdanji ravenski šolski upravitelj Janko Gačnik. Čeravno manjkajo prve štiri in zadnja stran rokopisa, je sestavek silno bogat z dogodki, iz njega se nam razodeva požrtvovalnost mnogih ljudi, ki so tvorili kolektiv partijske organizacije v železarni na Ravnah, tako da je vaša tovarna postala izredno važno središče dogajanj v sami KPJ in SKOJ v obdobju globoke ilegale tja do leta 1930.
Nekdanji član biroja CK KPJ tovariš Franc Klopčič je pred leti zapisal, da so se med ravenskimi komunisti zraven Lovra Kuharja med starimi kadri še posebno odlikovali Di-tinger, Metarnik, Teršek, Gradišnik, Kokalj in drugi, »cela plejada prekrasnih delavskih samorastnikov in zaupnikov, ki so tvorili čudežen kolektiv KPJ«.
Ditingerjevi spomini osvetljujejo predvsem zgodovinska dogajanja predvojnega časa in vlogo komunistov na Ravnah oziroma v partijskem okrožju sever ter jih približajo današnjim rodovom, ki vse premalo vedo o težavnem boju delavskega razreda z buržoazijo.
Sestavek je prepisan v Ditingerjevem slogu, dodane so le besede v Oklepajih, ki dopolnjujejo smisel besedila, na koncu pa so pripombe z zgodovinskimi utemeljitvami.
Bogdan Žolnir
V PRVI SVETOVNI VOJNI
čirnveč je bilo (v Avstriji) propagande za vojno, tem več je bilo laži o drugih narodlih, za vse skupaj itudi več trpljenja im vedno manj ikrulba. Pni vseh vojakih se je vse bolj /dramila narodna zavednost in tudi jaz1 'sem se vse bolj zavedal, da sem Slovenec, ter premišljeval, za koga se
sploh borimo. Marsikaj o 'tej zadevi sem povedal tovarišem. Dobival -sem 'tuldi časopis Anbeitervville iz Gradca. Mnogi vojaki so se zanimali za njegovo vsebino. Ko smo večkrat čepeli v strelskem jarku, sem pripovedoval vojakom o socialnosti in enakopravnosti in so me zato nekateri upoštevali, drugi pa imeli za norca.
Maja 1915 sem bil avstrijski vojak v Galiciji. Šestnajst, avstrijskih polkov je tri dni
Ivan Ditinger, komunist od 1920, sekretar rdeče pomoči
junaško napadalo Ruse na hribu Javornik, nazadnje je ostalo le malo naših pri življenju. Oktobra 1915 so prepeljali to 3. avstrijsko armado na italijansko fronto. Prišel sem na kamniti Doberdob, ina krvavi hrib sv. Mihaela, kjer so bili vsi siti vojne in lačni kruha.
Ko smo napadli 5. novembra 1915 italijanske strelske jarke, sem bil ranjen. Avguštinov Joža, ki me je srečal, mi je pokazal pot do sanitetne postaje. Odpeljali so me najprej v Ajdovščino, zatem v Ljubljano ter končno v Budimpešto, kjer je nizozemski Rdeči križ ravnal lepo z namii ranjenci. Nekako julija 1916 sem prišel v Gratweiin pri Gradcu, kjer je bil 8. bataljon (avstrijskih) strelcev. Že v avgustu 1916 so nas premestili v Kraljevo v Srbiji, kjer sem bil nekaj časa mesar v madžarskem domobranskem divizij onu. Voj alki so biili (prečanški) Srbi! Od začetka so me sovražili, ker so mislili, da sem Nemec, toda kmalu so spoznali, da sem prijatelj Srbov, zato smo se lepo razumeli. Spominjam se, kako dobro so gledali v bodočnost! Dvakrat sem odšel na sprehod v Okolico Kraljeva, kjer sem se srečal s komiti2; druig drugemu nlismo storili nič hudega. Moja enota, madžarski divizijon, je bila zatem premeščena iz Kraljeva v Hermagor (Šmo-
hor) na Koroško. V tej marškompaniji sem bil Ikuhar. To je bilo februarja 1917, ko smo se peljali ponoči skozi Guštanj. Prišli smo na Mali Pal, kjer je kmalu stekla aVstrijsko-memška ofenziva.
Kar smo Avstrijci (od Italijanov) naropali, so nam zatem rajhsdajčerji odvzeli in požrli, mi smo pa morali stradati. V tej ofenzivi so se naši vojaki v kleteh v viinu dobesedno utopili 'in ko smo še našli italijanska skladišča koinserv, smo zavoljo lakote takoj vsei pojedli. Za to požrešnost smo bili kaznovani; kar po tri vojake so nas privezali Ik drevju 'in tako smo se učili komunizma.
V tej ofenzivi sem prišel do Pardinone (?), kjer mi je bila sreča mila. Vojaški zdravnik Mayer, po rodu Čeh, je bil za Slovence dober človek. Šel sem k njemu iskat svojo- srečo in sem jo tudi našel. Dal mi je zdravniško napotaioo za TrSident, toda od tam so me vrnili nazaj v Kraljevo v Srbiji'. Tam je itedaj v splošnem raslo razburjenje zaradi prehrane in predolge vojne. Znova sem postal Ikuhar in zopet je odšla marškompanija na bojišče. Ko smo prišli znova v Pomtabel, sem se naskrivaj pridružili drugemu transportu, da bi pobegnil, toda našli so me in morali sem nazaj v (svoj) bataljon. To je bilo v tistem času, ko je avstrijski cesar Karel potoval po italijanski fronti.
Komanda je sklicala zbor. Prečitali so razglas, da moramo vsakega ujetega Italijana usmrtiti, -četudi bi se prostovoljno predal. To povelje so prevedli v vse jezike, (ki so jih govorili vojaki aivstroogrsike vojske). Vojaki smo se .spogledali...
Tudi oficirji so me večkrat poklicali iin se z menoj pogovarjali o socializmu; o komunizmu še nismo govorili, ker jaz tedaj nisem vedel, Ikaj je to komunizem. Zaradi prve rane sem prišel še v bolnišnico v Tr.ident, od tam v Salzburg, pa v Pardubi-oe in zopet v Kraljevo. Končno so me poslali v Beograd, Ikjer sem doživel polom avstroogrske monarhije. Preko Madžarske sem se novembra 1918 srečno vrnil domov v Guštanj.
KAKO SEM POSTAL KOMUNIST i
Doma sem bil brez dela in tovarna je stala. Razne stranke so postavile novo Jugoslavijo. Maja 1919 sem srečal Prežihovega Lorenca3. Začne mi pripovedovati o novi stranki, ki se imenuje boljševizem, pravzaprav komunizem; ta zahteva, naj se da zemljo kmetom, -tovarne delavcem, iin če bom sodeloval, bom prišel do boljšega zaslužka 'iin fcrUha. Jaz sem mu odgovoril: »Bog daj, da bi se to uresničilo, saj smo obojega potrebni, tako kruha kot zaslužka!« Lorene je zatrjeval, da bomo to dosegli nekako v enem letu, zato sem mu jaz odgovorili: »Če bodo dobili kmetje zemljo od grofov ter od tistih, ki je ne potrebujejo, in delavci tovarne, rudarja pa rudnike, potem (nam) kaj več ne morete -dati.«
Prežihov Lorene je foiill že tedaj dobro podkovan o komunizmu. Kje se je on komunizma napil, tega jaz nei vem. Tako sem dobil jaz od njega komunistične bacile4. Bilo je menda junija 1919, ko je prišel Prežihov Lorene k meni na stanovanje. Vprašal me je, če bi hotel postati (komunistični) kurir — (preko meje v Avstrijo); pot bi mi pokazala naša dva sodruga, ki bosta šla (pravkar) čez -mejo pri Maren-
bergu. Zunaj pri Gradišniku v Pavlinovi bajti 'bi rae čakala. Ponudbo sem sprejel.
Naslednjega dne oib 6. uri zjutraj sem bili na dogovorjenem mestu. Obeh sodru-gov sem biti zelo radoveden. To sta bila Marcel Žorga5 in Kolesa8 iz Trbovelj. Takoj smo odšli mimo Votle peči v Vuzenico in Maremberg, od tam pa po strmem grabnu čez hrib do neke siromašne kmetije kakšnih petsto metrov onstran meje v Avstrijo. Tja smo prispeli okoli 8. ure zvečer. Legli smo v slamo in se dobro naspati, saj v hiši ni Ibiilo prostora; bilo je tudi nevarno, ker so hodile tamkaj avstrijske patrulje. Zjutraj smo dobili kruha iin mlelka, plačali ter odšli. (Sodruga) sta odšla naprej proti Dunaju, jaz sem pa prevzel polno vrečo letakov in časnikov. Še pred razhodom mi je Kolesa pokazal bajto med Mairenbergom in avstrijsko mejo, odkoder bom morali vsUkiih štirinajst dni tovoriti (partijsko literaturo) v Kotlje.
Odšel sem (proti domu) s prvo vrečo. Ko sem prišel do nakazane bajte, mi je prišla nasproti ženica in name je zalajalo pet psov. V tisti hiši je gospodarila mati z dvema hčerama, Ibille so priletne in nemške narodnosti. Dogovoril sem se, kako ■ morajo vse prikrivati, vse, kar bo kdorkoli prinesel iz Avstrije. Povedal sem, da bom jaz vse odnašal in da bodo prejele dobro plačilo. Pri- tisti hiši sem uredil še eno skrivališče, zatem pa odšel (s prvim) komunističnim propagandnim materialom proti Marenbergu in Kotljam do Gradišnika7, odkoder je odnašal drug kurir (doma) dz Slovenjega Gradca letake im časnike naprej (v notranjost države). Ta pot je bila moje prvo delo za komunizem.
Ker je bil Prežihov Voranc pravzaprav brez dela, sva Skupaj delala pri kmetu Krautbergerju, zatem je dolbil (Voranc) službo v pisarni8, jaz pa delo pni rudarjih na Holmcu. Tedaj sem začel agitirati za komunizem.
Okoli aprila 1920 me je Lorene Kuhar vpisal v partijo, 'imel sem (zaporedno) številko sedem". S pomočjo (Kuharja) sem ustanovil strokovno organizacijo10 rudarjev. Širili 'smo se dobro iin pokazali uspehe. Prvotno sem bil organiziran tudi pri socialdemokratski11 -strokovno-kovinski organizaciji, vendar so me kmalu odslovili. Moja zaposlitev v Holmcu je bila ugodna za partijo, ker smo doneli v tem kraju (tudi) kanal preko -meje12. V tistih časih je bil (kanal) nujno potreben. (Preko meje smo vodili prikrito) Slane (partije) na kongrese, v Jugoslavijo pa prinašali- mnogo literature, letakov in časnikov. (Po partijskem tajnem kanalu) preko meje na Holmcu so hodili (v obe smeri) razni člani KPJ, pa tudi (komunisti drugih narodnosti), npr. Rusi, Italijani, Bolgari, Makedonci, Srbi, Turk-i, Nemci, Slovenci.
Naša Komunistična partija se je kropila, volitve (v prvo ustavodajno skupščino) so dobro uspele, dobili smo 59 poslancev13. Svetovna vojna je odplavila cesarje, toda kralj-i so še ostali, čeravno jih nismo potrebovali. V Jugoslaviji je bil le-ta 1920 atentat na kralja Aleksandra, bombo nanj je vrgel (član) KPJ Sejic14, katerega sem spoznal leta 1931, ko sva bila Skupaj zaprta v kazenskem zavodu v Sremski Mitroviči. KPJ je nameravala izpeljati svoj program tudi s pomočjo drugih socialističnih strank, npr. narodnih socialistov, socialnih demo-
kratov ter drugih socialnih prerokov. (Toda) atentat (na kralj-a) leta 1920 je dokazal, da je toliko vrst socializma, kot je vrst fižola. Komunistična partija Jugoslavije je bila (prepovedana) 'in z -njo tudi mi (njeni) člani.
Ze tedaj so nam gledali na prste in jezike, vrstile so -se pni nas komunistih -hišne preiskave, manjkalo -tudi ni izdajalcev.
Tedaj ije bil (v Guštanj-u) orožniški stražmojster Markovič, zvit Iko kozji- rog. Kuhar je zahteval od mene previdnost, vso (partijsko) literaturo s-em moral skriti. Orožnik je imel izkušnje, jaz pa sem bil premalo previden.
(Kmalu zatem) sem dama -čital prepovedani (komunistični) list Sip i čekič15. (Prav) tedaj sta vstopila moža oblasti Markovič in tajnik Košutnilk. Orožnik je napovedal (hišno) preiskavo ter 'zahteval, da pokažem (v-s-e), kar imam (v -hiši). Ko -sem odgovoril, da nimam niti dinarjev, še manij pa rublje, je orožnik poudaril, da bo zadovoljen, -če bo našel kakršnokoli komunistično propagando. Obema sem svetoval, maj le iščeta; kar bosta našla, bosta lahko pač -odnesla-. V hiši sem imel štiri omare, od teh sta bili dve zaklenjeni, v prvi -zaklenjeni so foi-le (skrite) komunistične propagandne brošure, v drugi šest litrov dobrega črničevca. Ko je orožnik zahteval, naj -odprem vse omare, sem bil zares v zadregi. Najprej sem odklenil omaro z žganjem. Oba moža sta se -spogledala. Orožnik je pobrskal po omari, zatem pa vprašal, kaj je v -steklenicah im za koga. Takoj sem pojasnili, da so -v steklenicah boljševiiški bacili -ter jima predlagal, da jih pokušata. »Zares sem radoveden, kakšen okus imajo,« je odgovoril orožnik. Občinski tajnik je hitro Skočil k vežnim vratom, da bi še kdo -drugi ne zasledil -te nadloge. Ko se je stražmojster napil »boljševiških bacilov«, je pristopil še tajnik. Tako je bila preiskava končana in rešena moja zadrega! Takšnih preiskav sem imel ne vem koliko in tudi itake, za katere nisem vedel, odkod -prihajajo. Zanimiv primer je bil z brošuro Leninov življenjepis. Prvotno je bilo razpečavanje dovoljeno, pozneje prepovedano in zaplenjeno. Jaz sem prodal
štirideset izvodov, kos po deset din, obdržal sem zase le en primerek ter ga skrbno skril. Pa je prišel v -moje stanovanje -stražmojster in mi ponujal za brošuro 10 din. Ker mu je nisem prodal, je preiskal vse stanovanje, zatem pa zahteval spisek oseb, ki so od mene kupile Leninov življenjepis. (Nikogar nisem izdal), pač pa sem se izgovarjal, da sem prodajal brošure na postaji potnikom, ki so vstopali na vlak.
Orožnik je odšel zatem do Gradišnika in se mu nalagal, da sem mu jaz povedal, kako je kupil od mene 'i-skano knjigo in ita mu jo je zares izročil. (Končno) je tega stražmoj-stra spravil Kuhar drugam. Komaj (je pri nas) minila ena zadeva, se je rodila druga. Seveda smo 'moli prste tudi v Vuzenici. Iz Sopot v Avstriji so z voli prevažali prepovedane brošure in časopise. Na naši strani (meje) jih je prevažal nezaveden kmet, pač zato, da bi zaslužil. (Propagandno gradivo je odlagal v gostilni Stelcer v Vuzenici. Gd itam so razpečavali literaturo z vlaki- po- vsej. državi.) Ko je kmet (prevoznik) -odvzel Iz strganega zavitka štiri brošure ter prodal prvo za 10 din, naslednje pa -vsako 10 din dražje, so za brošure zvedeli orožniki -tur jih začeli pleniti. Vrstile so -se hišne preiskave po Vuzenici in nazadnje itudi v Guštanju.
In zopet je -vstopil v mojo hišo stražmojster z Mežnarjem ter začel: »Prekleti komunisti, zopet -ste ga polomili!« Med preiskavo sta našla -neko brošuro, o kateri sem trdil, da mi jo j-e neznanec odložil na okno. Zato je -tukaj! Orožnik je ugotavljal, da njim nihče ne odlaga brošur na okna.
Ze po dveh dneh -so stekle aretacije18. Matija Gradišnik je bil aretiran ob pol štirih zjutraj, jaz ob šesti u-ri, Kuhar Lorene ob sedmi uri. Mimo Petrača so nas odvedli ina postajo. Vklenjeni nismo bili. Na sodišču v Mariboru smo se srečali še s Štelcerijem17 in Francem Wankmuller-jem18 in nekim kmetom iz Vuzenice.
Lovru Kuharju -so -dali takoj delo, najprej je moral v kuhinji lupiti krompir, pozneje je izrezoval lesene žlice. Mene so zaprli v celico, v kateri je bil tudi -ta-t in goljuf. Uši nismo imel-i -mnogo, ker smo jih sprati obsojali na smrt. Ko -so v-saiko-
Ditingerjeva hiša s spominsko ploščo na Ravnah
gair posamezno zaslišali, smo odšli po treh tednih domov. Ker so še tedaj ravnali z nami dostojno, se nismo pritožili, zato smo pa 'tudi 'komunistično propagando širili dalje. Sestanike smo imeli (marsikje), tako v občinskem gozdu, tudi v tistih turških šancah, gori pri (?) Poilamu, pri Gradišniku v Logu, dostikrat na dežju, ker smo bili tedaj najvarnejši, tudi pri meni v kleti, iz katere bi lahko pobegnili skozi okno.
Imeli smo štiri celice, v katerih smo obravnavali in presoijaili skoraj vsako osebo iz Guštanja, še posebno politikarje drugih stranlk, talko socialpatriote, klerikalce, sokole in inemčurje ter ugotavljali, koliko bi nam lahko posamezniki škodovali oziroma koristili.
Tedaj sem bil v ilegali blagajnik, Kuhar finančni komisar. Težave ismo imeli s pridobivanjem denarja. Imeli smo celico za rdečo pomoč19, celico za tiskovni skilad, nabiralne pole smo imeli na vseh straneh.
Prišle iso državne in občinske volitve, ko smo bili izvoljeni v občinski odbor. Ustrašili ali bali se nismo nikogar, čeravno smo bili majhna skupina, nasprotniki pa močni. Ti so nam metali pod noge razna polena, blatili so Sovjetsko Rusijo in našo partijo. Zato smo tedaj tako (vneto) agitirali, da se nam je v glavah motilo. Sklenili smo namreč, da moramo zmagati!
Okoli maja 1925 je prišel k meni Stelcer in povedal, da čaka v logu sedem Bolgarov, Iki jih moram spraviti preko meje. Takoj sem šel ponje, da bi jih ne izsledili pazniki. Krenili smo proti Holmcu. Okoli devete ure smo bili na meji. Se nikoli nisem imel težav s tem delom. Toda tokrat je skočil izpod grma graničar, in ker je grozil, da bo streljal, srno dvignili roke. Drugega izhoda ni bilo. Odvedel nas je na postajo graničarjev. Ko so vse preiškali, so Bolgari priznali, kdo so. Mene niso preiskali, tudi vprašali niso za moje ime, pač pa sem videl graničarja, iki je ogledoval fotografije ,in pogledal name. Ko se je razburjenje pomirilo, so Bolgari povedali, da so študentje in da gredo k emigrantom na Dunaj, da bi prišli v višje šole v Avstriji. Tedaj je komandir jugoslovanskih graničarjev poklical avstrijskega komisarja straže in vprašal, če dovoli Bolgarom prehod čez mejo. Ko so pa ugotovili Avstrijci, da imajo Bolgari premalo denarja, so nas zaprli v stražarnico in drugo jutro odvedli na Prevalje. Tam sem bil najprej zaslišan jaz od sreskega načelnika Koropca. Ko sem pristopil k njegovi mizi, me je nahrulil: »VI ste tisti slavni elementi, vi pa Kuhar in Wankmulier Franjo!« Vprašal me je, kako sem prišel do misli prepeljati te osebe preko meje. Odgovoril sem, da sem imel slučajno opravek in pot na Holmcu, da -smo prišli -skupaj na Prevaljah, .kjer so me prosili za uslugo, naj jim pokažem pot, ker da imajo dovoljenje za Avstrijo. Zato sem šel z njimi in jim pokazal mejo pri Kralju, kjer nas je zasačil graničar. Sreski načelnik me je 'vprašal, če ne tiči resnica kje drugje. Vprašal me je, kje imam še ostalih 32 Makedoncev. Za te nisem jaz ničesar vedel.
Slučajno je bila tedaj oropana v Osijeku banka in blagajna neke tovarne za milijon in pol dinarjev, bili pa .so tedaj tudi drugi politični primeri. No, potem so brneli telefoni na vse strani dm po treh dneh smo bili obsojeni vsak na tri mesece zapora.
Bolgare so poslali v Maribor, enega so spustili, pisal se je Kostov; njemu se je posrečilo prebiti se v Rusijo, kar sem zvedel čez leto dni.
Tudi jaz sem zaslužil tri mesece zapora, vendar sem vložil priziv, plačal 150 dinarjev kazni in prišel poceni skozi to smolo.
Tačas .so bile tudi občinske volitve. Ker smo šli skupno s socialdemokrati, smo dobili večino. Prežihov Voranc je bil izvoljen za župana in ga sreski načelnik ni potrdil, zato smo izbrali Juga. Mi komunisti smo
Lovro Kuhar, ustanovitelj SDSJ 1. maja 1920 v Guštanju
hoteli napraviti v občini dosti koristnega, bilo pa je toliko ovir, da jih nismo mogli prekoračiti, zato stoji v naš -spomin samo ubožna hiša.
DRŽAVNI — SKOJEVSKI — KONGRES V GUŠTANJU LETA 1926
Ob koncu aprila 192 820 (pravilno 1926) je dobil Gradišnik Matija naročilo, da mora priskrbeti prostor in hrano za delegate, ker bo tu kongres Komunistične partije Jugoslavije21 (pravilno 3. kongres SKOJ) in da pride okoli 40 delegatov semkaj za tri dni. Jaz sem šel na Prevalje po salame, sir, sardine in makarone, Gradišnik je odšel v Dravograd po različen živež, neke stvari -sva kupila tudi v Guštanju v več trgovinah, -da 'bi ne bilo sumljivo.
Tedaj je bil deževen dan. Gradišnik mi je pravil, da so prišli (delegati) peš iz Dravograda, št. Janža in Slovenj ega Gradca, vsi mokri kakor vrane. Ko je bil tretji dan kongresa, je šel na sprehod v Kotlje naš stražmojster Fabjančič. Spotoma je prišel do Gradišnikovega mlina. Pri vežnih vratih ga je nepričakovano zagledala Gradišnikova žena im orožnik Fabjančič jo vpraša: »Kaj je novega? Ali imate tukaj kake komuniste?« Gradišnikova žena se je tako prestrašila, da mu ni dala nobenega odgovora, vendar jo je Fabjančič kot dober človek pomiril in jd dejal: »Jaz sem vam samo za špa-s tako rekel, saj ne iščem nikogar! Če imate kaj dobrega mošta, ker sem zelo žejen, bi ga rad popil!« Gradišni-
kova žena mu je hitro ponudila dobro malico in kongres j.e potekal dobro naprej.
Bilo je 32 delegatov, tudi naš Tito22 je bil med njimi, od nas (domačinov) je bil samo Kuhar Lovro ter višji predstavniki KPJ.
ZARADI PARTIJSKEGA KANALA IN LITERATURE NA ROBIJO
Prišel je 9. januar 1929. Kot občinski odborniki smo bili »ven vrženi« in ker nismo smeli delati legalno, smo pričeli .ilegalno. Imeli smo sestanke pri meni v kleti, po gozdovih, v deževju, pač .kakor je prišlo. (Oblasti) so postavile sedem .detektivov, ki so nas zasledovali in je imel vsak iizmed njih 500 dinarjev na mesec, prvi med 'njimi je dobival 1000 dinarjev. Ti so dobro vedeli za naše razmere. Mailo so se inas bali in malo si niso upali, vendar je judežev denar tem ljudem dišal (da so nas .zalezovali). Imeli so tudi samokrese proti nam komunistom. O tem sem se jaz prepričal, ko je imel Kuhar večj-i sestanek gori v Poilanovem gozdu, ko -sta se dva zraven »pritihotapila«. To je bilo proti koncu aprila 193028, ko se je zatem začela -tista zadeva Klopčiča v Ljubljani.
K -meni je prišel tedaj moški in mi sporočil, da leži zavoj letakov spodaj pri Gotovi elektrarni. Sporočil ml je natančen prostor. Ker pa mi je bil ta prostor znan, ta oseba pa sumljiva, nisem odšel po paket letakov.
Odšel pa je po letake Mezner Franjo in še danes ne vem, kakšni letaki so to- bili. Prišli so tuji detektivi in orožniki in pričeli aretacije. Najprej so lovili Kuharja, -toda on se jim jie zmuznil din pobegnil, enako srečo sta imela tudi Teršek24 in Zori,
Malo sem slutil, toda vsega le ne. 10. maja 1930 zjutraj ob 5. uri prideta Sebro-n in še en orožnik po mene. V imenu zakona o zaščiti države sta me aretirala ter odvedla na guštanj-sko ža-ndarmerijsko postajo. Tam so me uklenili, odvedli na postajo ter me z vlakom peljali v Maribor. Zraven se je peljal v drugem razredu tudi sreski- načelnik Koropec.
V Mariboru smo čakali dobre tri ure in nadaljevali nato pot v Ljubljano. V vlaku smo se pogovarjali. Dobro -se še spominjam, kako je Šebron hvalil Jugoslavijo in našo -svobodo, jaz pa sem mu rekel: »Svoboda je pri .nas za mrtve, za žive pa arest!« Naš dolgi vlak je bil močno nabit. Ko smo -se pripeljali na ljubljansko postajo in izstopili, -sta imela Sebron in orožnik težave, da smo se skozi gnečo prebili. Na Miklošičevi cesti sem zagledal veliko poslopje Okrožnega sodišča. Tamkaj so mi sneli verige, policija ,je naredila zapisnik, zatem pa so me odvedli v drugo nadstropje, v celico. Že po -dveh urah .so me premestili drugam, končno sem v d-ve-h dneh prišel že v .četrto celico.
Sesti -dan svojega tukajšnjega zapora zvečer okoli 9. ure zaslišim rožljanje verig, odpiranje in zapiranje vrat. Iz -moje celice sem .spoznal zna-ne gla-sove, a vendar se -nisem mogel prepričati, kdo je na hodniku. Zjutraj, ko smo dajali iz celic »Ikible«, zagledam Ra-sperta pri moji sosedni celici, ki me je pričel z rameni vpraševati, kaj bo. Povedal mi je, da je bilo v Guštanju mnogo iljudi aretiranih, da so -sn-oči privedli vse semkaj na sodišče. Zatem je prišel paznik ter zaklenil vrata. Začel sem pre-
m-,
mišičje vati, tod o vse iz Guštanja je tukaj. Kmalu so odprli vrata, paznik po imenu Ravber, reče Mežnarju Francu: »Tudi ta je /burgermeister' iz Guštanja, daj mu kavo in Itoruh.« Nasmejali smo se, jaz sem si mislil svoje.
Popoldne smo prišli 'vsi skupaj, iker smo doibili a-restan-tovško obleko; tedaj sem zvedel, da je ta aretacija- narasla na 160 (oseb). Zaslišali so me na policiji, kjer sem se dobro »izgovoril«, toda pomagalo mi ni, ker so drugi napačno govorili. Bili pa smo premalo poučeni. Zraven so biti tudi talki, ki v našo partijo sploh niso spadali, o čemer sem se pozneje prepričal. Bili smo itudi vsi slikani in vzeli so nam prstne odtise. Polagoma so (mnogi) izginiti domov v Guštanj. Jaz in Mezner Franc sva ostala. V začetku decembra 1930 sta prišla ;iz glav-njače dr. Dušan Kermavner in inž. Dragotin Gustinčič.
Vsa preiskava je trajala devet mesecev. Medtem si je en komunist iz Lendave, po poklicu zidarski palir, iki je pri sodišču preveč Obremenil nekatere sodruge, končal življenje tako, da si je slamo iz blazine namašiil pod Obleko in se sežgal. Bil je v tretji celici od mene iv drugem nadstropju. To je bilo ponoči okoli pol 12. ure, Okoli 4. ure zjutraj je iv strašnih mukah umrl. Jaz sem bil tedaj v tisti celici, kjer sta že poprej dva robi j asa naredila samomor.
Tedaj nas je bilo iz Slovenije v zaporu 52 komunistov. Imeli -smo pravnika za zaščito države, po imenu Kaučiča. Izvedel sem, da so že bili nekateri zaslišani dvakrat, nekateri trikrat in celo večkrat, toda jaz nisem prišel na vrsto in čas je tekel v deseti mesec.
Nepričakovano so me poklicali že zjutraj ob 7. uri na zasliševanje, ki je trajalo do 8. ure zvečer in še drugo jiutro od 8. do 12. ure. Potem je bilo konec zasliševanja. (Preiskovalni) mi je kazal skice in slike, vendar jaz nisem imel o tem pojma. Državni komiidanti so ubili pred letom -dni enega našega tovariša (komunista) in našli pri njem v njegovem koledarju moj naslov. Kako je ta naslov prišel v njegov koledarček, mi je še danes uganka.
Preiskava je bila zaključena, ker ije že itak trajala deseti mesec. Pričeli smo se razburjati in izvedli gladovno stavko, ki pa je trajala le en dan. Tedaj so nas prišli mirit in napovedali kmalu sodbo in našo rešitev. Zares je prišel ta srečni dan. V marcu smo doibili zopet našo civilno obleko, toda čez osem -dni smo dobili nepričakovano (obvestilo), da (moramo) takoj pred najvišje sodišče v Beograd. Zopet so nam vklenili roke, povezali po tri skupaj in nas odvedli na vlak. Iz Ljubljane so nas odpeljali ob 9. uri zvečer, v Beograd pa smo prispeli zjutraj. Vlak je vozil naglo in obstal samo trikrat. V Beogradu so nas sortirali, ene na sodišče in ene na Adaci-ganlijo. Pol stražarjev je bilo vranglov-cev25, jako surova živina. Jaz sem prišel * na Adaciganlijo, kjer je že bilo nekaj političnih robijašev. Tamkaj sta bila dva italijanska špijona, eden je pa 'bil avstrijski oberlaj-tnant, ipo imenu Aiholcer iz Dravograda, potem en angleški špijon iz Ljubljane. Kakor mi je ta pripovedoval, je bil v tej aferi tudi angleški zunanji minister* Harison zapleten in vse te špijone so njihovi konzulati podpirali, zato so imeli
denarja kakor toče. Te ljudi so s konzulatov njihovih držav Obiskovali in tedaj sem videl razliko. Mi smo dobivali za hrano kilogram kruha na dan, drugega pa nič, vendar smo za denar lahko dobili, kar smo hoteli. Ko je nastopila povodenj, smo morali otOk zapustiti in so nas presolili na sodišče v mesto Beograd.
Začela se je sodba, ki je trajala 28 dni. Prvi dan so čitali zapisnik, ugotovili, da je (komunistična) stranka prepovedana, pač pa da stranka še živi in dela -in da so pra-vomočni in čez njih je samo (kralj in boig, drug nihče. To sodišče je imelo sedem porotnikov, predsednika in tri zapisnikarje. Kazali so nam revolverje, kemikalije. Od komunista Polanca iz Velenja so imeli v Beogradu vrata zajčjega hleva, na katerih so bila napisana imena. Predsednik sodišča ga je vprašal, od kod ta imena in Polanc je pojasnil, da so to imena njegovih zajcev. Bile so tudi štiri ženske obsojene z nami. Ko je bila sodba zaključena, so naznanili, kako -smo obsojeni.20
V-si -Skupaj -smo bili Obsojeni na 142 let zapora, Kuhar, Teršek, Zori, Klopčič ter še trije so bili (pobegnili) v inozemstvo, jaz pa sem bil Obsojen na 18 mesecev.
Ob razglasitvi obsodbe -se je dvignil neki hrvatsiki komunist, katerega so obsodili na štiri leta, ter zakričal proti predsedniku: »Zdaj nas vi sodite, ali prišel bo čas, ko bomo sodili mi vas!« Tedaj mu je predsednik sodišča odgovoril, da ga Ibo Obso-dil na deset let rob ije, če želi delati revolucijo.
Ko je bila sodba končana, so nas premestili v glavmjačo in po dveh dneh odpeljali v kazenski zavod Sremsko Mi-trovico. Povedal vam bi, (kaj je glavnjača! To je turška -beseda za konjske hleve in je itudi iz turških časov še preprosto -poslopje, v 'katerem sta le dve mali -sobi, čisti in brez postelj. Tukaj je prostor za robijaše, ki jih sodišče Obsodi za kazenski zavod, in da jih policija popiše in fotografira.
Potem pa s -transportom naprej v kazenski zavod. Tako je bilo tudi z nami. Spomnimo se, da ima glavnjača za nas komuniste žalostno zgodovino! Tu notri je policija mučila (naše (ljudi) na razne načine. Omenil bi -vam en itak mučilni patent, katerega je marsikateri komunist preskusil. Zvezali so mu -roke in noge na hrbtu skupaj in ga tepli z gumijevko po nogah, -da so »polmi« popokali, pri pretepanju pa je igral gramofon -»Leninov -marš« ali pa »Trodkijev marš«, ali pa »Ljubezen do bližnjega«, »Tretjo internacionalo«, nato pa -se je moral mučenik podpisati, -da ni bil pretepen •in ne siljen. Take znake so rn-i tovariši kazali. Marsikaterega komunista so tukaj ubili in ga vrgli v Donavo ali Savo. Tako so ubili našega Stanka27. BiH je Slovenec in prostovoljec iz prve svetovne vojne, namreč iz ruskega ujetništva legionar za Jugoslavijo leta 1918. Bil je v borbah v Doberdobu kot nadporočnik, od njega- smo imeli komunisti komunistični pozdrav: »Delu čast in oblast!« Njegov morilec je bil tedaj komandir kazenskega zapora za politične robijaše Adaciga-nlije in je dal povelje za Okove tudi zame -leta 1931. Vmes je bilo tudi nekaj -surovih vranglovcev.
Ko -smo zapustili glavnjačo, -smo -dobili okove in odpeljali -so nas na -vlak za kazenski zavod Sremsko Mitrovico.
Ko smo prispeli v zavod, nas je pričakal podra-vnatelj in -nas pozdravil »Ov-dje Slo-
Ignac Teršek, drusi in zadnji sekretar okrožja »SEVER«
venac.« Naš komunist Jaka Žorga28 mu je odgovoril: »Tukaj -slovenska internacionala.« »Vrlo dobro!« (je odv-mil podravna-telj). (Zatem) so na-s popisali -in naredili seznam. (Vprašali so nas), kaj hočemo delati. Zatem so nas odvedli v kletne celice, kjer smo prenočevali na deskah. Naslednjega dne so -nas slikali in -dobili -smo legitimacije; moja je bila št. 442 dn jo še -imam danes hranjeno. Gledal -sem -visoki zid in mislil pri sebi, kakšna -trdnjava je vendar ta kazenski zavod. Videl sem vklenjene robijaše, ki so jim žvenketale verige na roki i-n na -nogi, kar je pač bila kazenska nagrada (režima) -zaradi- nepokorščine.
Drugi dan, ko so bili popisi gotovi, so nas 18 slovenskih komunistov razdelili med lopove, tatove in -roparje, ki so nam bili vsi sovražni. -Slišal -sem vzroke, zakaj sovražijo nas komuniste. Ako -se človek pregreši, ima fcra-lj vedno milost in usmiljenje in da ko-munistovsko Oblast s takimi ljudmi (skupaj)... (nečitljivo). Popisal bom par -takih lopovov.
Jaz sem prišel v delavnico za- izdelovanje pletenih košar. Tukaj -sem spoznal lopove. Za mojstra je bil pocestni -ropar po imenu Zivič, ki je bil -zaradi -umora Obsojen na 12 let, zaradi ropa pa -trikrat in je že pre sedel -v ječi 22 -let. Ker ima vsak svoje delo, -ima -tu-di za -vsak -del košare posebno izdelavo. Tako ime j-e -uči-1 delati dna za košare -morilec Stojkovič, član Carugove bande, ki je 'bil zvit kakor mačka in kača ...
Kakor pri -delu, tako smo bili tudi v velikih sobah, kjer inas je spalo 80 do 90 robijašev, pomešani mi, političn-i, -s kriminalci. Imeli pa -smo itudi organizacijo i-n komunistične celice, seveda samo tisti, ki smo bili zanesljivi, ter smo dobivali različne informacije od -zunaj. Bilo -je nas v kazenskem zavodu (zaprtih) 160 zaradi komunizma. Vedno smo imeli kak upor in nepokorščino. Enkrat -nismo hoteli v cer-
kev, drugič nismo hoteli v cerkvi poklekniti .im za naše -nepokorščine so prišle posebne kazni.
Tu sta ibila dva paznika, bivša ruska vramglovca. Eden 'je bil v carski Rusiji (kozaški kapetan, drugi pa ravnatelj svetovno znanega kazenskega zavoda Lublanke v Moskvi. Sedaj sta bila tukaj v Sremski Mitroviči navadna paznika. Nam, komunistom, sta bila jako naklonjena. Tiste naše paznike, ki so bili nam naklonjeni, so drugi (sovražili kot ibele vrane.
Naš odbor nam je dal na znanje in nas vprašal iza (nasvet, da bi 'dobili dovoljenje, po katerem bi mi politični robijaši bili skupaj. Vsi smo bili za to. Poslali smo tri delegate (k ravnatelju s tem predlogom, da ločijo nas komuniste od kriminalcev, da ne bo prišlo do tega, »da postane komunist lopov ali pa lopov komunist«. Ravnatelju je ibilo to po volji, in je odgovoril: »Kar hudič že ima', naj vrag vzame. Pa pojdite komunisti skupaj v solbe, kriminalci pa v svoje.«
Ko smo prišli komunisti skupaj, sem spoznal našega Sejiča, ki je vrgel leta 1920 bombo na kralja Aleksandra, ki ga je ranila v njegovem avtomobilu. Zato je bila tedaj komunistična partija odstranjena in potem tisti strogi zakon obznana. Za tisti zakon so se zavzele vse stranke, podpisali so se zanj soeialpatrioti, nacionaldi, klerikalci in drugi od veselja, da bodo komunisti1 izginili. Ta -zakon je tudi njim postal napoti, čeravno so zanj glasovali proti nam komunistom. Že leta 1930 in poprej so se1 lahko spomnili na pregovor: »Kdor komunistom jamo koplje, sam noter pade«. To jim je leta 1945 gotovo padlo v glavo. Spominjam se, kako smo mi pravi komunisti že zdavnaj preklinjali razne ljudske izdajalce, ki so jih drugi molili in častili.
Omenil bom primere, katere sem (doživel v 'kazenskem zavodu, Ikjer smo imeli tudi knjižnico, pač pa »na eni strani dovoljena, na drugi vzeta«. Naenkrat je odbor razglasil štrajk. Meni je Ibilo nerazumljivo, kako bi tu štrajkali. Kmalu so mi razložili, da bo to gladovna stavka na življenje in smrt, da se med stavko nič ne je in kdor bo od gladu umrl, ga bodo postavili na olkno, da bo gledal vem. To bodo naredili tisti, ki še bodo toliko pri moči! In tako se je zjutraj pričela gladovna stavka im mi smo hrano odklonili. Prišel je ravnatelj in vprašal, zakaj ne jemo. Odgovorili smo mu, da zato, ker so mam odvzeli knjige. Ravnatelj je odgovoril: »Pa poerkajte! Toliko desk še imamo, da bomo vas zabili in idite k vragu!« Odšel je. Interesantno je bilo, da je prišeil še tistega dne ob 12. uri šef ministrstva, ker je beograjsko Vreme poročalo en dan prej, da je pri mas politična gladovna stavka, to je v kazenskem zavodu v (Sremski) Mitroviči, kjer so postavili jetniki več zahtev. Dosegli smo 90% (zmago). Tudi hrana je bila zboljšana, ker so tudi komunisti prevzeli kuhinjo. Imeli smo tudi kolektiv in so nas premožni komunisti jako podpirali, saj so bili med nami trije milijonarji.
Bil je tudi en pop med nami, pa ne komunist, marveč goljuf, ki je ogoljufal patriarha in bil zato obsojen na osem mesecev.
Zanimivo je bilo, kako je hotel ta pop napraviti nas za vernike in še bolj zanimivo je bilo, ko je naš Ante Mladen začel
»biti nor«. Tedaj je pristopil k njemu pop s -svojim rožnim vencem ter začel moliti ob tovarišu in govoril: »Da bi mu vsaj mogli rešiti dušo, ako -trupla ne moremo!« Naš tovariš Dei-tsohbauer mu je rekel: »Tedaj pa vzemi -dušo in idi, kamor hočeš.«
Teda-j sem spoznal tudi adventiste, ki nočejo prijeti za orožje. Zato so bili kot rekruti obsojeni vsak na 10 let robije. Njihov cilj je -smešen in koristen za kapitaliste, saj imajo približno isto idejo kakor »biblforšerji« in njihov Jehova.
V naši 'sobi je bilo tudi pet Turkov, med njimi dva bega. Opazoval sem njihovo izobrazbo in kulturo. V 'tej- sobi so bili tudi radičevci, mačkovci in Paveličevi ljudje, hrvatski fašisti. Oni -se niso strinjali z na-
mi, mi pa ne z njimi. Tukaj -sem se prepričal, kako ije stari jugoslovanski režim in njegovo sodišče sodilo. Tukaj so -bili mladoletniki zavoljo kakih komunističnih letakov obsojeni na 'tri do štiri (leta robije, ki sploh ne razumejo socializma, še manj pa komunizma. Bili so Makedonci, ki jim sploh niso mogli dokazati, da so delali za partijo. Dobili -so -deset do dvanajst in več let, Iker so pri njih našli le -kako ime. Morilce in roparje so obsojali na 6 do 8 lat, goljufe, ki so si prisvojili milijone, pa na leto ali -dve. Večinoma je šla kazen po narodnosti navzdol. Najstrožja je bila za Makedonce in Bosance, milejša za Srbe, še milejša za Hrvate, za Jude, Nemce in Slovence.
Ko bi bili jaz Makedonec, bi gotovo bil Obsojen na 15 ilet robije, ako bi bil pa Hrvat, pa na pet ali šest let, no ker sem Slovenec, pa -sem dobil leto in pol j-eče. Prišla je -tudi amnestija, ker se je rodil kralju Aleksandru sin. Za nas politične ni bilo milosti, pač pa za roparje, tatove in goljufe, in to od enega do treh let znižanje zapora. Tudi izven zavoda nas niso smeli voditi- na delo; zopet so imeli prednost kriminalci. Na svobodo so pustili tedaj 84 robijašev, tudi tisti pravoslavni pop je šel zraven. V tisti -dobi, ko sem bil jaz v kazenskem zavodu, je poneveril blagajnik zavoda 800.000 dinarjev, denar je zapil, zaigral in sploh razkošno živel v treh letih. Kaj je bilo z -njim? Denarja zavod ni dobil nazaj, blagajnik je bil obsojen za poneverbo leto in pol, zatem pa so ga s kočijo pripeljali nazaj v -zavod.
To -je primer različne kazni od mladoletnega človeka, ki je -delil letake, da bi si zaslužil kruha, in prejel za to 3 -do 4 leta robije, blagajnik pa je dobil za krajo 800.000 dinarjev le leto in pol.
Še nekaj o našem komunistu Sejiču, atentatorju na Aleksandra. V prvi svetovni vojni je bil nadporočnik, po rodu Srb, ki je znal tri jezike, madžarsko, nemško in srbsko. V civilu je bil trgovski pomočnik in -imel tudi višje šole. V svetovni vojni je
prišel v rusko ujetništvo. Postal je legionar In dobro-voljec v bojih v Dobr-udži. Imel -je več odlikovanj-, eno -za hrabrost od kralja Petra I., 'ker pa je imel -socialistične ideje, ni napredoval. V času, ko je Komunistična partija bila v parlamentu, je stopil (v njene vrste).
Atentat na Aleksandra- je izvršil med parado na Vidov -dan leta 1920. Pridružil se -je zidarjem, ki so gradili hišo, in vrgel s -tretjega nadstropja na kraljev avtomobil bombo, ki je Aleksandra ranila. Parada je bila prekinjena, njega, Sejiča, pa so pomagali prijeti delavci, -s katerimi je skupaj de-lal. Kot pravi komunist se -je tudi pri sodbi hrabro držal in ni nikogar izdal. Trdil je, da 'je to storil na svojo roko. Njega so silno mučili im obsodili -na smrt na vešal-ih. Ker pa je imel veliko odlikovanj, so ga ta rešila smrti. Pomilostili so ga na doživljenjsko -robijo. Osem ilet j-e Ibil v okovih na -rokah im nogah. Potem so sprosill zanj pomilostitev na 20 let robije, tako da bi prišel leta 1940 na svobodo. Odkar sem ga jaz zapustil v kazenskem zavodu, ne vem kaj več o njem.
Dostilkra-t se -spominjam -skupne cerkve v kazenskem zavodu, polovica je bila za pravoslavne, polovica za rimokatolike, pod cerkvijo pa velika klet, polna dobrega starega vina. Tisto klat oskrbujejo -z -vinom a-dvenfistovski robijaši-, iker oni ne pijejo vina. Jaz sem se dostikrat zmuznil od naše »svete maše« in šel k pravoslavni maši, ki je prej minila, včasih pa -tudi dvakrat tako dolgo trajala kot -naša.
V cerkev smo morali hoditi. Ko sem bil pri- pravo-Slavni maši, -se mi je pridružil rObijaš, katerega nisem poznal. Pokazal mi j-e z roko im prsto-m na 'Sliko, ki prikazuje Kristusa, kako je vstal iz groba, njegove straže pa bežijo. Rekel mi je: »Vidiš druže, kako bežijo, tako bodo -tudi od nas bežali, dobro si zapomni!« Mislil sem si -svoj-e, da bo prišel ta čas, -toda kdaj? Čez o-sem dni sem zvedel, -da je ta človek Sejič.
Spoiznal -sem tudi najstarejšega robijaša in trikratnega morilca, ki je do tedaj (leta 1931) -bil v kazenskem zavodu 45 let, star 78 let, i-n je še moral sedeti 12 let. Spoznal sem -tudi človeka, ki je hotel umoriti ministra Pašiča, spoznal sem tudi tiste Jude, ki so poneverili poštne znamke -in kolake, jiih prodajali in ogulj-ufali državo za 5 -milijonov. Vsi trije so bili obsojeni na 6 let zapora, imeli pa -denar zakopan. Spoznal sem še druge lopove, im me je sram, da bi opisoval njihova -dejanja.
Leta 1931 je tista- gospodarska kri-za obiskala tudi nas robijaše. Do tedaj smo imeli vsi delo, -tako ikriminal-ci kakor politični robijaši. Odslej za mas politične ni bilo več dela.
Ako ije -hotel kdo izmed nas na delo, da bi čas hitreje potekel, je moral prositi za rapo-rt. Za nas je Ibilo ugodno, ker so bili med nami profesorji in doktorji, ki so imeli z nami šo-lo, seveda bolj skrivno, da ‘niso tega opazili pazniki. Omenil bi va-m, da -je bil naš (maršal) Tito -tedaj v kazenskem zavodu Lepoglavi, v zaporu je bil pet let, in to od lleta 1928.
Polagoma se je pričel bližati čas mojega odhoda iz kazenskega -zavoda, ča-s, ko bom zapustil -svoje tovariše, katerih je še ostalo 156. V celem zavodu je bilo vseh robijašev preko 1400. Nepričakovano se odpro vrata in paznik zakliče št. 442. Tedaj sem odgo-
varil: »Ja, jaz tukaj!« Legitimiral sem se mu in vzel slovo od tovarišev. Bilo mi je težko, iko sem jih zapuščal in odšel s paznikom v celico, v katero mora vsak, ki odhaja na svobodo. V tej celici sem prebil noč.
Spotoma mi je paznik rekel, naj se varujem te preklete hiše, toda jaz, ki na ta poziv nisem bil pripravljen, mu rečem: »Ja, ja, vsak naj dobro premisli o tej hiši!« Paznik je molčal, zaprl je vrata celice, jaz sem si pa mislil, naj ga vrag vzame.
tfletavsko-kmetski ti st.
Drugi dan zjutraj me je odvedel po civilno obleko. Tedaj se mi je pridružil tat, po rodu Hrvat, ki je bil že drugič v zavodu zaradi tatvine, Obsojen prvič na leto in pol, drugič pa na dve leti. Ilekel mi je: »Sto kilometrov daleč od tu sem doma in nimam denarja. Kako ti misliš? Jaz sem jim dolžan 200 dinarjev, ker sem pobegnil in prodal državne čevlje, pa so me zatem znova ujeli. Kako misliš ti, kaj bodo naredili z menoj?« Dejal sem mu, da je to za mene uganka, da bova videla, kako bo pri blagajni. Ko sva prišla do blagajne, sem čakal, da bi bil on prvi, in res so ga poklicali in mu rekli: »Kako boš odšel domov, ko nimaš denarja, imaš pa še 200 dinarjev dolga za čevlje.« Tedaj je poklical blagajnik ravnatelja in ta mu je dal nalog za prosto vožnjo in 10 din za kruh.
»Ta je pa dobra!« si mislim jaz. Ker imam sam denar, se bom peljal po svoji volji. Zatem smo odšli peš v Sremsko Mi-trovico na policijo. Tudi tu sem gledal na to, da bo tat prvi. Policist mu je pregledal dokumente, katere je paznik v kazenskem zavodu izročil. Na dokumente je pritisnil pečat in policist ga je nagnal: »Hajde k vragu, da zopet prideš!« Potem predložim dokumente tudi jaz. Policist je dejal: »Ja, ti si komunist, ti greš pa peršup!« »To imaš hudiča,« sem si mislil in mu rekel: »Jaz imam dovolj denarja, lahko si sam plačam vožnjo do doma. Poglejte, če ne verjamete! Če tatove 'Spuščate, ki še imajo dolgove, zakaj ne mene?« »To vas nič ne briga!« sem dobil odgovor. »Vi ste komunist in greste peršup!« Odgnali so me v zapor, kjer sem čakal do 9. ure zvečer. Do tedaj se je zibralo nas 16, dali so nam verige na roke in nas odgnali do kolodvora. Tam sem videl med civilisti tega tata, ki se mi je posmehoval, jaz pa sem nosil verige, oMe-njene okoli rok še devet dni od postaje do postaje, do Guštanja. Ko smo prispeli v Zagreb, me je tudi policija popisala in mi vzela prstne odtise. Opazil sem, kako so komuniste mučili in kako so se obnašali v zaporu robijaši, lopovi, iki so kradli nam drugim. Na postajah so prihajali eni zraven, drugi odhajali proč na drugo policijsko postajo. Med nas so prihajale tudi prostitutke in so napravili na nekaterih postajah celi bordel. Tako sem prišel do Celja; tu sem bil preko noči v nemarnih luknjah, v smradu in ušeh. Zjutraj me je poklical policist v pisarno. Tamkaj sem
zagledal strganega fanta in vprašal takoj policista, če gre ta fant tudi z nama. Odgovoril mi je, da ostane tukaj, da so ga našli nocoj. Zatem sem moral čakati v drugi sobi. Takoj sem mu rekel, da me zanima, ikaj je s tem najdenim fantom. »To ni nič novega,« mi je odvrnil policaj, »to je sedmi obrok neke družine, tri izmed njih smo že spravili nazaj ik staršem, za tri druge najdene pa sploh ne moremo ugotoviti, čigavi so, zato smo jih predali v Srca Jezusa špital. Takih zavrženih otrok je tukaj vedno več,« je končal policist.
Policist me je odpeljal na kolodvor in dobil od sprevodnika ikupe. Dal sem mu nekaj cigaret in sedela sva prav prijazno sama pri oknu. Tedaj je stopil v kupe duhovnik visoke postave in obračal oči na mene in tudi na policista. No, jaz mu takoj odstopim svoj ugodni prostor in mu rečem: »Izvolite, gospod župnik!« Ko se je začel vlak premikati, je začel duhovnik govoriti in politizirati. Ne vem, kaj si je mislili o meni. Dejal je: »Vsega je dovolj na svetu, vsega je bog dosti ustvaril, ljudje se grizejo zaradi tistih ministrov, ki držijo s kapitalisti.« Tedaj mi je šinila v glavo misel in vprašam duhovnika, če je res vsaka vlada in oblast od boga. On mi to pritrdi, jaz mu pa rečem: »No dobro, tedaj je pa tudi boljševiška!« Duhovnik se prestraši, vzdigne roke in reče: »Hej, ta je pa za psa!« Vprašam ga takoj, kako to, če je pa bog vsegamogočen. Duhovnik je postal rdeč kot kuhan rak, bil je v zadregi, zato je odgovoril: »Včasih tudi bog po strani pogleda!« Zatem mi je policist zapovedal molčati in naj ne žalim župnika. Ko je prispel vlak do druge postaje, se je duhovnik poslovil od policista in mu dal deset cigaret, zatem je prišel še do mene, mi dal roko in rekel: »Imate prav, ali pomagati si ne moremo!« Zatem je odšel.
Potem mi je rekel policist: »Jaz bi vas rad poslušal, ker pa je služba služba, bi bil lahko oni užaljen in bi me naznanil.«
Domov sem prišel dne 30. novembra 1931.
POVRATEK Z ROBIJE V GUŠTANJ IN BOJ ZA VSAKDANJI KRUII
Iz kazenskega zavoda v Sremski Mitroviči sem se vrnil domov 30. novembra 1931. Bil sem v zadregi, ker sem zgubil delo, denarja pa nisem imel. Bajta je bila potreb-
GUSIIO NKZAVISNK DfiUVU® SJRANKB UOOSLAVMi
na popravila, v konzumu se je še povečal dolg in dosti je bilo njih, ki so se mi posmehovali. Zraven tega sem dobil kazen pet let izgube državljanskih pravic. Le ena oseba je razumela moje težave, in to je bil Ivan Veršnik, ki je -dajal vsem kruha in moke, vsem ki so bili v zaporu, čeravno samo par mesecev. Tisti čas je bilo vsega dovolj, a vendar ne za vse. Odločil sem se in odšel k sreskemu načelniku Koropcu in ga prosil, da mi dovoli delo v tovarni. Bil je zelo prijazen ter mi postavljal
vprašanja tako hinavska, kot je bil on sam. Ko sem prišel k njemu v pisarno, mi, je ponudil istol. Prosil sem ga, da mi dovoli delati v tovarni, saj mi je ravnatelj Lor-bera-u odklonil -sprejem, dokler ne dovoli tega gospod sreski načelnik. Obljubil mi je, da bom dobil delo takoj v tovarni ali kje drugje. Meni je bilo vseeno, moral sem zaslužiti iza kruh za ženo in 80-letno mater. Tedaj je rekel sreski načelnik: »Vse je v iredu, le povejte, kje so komunisti, pa dobite delo in dober zaslužek.« Pa sem mu odgovoril: »Alko hočete imena komunistov; vlada je v Rusiji, v Nemčiji in Franciji so poslanci, kar se pa tiče Jugoslavije, so v zaporih, več pa ne vem!« Sreski načelnik je nadaljeval: »Od tukaj hočem vedeti!« Ker sem odgovoril, da tukaj nobenega ne poznam, me je zavrnil, da na -tak način ne bo dela za mene. Ko mi je zabrusili: »Idite v Rusijo k boljševikom!« -sem mu dejal: »Prosim, dajte mi dovoljenje, da smem prekoračiti mejo!« Gledal je pod miizo, potem pa nadaljeval: »Kako morete vi držati s takim režimom, ki prisilno odvzema staršem otroke in jih vzgaja po svoji ideji?« Odgovoril sem mu: '»Tukaj jih pa -starši sami proč mečejo.« Bistro me je pogledal, kako vendar to, pa sem mu povedal, da
lahko še danes vpraša policijo v Celju o tistem fantu, ki -so ga- ponoči našli in je bil sedmi otrok. Tri imajo v »Srca Jezusa špi-talu«, ker se -starši ne oglase, vsaj tako mi je pripovedoval policist, moj spremljevalec pred osmimi dnevi. Načelnik je molčal in gledal pod mizo. Zatem se je spomnil na cerkev -tam v Rusiji in j© pripovedoval: »Tam v Rusiji podirajo cerkve, -da bi verniki ne mogli hoditi -vanje in molita.« »Tudi to je mogoče,« mu jaz odgovorim, »res pa je tudi, da pri -nas v Jugoslaviji cerkva ne podiramo, pač pa izobraženci cerkve isami zapuščajo.« Sreski načelnik je zopet molčal in gledal -pod mizo. Zatem se je spomnil še na papeža in mi rekel: »Kar mi papež in kralj zapovesta, to je merodajno!« Končno mi je še obljubil, da bo govoril z Lorbera-uom v tovarni in -uredil, kar bo njemu mogoče. Jaz -sem ostal pri svoji zadnji volji, on pa pri kralju in papežu. Bil sem pod strogim nadzorstvom, ker je stanovat v sosednji hiši orožnik Duh, in itud-i drugih agentov ni manjkalo pod to- diktaturo.
Nekoč sem odšel do -sorodnikov na grad v Gu-štanj. Marsikateri moj prijatelj se me je izogibal, da bi ne bil sumljiv, ako foi govoril z menoj. Tudi moj svak, vrtnar pri grofu na Ravnah, Leš, mi je pripovedoval, da mu je Hrulbež grozil, da bo tudi njega spodil, če bo tega komunista (Ditingerja) zagledal tukaj.
Opisal vam bom le en primer o teh svetih grofih iz dolbe, še predno sem imel prepovedan dostop na grad. Moral sem do Leša, da bi mu nekaj naročil. Ko sem prišel na dvorišče, je bila -tamkaj zbrana vsa grofovska žlahta. Tam so bili Hrubež, gro-f Oto, stari grof in vsi drugi. Jaz jih poprej nisem v-i-del, -niti vedel, da so tukaj. Umak-
^ rnsmsasism:
GL.ASU.O »OJAONISTIČNK STKAHIt* JUGOM. A V M«,
niti se tudi nisem mogel, ker so me že zagledali. Brez pardona sem moral mimo njih. Zavedal sem se, da taka grofovska žlahta ne more gledati hudiča, toda vseeno si naj komunista tokrat ogledajo. Sel sem dalje in slišal besede HrUbeža: »Komunist, komunist!« Vsi obrazi so bili obrnjeni pnoti meni, 'tudi grofove hčerke. Odkril sem se, jih kulturno pozdravil in nadaljeval svojo ipot. Ko sem spet zaslišal šušlja-nije »komunist« in »Ditioger«, sem se Obrnil in radovedno pogledal vse obraze. Vsi so bili obrnjeni za menoj, videl sem Hru-beža, ki je s iprstom kazal grofu Otonu in njegovi sestri name. Tudi Rozman in šofer Dalas sta bila tedaj zraven pri avtomobilu.
Vse to mi je bilo zoprno in nadaljeval sem poit. Spomini! sem se na iruako revolucijo: »Danes veliki, jiutri mali!« in tudi tukaj vsi skupaj ne vemo, kaj bo prinesla bodočnost. Svak me je nahrulil, iker sem tprišel k njemu v času, ko so tukaj grofi. Povedal mi je, da mi je prepovedano prihajati semkaj. Zatrjeval sem mu, da itak ne bom ostal tam, da se bom takoj vrnil, čakal bom le, ida se spodaj, odstranijo grofi, ki bi me sicer videli še enkrat in gotovo pljuvali na mene.
Zares, ta bodočnost! Prej kot v desetih letih, v začetku avgusta 1941, sem bil z grofom skupaj v celovških zaporih, kar bom pozneje opisal! Zaradi službe sem se obrnil na več strani, iskal delo, toda vrata so bila povsod zaprta zaradi moje izgube državljanskih pravic. Slučajno so itaikrat v Guštanju iskali cestarja. Prijavilo se nas je pet. Jaz sem imel najbolj urejena zakonska potrdila in so me z največjo težavo vendar sprejeli rna delo, čeravno je tudi moj prijatelj, občinski odbornik, nasprotoval, da bi pometal ceste človek, ki je izgubil državljanske pravice.
Delo sem prevzel 30. maja 1934 in prejemal kot občinski cestar 500 din mesečno; seveda so od te vsote bili razni odtegljaji. V tisti dobi je bila kriza, ko kmetje niso mogli plačevati davka, pa tudi obrtniki niso mogli spraviti dovolj denarja v te namene. Zato so se vrstili rubeži. Marsikdo je občutil tiste čase od leta 1930 do 1938. Tudi jaz nisem mogel nasititi davčne uprave na Prevaljah in mi je kar sama odvzemala od mojega malega zaslužka ostali dolg. Zaradi moje siromašne bajte mislim, da so marsikomu v spominu tista relkviriranja. Ko sem nekoč popravljal cesto zadaj za Ringovo gostilno, je prišel Hartman in mi sporočil povelje župana, naj odidem takoj s financarjem do kmeta Lešnika po kravo, ki je zaplenjena, ker ni plačal davka. Ustrašil sem se tega ukaza, da me je pričela kar boleti noga! Izgovarjal sem se, da nimam časa, da za to nisem sposoben. Vprašal sem ga, zakaj ne gre on, ki je policaj. Nič ni pomagalo, iti bi moral jaz. Bil sem v veliki zadregi, med tremi ognji. Naredil sem se takoj »krum-pastega«, misleč da bo kaj pomagalo pri financarjih, ki sta že čakala pri občinskih vratih. Zaklicali so mi: »Takoj vzemi vrv, gremo takoj, ker čas hiti!« »Ne morem hoditi, ker sem se ponesrečil!« sem jima odgovoril. »Moramo dobiti koga drugega, magari ga jaz plačam.« In financar je pristal na to. Sel sem iskat človeka, na trgu je bilo dosti ljudi, ki so opazovali in poslušali ta »financarski teater«. Tedaj je
prišel slučajno mimo Pongrac Gustl in mu povem, da (bo dobro plačan, če foo šel s fiinancarji do kmeta po ovco, ki jo bodo kupili za svojo veselico, saj odhajata dva financarja, dva pa prihajata. Ker ni imel dela in da bi zaslužil kak dinar, je vabilo sprejel. Meni se je srce ohladilo iz zadrege. Vedel sem, da bo takih primerov še več, zato sem šel naslednjega dne k županu ter mu razložil svoje 'mnenje, da se ne strinjam s takimi nalogami. Obljubil mi je, da me v bodoče ne bodo na tak način
Anton Metarnik, gozdar z Raven, delegat na vukovarskem kongresu
zaposlili z delom. Marsikateri kmet se je lahko prepričal, da nismo komunisti njihovi sovražniki, temveč tovariši!
Spominjam se leta 1932, ko so aretirali Ivana Kokalja29. Na sumu so ga imeli, ali prave osnove niso mogli najti. K meni je prišel večkrat Cikulnik, pa tudi K., in me povpraševal o vseh, ki so ijih imeli na sumu. Obljubljali so mi pomoč do zaslužka. Imel sem dve hišni preiskavi. Ničesar mi ni bilo znanega. Samo ito sem zvedel od njih, da iščejo note, ki jih rabijo godbeniki in da jih je neka oseba oddala pri neki hiši. Šlo je za paket, ki ga je šofer Legner pripeljal z avtomobilom (s Pliberka) za godbo v Guštanju Ivanu Kokalju, češ da so v paketu note. Legner je ta paket odnesel k orožnikom (v zavitku je bila partijska literatura).
To je (bilo okoli meseca maja leta 1932, ko je bil mobiliziran ves orožniški aparat, tudi župan Jamšek in detektiv Cikulnik, v i»formarš« proti Lampretu tja gor v hrib. Toda naš tovariš Kokalj Ivan je imel srečo in se jim je za vedno zmuznil. Kakor je šel ta »formarš« z veseljem gori v hrib, tako se je vračal z jezo nazaj v dolino.
V jeseni leta 1945, ko sva se po 13 letih s Kokaljem zopet srečala, sem se spomnil na prejšnje čase, ko smo se mi skrivali in bežali, zdaj pa mi prihajamo in se oni skrivajo in bežijo. Tovariši, zapomnite si, da naš mlin melje počasi, toda gvišno!
Ko je začela umirati moja (izguba) državnih pravic, sem pričel iskati delo v tovarni. Odšel sem k sreskemu načelniku
Milaču, ki pa ni dovolil in me je odklonil. Zatem sem se obrnil do stražmojstra Marša. Kakor je bil strog njegov obraz, tako je bil tudi dober iv srcu. Odšel sem do ravnatelja Lorberaua in ga zaprosil za zopetno delo. Poudaril sem, da naj ve, da foom kmalu pridobil nazaj državljanske pravice. Pojasnil mi je, da mora za novo pridobljene pravice dobiti dokaz od oblasti, da se ne bo blamiral zaradi komunizma. Obljubil mi je, da me foo imel v evidenci in da me bo sprejel, če bo dobil dovoljenje od okrajnega načelnika Milača. Poslovil sem se.
Zatem sem premišljeval, kako bi vendar prišel skozi ta zaprta vrata. Zaslombe nisem imel nikjer, ugleda nikjer, sreče nikjer. Pa mi pride na misel, da imam doma lepo povojeno svinjsko pleče, in res, tisto mi je pomagalo, da sem konec maja 1937 dobil zopet delo v tovarni.
Čeravno je moja kazen o izgubi državljanskih pravic minila, hišnih preiskav pri meni ni bilo konec, bilo je kakor prejšnji čas do leta 1939, ko so prihajali orožniki v tovarno po mene, včasih pa so tudi izbrali več zanesljivih komunistov in jaz sem bil gotovo med njimi. Tudi leta 1938 sem še imel preiskave, pri eni sem bi! prisoten, pri drugi pa ne. Tudi nisem vedel zanjo. Dva orožnika sta prišla v livarno, straž-mojster me je poklical od dela ter me vprašal o delu tajne celice in navodilih, češ da mu je vse znano o njej in da ima za to dokaze. Jaz sem mu odgovoril, da imam dokaze, da (celice) ni!
Jaz sem zvedel o Hitlerjevi propagandi marsikaj od Ivana Legnerja. Na Prevaljah sem se sestal s poslancem Doberškom, ki mi je marsikaj razložil in govoril o usodi, ki se nam vsak dan bolj bliža. Premišljeval sem natančno ter prišel 'do zaključka, da ne pomaga nič narediti, ker pri nas ni bila okolica za to, namreč za Hitlerja! Torej počakajmo, da bomo videli, kako se bo sukalo sonce, ker foi v temoti Oba izgubila glave.
PRIHOD NACISTOV V GUSTANJ
V začetku aprila 1941 so začeli minirati mostove jugoslovanski pionirji, bučalo je, da se je tresla jeklarna. Tudi od Dravograda smo slišali detonacije, ker so jemali Slovo mostovi. Drugi dan smo zvedeli, da so prišli ob 11. uri dopdldne Nemci na Prevalje. Okoli 5. ure popoldne se je pripeljal nemški vojak z motorjem od železniške poštaje do Hadeja in se obrnil nazaj čez most. Okupator je limel prosto pot.
Drugi dan so bile nemške trupe v Guštanju. Prišla je tudi kuhinja, s katere so za propagando nudili brezplačni golaž kot Hitlerjevo dobroto, pač pa so meso in moko naropali v Jugoslaviji. Tudi mene so vabili na golaž. Ker nisem bil nikoli pni takšnih lačnih zraven, kakor je bil ta nemški kultuibund, zato pa tudi ne vem, kakšnega Okusa je bil kullturbumdovski golaž.
Živo se spominjam četrtega dne Okupacije, ko so razglasili, da mora vsak posestnik prijaviti družino in stanovalce. Popis je bil v osnovni šoli, kjer je bil za tolmača Peter Ring. Tamkaj so tudi vpraševali glede izvora naše narodnosti, da bi ugotovili, če je vmes kak Mojzes. Bila je to spoved o tem, kaj mislimo, kaj želimo, česa se zavedamo. Za menoj so stali Gar-ličjanski, Drvoidel in še več drugih. Vpra-
Gospodar Dulskega mlina Matija Gradišnik
šali so me, kaj sem, 'ik a j se zavedam, in jaz sem odgovoril: »Jaz sem internacionalni Slovenec.« Druigi Nemec mi 'je zatem dejiall: »Ali ibi vam bilo ljubše, aik-o ibi prišli oni od tam?« (Kazal je z roko proti Moskvi.) Odgovoril sem mu: »Tudi ne bi bil nasproti.« Kalkšen zapisnik so naredili o meni, mi ni znano.50 Kaj dobrega mi zavedni ne moremo pričakovati od okupatorja. Ko so me aretirali in sem bil na nemški orožniški postaji pri Hladeju, sem zagledal skozi okno svojega prijatelja Dr-vodela, ki je prišel mimo in me zagledal. Rekel sem mu: »Vidiš, Drvodel, tako je in kaj še bo?« On je zmajal z glavo in mi odgovoril: »Tako pa vsaj ne bo šlo!«
V čast okupatorjev je naredil Osijander gori na Pigelnu velik kres. Bila je velika manifestacija in šlo je tja gori vse, kar je imelo v Guštanju noge, več kakor 95 %> je šlo rade volje, tudi jaz sem se udeležil, toda ne rade ivolje, marveč da bi kaj slišal o novem redu. Slišal sem pa same švabške baharije in blatenje Jugoslavije, kar je trajalo do polnoči. Bližal se je 10. april in moram reči, da so tekmovali, kdo bo največ zmogel počastiti 'tega nesramnega Hitlerja, tega krvoloka. Jaz sem imel svojo bajto okrašeno samo s par smrekovimi vejami, zraven sem preklinjal Hitlerja in njegovo dekoracijo, saj je bila najslabša v vsem Guštanju. Velikansko navdušenje je naznanjalo velike Hitlerjeve zmage. Polom Poljske, Holandije, Francije, o Rusiji pa še tedaj ni bilo govora. Mislil sem sam pri sebi: »Res je, da ste veliko Skupaj polomili s pomočjo izdajalcev in je gotovo, da boste še več dosegli, ali zmagali ne boste nikdar.« Moje misli so se uresničile. Vojaki, s katerimi sem maja 1941 govoril, so menili, da je Hitler moderni komunist in da ustvarja za ves svet moderni komunizem, zato so tudi menili, da mora Stalin izginiti, da bo Hitler prevzel Rusijo in da borba za Rusijo ne bo težka. Trdili so, da Komunistična partija tamkaj nima simpatizerjev in da je Rdeča armada le za parado. Jaz sem odgovoril: »Na tak način je pa za vas in za Hitlerja prav dobro, tedaj se pa le takoj zaletite proti Moskvi.« Napad na Sovjetsko Rusijo se je uresničil, toda hi-tlerjancem so padale glave, izgubili so noge.
Spominjam se tistega velikega Zborovanja, ko je bila propaganda preko mikrofona. Ukazali so, da se moramo zhrati vsi pri lipi, kjer smo morali zapeti zahvalno pesem Hitlerju na njegovo čast in hvalo,
ker je nas Korošce rešil srbskega jarma. Tedaj sem zagledal tistega itajnega policista Wankmuller|j(a, kako je vlekel harmonike, Brložnik pa je napenjal svoj »krof« in jodlal za Hitlerja.
Stali smo trije v skupini- V tem ozračju sem rekel, da mi je v želodcu slabo in da grem domov. Tudi tovariša sta mi rekla, da jima je slabo in skupno smo odšli.
Ze drugi dan me je vprašal Legner, če vem, kateri so šli najprej domov. Pa sem mu rekel: »Naredite 'tako, da bodo ljudje rade volje čakali in se zanimali!« Dobil sem odgovor: »Bomo pa komuniste ven išklopfali, tedaj' se bodo pa zanimali!« In talko se 'je tudi začelo. Izginila je stara Jugoslavija, dobili smo Hitlerjevo metlo, za katero so naši izdajalci rade volje prijeli. Govorili so vsi nemško, tudi taki, ki nemškega jezika niso znali.
j
Pripomba: Ivan Ditinger je bil kmalu zatem zaradi svojih političnih nazorov in gori navedene izjave odveden v nemško taborišče, kjer je ostal vso vojno dobo v Dachauu.
PRIPOMBE
1 Ivan Ditinger (v dokumentih Dietinger), guštanjski fužinar, rojen 16. decembra 1883 v Hrenovi bajti pri Šentjanžu, stanujoč v Guštanju št. 41, umrl 1. decembra 1949 na Ravnah.
2 Naziv srbskih upornikov v ilegali med balkansko -vojno, pozneje proti avstroogrske-mu Okupatorju.
3 Ditinger imenuje Lovra Kuharja kot Prežihovega Lorenca. Ta se je vrnil konec februarja 1919 iz italijanskega ujetništva, spočetka je tesaril in si tako služil vsakdanji kruh.
4 Lovro Kuhar se je »napil komunističnih bacilov« v italijanskem ujetništvu, kjer se je osebno seznanil s socialističnim pisateljem Laza-rinijem, ki mu je posredoval tudi knjige Trockega, Lenina. (Glej Prežihov zbornik, str. 167!)
Tačas, to je aprila 1919, je bil že tudi ustanovni kongres Socialistične delavske stranke Jugoslavije — komunistov v Beogradu.
5 Marcel Zor,ga-, strojevodja iz Ljubljane, eden prvih slovenskih komunistov, ki je bil po ustanovitvi slovenske komunistične stranke 11. aprila 1920 član pokrajinskega vodstva KS J za Slovenijo.
6 Tudi Viktor Koleša, kovinar, je postal kot eden prvih slovenskih komunistov član pokrajinskega vodstva KSJ za Slovenijo.
7 Mišljen je Kefrov ali Dulski mlin, kjer je stanoval Matija Gradišnik, nekdaj občina Kotlje, danes katastralna občina Ravne na Koroškem.
8 Lovro Kuhar je dobil službo v pisarni jeklarne na Ravnah 9. oktobra 1919, kjer je postal kmalu zatem računovodja bratovske skladnice. V tisti dobi se je dokončno priključil delavskemu gibanju (glej Prežihov zbornik, str. 167).
0 KSJ, pravilno SDSJ-k, je bila ustanovljena od 19. do 23. aprila 1919 v Beogradu, njen sestavni del za Slovenijo komaj 11. aprila 1920 (DSSS). Zato je Lovro Kuhar po Ditinger je vih podatkih zares vpisoval vnaprej člane v komunistično stranko, ki je bila tedaj zakonsko dovoljena ali legalna in so delegati zastopali v Ljubljani na ustanovnem kongresu že 12.000 vpisanih članov, pristašev III. internacionale.
10 Partija je vodila tudi strokovne organizacije delavcev, ki so predstavljale moč proletariata v vsalkem -kraju.
11 Stranka socialdemokratov, iz katere so Ditin-gerja črtali, -ni bila nikdar revolucionarna niti sposobna ustvariti socialistične republike in je ostala na pozicijah II. internacionale.
12 Kanal preko meje na Holmcu, ki ga Ditinger tukaj omenja, spada v dobo po ob-znani in v dobo po sprejetju zakona o zaščiti države, kar dokazujejo tudi ohranjeni policijski dokumenti.
13 Slovensko glasilo KSJ »Rdeči prapor« z dne 24. novembra 1920 je pozvalo proletariat Slovenije na volitve s temi besedami: »Slovenski narod, vstani kot en mož in glasuj v nedeljo za delavsko-kimečko državo, za de-lavskonkmečko republiko, za sovjetsko Jugoslavijo!« Ker omenja- Ditinger kralja, ki je ostal, čeravno ga nismo potrebovali, je jasno, da se je izrekel za socialistično republiko. Pri teh volitvah so dobili komunisti le 19 glasov v Guštanju, v okraju z Marenbergom 59 -glasov, ker je -bilo -vse za SDS.
14 Atentat (neuspešni) na regenta Aleksandra je bil na Vidov dan, 28. junija 1921, ko so sprejeli ustavo nove kraljevine Srbov, Hrvatov, Slovencev; atentator je bil delavec Spa-soje Stejič.
15 »Srp i čeikič« je začel izhajati kot ilegalno glasilo KSJ 1926, -zato je tukaj Ditingerjeva spominska zmota.
16 Zaprti so bili od 3. do 9. novembra 1923 v Mariboru.
17 Emeriik Stelcer, rojen 25. septembra 1898 pri Sv. Jakobu pri Celovcu, ključavničar v Guštanju, pristojen v Vuzenici; glej sodni postopek Državnega pravdništva Maribor od
4.	decembra 1923 v zgodovinskem arhivu CK ZKS.
18 Franc Wankmuller, rojen 28. avgusta 1902 v Vuzenici, tja pristojen, ključavničar v Kamniku (predtem v jeklarni Guštanj), sadni postopek Državnega pravobranilstva Ma-
Praznovanje 1. maja v Črni okoli leta 1925
ribor od 16. olktobra 192:3 ohranjen v zgodovinskem arhivu CK ZKS.
19 Rcteča poimoč, mednarodna proletarska organizacija, ki je obstajala tudi na Ravnah i;n zbirala sredstva za socialno šibke člane partije, za komuniste v ilegali ter za družine zaprtih.
20 Spominska zmota Ivana Ditingerja! Pravilno: 17. do 20. junija 1926.
21 pravilno: III. kongres SKOJ — Zveze komunistične mladine Jugoslavije.
22 Med delegati ni bilo Tita, kot to omenja Ditinger, pač pa je zastopal CK ZKS Sima Markovič.
Pojasnila k pripombam 19, 20, 21:
2e na III. kongresu KSJ maja 1926 na Dunaju so ocenili in nakazali delo KSJ za naprej, sprejeli sklepe o nacionalnem, 'kmečkem in sindikalnem vprašanju, ocenili so tudi do-takratino delo SKOJ ter sklenili, da mora čimprej biti tudi III. kongres Zveze komunistične mladine. Ker je partijsko organizacijo iz Guištanja zastopal na Dunaju Lovro Kuhar in ker je ta organizacija talko prikrito vodila preko mej-e vse delegate iz Jugoslavije, je prisotni sekretar SKOJ Zlatko Šnajder predlagal, naj bo III. kongres SKOJ v Gu-štanju, kar je Lovro Kuhar dovolil in obljubil vso potrebno organizacijo. III. kongres SKOJ, ki je bil junija 1926 v Dulskem mlinu pri Gu-štanju, predstavlja konsolidacijo SKOJ. Postavili so izahteve, da se morajo končati prepiri obeh frakcij v vrhu KSJ. Kongresa se je udeležilo 32 predstavnikov SKOJ iz vseh delov Jugoslavije in ga je vodil takratni sekretar SKOJ Zlatko Šnajder. Prisotni so bili še Mijo Oreški, Janko Mišič in Josip Ko-lumbo, trije poznejši sekretarji SKOJ, ki jih je policija vse pomorila. Vsi navedeni so bili na tem kongresu izvoljeni v novi CK SKOJ. Milan Gorkič je tu zastopal KIM — komunistično mladinsko internacionalo, slovensko vodstvo pa France Klopčič. Od ravenskih komunistov je bil navzoč edino Lovro Kuhar.
23 2e 17. marca in še posebno 28. aprila 1930 je javila banska uprava vsem sreskim načelnikom, naj preprečijo širjenje brošure Resnica o fašističnem režimu ,v Jugoslaviji, zatem pa vest, da tiskajo na Dunaju trideset tisoč primerkov komunističnih brošur in letakov za
Težnja ,k večji učinkovitosti na vseh področjih človeškega delovanja saga daleč nazaj v zgodovino. Posebno v zadnjih 200 letih je -razvoj industrije povzročil izreden napredek teoirije. Vsaki akciji je prej nujno potreben neki miselni proces. Posebno razvoj masovne proizvodnje je zahteval tudi večjo intenzivnost miselnih procesov, ki so s tem v zvezi — to je razvoj 'teoretičnih osnov proizvodnje in tehnologije. Nove iznajdbe so bile vedno pogostnejše. Razvoj tehnologije in delovnih procesov je zahteval vedno boljše planirane raziskave. Pri vseh raziskavah in pri razvojnem delu so vedno bolj pridobivale pomen povratne informacije iz praktičnih izkušenj.
V prvem obdobju industrijske revolucije okrog -leta 1960 je razvoj .logičnega mišljenja v povezavi s praktičnimi izkušnjami omogočil hiter napredek proizvodnih naprav, medtem ko ije tehnično raziskovanje dalo številne nove materiale. V drugem Obdobju tega revolucionarnega razvoja industrije so se same od sebe pokazale možnosti zmanjšanja proizvodnih stroškov.
Prav to pa je postalo odločilnega pomena
Jugoslavijo, iki jih bodo komunisti pretihotapili iz Aibiswald'a v Dravsko dolino.
24 Ignac Teršak, kovinar iz Guštanja, drugi in zadnji sekretar okrožnega komiteja KSJ Sever, leta 1930 emigriral v SZ.
25 Naziv po ruskem generalu, tki je bil po oktobrski revoluciji vodja belih čet.
26 26. marca 19311 je bila v Beogradu razglašena obsodba proti petintridesetim slovenskim komunistom, ki' so bili po časopisni vesti obsojeni skupno na 142 let zapora, in sicer naši znanci Franc Mesner 10 mesecev strogega zapora, Josip Poljanec 1 leto robije, Ivan Ditinger 18 mesecev robije, Josip Kraiger 5 let robije, Lovro Kuhar 6 let robije (bil v emigraciji), Ignac Teršek 7 let robije (v emigraciji), Franc Wainkmuller 7 let .robije, Franc Plankl 9 let robije, in Franc Klopčič 18 let (v odsotnosti).
27 Stanlko = Franjo Vulč = Vlado, ubit od policije v Beogradu leta 19.26, ker je bil organizator in .komandant proletarskih akcijskih čet v Sloveniji in avtor pozdrava: »Delu čast in oblast.« Velikosrbska buržoazija je namreč ustanovila za boj proti prepovedani KSJ organizacijo jugoslovanskih nacionalistov, krajše orjuna in njej nasproti je partija postavila leta 1923 delavske akcijske čete za vojaško formacijo slovenskega delavstva proti fašistični orjuni.
28 Jaka Zor,ga, strojevodja iz Ljubljane, izdajatelj in urednik Baklje ter organizator partije na Slovenškam, ustreljen od Nemcev 1942.
29 Ivan Kokalj se je vrnil z odsluženja vojaškega .roka junija 1931 v domači kraj Ravne na Koroškem in tedaj je komunistična celica Obnovila .delo. Ko je prišel proti ikoncu leta iz Sremske Mitroviče Ivan Ditinger, je Kokalj povezal tudi njega, Šatra in Jastrebnika ter ustanovil celico v tovarni jekla ter na .gradu. Prenos tiska iz Celovca je prevzel Kokalj, ki pa je bil 13. aprila 193.2 aretiran, vendar je orožnikom srečno pobegnil preko meje.
30 V zaporno 'knjigo nacističnega taborišča Begunje so Nemci vpisali karakteristiko priporniku Ivanu Ditingerju (zap. št. 406 z dne 26. avgusta 1941): tovarniški delavec, komunist. Iz ohranjenega arhiva v republiškem sekretariatu SRS je razvidno, da je gestapo že do 19. aprila 1941 opredelil vse prebivalstvo Guštanja v političnem in rasnem pogledu.
za obdržanje ugodnih ipozicij v hudi konkurenčni honbi. Pod tem vtisom se je industrijski! razvoj (boilj in ihoilj usmerjali k povečani mehanizaaijii in k vse večja zagotovitvi! ko-ntinuinno-sti v proizvodnji s pomočjo specializacije, delitve dela, standardizacije alii .tipizacije in 'koordinacije dela.
Naj večji .delež pri industrijskem raavoju na tem področju pripada ameriški industriji. V Združenih državah so že od samega zače-tka industrijskega razvoja smatrali za najpomembnejše imetode prihranka dela, seveda predvsem zaradi razmeroma visokih plač ameriških delavcev. Postopoma je postalo jasno, da napredka in visokega standarda za vse ni mogoče doseči z močnejšim vezanjem vsakega posameznika v .proizvodni .proces. Pokazale so se potrebe po taki organizaciji proizvodnje, ki zagotavlja ali pa vsaj omogoča volumen proizvodnje na delovno uro zaposlenega. Samo na ta način je postalo postopoma mogoče sproščanje delavca od .nevzdržnih naporov, v katere je bil prisiljen v prvi fazi industrijskega razvoja.
Večja proizvodnja zahteva večjo prodajo
Tehnični in ekonomski -napredek v prvi polovici tega stoletja je bil ta-ko pomemben, da je zahteval posebno pozornost pri razvijanju novih metod prodaje proizvedenih izdelkov.
Potrebna je ibi-la kontinuirana proizvodnja z zadovoljivim obsegom in visokim ekonomskim nivojem proizvodnih naprav. Vse to je vedno v zvezi z obsežnim investiranjem. Vsak produkt naj bi se izdeloval v zadovoljivo velikih serijah z namenom, da bi se povečala proizvodnja na delovno uro .zaposlenega do take mere, da bi vplivala na znižanje stroškov in cene kljub povišanju -plač. Intenzivne študije in analize tržišča so ikmalu privedle do zaključka, da je masovna proizvodnja mogoča le v zvezi z masovno potrošnjo. Zato moira cena padati proporcionalno s -porastom plač, če hočemo proizvajati in dajati produkte ina .tržišče v okiviru možnosti in (kupne moči potrošnikov.
S pomočjo -razvoja -metod kvantitativne in 'kvalitativne analize ter s študijem tržišča je postalo -postopoma .mogoče' z zadovoljivo gotovostjo določati obseg potencialnega tržišča za -določen -proizvod ter us.kla.jati zahteve z volumnom proizvodnje. Z naj večjo resnostjo in -natančnostjo je treba oceniti število in tip artiklov, ki jih bomo lahko prodali, preden se odločimo -za tveganje visokih investicij, ki -so potrebne za racionalno proizvodnjo. Raziskave tržišča so postopoma vodile k študiju različnih distribucijskih kanalov -z namenom, da bi se razvile maj-učinlkovitejše proizvodne metode. Ta ci-lj se da -doseči le z držanjem sk-upne proizvodnje in prodajnih stroškov na naj,nižjem možnem nivoju.
Pri -nadaljnjem širjenju tržišča se pojavljajo na različnih področjih še številni specifični -problemi-, koit -so reklama, publikacije, pakiranje, svetovalna služba, servisi -itd. Za dosego in ustvarjanje ugodnih pogojev -za raavoj masovne proizvodnje ter s tem v .zvezi za dosego visokih dobičkov pri nizkih prodajnih cenah mora proizvajalec bolj in 'bolj usmerjati svojo pozornost na tržišče. Le tak razvoj omogoča .-zniževanje cene ob istočasnem dviganju plač, pa -četudi v mnogih primerih stroški- distribucije -močno na-ra-stejo v odnosu do -celotnih stroškov.
Kvaliteto je treba zavestno upoštevati v proizvodnji pri nakupu in prodaji
Ob po-ve-čanju proizvodnje In posvečanju -ved-no večje pozornosti problemom prodaje v -tako povečanem 'Obsegu je postalo postopoma jasno, da -za uspešno osvajanje
Slika 1
Inž. Jože Rodič
Več in kvalitetnejše z modernimi sistemi kontrole kvalitete
Od več delovnih ur na zaposlenega do več dela na delovno uro zaposlenega
Nekontrdr*1# eii prtJoŽoa-stno st*x> konrrokran« proirvodrv«
V/toki ttroiki rtkkimacj ki popravit Ntzaetovotjttvo potro trnka
stalnega tržišča ni odločilni faktor le cena, ampak predvsem kvaliteta in kvalitetna zanesljivost izdelkov — zaupanje kupcev.
Pri 'takem razvoju prodajalec kmalu občuti vedno večjo moč potrošnika, ki postaja vedno »'težji« in vedno bolj kritičen. Prednost na tržišču si zagotovi tisti proizvajalec, ki se tega pravočasno in z vso resnostjo zaveda. V šaljivi obliki je poznano pravilo, da ima kupec vedno prav. Z ekonomsko tehničnim napredkom je to vse bolj res in v stanju blaginje, visokega standarda in pri pogojih ostre konkurenčne iborbe 'to sploh ni iveč šala. Reven človek je želel ali pa- zahteval le več, bogat in zahteven potrošnik pa išče predvsem to, kar j© iboljše.
Dobro situiran potrošnik ne vprašuje več le po ceni kot odločilnem faktorju za nakup. Lahko si privošči lUksu-s nakupa ikva-litetnejiših izdelkov, in če je potrebno, za to plača več.
V borbi za vzdrževanje konkurenčnosti in za razširitev tržišča, ki se pa ne sme pokvariti in sunkovito nasititi, poskuša proizvajalec z vso pozornostjo preverjati in čimbolj zmanjševati pritožbe svojih potrošnikov. Vse upravičene pritožbe mora upoštevati kot informacijo, ki omogoča in usmerja razvojno delo pri izboljševanju kvalitete. Mimogrede je t-raba omeniti, da poleg vsega navedenega produkti postajajo tudi bolj kompleksni in zahtevajo večj.o natančnost.
Posebne kvalitetne zahteve, predvsem zahteve po enakomernosti in zanesljivosti na zadovoljivem kvalitetnem nivoju postajajo pogoji kooperacijske industrijske proizvodnje, ko posamezne specializirane tovarne izdelujejo dele, ki se sestavljajo v drugi tovarni. Zagotovitev zanesljivosti dobre kvalitete zahteva poostritev kontrole in uvedbo povsem novih sistemov in metod v kontroli kvalitete.
Mnogo je torej različnih in zelo važnih razlogov, da proizvajalec z vsemi silami skrbi za kvaliteto in zanesljivost svojih produktov. Ta cilj povzroči mnogo vzročnih zvez: vsak proizvajalec je Obenem tudi potrošnik svojega dobavitelja surovin. Če hoče zagotoviti kvaliteto in zanesljivost svojih izdelkov, mora prav tako poostreno kontrolirati kvaliteto surovin, kar pomeni organizacijsko in strokovno ureditev vhodne kontrole. Surovine, polproduk-ti in gotovi proizvodi kooperantov so namreč osnova, na kateri gradimo kvaliteto svoje proizvodnje. Sistem kontrole mora biti tak, da zmanjšuje nepotrebne izgube, preprečuje popravila in nezadovoljstvo potrošnikov ter omogoča stimulacijo tržišča s popolnim zaupanjem potrošnikov.
V začetku je proizvajalec od časa do časa preverjal s preizkušanjem posamezne izdelke, pri čemer je po naključju jemal vzorce. S tem je želel le ugotavljati, če izdelki zadovoljujejo kvalitetne zahteve. Taka metoda seveda ne more dati zdravega poroštva kvalitete, in zanesljivosti. Pritožbe potrošnika pogosto povzročajo znatne stroške popravil in motnje v proizvodnji. Četudi pritožb pri takem sistemu ni, nastaja včasih velika škoda zaradi izgube naklonjenosti potrošnikov in zmanjševanja prodaje oziroma novih naročil. (Glej Sliko 1!)
V takem položaju je moral proizvajalec izbirati med nezadovoljstvom potrošnikov
100% - na končna kontrola
Moki stroiki kontrol« {metoda n vedno izvedljiva), n/ pritofb potrošnikov, raupan/e m nov«ra no st potrobkkov ne poda, prodaja se ne rmaffiuje
Slika 2
z vsemi dragimi posledicami in drago sto-procentino kontrolo (glej sliko 2).
Pri nekaterih panogah industrije in pri posameznih vrstah produktov predstavlja stoprocentna končna kontrola praktično edino možno obliko kontrole. Učinkovita stoprocentna končna kontrola, ki jasno loči dobre izdelke od defektnih, potrošnika popolnoma varuje pred sprejemanjem nezadovoljivih izdelkov. Seveda iima stoprocentna končna kontrola določene nepremostljive slabosti. Neuporabna je v primerih, ko preizkušanje specifičnih lastnosti zahteva porušitev oziroma uničenje izdelka. Ta metoda ima zelo resne slabe strani tudi v primerih, ko -končna kontrola ne zahteva porušitve izdelkov. Dejansko je stoprocentna končna kontrola v vsakem primeru zelo drag postopek, ke-r so 'izdelki že prešli vse faze izdelave, ki -so včasih zelo -drage. Tako >so izgube zaradi izmečka ali zavrnitve gotovih .izdelkov največkrat zelo pomembne. Ne -glede na te -ekonomske slabosti 'stoprocentn© končne kontrole ima ta -način tudi Slabosti tehnične narave. V praksi je bilo s številnimi izkušnjami dokazano, da ta način kontrole še zdaleč ne zagotavlja take brezhibnosti kvalitete, kakršno bi pričakovali. Kontrolorji, ki -morajo dan za -dnem ocenjevati kvaliteto iste vrste izdelkov, začno normalno kazati znake utrujenosti in postanejo '»slepi za napake«. Tako gre-do določeni lizdelki 'Skozi stoprocen-tno kontrolo kot dobri, čeprav imajo jasne napake in ne ustrezajo zahtevam.
Te -slabosti — posebno tiste, ki- so bile omenjene na začetku — lahko odstranjujemo s tem, da ne kontroliramo .le končnih izdelkov, ampak tudi polizdelke po določe-
100%-n« kootrote v knfrfrih proizvodnj*
POLJ1
Visoki ttroiki kontrole Prihranki pri stroških izdelave
Slika 3
nih važnih -vmesnih operacijah (glej sliko 3). Tudi pri tem načinu se povečujejo stroški kontrole, medtem ko se stroški izdelave zmanjšajo v tolikšni meri, da se celotna cena izdelka — to je cena za dobro kvaliteto odpremljenih izdelkov — večkrat po-
meimono zniza, ra-Ko naj m -se na prumer ulitki kontrolirali takoj -po litju lin ne šele takrat, ko so opravljene že vse faze rezanja, čiščenja, delne in celo končne obdelave.
Četudi uvedba stoprocentne medfazne kontrole po važnejših operacij ah poleg stoprocentne končne kontrole omogoča pomembne prihranke proizvodnih stroškov, še vedno ne predstavlja idea-lne rešitve zaradi visokih -stroškov kontrole.
V moderni proizvodnji omogoča le prehod od -stoprocentne na vzorčno kontrolo zadovoljivo rešitev nakazanega problema (glej sliko 4). Prava -vzorčna kontrola je daleč od naključnega priložnostnega preizkušanja lastnosti posameznih končnih izdelkov. O vzorčni kontroli lahko govorimo ile, -kadar število izdelkov sistematično izločimo dz proizvodnega procesa v sikladu z vnaprej določenim planom za preizkušanje kvalitete. Ta -metoda temelji na mate-
Kontrola z vzorčenjem v kritičnih točkah proizvodnja m povratna informacij*
^/hranki pri ttroiki/> kontrole, rmiof^e »tnoikov pri irmeiku. popravilih n rektomacijah
Slika 4
matičnih osnovah in tudi ukrepi, Iki so osnovani na takem načinu kontrole, morajo biti vnaprej specificiramii.
Sistem vzorčne kontrole sloni n-a dejstvu, da -za -spoznavanje -lastnosti danega proizvodnega procesa ni potrebno preizkusiti vsakega posameznega izdelka, ampak le določen — največkrat majhen — odstotek izdelkov iz te proizvodnje. To je podobno postopku, ki se uporablja za -ugotavljanje lastnosti lin razlik med .sortami rastlin ali vrstami živaili, ko se in se moramo zadovoljiti s -študijem določenega omejenega števila vzorcev — primerkov. Tako se res ne bi -mogli čuditi metodiki vzorčne kontrole v proizvodnih procesih, čeprav se na tem področju šele uvaja, ker se v biologiji uporablja uspešno že več desetletij. Vzorčni sistemi so prodrli v industrijo n-a osno-vi uvajanja -metod matematične statistike i«n danes si m-oderno -urejenega proizvodnega postopka oziroma modernega industrijskega podjetja hiti brez prvega miti brez drugega ni -mogoče več zamišljati.
Uporaba vzorčnih sistemov kontrole l-a-stnasti industrijskih izdelkov je popolnoma spremenila vlogo kontrole v 'tehnologiji od '»-sojenja in zdravljenja« kvalitete na ipravočasno reševanje in preventivne ukrepe. Klasična -kontrola je -imela predvsem varnostno funkcijo s preprečevanjem odpreme neustreznih izdelkov. Moderna vzorčna kontrola na osnovi metod -matematične statistike pa ima aktivno vlogo kot faza tehnološkega postopka, ki s signalizacijo in s pravočasnimi informacijami o 'kvaliteti izdelkov posredno 'daje osnovo izboljšanju tehnološkega procesa poleg svoje kontrolne Vloge. Informacije kontrole o kvaliteti izdelkov se morajo vsekakor
inooi
Kortroto z vzorč*v*r*«fl v kntiCrth	proizvodh*.	povrnite
■ofar m#ci* m tzDoljfcivf projtkt* ftonotottofa postopka
MKfOtftf* Z»>ftwy* »troStov kontni*, &iM>}ew>,* tmamim Ut alkom tzmtika, popravit m r*W<M*«e#
Slika 5
uporabljati za uvajanje 'sprememb in izboljšav v proizvodnem ipostapku (glej sliko 5). Dejansko vzorčna (kontrola, ki registrira vpliv določenih operacij iv postopku, služi kot orodje in vadilo pri urejanju im nastavljanju strojev, aparatur in drugih naprav, včasih pa tudi ljudi v taki obliki, da v redu opravijo proizvodne operacije. Informacija, ki ijo dolbimo iz delovne faze, služi kot tako imenovana povratna informacija iza samo delovno fazo, s čimer se preprečuje izdelava defektnih izdelkov. Prav s to tehniko povratnih informacij je kvalitetna (kontrola, (ki ije dolga leta imela le pasivno in razmeroma nepriljubljeno vlogo, prešla v obliko aktivne in res nujne potrebe tehnološke kontrole. Razvoj metod tako imenovane procesne kontrole v času od leta 1930 do 1950 ije v svetu predstavljal najvažnejši prispevek industrijskih statistikov k sistematičnemu dviganju kvalitete industrijskih izdelkov.
Omenjene povratne informacije kontrolnih podatkov za potrebe nastavljanja in prilagojevanja strojev ter naprav omogočajo', da ikar največ izvlečemo iz strojev, ki jih uporabljamo.
Seveda so primeri, kjer so ražlike med možnostmi stroja in zahtevano kvaliteto izdelka prevelike. V italkem primeru urejevanje ne zadošča. Rezultati kontrole služijo kot povratna informacija tisti fazi, ki je pred proizvodnjo', to je projektu tehnološkega postopka. Projekt mora biti v skladu z možnostmi proizvodnega postopka. V nasprotnem primeru je treba te mož-
nosti spremeniti z uvedlbo novih naprav ali pa s spremembo tehnološkega postopka, kar pa največkrat v kratkem času ni mogoče.
Priilagoijevanje kvalitetnih zahtev v fazi izdelave projekta z možnostmi realiziranja teh zahtev v proizvodnji določa možnosti projekta s kvalitetnega stališča. Izdelek, ki se na ta način vpelje v proizvodnjo, največkrat pokaže, da ni potrebna stoprocent-na končna kontrola, če so vzorčne kontrole po glavnih proizvodnih operacijah dbbro organizirane in če podatke iz kontrole uporabljamo za hitro, najboljše in tekoče urejanje proizvodnega postopka. Orientacija projekta na proizvodnjo je v modernem razvoju značilen način zagotavljanja kvalitete. Značilnost tega razvoja je v vseh vrstah industrije tvorba škupin — teamo.v — za kvaliteto, v katerih projektanti, tehniki in strokovnjaki iz kontrole sodelujejo na tak način, da se kvalitetne zahteve prilagajajo praktičnim pogojem v proizvodnji in obratno. V teh (kvalitetnih škupi-nah seveda sodelujejo tudi strokovnjaki iz raziskave tržišča, prodaje in svetovalne službe, 'ki prav tako s svojo vlogo vpliva-
(.ioBo
0
it ort*
porroro«
•rformoalj«
Slika 6 — načini organizacije kontrole; legenda k slikani 1—5
jo na projekt izdelka in tehnološkega postopka. Ti skrbijo najprej (in najbolj za to, da bo projekt usmerjen na uspešno prodajo. To ne pomeni samo malo ali nič pritožb potrošnika, ampak tudi, da bo pojav izdelka stimuliral prodajo s priznanjem kvalitete.
Kratkoročna poslovna politika sloni na komerciali, dolgoročna poslovna politika pa predvsem na kvaliteti in zadovoljstvu potrošnikov.
(Prirejeno po J. van Ettinger in J. Sittig: »More through quallity«)
Praktična poslovna psihologija
Knjiga »Praktična poslovna psihologija« avtorjev Donalda Lairda in Eleanore C. Laird je očividno plod drugih razmer, odraz drugačne kulture od naše. Zato pride delno do drugih nasprotij in problemov kot pri nas. Npr. za našo skupnost danes niso neposredno praktično zanimiva vprašanja odnosov med sindikatom in delodajalcem, med delavcem in lastnikom. Pri nas je relativno malo važno, kakšna je zunanja podoba žene nekoga, ki se hoče povzpeti na socialni lestvici. Oblačenje menda tudi ni postalo pretirano važno merilo o vrednosti človeka.
Kljub temu ipa se v knjigi obravnavajo problemi, ki so analogni in celo istovetni našim. Ostanejo še vedno problemi direktnih odnosov med človekom in njegovim delom ter med enakopravnimi sodelavci nasploh. Z osvobajanjem pritiska nepo-
srednih ekonomskih potreb pa postajajo nasprotno vsi odnosi med sodelavci, med ekonomskimi enotami, med sosedi itd. vse važnejši. Kratka obnova 7. in 8. poglavja omenjene (knjige, ki jo je izdalo NlP-Pa-norama Zagreb, prikazuje nekaj zanimivih momentov.
Način planiranja in organizacija dela
Alenka se je specializirala v obračunavanju prometnih stroškov in postala na tem področju najsposobnejša uslužbenka v podjetju. Kakor se je širil glas o njenih sposobnostih za računanje, je vse več ljudi uporabljalo njeno znanje. Vsak hip so jo zaradi posvetovanja pri delu prekinili. Zaradi tega je pri svojem delu zaostajala in postajala nervozna, Vzrok temu so bile seveda česte prekinitve. Prišla je do polovice
računa pa jo je prekinil telefon, nakar je morala začeti znova. Takšne prekinitve so drugim koristile, toda ona je postajala
živčna.
Njeno delo je postalo raztrgano. Bilo ga je treba zopet sestaviti, zato so za sosednjo mizo namestili daktilografko, katere delo ni zahtevalo velike koncentracije. Daktilo-grafka je bila odbojnih, odgovarjala je na telefonske pozive in dajala pojasnila, da bi tako zaščitila Alenko.
Če že moraš koga prekiniti, počakaj ugodnega trenutka, to je na odmor v njegovem delu, da odvrne pogled od dela, menja položaj, obrne list, zaključi telefonski pogovor ali na začetku oziroma na koncu dela.
Prekinitev, ki ni potrebna ali ne pride o pravem času, napada osebni učinek. Osebna tajnica poveča učinek nadrejenega prav s tem, da preprečuje prekinitve, dokler ne pride psihološki moment zanje.
Navajamo nekoliko psiholoških principov, da se raztrgano delo pretvori v dobro organizirano.
Grupiraj podobne zadolžitve
Podobne zadolžitve grupiraj tako, da svoje specializirano delo lahko dokončaš enkrat. Pregovor: »Kar lahko opraviš danes, ne prelagaj na jutri,« je nasproten temu principu. Če je naloga zadosti velika, npr. da traja eno uro, potem jo izvrši takoj, sicer počakaj, da se podobnih nalog nabere za eno uro dela.
Tajnica naj zbira diktate za eno uro tipkanja. Ko je vse prepisano, se zaporedoma vse korigira, daje v podpis, kuverti-ra itd., nato se šele prične drugo delo. Delaj eno vrsto posla, dokler ne končaš cele faze dela.
Menjaj naloge približno vsaki dve uri
Menjanje nalog zmanjšuje enoličnost in utrujenost. Neskončen priliv posla povzroča nemir. Ljudje delajo najbolje, če se delo .menja vsako uro ali dve. Če to ni možno, menjaj tempo dela. Za prvo uro dela določi vedno hiter tempo. Včasih so za izmenjavo tempa dela uporabljali glasbo. Po polurnem fokstrotu je sledilo pol ure tišine, nato pol ure valčka in zopet ura tišine. Če dela ni mogoče menjati (npr. delo na tekočem traku) menjaj položaj, talko da nekaj časa delaš sede in zopet stoje ali pa da se delo s sodelavci zamenjuje. Neprimerni sta obe skrajnosti, torej pomanjkanje sprememb kot tudi prepogoste spremembe pri delu. Čas menjave zavisi od narave dela in se določa izkustveno.
Menjaj težje in lažje naloge
Začni s težjo nalogo ali z delom, ki ga ne maraš. Gospodinja, ki ne pospravlja rada postelje, mora to najprej opraviti, da talko zmanjša občutek, da dela nekaj neprijetnega. Opravi najprej težji del naloge, da te ne muči več in ti ne visi nad glavo. To pravilo ima izjemo. Učenec mora začeti z lažjimi nalogami, ker mu to vliva zaupanje in samozavest.
Če opravljaš ves dan enako delo, si lahko pomagaš s spreminjanjem tempa. Za prvo uro si vedno določi hiter tempo dela, a za naslednjo počasnejši.
Planiraj etape dela
Delo je treba planirati, talko da obstajajo momenti, iko lahko občutimo, da smo nekaj naredili. Faze, pri katerih se bomo zaustavili, so posebno potrebne pri enostavnih delih, ki se stalno ponavljajo. Izdajanje nalogov za velike količine dela naenkrat povzroča živčnost. Ljudje si želijo sigurnost v zaposlitvi, toda ne morejo dati vsega od sebe, če so stalno soočeni z neskončnimi tokovi dela.
Posameznik bo bolje napredoval, ako si postavi jasne bližje cilje. Nekdo se npr. odloči, da ibo izboljšal svoj besedni zaklad, vendar tega nikoli ne doseže, ker je cilj meglen. Toda če si jasno določi svoj cilj, s tem da se bo dnevno naučil tri nove besede, bo napredoval, ker bo vsak dan lahko videl svoje (rezultate. Jasni cilji ali faze ustvarjajo »močno voljo«.
Izkoristi stopnje cilja
Ali delaš malo hitreje, preden nastopi prekinitev dela? Res? Potem je tvoje stopnjevanje k cilju v redu. Stopnjevanje cilja je občutek, ki ga doživljamo, ko se približujemo cilju.
Ali se vam je že dogodilo, da ste slišali zvonjenje telefona, ko ste pričakovali telefonski poziv? To je posledica bližajočega se cilja. Ta vpliva na stanje pričakovanja.
Ljudje so Učinkovitejši, kadar delajo z nekim določenim ciljem. Toda nerazumno visok cilj ali cilj, ki je predaleč v bodočnosti, ne deluje stimulativno. Ljudje delajo najbolje, če vedo, da bodo uspeli.
Vrednost podciljcv
Osebni učinek izboljšajo mnogi manjši cilji, ki se lahko dosežejo z dnevno aktivnostjo. Dobro je predvideti podcilje, ki se lahko ustvarijo vsako uro. Na dolgih potovanjih z avtomobilom se utrujenost lahko zmanjša, tako da se ne planirajo samo prevoženi kilometri dnevno, temveč tudi mnogi podcilji. Namesto da gledaš pred seboj 350 km, jih lahko vidiš samo 35 do naslednje občine. Ti podcilji omogočajo, da pogosteje ustvariš svoja pričakovanja, zato bo dolgo potovanje videti krajše.
Zanimivo, kako malenkosti postanejo stopnje do cilja. Pri monotonem delu čiščenja sladkorne repe so uporabili rumene zastavice, da bi dobili več stopenj cilja. Na vsakih 100 centov repe so zataknili po eno zastavico. Proizvodnja je narasla za 32 odstotkov. Delavci so čistili od zastavice do zastavice in tako ustvarili mnogo podciljev v delovnem dnevu.
Uporaba stopenj na sestankih in ob javnih govorih
»Prepričal me je v 15 minutah, toda izgubil me je, iker je govoril predolgo.« V govorih predstavlja stopnja cilja vrhunec. Ko je ta vrhunec dosežen, je čas, da se govor konča. Izurjeni govorniki nehajo govoriti, dokler .so poslušalci še vedino zainteresirani ali tedaj, ko so povedali glavno stvar. Če bi sedaj, Iko je ena od obeh stopenj dosežena, nadaljevali, bi naredili takšno napako, kot če bi pripravili novo delo tik pred koncem delovnega časa.
Pri vodenju sestabka ali govoru je koristno poslušalce aktivirati. To ustvarja v njih stopnje cilja. Slednje se doseže z
vprašanji, ki jih bodo vzpodbudila k samostojnemu .razmišljanju. Primeri iz vsakodnevnega življenja bodo v njih izzvali občutek, da so sami del tega, o čemer se razpravlja. Temu se pravi, z njimi se pogovarjati, namesto da jim govorimo. Ugotovljeno je, da razred, ki posluša predavatelja, delavec, ki posluša predstojnika, ali občinstvo, ki prisostvuje nekemu predavanju, doživlja resno preusmeritev pazljivosti približno vsakih 7 minut. Dober govornik bo ponovno pritegnil zanimanje s kakšno zgodbico, demonstracijo ali s tem, da bo naredil kaj neobičajnega vsakih 5 minut.
Oseba, ki se med govorom nekoliko premika, lažje obdrži pazljivost. Gestikuliraj in premikaj se več kot običajno! Živahni ljudje privlačijo in uspejo obdržati pozornost poslušalcev.
Tudi gledanje v oči .pomaga, da se obdrži pazljivost. Prodajalec gleda kupcu v oči in govori njemu in ne robi, ki jo prodaja. Izkušeni govorniki so govorili, da lažje obvladajo publiko, če nekaj časa gledajo enega poslušalca in mu govorijo ter nato drugega.
Posledice nedokončanega dela
Odstranjevanje od dela, ki ni dokončano, delavce moti. Nerazumljive reakcije delavcev nastanejo zaradi prekinitve nedokončanega dela. V neki tovarni avtomobilov so delavci lakirnice prekinili delo zato, ker so jih kontrolorji stalno prekinjali z zahtevo, naj popravljajo slabo prekrita mesta. Težava je bila odstranjena enostavno s tem, da je bil kontrolorju dodan strokovnjak za popravljanje napak. S tem delavce v lakirnici niso motili pri njihovem delu, ki je bilo motivirano s ciljem.
Pripravi si material, da ho manj iskanja
Kaže, da je bil novi trgovski potnik še kar sprejemljiv — toda kupci so izgubili
potrpljenje, dokler je lovil naročilnice v svoji torbi.
Poraba časa za iskanje je znamenje neučinkovitih delovnih navad. Dober delavec bo našel najprimernejše mesto za vsako delovno sredstvo in vedno ga bo imel tam, kjer mora biti.
Ob sprejemu novih delavcev zahteva izpraševalec od kandidata vžigalice ali svinčnik. To je praktični test — da se vidi ali kandidat ve, kje ima stvari, ali pa jih mora loviti po žepih.
Orodje in ostali pripomočki za delo naj bodo na določenem mestu vedno pripravljeni za uporabo. Ne smemo izgubljati časa z iskanjem. Kuhinja je primerno mesto za opazovanje, kako priprava pomaga učinku. Povprečni gospodinji je potrebno 1516 korakov za delo, ki bi se lahko opravilo samo s 131 koraki, če je pribor za kuhanje pravilno nameščen.
Dvojina oprema često predstavlja dobro investicijo, ako zmanjšuje čas iskanja. V hiši naj bo npr. krpa za čiščenje prahu v vsakem nadstropju. V pisarni postavimo na eno mesto špiičalmilke, slovar|j.e lin druga pomagala, a v večjih prostorih naj bo več teh sredstev. To predstavlja zmanjšanje časa iskanja.
Učinkoviti delavci hranijo predmete, ki jih stalno uporabljajo, vedno na istem mestu — kot gasilci škornje — na ta način se s sistematičnim nameščanjem orodja in opreme zmanjšujejo neproduktivni časi.
Učinkovita uporaba mišic — izpusti nepotrebno ponavljanje
Uslužbenci ne uporabljajo toliko energije, da bi se utrudili. Kljub temu pa se delavci, ki sedijo, utrudijo. Včasih občutijo utrujenost, ker imajo dolgočasno delo ali so potlačeni zaradi slabega uspeha ali pa moteni s prekinitvami.
Ta občutek utrujenosti, ko je energije dovolj, lahko izvira od neučinkovite uporabe mišic, npr. ko človek uporablja utrudljiv način dela, ki sicer ni težavno.
Energetsko vozlišče
Nepotrebno (ponavljanje gibov se lahk-o zmanjša tudi tako, da se delo planira v takšnem vrstnem redu, da ena faza vodi ik naslednji brez prelkinitve.
Ko je daktilografinji potrebna nova zaloga pisemskega papirja, lahko zmanjša nepotrebno gibanje, če bo istočasno nabavila tudi svežo zalogo ostalih potrebščin, katere bo morda ikmalu potrebovala.
Trgovski potnik bo zmanjšal nepotrebno ponavljanje gibov na itak način, da bo svoje obiske razvrstil tako, da bodo zahtevali najmanj časa, bencina in podplatov. Včasih, kadar so stranke, ki jih želi obiskati, med seboj oddaljene, se bo prej po telefonu najavil, preden krene na ipot.
Prekinitve često povzročajo ponavljanje, ki ni potrebno. Tajnica, ki išče neko telefonsko številko ali drug podatek v času, ko zazvoni telefon, bi marala najprej najti številko iin jo zapisati ter šele nato odgovoriti na poziv.
ISkanje in nepotrebno vračanje so tudi glavni vzroki neučinkovitosti v gospodarstvu. Raziskovalci z vseučilišča Wayne so leto dni preučevali način opravljanja hišnih del skupine gospodinj. Pri pripravi obroka naredi tipična gospodinja 500 korakov, 20 počepov in iztegne roko 50-krat. S planiranjem dela pa se lahko zmanjša 75 odstotkov običajne hoje, pripogibanja in dviganja.
Zmanjšaj napetost mišic
»Videl boš, kako pišem svoje ime,« je rekla deklica, stara 7 let, in položila tablico na kolena ter ponosno pokazala svoje novo znanje.
Zanjo je bilo to pravo delo. Kot začetnik je delala s celim telesom. Skrivila je lice, eno Oko na pol razprla in jezik držala med zobmi. Prsti na nogah so kopali po preprogi, pisalo pa je stisnila tako čvrsto, da so ji Ikonci prstov pobledeli.
Neučinkovit delavec je včasih podoben takšni deklici. Uporablja mnogo preveč mišic, kot je potrebno. Te, ki so potrebne, uporablja s tako silo, da lomi orodje in dela nespretno. Dodatna napetost ga bolj utruja kot samo delo, ker je napet kot napeta mišolovka.
Ljudje, ki mnogo delajo, so lahko neučinkoviti delavci, če je velik del njihovega truda izgubljena energija. Napetost v mišicah, kjer ni potrebna, ali uporaba mišic s preveliko silo predstavlja slabe delovne navade.
Potrebno je samo nekaj gramov, da se pritisne tiplka pisalnega stroja; kljub temu mnoge daktilografinje udarjajo po njem, kot da ga bodo razbile na kose. Daktilogra-finja, ki še lovi posamezne črke, udarja premočno, ker je nesigurna. Nesigurni ljudje hočejo nadoknaditi pomanjkanje sigurnosti s (tem, da v svoje delo vložijo preveč energije.
Ljudje, ki delajo na robu svojih sposobnosti, so tudi napeti, Iker se ne zanesejo nase. To jim onemogoča, da se oddvojijo od dela. Ljudje, ki so zares izobraženi in sposobni za opravljanje svojega dela, res ne bi smeli biti po nepotrebnem napeti, kot se to še dogaja.
Inštruktorji lahko mnogo naredijo, da preprečijo napetost pri delu, s tem da bodo začetnika naučili, kako se to doseže. To dokazuje izkušnja nekega podjetja, ki je v dveh različnih mestih sezidalo obrate za
proizvodnjo radijskih žarnic. Inštruktorji iz matične tovarne so učili neizkušena dekleta. Dekleta v prvem obratu so se kmalu priučila in delo z veseljem opravljala. V drugem obratu, ki je bil kopija prvega, pa so bile težave. Nekatere so dale odpoved že prvi teden zaradi tega, ker je delo preveč naporno. Psihološki testi so pokazali, da so bila dekleta iz drugega obrata prav tako sposobna za učenje kot iz prvega. Nadaljnje raziskave so pokazale, da je bila krivda na inštruktorjih. Njilhov šef je zahteval perfektnost v delu. Zaradi tega so* njegovi inštruktorji opozarjali dekleta na težave pri delu in na potrebno pazljivost, da bi se izognili okvaram. Zaradi teh navodil so pričele delo z nezaupanjem vase in z mislimi na težave. Zaradi napetosti je delo postalo težko in po enem tednu dela so ostale s klavrno kondicijo.
Novo delo je treba pričeti sproščeno. Ce si izkušen delavec, pomagaj začetniku, da ostane sproščen.
Običajna napetost
Eksperimenti kažejo, da majhna fizična napetost pomaga koncentraciji. Ta napetost naj ne bo tako močna, da bi povzročila fizično utrujenost, temveč tolikšna, da obdržiš potrebno pazljivost. Kadar ponoči voziš avtomobil, boš, čeprav si utrujen, ostal budnejši, ako stisneš volan močneje kot običajno.
Ko želiš razmišljati, se ne zlekni na stol, temveč sedi zravnano. Ramena drži vzdignjena in zvita nazaj. Noge spusti ter zavzemi položaj pričakovanja — kot pes, ki pričakuje, da mu kdo vrže žogo.
Vsak se najlažje iz izkušenj nauči, koliko mu je potrebno napetosti, da bi ostal pazljiv; te mere ni treba preseči. Nekaj napetosti je vedno potrebno, sicer postaneš mlahav. Padeš na stol, namesto da bi se usedel. Nasprotno ima prenapet človek zopet drugo napako, sedel bo, kot da ima žebelj v hrbtu, hodi, kot bi se hotel raztrgati. Avtomobil vozi agresivno, cigarete kadi drugo za drugo brez užitka.
Ako hočeš vedno delati graciozno, verjetno nisi ne mlahav in ne prenapet.
Sproščeno prični delo
Pred pričetkom aktivnosti se je koristno sprostiti. Tako je bila npr. Ruth St. Denis napeta in nespretna deklica na farmi v New Jerseyu. Vzrok njene napetosti je bila skrb zaradi očeta in težav njene matere. Ruth je pobegnila iz šole ter bila vse prej kot sproščena in graciozna. Kljub temu je postala slavna balerina. Njena skrivnost je bila koncentrirana sprostitev pol ure pred vsako baletno predstavo. Oblekla in našminkala se je zgodaj, tako da je bila 30 minut sama brez skrbi, nakar je odšla na oder graciozno in gibčno.
Eden znamenitih pianistov Paderewski je pred vsakim koncertom vadil na odru. Preštel je korake do klavirja. Dvajset minut pred nastopam se je zaklenil v garderobo, ugasnil luč in počival z zaprtimi očmi. Ko je prišel čas, so ga odvedli do odra. Nato je odšel do instrumenta še vedno z zaprtimi očmi, tako da je štel korake.
Umirjen in pazljiv začetek dela poveča učinkovitost
Hiter delavec je morda prenapet delavec in njegova hitrost mu lahko škoduje. To je
podobno kot z mladim očetom, ki je na otroški steklenički za mleko razširil odprtino, da bi skrajšal čas, potreben za hranjenje; otrok se je zadušil. Učinkovit človek malokdaj hiti, razen če se zgodi kaj nepredvidenega, toda za takšne dogodke je spet pripravljen. Neko noč so prebudili F. G. Swif-ta, lastnika tovarne mesnih izdelkov v Chicagu, in mu sporočili, da se jev njegovi tovarni vnel požar. »Gasilci bodo naredili vse brez moje pomoči,« je odgovoril. »Za ostalo se bom pobrigal, ko bom zjutraj vstal.«
Doslednost brez pretirane hitrosti, urejen tempo brez izgubljenih dni omogočata na daljši rok največjo hitrost in najboljše rezultate. To ne povzroča povišanja krvnega pritiska, tvorov ali prebavnih motenj na živčni osnovi. Sicer so koristni občasni pospeški zaradi prekinitve enoličnosti, toda niti stroj ne more učinkovito delati stalno z maksimalno hitrostjo.
Delaj sproščeno
Trenerji v športu uporabljajo ta izraz, da bi opisali idealno stanje mišic. Sproščene mišice so gibke in graciozne. Sproščene mišice delajo z lahkoto. Napete mišice se stresajo in skačejo. Napeti ljudje grabijo predmete, mišice jih vežejo, delo jim je težje.
Lahko je (razumeti razloge, zakaj se najlažje dela s sproščenimi mišicami. Pri vsakem gibu mora nekaj popustiti. Npr. če dvignemo roko proti prsim, se notranje mišice krčijo, a mišice na zunanji strani roke se raztezajo.
Pri vsakem premiku se polovica mišic skrči, a nasprotne mišice morajo popustiti. Če ne popustijo, jih je treba raztegniti s silo, kar pa ne pomeni biti sproščen. Raztezanje vseh mišic hkrati povzroča krč in ne delo.
Čas, ko je treba popustiti polovico mišic, ki bodo raztegnjene, je na začetku premika ali giba. Sicer bi bilo kot pri poizkusu, da se odpeljemo z avtomobilom brez spuščenih zavor.
Zaokroženi gibi so lažji
Čeprav je ravna črta najkrajša oddaljenost, to ni naj učinkovitejši način premikanja. Mišice in sklepi so sestavljeni tako, da so zaokroženi gibi lažji. Poizkusi povleči ravno črto od spodnjega levega do desnega zgornjega vogala. To je težko, in črta ne bo popolnoma ravna. Sedaj povleči med obema točkama krivuljo. To je lažje.
Zaokroženo gibanje je nasploh lažje izvedljivo. Nespretna oseba prenaša cigareto po ravni črti v pepelnik in nazaj, namesto v blagem loku. Opazuj gibe violinista!
Sklepi morajo biti mehki in ne trdi. Ramena in laket naj bodo pri rokovanju elastični. Ponujene iroke ne iztegni v preravni črti ali v premočni krivulji, temveč v rahlem loku.
Premikanje v loku je naravno, človek, ki se je npr. izgubil v gozdu, hodi v krogu, čeprav misli, da gre ravno. Premikanje v ravni črti pogojuje motnja — prav tako naglica in napetost.
Preizkus kaže, da je čiščenje :s sesalcem ' za prah učinkovitejše, če se kraj vsakega premikanja zaokroži. Sesalec se običajno poriva naprej in nato potegne ostro nazaj v cikcaku, da daje obliko črke V. Vsak premik ima ostro omejen začetek in konec. Če pa te konce spremenimo v zaokroženo gibanje po obliki črke U, se iizognemu cikca-
30-letni jubilanti dela z ženami in predstavniki železarne
Naši upokojenci v letu 1966 s predstavniki podjetja
Štirje pogoji za dobre delovne odnose
kastemu premikanju. To je lažje in za 15 odstotkov 'hitrejše.
Isti princip se lahko uporabi tudi v oblikovanju črk pri rokopisu.
Ne glej v roke
Tudi delo bo učinkovitejše, ako ne gledaš na roke ali noge. Roke imajo svoje lastne oči, .ker obstajajo posebno Občutljivi živci v mišicah in sklepih, ki vodijo kretnje. To vodenje se podzavestno stalno izvaja, razen če jih ipri tem oči ne motijo.
Ti občutki gibanja obstajajo pri 999 od 1000 ljudi ter so dovolj točni, da vodijo mišice boljše kot oči. Malo ljudi torej teh občutkov gibanj nima, podobno kot so nekateri slepi ali gluhi. Neka mlada mati npr. ni mogla varno nositi svojega otroka na rokah. Stalno je morala gledati v svoje roke, da bi vedela, kje so.
Če gledaš na iroke, obstaja težnja, da jih premikaš v ravni črti, ker je to za oko najkrajša razdalja. Poleg tega se oči utrudijo, ikadar gledajo predmete med gibanjem. Vsem rokometašem svetujejo, naj gledajo žogo in ne svoje roke. Pri prenosu čaše vode boš manj polival, če ne boš gledal na čašo, temveč kje hodiš. Tudi pri pisanju ne boš .gledal iroik. Kadar boš nehal gledati roke, si pri delu dosegel velik napredek v učinkovitosti.
Nameri in nato izvrši kretnjo
Roke uporabljaj, kot da so kopja: nameri in nato vrzi. Takšen postopek daje balistične kretnje.
Ribič vrže svojo vabo z balističnim zamahom. Izurjen pianist drži prste v .ravnotežju nad tipkami, nameri in zdrsne do tipk. Ne gleda, da bi videl, kateri prst je uporabil. To je razlika med lahkotnim igranjem in udarjanjem s prsti po klavirju.
Mizar amater uporablja metodo bata, ker z vso silo na vsej poti prenaša kladivo do udarca — in žebelj zgreši. Poklicni dvigne kladivo, nameri, da kratek sunek in nato vodi kladivo z uporabo občutkov gibanja. Opazuje žebelj in ne kladivo. Moč uporablja na začetku giba in ne na kraju.
Moč balističnih gibanj je vedno na začetku, tako da so roke na preostalem delu poti proste. Preizkusi in vzemi list natipkanega papirja ali časopis ter naredi piko v vsako črko »o«. Uporabljaj močne batne gibe na vsej poti svinčnika do črke. Nato poizkusi isto z balističnimi kretnjami. Svinčnik drži rahlo, nameri, rahlo porini in dovoli, da svinčnik sam odskoči nazaj, pripravljen za naslednjo piko!
Pri uporabi balističnih gibanj se izkoristi naravno odbijanje predmetov. Uporaba odboja vnaša ritem v delo, ki se ponavlja. Dolga balistična kretnja manj utruja kot kratka batna, ki sicer izvirši enako delo.
Sicer obstajajo nekatere aktivnosti, kjer ni možno uporabiti balističnih kretenj (tnpr. z izvijačem, barvanje s čopičem), toda kjer se da, jih vedno uporabljaj.
(Izbor št. 5/1965 — izvleček)
V. H.
Lovska
— Ustrelim prvič, zajec sedi. Počim drugič, zajec še vedno sedi. Pritisnem tretjič, zajec še sedi...
— Ali je bil gluh?
Cesto ise poudarja, da je ena najvažnejših lastnosti sodobnega vodje, da se zna povezati s svojimi sodellavci, t. j., da je dostopen in da razume njihove potrebe.
Če vodja želi razumeti svoje podrejene, mora poznati njihove želje. Z zadovoljevanjem njihovih teženj (v mejah možnosti) bodo sodelavci srečnejši, njihovo delo pa bo uspešnejše.
Katere so potrebe delovnega človeka?
Človekovo obnašanje ustreza splošnim pravilom, zakonom, ki veljajo za vsakogar, ker imajo vsi ljudje iste osnovne potrebe.
Z ene strani iso to potrebe po življenju, po obstanku in rasti telesa, t. j. splošne potrebe, kot so hrana, počitek, ustvarjanje, potreba Obrambe pred nevšečnostmi itd. Ce se ne zadovolji katera teh potreb, človek ilahko trpi kot žival.
Z druge strani Obstajajo duševne potrebe, ki jih najbolj občuti človek pri delu.
Potreba po varnosti predstavlja eno od prvih želj vsakogar. Vsak od nas želi zagotoviti svojo bodočnost in bodočnost svoje družine. Spomnimo se strahu pred brezposelnostjo. Ali ne želimo vedeti, kaj ise pričakuje od našega dela? Ali ne težimo k izvršitvi določene naloge? Ali ne želimo biti neodvisni? Informacije in zaupanje so nam potrebni, da se ne bi bali negotovosti.
Potreba, da se družimo, je stara. Človek želi živeti v Skupini, je družabno bitje, ki ne prenaša osamljenosti. Vsak želi biti član družine, določene skupine, občine, sindikata itd.
Vsi občutimo potrebo, da se spoštuje naše ljudsko dostojanstvo. Ne moremo trpeti, da se z nami postopa kot is številkami ali z
živalmi, s pripomočki ali dovršenimi stroji. Simpatiziramo z drugimi ljudmi ter želimo, da tudi drugi spoštujejo naše človeške lastnosti.
Potreba po pravičnosti in obzirnosti je
naslednja, ker želimo, da se prizna vrednost našega dela, pa če je še itako skromno, vrednoist našega osebnega prispevka skupnim naporom. Ce fizični delavec v redu opravlja svoje delo, tudi on prispeva k razvoju podjetja.
Glavna potreba delovnega človeka je potreba po razvoju, napredovanju, t. j. po izpopolnjevanju. Vsakdo želi ustvarjati ter se povzpeti po poklicni lestvici.
Zadovoljitev človeških potreb je temelj dobrih delovnih odnosov. Določeni ljudje mislijo, da ni lahko izboljšati socialne klime v podjetju, iin čakajo prekrižanih rok na veliike spremembe. Realisti medtem stremijo po tam, da naredijo delovnega človeka zadovoljnejšega is pomočjo majhnih, toda pomembnih gest. Ce se te geste često ponavljajo, so delavcu v dokaz, da v njem vidimo osebnost, ki se ji potrebe priznajo.
Delovodja kdaj čaka, da mu nadrejeni pri tem dajo dober zgled. Toda če je to potrebno, bo vsak v svojem sektorju prevzel iniciativo, čeprav bi primer od zgoraj izostal.
Cernu moramo posvetiti posebno pozornost?
Vsakomur pokazati, kako ocenjujemo njegovo delo.
To je videti enostavno, toda malokdaj imamo dovoflj hrabrosti, da povemo svojim sodelavcem, kaj ni v redu v njihovem delu. Zopet je brez smisla, če delavcu nenehno ponavljamo, da slabo dela, brez pojasnila, kaj se od njega pričakuje in kaj bi mu omogočilo, da ise izpopolni ter napreduje. Če ne postopamo tako, to pomeni, da ne vodimo računa o njegovi potrebi po varnosti. V njem izzovemo vznemirjenost, podobno bojazljivosti neizkušenega šoferja, ki mora voziti po neznanem terenu brez dobrih zemljevidov.
Mnogi nadrejeni mislijo med drugim: »Če nič ne rečem, to pomeni, da gre vse, kot je treba.« Toda njihovi podrejeni tega ne vedo. Ce je vse v redu, je treba to tudi poudariti. To zadovolji našo potrebo po varnosti.
Upoštevati moramo zasluge.
Za to je prvi pogoj, da delovodja pazljivo opazuje svoje delavce, tako da lahko upošteva vsako izjemno ali izredno dejavnost ter temu primerno pravilno presoja.
To seveda ni lahko, ker je treba upoštevati mnoge faktorje, če se želi delo pravično oceniti.
Vnaprej je treba obveščati ljudi o spremembah, ki sc jih tičejo.
Ali takšen postopek ne pomeni spoštovati ljudi, ki imajo svoje nazore, svoje osebno življenje, svoje družinske obveznosti, svoje skrbi in navade? Če delavca šele 5 minut pred koncem delovnega časa obve-
Šolska
— Peter, povej mi množino besede »glasbenik«.
— Orkešter.
stimo, da mora ostati dalje na delu, pomeni to motnje v njegovih osebnih namenih, pomeni z njim postopati kot z neko stvarjo.
Treba ‘je premisliti o tem, kaj pomeni za delavca premeščanje iz ene delovne ekipe v drugo, če se Z dosedanjo čuti ozko vezan.
Če se delavcem ne pojasnijo vzroki določenih sprememb, ki se jih tičejo, se bodo njihovi občutki, da so samo delovna sredstva, povečali in s tem tudi njihova negotovost.
Sposobnost posameznika moramo izkoristiti na najboljši način.
Predvsem je treba stremeti po tem, da se odkrijejo sposobnosti. Često se zaradi
Inž. Janko Gnamuš
Uvod
Pri talko velikem številu različnih vrst jekel, ki se uporabljajo v modernem strojništvu, so našla najširšo uporabo jekla, legirana s kromom. Skoraj vse veje strojništva uporabljajo kromova jekla z drugimi dodatki degirnih elementov.
Posebno Vlogo imajo kromova jekla v produkciji ležajnih obročkov, ki jih po GOST vodijo kot posebno grupo jekel, in sicer 111X6—111X15.
Pogoji za ta jekla so, da vzdržijo visok specifični pritisk pri velikih hitrostih.
Kot kromova orodna jekla se uporabljajo predvsem X, TTTXB za različna orodja, za »štance«, merilne instrumente, valje itd.
Karakteristični zastopnik teh jekel, ki se bo v članku obravnaval, je grupa X z vsebino 1 % C in 1,5 % Cr.
Cr-C jekla za proizvodnjo krogličnih ležajev so natančneje raziskana; ker so pa ta jekla našla tudi široko uporabo pri proizvodnji orodja, je zato opis v članku razširjen na orodja.
Zaradi obsežnosti gradiva 'in pomanjka-
pomanjkanja uvidevnosti naloži podrejenim nalaga, ki je pod njihovimi zmožnostmi ali jih presega. To izzove — odvisno od primera — negotovost ali nezadovoljstvo zaradi prizadete samozavesti.
Toda kaj naj Si mislimo o nadrejenih, ki preprečujejo napredek svojih sposobnih sodelavcev zaito, Iker se ne želijo od njih oddvojiti? Ti ne spoštujejo potrebe po napredovanju, ki je v vsakem človeku globoko vsajena.
Zadovoljenje potreb delovnih ljudi je eden glavnih pogojev za zdravo klimo v delovni skupnosti.
(Izbor št. 12/1966 — prevod)
V. H.
nija tehničnih podatkov sem članek razdelil na dva dela:
1. toplotno Oblikovanje Cr-C jekel,
2. vpliv toplotnega oblikovanja na termično obdelavo.
V prvem delu je obravnavano v glavnem toplotno preoblikovanje, zbrano iz strokovne literature.
V drugem delu bom obravnaval izključno vpliv toplotnega preoblikovanja ležajnih obročkov, kvalitete OCR 4 ex. sp., kovanih v Ikrčiimih strojih im prostoročno kovanih na termično obdelavo.
Ker se pretežno ukvarjam z raznimi vrstami termične Obdelave, sem imel možnost zasledovati pri različnih vložkih strukturno in trdotno odstopanje od zahtevanih predpisov. Na področju termične obdelave smo napravili nešteto raziskav in iz uvedbo izotermmega žaljenja smo kvaliteto izboljšali; še najprej pa se tu in tam pojavljajo anomalije pri strukturi. Drugi del članka mora tudi na to dati odgovor.
V članku uporabljam za obravnavana j Okla oznako po GOST, zaradi boljšega pregleda in primerjave pa navajam nekaj analiz v primerjavi z jekli naše železarne.
Jdkla za kroglične ležaje
Jeklo	C	Kemična analiza ,v °/o			S	P
		Cr	Mn	Si		
X 6 X 9 X IS X 15 C OCR 4 ex. sp.	1,05—1,15 1,00—1,10 0,95—1,10 0,90—1,10	0,40—0,70 0,90—1,20 1.30—1,65 1.30—1,65	0,20—0,40 0,20—0,40 0,20—0,40 0,90—1,20	0,15—0,35 0,15—0,35 0,15—0,35 0,40—0,65	0,020 0,020 0,020 0,020	0,027 0,027 0,027 0,027
	0,95—1,10	1,30—1,65	0,20—0,40	0,15—0,35	P 0,020	S 0,025
Orodna jdkla
Jeklo	C	Kemična analiza v "/o			S	P	V
		Cr	Mn	Si			
9 X X' X092 X 05 X	0,80—0,95 0,95—1,1 0,95—1,1 1,25—1,40 1,3 —1,50	1,4 —1,7 1.3	—1,6 0,75—1,05 0,4 —0,6 1.3	—1,6	0,25—0,35 0,40 0,40 0,2 —0,4 0,45—0,70	0,25—0,45 0,35 0,35 0,35 0,35			
Toplotno preoblikovanje Cr-C jekel in njegov vpliv na termično obdelavo
		Kemična analiza v		%	s	P	V
		Cr	Mn	Si			
OHV-3 Merilo spec. OCR 3	0,78—0,92 1,30—1,50 1,35—1,15	1,50—1,90 1,40—1,70 0,70—0,90	30—40 0,45—0,70 0,2 —0,4	0,20—0,30 30 30	0,10—0,15		
Jeklo	C	Kemična analiza v		%	Si
		Cr	Mn	W	
XB	0,90—1,05	0,9 —1,2	0,8—1,1	1,2—1,6	0,15—0,35
9 XB	0,85—0,95	0,5 —0,8	0,9—1,2	0,5—0,8	0,15—0,35
9 XC	0,85—0,95	0,95—1,25	0,3—0,6	—	1,20—1,60
Merilo	0,95—1,15	0,80—1,20	0,9—1,1	1,1—1,4	—
TOPLOTNO PREOBLIKOVANJE
1.	Splošne osnove o toplotno obdelovalnem planu
Za segrevanje surovih odkovkov morata biti [izpolnjena dva osnovna pogoja:
a) Oblikovalni upor materiala mora biti minimalen,
b) struktura, iki nastane, mora biti za nadaljnje preoblikovanje ali nadaljnjo obdelavo (primerna.
Pri oblikovanju toplotno oblikovanih suroivcev mora biti naklonjena izhodna temperatura in tudi ostati. Pri toplotnem preoblikovanju napake ne smejo nastopati risi in podobno.
Hitrost ogrevanja
Toplotna prevodnost Cr-C jekel je malo manjša kakor C jiekel in iznatno manjša kot pri železu (tabela 1). Toplotna prevodnost Cr-C jekel z različno vsebino Cr (po GRATSCHU).
Tabela 1
Jeklo	Topi. prev.	Cal. cm sek	• C
železo C jeklo z 1 •/• C Cr-C jeklo z 1 */> C, 0,5°/. Cr Cr-C jeklo z 1,2"/. Cr Cr-C jeklo z 2,0 '/. Cr	pri 100" C 0,131 0,100 0,098 0,096 0,095	pri 600' C 0,092 0,067 0,086 0,084 0,082	pri 900' C 0,081 0,077 0,076 0,075 0,075
<*> J.
100	50
\ 'P							
\				V			
1 i							
V	1 /	r *		'd			
r/	r~ r / ; t						
	V						
							
	\ \						
i	s	\					
S		N	\C				
							
Iz tabele 1 se vidi, da se z 1 °/o C toplotna prevodnost iza 20 °/o zmanjša. Pri
1,5	do 2 #/o Cr se zmanjša toplotna prevodnost še za 5 do 7 °/o. Segrevalni čas deluje pri teh jeklllih podobno kot temperatura (700—800° C). Pri višjih temperaturah (> 800° C) ne obstajajo razlike v toplotni prevodnosti med Cr in C jekli. V praksi je1 potrebno vedeti, kako hitro lahko Cr-C jeklene surovce segrejemo glede na njihovo -zmanjšanje toplotne prevodnosti.
Toplotno oblikujemo v splošnem na kovaških strojih palice ne prevelikih presekov (do 120 mm), za ogrevanje največkrat uporabljamo naftne alli plinske peči, ki imajo veliko ogrevalno kapaciteto z veliko toplotno množino, ki je za ogrevanje surovcev neobhodno potrebna.
Bilo je ugotovljeno, da se segreje v naftni peči jeklena palica -iz Cr-C jekla X (IHX 15) s premerom 100 do 120 mm v 25 do 30 min. do pregretega jedra. Pri tem sorazmerno hitrem ogrevanju pa ne nastajajo napake na jeklu. Do takih napak lahko pride, če surovci- vsebujejo pred
t00	MO	1000	1200
Temperatura *C
Slika 1 — sprememba mehanskih lastnosti Cr-C jekla z 0,95% C in 1,5% Cr v temperaturnem območju med 600—1200° C
ogrevanjem napake, posebno lunkerje ali vložke žlindre.
Tudi pri (kovanju pod kovaškimi kladivi so dopustne* velike ohlajevalne hitrosti. Največje hitrosti lahko dosežemo, ko bodo surovci dani v peč z največjo temperaturo. Pri raziskavi smo viložili v segreto peč na 1150° C -vložek med 300 in 400 kg jelklenih palic in *se na njih niso pojavile nobene napake.
Torej lahko Cr-C jekla X (IHX 15) in tudi druga Cr jekla končno sestavimo in izkoristimo velike možnosti ogrevalnih lastnosti, lahko jih ogrejemo v -peči, v kateri se nahaja temiperatura oblikovanja.
Lokalno pregretje surovcev, ki bi na primer lahko -nastalo, če* bi ti ibili v peči ogrevani od direktnega plamena, moramo izključiti.
Močna lofcailna pregretja po preseku z visoko temperaturo lahko povzročajo razpoke ogretih ali Oblikovanih surovcev.
Temperatura surovca mora biti pred preoblikovanjem po celem preseku izenačena. Ogrevanje v celi peči vseh palic su-rovcev mora Ibiti enakomerno, kar bo dalo dobre rezultate. Kopičenje surovoev v peči ni priporočljivo.
Temperatura ogrevanja
Kovaška temperatura je dana:
1.	za -držanje mehandkih .lastnosti- nekega jekla pri visokih temperaturah, ki so za preoblikovanje -jekel odločilne;
2. s preoblikovalnimi pogoji, k)i določajo preoblikovanje; zadnje za visi od načina toplotnega preoblikovanja, na primer svobodno kovanje;
3. z vplivom preoblikovalne temperature na kakovost in lastnosti -kovaških rezultatov (struktura, trdnost).
Kratko povzeto, ogrevalna temperatura toplotnega preoblikovanja mo-ra imeti zagotovljeno plastičnost din preskrbljeno ustrezno strukturo.
a)	Vpliiv temperature ogrevanja na mehanske lastnosti
Mehanske lastnosti Cr-C j Okel pri visokih temperaturah so bogato Obdelane v delih N. Silber-mana in J. Ohrlmenka, raziskave Cr-Mn-C jekla z 0,99 % Cr in 0,35% Mn.
Ra-zi-skave so bile -narejene na probah dolžine 100 mm, 0 10 mm pri preoblikovalni hitrosti 0,5mm/sEik. -z -naslednjimi podatki: trdnost pade pri 850° Celzija na
9,5	kg/mm2 in znaša pri 1100° Celzija -samo 3 kg/mm2. Bri-nellova trdota je dobro merilo za presojanje preoblikovalne sposobnosti j Okla, ikri močno pade z naraščajočo temperaturo, kar -se Vidi 'iz merjenja izhodnega stanja takega jekla s 152 kg/mm2; pri 750° C ima 60 kg/mm2; pri 850" C pa 50 .kg/mur.
Pri 1100° C znaša Bninellova trdota samo še ll,5lkg/m-m2 in je -skladna z močnim -padam trdno-sti pri visokih temperaturah. Omeniti je tre-ba, da je trdota Cr-C jekla v y Območju ležečih temperatur precej nad ustrezno ležečimi C jekli; iz tega sledi, da je Cr-C -jekla teže -kovati kot C jekla.
Meja elastičnosti pade pri visokih temperaturah ina majhno vredmo-st. Cr-C jeklu pretijo že pri vi-sokih temperaturah pri majhnih pla-stičnih napetostih Oblikovne spremembe.
Raztezanje se poveča z naraščajočo temperaturo -in doseže pri 800° C 40 % in pri 1100° C 50%. Ko-ntrakcija doseže -prav tako svojo mejno vrednost (tudi 100 %).
-Slika št. 1 kaže -spremembo -mehanskih lastnosti Cr-C -jekla z 0,95 % C in 1,5 % Cr v enem temperaturnem območju med 600 do 1200° C.
Izhodno -stanje je -bilo žarjeno (-temperatura žarjenja 1150° C in z ohlajanjem do raziskane* temperature). Krivulje kažejo pomembnost pojemanja trdnosti in ustrezno vzpenjanje razteZka in kointrakcije. V -kritičnem območju nastopajo močne Skokovite spremembe -lastnosti, (ki- -so na krivulji označene s križcem, *ki ustreza začetku in -koncu perlitne premene.
Po raziskavah M. Wratzkega in I. Fran-cevi-ča pokažejo omenjena jekla po ohlajanju do 606° C naslednje številčne vrednosti: trdno-st 18,9 -kp/mm2, raztezek 58%, -kontrakcija 79,9 %.
Pri držanju na temperaturi 696° C (15 ■min.) bodo perlitne spremembe uspešne: trdnost se zviša -na 35,6 kp/m-m2, raztezek pade ina 17,7%, -prav -tako tudi kontrakcija 64,6 %.
Postopki- kovanja, na primer toplo preoblikovanje, -često nima možnosti, da bodo v-si -surovci pri -isti temperaturi preoblikovani. Tako bodo na primer pri kovanju obročkov iz enega surovca, ki je do mejne temperature (kovaške začetne temperature) -segret, nekateri obročki talko-j kovani. Prvi obroček bo pri mejni 'temperaturi ko-
van, vsi naslednji ipa bodo, kar je navadno, pri nižjih 'temperaturah, kovani. Ko dosežemo najnižjo 'temperaturo kovanja, bo surovec sicer že topel dan na ponovno se-gretje v peč in segret ponovno na temperaturo kovanja. Pri item so ponovno segreti koinci palic, ki so že bili segreti in ohlajeni. Potemtakem bodo prvi Obročki te skupine po ponovnem sagretju kovani, drugi pa po ponovnem segretju ponovno ohlajeni. Iz tega se naredi toplotno predelovalni plan, ki sestoji iz večkratnih ogre-vapj, kovanja in vmesnih ohlajanj.
Isto je tudi pri večkratnem toplotno preoblikovalnem postopku, na primer določene spremembe ina prerezu ne morejo biti v eni vročini predelane. V tej zvezi nas naravno zanima rezultat vpliva ponovnih ogrevanj na mehanske lastnosti pri nadevtektoidnih Cr jeklih. Podatki M. Sil-bermana, J. Ohrimenka, M. Wratakega in Franceviča kažejo, da večkratna ogrevanja in pregretja v vseh primerih zmanjšujejo trdnost. Če nismo dosegli po prvem segretju ohlajanja pod An, potem bo padanje trdnosti -tem večje, čim višja je bila temperatura prvega segretja. Znani rezultati preoblikovanj nam pokažejo, da se splošno povečata raztezek in kontrakcija zaradi vmesnih ogrevanj. Ta je tem večji, čim višja je izhodna temperatura, ki nastopi pri predgrevanju in je med 1150 do 1180°C.
Potemtakem naredi visoka temperatura pred segrevanjem majhno povečanje preoblikovalne zmožnosti in zmanjšuje upor preoblikovanja. Te spremembe bodo povzročale itudi strukturne spremembe, začetek predgretja ibo spremljan z intenzivno raztopitvijo zaostalih karbidov in s fino razdelitvijo vložkov žlindre. Raztapljanje karbidov itn povečanje zrna zmanjšuje trdnost in povečuje določene meje plastičnosti 'in s tem preoblikovanje jekla.
Podaljšanje držanja na temperaturi povzroča prav 'takp povečanje zmožnosti preoblikovanja im zmanjšuje preoblikovalni upor.
b)	Vpliv ogrevanja na strukturo in trdnost jekla po preoblikovanju
1.	Začetna temperatura ogrevanja
Pri ogrevanju Cr-C jekla IIIX 15 (X) do temperature 880 do 900° C se raztopijo primarni nadevtektoidni karbidi. To pospešuje rast zrna. Isto se izvrši posebno intenzivno pri 1100 do 1150° C in ta temperatura velja kot meja za raztopitve sub-mikroskopskih delčkov, ki omejujejo rast zrna.
Dviganju temperature ustreza pojemanje trdnosti kovine po meji zrna hitreje kot v notranjosti zrna. Pri neki določeni temperaturi bo prva manjša kot zadnja; to vodi k splošnemu zmanjšanju površine mej oblikovanega zrna. To stanje, v katerem trdnost na meji zrn pomanjšamo, je isto kot v notranjosti zrna; pravimo ji splošno pregretje. Če sunemo ali močno stresemo pregreto jeklo, potom se bo razpočilo po majah zrn (medkristaline razpoke).
Za Cr-C jakla tipa IIIX 15 (X) 'leži ta nevarna temperatura med 1150 do 1180° C. Meje zrn, ki so se tvorile pri tako visoki temperaturi, so zelo stabilne in ostanejo celo pri ^kristalizaciji, prav tako pri nadaljevalni 'toplotni obdelavi. Če sledi po-
časno ohlajanje, bodo izpadli karbidi in Obnovili stare meje zrn.
Če je 1150° C temperatura, izzove v ofcsi-dacijski atmosferi sežganje kovine. Pojavov sežganja ne moremo regenerirati in je brezpogojno izmeček. Z dosego temperature topljenja (lokalnega natopljenja) bi bilo Cr-C jeiklo z 1 %> C in 1,6 % Cr pri 1225 do 1240° C popolnoma pokvarjeno1. Najvišja kovaška temperatura mora potemtakem ležati pod začetkom 'temperaturnega pregretja, torej omejena na 1100 do 1120° C. Praktično lahko uporabljamo tako visoke temperature samo pri dolgo trajajočih operacijah, pri kovanju kompliciranih izdelkov. V ostalih primerih, kjer je temperatura kovanja omejena, mora biti kovaška temperatura, ki je za preoblikovalno končno temperaturo odločilna, nižja.
2.	Kovaška končna temperatura
V naslednjem moramo še raziskati vpliv naklonjenosti končne temperature kovanja na trdnost in fino sestavo proizvodov Cr-C jekla tipa IIIX 15.
Ležajni obročki z zunanjim premerom 135 mm in debelostjo 32 mm iz Cr-C jekla IHX 15 bodo pri različnih končnih temperaturah oblikovani (kovani). Ohlajamo jih na zraku prav kot vse obročke s hitrostjo
e Kg/mm*
£
I
775	750	*C
Končna temperatura deformacije
Slika 2 — vpliv preoblikovalne temperature na trdnost kaljenega jekla
90 do 100° C/min. Pridruženo temu naj bodo neikateri 'ležajni obročki odžarjeni im nato pri enakih pogojih kaljeni. Iz raziskave na upogibno trdnost sledita dva povzetka.
Dognano je, da se trdnost ležajnih obročkov s padajočo končno oblikovalno temperaturo do 800° C nepretrgoma dviga. Obročkom, ki so oblikovani pod 800° C, pa pojema trdnost.
Raziskava sestave pokaže pri končni temperaturi 900° C Oblikovanih ležajnih Obročkov še manjše zrno. Pod 800° C se
Slika 3 — trakasta struktura Cr-C jekla LUX 15 z 1 °/» C in 1,6°/» Cr. Končna temperatura kovanja je bila 740° C
začnejo pri dani hitrosti ohlajanja izločati karbidi. Izločanje je tem močnejše, čim nižja je temperatura dn čim daljši je čas trajanja preoblikovanja. Karbidi, ki se pa bodo izločali pred oblikovanjem ali med njim, se raztegnejo skupaj z deformiranimi zrni v smeri preoblikovanja in tvorijo trakasto strukturo (slika št. 3). Enako je tudi pr.i močnem pojemanju trdnosti v izhodnem stanju in tudi po toplotni predelavi, na primer pri kovanju.
Kovaška končna temperatura (poltoplo kovanje) je 800° C; da najmanjša zrna in s tem višjo trdnost izdelkov; 'lahko služi kot minimalna končna temperatura kovanja. Do 800° C moramo računati z majhnimi povečanji izločanja karbidov.
Posebno nevaren je padec kovaške temperature do temperature alotropske spremembe Ari, ki je za Cr-C jekla med 700 do 710“ C; s to spremembo prostorske mreže se plastičnost jelkla zmanjša. Iz zmesnih kristalov (avstenita) se tvori perlit, ki je trši in se težko preoblikuje, tako da obstaja možnost razpok. Naklonjena končna temperatura kovanja za Cr-C jekla tipa TTTX 15 je lahko temperatura med 800 do 830° C.
Vsekakor pride za kovanje Cr jekel pri tej temperaturi z visoko vsebnostjo C zaradi trdote zmesnih kristalov v poštev prostoročno kovanje.
Pri naslednjem toplem kovanju moramo zaradi različnih proizvodno tehničnih vprašanj (stabilnosti in zmogljivosti stiskalnice itd.) preoblikovalni postopek pri visoki temperaturi dokončati.
Za ob razlag o, katere temperature se lahko 'uporabljajo, so raziskali najprej vpliv končne temperature na strukturo pri polsegretem kovanem jeklu. Pri tem moramo načelno opozoriti, da tudi ohlajeval-na hitrost vpliva na strukturo jekla.
Večja ohlajevalna hitrost bo pri manjših kovaških Oblikovanih delih (stranica s premerom 2—3 om2), Iki bodo posamezno na zraku ohlajeni; samo po sebi razumljivo se bodo hitreje ohladili, kakor pa če bodo v kupu naravnani.
.1100
1100
1000
900
000
710
700
680
700
600
550
500
35
40 min
5
15
25
30
1
10
20
Slika 4 — ohlajevalna hitrost kovanih ležajev na zraku (1) in v kupu (2)
Slika št. 4 kaže ohlajevalni potek ležajev s 192 mm zunanjega premera in debelostjo 96 mm iz Cr-C jekla IHX 15, ki so bili pod kovaškim kladivom kovani. Krivulja 1 kaže obročke, ki so bili ohlajeni na zraku. Krivulja 2 kaže obročke, ki so bili ohlajeni v kupu. Pogoji kovanja so bili pri obeh dveh enaki. Vidimo, da ima ohlajevalna hitrost pod normalnimi delovnimi pogoji zelo široko območje.
V talbeli št. 3 so ipodane praktične ohllaje-valne hitrosti ležajev srednje velikosti, ki
so pod različnimi pogoji kupu, ohlajeni.
posamič ali v
Tabela št. 3
Izmerit ve			Povprečne meritve hitrosti ohlajevanja 0 C/min.			
zunanji premer	notranji premer	debelost	v območju	100—730° C	v območju 730'—670" C	
			enojno	v kupu	posamezno	v kupu
195	155	47	95	35,6	14,7	6,6
145	115	35	95	28,4	20,0	3,7
175	100	20	81,4	27	15,0	3,4
Za velike Ježajne obročke in orodja se najdejo v proizvodnji poročila, ki pravijo, da kovaški odkovki (velikost 150—200 mm) prenesejo ohlajevalno hitrost na mirnem zraku 4 do 5° C/min. Naslednja vrsta da še nekaj podatkov (glej slike 5 do 10) o sestavu Cr-C jekel v različnih temperaturnih območjih.
Sliki 5 in 5a kažeta fino sestavo kovaških odkovkov, katerih kovanje je bilo končano pri 1020 do 1050° C. Pri kosih za orodja na sliki 5 je v obeh primerih zrno
trosti 15° C/min. pride še do izločitve karbidov mreže. Če zmanjšamo ohlajevalno hitrost na 4 do 5" C/min., potem ibo izločena karbidna mreža znatno bolj groba (slika 10). Pri hitrejšem ohlajevanju 75° C/min. manjka karbidna mreža kakor v predhodnih primerih.
S tem pri nadevtektoidmih Cr-C jeklih nastopi sled karbidne mreže; pri jeklih, ki so po kovanju pri končni temperaturi ko-
Slika 9 — fina sestava pri 1020 do 1050° C, ohlajcvano 15" C/min. Jedkano v natrijevem pikratu, 500 X povečava
Slika 6 — fina sestava po kovanju 1120 do 1150° C, ohlajevano 75" C/min. Jedkano v natrijevem pikratu, 500 X povečava
Slika 5 — fina sestava po kovanju pri 1020 do 1050° C, ohlajevano 75" C/min. 500 X povečava
Slika 7 — fina sestava po kovanju 1120 do 1150" C, ohlajevano 15° C/min. Jedkano v natrijevem pikratu, 500 X povečava
drugem primeru pa dolbimo grobo zrno z močno izločenimi karbidi. Sliki 8 in 9 prav tako kot sliki 5 in 5a ponazarjata fino sestavo kovaških odkovkov. Pri tem je bila končna kovaška temperatura 1020 do 1050° Celzija in ohlajevalna hitrost 75 oziroma 15° C/min. Kaže se mallo manjše zrno s finejšimi mejami zrn brez izločenih karbidov. (Slika 8, ohlajevalna hitrost 75° C na minuto.)
Pri končni 'temperaturi kovanja 920 do 950 dobimo fino zrno. Pri ohlajevalni hi-
Slika 10 — fina sestava po končanem kovanju pri 920 do 950" C, ohlajevalna hitrost 4" C/min. Jedkanje v natrijevem pikratu, 500 X povečava
vanja 1120—1150° C bila ohlajena s poljubno ohlajevalno hitrostjo, prav tako kot pri takih, ki je bilo .kovanje končano pri 920—950° C in pri 1020—1050° C in se je ohlajevanje zavleklo. Pri hitrejšem ohlajevanju (75° C/min.) ne pride do tvorbe karbidne mreže. Če znaša kovaška temperatura 850—860° C in nižje, potem dobimo pri poljubni ohlajevalni hitrosti fino zrno brez karbidov na meji zrn. Če počasno ohlajamo od te temperature, bomo lahko eventualno tvorjeno karbidno mrežo z naslednjim žarjenjem odpravili.
Na podlagi sporočenih uspehov sestavne raziskave: lahko sklepamo, da je optimalna kovaška končna temperatura 850 do 860° C za nadevtektoidno Cr-C jeklo prenesljiva. Pri tej temperaturi vsebuje pri vseh bhla-jevalnih hitrostih poleg zadosti velike predelave fino zrno brez znatne karbidne mreže. Pri ohlajevalni hitrosti nad 50° C/min. prenese zgornjo mejo kovaške temperature 950° C.
Ohlajevanje kovaških kosov
Če izključimo možnost pregretja in se-žganja kakor tudi kovanja pod 800° C, potem je odvisna struktura kovaških odkovkov iz nadevtektoidmega Cr-C jekla načelno od ohlajevalne hitrosti pri kovanju. Ohlajevalni postopek določi velikost per-litnih zrn in velikost cementitnih lamel v perlitu. Da je struktura kovaških kosov izhodna sestava za vse naslednje termične obdelave, kot žarjenje in kaljenje, nam
Slika 5a — fina sestava po kovanju pri 1020 do 1050° C, ohlajevano 15® C/min. 500 X povečava
grobo. V prvem primeru so meje komaj zaznavne, v drugem primeru je vidna karbidna mreža. Perlit je v drugem primeru bolj grobo lamelaren kot v prvem. Slike od 6 do 9 kažejo fino sestavo kovaških kosov, preoblikovanih na spodnji kovaški temperaturi in z eno hitrostjo ohlajenih.
Jedkanje z natrijevim pikratom pokaže izločene karbide samo na mejah zrn. Sliki 6 in 7 kažeta fino sestavo kovaških odkovkov, pri katerih je bila kovaška končna temperatura 1120 do 1150° C in ohlajevalna hitrost 75 oziroma 15° C/min. V prvem primeru dobimo drobno karbidno mrežo, v
Slika 8 — fina sestava pri 1020 do 1050® C, ohlajevano 75° C/min. Jedkano v natrijevem pikratu, 500 X povečava
pokaže izid odvisnosti v (precejšnji meri direktno od ohlajevalne hitrosti po kovanju. Kot najmanjše ohlajevalne hitrosti lahko veljajo, če ne pride do tvorlbe mreže. Pri kovaških končnih temperaturah od 900° C ne sme ohlajevaina hitrost biti pod 45 do 50° C/min. Za take od 800—850° C je ohlajevaina hitrost praktično brez vpliva na fino sestavo. Torej je še treba pojasniti, kako višino ohlajevalne hitrosti lahko uporabimo.
Pri ohlajevanju manjših kovaških odkovkov iz jekla za kroglične ležaje od visokih temperatur na zraku pride do tvorbe martenzita. Ker te opremljajo močne lokalne napetosti (hladno oblikovanje), je ohlajevanje na mirujočem zraku nedopustno.
Največja ohlajevaina hitrost kovaških odkovkov iz Cr-C 'jekla povzroča jeklu določeno nehomogenost, ki se tudi z mar-tenzitno tvorbo ne spremeni.
Za Cr-C jekla I1I(X 15) leži hitrostna meja ohlajanja pod 250“ C/min. Nenadne lokalne ohladitve, .ki jih povzroča voda, če pride na razgret odkovek, povzročajo, da odkovek 'razpoka. Do takega izmečka pride, če voda, ki jo uporabljamo za hlajenje stiskalnice, pri pottoplem kovanju pride v 'vdolbine gravure in nato na kos.
o
|
Slika 11 — hitrost ohlajanja Cr-C jekel v odvisnosti od končne temperature — predelave v vročem
Na sliki št. 11 so majsmotmejše ohlajevalne hitrosti za Cr-C jekla v odvisnosti od toplotnega oblikovanja in končne temperature.
2.	Praktični potek toplotnega preoblikovanja
Kovanje in poiltoplotno kovanje s kovaškimi kladivi
Tpploitno preoblikovalna stopnja je lahko za kovaške kose, ki so iz toplo valjanega materiala, poljubna. Pri tem moramo samo upoštevati, da trdnost izdelkov z naraščajočo toplotno preoblikovalno stopnjo raste.
Zgornja meja ogrevalne temperature za kovanje in toplo štancanje Cr-C jekel IHX 15 do LUX 6, X, 9 XC, X 09 leži približno pri 1100—1120° C in za Cr-C-Mn jekla XP, XB|7, X 15P pa pri 1080—1100" C.
Če osebje ni zadostno kvalificirano, potem so temperaturna odstopanja za približno 30—50° C.
Ogrevanje kovaških izdelkov sledi v mu-flastih pečeh, ki so ogrevane s plinom. Temperatura ogrevalnega prostora peči ne sme prekoračiti za več kot 80—100° C predvidevane temperature.
Odkovki morajo biti dobro pregreti. Biti morajo smotrno zloženi v peč z majhno vmesno razdaljo ('U do V* premera). Zlaganje na kup mi priporočljivo. Zmogljivost ogrevalne peči mora biti porok, da bo vsak posamezen .kovaški kos pod enakimi pogoji segret in kovan. Pri vzetju odkovkov iz peči foo neprenehoma sledilo enako število vloženih odkovkov v peč.
Za vložke so ogrevalni časi vidni v tabeli št. 4.
Tabela št. 4
Premeir surovcev	Čas ogrevanja min.	Čas ogrevanja min.	Premer surovcev
do 30 30—50 50—70 70—90	10 15—20 20—30 30—40	90—100 110—130 130—150 150—170	40—50 50—60 60—80 80—110
Pri prekinitvi več kot od 30 do 40 minut moramo prekiniti dovajanje goriva ali pa surovce odstaviti iz peči. Trda Cr-C jekla lahko kujemo samo s kovaškimi kladivi z znatno udarno energijo. Za ta primer je pri prostoročnem kovanju smotrno uporabljati končne temperature kovanja, ki so za posamezne grupe jekel naslednje:
mx 15, IHX 9, X, 9 X, X 09 800—830° C, X 05, X, XB, IIIX 15, C .	. 830—860° C,
9 XC......................... 840—870° C.
Pri poltoplem kovanju so te temperature glede ina težko napolnitev gravure in hitro oibrabljenje utopov nedostopne. Zaradi teh nasprotnih delovanj se poskuša surovce segreti na višje temperature. Temu se moramo neobhodno izogibati, čeprav se stroški utopov povišajo. Kot že izvajano, leži naj smotrnejša temperatura pol-toplega kovanja za Cr-C jekla IIIX 15 in za enakovrstna pri 850—860° C in za Cr-C-Mn XI1, XBH, 9 XC pri 880—900° C, Pri zadrževanju te temperature je kakovost strukture neodvisna od ohlajevalne hitrosti. Začetna temperatura poltoplega kovanja se ravna po tempu kovaške zmogljivosti. Ižbere se tako, da bo navedena končna preoblikovalna temperatura zadržana. Za postopke kovanja večjih krogel se bodo uporabljale naslednje temperature:
krogla s premerom 1 % do 3”	900—860° C,
krogla s premerom 3 do 4”	900—950° C.
Kovaške kose, kot je bilo že omenjeno, ohlajamo posamezno na zraku. Za jekla XB[n in 9 XB je priporočljivo počasnejše ohlajanje v ogrevalni jami ali v kupu.
Kovanje obročkov v krčilnih strojih
Kovanje (krčenje v utopih) ležaj n ih obročkov iz palic v krčilnih strojih lahko označimo kot posebnost. Iz palic, segretih na kovaško temperaturo, ibodo nekateri deli pri padajoči temperaturi kovani. Kovanju, ki je v eni vročini opravljeno, sledi potemtakem kovanje pri različnih temperaturah, ki vodijo k različnim velikostim zrna odkovkov. Ta spoznanja nas silijo, da temperaturna območja močno zožimo pri kovanju.
Izločanju karbidne mreže se pri prvih obročkih izognemo tako, da ohlajamo po kosih, nikakor pa ne skupaj v kupu. Velika množina kovaških kosov skupaj se ne ohlaja enakomerno.
Kovanje uspešno poteka pri temperaturi med 1050—850“ C. Vstavljene palice so v vrsti na dnu peči v razmaku za polovico premera, ki ustreza ogrevanju. Število palic iz peči, vzetih za fcrčilni stroj, mora biti enako številu novih, (dodanih v peč, da je Skupno število ogrevanih palic vedno enako.
Število palic, ki bo istočasno v peči ogrevano z neprekinjenim delom, je porok za uspeh in je po A. W. Abrahovu izračunana formula:
  tn i .
n — — + 1 atž
pri čemer je:
(ta “ čas zgotovitve (stroja in pomožni čas), ki ga kovanje zahteva;
a = število kovaških kosov, ki pripadajo enemu ogrevanju (polnjenju);
tn “ čas ogrevanja palic v peči.
Čas, Iki je potreben za segretje mrzlih palic (prvo gretje in prva toplota) in ponovno segrevanje palic (ponovno ogrevanje, druga toplota), je na sliki št. 13 raz-
Slika 13 — čas ogrevanja jekla LL1X 15 v odvisnosti od premera
ložen v odvisnosti premera. Vrednosti, ki so vnesene za drobne palice, so nekaj povišane.
Dolžina ogrevalnih delov palic nam da naslednje orientacijsko premišljevanje. Oblajevalni čas ogretih palic T med toplotnim preoblikovanjem od 1050—850° C (slika št. 14) je zaradi odvajanja toplote v izenačitvi z ohllajevalmim časom na mirujočem zraku zelo majhen.
S povprečnim trajanjem kovanja enega kovaškega kosa bo število kosov, ki bodo pri enem ogrevanju kovani:
T
n =-----------•
•t sred.
Dolžine ogrevanih delov palic L so določene. Če je dolžina dejansko ogretega dela večja kot L, potem bo palica, ki je v času T ohlajena, 'tako ali tako zadosti ogreta in s tem število kosov dano. Če je dolžina ogretega dela manjša kot L, potem se mora preoblikovanje večkrat prekiniti, s čimer se vzdržljivost krčilnega 9troja zmanjša. V 'tem primeru se mora dolžina peči podaljšati, tako da je dolžina ogrete palice daljša. 'S pravilnim zalaganjem surovcev določene dolžine se zagotovi z neprekinjenim dovajanjem plinu topel zrak im s tem dosežemo maksimalno storilnost krčilnega stroja. S tega gledišča je ogrevanje palic zaključenih vložkov manij produktivno. Zaradi ekonomičnosti morajo biti zastoji ali popravila krčilnega stroja kakor 'tudi menjava utopov, ki pre-
Prtmer
kinjajo normalno obratovanje, ipovezani s popravili peči.
mr
3.60
? 100
8
<0
o
kO
o
2.40
f 120 ° 2.00
2.60
2. 1,60
c
o
O 1.60 o
1.40
1.00
Prtm«r palic v mm
Slika 14 — ohlajevalni čas segretega jekla LLIX 15 med toplim prebijanjem 1050—950° C
Slika 15 — Muflova peč za ogrevanje palic
Palice ogrevamo normalno v plinskih muflastih pečeh, redkeje v električnih pečeh. Velike potisne peči so porok za hitro Ln ekonomično obratovanje s surovci.
Prebijanje (»štancanje«) segretih obročkov in krogel (poltoplo prebijanje)
Pri modernem prebijanju (kovaške stiskalnice) lahlko iz surovcev dolbimo vložke (medprodukte) z obrisom, ki še niso popolnoma končni produkti; mapjka še ena mehanska operacija. Pri-tem moramo razlikovati začetno (grobo štruženje, skobljanje) in končno (fino Struženje, brušenje) mehansko obdelavo.
Raziskave imajo nalogo delovne postopke reducirati na minimum. Uspemo pa tako, da vsaj pripravljalne operacije izpustimo. S tem se bistveno poenostavi mehanska Obdelava. Take naloge bodo smotrne in s pomočjo normalnega hladnega prebijanja razvozlane. Na drugi strani so znaki in oblika hladno prebitih izdelkov omejeni le za pripravne vrste jekel. Od (tod izhaja prizadevanje, da se inajde delovni postopek, da trde materiale z neznatnim dodatkom in 'dobro površino pol-topllo prebijemo.
Proizvode, ki bodo z enim udarcem prebiti (»štancani«), lahko po segretju Skozi »poltople stance« oblikujemo. Odkovki bodo pri tem segreti na rdečo barvo (800° Celzija) in ne na končno kovaško temperaturo 1050“ Celzija. Pri kratkem času ogrevanja so odkovki brez odgorka, brez Cundra na površini. Kosi imajo enak volumen kot prej, so toTej meiizpremenjeni in metalno čisti ter jih lahlko naknadno brez mehanske obdelave kar obrusimo. Za to so potrebne male tolerance in dodatek.
O preoblikovanju Cr-C jekla (Cr-C jekla ILIX 15) pri 780 do 800" C ležijo preizkusi Wratzkega in Frankoviča. Po tem se poveča natezna 'trdnost od približno 5kg/imm2 pri 1000° C na 16 kg/mm2 pri 750° C. Raztezanje pade od 85 %> pri 1000“ Celzija na 65 % pri 750“ C; tedaj se zviša preoblikovalni upor za trikrat in .raztez-nost se zniža za 25 %>. Tabela št. 5 nam nazorno prikaže te odnose plastičnosti pri različnih temperaturah.
Tabela št. 5
Preizkusna temperatura	Raztržna trdnost kg/mm!	Hazte/.nost «/•	Kon- trakcija Vo
žarjeno stanje	70	14	36
650	45	15	48
700	35	18	64
785	13	70	97
Pri temperaturah, kot na primer 785“ C, ki leži v avstenitnem polju, je trdnost jekla X (IIIX 15) petkrat manjša kot pri sobni temperaturi. Raateznosit, ki predstavlja merilo razsodnosti preoblikovanja, je trikrat do štirikrat talko velika kot pri sobni temperaturi. Čeprav je madevtektoidno Cr-C jeklo sorazmerno trdo in manj plastično, je talko njegov upor preoblikovanja v cbmočju znatno manjši ikot pri sobni ■temperaturi.
Naklonjena ogrevalna temperatura za poltoplo prebijanje je lahko potem precej zgoraj nad točko Aci, torej leži pri 780 do 820“ C. Višje temperature ne ustrezajo zahtevam čistega prebijanja, nižje1 temperature ne zadostujejo za preoblikovanje materiala.
Pri nižjih temperaturah ine moremo izpel j alti pol segretih prebijanj, pa četudi imamo za vodilo različne poteke dela, ker temperatura prehitro pade pod Ar.
V tovarni krogličnih ležajev bo poltoplo prebijanje za pripravo krogel (premera 7/s” do 1 '/a”) uporabno itudi za ležajme obročke.
Krogle bodo kovane liz palic, ki bodo segrete v komorni peči na preoblikovalno 'temperaturo, ki znaša za jeklo TTTX 15 od 820—840° C in za jeklo X 15 C od 830—850° Celzija. Ogrevalni čas znaša za palice premera od 15 do 30 mm od 20 do 30 min. Kovaška operacija foo izpeljana pri 730 do 740° C. Surovci za uporne ležaje bodo z naslednjimi temperaturami ogreti v električnih pečeh z zaščitno atmosfero; poltoplo prebijanje na 700“ C, poltoplo prebijanje ležajev, ki bodo brez struženja brušeni in polirani, na 830—840" C, poltoplo prebijanje ležajev, ki so samo očiščeni in polirani pri 800—-810" C. Poltoplo prebijanje se lahko nadaljuje, če je ogre-tje, ki je za prebijanje upornih ležajnih obročkov, uporabno in jim ustreza.
Možnost -zadržati potrebno majhno toleranco pri pottoplem prebijanju bo odvisna od trdote in kakovosti uporabljenih odkovkov. Če bodo posebne zahteve postavljene za orodje, bodo prav gotovo glede na velikost trdote, ki 'jo odkovki imajo pri delovni temperaturi. Uporaba poltoplega prebijanja je možna ali pa ne, odvisno je od obstojnosti orodja. Preskrbeti moramo trdo, manj plastično kovino z malo dovoljene tolerance za prebijanje.
Orodja morajo v tem primeru, ko bodo za hladno in toplo prebijanje uporabljena, združevati v sebi visoko trdnost materiala, posebno 'še v vročem.
Toplo valjanje (iz val jan j e) ležajev
Pri potitoplem prebijanju (ikalibriranju) lahko dobimo merotočne surovce enostavnih oblik. Iz neobdelanih obročev s kompliciranimi profili bomo dobili po toplem valjanju (izvaljanju) šele ležaj; pri teh ugodnih primerih doseženi profili ustrezajo za nadaljevanje v končne izdelke.
Predkovani neobdelani obroči na krčil-niih strojih ali pod kladivom bodo imeli premer, ki je manjši kot premer končnega izdelka; takega damo med dve vrtljivi telesi. Ti zgostita steno obročka, ki se pri tem v svojem obsegu raztegne in zaradi tega svoj premer poveča. Steno obročev lahko škupaj zgostimo z vrtljivimi telesi, ki sta lahko dva profilna valja ali en valj in ena obročasta matrica, ki nadomesti valj. Za dosego te večje natančnosti profilov za valjanje damo še dva stranska stiskalna valja. Z valjanjem stranske obro-čeve in čelne ploskve dosežemo še večje zgoščevanje jekla.
Skica 16 kaže shematsko profitno valjar-sko napravo. Surovci, ki bi se naj izvaljalli, morajo biti ogreti v vrtilni ali potisni peči na 950	1000“ C, skupni ogrevalni čas zna-
ša 15 do 40 minut.
Valjanje obročev pri nekoliko povišani temperaturi 800“ C (800—850* C) predstavlja osnovo za premišljene postavitve najbolj naklonjenih oblikovalnih temperatur. Največja vzdržljivost valjev bo dosežena samo pri primernih pomožnih časih, ki ne smejo izsiliti vrednosti preoblikovalne periode. Preoblikovalna stopnja ležajev znaša 20 do 40%. Ohlajevanje valjanih ležajev sledi posamezno na zraku.
Slika 16 — naprava za profitno valjanje
Splošno je znana in koristna štednja z materialom in pri mehanskih Obdelavah. Vplivati moramo na kakovost postopka valjanja, ki nam da dobre končne proizvode. Vodi k enakovrstni in naklonjeni orientaciji vlaken zaradi dodatnega pre-
Inž. Jože Zunec
Dobra kalibracija — večja produktivnost in kvalitetnejši izdelek
Obstajajo določene .zakonitosti in pravila za kalilbriranje valjev pri valjanju jekel in drugih kovin, vendar pa je potrebno s kalifbracijo valjev doseči naslednje:
1. doibiti pri 'valjanju točen profil, ki ima kvalitetno površino iin potrelbne mehanike lastnosti;
2. visoko produktivnost valjarske proge;
3. minimalno potreben oikluis valjanja, čim manjši odpadek kovine, dobro izkoriščanje energije in .valjev;
4. najlbolj enostavno eksploatacijo valjarske proge ter možnost mehanizacije že obstoječe proge;
5. racionalno montažo in menjavo valjev, tako da se lahko na isti skupini valjev valja čimvečlje število različnih dimenzij istega profila.
Z namenom povečati produktivnost srednje proge 0 550 mm in odpraviti ozko grlo na I. ogrodju te proge, ki služi kot predproga za valjanje ingotov, smo začeli spreminjati obstoječo Ikalibracijo II. ogrodja, ker je prav od tega ogrodja pri valjanju Skoraj vseh profilov odvisna produktivnost celotne proge.
Spremembo ikalibracije II. ogrodja so narekovali naslednji specifični vidiki:
1. odprava ozkega grla na predprogi oziroma I. ogrodju;
2. povečanje produktivnosti pri valjanju naslednjih profilov:
Oblikovanja za 20 do 40 °/o, ki da pomembno poiboljšanje ležajev.
Izvaljanje izravna strukturne razlike, ki so nastale zaradi različnih temperatur pri toplem kovapju v krčilnih strojih. Če je postopek valjanja vseh ležajev končan pri optimalni temperaturi, ta izravna in znatno izboljša strukturo celotnih ležajev. Trdnost ležajev se Ibo zaradi izvaljanja dvignila za 10 do 20 °/o.
Razen pregretja in sežganja zaradi nedopustne visoke temperature lahko nastopijo naslednje napake: skaj an j e in zava-ljanje škaje, ki pa ni zavarjena in jo je na mestih zavaljanja lahko ugotoviti. Te napake so močno razogljičene zaradi previsoke temperature ali predolgega ogrevanja v oksidacijski atmosferi. Če to hočemo nadalje izključiti, se priporoča ogrevanje v Slabo reducirani ali nevtralni atmosferi. Skrbno je treba paziti na natančen čas ogrevanja in čas držanja na temperaturi, ki 'je za pregretje materiala potrebna.
Povišane temperature valjanja vodijo k močnejšemu odstopanju mer in ovalnosti ležajev.
Literatura
J. R. Rauzin, Termičeskaja obrabotka hro-movih stali. Berlin 1952.
S.	Steinberg, Thermische Behamdlung des Stahls. Berlin 1945.
Rada Boškovič, Tenmička oibrada hromo-vih Čelika za raznu primenu. Čačak 1964.
okroglo 48 do 100 mm, kvadrat 45 do 80 mm, ploščato jeklo s širino 80 do 130 mm in debelino 16 do 50 mm;
3. doseči (boljšo kvaliteto valjanega materiala (večja predelava ipri valjanju gredice na končni profil, možnost odpravljanja škaje, večja produktivnost ogrevanja in boljše ogrevanje, večja produktivnost
in boljši izkoristek;
4. možnost izdelave vložka za ploščato paličasto jeklo s širino nad 150 mm do 220 X 40 mm.
Za valjanje vseh zgoraj navedenih dimenzij paličastega jekla se je jemala za Vložek gredica 110 X 110 mm, ker je bila kalibracija II. ogrodja (slika 1) takšna, da ni bilo mogoče iti z večjo vložno gredico na valjanje na II. ogrodju. Gredica 110 X 110 mm pa je bila pri valjanju debelejših profilov paličastega jdkla že problematična, saj je bila predelava izredno Slaiba, kar je bil 'vzrok slalbe kvalitete valjanega jekla. Iz sklice na sliki 1 je razvidno, da je bila kalibracija II. ogrodja sestavljena iz samih rombnih in ovalnih ka-
*
librov, na katerih pa škaja slabo o'dpada ter se celo nasprotno .prav rada zavalja v valjance, kar ije lahko vzrok izredno slabe kvalitete površine valjane palice ter težkega doseganja tolerančnih Območij oziroma natančnosti dimenzij. Izdelana nova kaliiibracija (slika 2) je v popolnosti omogočila odpravo prej navedenih pomanjkljivosti. Škatlasti kalibri omogočijo dobro odpadanje 'škaje, možnost valjanja iz gredice 130 X 130 mm na gotove profile ter s tem seveda dobro predelavo, kar je eden osnovnih pokazateljev kvalitetnega valjanja in ne nazadnje tudi večje produktivnosti celotne srednje proge vključno s I. ogrodjem.
Ker je po spremenjeni kalibracijli na II. ogrodju možno jemati težjo in večjo gredico kot vložek za paličasto jeklo, se je razbremenilo I. ogrodje, ki je dejansko predproga srednje proge. Razbremenitev I. ogrodja in hkrati povečanje produktivnosti na ostalih ogrodjih pa je bila osnovna naloga zraven izboljšanja kvalitete valjanega jekla. Za vse zgoraj navedene dimenzije paličastega jekla (ki predstavljajo približno */s proizvodnje srednje proge) se sedaj valja gredica 130 X 130 mm. Pri valjanju gredic 110 X 110 mm iz ingota s formatom OKGV-255/1 je produktivnost
9,7	t/h, pri valjanju gredic 130 X 130 mm pa 12,7 t/h ali povečanje produktivnosti pri valjanju ingota na gredico za 30 %. Samo povečanje produktivnosti I. ogrodja še
1500
330
153
501
Slika 2 — shema kalibracije II ogrodja — nova varianta
Sl
98
<35
1500
107
120
Slika 1 — shema kalibracije II ogrodja
pri čiščenju zaradi večjih dimenzij gredic)
prav inlič ne pove, posebno iče ibi se na ostalih ogrodjih produktivnost zmanjšala. Vendar pa se (je kljub večjemu preseku gredice tudi produktivnost pri valjanju gredice na končni profil povečala za okrogle profile 0 48 do 0 100 mm povprečno 17,8 °/o (glej tabelo, iki prikazuje število vtikov in plan valjanja za 0 50imm na II. ogrodju, od katerega je odvisna produktivnost celotne srednje proge), za kvadratne profile 45 do 80 mm za 3,5 %>; za prej navedene ploščate profile pa za 18 %>.
Proizvod 0 50 mm — 398 kg
vložek 130 X 130 mm — 420 kg — 3,6 m
hitrost valjanja 2,2 m/s
proizvodnja:-------------------X	0,398	=
122,5	X 1,07
= 10,92 it/h.
vtik	presek, mm*	dolžina, m	čas vtika, s	med-čas, s
1	120 X 131	3,8	1,7	12
2	108 X 133	4,1	1,9	6
3	120 X 109	4,8	2,2	7
4	110 X 110	5,1	2,3	6
5	105 X 105	5,4	2,4	6
6	94 X 94	6,8	3,2	6
7	84 X 84	8,4	3,8	6
8	75 X 75	10,3	4,8	6
9	67 X 67	13,2	6,0	6
10	60 X 60	16,6	7,6	6
11	60 X 60	16,6	7,6	6
			43,5	6
79
43j>
122,5
proizvod 0 50 mm — 197 kg
vložek 110 X 110 mm — 210 kg — 2,5 m
hitrost valjanja 2,2 m/s
3600
proizvodnja:—---------------X	0,197 — 9,28 t/h
71,7	X 1,07
vtik presek, mm* dolžina, m vtika s čas,
1	105	X	105	2,7	1,2	12
2	94	X	94	3,4	1,6	6
3	84	X	84	4,2	1,9	6
4	75	X	75	5,3	2,4	6
5	67	X	67	6,6	3,0	6
6	60	X	60	8,3	3,8	6
7	60	X	60	8,3	3,8	6
17,7	6
54
17,7
71,1
Izkoristek pri gredici 110 X 110 mm je 197 kg, torej pri celem ingotu 394 kg, pri gredici 130 X 130 mm pa 398 kg ali povečanje izkoristka za 4 (kg pri ingotu oziroma 1,01 %. To zboljšanje nastane zato, ker gredice 130 X 130 mm ni potrebno rezati, temveč se lahko cela založi v ipeč in zaradi tega nastane manjši odpadek. Istočasno pa se poveča tudi produktivnost pri ogrevanju zaradi manjšega 'števila gredic pri isti celotni teži vložka. Še ibolj ugodno pa se to pokaže pri čiščenju, saj je znano, da se z manjšo površino čiščenja pri isti teži proizvodnja pri čiščenju skoraj linearno poveča.
Pri spremenjeni ikalibraciji na II. ogrodju je ostala 345 mm široka gladka plo-
skev na valjih, tako da se 'lahko na tej ploskvi valja Vložek za ploščate profile, ki imajo širino nad 150 mm. Na ta način se lahko valja vložek za omenjene profile direktno 'iz ingota in tako odpadejo dražje kovane ploščate gredice.
Zaključek
S spremembo ikalitbracije II. ogrodja (ki je dejansko odločilno za proizvodnjo celotne proge 0 550 mm) se je 'doseglo naslednje:
1.	odprava ozkega grla na predprogi (I. ogrodju) pri valjanju ingota na gredice;
Stanko Pahič
Zgodovinarju in arheologu, ki naj bi orisal skrivnostna dogajanja v pradavnini, je, kot bi ga postavili pred nalogo, da iz nekaj razcefranih listov .raztrgane in izgubljene knjige dožene in oibnovi nekdanjo vsebino. Lističev je malo, med njimi skoro ni zveze, dogodki in vzroki so večji del neznani in zato moira, da ibi lahko Izsledil rdečo nit dogajanj, mnogo ugibati, razmišljati in sklepati, nazadnje pa kljub temu Obtiči v veliki meri le pri domnevah. Pri najstarejših dobah nepisane zgodovine je navezan le na kaj Skromne izkopanine, ki jih je po navadi že zelo malo, povrh pa je moč najti le 'tiste, ki .jih ni zapisal propadu čas. Tu je izbira kaj skromna, kajti od davnih tisočletij do današnjih dni so se Ohranili le kamen, kost, kovine, lončeno posodje, le v izjemnih primerih les in nekoliko še drugi izdelki iz stekla, jantarja, iz rimskih časov pa še opeka, z malto zidani temelji stavlb ter še to in ono. Raziskovalcem davnine je (bila zato potrebna
2. povečanje produktivnosti na ostalih ogrodjih srednje proge za približno '/3 sor-timenta valjanih paličaatih profilov;
3. boljša predelava pri končnih profilih, kar je eden osnovnih pokazateljev kvalitete lastnosti valjanih jekel;
4. 'boljše odpadanje škaje zaradi konstrukcije kalibrov;
5. večja proizvodnja pri ogrevanju in čiščenju;
6. večji 'izkoristek;
7. možnost izdelave vložka direktno iz ingota za široke (širina nad 150 mm) pali-časte ploščate profile.
izredna ostrina .‘/klepanja pa primerjanje s pojavi v življenju današnjih zaostalih ljudstev; včasih so botrovala tudi srečna naključja in nekatere pokrajine so tudi bogatejše s starinami, da je (iz teh posamičnih predstav zrasla še kar zanesljiva podoba davne preteklosti. Zato je sedaj moja naloga lahka, ko zbiram .v rolkah izgubljene predmete davnih prebivalcev koroških dolin, saj se lahko opiram na dognanja .v sosednjem -svetu in na že ugotovljeni splošni sistem prazgodovinskih dogajanj. Ob ugibanju, (kako -se je razplamtelo življenje od pradavnih dni po dolinah in gorah okrog njih, pa naj pride do izraza 'tudi pomen, ki so ga med Peco, Pohorjem, Golico in Kozjakom utesnjeni 'kraji imeli v tistih časih in do današnjih dni.
Kakorkoli ga opazujemo, z vrha z (letala ali z razglednih gora ali pa že samo na zemljevidu, ta svet ob Dravi, Meži in Mislinji je od nekdaj pomenil komaj kaj več kot prehodno pokrajino, po kateri se je
Takle je bil najštevilnejši prebivalec naših krajev v starejši kameni dobi — »jamski medved«, spoštovanja vredna žival, precej večja od svojih današnjih gozdnih sorodnikov. Pred mrazom se je tudi on zatekel v jame, kar pa je bilo zanj pogosto usodno. In tako so ljudje prišli do mesa za prehrano, do kožuhovine za oblačila in kosti za izdelovanje orodja in
okraskov
Prazgodovina ob Meži, Mislinji in Dravi
bi'lo skozi ozke -doline treba iprebiti do širših prostranstev, 'katerih eno največjlih je Celovška kotlina na zahodu pa -nekoliko tudi Lavantinska (Labotska) dolina na severu. Onkraj Pohorja, tam daleč na vzhodu, je Dravsko polje odpiralo pogkide na široke ravnine in od tam, iz srednjega Podonavja, so že zgodaj pričela romati davna ljudstva v predalpsko gričevje in v alpski gorski svet. Časi minulih tisočletij so bili različni in težnje in potrebe starih ljudstev so se spreminjale, zato imamo tudi tu obdobja, ko nas redki drobni predmeti samo opozarjajo na začasno prisotnost človeka, a tudi dobe, ko je dovolj prostran in sončen okoliš Slovenjega Gradca pa nekoliko še spodnje Mežiške doline privabil ljudi k stalni naselitvi in ustvarjalnemu spreminjanju zapuščene gozdne pokrajine v šku-pek naselij. Toda najbolje bo, da pričnem kar od začetka.
Kakor ljudje in kraji v malem, tako se je v velikem spreminjala nekdaj tudi pokrajina. To je trajalo seveda mnogo dalj časa kot nam v našem življenju pomenijo desetletja in v izročilu rodov stoletja. Pri iskanju sledov najstarejše naselitve ljudi pa nam ni potrebno segati milijone let nazaj v čase, ko je preko Mežiškega podolja ter seveda ob Dravi segalo v osrčje Celovške kotline še pradavno Panonsko morje. Bil je to tukaj le dolg osamljen zaliv z neznanimi obrežji, ljudi pa na njih še n!i bilo in zato lahlko prepustimo to, terciar imenovano obdobje -zemeljške zgodovine geologom v preučevanje. Pa tudi o ledeni dobi nekako med 700.000 in 10.000 leti ibi nam geolog najlaže razložil priro-d-na dogajanja, ki so dala tem krajem poslednjo podobo, ki se> je v -zadnjih tisočletjih spreminjala le v površinski rasti in drobnih talnih razlikah, po večini že posl adiicah delovanja človeških rok. Ker pa gre tu le že za čase, ko so prvi ljudje dospeli v te samotne kraje, naj poudarim samo to, da si ledene dobe ne smemo predstavljati kot eno samo nepretrgano obdobje
silnega mraza in grozljivih ledenikov. Ledena doba je bila zaporedje daljših mrzlih in krajših toplih obdobij, ki so trajala različno dolgo, po deset tisoče let, in je vsako drugače -vplivalo na življenje. Tega ne smemo pozabiti, kakor si pračloveka ne smemo predstavljati kot modernega alpinista na ledeniških strminah, v svetu brez rastlinja in živalstva. To je bilo le ubogo, nenehno od lakote preganjano bitje, ki je v alpske Ikraje pritavalo le takrat, ko se je tudi tod dalo dobiti kaj za pod zob in prišlo je le do tja, koder mu je hladna praznina neme prirode zastavila korak. Bili so torej časi, ko je v te kraje dihal mraz z zahoda, saj je bila Celovška kotlina skrita pod ogromno ledeno odejo, ki je pripolzela z alpskih pobočij ob Dravi in Zilji ter je biila pri Beljaku menda -kar celih tisoč metrov debela ali cel kilometer visoka. Na srečo se je ta koroški ledenik proti vzhodu vedno bolj tenil, cepil v ožje jezike, katerih poslednji je dosegel še pli-berški kraj. Iz koroških dolin je bilo torej tudi v najbolj mrzlih časih mogoče videti večni sneg le na Peci in tako torej led ni bil -tisti, ki je najzadnji posegel v preoblikovanje koroškega kota. To so storile vode, ki so v toplejših obdobjih nenehoma drle iapod talečih se ledenih gmot proti vzhodu in nosile s seboj ogromne količine -kamnitega drobirja ter ga spotoma drobile in spreminjale v prodne odeje. A še preden se je poslednjič otoplilo din je podnebje postalo podobno današnjemu — toda 'kdo ve, če -tudi mi ne živimo de -sredi -dveh ledenih obdobij — so pritavali ljudje v -te 'kraje in -tudi zapustili svoje sledove.
Kaj torej -vemo -doslej o najstarej-ših prebivalcih naših krajev? Ce mislimo le na doline koroškega kota, potem pravzaprav nič! Vsa najdišča sledov ledenodobnih ljudi iz starejše' kamene dobe — paleolita, ko so za poglavitno orodje in orožje služili predvsem ostro oklesani kamni, so na robu tega malega sveta: na Olševi, pri Šoštanju pa na Kozjaku onkraj Radelj. Vsa so le
votline v skalnatem svetu, kamor so se ljudje zatekali pre-d -mrazom ali -v njih lovili živali, med njimi poglavitni lovski plen — orjaškega jamskega medveda. Življenje -redkih človeških krde-l — v -vsej Sloveniji cenijo v tem času le okrog 150 prebivalcev ene generacije — je bilo tako v prvi vrsti odvisno od lo-va, saj priroda tod okoli ni bila tako bogata, da bi se bilo mogoče preživljati le z nabiranjem sadežev in drugih, takrat človeku še užitnih reči. Ta majhna krdela pa so pogosto prepotovala velike razdalje in najbrž se jim je le redko nasmehnila sreča, da so prelisičila v past tudi kralja živali tistih časov, mamuta, katerega kosti in zobe je 'dandanes še -najti t-u in tam tudi v naši dolini. Vendar pa so zapustila za seboj tako malo -sledov, da so jih poznejša tisočletja ohranila le v najbolj zavarovanih kotičkih in tako so nam jame postale čitanke o življenju v naši najstarejši zgodovini.
Najznamenitejše paleolitsko najdišče v naši bližini je go-tovo Potočka zijalka. To je jama v južni steni Olševe, 1700 metrov nad morjem, po višini druga na svetu in najvišja v vzhodnih Alpah, zatočišče ti-so-čev jamskih medvedov, prizorišče divjih lovskih prizorov in zatočišče prvih Skupin pravega človeka, imenovanega h-omo fossi-lis. 2e zaradi teh slavnih lastnosti, tudi kot dobri sosedje si ne moremo -kaj,, da ne bi spregovorili nekaj besed o njej, saj je bilo tu leta 1928 pravzaprav prvo odkritje paleolitskega najdišča v osrednji Sloveniji in ob njem se je proslavil -tudi prvi slovenski paleolitski arheolog, tedanji gimnazijski profesor Srečko Brodar iz Celja. Potočka zijalka pa je bila senzacija tudi za evropsko arheologijo, saj se je ob njej pokazalo, da je pravi čl-ovek zelo -zgodaj prišel v naše kraje, prej kakor pa so domnevali dotlej, in v času, ko so v srednji Evropi še živeli praljudje — neandertalci. Pokazalo se je t-udi — a to je že beseda za strokovnjake —, da je talko imenovana aurignaška kultura dosegla tudi ta gorski svet v času zadnje poledenitve, ko je segal na Olševi večni sneg še 200 metrov pod jamo in ko tu torej pravzaprav ne bi moglo biti ne živali in ne iju-di. Uganko so razrešili tako, da so odkrili v .tej zadnji, itako imenovani vvu-rmski ledeni dobi še vmesno tapl-o -stopnjo, ko je bilo življenje tod mogoče, in tako je Potočka zijalka nudila nov dokaz za popolnejšo razčlenitev posameznih obdobij ledeine dobe, njenim najdbam pa so skovali ime posebne kulturne skupine — ol-ševien.
Manj pomembne, redkejše, detloma starejše, a tudi mlajše najdbe — v glavnem kamnito orodje — je odkril Srečko Brodar nato še v Monnovi zijalki pri Šoštanju. V jami Š-pe-ho-vki nad Hudo luknjo ter v Her-kovih pečeh na Kozjaku. Glavni -pogoj za preživljanje so bili povsod jamski medvedje. ki so se klatili po teh pokrajinah in zato je prav mogoče, da bo kdaj odkrita kakšna sled za -njimi in -njihovimi lovci tudi v koroškem kotu. Do sedaj pa tod okrog ni drugih najdb niti v Podjuni in dalje proti Celovcu niti v Lavantinski dolini, a tudi ne na Savinjskem in Ob Dravi vse do prvih hrvatskih jam pri Varaždinu in Krapini. Veliki -mraz je še enkrat, doslej poslednjič, pred približno 20.000 leti, pregnal ljudi 'in ži-va-li iz naših krajev. Nato se je polagoma pričel veliki toplotni pre-
■
IJALKA
Zemljevid naših krajev v starejši in mlajši kameni dobi. Številke v krožcih so iste kot v
tekstu pri opisu kamnitega orodja
obrat, ledeniki so skopneli, vodovja naraslih reik so odplavila ogromne količine (kamenja in iz njih 'ustvarila nove prodne terase in ravnine. Hrib in dol sta spet počez bujno ozelenela, mamuti in jamski medvedje so odšli v zgodovino, zamenjala pa jih je vsakovrstna inova divjad. Kako je bilo z ljudmi, ne vemo, ne pri nas in ne marsilkod drugje po Evropi. Arheologi tem prehodnim obdobjem danes pravijo srednja kamena doba ali mezolit in jo računajo med 8000 in 4000 pred našim štetjem. Edina najdba daleč naokrog, ki sodi v ta čas, je dvoje koščenih harpun iz Spehovke v naši soseščini. Te vrste orodje je iv .tistem času na evropskih Obalah služilo najbolj za ribolov. Kako je bilo z njimi pri nas iin kako je bilo sploh z ljudmi v tistih tisočletjih pa piše za sedaj le na izgubljenih listih zgodovinske knjige.
Šele s tretjim tisočletjem ali pa morebiti še pozneje se pričenja zaresna' zgodovina dolin koroškega kota. To je bil — arheološko povedano — čas srednje in pozne mlajše kamene dobe — neolita, nekako med 2700 in 1800 pred našim štetjem. Takrat se je že uveljavilo dandanašnjemu podobno podnebje z neznatnimi nihanji med toplimi in suhimi ter hladnejšimi in vlažnimi obdobji. Pokrajina je bila večinoma porasla z gozdom in zaradi strmih bregov ter ozkih dolin težko prehodna. Divjadi najbrž ni manjkalo, toda ljudje, ki so si iz prostranih in rodovitnih podonavskih ravnin utirali pota semkaj, so bili že drugačne vrste. V tem času se je človeštvo namreč že pričenjalo naseljevati, lov je zamenjala živinoreja in s tem je 'bila stalna zaloga mesne hrane mnogo bolj zanesljivo zagotovljena. Semena divjih trav so ljudje že uporabljali za prebrano in sejali so jih kot žito na požganih in prekopanih tleh. Pri takem načinu gospodarjenja se seveda niso mogli več nenehoma seliti in so si pričeli ustvarjati stalnej-ša prebivališča. To pa niso bile več skalne votline ali začasni šotori, temveč zaselki lesenih, z blatom premazanih in s slamo
kritih koč, Skritih za lesenimi ogradami. Bilo pa je še marsikaj drugega novega v življenju tega časa: orodje so si sedaj brusili iz kamna in dobivali iz njega gladke kopače, sekire iin dleta. Iz gline so pričeli izdelovati lončeno posodje, ki so ga Skušali kar najlbollj, okrasiti in so mu menjavali oblike enako pestro kot današnja moda, seveda pa najbrž le ne iz teta v teto. Kako je bilo z oblačili, tkanimi iz volne, pa vemo bolj malo. Varnejše iin udobnejše življenje .je seveda omogočilo porast rodu,-deca najbrž m več v tako veliki meri umirala že v rosnih letih. Pa tudi odraslim so mnoge nevarnosti prizanesle in tako so se rodovi pomnožili, da je bilo marsikateri skupini treba na pot iskat novih plodnih površin.
To jy£' fbid tudi iglavni vzrok prihoda prvih ljudi v naše kraje, in ker smo že blizu goratega alpskega sveta, so semkaj dospeli precej pozno in le tisti najvztrajnejši, ki na poti ob rekah niso poprej našli zaželenih krajev ter so morali prodirati v čedalje bolj odljudni gorski svet. Domnevajo, da so na Koroško prihajali ob Dravi, a to je bila kaj neprijetna in .tvegana pot, saj se je Dravska dolina med Falo in Radljami že od nekdaj tesno zapirala. Doslej razen nekaj kamnitih predmetov tudi ni pravih sledov o takih potovanjih. Zato ne bi smeli pri iskanju poti prvih ljudi v Celovško kotlino in Lavantinsko dolino pozabljati tudi danes še neznanih poti ob južnem Pohorju in tistih iz Savinjske doline.
Redkii kamniti predmeti, davno izgubljeni in pozabljeni v zemlji, po štiri tisoč letih pa ponovno odkriti, so sedaj edini sledovi prvih ljudi v naših krajih. Ugibati iz njih starost tistih 'časov, način življenja davnih ljudi ter njihove šege in navade bi bilo pravo vedeževanje, če se ne bi mogli opirati na primerjave bolje raziskanih pokrajin drugod. Bilo bi, kot da bi morali iz izgubljenega gumba odgonetiti ves ustroj televizorja pa še podobo njegovih ustvarjalcev povrhu. Kajti za tistimi časi res ni ostalo mnogo več, komaj kaikih dvajset
SELE
PODKRAJ
STAR' TRG
DOBJA VAS
TRBONJE
ZG OOVZE
BROINJE
Narisali smo vse kamnito orodje, ki nam je znano. Po količini ga sicer ni mnogo, vendar pa so zastopane vse glavne vrste. Morda se oglasi še kdo, ki hrani doma ali ve za kakšno podobno
najdbo?
Pogled na P.otočko zijalko, ko je pričel v njej izkopavati Srečko Brodar in so se pred vhodom v njene črne rove pričele kopičiti plasti nakopanega kamenja in zemlje. Visoko v strmih skalnih stenah pod vrhovi Olševe je nudila veličasten razgled po gorskem svetu, vendar prazgodovinski človek najbrž še ni imel smisla zanj, danes pa jo državna meja
dela sodobnim turistom skoro nedostopno
kamnitih predmetov, ki si jih zato lahko ogledamo nekoliko poibliže. Seveda ni to vse, kar je ostalo dediščine iz tistih časov, marsikaj je še 'Skritega v zemlji, to in ono je bilo že najdeno pa 9pet izgubljeno ali pa se še Skriva v neznanih rolkah. Zato lahko razlagamo neolitsko doibo le po tistih predmetih, ki ,jih poznamo, najsi bodo shranjeni iv muzejih ali pa samo opisani v knjigah.
Domače koroške najdbe kamnitega orodja so prišle vse na dan priložnostno, pri raznih delih in na različnih krajih. Polovica jih izvira iz dolin, polovico so ijih našli v hribovitem svetu. Le v slovenjegraški kotlini jih- je bilo najdenih v bližnjih krajih nekaj več, da bi nam utegnile izdati sledove morebitnih naselij. O nekaterih je znano le ime kraja, kjer 'So jih po vsej verjetnosti našli. To se nam zdi za ploščati sekiri iz Zgornjih Dovž (11) in Trbonj (12), za dleto iz Dobje vasi (2) in kladivo iz Podkraja (3), vse najdbe, ki jih hrani mariborski muzej. Najbrž bo to držalo tudi za kamnito motiko iz Radelj (14), ki je v graškem muzeju, in zlasti še za sekiro iz Vuzenice (13), ki ,se je je pokojni Mravljak samo spominjal. V mariborskem muzeju je tudi velika sekira iz Starega trga (7), ki je prišla na dan morebiti pri razkopavanju rimskih ruševin, ali pa so jo našli na utrjeni Puščavi, saj so tam našli tudi kamnito dleto.
To bi bila prva polovica najdb. O drugih vemo nekoliko natančneje, kako so jih našli. Kamnita sekira, odkrita pri gradnji železniške postaje v Slovenjem Gradcu (8), je danes že izgubljena. Tja je prišla najbrž kot izgubljen predmet, ko so se ljudje že naseljevali po širšem prostoru med Starim trgom ‘in Legnom, prvem na-
Zemljevid naših krajev v bronasti in železni dobi. Zdi se, kot da je pokrajina opustela in so se ljudje zbrali okrog jezera pri današnjem Slovenjem Gradcu, kjer krožci pomenijo gradišča, s številkami pa so označena najdbišča posamičnih predmetov. Ker so ti kraji v resnici še zelo malo raziskani, ta podoba najbrž vara in se bo morebiti našlo še marsikaj
sel j enem okolišu iv koroškem kotu. Kaj več tudi ne bi mogli reči o sekiri v So-ikličevi zbirki, najdeni v koreninah stare vrbe blizu Hovnikove kmetije na Selah (6), o podobni sekiri z Lesjakovega skalovja na Zelenem bregu (1), fci jo mogoče še imajo Ulcijevi, ipa o kamnitem klinu v ravenskem muzeju, ki so ga v zadnjih letih izkopali Rožejevi na svoji njivi na Brdinju (5). Arheoloigu vzbuja povečano pozornost ploščata sekira s Pečolarjeve njive na Spodnjem Legnu (9), danes prav tako shranjena pri Sokliču, 'ker so na tej njivti bajie našli tudi stare črepinje. Skoro enako sekiro hrani Soklič tudi iz drugega konca Legna, kjer so jo našli pri Kdboltovih (10), zanimiva pa je še zato, iker je bilo tam blizu najdeno tudi kamnito dleto, ki ga je hranil Daneu na Legnu im gredo Okoli govorice, da so tam, »na starem britofu«, našli še več kamnitih predmetov, s plugom pa baje celo zadeli na nekak »zid«. Take reči si velja ogledati z bistrim očesom že zaradi izkušenj, da več predmetov na enem ■mestu ne pomeni več samo izgubljene najdbe, ampak lahko pripelje raziskovalca na sled 'izginulemu zaselku. Za !to so pa na Legnu primerne lege, tembolj, ker so podobne zaselke v sosednji Lavantinski dolini pa ob Dravi niže Maribora in v Dravinjski dolini olb južnem Pohorju že večkrat v resnici našli. Zelo Skrivnostni pa sta Obe kamniti dleti iz južnega pobočja Uršlje gore (4), kjer so ju našli skoraj tisoč metrov visoko pri Jelenovi kmetiji in ju danes hrani celovški muzej. To je namreč višina, ki v tistem času še ni poznala kmetijstva, zato so take predmete lahko prinesli tja gor le pradavni lovci ali dirugi priložnostni obiskovalci gore.
Topografsko nas te najdbe kamnitih predmetov poučijo, da so ljudje zgodaj našli pota že skoraj iv vse tiste kote', kjer se danes kadi iz dimnikov, le dolina gornje Meže od Poljane dalje se nam kaže
Skrivnostno prazna. Če bi po teh sekirah, motikah in dletih domnevali na teh krajih tudi bivališča — in več kot domnevati danes brez drugih najdb še ne smemo — potem bi videli, da so si ljudje izbirali zanje suhe lege po dolinah in bližnjih vzpetinah, visoko v hribe pa jim še ni bilo ■treba siliti, saj je bilo spodaj dovolj za obdelovanje njivic primerne zemlje na voljo. Zato lahko danes za ponazorilo kaj bolj stvarnih podatkov navedem le iz sosednjih koroških krajev, koder so neolitske zaselke na podobnih vzpetinah našli v Lavantinski dolini pa pri Velikovcu, ob Hodiškem jezeru in na Škocjanu nad Ma-loščami pod Beljakom, pri nas pa pri Zbe-lovem in Zrečah olb Dravinji in marsilkod po Slovenskih goricah. Ravno koroška najdišča, katerih nekdanji prebivalci so prišli iz vzhodnih pokrajin, nas opozarjajo na to, da leže doline našega koroškega kota na poti tjakaj in da so torej ljudje že zgodaj hodili tod. Manj so se najbrž naseljevali, saj tu ni bilo mnogo niti ugodnih poljedelskih površin niti primernega gradiva za lončarstvo in kovinarstvo, ki dandanes bogati Mežiško dolino. Dokler torej ne bomo poznali nobene domače neolitske naselbine, lahko kaj jalovo modrujemo, ■kaj vse so neolitski prebivalci znali početi s posameznimi kamnitimi orodji. Mogoče je 18 centimetrov dolga preluknjana sekira iz Starega trga služila za ralo pri ilesenem plugu, kakor je 'kamnita motika iz Radelj najbrž Ibila v rabi za prekopavanje zemlje, gotovo pa to ni. Druge sekire in dleta so rabili najlbrž pri obdelovanju ilesa, z dleti je bilo tudi mogoče strgati živalske kože ali gladiti lončene posode. Vse to pa je še zelo negotovo, in tako lahko prisotnost neolitskega človeka ■v koroškem kotu za sedaj le še bolj Slutimo.
Še mnogo bolj skromne s.o najdbe iz poznejših dob. V bakreni dobi med 2000
in 1700, nekakem prehodnem času med kameno in bronasto dobo, so se ljudje učili spoznavati rude in ustvarjati kovinske predmete. Najdbe o tem so redke tudi drugod, najčešče so ob jezerih, ko so si ljudje gradili hiše na kolih v številnih naselbinah ob Ljubljanskem barju, takrat še prostranem jezeru. Nekaj, posod barjanskega porekla na koroških najdiščih pomeni, da so se med plemeni pričele spletati trgovske vezi in te so z juga prihajale na Koroško morebiti ravno prek naših dolin. Da je bil to čas razgibanih pohodov, bi lahko dokazoval lonček z visokim ročajem v Solkličevi iZbibki, ki pripada talko imenovani foadengki kulturi srednjega Podonavja, a ne vemo, če je bil res najden v slovenjegraškem koncu (3). Trgovanje iz dobrinami novega časa — 'kovinskimi izdelki — je pomembna dejavnost teh stoletij, to pa je pričelo povezovati raztresene skupine ljudi po Evropi. S kovinskimi predmeti iso se širile tudi inove vrste lončenega posodja, kot so bile vrvičasto okrašene posode, zvončaste čaše in kar je še takih arheoloških poimenovanj. To ni bila vselej miroljubna trgovina, temveč tudi nenadni inapadi neznanih plemen in lov na sužnje za pomoč pri delu. Včasih so selitve plemen v notranjosti Azije z verižno reakcijo napadov in umikov povzročile vrsto preseljevanj . vse do zahodne Evrope.
Tak nemimi čas je bila tudi bronasta doba od 1700 dalje. Namesto zaselkov so sedaj v soseščini, a ne preblizu, znani prvi grobovi ljudi, pokopanih pod gomilami, kakršnih eno so odkrili v Pričici ob Vrb-
Tole je bronasta sekira s plavutmi z Vrh, ki smo si jo lahko narisali v graškem muzeju. Dolga pa je 18,5 cm
Sonce in scncc se spreletavajo danes po legenskih gomilah, odprte jame pa so priča nemarnosti davnih kopačev in priljubljena zatočišča za igre legenskih otrok
Foto: S. Pahič
skem jezeru, drugo ipa ob vzhodnem Pohorju pri Zrečah. Dvoje gomil po vsaj slovenški zemlji pač ne govori za posebno številno prebivalstvo in daje malo upanja, da bi iz teh časov našli 'kaj 'tudi pri nas. Nekajj bronastih iselkir pa je 'bilo vendarle odkritih. Eno so našli -sredi prejšnjega stoletja pri 'kopanju temeljev za nekdanjo »Franzenshiitte«, to je za gasilskim domom na desncim bregu Meže v Prevaljah (1), ikjer je po prvi svetovni vojni nekaj časa stala .tiskarna Mohorjeve družbe. Kako je prišla -tjakaj, ne vemo, morebiti z erozijo z grebena griča nad najdiščem, iki ima dober -strateški -položaj nad dolino, čeprav na njem še niso doslej ničesar našli. To bronasto sekiro s plavutmi, ito je stranskimi oporami za držaj — vejo s pravokotnim okleščkom, .ki je prožno prestrezal udarce — je bilo pred prvo svetovno v-ojino še mogoče videti v nekdanji Rost-h-onnovi Zbirki in je -našla -pot v i-m-enit-nejša nemška -dela o zgodovini Koroške, danes pa je kdove kje.
Drugo podobno sekiro so našli svoj čas na V-rheh (2) v bližini- nekega starega kamnoloma, kalkor pač piše v -starih poročilih. V roke ij-o -je nato -dobil slovenjegraški notar Han-s Win'kler, ki j-o je leta 1912 daroval graškemu muzeju in -tam je še danes. To pa je tudi vse, kar vemo o najdbah iz tistega časa. Težko je pisati zgodovino bronaste dobe po dveh sekirah, -in zato naj mi bo oproščeno, če ne rečem o njej kaj -drugega kot -to, da so ljudje že tedaj hodili -Skozi 'te kraje nekako po poti poznejše rimske ceste oziroma bodoče sodobne prometne zveze med Slovenj im Gradcem in Ravnami.
V -trinajstem stoletju pred našim štetjem se je razširil pojav, ki je bil le redko znan že poprej: -potujoči trgovci, ki -so tovorili — najbrž na konjih ali pa kar na hrlbtu — iz kraja v kraj 'kovinske izdelke, so pričeli -svotje 'blago zakopavati na Skritih krajih. Včasih so ijih potem našli in odnesli, včasih pa so ostali v zemlji in jih
po naključju odkrivamo šele dandanes. Take najdbe so vedno -dokaz za stiske in nevarnosti, kot nas nazorno učijo podobni dogodki iz partizanskih let in tudi takrat so jim bili vzrok predv-sem iv-dori tujih ljudstev. Začetek je bil — kakor pozneje pri Hunih — v srednji Aziji, odmevi pa so segali tudi v alpski -svet. Pri ;na-s bi edini dokaz za to 'bili sicer nedokazani podatki o podobni najdbi spet na V-rheh. Tam so po pripovedovanju kmeta Vodenika »približno petsto metrov po tako imenovani rimski poti proti Staremu trgu« našli leta 1913 -pri- kopanju za apnenico nekaj bronastih predmetov, med njimi pa, če se smemo zanesti na kmetov opis, -najbrž tudi dvoje itula-stih sekir, takih s tulcem od
zgo-raj, za vtikanje -držaja iz podobnih razlogov, koit sem omenil poprej. Ti dve sekiri naj -bi Ibil o-dnesel notar Winikler, potem pa je za njima izginila vsaka sled.
Po nekaki praznini prejšnjih časov so se sedaj pričela naseljevati ob Dravi do Ruš -nova plemena. Prodrla pa so tudi na Koroško, sa|j poznamo njihove sledove pri Šantpavlu v Lavantinski -dolini, -čeprav še ni razjasnjeno, ali -jih je tja vodila pot res le ob Dravi. Poglavitna značilnost teh -novih naseljencev je bila sežiganje mrličev na grmadi in pokopavanje pepela v žarah, za-to -arheologi njihovo kulturo tudi imenujejo »kultura žarnih polj«. Radi bi jim ugotovili ime, a o tem še ni enotnega mišljenja: enim -so bili to Veneti, drugim predniki Ilirov, tretjim Prapanoni, zato je arheološko poimenovanje po -njihovih značilnih ostalinah za sedaj še -najbolj zanesljivo. Središče njihovih naselbin j-e- bilo ob Dravi med Ormožem in Rušami, oib Savi do okolice Brežic in ob Muri -do avstrijskega Gra-dca. Nekaj predmetov iz tega časa so -našli tudi -v raznih krajih Ko-roške. O kaki naselitvi naših koroških dolin v tem času pa ne vemo ničesar.
Šele v železni dobi po letu 700 pred našim štetjem — tako ‘kažejo najdbe — koroški kot spet oživi, vendar tudi tokrat predvsem slovenjegraška kotlina. To je bil spet nemiren čas ljudskih -gibanj, da so se ljudje -zatekali v odročne in varnejše 'kraje, svoje -koče -po hribih pa so si ogradili z nasipi iz zemlje in -lesenimi palisadami. Tod, v tako imenovanih gradiščih, je bilo življenje še najbolj varno, zilasti če so bila odmaknjena od glavnih prehodnih poti. Slovenj Gradec je bil v takem zatišju in tako so se naselili -ljudje — kljub novejšim dvomom nekaterih arheologov jim za se-da-j še -mirno recimo Iliri — po hribih okrog nekdanjega jezera, predvsem na Puščavi in na Šancah -nad Starim -tre-gom, v bližnjih Ra-dušah in morebiti še na Gradišču nad Legnom. Na Puščavi in v gradišču v Radušah -se je graškemu arheologu Walterju Schmidu pred prvo -svetovno voj-
Zanimiv spomin na ilirske najdbe iz legenskih gomil! Kopači so jih razstavili na mizi pred neznano hišo — velike žare z manjkajočimi gornjimi deli pa manjše posode in sklede, vmes so glinaste piramidaste uteži in prejna vretenca. Slika je iz VVinklerjevih časov, pripis pa kaže, da si jo je nekdo pozneje po svoje razlagal in predmete po nevednosti pripisal Keltom
no posrečilo odkriti 'tlorise lesenih koč in zbrati nekaj najdb, ki so danes v graškem muzeju. Tu že nasipi, iki so obdajali naselje in so še ohranjeni, opozarjajo na stare zaselke. Težje je na Gradišču, kjer niso ■bile odkrite še nobene najdbe, so pa tam dozdevni nasipi in ‘terase neznanega porekla, a tam 'doslej res še nihče ni nič razkopaval. Vendar pa je ravno pod Gradiščem, ina legeinski terasi tik nad Slovenjim Gradcem, vlako imenovanem Florjanovem gozdu, doslej edino znano ilirsko pokopališče iz sredine prvega tisočletja pred našim štetjem. Ne morete ga zgrešiti, ko pridete v ta gozd, saj je poln gomil, ki pa so zvrha že škoro vse načete. 2e pred več kot petdesetimi leti jiih je pričel razkopavati notar Wiinlkler, iki je bil, ikot smo že in bomo še videli, velik ljubitelj starin in pravzaprav prvi domači »arheolog« v slovenjegraškem kraju. Wiinlkler je v ta kraj privabil tudi Walterja Schmida, saj je Slovenj Gradec sodil 'takrat upravno in seveda tudi arheološko pod Gradec. Zato so tudi najdbe, ki sta jih v gomilah nakopala oba raziskovalca, še danes shranjene v graškem muzeju. Takrat je bil še vedno v navadi sežig mrtveca na grmadi, nato pa so pepel s preostanki nezgorelih kosti — 'po navadi so ostali le drobci do velikosti prstnih členkov — a .tudi druge predmete pokrili s kamini in nasuli na vrh do en meter ali dva visok Ikup zemlje — gomilo. Taki predmeti so bili namenjeni mrtvemu za popotnico in so ibili predvsem posode — glinasti lonci s hrano, a tudi drugi predmeti osebne rabe, .npr. pri ženah glinasta prejna vretenca, bronaste pasne spone, zapestnice in drugi predmeti. Vse to je bilo položeno v pepel, včasih pa tudi v veliko glinasto žaro. Možem — bojevnikom — so dali v grob njihovo orožje in v Sokličevem muzeju je mogoče videti tak bojni nož, konico sulice in sekiro, najdeno v zadnjih letih.
Z nasipavanjem zemlje v gomile so ustvarili tedanji prebivalci legenskega okoliša kar spoštovanja vredne grobove in s približno petdesetimi gomilami tudi
obsežno pokopališče. Čeprav večinoma razkopane so gomile zanimive še danes in so podobne pet do deset metrov širokim oblim pogačam, iki jih je le gozd obvaroval pred plugom. Danes se okrog nijih in v njihovih jamah igrajo otroci iz bližnjih novih hiš, ki segajo že tik do gozda, in lahko se bojimo, da bodo prodrle itudi vanj. Kakor pa je to grobišče najzanimivejša prazgodovinska najdba iz teh krajev in so v njem brSkali že mnogi — doslej se še nihče ni podrobneje zanimal za najdbe, jih preučil in skušal iz njih izluščiti vse, kar bi bilo mogoče zvedeti o tistih ljudeh: njihovo družbeno ureditev, socialne razmere, dejavnosti v življenju in duhovna obzorja v času pred razvojem znanosti.
V primeri z najdbami na Legnu je bilo naselje na utrjeni Puščavi mlajše, iz zadnjih stoletij pred našim štetjem, in je očitno dočakalo prihod Rimljanov. Po Schmidovih kopanjih vemo, kakšne so bile v teh krajih hiše: zidane iz vodoravnih brun, položenih na kamnite temelje, pravokotne oblike, z enim ali več prostori. V njih je bilo vselej tudi iz kamnov zloženo odprto ognjišče, včasih še kakšna kovaška peč. Strehe so bile bržčas pokrite s slamo, morebiti tudi s skorjo ali lesom, če so takrat že poznali kaj takega. Domovanja so spočetka stala le znotraj okopov. Kakor pa so se nevarni časi odmaknili, so tod pričeli graditi hiše tudi po pobočju pod Puščavo proti Staremu trgu, kjer je še sedaj mogoče opazovati stare terase in tako so se že .takrat približali ravnini, na kateri je pozneje nastal rimslki zaselek.
Arheologi, ki znajo na pogled ločiti črepinjo od črepinje, so kmalu ugotovili, da na Puščavi ni bilo pristnih ilirskih lončenih izdelkov, temveč taki, ki spominjajo že na keltske posode. O Keltih pa vemo, da so bili podjetno ljudstvo, iki se je v
4.	stoletju pred našim štetjem iz današnje Francije in južne Nemčije razširilo po vsej Evropi in prodrlo v Italijo in do Male Azije. Ko je bilo osvajalnih pohodov konec in so se morali celo umakniti, so se v srednji Evropi ustalili in naselili med
Iliri, sčasoma pa na vse načine z njimi tudi pomešali. Pristne keltske najdbe so navadni plani grobovi s pepelom ali pokopanimi mrtveci, v katerih so tipični keltski predmeti: prvič na lončarskem kolovratu izdelano glinasto posodje teir prav tako prvič iz kaljenega železa izdelano orožje — meči, noži, konice kopij in druge reči. Vise to so doslej, našli na vseh straneh koroškega kota: pri Celovcu, Feldkirohnu in v Ziljski dolini na Koroškem, pri Celju in okrog Ptuja na slo venskem Štajerskem, v Avstriji pa še olb Muri navzgor, potem pa še ob Savi okrog Brežic, ipri Mokronogu, na Vrhniki in na Bledu ter še tu in tam. Štajerski Kelti so prišli v te kraje bržkone iz Podonavja, za koroške pa ne vemo, če iz Itallijč ali prav tako od vzhoda. To pa bi bilo zanimivo vedeti, saj kaže, da se na Puščavi ni naselilo čisto ilirsko, temveč že močno keltizirano ljudstvo. To ljudstvo se je tudi že davno pred vojaško zasedbo seznanilo z Rimljani, ki so takrat prihajali v te kraje še kot miroljubni trgovci. Pri Poljani najden rimski republikanski novec iz leta 101 pred našim štetjem bi bil lahko že dokaz za ito. Prav talko pa 'tudi nad Starim trgom najdeni najstarejši predmeti rimskega porekla. Vsekakor je zanimivo, da so vsa druga gradišča že pred prihodom Rimljanov opustela, Puščava pa se je bhranila, dokler se ni pod njo razvil rimski zaselek Oolatio in so na Puščavi v poznejših časih le še pokopavali.
Če je bilo še 'kaj, gradišč tudi ob Meži in Dravi, ne vemo. Gotovo bi se moralo kaj Obraniti za nijimi, če že ne okopi v gozdovih, pa vsaj kakšno izročilo ali ljudske pripovedke. V Dravski dolini ni, ne s pohorske ne s koajaške strani kaj znanega o tem. Ob Meži pa bi bilo treba šele preiskati, kaj se skriva za Okopi vsem znanih »turških šanc« po Preškem vrhu od Šrat-neka do Meže, ali pa na Tiči er j e vem vrhu nad ravensko postajo, kjer so našli nekaj prazgodovinskih črepinj. Ze po najdbah kamnitega in bronastega orodja smo lahko zaslutili, da je bila ravensko-prevailjška dolina povezana z vzhodnim svetom prek Slovenjega Gradca in ne skozi ozko sotesko Meže proti Dravogradu. Zato ibi v tej smeri pač smeli pričakovati še kakšno zanimivo prazgodovinsko najdbo, ki nam ijo zemlja še Skriva. Verjetno pa ne bi smeli izgubiti upanja pri iskanju takih najdišč tudi ob Dravi, zlasti če je res, da so bili prazgodovinski kraji ob štajerski Solbi, nekdanjem velikem središču ilirske naselitve, odprti proti cvetočim kulturam železne dobe v severni Italiji prek Radija in naših krajev.
Edini pristni keltski predmeti, ki so znani od tod, so srebrni keltski novci, vendar pa sta le dva ohranjena. Tudi sicer so bili najdeni le tnije: dva v Mislinjski in eden v Mežiški dolini. Prvega so našli v Starem trgu (4), že poprej naseljenem Okolišu, verjetno v ruševinah rimskih stavb. Drugi je bil odkrit nekje na Legnu (5) in je danes shranjen v celjskem muzeju, medtem ko ,je srebrnik iz Starega trga v Gradcu. V zapiskih graškega profesorja Franca Ferka, ki je ob koncu prejšnjega stoletja dolga leta prebijal svoje šolške počitnice pri iskanju arheoloških najdišč v severni Sloveniji, pa smo našli zapisek, da je leta 1887 načelnik železniške postaje na Pragerskem imel keltski srebrnik z napisom
""**	-l;
Skica gradišča Puščave ob Pankracijevi cerkvi nad Starim trgom, kakršna je bila po Schmidovih izkopavanjih objavljena na Dunaju. I—III pomenijo tlorise prazgodovinskih hiš, A je tlakovana površina osrednje kope, B je iz kamnov zloženo ognjišče na prostem, C pa so
ostanki neke neohranjene koče
Tloris ene izmed hiš na gradišču Puščave. Schmid je z vrsto raziskovanj uspel lepo razjasniti podobo razvoja prazgodovinskih bivališč in ta prikaz nam nudi vse njihove značilnosti: nepravilno pravokotna oblika celote, kamnita podlaga lesenih sten in brun, vmesna stena dveh prostorov, tlakovano ognjišče (C), potlakan prostor za delo (A, D), plast pepela od požganih vrat (B), kot posebnost pa še dvoje žganih grobov (E, F)
ADNAMATI, ki naj Ibi 'bil majiden na Prevaljah, vendar že 'kot obesek ipri uri. Vsi novci sodijo v prvo stoletje pred našim štetjem.
Ti srebrniki so znanilci inovih časov, iki so jih Kelti uveljavili tudi v teh ikra j ih, potem ko so rna svojih pohodih po Evropi v Grčiji spoznali kovan denar in ga začeli doma po tam pobranih vzorcih sami kovati. Denar je pomenil tudi denarno gospodarstvo, to pa je pričelo prinašati velike spremembe v življenje večine poljedelskih plemen želeane dobe. Hkrati je bil glasnik nove družbene ureditve, ko so ilirske kneze zamenjali keltski prvaki in že pred prihodom rimskih legij združili ilirska ljudstva in keltške prišleke v večini današnje Avstrije in Slovenije v neke vrste ohilapno državico, očitno še brez birokracije in enotne vojske, ki sta dandanes steber modernih držav. Rimljani so jo spoštljivo imenovali »noriško kraljestvo« (regnum Noricum) in taiko vemo ne le za njeno ime, temveč tudi za njeno središče na Koroškem, kjer je bila prednica .poznejše Karantanije. Ravno ina keltskih srebrnikih, ki so ijih kovali v Celju in na Koroškem, baje na Teurniji zahodno od Beljaka, so našli tudi imena teh malih Vladarjev. Naj-čeišče se med njimi ob koroški Dravi pojavlja ATTA in njegov je tudi novec iz Starega trga. Ni inaim treba mnogo dvomiti, da bi se bila ta noriška država z enim svojih glavnih središč na Štalenski gori nad Gosposvetskim poljem razvila v civi-
To je bil najstarejši denar v naših krajih: keltski srebrnik z Legna v celjskem muzeju. Na prednji strani (averzu) glava, in sicer ne še vladarja kot pri rimskih novcih, temveč grškega boga Apolona po grškem vzorcu. Na zadnji strani (reverzu) je tokrat konj brez jezdeca, nad njim še manjši konjiček. Luknjica je poznejšega nastanka, in pove, da je tudi ta novec nekoč služil nekomu za obesek (premer 27 mm)
lizirano občestvo Ilirov in Keltov. Vendar do tega ini več prišlo, ker so iz Italije poprej prispele rimske legije in zasedle deželo. Tako je izgubi neodvisnosti domačih ljudstev tudi v naših krajih sledila antična civilizacija, Iki s pričetkom novega leto-štetja pomeni pri nas hkrati tudi konec prazgodovine.
Napotki za dopolnilno branje
Odveč bi bilo navajati vse, kar je bilo o teh rečeh napisanega v različnem strokovnem tisku, zlasti še v času pred prvo svetovno vojno. Podrobnejšo bibliografijo k arheološkim najdiščem 'koroškega kota bo prinesla Arheološka karta Slovenije, ki jo pravkar pripravlja Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Zato se naj tu omejim le na tista dela, ki gornji sestavek dopolnjujejo s podrobnejšimi podatki ali pa nudijo širše razglede in so hkrati tudi ‘lažje dosegljiva.
Zelo dobro pregledno sliko slovenske prazgodovine nudi sedaj prva knjiga Gra-fenauerljeve ZGODOVINE SLOVENSKEGA NARODA iz 'leta 1964, ki obširneje opisuje vsa obdobja in prinaša tudi mnogo Slik. O Potočki izijallki je .obširneje pisal v domačem tisku njen raziskovalec Srečko Brodar leta 1931 v 26. letniku ČASOPISA ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE (str. 153—176) in leta 1939 v 20. letniku GLASNIKA MUZEJSKEGA DRUŠTVA ZA SLOVENIJO (str. 66—95), obakrat z mnogimi slikami, medtem ko so bila poročila o drugih treh jamah objavljena leta 1938 v berlinski reviji QUARTAR.
O gomilnem grdbišču na Legnu je na razpolago le nekaj časopisnih poročil iz graške Tagesipost, pač pa je gradišče na Puščavi in v Radušah podrobneje opisal Walter Schmid v drugem delu svoje razprave DIE RINGWALLE DES BACHERN-GEBIETES, Iki je leta 1924 izšla pri dunajski akademiji znanosti in precej podrobno ■opisuje Slovenjegraški kraj.
Drobne vesti o posamičnih najdbah so raztresene po avstrijskem arheološkem oziroma zgodovinskem tisku. V novejšem času je leta 1950 vse dosegljive podatke zbral rojak Jaro Sašel za predvideno delo Arheološka topografija okraja Slovenj Gradec, ki pa ni bila tiskana, temveč so bili le nekateri (novi) podatki iz nje objavljeni leta 1954 v 5. letniku ARHEOLOŠKEGA VESTNIKA (str. 154—159).
Šolski priročnik domačega
AVTORJA
Pri Založbi Obzorja v Mariboru je konec lanskega leta izšla knjižica .z naslovom »Podobe slovenskih pisateljev in njihovih domov«, namenjena učencem osnovnih šol kot pomožni priročnik za pouk slovenščine. Vsebuje podobe 30 pisateljev in pesnikov od Trubarja do Cirila Kosmača in Mateja Bora ter njihove rojstne hiše oziroma spomenike, ikjer hiš ni več.
Strani so perforirane (preluknjane), tako da je mogoče posamezne slike čedno iztrgati in jih prilepiti v šolski zvezek. O vsakem pisatelju je dodan tudi kratek življenjepis z oznako glavnih del.
Slikovno gradivo je zbral in spremno besedilo napisal naš slavist prof. Stanko Kotnik, podobe pa je izdelal akademski slikar Rudi Gorjup.
Naš simbol
MLADI RUDAR
Hrepeneče ozira se mladi rudar na sonce, ki vzhaja veselo.
Posluša ptičke, ki mu kot v dar poklanjajo pesmi za delo.
Vsaka veja grmovja veselo brsti, zelena livada ga vabi in žarkov se sončnih vsak cvet veseli in potoček skaklja v grabi.
Vsaka stvar v naravi se razveseli žarkov vzhajajočega sonca, le mladega rudarja srce boli, ko mu umirajo nade brez konca.
Tretjino življenja je živ zakopan, da sonce ne more do njega, med hladnimi skalami daleč stran od cvetočega, sončnega brega.
Globoko pod zemljo si služi svoj kruh, iz trde skale ga kolje.
Z leščerbo v roki, kot pravljični duh, išče zaklade in koplje.
Zato bo vedel samo mladi rudar, kaj narava njemu pomeni.
Kdor življenja pod zemljo ni skusil nikdar, se za takšna čustva ne zmeni.
Ivan Forstncr
Zadnja želja
Ko j.£' Tvvaima ugrizel pes, je poklical zdravnika im ga vprašal:
»Ali bom umrl?«
»Umrli ne boste, toda ni izključno, da dobite steklino.«
»Poltem mi 'dajte takoj pero in črnilo.«
»Tako hudo pa res mi, da bi morali napisati oporoko,« ga imiri zdravnik.
»Saj tudi me mislim tega,« odgovori bolnik, »rad bi napravil le seznam oseb, ki bi jih rad Obgrizel, ko bom stekel.«
Pri zdravniku
— Po čem pa sklepate, da ste noseči, gospodična?
— Oh, očka mi je včeraj reikeil, da Imam talk nasmeh kot Moma Liza ...
Pritožbe in njihovo odpravljanje
Vodje, ki govorijo, da so njihova vrata odprta vsakomur, !ki ima kakšno prošnjo ali pritožbo, se cesto čudijo, zakaj njihovi podrejeni ine govorijo z njimi 'bolj sproščeno. Razlog je oibičaj.nio v tem, da so podrejeni prišli do zaključka, da predstavljajo ta »odprta vrata« v resnici neko zanko. Njihove izkušnje jim kažejo, da so dobrodošli samo komentarji, ki prispevajo k utrditvi položaja vodje, medtem ko kakršno koli nesoglasje z njegovimi stališči običajno ni zaželeno. Zadostuje nekaj takšnih primerov, pa ise vrata zaupanja zaprejo, in to za vedno.
Ali bo neki vodja uspel odpraviti nezadovoljstvo podrejenih, zavisi od njegove sposobnosti, da ga analizira in najde njegov vzrok. Če ta vzrok leži v njem samem, mu bo veliko težje najti korektivne ukrepe, kot če je vzrok v podrejenih.
Karkoli vpliva neprimerno na stališče posameznika ali skupine do dela, vodje ali podjetja kot celote, ise imenuje nezadovoljstvo. Če se neko nezadovoljstvo izrazi, je to pritožba. Te se često manifestirajo samo skozi svoje simptome, ker so večkrat primeri, da podrejeni niti sami sebi ne priznajo, da so nezadovoljni. Zaradi tega je posebno važno, da se najde vzrok nezadovoljstva tudi, ko ni formalno izražen.
Simptomi nezadovoljstva predstavljajo signal za vodjo, da je potrebno podvzeti določene Ukrepe, najti vzroke in uporabiti zdravila, preden ise ti simptomi spremenijo v odkrito pritožbo. Mnoge pritožbe se lahko pravočasno odpravijo, če vodja so-doživlja pogoje, v katerih delajo ljudje pod njegovim vodstvom.
Simptomi nezadovoljstva
1. nezaželene spremembe v količini in kvaliteti proizvodnje,
a) povečanje stopnje napak in izmečka,
b) zmanjšanje tempa dela;
2. nezaželena stališča in spremembe v obnašanju,
a) nedelavnost med delovnim časom,
b) slabo razpoloženje in zaskrbljenost,
c) napadalnost, nesložnost in neposlušnost,
d) zloraba delovnih odmorov,
e) sistematično zamujanje na delo,
f) zloraba bonitet,
g)	zahteve za premestitev na drugo delo;
3. izostajanje z dela,
a) iskanije zaposlitve drugod,
b) česti bolniški stalež kot posledica želje, da se izogne neki neprijetnosti na delavnem mestu ali kot posledica Skrbi, strahu, neuspeha ali živčne napetosti, katero je izzvala kakšna okoliščina na delovnem mestu,
c) pomanjkanje zanimanja ali celo mrž-nja do dela ali podjetja.
Napake vodij, ki ustvarjajo nezadovoljstvo
1. delo ter odgovornost se ne definirata in pojasnita,
2. podrejenemu se ne nudijo izčrpna navodila o delu, možnostih napredka, pravilih podjetja, sistemu nagrajevanja itd.,
3. pretirana obremenitev podrejenega,
4. nezadostno zanimanje za podrejenega,
5. javno kritiziranje podrejenega,
6. ne dajanje priznanja za dobro delo,
7. favoriziranje,
8. pristranost,
9. neizpolnjevanje obljub,
10. povzdigovanje isebe na račun podrejenega in prelaganje svojih napak nanj,
11. ignoriranje podrejenega ali odmik od linijske pristojnosti,
12. odločanje brez zadostnega seznanjanja z dejstvi.
Izvori nezadovoljstva v podrejenem
1. nezadostna izkušenost in strokovnost za dano nalogo (neprimerna razporeditev na delovno mesto),
2. emotivne motnje ali nezrelost,
3. finančne ,iin družinske težave,
4. slabo zdravje,
5. slabo hranjenje,
6. nezadosten počitek,
7. temperament, ki ne ustreza nalogam,
8. preveč rekreacije,
9. premalo rekreacije,
10. nezadostna inteligenca,
11. preveč inteligence.
Nezadovoljstvo zaradi delovnega mesta
1. o vsakem svojem podrejenem morate vedeti, kolikšen je njegov delovni učinek, Ikaij ga zanima in kaj ne, kakšna so njegova stališča in odnosi z ostalimi kolegi;
2. bodite dostopni, pravični in nepristranski!
3. spremljajte vse spremembe v stališčih ali delovnih navadah, ki bi lahko bile znamenje nezadovoljstva!
4. bodite obveščeni o vsaki situaciji, ki bi lahko povzročila nerazpoložen j e pri ljudeh, ki jih vodite!
5. stimulirajte podrejene, da dajo svoje predloge!
6. vzdržujte pristen oseben kontakt z ljudmi, ki jih vodite!
Postopek reševanja pritožb
1. vsako pritožbo ali znake nezadovoljstva takoj preglejte, tj. stopite v oseben kontakt is podrejenim in se z njim na samem pogovorite potrpežljivo in odkrito;
2. med tem razgovorom se držite sledečih pravil:
a) pustite podrejenega, da svobodno govori,
b) naj pove dejstva tako, kot jih on vidi,
c) ugotovite, kdaj 'in zakaj je nastal razlog nezadovoljstva,
d) postavljajte vprašanja, ko ugotovite, da govori nejasno ali pa zavlačuje, da bi kaj povedal,
e) ne zamerite manifestacij njegove razburjenosti, temv.eč mimo pojasnite, da je bolje, če umirjeno pove svoje stališče,
f) težite za tem, da bo večkrat ponovil
svoje najvažnejše trditve,
g) prepričajte ga, da boste njegovo pritožbo vzeli takoj v pretres in da ga boste o korektivnih ukrepih, ki jih boste pod vzeli, obvestili,
h) napovejte mu naslednji sestanek,
i) prepričajte ga, da je dobrodošel, če
želi zadevo še enkrat z vami predi-skutirati;
3.	analizirajte dejstva, to je:
a) ugotovite pravi vzrok, preden se dokončno odločite,
b) ne odločite se prehitro,
c) preverite, ali spada zadeva v vašo pristojnost,
d) če zadeva ne spada v vašo pristojnost, jo prenesite pristojni osebi ter o tem obvestite tožnika,
e) če zadeva spada v vašo pristojnost, preglejte sledeče faktorje ter izvore podatkov:
—■ personalne dokumente osebe, ki se pritožuje,
— personalne dokumente ostalih oseb, ki iso predmet pritožbe,
— pravilnike in predpise podjetja,
— upravičenost pritožbe,
— ukrepe, ki bi jih lahko uporabili,
— ukrepe, ki bi jih lahko uporabili, da bi tožnik menjal svoje mišljenje ali stališče,
— kaj bi vi ukrenili, če bi bili na njegovem imastu,
—■ pravičnost rešitve glede na ostale sodelavce,
— reagiranje ostalih sodelavcev glede discipline, učinkovitosti pri delu in delovne morale;
f) pokličite tožnika na naslednji sestanek lin postopajte tako:
— obvestite ga o vsem, kar ste ukrenili v zvezi z njegovo pritožbo,
— razložite, kako si vi zamišljate pravičnost rešitve (ako zavračate njegovo pritožbo kot neosnovano, dajte obširno razlago tega stališča),
— vprašajte, kakšno rešitev smatra on za sprejemljivo,
— stremite po tem, da se bo tožnik strinjal z vašo rešitvijo pritožbe,
g) evidentirajte ključna dejstva o pritožbi in načinu rešitve,
h) spremljajte nadaljnji razvoj situacije, da bi videli, ali so ukrepi dali želen rezultat. Če ne, ise s tožnikom ponovno pogovorite in kritično preglejte situacijo ter način reševanja problema lin po potrebi eventualno korigirajte rešitev.
Zaključek
1. zavestno se držite predpostavke, da brez vzrolka ine more biti nezadovoljstva,
2. poiščite vzrok brez predsodkov,
3. težite k temu, da odpravite vzrok,
4. preden začnete odpravljati vzrok, zberite vsa dejstva v zvezi s problemi,
5. previdno tolmačite dejstva, da ne pridete do napačnih zaključkov,
6. mirno poislušajte pritožbe in ne prekinjajte tožnika brez potrebe. Svobodno iznašanje ipritožbe zmanjša napetost ter pri tožniku ustvarja razpoloženje, ki prispeva k pravilnemu gledanju na problem;
7. ne pozabite vprašati tožnika, kaj on smatra, da bi morali ukreniti. Pri tem se zavedajte, da ljudje najbolj cenijo, če ise z njimi ob takšnih priložnostih ne pogovarjate zviška niti z usmiljenjem;
8. ne govorite presladko podrejenemu, ki ima kompleks lastne osebnosti. Takšnemu človeku je treba dati nedvoumno na znanje, da se od njega pričakuje delavni
KOROŠKIFUZlNAR
SPOMINI NA PREŽIHA
Brskam po spominih na Prežiha, a bojim se, da ne bom vedel povedati nič novega, kar bi bilo vredno branja. Pred zadnjo vojno ga osebno nisem ipoznal, pre-različne so bile najine poti, da bi se lahko srečala. Vendar mi njegovo ime ni bilo povsem neznano. Kot pisatelja Prežihovega Voranca so mi ga predstavile njegove novele v predvojni »Sodobnosti«, ki so ikot besedne umetnine vzbudile vso pozornost. Med osvobodilnim bojem so mi o njem pripovedovali tovariši, ki so ga v predvojnih letih srečavali v ilegali. Opisovali so mi ga kot revolucionarja, komunista, ki je imel za seboj pisano, nemirno življenje popotnika »Od Kotelj do Belih vod« in »Bojev na tujih tleh«; dveh knjig, iki sta mi ga pozneje bolj verno predstavili kot ga more predstaviti živa beseda.
Voranca sem osebno spoznal šele po osvobojenju. Ne spominjam se več, ne kje ne kdaj je to bilo. Bila sva ljudska poslanca, odbornika ljudske prosvete in Mohorjeve družbe. Bilo je torej več kot razumljivo, da sva se pogosto srečavala. Toda pri sejah je izrečeno mnogo lepih besed, ki trenutno zablestijo, a se nato brez sledu izgubijo. Kdo bi se vseh spominjal! Živo pa mi je pred očmi dan, ko sva se nekoč vso pot v istem kupeju vozila iz Beograda. Imela sva časa dovolj, da sva se zapletla v prijateljski pomenek. Varane se je zanimal za razmere v moji ožji domovini na Cerkljanskem. In ko sem mu opisal socialno podobo posameznih vasi, sem se čudil, da je vsako naselje že poznal po imenu. Imel sem vtis, da je te Ikraje že prepotoval. Povedal mi je, da kraje pozna le po imeniku članov v koledarjih Mohorjeve družbe. Prebiral ga je kot nekak kažipot po domovini in se iz njega učil. Prav tako kot jaz v svojih mladih letih. Njemu je, kot meni, skromna domača knjižnica odpirala Okno v svet.
A ni bilo samo to. Med razgovorom sva se tudi v mnogih drugih pogledih čudovito ujela. Vsaj meni se je tako zdelo. In niti tedaj niti kdaj pozneje nisva na široko, zgolj teoretično govorila o literaturi, četudi je beseda tudi nanjo nanesla. To mu je bilo menda prav tako tuje kot meni. Dotikala sva se konkretnih primerov in izrekala svoje sodbe. Njegove so se mi kdaj pa kdaj zdele nenavadne. Tako mi je tedaj, v vlaku, pohvalil povest »Ljudje pod Osojnikom«. Začudil sem se, zakaj neikate-
učindk kot od njegovih sodelavcev. Če boste v odnosu do njega naredili kakšno izjemo, bosta vaša pobuda in postopek prav gotovo napačno tolmačena. Ustvarjeno bo mišljenje, da favorizirate tega človeka. Temu človeku je treba z nasveti pomagati, da bo delal kot ostali, ali pa ga je treba premestiti na drugo delovno mesto, na katerem bo ločen od ostalih sodelavcev. V večini primerov tak ukrep rešuje problem. Če se tudi na ta način ne reši, je edini izhod prekinitev delovnega razmerja.
(Novosti iz nauke i tehnike — Beograd št. 3/1965, prevod).
V. H.
ra druga mi je bila bolj po srcu, ker — bilo je kmalu po vojni — bil je le manjši del mojega opusa že za menoj. Nisem se mu upal ugovarjati, ker sem njegovo sodbo zelo cenil, a to mi je dalo misliti. Danes se mi zdi, da ga razumem. Po mojem mu je ugajala realistično pisana galerija kmečkih usod v boju za svoj Obstanek.
Kdaj sem Prežiha prvič obiskal na njegovem domu, se več ne spominjam. Ni bilo samo enkrat, v letih po vojni sem se večkrat povzpel na Prežihov vrh. Enkrat ali največkrat dvakrat čisto sam, sicer vedno v družbi s kakim tovarišem. Nekoč s pesnikom Igom Grudnom, a drugič z odborniki Mohorjeve družbe in njenim predsednikom pisateljem Finžgarjem. Prežih nas je vedno z veseljem sprejel, s široko gostoljubnostjo trdnega kmečkega gospodarja, da se tako izrazim.
Pisateljeva notranja podoba se najbolj do dna odkrije pri branju njegovih spisov. In njegovi spisi posebno zaživijo le v pokrajini, ki jim je dala ozadje, in med ljudmi, ki so vdahnili življenje zgodbam. S takimi očmi sem vselej gledal industrijske Ravne, Kotlje, Uršljo goro in Peco, gozdnate obronke s trdnimi kmetijami in siromaštvom. S pisateljem sem v mislih romal od njegove rodne bajte pod goro in po vseh ovinkih do Prežihovega vrha, kjer je preživljal zadnja leta svojega življenja. Šele tedaj se mi je zdelo, da do konca razumem pisatelja in njegovo delo. Ne samo jaz tako, ampak vsi, ki so bili z menoj pri Prežihu. Ta nam je z mirnim nasmehom kazal na pobočja in nam pojasnjeval, kar smo želeli še vedeti o njegovem življenju in delu.
Tako je bilo. Zdaj, žal, ni več tako. Težko, nemirno življenje v preteklosti ga je slednjič zlomilo, da je izpustil pero iz roik, preden je uresničil vse svoje načrte. Nisem ga več srečal ne v Ljubljani ne na Prežihovem vrhu. Ob njegovi smrti me je doletela žalostna dolžnost, da sem mu z drugimi tovariši govoril poslovilne besede ob njegovi krsti pred Narodnim domom v
Ljubljani. In kadarkoli zopet stopim na njegovo rodno zemljo, se mi zdi osirotela kakor hiša, iz katere so pravkar odnesli gospodarja. Nima več pisatelja, da bi ji klesal nesmrtno umetniško podobo.
France Bevk
★
Za Lovra Kuharja .im njegovo delo sem vedel že lata 1925, ko me j,e Dušan Kermavner po Vorančevi želji povezal z njie-goviim najmilajišim bratom Avgustom, da bi ga Vključil v gibanje progresivne mladine. Videla pa isva se prvič šele v Parizu, marca 1938. Ileta.
Iz Jugoslavije je Lovro Kuhar emigriral meseca maja 1930. leta. Ko sem ga obiskal v Parizu, je tiimel za seboj že osem let ile-galstva iiin zaporov po raznih evropskih državah. Njegovo življenje v itujiimi je ibiilo talko 'težko, da se komaj (Lahko trdi, da se je z begom 'iz Jugasla vije izognil zaporni kazni, na (katero ga jie obsodil diktatorski monanhofaišistični režim. V resnioi se je izognil enemu zaporu, da bi prišel v drugega. Sam jie izjavili, da bi se za beg sploh ne odločili, če bi mu ustava ZSSR lin statut kominterne ne jamčila pravice pribežališča v ZSSR. To potrjuje itudi v pismu, ki' iga je pisal pisatelju Ksaverju Mešku, kjer je med drugim zapisal: »Jaz tako ne bi odbežal liz Jugoslavije, če bi ne bilo v Beogradu glavnjače.« (Troje srečanj s pisateljem Meškom, »Tovariš«, št. 8, 15. marca 1951.) Čeprav je bil Prežih obsojen na visoko zaporno kazen v Jugoslaviji, mu sovjetsko predstavništvo na Dunaju leta 1930 vendar ni hotelo izdati vizuma za potovanje v ZSSR na redni jugoslovanski potni list, katerega je imel. Bil pa je ‘leta 1933 bot poznavalec balkanskih vprašanj pozvan na kongres kominterne v Moskvo. V naslednjem letu (1934) pa je bil drugič poklican v Moskvo.
V Avstriji jiei Prežih živel neprijavljeno nekaj časa v Celovcu, pozneje pa skoraj eno leto na Dunaju. Ko je opazil, da so mu jugoslovanski iiin avstrijski agenti za petami, je pdbegniil v Nemčijo. Življenje v Nemčiji je bilo tako težko, da se je po dveh letih raje vrnil v Celovec, kjer so
ga kmalu izsledili in zaprli. Ko je jugoslovansko poslaništvo ina Dunaju doseglo, da so ga avstrijske lotblasbi zaprle, je vložilo zahtevo za izročitev. -Toda še predenje prišlo ido odločitve o Izroditvi, se je meseca februarja 1933. leta Prežihu posrečil beg Iz celovškega zapora. Preko Dunaja je Prežih zbežal nazaj v Berlin, ki ga je šele malo prej zapustil. V Berlinu ni našel zatočišča ne življenjske možnosti, ipa je zaradi 'tega odpotoval na Norveško, kjer se je zadrževal Skoraj dve teti. Večinoma je živel v Oslu, fcoinec 1934. leta pa je Odpotoval v Francijo.
Ko se jie 1936. leta iiiz Francije zatekel na Dunaj, ga ije dunajska policija zaradi nefbudnosti »Oskarja« (Kari Hudomial, član OK KPJ) aretirala in je ibil trinajst mesecev zaprt. Jugoslovansko poslaništvo je zopet sprožilo vprašanje izročitve. Ker za zahtevo jugoslovanskega poslaništva na Dunaju ni (bilo nobene osnove, jie Ibil končno lizpuščen iz zapora in izgnan v Češkoslovaško, 'odkoder je odpotoval v Svlico. Švica ni itrpela emigrantov-komunlstov, zato je iz Švice izopet emigriral v Branoijo. Odslej jie v Parizu živel pod .svojim pravim imenom, seveda je Ibil pod stalnim policijskim nadzorstvom. V eni izmed hišnih strank je imela policija celo konfidan-ta proti Vorancu.
Ker sem marca 1938. leta tudi jaz nekaj dni ilegalno bival v Parizu, me je Prežih povabil kar na svoje stanovanje, da bi se v miru pomenila o vsem, o čemer bi se rada. Ko sva se vzpenjala po stopnicah, me Prežih ni pozabil opozoriti na. stanovanje stranke, ki se je bavila s konfidemt-stvom.
V stanovanju naju je že pričakovala Prežihova žena, ki je nekaj časa pred menoj prišla v Pariz. Prežih jo je menda zadnjič videl, ko ga je leta- 1936 ilegalno Obiskala. Zaradi jezika je imela seveda težave in ikar je bilo opraviti v mestu, je opravil vedno Prežih sam. Tudi za nakup hrane je moral skrbeti Prežih, vsaj tiste čase, iko sem bil jaz v Parizu. Nekajkrat sem ga celo spremljal po takih poslih. Preden sem odpotoval naprej v Španijo, me je hotel Prežih še prav posebno pogostiti in je kupil med drugim Audi zrezke in znane dolge štruce kruha, kakršne pečejo samo v Franciji ali morda celo samo v Parizu.
Razen v stanovanju sva se s Prežihom sestajala Audi v knjigarni, ki jo je vodil Prežih, nekje v centru mesta, toda v zelo stranski ulici. V kavarni sva se sestajala le 'tedaj, kadar je bil povabljen še kdo tretji, ki se zaradi kompromitiranosti ni smel pokazati niti na Prežihovem stanovanju, pa 'tudi ne v iknjiiganni.
Ko je bil določen dan odhoda 150 prostovoljcev v Španijo, katere naj bi vodil, mi je Prežih nekajkrat naročil, naj zapisujem vse, kar bom doživel in opazil v špainijii. To isem mu obljubil 'toliko lažje, ker sem že prej zapisoval vse, kar se mi je zdelo važno, čeprav nisem bil docela prepričam — saj nisem imel nikoli publicističnih ambicij — da moj.i zapiski predstavljajo neko vrednost.
Dano obljubo sem Prežihu prav rad izpolnil. Ko sva sei ob mojem povratku iz Španiijie zopet sešla, sem mu liizročil svoje zapiske, razen itega pa Audi koncept II. dela 'sestavka »Olimpiada nasilja traja dalje«,
čigar I. del je lizšel že leta 1934 v »Prosveti« (Chicago), a leta 1936 v brošuri pri nas.
Razumljivo je, da nama je to — Iz Španije prineseno — gradivo dalo obilo snovi za razgovore. Prežih je hotel vedeti mnogo, zelo mnogo — več, kakor je bilo zapisano v mojih zapiskih. Sestajala sva se •tri dni zapovrstjo in vsakokrat je načel nova vprašanja. Mojlih odgovorov si Prežih ni 'Zapisoval, pač pa mi je naročil, naj jaz dopolnim svoje zapiske; o kadrih v Španiji', o odnosih med španai lin Internacionalnimi brigadami, o tem, kako je bil izvršen umik itd.
Seveda sem radevalje 'ustregel Prežihovi želji. Štiri tedne pred smrtjo, ko sem mu poslal po spominu obnovljme odstavke Špauških zapiškov, mi je Prežih sporočil, da so moji izvirni zapiski 'spravljeni skupaj z njegovimi irokopisi v dveh kovčkih v Parizu. Pripomnil je še, da bo po kovčka šel isam, brž ko bo ozdraveli.
Ker nikakor nisem iračunal s tem, da je -gradivo-, ki sem ga spravili pri Prežihu v Parizu, ohranjeno, sem bil 'tega Prežihovega obvestila z-elo vesel, bili so ga pa veseli tudi drugi tovariši, ker je šlo za izvirno gradivo o borbi naših brigad v Španiji.
Ko še nisem vedel, da so moji zapiski ohranjeni, sem hotel imeti na vsak način Prežihovo potrdilo za avtentičnost nekaterih važnejših posameznosti, ki sem se jiih po desetih letih še opomnil lin zapisal, zato sem mu te svoje -obnovljene zapiske poslal in so še sedaj -v njegovi zapuščini.
Namesto razgovorov s Prežihom februarja 1939. teta naj citiram tri njegova pisma, naslovljena na inž. Dragotina Gustinčiča, namestnika predstavnika Centralnega komiteja Komunistične stranke Jugoslavije v Španiji, ki jih hrani Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Jugoslaviji. Obširneje jih ibom v celoti komentiral šele na koncu, sproti pa bom dajal le najnujnejše opombe.
Prvo pismo se glasi:
»Pariz 15/9. 38
Dragi Gustinčič!
Iz Slovenije je izražena želja, da naj se prostovoljec Ivan Kreft vrne domov. Situacija je -tam talka, da bi njegova vrnitev bila zelo važna lin koristna. Ta želja je -oficijelma.
Mi tukaj smo soglasni, pa te -zatorej prosim, ida v tem smislu posreduješ pri- naših španskih bratih in da govoriš tudi žnj-im samim v 'tem smislu.
Doma je namreč zadnjii čas bilo spet par aretacij iin veliko vodilnih Jjudii sedi. Kreft pa je prej delal po liniji, ki je zdaj še posebno važna.
Bodi prisrčno pozdravljen od nas vseh
Tvoj Valič«
Drugo pismo vprašanje mojega povratka te omenja, citiram -ga pa v celoti, ker se Kuhar v mjem dotika še nekaterih drugih zadev v zvezi z našimi španskimi ibo-rci, kar Ibom Skušal pojasniti na koncu.
»Pariz 2. okt. 1938.
Dragi prijatelj!
Prejel 'sem tvoje pismo, v katerem mi pišeš, da za povratek Krefta ne moreš ni-
česar ukreniti. Ko isem Ti pisal o tem, sem Audi jiaz mislil -samo pogojno: če Ti je mogoče, interveniraj! Če ni mogoče pa ni! Firmi (Centralni komite KP Španije) mi ne moremo oficijdlno javiti naših želj, ker naše -razmere žnj.o niso urejene. Ti to sam dobro veš! — Zdaj jiei prvi znak da bo tudi to v kratkem rešeno. Več o tem ne morem pisati! —
Oital sem ‘tudi pismo, iki si ga pisal Tomi (morda Tomo Brejc, is katerim je Kuhar sodeloval) zaradi akcije za naše ŠPance-I-maš tam nekaj dobrih misli — vendar Tvojega predloga v celi obliki mi mogoče izvesti. Že prej bi to me bilo šlo tako lahko, posebno kar se tiče organa, ki bi to začel (žensko društvo itd.). Zdaj — ipo naših dogodkih pa bi kaj takega bilo izključeno. Vse take akaije bi škodovale ofii-cij-elnim prirediteljem, oziroma nosilcem, in bi imele za posledico preganjanje samih dotiičnikov ... Ne pretiravamo, če trdimo, da ilahiko pričakujemo ostrejšega vetra, v vsakem pogledu — posebno pa- še proti nam in izseljencem. — Našim invalidom tukaj ne gre dobro. Materij alna pomoč, katero daje oflicijalni odbor, je sramotna — beraška — 100 fr. tedensko za Stanovanje in hrano. Mi smo takoj ob prihodu prvih invalidov pokrenili akcijo -med vsemi izseljenci', tu in onstran morja, da jim zberemo vsaij mali priboljšek. Stvar gre zelo počasi in podpora, katero uspevamo dajati z naše strani, je minimalna. Ali nekaj lle dajemo. Upam, da bo kmalu boljše. Problema naših invalidov pa seveda tuikaj ne moremo našiti iz nabrano denarno akcijo, Audi z najuspešnejšo me. Reševanje problema je mogoče te s tem, da bi mogli invalidi odpotovati domov v Jugoslavijo. Mi smo doma že vse pripravili v tem pogledu. Odgovorni ljudje iz vseh Skupin opozicije so že dogovorjeni, da sei hodo- za povratnike v vsakem pogledu brigali. Le poslanstvo še noče dati potnih dokumentov. Tudi v tem oziru se doma dela im organizira pritisk. Mislim, da bi ibilo zelo dobro, da Ibi Audi posamezniki pri vas 'izkoristili izveze z domovino v tem oziru. — Čim bo maša stvar rešena, bo menda vendar omogočeno potovanje težjih invalidov k staršem.
Še dve stvari za danes:
1) Prekini- vsako zvezo s prejšnim jug. odborom za Špance, praktično z Nino (Nina = žena Ldbuda Kusovca). Ona je z maše strani odstranjena od vsake' odgovornosti, Naravno, ida se temu noče pokoriti in deluje dalje, kar -ima za posledico samo otežkočenjie stanja tukajšnjih invalidov. Povej to tudi vsem drugim Tvojim prijateljem!
2) Invalid Barnak obtožuje nekega Kovačiča, Slovenca -iz Istre, ki se menda še nahaja pri vas, kot provokatorja. Kovačič je baje ibil v JugoSlaviijii stražnik, a kot izseljenec v Franciji je baje deloval v organizacijah poslanstva kot provokator. Prosim Te, 'informiraj se o njem in uredi stvar v pravem smislu, če bi Baržakove trditve bile resnične.
Bodi tepo pozdravljen Tvoj
Lovro.«
(D. Gustinčiču v Barcelono.)
V tretjem pismu Valič (L. Kuhar) sporoča, da je CK KPJ v ofiCijelnem pismu
CK KP špamlije zahteval majo vrnitev. Kakor sem navedel že prej, je .to pismo CK KP Španije tuidii prejel skupno s pismom, lk'i ga je Boris Kidrič priložil zame. Kidričevo pismo sem dal spraviti Lovru Kuharju v Parizu pred vrnitvijo v domovino.
»Pariš, 1. mov. 1938.
Dragi prijatelj!
Včeraj sem prejel pismo od prijatelja Krefta. Zraven je bilo priloženo pismo njegovo na inž. Stebija, (katerega sem takoj dalje poslal.
V njegovi zadevi sem poslal Vaši famii-lii-ji oficijelno pismo, iker sem postavil zahtevo, da ga pošljejo na našo razpolago.
V istem pismu sem 'interveniral tudi v zadevi našega prijatelja Boža, Iki jie, kakor smo obveščeni, zbolel na neki novi, čudni bolezni. V -tej zadevi sem že prej — takoj, k-o sem za stvar zvedel, napravil 'neke korake. Težko pa je postaviti stvar povsem konkretno, ker mii detajli niiso znani. Ali sem storil, kar sem mogel. Ko bi o 'tem več kaj vedel, bi vprašanje lahko drugače postavil.
Kdaj se vidiva midva? Kadar prideš, -išči- itakoj zvezo z menoj.
Tukaj še ni »nič novega na vzhodu«. Čakam vsak dan.
Piši. Javi Kreftu gornje sporočilo.
Bodi pozdravljen
Tvoj Valič (Lov. Kuhar)«
(Božo je Maslarič, ki so ga ibil-e španske vojne oblasti zaprle pod obtožbo, da je dal streljati dva vojaka svojega bataljona-.)
Boža Masl-ariča so resda obtoževali predvsem zaradi streljanja dveh vojakov, toda očitali so -mu tudi partizanske akcije, -češ da 'jih je vodil na svojo roko. Po jugoslovanskih -ižkušnjah danes vemo, da bi kombinacija frontalnega vojskovanja s partizanskim bila bolj uspešna.
Citirana pi-sma Lovra Kuharja, Iki je bil od članov CK KPJ najitesneje povezan z bojem v Španija, dokazujejo, da odnosi med našo partijo -ter VKPb, KPF in KPI že /takrat niso bili najboljši. Če bi -ta pisma ne bila ohranjena, bi si sploh ne upa! omenjati svojih -srečaj s Kuharjem, (ker bi jiih ne -mogel dokazati. Še -težje pa -bi bilo -dokumentirati pogovore, ki sva jih imela. Junija 1949 -sva s Kuharjem, ki je bil takrat na zdravljenju v Splošni bolnišnici v Ljubljani, sicer -obujala, spomine na najivažnejiše dogodke v začetk-u marea 1938, ko -sem -se ustavil -pred odhodom- v Španijo nekaj dni v Parizu in bil največ prav z njiim, in -spomine na dogodke po vrnitvi iz Španije v prvi polovici februarja 1939, ko Kuhar ni bil zadovoljen, če nisem preživel z njim vsaj kakšne ure dnevno, -da bi -mu pripovedoval sv-oje vtise :iz Španije, vendar si- -tudi -teh razgovorov -nisem sproti zapisoval.
V 'bolnišnici v Ljubljani sem obiškal Prežiha vsega dvakrat, in sice-r dva dneva zapored, pozneje pa -nič več. To pa zaradi tega, ker zaradi -bolezni za 'razgovore ni bil razpoložen. Ko sem prišel drugič na obisk, sem njemu in Linetu Zagarj-u, ki je bil takrat tudi na zdravljenj-u v bolnišnici, prinesel po eno (krajinsko -grafiko iz svoje zbirke. Čeprav se je Kuhar grafike -razveselil, je vendar bili še slabše razpoložen kot
prejšnjega dne. Pireži-ba je med drugim škrbel-a tudi njegova Ibolez-en, ki- se je slabšala. Omenili mi je -tudi, -da ima- mažnos-t, da se zdravi v tujini, če pri nas ne razpolagamo -še -s potrebnimi zdraVill-i. Vselej pa se -je Itudi -vračal na -vprašanje, kako do-seči v-rniteiv -olbeh kovčkov -z dokumenti, ki s-ta skrita v Parizu. O -tem mi je govoril zato, da bi tudi jaz ne izgubil -upanja -na svoj španski -dnevnik -im ina skromno medsebojno korespondenco. Ko ga je -la-stno pripovedovanje utrudilo, j-e -z zanimanjem poslušal m-oj-e -o akcijli- za -vrnitev jugoslovanskih španskih borcev, predvsem -invalidov, v domovino. Ta akcija ga je zanimala, sa-j s-e je za nj-o močno angažiral že v Parizu, kjer je Skušal prek zvez z jugoslovanskim poslaništvom (verjetno prek Cirila Kosmača) doseči, da dobijo 'invalidi potne lis-te za vrnitev -domo-v, naročal pa je itud-i svojim znancem v Španiji, ki -so -imeli zvezo, z opozicijskimi -politiki -v Jugoslaviji, da pri njiih posredujejo, da- bi podprli- -tako akcijo.
Po desetih letih -sem -marsikatero- nadrobnost -v -tej akciji že pozabil, -toda ko sem -videl, -s kakšnim zanimanjem Sledi Prežih mojemu -pripovedovanju, sem se še bolj potrudil, -da mu ustreženi. Pri tem sem bil presenečen, da -se je nekaterih nadrobnosti Prežih še bol j-e -spominjal kot j-az, čeprav v akcijii, ki smo jo vodili- v domovini, mi neposredno sodeloval-. Morda mu je o njiih poročal linž. Al-oj-z Štebi, s katerim j/e -imel -pismene stik-e -iz Pariza, morda še kdo drug, -verjetno pa j-e marsikaj zvedel po letu 1940, ko se j-e vrnili tiz emigracije v domovino.
Vedel je celo za moje obiske pri dr. I-vu šulbašiču v Karlovcu in -za obiske pri Savi
Domače
(iz narečnega gradiva
bencat — (z -nogami brcati): »s tuo-bo pa kni ikuos -ležet, t’k Ibencaš ...« bratrančna (bratra-mčinja = bratramika; sestrična)
člajsi — (nalašč; prim. »,-zu Fleiss«) doramuotn — (dobrodušen) : -tak dora-muotn možej je (tak dobrodušen m-o-žek je)
facev — (ženska ruta za na glavo) gruozi ma — (grozi me; ne da se mi); gruo-zi -ma, da b’ šo-v u -kliet; -je t’k zgruo-zlu, ga -kne spra-jiš pozimi iz bajte (straši -ga vsaka -nelagodnost — grozita ga mraz in zima, tako da ga ne spraviš iz bajte)
havlat — (ihavljati za -čim); diete za cu-cijem havla;... za škrablco havla jest — (nedol. jesti): -ne smiem vsa od kraja jest (ne smem vsega, kakor pride, jesti); jiest (namenilnik); pridte jiest! klupati — (kujati se): iklup! klup! kl-up! (tako ukrivlja mama svoj kazalec in mi-glje o-troku pod ku-javi nosek) jivierca — (veverica) kojz(i)ka — (mlada koza) kozvat sa — (bruhati): »ika se -kozleš! vse boš pokozvu!« kukujčnak — (kratkotrajen sneg spomladi, ko že -kukavica poje) kužu — (slaboten, nerazvit): (o otroku npr.): -ob vsaki cali debi- fejst štukil kru-
Proti gori
Kosanovieu din dr. Srdj-a-nu Budisavljeviču v Zagrebu. Pripovedovanje o tej akciji je Prežiha -tako razvedrilo, -da je za trenutek pozabil -na svojo -bolezen lin dru-ge sv-oje osebne -skrbi, -saj j-e bil človek, ki j-e hotel vselej -lajšati J-e -gorje drugih. Tak je ostal vse -dotlej, -dokler ga- bolezen mi docela strla. Koliko prej- bi strla- -šele -človeka, ki bi bil fizično šibkejši, -pa bi -mora-l v boju za -boljše živl-j-enje naših ljudi -toliko prestati, kot j-e prestal Prežihov Vo-ranc! Španski borci sm-o njegovi majivečjii -dolžniki, žal sm-o se začeli tega prepozno zavedati. V koliki meri je bila španska stvar -tudi njegova, pričaj-o tudi -po -naključju najdena pisma, zato jih objavljam ob 30-detnici boja proti- fašizmu v španijii.
Iva-n Kreft
besiede
študijske knjižnice)
ha, pa čisto -nima teka, je tik -suha no m\dla -no kuževa (ob vsakem obroku -dobi krepek kos kruha, pa čisto nič ne (izda...); ».si še vej-ko prekužu, da b’ se Ženu!«
kvinc, po kvincu: otroci so se postajli po kvin-cu (po -velikosti so -se -postavili) mojst — (most), na mostu naprieda — (naprodaj): ko b’ -bva krava Ikej prida, b’ je kne -postaiju naprieda napvahtat koga — (komu kaj natvesti); -dekleta pvah-tat: (dekleta s hvalisanjem nagovarjati) narobič’n — (o mladih, -zlasti še o otrocih: »narobe« naredijo, so -neposlušni): -t’k je pa že začeu mar6bič’n gratuvat (postajati); za v-sa je -dvuh (gluh), kadi že -tuj (tudi) in pijače bi -se menda tuj že votu (lotil)
navražit si — (posiliti si): -si je r’-ko na--vražu neleš — (nalašč)
merlčnik — (zemljemerec, geometer) merkiž’n — (je t-isti, ki si lahko lin hitro zapomni kaj): (npr. -o ot-roku:) je t’k mer-kižna, dvie ba-rti prebere pa že zna na noti — (hipno, iznenada): na noti je umrva; je biu 'božji žvak (kap) ob cali — (ob obroku jedi): Ob vsaki ca-li oče mošta; h vsaki cali 'bi eiev litr moštu spiu
oli — (olje): menda le čimaš (nič nimaš) olija u gvali (glavi) (nimaš pameti) pehat — t’k me peha p’r srci (zbada) pek — (vpitje in razgrajanje): tak pek ženete (otroci), da isamga sebe na čujem (tako vpijete in razgrajate, da samega sebe ne čujem) piesca — (pesa)
pledrca — (zgovoren deklič); p led rast (pridevnik); pledrat (glagol): »Katrca — pledrca, tiho ti idej,; si štruklna snedva, ša župo ti sne j!« pare — (mrtvaški oder); naparati (na mrtvaški oder položiti) p’r godu — včeri s’;n biu pozn; n’s je še p’r godu (danes rje še zgodaj); p’rgodno sadje (zgodnje sadje) p’r-rajmat sa — (pripetiti se): »Nis’n mi-sluiva, se je pač p’rajmavo« (namig na nosečnost)
razbužvat — (razpraviti, zapraviti): pa mu iiep gnar kuip pride, pa ga k’r t’ik raz-bužva (pa mu lep denar 'vikuip ipride, pa ga kar tako razmeče) samaušn — (sladakusen): ijemu s čiern ust reč t — ke pa moriš! k’r t’k (bi otu snudeit, ke b’ kaj ibuolega našu; ikoj samaušn je t’k skavrat sa — (izjaloviti se, pokvariti se): (na potovanje misliš lin se veseliš nanj) pa too kak dež pa se Ibo vse skavravo spomenem — a kaj spomeneš še na mater? (spominjati se). — Še spom’nu fcnisem, da b’ >te s tiem mou žalt. Še spomenova knisma ... (še izmisliva si nisva) škrutlat -r— (rezljati): Časi kira šivila t’k rieže, da vsa zaškrutla in nobene flike zad ne da. Otroci radi škrutlajo škruti — (piipec): »Jožej, posodi mi .nožej!«
■»Mam pa koj škruti!« štam nobart — (onOkrait): štam nobart je ■meričnik ja hodu štodi, pa si nis’n zraj-tu, da b’ ga biu polbaru tagat sa — (pričakovaje zanašati se1): nimaš se čemu tagat, sam se m’rš na noje postaji (sam se moraš na noge postaviti),
niišer ti ine ibo pomau (nihče ti ne ibo pomagal)
tetič — (tetin mož); (»'tetič«, »strina«, »ujma« miiso krvni sorodniki; krvni sorodniki so: »stric«, t. j. očetov brat, njegova žena je »strina«; — »ujec«, it. j. materin brat, njegova žena je »ujna«; »teta«, t. j. očetova ali materina sestra, njen mož je nečakom »tetič«) trugva — (krsta, rakev, zaboj): u trugli trupat na duri — (razbijaje trkati na duri) vedle — (vidve): zaj pa u pare stopmo: vedva pa vedle >u dva para pa medva pa medle' (midva in midve) vedla rože — (ovenele rože) vsed’n — (vsakdanji; delavnišlki): vsed’n gvant pa inediev’n gvant zere — (tu zgoraj); tere — (tam zgoraj) zjiedi — (prebrani ostanki jedi): čedno pojej! duo pa bo zjiedi za tuobo po-ibiru?
zmrletit — (zmečkati): ke pa si se kaj valu, de maš t’k zmrlečan gvant? zvelčan — (naveličan, dolgočasen): (npr. o kakem govorniku:) je pa že it’k zvel-čeno napoveduvu in praju (napovedoval in pravil), da smo mu vsi zadriemali žnudi — (prežvečeni ostanki jedi): vse pre-žnuda, ipoa pa na talinju pusti; mu ’m nego ve žnudi za vačirjo dava storit — devo imu stori (delo mu gre od rok; (katerega koli ročnega dela se loti, doseže trudu primeren sad dela — (tisti, ki »mu devo me stori«, ibo lahko bolj garal, pa manj naredil) vodit — m’so vodit (meso prekajevati), povojema m’so (prekajeno meso) revkat — k’ pa ik’r napre revkaš nad otrokom! (kaj se venomer usajaš nad otrokom, venomer bevskaš ...) koklet — (dobrikati se, sliniti se okoli koga): Ika kaj kdklaš okovo njega! povedu Ibi mu ta svoje; saj ni buoh obrajtat — (ceniti): na kraj kraja pa mev-žija nišer fcne olbrajita
Kako obogatiti naš list
Vabilo uredniškega odbora Pužinarja za sodeilovanje — dopisovanje, da ga obranimo. in pomagamo ohraniti vrednote življenja naših ljudi in kraja, je gotovo na mesitu. Ljudje mirjejo vsak dan, premnogi nepričakovano, da nimajo priložnosti ali po neki krivdi nesejo v grob marsikaj, kar bi mnrallo biti ntetio pozabi ali pa bi jlim bila smrt lažja, če bi se izpovedali. Povedati imajo kaj ljudje, kmetije, zaselki in krajii. Zgodovina nam v našem primeru ne pomeni rešitve, kvečjemu je lahko pojem lin izhodiščna točka. Da bi se pa obravnaval naš mali človek, pa vendar za naš primer zanimiv on velik, nam daje možnost naš list ;im nam nalaga dolžnost, da ga spoznamo iin omogočimo, da ga preko lista spoznajo drugi. Vsaka naša kmetija ima svojo preteklost, in če se zamislimo ob velikih poslopjih, ki so danes marsikje prazna .itn jim v vsem napredku še ne vidimo elementarne oživitve, nais mora zanimati njihova razsežnost v potrebi ali perspektivi, čas, ki se ni ustavil, je moral biti 'tudi takrat po svoje velik.
Če bi se ustavili pri prevaljskih fužinah,
katerih zadnje priče so morda še žive, bii z intenzivnim iskanjem gotovo še našli marsikaj zanimivega o vlogi naprav >iin kraja samega v odnosu do fužin, splačalo pa Ibi -se morda potruditi v Dona,witz, kamor so bile fužine prestavljene. Če postavimo nasproti znanemu današnji čas, ki m-u pripisujemo absolutno prednost, se maramo vprašati, ‘lpaflco je vendar biillo možno človeku v dolgem veku, ki ga površno poznamo, živeti, ali pa nas celo zanima, da bi živeli v tistem času. Če izvzamemo nečloveško umazanost in krutost, je moral imeti vsak čas vrednoslt v času ali perspektivi iin 'tudi naši predniki ali še živeči dedje isi 'te vrednosti ne dajo vzeti. Dasi moramo naj večji delež zlatih časov pustiti privilegiju mladosti, je itrefoa pustiti nujinosti 'iin veljavo žrtvi v času na kakršnemkoli področju, bar edino daje veljavo človeškemu življenju. Nam je lahko izanimlivo že rto, fcar je za besedicami: »Ja no! — No ja!« kakor sta se pomenila Predovnika. Kaj je za naše primere uporabnega po Valvasorju, saj direktno o naših krajih menda ni pisal. V velikih
kmečkih hišah je skupaj živelo mnogo ljudi; kakšni so bili medsebojni odnosi? Gotovo je 'razvoj dali današnjemu človeku drugačne možnosti iin naravo iin bi bilo zanimivo vedeti, kako so sei naši predniki v takratnih, za nas revnih razmerah lahko počutili in dejansko dojemali. Kaji jim je bil svet, ki je bil velik, a- obenem majhen, saj niti planinstva niso poznali. Toda veliko Ibolji neposredna odvisnost od narave 'iin ljudi je gotovo storila svoje in smo za ta instinkt gotovo mi revnejši. Delo in pridelovanje, Ikii je neposredno. pogojevalo življenje (saj denarja mi billo dosti ali pa si zanj' malo kaj lahko kupil), je res bilo oblikovalec življenja iin 'ljudi. Kakšna po-gubeenost jie bila za tak kruh in gotovo so bili cmoki dobri, pa čeprav so- jih kuhali iz soržične moke, kot je pravil še moj oče.
Koliko' 'topline in prizadevnosti so vlagali v izdelke, bi so neposredno vračali milo za drago. Kar plodna tla za oblikova--nje domače umetnosti so biila dana. Vsa današnja velika kultura ne pomeni človeku tega., kar ije pomenilo to, fcar so si mogli in morali dati na item področju, predvsem z .razvedrilom, neposredno naši predniki1. Vse je bilo morda preprosto, vendar cenjeno. Ni bila vsakdanjost delati za iraševinio in bukovino, bi si jo poteim sam nosil, in ali j.e ikaj čudnega slovesen ženiitovainjslki običaj., če je bila z obleko in nevesto kupljena, .tudi smrt? Ali so bili takrat dani pogoji, da. so ljudje nosili srce na dlani? Čudni kontrasti so Ibiilii takrat v ljudeh. Skrb za kruh jih j.e pri neposrednem delu delala -trde, vse ono, ikar pa so smatrali za posreden pogoj uspešnega dela, jiih jie osvobajalo iin sproščalo, kar se je kazalo v spontanosti na- raznih področjih. To je bili nasmeh .skozi trpkost časa, kii le ni bil zlat. Alii moremo dovolj pohvaliti starše, kii so vzgojili družimo tudi do deset dtrok ina trdi, borrni zeimljli brez vsake socialne pomoči? če Si prišel k talki hiši, bi sta jio oblikovala delo iin trpljenje, pa si bil deležen nasmeha, trpkega sicer, ali ni bilo to nekaj velikega? Poznal sem take matere iin očete, ki so .za kratek obisk slehernega našli čas, da so .si obrisali roke in tako voščili svojo: ».Srečo!« Svojih otrok niso mogii. ljubkovati, če so hoteli, da j.e rastel kruh, toda lep zgled vljudnosti je bil dovolj močno sredstvo., ki je pričaral na -obraze otrok nasmeh in jiih še spremlja Skozi življenje.
Ali moremo biti zadovoljni danes, če se nam že v bližnji bodočnosti obetajo problemi, ki jiih ne bo lahko rešiti, če se nanje ne borno že sedaij z vso resnostjo pripravljali? Čas je dober, je zlat, če znamo v njem prav živeti, in je vedno le podaljšek preteklega iin začetek novega.
Običaji so 'večinoma že popisani. Tako verski kot narodni alii delovni so vezali živLjenje in mu 'bili neikalk nenapisan program, ki pa ije gotovo nudil neko varnost. Ko govorimo o 'socialnih knivicaih z merili današnjega čaisa, bi vendar z dobrim poznavanj em nenapisanih pravil za odnose med našimi predniki našli marsikaj, kar bi našo sodbo omililo. Sosedska sfcrlb za onemogle je bila gotovo breme, a je obenem vplivala na čut ljudi in bila zelo uspešno vzgojno sredstvo za sosesko. Ni nam treba Uti po nauk k Indijancem, vprašajmo ikar naše stare. Zelo primerna se mi zdi zamisel, da se usitanovei za ostarele in onemogle drži v neposredni bližini
Učiteljstvo Mežiške doline, zbrano na svojem zborovanju v Št. Danijelu v šolskem letu 1927/28. Sedijo od leve proti desni: bivša učiteljica v Črnečah, bivši učitelj na Strojni, Pepca Može, Lidija Grošelj, Ivo Fainig, Franc Božič, župnik, bivša učiteljica v Dravogradu, bivša učiteljica v Mežici, Katarina Skuber, Šmon. Stojijo v drugi vrsti od leve proti desni: Erna Kotnik, Zofija Konečnik, bivša učiteljica v Dravogradu, bivša učiteljica v Dravogradu, Franja Braz, bivši učitelj na Holmcu, Elizabeta Kert, Janko Gačnik, Mira Gačnik, Karel Doberšek, Ludvik Grafenauer. Stojijo v zadnji vrsti od leve proti desni: Zorko Kotnik, Rudolf Golob, Ludvik Mašat, Boris Stres, jun., Karel Domnik, Kuraš, Gaberšek, Golia, Franc Kogelnik, Vinko Mo-derndorfer, Miloš Ledinek, Stres, senj., Ožbi Lodrant
doma ailii domačega kraja. To mi- dioibro samo za prizadete, -ampak je lahko šola za nas vse.
Koliko j.e -napisanega -o pastirčkih, pa bi 'budli -naši pastirčki lahko napisali ali povedali o -sebi in paši-. Plotovi, iki -so ogra-j-ev-allii večino -naših ikme-tij, so že domala izginili din -ravno letos -smo posekali v s-tr-n-j-enam -gozdu -macesen z vrtino za pl-o-t. Sedaj -tu -hi -slladu -o plotu din -na čem s-o pasli, bo -tuidi ibra-ve -mi-, ampak m-a-h -i-n bo-novniičevj-e.
Po-te-m -bi -pa morali povedati pravice in dolžnosti, ki j-i-h je imsil pasiti-r lin so potem raslle v mesto h-lapčičev, lilbe-ržniikov -in naprej do velikega hlapca, bi je zaključil rang, -in bi ibilo zanimivo vedeti -dolžnosti in prijetnosti -tega -občestva, hi ga nismo al-i- ga mam mli bilo itreba poznati.
Precej bi- -imele povedati- matere -iin go-spo-dinj-e -o ča-su I. -svetovne vojne in bi pre-nek-atero bridkost -s tega -deviškega področj-a -rad-e zaupal-e -papirju. Čas med
I.	-in II. -svetovno -v-oj-no j-ei -nekdo ozna-čil takole:
Kriza -je -skoz in Skoz, delavec hodi bos, hlapec je brez -sr-aj-oe,
-kmet pa ikaiže ...
Ta čas poznamo gr-obo -orisan -kot -čas, poln krtivic, -tudi doživetih. Goito-vo -je Ikj-e opisana ta -novejša -zgodovina, zopet pa ni Obravnavana konkretno, -s -stališča posameznika ati -resničnega- d-o-živllj-anja Tj-uidii — določenega človelka. Take osebne izpovedi brez vsakih pristranosti bi bilo zanimivo Slilšati, obenem Ibi bilo -to zelo ikoristno za primerjav-o s sedanjostjo, -kolikor -to lahko -poista-vimo v prav-o -razmerj-a To podoživljam j-e bo morda -pomagalo, -da -sreča ne -bo ti-sto, česar se -samo- -spominj-aimo, ampak -to, -ka-r živimo, kar pa j-e lahko pogoj, da bo sreča -tu-di ti-sto, kar ib-o-do živeli po-bomci. N-uj-no -pa -j-e, da v tej- zvezi cvatiljo šenturšeljce -in vzcvebi-jo šen-tanev-ščioe, str-pj anšoioe, -ravensčice -iin -tak-o -dalje. Drez -dvo-ma bi jii-h odkrili -in -dali- pobude za nov-o brstenje, -saj so j-i-h pogoj e-val-e znan-e lin neznane -zalkonlitosti. Glo-vek, reven ali bogat, -l-ahko v enak-i -m-eri sluzi, če jia -d-olber.
Berači -so gotovo -zanimlivi vibi. Ne -bom -trdil-, da so bili živi -odnosi do inj-ih -bolj pirlisrčnlii, Ikot -so -danes posredni, toda obstaja -nevarnost, da postaja -človeška -narava vedno bolj neprizadeta, k-ar ne vidi revščine. Ti siromaki, ki -so -križem merili naš -svet in so -jiih -ča-s, -usoda a-l-i lastno nagnjenje vrgli na cesto, so. bili nadloga, a z njlšmli -smo -zla-sti o-troci doživeli m-nogo prisrčnega in -tudi- -norčavega. Sem bi seveda takoj -spadali originali, še -danes jih ne manjka, samo da ji-h -n-e poznamo oziroma moramo originalno -v -človeku odkrivati. V-elik-o ži-vd-j e-njiške -modrosti bi- -tu našli, hi- bi -se -nam -zdela moirda za danes neprimerna, -a v človeku 'j-e bil-a do-v-olj vel-ilka, da ga je osrečevala. B-iili so -samotarju, ki so vse življ-orije -služili dnugi-m, zase ipa -so potrebovali- itaiko- malo.
Ali bi -smeli pobr-skabi po zapuščini čoki ar jia Jeromela, Robne ta- iin drugih, ki -s-o vam znani-? Prigodilo se j-e, da- se je žena boba -napila tim je mož grozil, da jo 'bo precepil, -da -bi j-o -po ,po-lovicah l-ažj-e -spra-vlil domov. Suh-ovrčam je zažgal bajto, ker se drugače ni mogel znebiti faollh -i-n -stenic, sam-o da bi se- prepričal, -če bo to sredstvo
učinkovalo. Ko j-e -pa -videl, -da :ne bodo zgorele samo te domače živ-alce, j-e stekel v ogenj -po gosli -iin zunaj pred -gorečo- bajto pel in go-del hvalnico -učinkovitosti ognja in veselj-u -nad -rešibvij-o -gosli.
Tudi itakšni so bili -naši- -ljudje, kaj hočemo. Ali -n-e bi bil brez na ta -način vedoželjnih -i-n norčavih Ij-udi svet pust lin nezanimiv? Kako -so Še-ntaneloi šoc kopali i-n -kako je v -teh krajlih -tak-rait, ko -v zimi toča pobij-e, lima zapisano z vsemi ža-vbami namazani bivši šeintanev-Ski učitelj Grafenauer.
Če -nas bo iskanje -so-ka za naš l-ist po odročnih kraij-i-h utrudilo, se lahko preselimo v d-ov, -k našim -nek-danjlim »pur-gar-jem«, fužiinairjem -in knapom. Ves -svet j-e imel takrat približno -isti duh, -je ugotovil Jurka-čič, bo .-so mu .spečemu pomazali ruse s -človeškim bla-tom iin |j-e tak hoidil tu ok-rog, -vendar -ni šlo Ibr-ez -trenja med enii lin dru-gi. Kmetje -delavca še v mi-sel niso vzeli, ko so zavračali v pesmi zamenjavo s -purgair.jli. Tr-o-tlni, knodalfreseirjii in farfel-anerjii so povzročili -marsikakšno bu-ilko, iin ni -šlo brez medkrajevnih in političnih obračunov. Toda tudi tu bi nas bolj zanimali -človek, -kalko je po-stal -purgar, f-u-žin-ar ali hnap, prisiljen ali namišljen Nemec, da -zvemo, kaj je bilo -nepristnega in spoznamo ti-sto, ka-r j-e bilo -lepo-, pa čeprav je to -čudovita pesem, fco-roška pesem, -slovenska ali -nemška, poslušali bi -jo, kakorkoli zapeto.
Treba je opisati f-užinahje v njihovem 12-urnem delavnliku, med ka-terim so -pilili piiivo iin -sede čakali na -šaržo. Če človek razume današnje zahteve -in -tempo -skrajšanega del-ovnaga -časa, ine bo -nobeno -zavajanje, -če bi se poigiov-oiniflli, na kak način so si- delavnlik il-epšal-i. Ne -gre tu za- kakšno načrtnost, a-mp^k za nujnost, ki- se -j-e kazala v vitalnosti -in mentaliteti -delavca -v odno-su do dela lin -sodelavca. Original, duhovitost in pretveza, podprta -od 'nadrejenih, sta botrovala -marsikakšni- irožidi, ki
j.e še v spominu -sta-rih jakla-rj-ev. Isto j.e morda bilo -tudi pri- ruda-rj-iih.
Kaj bi -n-am l-ahko povedala Ahacova dvorana o kulturi ali -razvedrilu? Na Fari je -učil Jarec. Svoje učence je zmerjal s »-sUkra-monšči bešči«, a -Si j-e postavili le-p spomenik s -sadjarstvom. Kaj bi -lahko povedali o zapuščini Mohorjeve -družbe n-a Prevaljah? Ravnatelj Cajbe-n j-e bil ljubljenec -otr-o-k. Kaj pa župnijski arhivi? Na pokopališču pri F-ari je gr-ob ika-pla-na Oli-bana — Prešernovega prij-atelj-a. Ali še kaj več? Moramo se -ustaviti -ob grobu župnika Kesnarja. Njegove življenjske modrosti so -še žive med ljudmi. K-Oiiko pričakovanj -in (končanj živi -tu -in koliko usod se je -tu izteklo ali -začel-o! Lahko bi m-iirtno zaklicali: roke proč od -tega kraja, ki vedno -nekaj poiraja za žive -in da -imamo k-arn nositi -tisto, -kar smo- dolžni- ira-jmim, Kaj se v človeku -na pokopališču budi, lahko phiča-j-o že -nagrobni -napisi.
O mo-g-o-čnosti prevaljskih fužin j-e mair-sikaij znanega. Dober -zaslužek so meka-tani obrnili v nakup nepremičnin, drugi so ga lahkomiselno zarajali-. Bali po -okolici so bili -na- višku. Pili' -so -pivo, fci -so. ga Ubož-nejiši ik-mečki -sinovi -n-osilli na- primer k Čegovniik-u na -ramah. Sodčke iso navezali na -palico — -ranto iin sta -ga dva oijaizilla -tu-di po -eno uro daleč, da sta ikaij zaslužila. Špas j-e -nav-adno draga -stvar, posebno še, če moraš nazadnje ugotoviti, da -si sam ostal al-i postal -trep. Rrell-epa pesem »Moj puobič j,e fu-rma-n« se je gotovo po-rodiila -i-m se -ug-lasilla v času, fco s-o- furali iru-do iiz Gornj-e-štajerSkega za prevaljske fužine, saj- -j-o najdemo v nemški izvedbi z jodlanjem. Kaj vse s-o -doživel-i- iin uganili furmani, j-e -gotovo poglavje za-se. Pravi furman -Si je znal vzgojiti k-oinj-e ali so konj-i prevzeli njegovo čud -in -Obratno., da je nekdo rekel -o nekem furmanu: »Ja, on liima pa konjsko -dušo!« Res, žival -iin človek bi bila v -takem primeru zanimiva, čeprav sta si -včasih t-udi postala nezvesta in je
Pisanje je nenehno obračunavanje s samim seboj
Razgovor s Prežihovim nagrajencem
Skromna beležka v Informativnem fu-žinarju je ponovila vest iz -dnevnega časopisja, da je sodelavec našega kolektiva Marjan Kolar prejel Prežihovo nagrado za najboljše slovensko delo, ki je izšlo v letu 1966 pri Založbi Obzorja v Mariboru. Nikakor pa ne ibi bilo prav — pravzaprav bi ■bilo krivično — če bi ostalo samo pri tej notici. Prvič iz razloga, ker tako visokega priznanja, kot (ga (je doibil Marjan Kolar za roman »Išči poldan«, še ni dobil nihče izpod Uršlje in Pece in še dalj, drugič, ker je ito njegov prvi roman, in tretjič, ker ga je dobil ob majhnem, a pomembnem jubileju — ob 10-letnici podelitve Prežihovih nagrad.
V našem kolektivu urednika Koroškega in Informativnega fužin ar j a na videz vsi poznamo. Pravim: »vsaj na videz«, ker ga večkrat vidimo, kako z beležnico in svinčnikom v roki, opremljen s fotoaparatom, pokrit večinoma z baretko in s pipo v ustih vedno kaj išče1 v kolektivu in zunaj njega. Kdor ga malo bolje pozna, 'tega skromnega in delovnega moža, lahko pove, kako zelo se tudi za pisalno mizo trudi, da bi bila naša časopisa vedno dobra, zanimiva in dostopna prav vsakemu bralcu — ito pa je vse prej kot lahko in hvaležno delo. Malokdo pa je vsaj do nedavnega vedel, da živi med nami pravi pisatelj. Zato je prav, da se z njim pobliže spoznamo, in naj nam ne
kar žaljivo, čei furmana primerjaš z živaljo, ki jo 'je pustil stati na snegu, da ga je za pedenij stresel s koce, ko se je vrnil iz gostilne.
Gotovo je bogat vir pisanja narodnoosvobodilna vojna in kar je v zvezi z njo. Ker izdajiatelj ne mara, da pride v našem listu do poHemiiziranja, se temu lahko ognemo. Zgodovina prehaja v pozabljenje ali pa se izčiščuje. So pa stvari, o katerih nihče ne bi smel molčati ali jih komurkoli braniti, namreč če gre za resnico. Zopet imamo tu človeka, ki karkoli daj©, daje iz dollžnosti, iz notranje potrebe lin ne iz konistoljiulhja, iz strahu ali v strahu, ki niti nima možnosti. In zopet imamo take, ki so rekli in rečejo: »Hvala bogu, toliko kruha smo zdajuli, pa nam ni zmanjkalo!« Ti dokončno postavijo pod vprašaj tiste, ki hočejo plačilo za vsak bos kruha, a ravno zato ne smejo biti pozabljeni.
Lajež psa še danes budi iz sna v borbi težko preizkušenega človeka, a je tem slajše olajšanje ob spoznanju, da ga budi v svobodi, čutili smo, kako kdo daje, dasi človeka dostikrat nismo videli. Bile so hiše, ki jim nismo prestopili praga, a smo te ljudi spoštovali. Ne samo sebe, tudi nas so na ta način varovali!. Bila je to velika šola, dasi upajmo, da nam teh izkušenj ne bo treba uporabljati. Naša dolžnost pa je, da če gre za pravilno vrednotenje NOB v lokalnih okvirih, tudi naš list pripomore, da se odnosi liizčiščujajo.
Maks Menkač — Hudopilsk
zameri, če mu ob iskrenih čestitkah k Prežihovi nagradi postavimo tudi inekaj osebnih vprašanj.
Podatki iz vaše osebne legitimacije?
Rodil sem se 6. oktobra 1933 v Slovenjem Gradou, oče in mati pa sta po rodu iz Celja. Po maturi na ravenski gimnaziji sem v Ljubljani študiral slovenščino in
Marjan Kolar
nemščino. Precej dolgo sem delal kot knjižničar v študijski in naši strokovni knjižnici, zdaj sem uradno vodja službe za tovarniški tišk, po domače pa urednik obeh Fužin ar jev.
Kako in kje ste preživeli mladost?
Oče je bil železniški uradnik, nekaj let na tej postaji, nekaj let na drugi. Pred vojno smo se tako preselili v Mislinjo, odkoder nas je okupator izselil za tri leta v Nemčijo. Od osvoboditve pa skoraj do mature sem živel v Mislinji, 'tako da je moja mladost vezana predvsem na ta kraj in na taborišče.
Kdaj in kje ste se prvič zaposlili?
Po maturi sem resneje zbolel, zato mi je dr. Simoniti odsvetoval študentovski stradež vsaj za nekaj časa. Tako sem za devet mesecev postal knjižničar v okrajni ljudski knjižnici v Slovenjem Gradcu in administrator ljudske prosvete na okraju.
Kdaj ste postali glavni urednik železar-niških glasil in s kakšnimi težavami se tu največkrat srečujete?
Od leta 1961, ko sem prišel v železarno, sem pomagal uredniku Kuharju pri korekturah doma in v tiskarni, uredništvo pa sem prevzel po njegovi smrti oktobra 1964, ko je ob Koroškem zrasel še Informativni fužinar.
Redno izhajanje obeh glasil zahteva letno okoli 1600 strani rokopisov in 300 do
400 fotografij. Žibrati to gradivo do strogo določenih Tokov od razmeroma majhnega števila sodelavoeiv, skrbeti za to, da je odstotek kvalitetnih prispevkov v vsaki številki čim višji, zadovoljevati na eni strani zahteve bralcev, na drugi pa ne odstopati od začrtanih programov obeh listov — to je bistvo in obenem tudi težava uredniškega dela.
Kdaj ste začeli pisateljevati in kje ste prvič objavili svoje novele in črtice?
Pisati sem začel v gimnaziji pred dobrimi 17 leti, prve poskuse pa sem objavil v takratnem dijaškem glasilu Novi brazdi. Resneje sem prijel za pero po maturi in objavljal najprej v mariborskih revijah Svit in Nova obzorja, pozneje tudi v Sodobnosti in drugih. Izbor te z.go-duje proze je izšel leta 1961 v žbirki »Prazno nebo«.
Pišete tudi satire. Ali nam bi hoteli o tem povedati kaj več?
Satira, ki jo Bunčev Slovar tujk razlaga kot »zbadljivo šalo« in »zabavljico«, se pojavlja tako v pesmi kot v prozi. Najbolj cveti v dobah, ki so polne protislovij, ko se govori eno in dela drugo ter je obenem svoboda javnega izražanja misli omejena ali obstaja le na papirju. Večja demokracija vselej zmanjša potrebo po tej, zvrsti pisanja. Moje satire so nastajale pred osmimi, desetimi leti, izšle pa so v knjigi »Samomor v nebesih« nekoliko pozno — leta 1964. Za zdaj jih ne pišem več.
»Išči poldan« jc vaš prvi roman. Ali bi nam hoteli povedati, kaj vas je sililo k temu, da ste se tako pogumno lotili opisovanja in obravnavanja naše stvarnosti in kdaj ste prvič pomislili na to, da boste o tej sodobni tematiki napisali roman?
Biti mlad in študirati oziroma bistriti pamet v času administrativnega socializma se je reklo živeti pod nenehnim duhovnim pritiskom. Tak pritisk zbudi odpor, zato razen nekaj, črtic o taborišču in NOB od vsega začetka nisem pisal o drugem kot o naši stvarnosti.
Normalna razvojna pot vodi pisatelja od manjših oblik (črtica, novela) k večjim (roman). Zahteva pa roman neprimerno več življenjskih in pisateljskih izkušenj pa tudi garanja kot na primer črtice ali novele, ki se morda včasih lahko napišejo »same od sebe« v nekaj dneh. Ta roman sem napisal prvič že leta 1960, vendar nisem bil zadovoljen z njim in sem ga dopolnjeval ter predeloval, dokler ni lani dobil sedanje podobe.
Žirija jc v svoji obrazložitvi za nagrado označila vaš roman ponekod visoko strokovno, kar pa žal ni razumljivo vsem bralcem. Ali bi nam, prosim, o vsebini vašega romana povedali kaj na kratko in s preprostimi besedami?
»Išči poldan« je roman o dveh mladih študiranih ljudeh mojega rodu. Eden je zvest, nekaj časa tudi »zagaman« komunist, drugi človek svoje pameti, pisatelj. Čeprav sta zrasla na isti šoli in se po študiju vrnila v isti kraj, sta vsak na svojem bregu. Toda ko komunist zboli za jetiko in se zaljubi v cipo, začne spoznavati življenje s tiste' strani, kjer človeku ne moreta pomagati nobena učenost in politika. Pisatelja medtem uspeh pri pisanju privede
Naša študijska knjižnica
Med knjigami, ki jih je leta 1966/67 pridobila, so tudi tele:
SPLOŠNO
Birket-Smith Kaj: Putevi kulture. Zagreb 1960.
Marcuse Herbert: Eros i civilizacija. Filozofsko istraživanje Freuda. Zagreb 1965. Katalog tekuče strame periodike u bibliotekama Jugoslavije. Beograd 1966. Jugoslovenska literatura o Dunavu 1945'—1965.
Beograd 1966.
Katalog 'domačih in tujih strokovnih publikacij podjetij, zavodov in ustanov mariborskega in celjskega industrijskega bazena. Maribor 1967.
Gradnikova bibliografija. Nova Gorica 1964. Enciklopedija leksikografskog zavoda. 1. knj.
Zagreb 1966.
Meyers neues Lexikon in acht Banden.
5.	Band. Leipzig 1964.
Osterreichisohes Lexikon. 1. Band. A-K. Wien 1966.
Imenik mesta u Jugoslaviji. (Stanje novembra
1965.) Beograd 1965.
Statistički godišnjak SFRJ 1964, 1965, 1966.
Beograd 1964—1966.
Britannican Book of the Year 1966. London
1966.
The World Almanac 1967. New York 1966. Ilustrirani Slovenec. Tedenska priloga »Slovenca«. Leto I—VIII. Ljubljana 1925—1932. 300 let mežiški rudniki. Mežica 1965.
Kamniški zbornik 1965. Kamnik 1965.
Celjski zbornik 1965. Celje 1965.
Panonski zbornik. Murska Sobota 1966. Skandinavskij sbornik VII. (Skandinaavia ka-gunnik). Tallin 1963.
do površne vzvišenosti nad življenjem, vendar tako enega kot drugega bivanje v majhnem mestu brusi, umirja ter ju naposled izuči razumevanja in dobrote do ljudi.
Žirija je, po domače in na kratko povedano, videla v romanu podobo naše resničnosti, ravnotežje med razmišljanji in pripovedjo, skladnosit med vsebino in obliko ter nepridiigarsiko človečnost.
Ali pripravljate zopet kaj novega in ali nam že sedaj lahko zaupate, če bo to vaš drugi roman?
Pisanje je nenehno obračunavanje s samim seboj, s preteklostjo in sedanjostjo, le da ni vezano na roke kot na primer bilanca v podjetjih. Jeseni bo izšla pri Založbi Obzorja v Mariboru moja mladinska povest »Sledovi medalj« (radijska priredba je imela naslov »Soteska junakov«), ki pa je bila napisana že pred dvema letoma in bo torej nova le za bralce. Gradiva in načrtov je za nekaj let detla dovolj, na uresničitev in zaporedje (novi roman ali nova zbirka novel) pa vpliva toliko stvari, da raje ne bi napovedoval ničesar.
Toliko Marjan Kolar. O samem delu so že in še /bodo spregovorili kritiki, zato samo še skromna pripomba.
Prebral sem to knjigo in vsakomur, ki mu je pri srcu odkrita in lepo oblikovana beseda, toplo priporočam, da roman prebere. V njem bo našel predvsem človeka in mogoče v Brajniku, Žagarju, Klasincu, Kovaču in drugih zaslutil resnico tudi o sebi.
Tudi ne gre pozabiti besed dr. Bratka Krefta, namenjenih Kolarju: »Vi ste za poldan, za najvišje sonce, ki osvetljuje vse — dobro in slabo, vi ste za resnico.«
FILOZOFIJA
Tomekovič Tomislav: Psihologija. Beograd 1986.
Sešič Bogdan: Logika. 2. izd. Beograd 1962.
Damjanovič Milan: Strujanja u savremenoj estetici. Zagreb 1966.
Pamjatniki mirovoj estetičeskoj mysli. Tom I—II. Moskva 1962—1964.
DRUŽBENE VEDE — PRAVO — UPRAVA
Mandič Olag: Uvod u opču sociologiju. 4. prer. 1 dop. izd. Zagreb 1965.
Mlinar Zdravko: Ljudje v novem mestu. I. in II. del. Velenje 1965.
Grdič Gojko: Osnovi ekonomske statistike sa uvodom u demografšku statistiku. Beograd 1966.
Mlinar Zdravko: Družbena participacija občanov v krajevni skupnosti. Iz študijskega projekta Sociološko raziskovanje komune v Jugoslaviji. Ljubljana 1965.
Fiamengo Ante: Saint-Simon i Auguste Com-te. Zagreb 1966.
Marks K. in Engels Fr.: Sočinenijai Tom 1—39. Moskva 1955—1966.
Dragičevič Adolf: Leksikon političke ekonomije. I. II. Zagreb 1965.
Mala politička enciklopedija. Beograd 1966.
Tomekovič Tomislav: Psihologija rada. Ka-drovi i rad. Beograd 1965.
Možina Stane: Angažiranost vodilnega kadra v sistemu samoupravljanja. Ljubljana 1966.
And!rassy Juraj: Medunarodno pravo. 4. izd. Zagreb 1961.
Bordevič-Dimitrijevič-Stojanovič: Praktikuim za medunarodno javno pravo. Beograd 1965.
Miloševič Ljubilša: Obligaciono pravo. Beograd 1966.
Puimpernik Elizabeta: Demografski oris občine Ravne na Koroškem. Diplomsko delo na
pedagoški akademiji. [Tipkopis.] Maribor 1966.
Deveto letno poročilo državne gimnazije za Slovence. Šolsko leto 1965/66. Celovec 1966.
Fiir 'den Religionsunterricht in der M ut ter-sprache. Zeitdokumente und Zeitstimmen. Klagenfurt 1966.
Pedagogičeskaja enciklopedija. 5. Moskva
1966.
Prispevki k zgodovini kmetijskega šolstva na Slovenskem. Maribor 1967.
New thinking in school Science. Biology to day. Helebeck 1964.
Rad 11-og kongresa saveza folklorista Jugoslavije u Novom Vinodolskom. Zagreb 1965.
JEZIKOSLOVJE
Slovenski elektrotehniški slovar. 8 zvezkov. Ljubljana 1957—1962.
Jakopin Franc: Rusko-slovenski slovar. Ljubljana 1965.
Bradač Fran: Ceško-slovenski slovar. Ljubljana 1967.
Cvetanovič Ratimir: Rečnik englesko-srpsko-hrvatski i srpskohrvatsko-engleski sa en-gleslkoim gramatikom. 5. izd. Beograd 1966.
Ristič S.-Kangnga J.: EncLklopedijski nemač-ko-srpskohrvatski rečnik. I—II. Beograd 1963.
Vilhar Albin: Rečnik italijandkog i srpsko-hrvatskag jezika. I. beo. Beograd 1957.
II.	deo. Beograd 1963.
Bukumirovič-Ricker Renata:	Nemački	za
zdravstvene radnike. Beograd 1965.
Jonke Ljudevit: Književni jezik u teoriji i praksi. Zagreb 1965.
Doroighy Zvonimir: Blago latinskog jezika. Zagreb 1966.
Engleski vojni rečnik. Beograd 1952.
Rusko-srpSkohrvatski vojni rečnik. Beograd
1967.
Perišič M.-Konstantinovič Z.: Nemačko-srp-skohrvatski vojni rečnik. Beograd 1965.
Škaljič Abdulah: Turcizmi u srpskohrvatskom jeziku. Sarajevo 1965.
Thompson Anthony: Rječnik bibliotekarskih stručnih izraza. Zagreb 1965.
. , *
* - J,V ?? v V . ■ ■ »se . • - - •• •
.	j	>
*
* : .
LJUDSKA KNJI2NICA
m*?«!*?*: ?
-ate-
Šestnajst let že naša ljudska knjižnica tiho in skromno opravlja svoje kulturno poslanstvo
Rečnik na makedoinskiot jazik so srpskohr-vatsiki tolkuvanja. II. O-P. Skopje 1965. Indonezijsko-russlkij slo,var’. Moskva 1901. Slovar inostrannyh slov. 6. izd. Moskva 1964. Portugalsko-russkij slovar’. Moskva 1901. Ortografičesikij slovar russkogo jaizyika. 6. izd.
Moskva 1965.
Meje Antoan: Uvod u uporedno proučavanje indoevropskih jezika. Beograd 1965. Ukrainsiko-rosinskiij slovnik. Kiiv 1965.
Frančič Vilim: Slownik serbochorwacko-pol-ski. Tom I,-—II. Warszawa 1956—1959'.
J erkov ič -Popov:	B’igarska gramatika za
8.	iklas na osnovnite učilišča. Belgrad 1965. Spraohfiihrer deutsch-ungarisch. Leipzig 1962. Paul Hermann: Deutsche Grammatik. Band
I.—5. Halle 1959.
Harsten M. J.: Metoula Sprachfuhrer Nieder-landiisch. Berlin 11960.
Duden Bildworterbuch der deutschen Spra-che. Mannheim 1958.
Duden Hauptschvvierigkeiten der deutschen Sprache. Mannheim 1965.
Duden Rechtschreibung der deutschen Sprache und der Fremdvvbrtier. Mannheim 1961. Duden Stilworterbuch der deutschen Sprache.
Mannheim 1963.
Duden Grammatik der deutschen Gegen-wartssprache. Mannheim 1966.
Duden Fremdvvortertbuch. Mannheim 1966. Duden	Ausspraoheworterbuch. Mannheim
1962.
Duden Etymologie. Mannheim. 1963.
Duden Vergleichendes Synonymw6rterbuch.
Mannheim 1964.
Duden Frangais Dictionaire en images.
Mannheim 1962.
The English Duden. A Pictoral Dictionary. Mannheim 1962.
MATEMATIKA — PIIIRODNE VEDE
Bezjak France: Matematika za sprejemni izpit na VTS v Mariboru. Maribor 1964. Apsen Boris: Repetitorij elementarne matematike. 7. proš. izd. Zagreb 1965.
Mladenovič Miloš: Organska kemija za študente, medicinare i stomatologe. 5. neizmij. izd. Beograd 1966.
Nikolič Božidar: Biohemija. Beograd 1967. Egert J.-Hok I.-Svab G. M.: Udžbenik fizičke hemije u elementarnom prikazu. Beograd 1906.
Mikoš Marko: Pedologija. Maribor 1963. Kosmos. Handweiser fiir Naturfreunde. 3.—37.
Jahrgang. Stuttgart 10061—1940.
Narava. Zemlja, rastline, človek. Sodobna ilustrirana enciklopedija. Ljubljana 1967. Matvejev Sergije: Biogeografija Jugoslavije.
Osnovni principi. Beograd 1061.
Zivanovič Srboljub: Osnovi osteologije i an-tropometrije. Beograd 1964.
Mladenovič Miloš: Farmacevtska hemija. Organski deo. I. Beograd 1962. Neorganski deo.
II. Beograd 1957.
Fizičeskij enciklopedičeskij slovar. Tom 4,5.
Moskva 1965—1966.
Marinovič-Tatič: Morfologija biljaka. Beograd
1965.
Josifovič Mladen: Šumska fitopatologija. Beograd H952.
Radovanovič Milutin: Zoologija. 1. deo. 2. deo. Beograd 1965.
UPORABNE VEDE
Kiss Ferenc-Szentagothai: Anatomski atlas čovjekova tijela. Svezak I, II, III. Zagreb
1966.
Otorinolaringologija. 1. Propedeutika. Zagreb
1966.
Vnuk Valent-Doboševič A.: Leksikon pr.ve pomoči. Zagreb 1966.
Pollak Kurt: Sodobni domači zdravnik. Ljubljana 1066.
Bokovič Ljubomir: Stomatohirurgija. Beograd
1965.
Kolitis L. H.-Krejn M. P.: Interna medicina u zubnolekarskoj praksi. Beograd 1962. Berger Benedikt: Bolesti zuba. Prvi deo. Beograd 1964.
Zivanovič-Staj.kovac-Bajič: Anatomija i fiziologija za medicinske Škole. Beograd 1966. Radojevič-Boškovič: Praktikum topografske anatomije. II. deo. Ruka. Beograd 1066. Radojevič Siniša: Sistematska i topografska anatomija. Grudni koš. 4. dop. izd. Beograd 1962.
Praktikum iz patološke fiziologije. Beograd
1966.
Borota Radoslav: Osnovi opšte i specialne patologije. Beograd 1965.
Košin Erik: Farmakologija. (Skripta). Maribor 1962.
Bogdanovič Siniša B.: Farmakologija za stomatologe. Beograd 1965.
Marek Evgen: Mehanska tehnologija. II. 1.,
2.,	3. del. Maribor 1962.
Teplov Lev Pavlovič: Oris kibernetike. Ljubljana 1966.
Zidan Alfred: Elektronike i tranzistori. Univerzalni džepni priručnik. Zagreb 1905.
Kaiser Draigutin: Elektrotehniški priručnik.
3.	proš. izd. Zagreb 1964.
Kondratjev V. N.: Struktura atoma i molekula'. Beograd 1966.
Vitas Dušan: Osnovi mašinskih konstrukcija I. Beograd 1966.
Arsanijevič Miro L.: Tekstilna vlakna. Beograd 1065.
Gerard Ralph W.: Hrana i život. Zagreb 1966.
UMETNOST — ARHITEKTURA — GLASBA
Varstvo spomenikov IX/1062—4964. X/1965. Ljubljana 1965, 1966.
Varstvo narave I.—IV. Ljubljana 1962—1966.
Pevsner Nikolaus: Oris evropske arhitekture. Ljubljana 1966.
Šumi Nace: Arhitektura šestnajstega stoletja na Slovenskem. Ljubljana 1966.
Nestorovič Bogdan N.: Arhitektura novog veka. Beograd 1964.
Menaše Luc: Avtoportret v zahodnem slikarstvu. Ljubljana 1962.
Mole Vojeslav: Umetnost južnih Slovanov. Ljubljana 1965.
Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta VII. Ljubljana 1965.
Stele Franc: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. 2. izd. Ljubljana 1966.
Cvetko Dragotin: Jacobus Gallus Carniolus. Ljubljana 1965.
Gallus Jacobus Carniolus: Harmoniae rnora-les. Ljubljana. Ljubljana 1966.
Teatralnaja enciklopedija. Tom I.—IV. Moskva 1961—1965.
Brandlmeier Josef: Handbuch der Zither. Stuttgart 1963.
KNJIŽEVNOST
Cankar Ivan: Szolgak. Novi Sad 1940.
Poezije Doktorja Franceta Prešerna. (Faksimile). Ljubljana 1966.
Giraudoux Jean: Bella. Pariš 1965.
Fournier Alain: Le grand Meaulnes. Pariš
1965.
Pagnol Marcel: La femme du boulainger. Pariš 1965.
Prežihov Voranc: Lavy vačok. Petrovec 1962.
Prežihov Varane: Konvalin'ky. Petrovec 1952.
Kratkaja literaturnaja enciklopedija. 3. Moskva 1966.
Nave Pninai: Nova hebrejska književnost. Beograd 1005.
Pet stolječa hrvatske književnosti. I.—IV. ko-
lo.	Zagreb 1963—1965.
Ruska poezija. 20. vijak. Titograd 1966.
Suvremeni pisci Jugoslavije. Zagreb 1960.
Kette Arnold': Engleski roman. Sarajevo 1962.
Mladenov Marin: Uvod v hudožestvenata literatura. Belgrad 1064.
Hristomatija po literatura za 11. klas na ob-ščoobrazovatelnite t rudno vo-politehničeski učilišča. Sofija 1965.
Iluminovane nejkrasnčjlši ru|kopisy knihov,ny inarodniho muizea. V Praze 1005.
Kindlers Literatur Lexi!kon. Band I (A-Cn). Band II (Co-Fk). Zurich 1005—1966.
Gregor Joseph: iDer Schauspielftihrer. Band
7.	Stuttgart 1964.
Dietrich Margret: Das moderne Drama. Stuttgart 1963.
Grader Franz: Karin ten in der Literatur. Klagenfurt 1960.
Eggebrecht Axel: Epochen der Weltliteratur. Giitersloh 1964.
Von Wyck Brooks: Wie sie schreiban. I. Gii-tersloh 1965.
Friedrich W. H.-Killy W.: Literatur II. 1.—2. Teil. Frankfurt/M 1965.
Steiner Gerhard: Lexikon der Weltliteratur. Leipzig 1965.
Findeisen H.-Seehase G.: Englische Literatur. Leipzig 1064.
Brtining Eberhard: Amerikanische Literatur. Leipzig 1965.
Lagarde Michandi:	10.	sičele. Les grasnds
auteurs. Bardas 1964.
Lagarde Michard: 20. sieole. Bardas 1065.
ZEMLJEPIS — ZGODOVINA
Ljubljana. Podobe iz njene zgodovine. Ljubljana 1965.
Dedijer Vladimir: Sarajevo 1914. Ljubljana 1906.
Glavan Tone: Lužiški Srbi. Ljubljana 1966.
Zbornik dokumentov in podatkov o NOV jugoslovanskih narodov. VI. knj. 12. Borbe v Sloveniji 1944 (marec—april). Ljubljana 1965.
Donini Ambrogio: Oris zgodovine verstev. Ljubljana 1005.
Biber Dušan: Nacizem in Nemci v Jugoslaviji. Ljubljana 1966.
Gestrin Ferdo-Melik Vasilij: Slovenska zgodovina 1792—.1918. Ljubljana 1006.
Zbornik fotografij iz delavskega gibanja in dejavnosti KPS 1867—'1041. 1/1. knj. nov. 1867 — dec. 1934. Ljubljana 1064. 1/2. knj. dec. 1934 — april 1941. Ljubljana 1065. n/l. knj. marec 1941 — nov. 1042. Ljubljana 1966. II/3. knj. sept. 1943 — febr. 1944. Ljubljana 1063.
Kratkaja geografičeskaja enciklopedija. 5. Moskva 1966.
Polyglott Reisefiihrer Finnland. Koln—Ma-rieniburg 1066.
Polyglott Reisefiihrer Schweden. Koln—Ma-rienibung 1065.
Grieben Reisefiihrer Schweden, Miinehen
1965.
Grieben Reisefiihrer Bulgarien. Miinehen
1966.
Heiss Karl W.: Moskau. Pforzheim b. 1.
Sovetskaja istoričeskaja enoiklopedija. 5., 6.,
7.,	8., 9. Mosikva 1964—1966.
Huizinga Johan: Jesen srednjega vijeka. Zagreb 1064.
Bibliografija izdanja o nairodnooslobodilaič-Ikom ratu. 1041—1945. Beograd 1964.
Dubnov Simon: Kratka historija jevrejskog naroda. Beograd 1902.
Marič Mihajlo: Kralj i vlada u emigraciji. Zagreb 1966.
Delarue Jacques: Historija Gestapoa. Zagreb
1966.
Culinovič Ferdo: Stvaranje nove jugoslaven-ske države. Zagreb 1959.
Gorizia e risontiino nel 1915. Gorizia 1065.
The Crimes of the Fascist Occupants and their Collaborators against Jews in Yugo-slavia. Belgrade 1057.
Bar.ker Thomas M.: The Slovenes of Carin-thia. New York—Wa3hin.gton 1960.
Gsterreichisohes Biagraphisches Lexikon 1815—'1950. 1.—1:6. Lieferung. Graz—Koln 1054—1966.
Kollautz Arnulf: Bifoliographie der histori-sohen urad archaolagischen Veroffenitliohun-gen zur Awarenzeit Mitteleuropas und des fernen Ostens. Klagenfurt 1065.
Walzl August: Holloraburg. Leben und Wirkan einer Grundherrsohaft. Klagenfurt 1965.
Reischer Franiz: Die Toleranzgomeindan Kiirn-tens nach einem Visitationsbericht vom Jahre 1786. Klagenfurt 1965.
Die Karntner Geschichtsquellen 1326—1935.
9.	Band. Klagenfurt 1965.
Bibliografija rasprava i članaka. IV. Historija. Zagreb 1966.
Vodnik po arhivih Slovenije. Ljubljana 1965.
Prva proleterska. Zbornik. Ljubljana 1966.
Popovski Jovan: Skopje 1963. Skopje 1964. — Skopje 1906.
PERIODIKA (razen slovenske)
Arhitektura i urbanizam. Časopis za arhitek-turu, urbanizam, primenjenu umetnost i industrijsko oblikovanje. Zagreb.
Bibliografija Jugoslavije. Knjige, brošure i muzikalije. Beograd. — Clamci i priloži u časopisima i listovima. Ser. A, B, C. Beograd. — Bibliografija jugoslovenske periodike. Beograd.
Bilten saveza starokatoličke crkve u SFRJ. Beograd.
Celuloza — papir — grafika. Stru&ni časopis za indiustriju celuloze, papira i grafiflku djelatnost. Zagreb.
Covjek i prostor. Arhitektura, 'kiparstvo, slikarstvo i primijenjena umj-etnost. Zagreb. Ekonomska politika. Beograd.
Fizička kultura. Časopis saveza druištava na-stavnika fizi-čkag vaspitamj-a Jugoslavije. Beograd.
Forum. Časopis odjela za suvrememu književnost Jugoslovienskie akademije znanosti i uimjetnosti. Zagreb.
Foto-kino revija. Jugoslovenski časopis za fo-tograliju i film. Beograd.
Front. Ilustrovani vojni list. Beograd. Geografski horizont. Organ nastavnih sekcija geografskih društava SFR Jugoslavije. Zagreb.
Glasnik matematički Društva matematičara i fizičara SR Hrvatske. Zagreb Informator. Jugoslovenslki instruktivno-infor-ma-tiv-ni list za kadrove u privradi i upravi. Zagreb.
Izraz. Časopis za knjiiževnu i umjetničku kritiku. Sarajevo.
Jezik. Časopis za toulturu hr.vatsikosrpskoga književnog jezika. Zagreb.
Jugoslovenski istorijski časopis. Organ Saveza druištava istoričara Jugoslavije. Beograd. Jugoslovenski pregled. Informativno-dokumentarni mesečnik o Jugoslaviji. Beograd. Knjiga i knjižnica. Savez ustanova i organizacija za širenje knjige SR Hrvatske. Zagreb. Književne novine. List za književnost, umetnost i društvena pitanja. Beograd. Književnost. Beograd.
Kolo. Časopis za književnost, -u-mjetnost i kul-turu. Zagreb.
Komuna. Časopis za pitanja teorije i prakse komunalnih zajednica. Beograd.
Letopis Matice srpske. Novi Sad. Matematičko-fizički list za učenike srednjih škola. Zagreb.
Medunarodna politika. Politika. Privreda.
Pravo. Nauka. Kultura. Beograd. Mcdunarodni ugovori i drugi sporazumi. Beograd.
Nastava i vaspi tanje. Časopis pedaigoškog društva SR Srbije i pedagoškog društva SR črne gore. Beograd.
Naša stručna škola. Beograd.
Obrazovanje i rad. Časopis za teoriju i praksu sredinjeg obrazovanja. Zagreb.
Odjek. Kultura. Umjetnost. Nauka. Obrezovanje. Društveni život. Sarajevo.
Pedagoški rad. Časopis za pedagoška i kul-turno-prosvjetna pitanja. Zagreb.
Pogledi i iskustva u reformi školstva. Zagreb. Pozorišni život. Časopis za pozorišnu umetnost. Beograd.
Praxis. Filozofski časopis. Zagreb.
Priroda. Časopis Hrvatskog prirodoslovnog društva. Zagreb.
Radioamater. Časopis Saveza radioaimatera Jugoslavije. Beograd.
Razlog. Književna revija za suvremenie probleme. Zagreb.
Revija školstva i prosvetna dokumentacija.
Beograd.
Republika. Zagreb.
Savremena tehnika. Časopis za popularizaciju nauke 1 tehnike. Zagreb.
Socijalizam. Časopis saveza komunista Jugoslavije. Beograd.
Socijalna politika. Mesečnik za socijalno-eko-nomška pitanja. Beograd.
Starokatolički glasnik. Organ Saveza staroka-toličke crkve u SFR Jugoslaviji. Zagreb. Strucno obrazovanje. Časopis za teoriju i praksu stručnog obrazovanja. Zagreb. Stvaranje. Časopis za književnost i kulturu. Titograd.
Umjetnost riječi. Časopis za nauku o književnosti. Zagrelb.
Uradni list SFRJ. Beograd.
Vcsnik. Organ glav.nog saveza udruženog pra-voslavnog sveštenstva SFR Jugoslavije. Beograd.
Vjesnik bibliotekara Hrvatske. Zagreb. Endeavour. Eine in fiinf Sprachen ersohein-enide Ubersi-eht liber Fortschritte der Natur-wissenschaft. London.
Life international. Amsterdam.
Carinthia I. Geschiohtli-ch-e und vollkskundli-ohe Beitrage zur Heimatkunde Karntens. Klagenfurt.
Carinthia II. Naturvvissensohaftliche Beitrage zur Heiimatkunde Karntens. Klagenfurt. Information. Mitteilungsiblatt des Klubs slo-v-eni-scher Studenten in Wien. Wien.
Die Galerie. Zeitschrift fur internazionale Photographie. Wien.
Bulgario. Sofio.
La Maison francaise. Revue mensuelle pu--bliee par la compagnie frangaise. Pariš,
Pariš Match. Pariš.
Casabella. Revista internazionale di architet-tura e urbanistica. Milano.
Bauen + Wohnen. Internationale Zeitschrift. -Munchen.
Film + Ton-Magazin. Munchen.
Foto Magazin. Munchen.
Das Haus. Zeitschrift fur Bauen, Wohnen, Le--bensstil. Offenburg.
Kosmos. Wissen fiAr Alle. Stuttgart.
Die Kunst und das schone Ileim. Miinohen.
Mein Eigenheim. Ludvvigsbung.
Der Bibliothekar. Zeitschrift fur das Biblio-theksvvesen. Leipzig.
Biologie in der Schule. Berlin.
Fremd-Sprachen. Zeitschrift fur Dolmetschier, Obersetzer und Sprachkundige. Leipzig.
Ogonjok. Eženedel’nyj obščestvennopolitiče-slkij i literaturno-hudožestvennyj žurnal. Moskva.
Radio. Ežemesjačnyj naučno-populjarnyj ra-diotebničeskij žurnal. Moskva.
Literaturnaja gazeta. Organ pravleraija sojuza pisatelej SSSR. Moskva.
Da ne pozabimo
Danes, ko živimo v mirnem času, vse prehitro pozabljamo na grozote vojne, na čas lakote in trpljenja. Zato ne bi bilo odveč, če bi posvečali več pozornosti -spominom iz mladosti starejših generacij, mladosti, ki je bila vse prej kot lepa in vesela.
Svoje spomine obujam od šolskih klopi dalje, to je .ravno na čas brezposelnosti in velike gospodarske krize. To je bil čas, ko so po sestoj anuarski diktaturi oblastniki priredili veliko gonjo proti komunistom in zavednim, naprednim revolucionarjem. Posebno živo imam v -spominu javno mnenje, ki je vladalo takrat, ko so v našem kraju zaprli nekaj komunistov in ista pri aretaciji ušla Prežih ter Kdkal-ov Ivan. Ljudje so bili -razdeljeni v dva tabora. Tisti, ki so imeli žuljave -roke, so ,se -dobro -zavedali, da se je nekaj težko pričakovanega oddaljilo- za nedoločen čas, tisti, ki pa so -jedli -beli kruh, so to -odobravali. Mogoče -bo kdo rekel, da sem bil takrat še prem-lad, da bi bil dou-mel vse to-. Takira-t pa so bili časi -drugačni, kot so -danes, ko -mladina dorašča staršem in družbi v naročju. -Mi smo morali najpozneje s štirinajstimi -leti sami -okusiti borbo za zaposlitev in k-ruh.
Tako sem -med iskanjem zaposlitve delal začasno tudi pri -gradbenem podjetju Grein na Do-brija-h. Za-ra-di pretirano nizkih plač sem -na pobudo nekega aktivista organiziral štrajk -med pomožnimi delavci. Trajal je teden dni. I-n uspeh: dodatek — 50 par na ur-o.
Po odslužitvi vojaškega rolka sem imel izredno srečo, da sem dobil -delo v -guštanj-ski železarni, -kjer -delam še danes.
Kaik-o-r -povsod drugod se je tudi v železarni močno -čutila predvojna napetost in -razcepljenost: mn-o-go je bilo zavednih državljanov, a tudi petokolonašev ni manjkalo. In v vsej tej zmedi je vsakdo saim odločal -o sebi po svoji vesti in prepričanju. Takoj -po prihodu v železarno sem navezal stike s Francem Lepkem, ki mi je -precej zaupal in mi je prinašal ilegalni časopis »Ljudska pravica«. Še več ilegalne literature pa isem dobival od naslova Rezi Kor-per, Celovška 1, Ljubljana in od Tiskovne zadruge Maribor.
Ob začetku -okupacije sem še -stanoval -pri bratu, posestniku na Tolstem vrhu p. d. Cestniku. Naša hiša j-e postala okupatorjem kaj kmal-u sumljiva in so nam -nastavljali najrazličnejše pasti. Pri tem pa sta jim pomagala domača izdajalca AS in AB. Brat F-ranc, -gospodar, je namreč že spomladi 1942 dobil zvezo z nekim aktivistom, katerega ime pa imi je za-ra-di stroge tajnosti ostalo neznano. Moja naloga je bila takrat
usmerjanje ljudi, pripravljanje za »našo stva-r« in zbiranje o-rožja. V našo hišo so večer za večerom začeli -vse pogosteje prihajati ljudje. -Pogovarjali smo se o vojni, o najnovejših -dogodkih na f-rontah, poslušali radio in se -obenem ideološko poglabljali.
Brat Jože, ki je -dela-l v -Siemensu v Dravogradu, pa je bil -s svojimi izjavami preveč predrzen. Z-a-to- je -bil osumljen in načrtno zasledovan. Gestapo m-u je nastavljal prej omenjenega iz-dajalca, ikaterem-u pa je Jože kot prij-atelj-u zaupal. Povedal mu je, da -zbiramo puške, -revolverje, bombe in mine. Imenovani izdajalec je bil nad vsem zelo »navdušen« in je -začel tudi sam aktivno delovati. Raznašal je letake z najrazličnejšimi vsebinami, -naperjene proti Nemcem. Prinašal je vse več -orožja, ki smo ga skladiščili pri nas na podstrešju. Na vprašanje, kje vse to dobiva, -ni nikoli točno odgovoril. Odgovor na to sm-o dobili šele veliko pozneje v zaporih in taboriščih.
Neke julijske noči 1942 je ovaduh prišel po Jožeta -in ga odvedel v Kumrov gozd, kjer sta se sestala z -dvema »partizanoma«. Partizana sta Jožetu obljubila, da bo-sta prišla ponj čez štirinajst dni in ga odpeljala s seboj.
S tem je 'bilo dokazov dovolj. Karte so se -obrnile! V noči med 22. in 23. julijem so nas zbudili klici: »Aufmachen sch-nell, auf-machen!« In že -so -začeli Hitlerjevi hlapci s kopiti razbij ati -po -v-ratih in jih lomiti. J-ože, ki je bil pripravljen -za odhod v partizane, je stekel na podstrešje, a -bilo j-e že prepozno. Vrata so bila odprta in: »Halt, Hande -hoch!« »A-li me poznaš, bandit?« je vpil -neki Nemec na Jožeta — najbrž tisti »-partizan«, s katerim se je -sestal pred štirinajstimi dnevi.
Gestapovci so pobrali orožje, zvezali Jožeta in Franca ter ju -o-dpeljali na gestapovsko postajo v Prevalje, od tu v Celovec, -pa -naprej v Dachau in končno iv Buc-hen-wal-d. (Njuno smrt je v lanski majski številki »Tovariša« opisal sotrpin pod naslovom: »Poskusni kunec, obtožujem!«)
Čez nekaj dni se je pred našo hišo ustavil gestapovski avto. Vrsta je bila na -meni! Odpeljali so me v P-revalje, kjer -se je -začelo tritedensko zasliševanje. Ker -niso imeli nobenih dokazov za moje sodelovanje, -neposrednih stikov z izdajalcem namreč nisem imel, -sem vztrajno -vse zanikal. Da bi iz mene izvlekli -resnico, so se posluževali -najrazličnejših metod: -navzkrižno zasliševanje, ponavljana enaka -zasliševanja, da bi govoril -drugače. -Neko -noč so mi v celico pripeljali celo ujetnika, ki se je izdajal za partizana. A ker bi bil to prvi partizan
s ta!ko nežnimi in čistimi .rokami, kar sem jih kdajkoli videl, sem raje molčal kljub mnogim njegovim vprašanjem. Ker mi bilo uspeha, so ga že drugo jutro odpeljali. Nekaj dni kasneje so me spustili na dvorišče, 'kjer sem srečal Ajtnika. Pravil je, da je tudi on zaprt, in da bi skupaj pobegnila. Ker je bil že takrat na slabem glasu in ker je nekaj družinam pripomogel v Dachau, mu inisem nasedel.
Po treh tednih so me odpeljali v celovški zapor, kjer sem bežno videl sotrpina Kotnikovega Rajka.
Pot me je vodila še z dvema jetnikoma naprej: v taborišče pri Milstattskem jezeru pri Spittalu na Dravi. Taborišče je štelo le okrog 300 zapornikov, a tiranija se lahko b.rez dvoma primerja s tisto v Dachauu. Hrane smo sicer dobili več, a smo zato delali kot črna živina, poleg tega pa so si Švabi obdobno z nami privoščili prave tragikomedije. Podnevi smo hodili razdeljeni v tri skupine na delo. Pripadal sem najbolj množični in po letih najmlajši skupini, ki je gradila cestni tunel blizu Spittala. Nikdar in nikjer v življenju ne prej in ne pozneje, nisem prebijal tako dolgih in bridkih ur kot v tem tunelu, ki je bil pred začetkom našega dela le ozek rudniški rov.
Vsako jutro smo še v temi šli iz taborišča proti tunelu in nato skozenj, vsak s svojo glinasto menažko v rokah. Ker je bil rov še neobdelan in ker je imela kolona le na začetku in koncu svetilko, je marsikdo padel in razbil menažko. In če si to storil, dva ali celo več dni nisi dobil hrane.
Kot v vseh drugih taboriščih smo tudi mi imeli številke ter tudi pomenili le številke. In se je zgodilo, da si med delom pogledal po tovariših ali .se malo oddahnil: in že te je opazilo neusmiljeno, prav sadistično oko taboriščnega esesovca; in ta je, ne da bi te udaril ali opozoril, zapisal tvojo številko obračun pa je sledil zvečer, ponoči. Ker nikoli nisi vedel, ali si zapisan ali ne, v taborišču ni bilo noči, ki bi jo lahiko mirno prespal. Tiste, ki so bili poklicani, so najprej nage postavili pred vodovodno cev, jih stuširali, nato pa zapodili v hiter tek po klancu gor in dol okoli taborišča. Tek je trajal tudi po več ur, tekla je kri, marsikdo je padel v nezavest in je nadaljeval pot na ramah tovarišev. Pri vsem tem pa se hitrost niti za malenkosi ni smela zmanjšati. Esesovci so nas gledali kot tropo živali in se nič kaj niso sramovali svojih surovih, nečloveških dejanj. Posebno smo se bali nekega esesovca z iznakaženim Obrazom, v katerem ni bilo nič človeškega. Kadar nas je ta vodil na delo, nas je med potjo postavil v vrsto ter drugega za drugim udarjal v nos ter se pri tem smejal z glasnim krohotom. Najbrž se je hotel prepričati, kakšno kri imamo.
Ne vem, če bi bil moj zapis zadosti obsežen, da bi lahko opisal .in naštel vse kazni, iki si jih je izmislil arijski »nadčlovek«, zato bom omenil le nekaj najpogostejših:
— Od sobote zvečer do ponedeljka zjutraj si moral biti v bunkerju, ki je bil prenizek, da bi stal, in prekratek, da bi se stegnil.
— Ob spremljavi biča si se moral nag prevleči pod žično ograjo na drugo stran. Ce se ti je preveč mudilo, te je žica odrla do krvi, če pa si bil počasen, si jo skupil z bičem.
— Splezati si moral na streho barake ter se na vse grlo do nezavesti dreti: »Ich win-disch arbeiten!« In če je tvoja »himina« od utrujenosti zamrla, so ti udarci od spodaj navzgor z debelim kolom kaj hitro dali vedeti, da te publika še posluša.
— Ob jasnih nočeh si moral na bližnji travnik, gledati v zvezde ter se čim hitreje vrteti okrog svoje osi. Če si padel, si jih zopet dobil z bičem.
Da, prave igre! Vendar igre norosti — norih režiserjev, ki so se končavale v krvi in ponižanju.
Glavna specialiteta taborišča pa je bila, da si imel točno določen rok prestajanja kazni, ki pa se ti je lahko zaradi »nevzor-nega« vedenja podvojil, potrojil ali celo podeseteril. Nekega dne sem pomival v pisarniški baraki, pa me je pisarniški »čato« po slovensko vprašal, kako se pišem. (Bil je .Slovenec na prisilnem delu v taborišču.) Ko sem mu povedal, je pogledal v knjigo zapornikov in dejal, da se bo moj rok iztekel čez nekaj dni. Bil sem presenečen in ves iz sdbe od sreče, a kljub temu vse do dne, ko so me .izpustili, nisem mogel verjeti njegovim besedam. Še takrat, ko sem izstopil na domači železniški postaji, sem imel občutek, da me bo zdaj zdaj kdo zagrabil, češ da sem ušel iz taborišča.
Po vrnitvi iz lagerja sem spet delal v železarni in se spomladi 1943 povezal z aktivisti OF, predvsem z Ferdom Flajmišem in Gregorjem Lipovnikom. V tem času je bilo delo že precej lažje, ker je večina domačinov sodelovala z OF in narodnoosvobodilnim gibanjem, kar ne moremo trditi za enainštirideseto in dvainštirideseto leto Zaradi bolezni sem se aktivno pridružil NOB šele spomladi 1944, čeprav sem imel •namen že prej. Najprej sem bil pri teren-cih, nato v I. koroškem bataljonu in končno pri komandi mesta Solčava. Ko pa so Švabi oktobra Solčavo požgali, je komanda prešla v Mozirje, kjer sem bil kurir med Mozirjem in Radmirjem, kjer so bili razni štabi.
Decembra, ob veliki hajki na zgornjo Savinjsko dolino, se nas je nekaj sto .umaknilo na Malo planino. Tu smo prišli v zasedo z več obroči. Številčna premoč Nemcev je bila očitna. Položaj je bil brezupen. Naše vrste so se krčile. Padal je mož za možem. Bolj ko se je obroč zoževal, bolj smo se zavedali, da iz tega pekla ni rešitve. Mraz, lakota in sovražnikovo orožje so bili neusmiljeni. V takšnem stanju je padla komanda: »Tovariši, borba ne vodi do rešitve, vsakdo naj se skuša prebiti sam, kakor ve in zna. Srečno!«
Kako? Kam? Tu ven še miš ne more uiti, kaj šele sestradan in prezebel človek! Toda tudi tokrat je bila volja do življenja, do lepšega življenja močnejša od vsega. Zagrizeno, z nadčloveškim naporom smo se zagnali v snežni metež, v najbolj nedostopne grebene in temne grape. Nas je skupaj ostalo le pet. Tu ni bilo nobenega vprašanja več o kakšni višje organizirani borbi, ampak je prevladovala zgolj borba za obstanek. Kako dolgo smo hodili, kje, kako, ponoči, podnevi? Ne vem! Zdi se mi le, da je vse skupaj trajalo nekaj več kot pet dni — pet dni brez hrane, brez toplega ognjišča.
Bolj podobni sestradanim volkovom kot komurkoli drugemu smo se nekje blizu Slemena (St. Vida) šele popolnoma ovedli
in orientirali, kje smo. Ostali štirje tovariši so bili z Brdinj, Sel ter Sel ovca in smo se zato ločili ter odšli proti domovom —• skrajno potrebni hrane in zdravljenja ozeblih prstov na rokah in nogah.
A tudi tokrat se je usoda prav kruto, da ne rečem ironično poigrala. Pri Mališki bajti, oddaljeni nekaj manj kot deset minut od doma, sem prešel železniški most in ... most je bil zastražen. Hoteli so me legitimirati, a ker seveda nisem imel ničesar pri sebi, so me odpeljali v Guštanj, a kaj kmalu naprej v gestapovski zapor v Dravograd (to sem že opisal v Fužinarju). Po treh tednih so me poslali, zato ker sem delal prej v železarni, v Niederdonau, kjer je bila podružnica železarne.
Tu smo životarili z ljudmi različnih narodnosti kot vojni ujetniki, dokler nas ni končno osvobodila rdeča armada.
Da, tako je bilo vse za nami. Mraz, lakota, streljanje. Začelo se je tolikokrat obljubljeno in talko težko pričakovano lepše in boljše življenje.
Ivan Lačen
MED ŠOLSKIMI GLASILI
Samorastniki št. 2 vsebujejo prispevke Bojana Kotnika »Težko je verjeti«, Dušana Erženičnilka »Srečanje«, Aloj .za Klemenca »Oče je pripovedoval«, Marte Go-renšek »Skozi zimsko pravljico na počitnice«, Marjana Gorenška »Rad bi postal gozdar«, Branika Praperja »Na trgu«, Matjaža Veselka »Tudi tega se spominjam«, Marjana Pavšerja »Moja nesreča«, Draga Kobolta »Povratek z gore«, Andreja Do-boviiška »Mladina v akciji za mir«, Dušana Bevca »Opazoval sem ptičke« ter križanko Tonija Britovška.
Številka je vsebinsko pestra ter prinaša spomine na partizanska leta, Skice iz mesta in narave, majhne otroške radosti in razočaranja. Zvečine je napisano nastalo iz preprostega veselja do izražanja doživetij, ponekod pa se razvija tudi v višje oblike (A. Dobovišelk).
Vigred št. 2 prinaša na začetku pesem svojega nekdanjega sodelavca, sedaj nadobudnega pesnika Nika Kolarja »Žalostna pesem«, sledijo pa zapis »Sedmič Prežihova značka« Jolande Ajtniik, odlomki oznak prebranih iknjig, spominska črtica »S Poljane na Prevalje« Zale Zupanc, »Naše novo leto«, »Novo leto« in »Račka plavač-ka« Jožice Longer, vaje nižješolcev, »Iz šole domov« Lidije Apohal, »Pred odločitvijo« Zale Zupanc, »Središče Prevalj« Jožka Boštjana, pesmi Dragice Juvančič, Petra Čepina in Franje' Prosenc, »Pust« Silve Krajcer, »Nesrečni, prvi dan počitnic« Hermana Čepelnika, Danila Kešpreta, Polonce Vitrih in Lidije .Spanžev zapisi o ljudski pesmi ter Vide Kovač spomin skladatelja Luke Kramolca. Nekateri prispevki kažejo odmik od osebne izpovedi in od otroške osredotočenosti nase k reportažnemu zapisovanju neosebnih tem, kar je gotovo korak naprej pri pisanju.
Koroški tabornik št. 1, leto I. Z Mute so nam poslali ta list ravno toliko prepozno, da ni bilo več mogoče pisati o njem v prvi številki letošnjega Fužinarja.
Izdali so ga taborniki vseh štirih koroških občin in naj bi prikazoval ter populariziral njihovo delo, s tem pa tudi vabil
Slovenski mladini, občanom, slovenski javnosti
Zemlja naše Gorenjske pod Stolom ni samo naravnih lepot bogata, temveč tudi mnogih starih domov, v katerih je tekla zibelka velikim slovenskim možem, ki so živeli v daljni ali bližnji minulosti. V Do-slovičah, vasici med Begunjami in Žirovnico, je eden takih domov, starosvetna kajža — rojstna hiša Frana Šaleškega Finžgarja.
Z življenjem, ki ga je živel ves zavzet za slovenstvo, v polni meri razumevajoč ti-
F. S. Finžgar
sočletne težnje svojega naroda in sodelujoč z njim v najtežjih preizkušnjah, z življenjem, v katerem je ustvaril delo, ki nam bo nenehen zgled in vir neusahljive ljubezni do domovine, velike skrbi za kleno domačo materino besedo, neustavljive zavzetosti za svetlo rast mladega rodu in neuklonljive predanosti dobremu, naprednemu in vrednemu, se je Fr. S. Finžgar kot človek in umetnik uvrstil med tiste sinove slovenske matere, ki jim bosta nenehno veljala naša hvaležnost in spoštovanje.
Iskren namen, da se Finžgarjeva rojstna hiša, ki je tudi vreden in zanimiv spomenik starega kmečkega stavbarstva, preuredi v muzej, so doslej preprečevale kulturnemu snovanju ne zmerom naklonjene in izjemne razmere, ki danes celo grozijo, da se preureditev, če že ne onemogoči, pa prav gotovo ob nepopravljivi in nenado-
mladino v ito zdravo in koristno organizacijo. Čeprav obsega le 10 strani, razmnoženih na ciklostilu, kaže spretno roko urednika, ki je razporedil članke na moč domiselno. Tudi vsebina je pestra, le pravopis ni povsem v redu, vendar ito ne moti, ker je 'toliko žara in vneme povsod, da lahko želimo le, naj ita številka ne ibi bila
tudi zadnja.
J	n.
mestljivi škodi zavleče v nedogled in negotovost. Zato je bil za odkup Finžgarjcve rojstne hiše in njeno preureditev v muzej ustanovljen odbor, ki so v njem kulturni, javni in družbeni delavci jeseniške in radovljiške občine. Odločno se bodo trudili, da se Finžgarjeva rojstna hiša č i m p r c j odkupi in preuredi v kulturni, spominski in narodopisni muzej.
Za uresničitev tega namena se odbor obrača na slovensko mladino, vse občane slovenskih občin in vso slovensko javnost s pozivom in prošnjo, da po svojih močeh prispevajo v sklad za odkup Finžgarjeve rojstne hiše. Samo deset starih dinarjev naj prispeva vsak Slovenec in Finžgarjeva rojstna hiša bo odkupljena in preurejena v muzej! Ob tem pozivu in prošnji vodi odbor misel in prepričanje, da hvaležna cddolžitev spominu pisatelja tako zelo branega in priljubljenega romana, kot je »Pod svobodnim soncem«, ni samo dolžnost občanov jeseniške občine, temveč vsega slovenskega naroda. Ne smemo po-
zabiti, da je bil prav Fr. S. Finžgar pobudnik in zavzet navduševalec slovenske mladine pred vojno, da je s svojim prispevkom odkupila in v naši skupni lasti ohranila rojstno hišo velikega Vrbnjana dr. Franceta Prešerna.
Tudi tokrat se bo prav gotovo vsa slovenska mladina odzvala našemu pozivu; o akciji bo natančneje seznanjena še prek svojih šolskih vodstev. Vse druge posameznike, društva, delovne in družbene skupnosti pa prosimo, da za odkup Finžgarjeve rojstne hiše in za njeno preureditev v muzej namenjena sredstva nakažejo na žiro račun št. 5153-679-2135 na naslov Zveza kulturno prosvetnih organizacij občine Jesenice — sklad za odkup Finžgarjeve rojstne hiše.
Odbor za odkup Finžgarjeve rojstne hiše s hvaležnostjo računa na kulturno zavest in razumevanje nas vseh. Svojo nalogo šteje za neogibno dolžnost vsega našega naroda; o poteku dela bo sproti obveščal slovensko javnost.
Odbor za odkup Finžgarjeve rojstne hiše Jesenice Jesenice, v februarju 1967
Novi deli domačih pisateljev
MARJAN KOLAR, IŠČI POLDAN
Vsak družbeni sistem .potrebuje iza svoj zdravi razvoj kako merilo, oprijemal išče, nekakšno »družbeno vest«. Ta družbena vest so kritična, posebno še satirična dela pesnikov in pisateljev, ki s svojimi deli opozarjajo družbo itn njene posamezne ude na izkrivljene resnice, ina navzkrižja med lepimi besedami, načeli in vsakdanjo prakso.
Družbeno kritična, satirična literatura danes prav tako kot v davno minulih obdobjih pospešuje kulturni in gospodarski napredek, s tem da razširja duhovno obzorje »čitajočih« plasti in povzroča neke vrste duhovno revolucijo. »Hvalnica norosti« in '»Pisma mračnjakov« so na primer v novem gospodarskem redu — naturalno gospodarstvo se umika denarnemu — s svojim razkrajata'im učinkom omogočila hitrejšo preobrazbo marsikaterega življenjskega področja v zahajajočem srednjem veku. Brechtova »Beraška opera« je med obema vojnama z umetniškimi sredstvi odgrnila globoko odprto rano gospodarskih ta družbenih nasprotij v svetu kapitala. Lažni patriotizem slovenskega malomeščanstva se je zrcalil v Cankarjevi komediji »Za narodov blagor«; Lee (Nepočesane misli), Prevert (Pesmi in šansoni), Menart (Časopisni stihi) iščejo dandanes z bodicami in bodalci svojega iskrečega se duha resnico, prekrito s prahom in blatom konvencionalne laži.
Tako tudi Marjan Kolar, satirik ta družbeni Ikritiik, ravenski pisatelj. Izdal je doslej zbirko novel ta črtic »Prazno nebo« (1961) pri Državni založbi in zbirko satir »Samomor v nebesih« (1964) prav tam. IŠČI POLDAN (založba Obzorja Maribor, 1967) je njegov prvi roman, podoba kateregakoli industrijskega mesteca v Slove-
niji, denimo Raven, Velenja. Roman je zasnovan na zanesljivi podlagi 'lastnih pisateljevih doživetij, ki jih projicira kar v oba glavna junaka — v aktivista Žagarja ta pisatelja Brajnika. V aktivista toliko, kolikor je ta tuberam (za tuberkulozo obolel pacient).
Že kot višješolec gimnazije je Kolar napisal neko kratko novelo z značilnim naslovom »Osamelec«, ki je ibila natisnjena v takratnem gimnazijskem literarnem listu. »Aktivisti« so mu takrat očitali vsevprek pesimizem, cinizem, anarhizem, reakcionarnost ipd. — in »Osamelec« je na Ravnah dvignil vsaj toliko prahu kot Kocbekov »Strah in pogum« v Ljubljani. Pozneje sem prišel do BorChertovih črtic in novel, do njegove generacije »pred zaprtimi vrati« in videl paralelo: kljub vihravemu in kričečemu političnemu in kulturnemu »pozitivizmu« prvih povojnih let, ko je bilo treba varovati in utrjevati pridobitve narodnoosvobodilne borbe (ali morda prav zaradi njega?), se je moral duševno količkaj diferenciran in razglabljajoč študent počutiti osamelega — zaradi mačehovsko obravnavane »duše«, o čemer tehtno razmišlja npr. Adam Schaff v »Fi-lozofia czlovvieka«, ko sprašuje: Marx ali Sartre? (Versuch einer Philosophie des Menschen, Europa Verlag, Wien). Kolarja je okupator kot devetletnega otroka izselil v Nemčijo, tki mu je nujno morala posredovati »zgodnja spoznanja«, klica pljučne bolezni pa je sooblikovala njegovo duševnost mladega intelektualca, mu priostrila kritični čut, 'dar opazovanja, ki mu omogoča pogledati »skozi kožo«. Kakorkoli je torej 'človek (tudi pisatelj) zmeraj in povsod produkt družbe', zrcallna podoba njenih razmer, je njegov umeitniško-obliko-valni svet samobiten, individualen in mora
tak 'biti, če gre za pravo umetnost. In mora biti »osamel« v pomenu iskren, resnicoljuben, nepodkupljiv, skratka izviren.
»Zame ni bil škodljivec samo tisti, ki je pri obvezni oddaji utajil nekaj žita, temveč tudi tisti, ki je kmetu vzel več, kot bi smel po zdravi pameti, če že ne po srcu. Škodljivce sem imenoval -tudi ljudi, ki so pisali v časnike šablonske slavospeve o kmetijskih zadrugah, -pa če so tačas gospodarile še tako zanič, in neusmiljeno sem se posmehoval modi neodkritosrčnaga hvalisanja in duhovne lenobe, ki je do onemoglosti neslano žvečila tuje misli ...« (str. 294).
»Osamelec« je 'bil tako že Kolarjev zgodnji umetniški program, ki mu je pisatelj ostal zvest vse do danes. V ustvarjalnem procesu oziroma v svojem literarnem razvoju ni ravnal nič drugače -koit vsi mladi pisatelji — »anarhisti« — najprej j-e porušil obstoječi svet oikrog sebe, pobral zidake in po lastnem načrtu začel zidati svojo predstavo o svetu, o družbi, o posamezniku. Tako sta tudi »Prazno nebo« in »Samomor v nebesih« programationi knjigi te prve Kolarjeve pi-satelijske dobe.
V romanu »Išči poldan« pa zaslutiš zadnjo fazo »očiščenja« — in previdno tipanje za zarjo življenja: »Išči poldan ... Poldan bom pa našel, gotovo ga bom našel: luč in praznik v sebi — med, mak, lazur...« (lija Ehrenburg, Padec Pariza). Kolar mnogo razmišlja o samem smislu in cilju pisateljevanja — kar v romanu: »Čutil je, da se je nekaj spremenilo v njem ... in rekel si je, da 'bo napisal Klasinčevo zgodbo še enkrat in morda tudi druge, ne več samo ostrozobo in popadljivo, temveč tudi razumevajoče, manj hrupno in ibolj počasi. Vse po vršiti še enkrat, ne zaradi urednika, temveč zaradi sebe. In jih je zagledal pred seboj, dijake in otroke, ki so se igrali pijance, in sezonce in vernike in upokojence in Klasinca in bili so drugačni kot prej, ker jih je gledal drugače, in nič več se ni oglasilo v njem, da itako ne bi bilo prav ...« (str. 296)
»Ker jih je gledal drugače« torej, to je izhodišče romana »Išči poldan«, njegova
osorna »popadljivost« je dozorela v prizanesljiv posmeh (tudi lastnim pisateljskim neizogibnim napakam), njegov kritični, analitični intelekt se polagoma »civilizira«, metoda njegovega vrednotenja pa tudi vrednotenje samo sta se spremenila, »premaknila«, kakor sam pravi. In ko skuša odgovarjati na vprašanja o smislu in cilju življenja v »novi stvarnosti«, zazveni v njegovi besedi ob »učenosti«, ob »prepirljivem razumu« tudi že modrost, spravna in izravnavaina; nikakor ne iz komodnosti poenostavljalna, pač pa razumevajoča, saj »so bili ti otroci in učiteljice in stara šola njegov svet in se je zavedel, da ga ima rad in se je nasmehnil Vilminemu pismu na mizi... in Brajnikovi vizitki, ki je pričala, da je bilo njunih razprtij za zmeraj konec...« (zadnja stran romana). A to daje Kolarjevemu prvemu »velikemu tekstu« nesporno veljavo in ceno, prav to pisateljsko, umetniško očiščenje in pomlajenje obeta temu delu Slovenije še nadaljnjih velikih -tekstov, ki ne -bodo obležali na policah knjigarn.
Kolarjevo pisanje je globoko psihološko, tista vnsta modernega romana, ki z retrospektivnim stilnim prijemom nikdar ne utrudi bralca. Fabule pravzaprav ni in človek je prav nič ne pogreša. Ves roman je stkan samo iz maloštevilnih prizorov, problematičnih situacij in nekaj prav živih, tehtnih dialogov. Vse to pa je samo pisateljevo ogrodje za miselno poglobitev, za analizo človeka v tem in drugem življenjskem položaju. Pretresljiv in diirren-mattovsko grotesken je prizor, v katerem konfromti-ra npr. tuberanov-o smrt z ljubezenskim aktom v sobici bolniške sestre. Takih mest je v literaturi sploh malo. Ali pa praznovanje novega leta v učiteljski zbornici! Kolikšen posluh za izgovorjene in neizgovorjene besede okajenih učiteljic, kakšen prenikav razum, izostren čut -za duševne probleme, i-z katerih se človek ne more izmotati! In še nekaj: Kolarjev -roman je jezikovno lepo branje, negovan izraz, rekla 'in podobe dokazujejo skrbno ustvarjanje, saj -sam pravi (str. 282): »... obupno počasi je pi-sal, trgal, začenjal
znova, črtal, prepisoval, kuril in vendarle nikoli ni odnehal...«
Kaj naj bi še rekel? Kot »kritik« bi moral najti tudi kaj negativnega v romanu. V opravičilo naj povem, -da knjige raje berem, kot pa ocenjujem. Pogovarjati se o prebrani knjigi — 'tako ob turški -kavi — je lepše, laže in -menda bolj naravno. Verjetno sem sam preveč »ujet« v začarani »grenski krog«, ali priznati imoram, da sem prebral roman IŠČI POLDAN v eni sapi z velikim 'zanimanjem in ga zadovoljen odložil. Pomislil -sem še, da bi moralo »nebo« tudi nam na av-stri-jskem Koroškem »dati« prav 'takšnega Kolarja, kakršen je — najprej s PRAZNIM NEBOM, potom s SAMOMOROM V NEBESIH in nazadnje s tistim, ki išče poldan, luč in praznik v sebi — in za ve-s narod. Prav -gotovo je njegovo obravnavano pisanje »zanesljivo v redu«. Če je to -razmišljanje (»ocena« literarnega kritika se pravzaprav ne -moremo imenovati) o njegovem pisanju vsaj »zanesljivo povprečno dobro« (str. 249), tako da bodo zlasti Ravenčani z zanimanjem in z radovednostjo -segli po romanu IŠČI POLDAN, se bo pisec teh vrst toliko bolj veselil pisateljevega uspeha.
Janko Messner
*
LEOPOLD SUHODOLČAN, DOBRI J SK A BALADA
Socialno vprašanje slovenskega kmetstva je tako staro kot slovensko narodno vprašanje sploh, ki je Ibilo v vsem svojem razvoju predvsem socialno: v fevdalizmu nasprotje grofa — veleposestnika in kmeta -— tlačana; v porajajočem se kapitalizmu -nasprotje industrijskega kapitala, kraljev na B-etajnovi, vaških oderuhov in obubožanega malega kmeta, bajtarja; in v socializmu? — Nasprotje med vzorno teorijo (zadružništvo) in realnimi dosežki, se -pravi uspehi agrarne produkcije. Torej itud-i -nasprotje — nepredvideno boleče — ker so pač teoretiki socialne narodnoosvobodilne revolucije zelo dosledno površno negirali tudi -grunt kot eno izmed oblik kapitalističnih odnosov oziro-ma kapitalistične lastnine, ne da bi si belili glavo s psi-hološko platjo odnosa kmet-grunt-pridelek, oziroma kmsčka tradicija in kmečki elan: »Mi nismo berači, mi imamo kruha, i-ma-mo zemljo...« »Med vojno (— ko je trg zadnje leto crkaval -od gladu) so trške gospe pošiljale k njim otroke po živež ... Oče pro-silca ni nikoli odgnal od hiše prazne torbe, im tudi meni se je -dobro zdelo, se je spominjal, z očetom sva jim dajala s skritim sovraštvom, s tem sva jih tepla, jih premagovala, jim vračala, in navadno -sem stopil za prosilcem iin sem mu nekajkrat zabičal, -kakor sem nekega dne -slišal očeta, ,-pa le glej, da boš povedal, -kje si dobil moko, le povej, da si jo -dobil pri Levaku, pri Levaku, zapomni si‘...« (str. 11).
V literaturi, -zlasti -slovenski, je razvoj tega vprašanja — vzporedno z gospodarsko afirmacijo in narodnim -osveščanjem Slovencev — -zadostno in nazorno upodobljen: literarni gla-sniki -slovenskega liberalizma (Tavčar, Jurčič) ga še idealizirajo, oblikujejo kmečka tihožitja in zamolčijo
Tihožitje
v slogu slogaške politične pralkse perečo socialno plat, Kersnik se je vsaj na robu previdno dotika. Z vso silo pa je bruhnila na dan v letih gospodarske krize po prvi svetovni vojski v »Boju na požiravniku« (Preži-hov Voranc, Kosmač, Kranjec) — v Potrčevem romanu »Na kmetih« ali v Koprivčevem »Pot ne pelje v dolino«. Ali ta po vsem videzu nerešljivi problem sin-hroničnega lastništva in obdelovanja zemlje dandanes nikakor ni jugoslovanska specifičnost, saj se prikazuje tudi drugje po svetu — kljub traktorjem in dvigalom za parnanje sena, kljub električni molži in kosilnicam-mlatilnicam, kar seveda ne opravičuje neizpodbitnih napak in »grehov«, storjenih v prvem desetletju po zadnji vojSki na kmetov rovaš, na račun veselja -do dela in na -račun kmetijske proizvodnje.
S tega zornega kota je tudi Suhodolčanova Dobrij-Ska balada (Državna založba Slovenije 1967) resen dokument svojega časa, tiste prehodne dobe, ko kmečki sinovi in hčere niso več (kmečki) in še niso (tovarniški-trški), ko so se sicer »odtujili« svojemu prirojenemu elementu, a se še niso »vživeli« v novo okolje, vsaj stari, obnemogli Levak -tako domneva in se s pravim zemeljskim atavizmom, vendar brez uspeha, oklepa lastnega sinamasled-nika na gruntu: veličastna tragična figura polpretekle dobe, kmečkih križev in praznikov, kmečke mizerije in -romantike. Suhodolčan tanko prisluhne in vrta v mračno bolno Levakovo podzavest, opazuje oklevajoči korak nekoč ponosnega gruntarja, spremlja zapletanje njegovih misli v slepi ulici -neke nedojemljive nove stvarnosti, ki mu je> pobrala vse otroke po vrsti (pisatelj razodeva njihova itrška življenjska pota v petih, rahlo med seboj povezanih novelah: Beg, Stene, Gola stran dneva, Povodenj in DObrijska balada), tako da ga ni in ni, pa naj mu jih je žena še toliko -rodila, -ki bi postal mladi Levak.
Nekaj direktnih, pa tudi indirektnih vprašanj, fco-t npr.: »Kdo so- oni -tam gori na glasbeni šolii in kaj delaj-o?« me je pripravilo -do tega, da skušam odgovarjati. Koliko mi bo to uspelo, ne vem, ker je včasih zelo težko kaj zamolčati, včasih pa še -težje kaj napisati.
Nihče ne more reči, -da- šola- kraju ni nekaj- dala -in da so sredstva, ki so -šla za glasbeno -izobraževanje naših mladih -občanov, zavržen denar. Ne govorimo o denarju, ki gre v -ta -namen! Rajši- se pogovorimo o pogojih, v katerih šola del-a že od prvih poskusov uvajanja ml-adiih ljudi v svet glasbene kulture. Brez -dvoma smo kraju nekaj dali, -čeprav ne oporekam, da bi lahko še več, a v sedanjiih pogojih je to nemogoče.
Ne zamerite, a še vedno ne morem imeti občutka, da smo šola. Raztresenost -prostorov v -trikotu od gradu, kjer -ima-mo dve učilnici, -do glasbenega doma, kjer -gostujemo v -dveh prostorih, od tam na čeč-ovju, kjer imamo honorarnega- računovodjo, in spet nazaj na grad, znaša skoraj tri kilo-
Ddbrijska balada (tudi ostalim novelam bi se ta naslov -dobro podal) je verna umetniška podoba odmirajočega kmetovanja v hribih, je rahlo nostalgičen labodji spev zadnjih -kmečkih »korenin«, pri čemer je treba dostaviti, da bo tako čutil samo tisti bralec Dobrij-ske balade, ki je sam k-da-j stal z motiko v strmi brazdi Šelenberga, v osatu povezoval pšenično snopje, v mraku vdihoval hladno -sapo, ki veje iz globač od mrmrajočih studencev po senožetih tja -gor k -domačiji, kjer ob -vrču -hruševca kopači, kosci in žanj-ice nemo pozdravljajo osvobodilni ritem -dela — nad sabo kovinsko modro -nočno nebo, pod seboj — v varni razdalji — komaj -slišni -klopot železarskih kladiv, prašnih in -sajastih ka-lilcev nočnega miru, ki pa (hvala bogu) ne sežejo semkaj v deviško »kraljestvo« zemlje -in njej vdanih »gospodarjev«.
Suhodolčan pa -se ne vživi j a samo v odmira j-oči svet gorskih kmetij, temveč iznajdljivo izbira snov in realistične prizore tudi v »novem« svetu (tovarne in malomeščanskega trga), kjer je treba prikazati vzgibe in vzvode v urejanju »nove« družbe na podlagi novih proizvajalnih odnosov. Slikovit in drastičen je npr. njegov opis kavarniškega in barskega miljeja (Povodenj) ali -Katke -v -ječi. Mimo njegovih mladinskih povesti -so novele v zbirki Dobrij-ska -balada prav gotovo oblikovno -doslej najbolj -dozorela Suhodolčanova proza: v primeri s »Svetlicami« jih odlikujeta stilna zgoščenost in -jedrnatost, pa -tudi plastičnost v upodabljanju posameznih likov. V tem pogledu in v izbi-ri -snovi Suhodolčan organsko navezuje — prav z Do-brijsko balado — -na literarni opus velikega glasnika Mežiške doline — Prežihovega Vo-ranca. Podoba je, da tačas laže in bolj posrečeno gnete in obvlada snov v krajših tekstih kot v dolgih romanih. Bralcu in stvari -je storil s tem samo uslugo.
Janko Messner
metre, ki naj. bi j-ih ravnatelj prehodil vsak dan, če bi hotel zadosti-td pravilom dobrega upravnega lin -pedagoškega vodje šole. Eden naših učencev je nekoč dejal: »Tovariš, teorijo -imam tukaj na gra-d-u, klarinet -se uči-m v glasbenem domu, kje pa je po-tem glasbena šola?« Le kaj naj bi rekel, ko o-dgovora sam ne- vem. Občutim pa, da nas je nekaj tu, nekaj tam, povso-d pa smo v negotovosti, -kako -dolgo -bomo sploh še lahko -ostali. Kljub -temu -smo zadovoljni, ker lah-ko delamo, pa čeprav pouk poteka o-d osme ure zjutraj do dvajsete, vča-sih tudi do enaindvajsete ure zvečer. Poučujemo dopoldne in -popoldne, saj se moramo iklj-ulb stiski s -prostori ravnati še po urnikih osnovnih -in -drugih šol.
Mnogim staršem ni prav, ker hodijo otroci zvečer na vaje pevskega zbora in k rednim »uram«. Ravno -tako -ni prijetno ob sobotah zvečer hoditi na vajie orkestra, tudi -ne ob sredah -na -vaje zbora harmonikarjev, ker so učenci lin učitelji že utrujeni od celodnevnega -dela. Eni so ves dan v šoli, -drugi ves dan poučujejo. Nerazum-
1-jiivo pa -mi je, zakaj še noben član zbora fanfar -ni vprašal, zakaj -imajo vaje ob nedeljah dopoldne. Le veselje -d-o Skupnega muziciranja lahko premosti vse otrokove težave s časom, ker vsi vemo, da moramo nastopati, -sicer bi bili dvomi o našem delu še -večji.
Nekako v kri nam je že prišlo, da na koncu vsakega šolskega leta prikažemo prerez celotnega dela vseh dejavno-s-ti šole na javni prireditvi. A koliko je poslušalcev? Šestdeset ljudi je -bilo lani na našem konoertu, od -tega večina starši nastopajočih, na odru pa se je zvrstilo sedemdeset igrail-cev. Kaj je mislil učenec o-b pogledu na morj-e praznih -stolov, ne vem, o svojih vtisih ob podobnih primerih -pa sem že pisal. 120 poslušalcev j-e -imelo priložnost oceniti naše -delo na krvodajalski proslavi, kjer -sta med drugim sodelovala tudi naš zbor in orkester s tangom Jalousi-e in z zborom sužnjev iz Verdijeve opere Nebu-kadnezar.
Trideset orkestra-šev in nekaj več pevcev je skladbi izvajalo -tako, da so Skoraj vsi navzoči s -solzami v očeh dolgo ploskali z željo, -da ponovimo. N-iso se mogli načuditi. Veno-mer so se spraševali, -kako jim j-e muziciranje -in petje naših o-tro-k moglo priti tako do srca, saj j-e bila povprečna sta-roSt nastopajočih od 13 do 14 let. Ne bom pretiraval, če povem, da smo bil-i tudi izvajalci skoraj solzni od -sireče, ker -smo imeli komu pokazati, kaj smo delali in česa se naučili. Nastopajoči -so bili za svoj-e delo moralno poplačani, šola j-e -dobila priznanje, mi učitelji- pa še večj-i elan za naprej.
Kako -delamo?
V grobem naše d-ei-o sestoji iz tre-h -delov, in sicer iz nauka o glasbi, individualnega oziroma 'instrumentalnega pouka -in skupinskega muziciranja-. Nauk o -glasbi j,e za posamezne razrede dvakrat -tedensko po 45 minut, in-strumentaln-i pouk -traja za v-se učence -dvakrat tedensko po 30 minut. Toliko ča-sa poučuje učitelj samo enega učenca, od to-d ime -individualni pouk. Enkrat dve uri tedensko pa je še skupinsko muziciranje (orkester, zbor fanfar, zb-o-r harmonikarjev in pevski zbor).
Oddelki -so -razdeljeni po instrumentalnih skupinah, kot so: klavir, godala (v-io-lina, violoncello, kontrabas), pihala in trobila (flavta, klarinet, ro-g, trobenta, evfonium, trombon, tuba), tolkala-, harmonika in kitara.
127 učencev poučujejo štirje učitelji: Hilda Kukec — klavir, Ma-rjan Maher — -godala, harmonika, kitara, Dorica Rebernik — klavir, -nauk o glasbi (nižji razred), pevski Zbor, Ivan Gradišek — Zbor fanfar, orkester, -nauk o glasbi (višja -stopnja). Honorarno poučujejo: France Mravljak — pihala, Pavel Amol-d — trobila (violinski ključ), Peter Šteharnik — trobila (bas klj-uč), Mira Stres — klavir in Lojze Rebernik — harmonika -im zbor harmonikarjev.
Se beseda o skupnem -muziciranju.
Zbor fanfar, zbo-r harmonikarjev in orkester delu j-e jo praktično šele četr-to leto in -so še- brez pra-ve rutine. Prav zato izbiramo zanje -skladbe, fci so na višini njihove zmogljivosti. Iz razumljivih -razlogov torej ni-so -zastopana izvirna klasična- -ali sodobna dela-, ker jih za -take sestave -Skoraj ni in je treba -vse -Skladbe olajšati, -seveda pa pri -tern ne smejo -izgubiti na -draži in kvaliteti. Delo je še -bolj otežkočeno, ker se
Dojemajmo, spoštu jmo in ustvarjajmo glasbo
Delo in pomen glasbene šole na Ravnah
za-sedba in število -članov v ansamblih vsako leto menjata. Tako j-e samo orkester ob koncu preteklega šolskega leta zapustilo devet članov, kar -je žg skoraj tretjina. Smoter, -da 'je -treba uvajati v kolektivno muziciranje čtonveč učencev, ipa dokazuje dejstvo, da je v to zvr-s-t naše dejavnosti vključena več kot polovica vseh učencev šole.
Ob naših samostojnih -nastopih nekateri ugotavljajo, da- vrsltnli .red slkil-adb ni ravno stilno urej-en, itoda naj takoj povem, da pri nastopih mladih glasbenikov skoraj ni mogoče d-o-seči neke razdelitve del po -obdobjih. Predvsem je namreč treba, misliti na zmogljivost in glasbeno zrelost vsakega posameznika.
Skušajte se vživeti v o-trok-ove želje po čim -globljem raizum-evanju glasbene umetnosti, skušajte razumeti njegov -in učiteljev trud za čim bolj verne 'interpretacije slovitih mojstrov od Camilla Saint-Saensa preko Verdija -do mašiih sodobnikov in rojakov. P-riznald boste, da tak otrok ne bo postal huligan, saj že 'statistika ugotavlja, da med mladimi glasbeniki ni prestopnikov. Ali ni to že vsaj z vzgojnega stališča mnogo, -če že ne računamo, da 'bo otrok kasneje v življenju gojil enega najlepših hobijev.
Nihče ne more reči, da otrok ni voljan delati. Treba ga je le pritegniti, pa bo rad sodeloval, vsaj večina je takih. Glasbo skušajo prikr-oj-iti sv-oji bujni domišljiji, svojim občutkom 'in zmogljivostim. K-o jim to več ali manj uspe, vedo-, kaj je muzika in kam vadijo njena pota. Ravno tu glasbeni učitelj nosi veliko breme, kajti ni lahko posredovati znanja starejšega na mlajšega, v gl-asbi pa je -treba naučiti razen spretnosti liigranj-a še čutenje in vtisniti učencu prepričanje v njegov lastni muzikalni izraz.
Nekaj naših učencev si je glašbo izbralo za poiklic. Pred kratkim so ob spremljavi godbe nastopili in pokazali napredek v svojem delu. Kakšno j-e bilo vzdušje na koncertu, ki sta -ga priredili naša- šola in godba, bo vedel le tisti-, ki je prišel poslušat te, danes že prave umetnike v m-alem. Zrasli so v našem kotu, prve note spoznali v naši šoli, prvo rutino pa dobili pri godbi.
Dolga je pot preko teh postaj 'in do s-top-njle, na kateri so naši bodoči umetniki danes. Osem in več let je minilo, ko so še kot otroci prvič prijeli instrument z bojaznijo, da ‘jim ne bi padel iz rok, in vsi obupani -mislili na dolgo verigo not in tonov, ki jih je treba enkrat za vselej obvladati. Pravi mojstri so že, a niso pozabili, kj-e so dobili osnove, kje so prvič -slišali o notnem črtovju, -o pikah, ki se -imenujejo note in jih je treba oživiti, o lestvicah ... Prepričan sem, da na-s ne bodo- pozabili, ker smo jim dali osnove z vztra-jini-m delom štir-ih let, kolikor so se šolali pri nas.
Hedvika Kališnik in Mirko Petrač sta danes že gla-Sbena profesorja, Magda Mau-h-l-er, Janez Petrač in Franc Kuilj-ad so na akademiji za glasbo, Lojze Lipovniik, Stanko Arnold, Gusti Po-garevčniik, Marjan Golob, Branko Čepin, Maks Strmčnik in Drago Gradišek so v srednji glasbeni šoli, dva pa sta 'to šolo že končala. Na solističnem koncertu ste 'slišali tudi solista Hinka Satlerj-a, ki j-e pokaza-l znanje, pridobljeno izključno pri- na-s in v godbi. Kako je -igral? Brez dvoma -tako, iko-t se spodobi.
Naj se to ne bere kot nekakšno obešanje na veliki zvon. Vse predolgo smo molčali, pa ne samo mi, z -vsemi glasbenimi šdlami je tako. Sicer -pa, enkrat je treba- povedati, kaj -in kdo -smo. Mnogo raje bi 'to pokazali na odru, a nas je vedno več tam, kot vas v dvorani.
Velik korak naprej bi bil, če bi v-si naši raztreseni oddelki -bili pod isto- streho. Razširili 'bi dejavnost, vaj pa ne bi bilo tr-eba 'imeti- zvečer in ob -nedeljah dopoldne, ko imajo starši radi otroke doma. O lastni stavbi vemo, da lahko le sanjamo, vemo pa tudi, da smo menda edina- -glasbena šola v republiki, ki nima skupnih oziroma lastnih prostorov. Verno tudi, da od vseh sorodnih šol -največ dajemo za amatersko dejavnost, kot priča 80 odstotkov mladih Obrazov v enem najboljših pihalnih orkestrov v d-rža-vi — v naši godbi.
Morda se bo v kratkem -pokazala priložnost za rešitev večnih problemov s prostori v mo-rebitni adaptaciji iin razširitvi našega 'kulturnega hrama. Vse je seveda odv-isno od -razumevanja merodajnih im od sredstev, ki jih nikoli ni- -preveč.
Mi 'bomo -delali in -Skušali napraviti še več kot do sedaj, kako-r dolgo bomo za to -imeli možnosti, sa-m-o da se ne bi ponovilo ono obdobje -izpred nekaj- let... Ja, nekaterim se je menda zdelo na moč pametno glasben-o šolo -ukiniti. Vendar so se na srečo našli Ij-udj-e, bi -so vedeli, da brez šole tudi glasbenega -amaterizma in z njim godbe ne bi bilo več. Klavrno bi vse zamrlo, kot brez sledu izginja -večina amaterskih orkestrov pili nas. Le kaj bi ostalo
OSNOVA
Vse kaže, da se telesni vzgoji v naši občini obetajo boljši -časi. Za to sicer optimistično -trditev lahko navedemo več dokazov.
Ogromen korak naprej pri načrtni športni v-zgoji naše mladine so naredili na Ravnah z ustanovitvijo pravih športnih šol. Smučarski tekaški -šoli, -ki je bila prva ustanovljena že pred časo-m, sta se pridružili sedaj še plavalna -in atletska šola. Namen teh šol je predvsem strokovno ('teoretično im praktično) izučiti slušatelja v smučarja tekača, plavalca in lahkoatleta. Primerjava najbrž ni najboljša, vendar se lahko te šole morda -primerjajo z glasbeno šolo. Kakor se v glasbeni šoli -slušatelj uči igrati klavir, -tako se, recimo, v plavalni šoli uči plavati. Da so -te šole potrebne in 'koristne, lahko vidimo po tem, da je za vpi-s ogromno zanimanje med našo mladino in da je naša plavalna šola iz neplavalca že vzgojila celo republiškega prvaka pri pionirjih.
Brez dvoma drži, da 'bodo te šole pridobivale kvaliteto in ugled -samo tedaj, če bodo i-mele -tudi sposobno strokovno vodstvo. Zato bi bilo prav, da strokovnjaku, če je že prišel med nas, če je že -tu, ne mečemo polen pod -noge, ampak mu omogočimo, da čim-prej pokaže, kaj zna!
Zelo uspešno in hvalevredno potezo so naredili tudi na Prevaljah (mimogrede povedano, na Ravnah so se 'tudi trudili, pa ni šlo). Vsi športni klubi so se združili v
in bilo prihranjeno? S težkim srcem bi pi-sal-i in mislili -o onemelih -trobentah.
Koga me prevzame tok melodične linije, pa najsibo v klasičn-i ali zaba-vrti glasbi? Obe imata -ritem 'in melodijo, zakonitost in lepoto. čutiti -j-o mora vsa-k zase, brez sugestij, saj -ima -glasba široka poita, Iki vsa vodijo k človeku. Misli -same od sebe splavajo nekam v prihodnost, morda nazaj v preteklost, do davno -zastrtih -želja ali prijetnih ur.
»Splavaj misel na- krilih hitečih, pod zelene -ra-vn-i in bregove«, poje zboir sužnjev v Verdijevem Nefoukadnezairju.
Človek mii-sli na včeraj in -j-utri, mimo nj-ega gre -danes, l-e -melodija ga ponese preko -skrbi .im -bojazni prod bodočnostjo, čeprav le za hip. Smo pač taki, da -se bojimo onega jutri, često itud-i- samega sebe. Različni smo po značaju, a vsi -več ali manj uživamo ob -petju ptic ob zori, ob šumenju naše umazane Meže, ob ropotanju tovarniških strojev, Iki nam režejo kruh. Tudi ne smemo preslišati zvonov opoldne, ker -je vse -to muzika, ker n-as vse to -vsaj za hip odvrne od življenja, iki je, z -drugimi besedami povedano, večna -skrb.
V-Si -imamo gla-sbo radi, ali -ne? Razigrani smo ob poskočnici, -tesnobo čutimo v prsih ob otožni melodiji, sami sebe pa najdemo v narodni pesm-i, ki -je izšla iz nas samih, pa čeprav pred davnimi leti.
Širok je -sanj-ski -svet, nič -ma-nj obsežen pa svet muzike. Čutiti, 'spoštovati -in ustvarjati 'ta svet pa uči-j-o naše -najmlajše k-rajane »o-ni -tam gori na -glasbeni -šoli«.
Ivan Gradišek, ravnate-lj -glasbene šole
SO ŠOLE
eno telesmovzgoj-no športno dr-uštvo Korotan, kateremu predseduje znani športni delavec Leon Juh. Če k -temu dodamo še, da bodo tudi na Prevaljah igrali rokomet, odbojko, šah, namizni teni-s i-n tekmovali v atletiki (same 'športne discipline, ki jih do -sedaj ni 'bilo!), da bodo 4. 'julija predali v uporabo nove garderobe in klubske prostore ob stadionu, pote-m jim lahko samo iz -srca želimo, da foi bila šolska telovadnica res nared do jjeseni, da bi se -lahko z uspehom razvijala tudi telovadba. Seveda 'tu ne moremo preko dejstva, da si je zlasti -pri uvedbi novih -športnih pa-no-g -močno prizadevala telesnovzgojna delavka na o-semletki, prav -tako pa ne smemo po--zabiti 'tudi pripravljenosti -ravnatelja pomagati pri -telesni vzgoji mladine -v šoli in kraju.
Akcija -strokovnega odbora za namizni tenis, ki je 'bil pired kratkim ustanovljen pri očbinski zvezi -za itelesno kulturo, je zlasti uspela -v Mežici. Nekdaj znana namiznoteniška- igralca F-uži-narja z Raven Maiklin in Auprih že vzgajata novi- rod namiznoteniških igralcev. Povedati je potrebno 'tudi to, -da se na šoli s pridom ukvarjajo -tudi z lahko atletiko in šahom in da je prav na šolah ču-titi- veliko pripravljenost pomagati pri telesni vzgoji mladine. To pa je veliko vredno!
V Žerjavu -so zelo agilni -telovadci, ki so v marcu res lepo sestavili in dobro izvedli telovadno akademijo.
Vsaka športna prireditev privabi mnogo gledalcev
Foto: F. Kamnik
Dogodek na občinski tehtnici
Tudi v Črni imajo največ posluha za uvedbo novih športnih panog -prav na šoli. Pohvaliti jih je potrebno tudi zato, ker so si s prostovoljnim delom zgradili odbojkarsko igrišče, ker so začeli igrati namizni tenis, že lanski kros pa je pokazal, da bodo tudi močan lahkoatletski kolektiv.
Ta bežni pregled novosti pri -telesno-vzgojnem in športnem delu v naši dolini sicer še ne pove vsega, kljub temu pa vsaj v grobih oblikah prikazuje dejansko stanje, za katerega lahko trdimo, da nosi v sebi nekaj novega, da je tu videti napredek, da je čutiti polet, ki veliko olbeta.
Prav to razgibano športno življenje v naši dolini in predvsem jasno začrtana pot pri 'delu s šolsko mladino sta narekovala občinski skupščini, da je letos oddvojila večja sredstva za množično športno vzgojo naše mladine. Teh sredstev seveda še ni dovolij, vendar samo z dobrim delom in otipljivimi rezultati lahko dosežemo, da jih Ib o iz leta v leto več. Kljub temu pa imamo že letos toliko sredstev, da učencem v Mežici ne bo potrebno več vaditi meta krogle s kamnom, da se bo v Črni in Mežici uredila tekaška steza, jama za skok v daljino in višino, in najbrž tudi toliko, da bodo na vseh šolah igra-li namizni tenis na pravih mizah in ne na zbitih deskah. Zato občinski skupščini v imenu vseh, ki jim je 'šport pri srcu, najlepša hvala!
Tudi strokovni odbori za atletiko (predsednik inž. Strahovnik), za namizni tenis (predsednik M. Ažman) in za šah (predsednik F. Tušek), ki so bili pred kratkim ustanovljeni pri občinski zvezi za telesno kulturo, se ne smejo zadovoljiti s prvimi uspehi, ampak morajo vztrajno in požrtvovalno delati naprej za še večji dvig športne dejavnosti v celi občini.
Občinska zveza za telesno kulturo bo ustanovila še več strokovnih odborov in osvežila delo starih, ki so zaradi raznih vzrokov večinoma životarili na papirju. Resnici na ljubo pa je treba priznati, da povsod primanjkuje kadra in prav tu lahko vskoči mladina, ki včasih išče le oblike dela, pri športu pa je dela -vedno dovolj. Če že govorimo o telesni vzgoji — torej le o vzgoji — potem najbrž ne bo odveč, če napišemo tudi to, da smo za vzgojo mladine odgovorni prav vsi, da ta vzgoja ni odvisna od peščice ljudi, ampak od vseh, ki imajo sposobnost vzgajati. Zato je potrebno tudi neumornim športnim in telesnovzgojnim delavcem dati vse priznanje in jih 'Upoštevati kot vzgojne faktorje -ter koristne družbene -delavce. Če jim bomo dali to veljavo — zaslužijo si jo na vsak -način — potem jih bo vedno več, drugače pa se lahko zgodi nasprotno. Tega pa ne smemo dopustiti, ker vsak mladinec, ki ga odtegnemo od pohajkovanja, kvartanja, postopanja okrog džuHboiksov in ga pripeljemo na športno igrišče, bo koristen za družbo. In zdravo telo jie tudi nekaj vredno; oboje pa isi velja zapomniti.
-ate-
Na kmetih
Janez je kosil, a mu delo nikakor ni šlo od rok. Pa ga pobara sosed, ki je šel mimo: »Janez, kako pa kosiš, pol trave puščaš!« Janez pa se je hitro znašel: »Nič zato, stric, bomo pa prej otavo kosili!«
Bilo je leta 1941, ko je po Evropi že vihrala vojna, le pri nas so tedaj šele potekale velike priprave na ta vražji ples z nacističnim sovražnikom. Dober mesec pred napadom na našo deželo je tudi pri nas prišlo do splošne mobilizacije, ki je tedaj bila kar na občinski tehtnici v Mežici, katera je takrat sta-la na zgornji strani ceste tik ob Vivodovi gostilni.
Ne vem po katerem naključju sem zašel v vas, kjer sem gledal žalostni prizor tukajšnjih vaščanov. Z vseh hribov so prihajali moški Skupaj, eni sami, drugi so prišli is konji in vozovi, da bi s tako opremo odšli v svoje vojaške komande.
Na tehtnici je stala -miza, za katero je sedel občinski pot ves preplašen in boječ, ker je moral sam deliti pozive za odhod v vojsko. Ob strani mize sta stala dva orožnika, za katera ,se ljudje niso veliko menili kakor tudi ne za tistega, ki je imel ljudi na seznamu.
Žene in otroci so stali ob strani 'in s solznimi očmi gledali za posamezniki, ki so se že izgubljali na cesti v negotovost, kakor da sami niso vedeli,' -kam so se napotili. Iz Vivodove in Tofove gostilne se je še vedno oglašalo kričanje in petje, ki pa ni kaz;fto posebnega razpoloženja. Orožnika sta nestrpno prestopala z noge na nogo in videti je bilo, da bi se najraje umaknila pred razgrajajočo množico, ako bi jima dopustila dolžnost. Naenkrat pa je pijana družba pričela vreti iz gostilne na cesto ter začela na ves glas vpiti, da ne gre nikamor, če pa mora iti, bodo šli vsi ali pa nobeden. To vpitje je šlo od ust do ust v strašnem razburjenju in kazalo je, da se bo vse skupaj obrnilo v veliko tepežko.
Ta protest med mobiliziranci je nastal zato, ker so zaenkrat bili mobilizirani samo kmečki ljudje in so bili rudarji oproščeni mobilizacije.
Se razume, da je to bilo najbolj usodno in poniževalno za tiste, ki so morali brez oklevanja na žalostno pot. Ko se je kričanje nekoliko poleglo in so se ljudje zopet
-umirili, je prišel iz Vivodove gostilne mlad -moški, menda najbolj močan med vsemi, ki se ne bi ustrašil treh, štirih enakih hrustov. Bil je Predovski Stefi, ki je v eni -roki držal mizo, ki jo je prinesel iz gostilne, ter jo postavil na sredo ceste, skočil nanjo ter pričel kričati na vse strani:
»Pobi, mi ne gremo nikamor, mi se ne bomo borili za koruzni duš, saj nam nimajo kaj dati za jesti!«
Nato je zopet zakričala skupina žensk:
»Naj pride Hitler ali Stalin pa odpre magacin!«
Štefi je še vedno stal na mizi in navduševal tiste, ki niso vedeli, za kaj se naj odločijo. In tedaj je nenadoma pridirjal iz Vivodovega hleva konj ter se zapodil mimo Tofove gostilne in naprej po cesti ter se izgubil na gornjem koncu med hišami. Sedaj se je zopet oglasil Štefi in pričel:
»Pobi, ali vidite, kamor je šel konj, tja gremo tudi mi!«
Njegova propaganda je prišla do vrhunca ih orožnika sta se šele sedaj ojunačila, stopila h govorniku in ga sunila z mize. Nastalo je majhno prerivanje med njimi, toda Štefi je bil kmalu prost lisic in orožnikov in se je zopet široko nasmejal vsem skupaj:
»Kaj pa bojo taki špiopobi počeli z menoj!«
Za take hruste, kot so bili Pvačani, so morali biti trije štirje drugi, da so jiilh ukrotili.
Nato so se pričeli ljudje -razhajati na vse strani. Večjidel so se napotili za tistimi, ki so že pred tem škandalom odšli nesrečni usodi nasproti. Tako so se tudi žene in otroci razgubili po domovih in se zaprli v otožnost.
Le nekateri so se vrnili nazaj v gostilne, kjer so nadaljevali s popivanjem, kajti sleherni gost je imel enak občutek, ki je govoril: pijmo ga, dokler sm-o še svobodni, saj bo itak vse skupaj vrag vzel. Dolgo v noč se je še slišalo krokanje po gostilnah in drugi dan ni bilo več veselja niti žalo-
Slavljenci 80-letniki s predsednikom društva v sredini
Upokojenci
Morda mislile, dragi 'bralci, če smo upokojenci in če ismo pri Društvu upokojencev, da smo kar pri pokoju. Pa ni tako, smo kar brez pokoja. Le berite, kaj vse si organiziramo — morda ibo kak starejši bralec po tem branju raje odšel v pokoj!
Na dan z besedo oziroma s kroniko našega društvenega življenja, vsaj za leto 1966! Pomladi smo počivali, saj veste, revma pa »išijas« pa podobno, poleti smo se pa le ogreli. 20. avgusta smo napravili izlet v Pameče. Tja nas je povabilo tamkajšnje društvo. Lqpo so nas sprejeli, lepo pogostili, po kosilu pa je bila prosta zabava. Ne boste prav verjeli, kako smo se zavrteli, saj so njihovi člani imenitno zaigrali. Seveda tvvistali nismo, v polki pa že še pokosimo kak mlad par. Z vso ljubeznivostjo se je izkazal naš stari mojster martinovtke Lipuš. Na tem izletu je bilo 45 članov.
Točno čez mesec dni, to je 20. septembra, smo napravili že drug izlet. Tokrat smo se odpravili na daljšo poit, izleta pa se je udeležilo 140 članov. Tura je bila naslednja:	Ravne—Ptuj—^Ptujska	gora—
Majšperk—Rogaška Slatina. To je bil čas trgatve, gorice so vabile, klopotci pa so peli: prite-pite-prite-pite, pa smo šli in pili vino iz grozdja. Da bi bilo še več takih izletov!
V Mariboru smo se srečali z 'upokojenci s Tabora, pogostili iso nas, naši harmonikarji pa so poskrbeli za veselo razpoloženje. Zgodovinsko mesto ob Dravi — Ptuj — je 'bilo 'druga naša postojanka. Tu smo si ogledali grad; imenitna reč! V Majšperku so nam prijazno razkazali tovarno blaga. Tu vsaj vidiš, kake lepe vrste blaga delajo pri nas. Vsa širina Ptujskega polja se je zagrnila pred nami, ko smo se po-
sti, kakor da so se vaščani oklenili nestrpnega pričakovanja, ikaj bodo prinesli naslednji dnevi.
Jožef Vačun
brez pokoja
vzpeli na Ptujsko goro. Ogledali smo si še Rogaško Slatino, v Šentjurju pri Celju pa smo se srečali s tamkajšnjimi upokojenci. Mrak je že legal, ko smo pri Žalcu zavili v Savinjsko dolino in tema j© bila, ko smo se peljali skozi Velenje. Le za hip smo se tudi tu ustavili. V poznih večernih urah smo se vrnili domov in si dejali: »Na svidenje na prihodnjem izletu!«
Za dan republike (28. novembra zvečer) smo pogostili naše osemdesetletnike in starejše. Zal se vabilu niso mogli vsi odzvati, prisotne pa si oglejte na priloženi sliki.
Od leve proti desni so: Elizabeta Pavšer (87 let), Frančiška Petrič (82 let), Marija Stopar (83 let), Jožefa Skitek (83 let), Marija Krebs (81 let, Terezija Homer (85 let). Društveni pevski zbor je ob tej priložnosti prvič nastopil, zapel je nekaj domačih pesmi, za ples (resnično!) pa je igrala Lisič-nikova družba. Bolne člane so odborniki obiskali na domu in jim izročili darove.
Ob tem se pa spomnimo, da nimamo harmonija, saj bi naš prizadevni pevovodja Filicij še bolj učinkovito vodil pevski Zbor in tudi število članov bi se gotovo povečalo, kar Ibi bilo pa spet zelo prav.
Naše društvo pa tudi drugače skrbi za svoje člane. Pomaga jim z nasveti, odborniki jim pišejo razne prošnje, članom smo oskrbeli premog in drva- po znižani ceni. Socialno šibkim pa smo nudili denarno pomoč za ozimnico. Letošnjo zimo smo kar pol milijona (505.000 starih dinarjev) razdelili v taki obliki. Lepo pa odbor skrbi tudi za društveni dom. Upamo, da bo tudi letošnje leto vsaj tako iplodno.
Vsem pa, iki so nam kakorkoli pomagali, se prav lepo zahvaljujem. Čez leto dni, dragi bralci, pa le poglejte spet v Fužinar-ju, kaj bo napisanega o našem letošnjem
Med otroki
— Janko, se greva ata in mamo?
— Ja, če me ne boš tepla!
Ravenski planinci so zborovali
(Dne 25. februarja 1967 je ravensko planinsko društvo izvedlo že svoj petnajsti redni letni občni zbor. Ob 15-letnici obstoja nekaj zgodovine.
Zamisli in pobude za ustanovitev samostojnega planinskega društva na Ravnah so bile dane že leta 1946, uresničile pa so se celih šest let kasneje, šele 1952. leta, ko je sikupina ravenskih in prevaljskih planincev organizirala skupni izlet na Raduho in je 29. junija 1952 znani planinec in smučar Karel Famedl na vrhu Raduhe predložil ustanovitev samostojnega PD Ravne, in tako je bil kar tam izvoljen iniciativni odbor, v katerega so bili izvoljeni: Karel Fanedl, Gregor Klančnik, sedanji častni član našega društva, Ivo Dretniik, Franc Telcer, Barbika. Savine in drugi. Ta odbor je v kratkem času pripravil vse potrebno, in je tako bil 25. julija 19'52. leta ustanovni občni zbor. V društvu so bili takoj formirani alpinistični, mladinski in propagandni odsek, ki so bili zelo delavni, ikar je razvidno iz dokumentov društva in iz pripovedovanja tedanjih aktivnih članov. Ker pa zgodovina ni namen tega članka, poglejmo uspehe in probleme društva v preteklem letu.
Iz poročil posameznih članov UO društva je razvidno, da je društvo poleg uspehov naletelo tudi na precejšnje probleme, kot so: vključevanje mladine v mladinski odsek, pomanjkanje finančnih sredstev, upadanje članstva, zaščita planinske flore in favne. Vzroki za nekatere navedene probleme so v tem, ker planinske organizacije ne morejo pokazati svoje dejavnosti v dolini, npr. na športnem igrišču, temveč je dejavnost planincev v gorah. Človek, ki hodi v gore in spozna njihove lepote, koristi za zdravje in razvedrilo, ne potrebuje nobenih treningov, ampak mu je želja, da premaga čimveč vrhov in planin, kjer so tišina, lepota gora in neokužen zrak najuspešnejši čuvar našega zdravja.
Iz poročila vodje mladinskega odseka je bilo razvidno, da je bilo organiziranih precej izletov za naše najmlajše na Peco, Uršljo goro, Pohorje in tudi v Kamniške planine, samo udeležba je bila nezadovoljiva, ker nam ni uspelo doseči tesnejšega sodelovanja z osnovnimi šolami, kjer naj bi bil rezervoar bodočih članov društva. Ravno s šolami je možno sodelovanje z raznimi predavanji o spoznavanju gorstva, s predvajanjem barvnih diapozitivov, s sodelovanjem pri organizaciji šolskih izletov v gore, saj ima društvo več izprašanih planinskih mladinskih vodnikov. Možnosti so, potrebno je le razumevanje. Nujno bo potrebno doseči več sodelovanja tudi z drugimi organizacijami, ki se kakorkoli ukvarjajo z vzgojo mladine, ker samo s skupnimi močmi 'bomo mladino odrinili od raznih prestopkov, ki jih zadnje čase ni malo.
Tudi upadanje članstva društva je eden od problemov, o katerem bo treiba razpravljati. Dejstvo, da je bilo leta 1965 včlanjenih 425 članov, v letu 1066 pa le 328 članov, kaže precejšen padec članstva nad 18 let, nič boljši primer pa ni tudi pri mladincih in pionirjih. Eden od vzrokov za precejišnje odstope je bilo povišanje članarine od 400 na 1000 starih dinarjev letno. Ce pa to vsoto delimo z 12, znaša mesečno 'komaj 88 starih dinarjev, kar je seveda minimalno, poleg tega pa ne smemo pozabiti, da uživajo člani PD v vseh planinskih kočah po Jugoslaviji od 40- do 50-odstotni popust pri prenočiščih, in da zato povišanje članarine ne bi smelo biti vzrok za izstope iz društva.
Tudi gospodarska dejavnost na naši koči ina Naravskih ledinah je bila pozitivna, saj je bil ustvarjen bruto promet v višini 5,000.000 starih dinarjev, lahko pa bi bil poslovni uspeh če večji, če bi imeli več prenočišč. Mnogi naši sodelavci in drugi bi radi preživljali nekaj dni dopusta na naši koči, žal pa smo lahko ustregli le redkim, ker ni primernih sob z dvema ali tremi posteljami. Lani smo obenem z drvarnico tudi že delno dogradili manjšo sobo, ki je pa nismo mogli dokončati zaradi pomanjkanja denarja. Pri izgradnji drvarnice, delno dograjenih sanitarnih prostorih, zidanju škarpe pred kočo in še nekaterih drugih delih je bilo lani opravljenih okrog 3000 prostovoljnih delovnih ur, za kar bi morali sicer izplačati 1,500.000 starih dinarjev. Ze lani smo
Predsednik je poročal o delu v pravem planinskem okolju in vzdušju
Foto: B. Kajzer
predvideli gradnjo prepotrebnega vodovoda, kar pa zaradi pomanjkanja sredstev ni uspe-
lo.	V omenjenem številu prostovoljnih delovnih ur niso vštete vse opravljene ure pri vodenju blagajniških in ostalih društvenih poslov. Lani je bila uvedena dežurna služba v naših društvenih prostorih. Namen dežurstva je, da na določen dan lahko člani društva dobijo razne informacije, plačajo članarino in drugo. Vsa ta dela je opravljala blagajničarka društva brez vsakih honorarjev.
Letos bi morali nujino zgraditi vodovod, dokončati sanitarne prostore, spalnico in obnoviti klet, za vse to pa bomo seveda potrebovali finančna sredstva za inabavo materiala in za plačilo delavcev, ki bodo opravljali obrtniška dela, vsa pomožna dela pa bomo zopet opravljali sami. Upam, da bomo v letošnjem letu naleteli na večje razumevanje pri posameznih gospodarskih in oblastvenih forumih pri dodeljevanju finančnih sredstev za dograditev omenjenih nujno potrebnih objektov.
Razprava se je dotaknila še drugih dejavnosti društva in dala nekaj smernic za bodoče delo novo izvoljenega upravnega odbora.
Za predsednika društva je bil z navdušenjem izvoljen dosedanji predsednik Franc Sisernik, po končanem občnem zboru pa je za dobro voljo v prijetnem vzdušju poskrbel ansambel »Štirje kovači«.
Novo izvoljeni upravni odbor društva želi v letošnjem letu vsem ljubiteljem planin in narave mnogo lepih doživljajev v gorah ter se priporoča za čimvečji obisk koče na Na-ravslkih ledinah, kjer se bo lahko vsak po svoje razvedril, naša pa bo skrb, da se bodo planinci in ostali obiskovalci čim udohpeje počutili.
Pavle Stropnik
Prijatelju \ spomin
Zimski dan je bil. Pri Barbari je z lin zajokal zvon svojo žalostno pesem, pesem smrti. Zbrali smo se prijatelji in znanci ob grobu, pa nismo mogli doumeti, da je
Naci Kamnik
resnično — a vendar smo se morali ukloniti strašnemu nesmislu:
— Nacija Kamnika ni več med nami!
V duhu gledam njegov obraz, vedno nasmejan, poln volje do življenja in dela. Besede NE ni poznal in bolečine ni nikoli pokazal. Ko mu je v zadnjih dneh umiralo telo in so bolečine premagovale zavest in voljo, je s poslednjimi močmi pričaral
smeh na obraz. Velik in močan je bil v svojem trpljenju, v boju s trpko usodo.
Ne bomo se več srečavali po stezah in stenah Uršlje, Pece, Raduhe. Kolikokrat je njegova preudarnost reševala prijatelja na navezi sredi previsne stene! Vsaka ponovitev stene in vsak odmev kladiva bosta v nas oživljala njegovo podobo.
Mesece je vedel, kako je z njim, vedel je, da ga ugonablja bolezen, vedel je, da ..., toda ostal je nezlomljiv in ponosen.
Priklenjen na posteljo mu je duh v samotnih trenutkih, sekanih od bolečin, venomer romal po lepih doživetjih z gora.
In kadar bo pordela Uršlja, bomo prinesli droben cvet na njegov grob; tako vrača gora ljubezen za ljubezen.
M. L.
PRAVLJICA
Godilo se 'je to prod dobrimi osemdesetimi in še več deti tukaj v Mežici, kakor sem slišali praviti od raznih starih ljudi. Živeli so tedaj trije možakarji, triperesna deteljica. Prvi je bil doma v bajtici .tik .ob cesti, ki še danes stoji in se ji je reklo pri Fidelnu, tako so 'tudi njega klicali za Fidelna, to je v Brusniji blizu Melan-ška. Drugi je bil kmečki .sin Mavčev Toni z Loma, dobre četrt ure od Fidelna, in tretji, Torčev Anza, je bil na vasi doma.
Vsi. trije so bili -delomirzneži, vedno so se shajali iin poganjali vse vrste vragolij. Eden med njiimii je bil vodja tin je imel knjigo kolomon. Enkrat so se znašli v mesečni noči pri Hamunovi lipi na razpotju, kjer pridejo tri ceste skupaj, mislim, da je še> danes tam tista košata lipa. Ena pot pride od kmeta Ha-muna dot, druga od Kranca gor iin tretja od Vodovnika od avstrijske strani proti lipi.
Tam so st začrtati ris Okoli lipe din klicali hudobca, da mora priti, da jim napove, kako se pride do zakopanih zakladov. V času Napoleonovih -vojsk so bogatini še precej zakopavali denar, lepe zlate tolarje. In res pride po poti moški v lovski obleki
do risa in vpraša, kaj želijo. Povedali so mu. Bilo jiih je že strah, posebno Fidlna, da ni mogel več stati 'in se je sesedel, držati sta ga morata oba, da jima mi ušel iz risa. Lovec je .zahteval, da mora eden od rnjiih takoj z njim, če. hočejo, da jim ustreže. Sreča je bila, da je Mavčev Toni znal na pamet, kako se hudobca zagovarja, da so se ga znebili.
Drugo tako neumnost so napravili na božič na cerkvenem pokopališču. Zadnjega mrliča grob so odkopali toliko, da so krsto odprli .in rajnemu napravljali očala na oči, .da 'bi potem s tistimi očali videli skozi’ zemljo vse zaklade, vse vrste rudo in zakopani denar. Pa, o smola! Rajni je prijel z -roko tistega, ki se ga je dotaknil, 'in ni ga izpustil prej, da je eden od njih stopil v cerkev po župnika, da je’pomiril rajnega, da so ga mogli zopet zagrniti iin urediti grob nazaj. Bili pa so tedaj hudo kaznovani zaradi slkrunjenja pokopališča in mrliča.
Jaz tega ne verjamem, najbrž je -vse skupaj izmišljena pravljica, pa sem vseeno zapisat, kar sem slišal od starih 'ljudi. Resnica pa je, da niti eden od iteh treh mož ni bJl srečen ob -svojem koncu. Fidelna so našli mrtvega, klečečega pri drevesu v vrtu, ku ga je -objemal z rokami. Imel je tudi grdo bolezen — božjast, metalo ga je, -da .je 'bilo groza. Videt sem to na svoje oči, čeprav sem bil tedaj star šele -tri teta. Mavčev -je zaspat pri glažku žganja v gostilni pri Hriecu na topi, -tudi mir-tev. Tor-čev Anza pa se je -Obesil v zaporu -v Mežici.
Rudolf Jasser
STRELJANJE
Veliko se piše o raznih panogah športa, med katerimi je na prvem mestu nogomet, zelo malo pa je bito napisanega o enem zelo lepih športov — strelstvu.
.Strelstvo se šteje med najstarejše športne zvrsti. Že v davnih časih so z toki streljali v postavljeni cilj in tekmovali med seboj, kdo bo bolje izadet. Prirejali so raz-
Prvi učiteljski zbor meščanske šole v Mežici — šolsko leto 1927/28: Sadnikova, Hornbiick — katehet, Hergouth — ravnatelj, Kotnik Zorko, učiteljica iz Ljubljane in Godicl Rudolf
ne turnirje in zmagovalce bogato nagrajevali.
Trdimo lahko, da je strelstvo tudi zelo množičen šport, čeprav največkrat neorganiziran. V otroških letih ima vsak fant za igračo puško, -lok itd. Mnogi otroci, ipa tudi odrasli streljajo z zračno puško ptice, kar je obsojanja vredno barbarstvo. Na vsakem zabavišču je strelišče, pred katerim se gnete mladih fantov, ki skušajo svojim izvoljenkam nastreliti či-mve-č papirnatih rožic.
Po vsem tem vidimo, da je strelski -šport res množičen. Napaka je le v tem, da ne znamo teh vnetih strelcev pritegniti v organizirano strelsko -družino. Tu bi pod vodstvom izkušenih trenerjev vzgojili dobre strelce, iki Ibi osvajali najvišje naslove.
Na Ravnah je organizirana -strelska družina »Knez Pepi«. V mjjej je včlanjenih nekaj aktivnih -strelcev, ki so že osvajali razna prvenstva. Nosijo naslov republiških prvakov -v »C« kategoriji -mest. Bili so večkrat co-nski prvaki. Nekaj strelcev je oelo osvojilo naslov »odličnega strelca«. Kot že večkrat prej so tudi letos osvojili Občinsko zlato puščico, -kar je najvišje priznanje posameznemu strelcu v občini.
Iz tega vidimo, da se strelci na Ravnah kar dobro držijo, le malo jih je. Zato vabijo vse -ljubitelje strelskega športa in »junake« pohodov na ptice, -da -se •vključijo v strelsko družino. Prijavite se lahko kar na prvem treningu.
Treningi so vsak -torek in pe-tefc na strelišču doma telesne -kulture (jpri gimnaziji j od 16. do 20. ure.
Vključite se v vrste strelcev, kjer boste našli obilo zadovoljstva Ob svojih uspehih. Pa tudi ptice bodo imele bolj varen prostor pod -soncem, ker pravi strelec nikoli ne nameri puške drugam kot v tarčo.
Naj ta kratki prikaz strelske dejavnosti poživi delo strelske družine! -ervi-
Kompliment
— Vino te dela še lepšo in interesant-nejšo.
— Saj vendar nisem pila!
—- -Nisi pila ti, pil sem -jaz!
Na križišču
Žegnanje v Šentvidu nad Črno
Na prelazu sedanje ceste Črna—Šoštanj stoje še danes po-gorišča in razvaline nekaterih hiš in nekdanje cerkvice Šentvida. Ta pogorišča izvirajo iz težkih bojev med okupacijo. Sovražnik se je hotel tu utrditi in -zaustaviti prodirajočo jugoslovansko vojsko. Naše brigade so prekrižale sovražnikov načrt, s tem da so uničile njegovo postojanko.
Cesto Črna—Šentvid—Šoštanj so gradili brezposelni med ikri-zo v -stari Jugoslaviji. Njihov zaslužek je bil zelo pičel: znašal je 20 dinarjev na dan. Poprej je bil prehod iz Črne v Šoštanj -še z navadnimi vozili- težaven, ker je bila cesta zelo slaba, povrh tega pa je bila na več krajih zelo strma. Z motornimi vozili prehod ni bil možen.
Nekoč je prišlo v Šentvid ob žegnanjih veliko lju-di. -Prišli so romanji -od iblizu in daleč. Bili- -so -grofovski delavci in razni uslužbenci iz Mežiške in Mislinjske doline, ki so -dajali beračem, katerih se je nabralo veliko število, miloščino -v dena-iju, medtem ko so kmetje iz Javorja, Ra-zborja, Podgorja, Zavodnje in Belih vod obdarovali berače s kruhom. Kruh so prinesli v velikih jerbasih, berači pa so imeli za kruh velike vreče z močnimi ručami, kajti navadno so se napolnile do vrha z darovanim kruhom. Za obdaritev je večina kmetov spekla posebne vrste kruh, ki je foi-1 iz pšenične ali ržene moke, kateri je bilo dodano še nekoliko koruzne. Takšnemu kruhu so pravili »zvrže-k«. Nekateri vtisnjeni -kmetje pa so dali namesto pšenične ali ržene molke ječmenovo ali ovseno. Berači so takšen -kruh poznali že po vonju.
Ko se je pri cerkvi nehal naj-večji ramuš in ko -so se romarji spravili v -bližnjo gostilno, kjer so -se okrepčali -z ovčjo pečenko, golažem, kislo juho ali mežerlem, so se berači spravili s svojimi vrečami po gozdni poti nekoliko stran od -prometa k strmemu -robu. Tu so fcru-h sortirali. Kruh, pečen iz pšenične ali -ržene moke, so dali nazaj
v vreče z besedami: »Rženi jaki, -pojdi nazaj v moj žakl!« Ovsen ali ječmenov -kruh pa so zafatili v 'grmovje po strmem bregu navzdol z besedami: »Sovri movri, ti pa pojdi po grmovji!« Na ta -način so si 'berači nekoliko olajšali že itak težko nošnjo.
Beno Kotnik
cv.67 dobro ooljo
Spoznanje
Jaka je -moral po zdravnikovem nasvetu jesti dietno, predvsem mlečno hrano. Po tednu -dni je obupan izjavil:
— Zdaj razumem, zakaj se dojenčki tako derejo!
Nevtralnost
'Pisatelja Marka Twaina so prosili, naj pove -svoje mnenje o peklu in nebesih.
»Pri najboljši volji vam tega ne morem povedati,« je odgovoril, »imam namreč prijatelje na obeh straneh in moram biti zaradi tega strogo nevtralen.«
Dar opazovanja
V šoli je učitelj pripovedoval učencem o čebelah iin njihovi marljivosti. Povedal je, -da je kot čebela tisti človek, ik-i je delaven.
Pa vpraša Tončka: »No, povej mi, kakšen je tvoj oče?«
»Moj oče je kot VIM,« odvrne Tonček, »ker -doma -riba in čisti vse.«
Redakcija te številke je bila zaključena 15. aprila 1967.
Izdaja upravni odbor Železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Alojz Breznikar, Jože Delalut, Ivo Kotilenbrand, Marjan Kolar, inž. Stane Lenasi, inž. Vlado Rac, Jože Sater, Tone Vehovar, inž.. Jože 2unec. Odgovorni urednik: Marjan Kolar. Telefon interni 304. Tisk: CP Mariborski tisk, Maribor