UIDK: 8n.1(53.6'3()'7.6>3 Mojca Smolej
Filozofska fakulteta v Ljubljani
OBVEZNI IN NEOBVEZNI ČLENKI
V članku bomo na temelju skladenjskopomenske, besedilotvorne in pragmatskosporocilne preučitve členkov na omenjeno nepregibno besedno vrsto pogledali z zornega kota njihove obveznosti (nefakultativnosti) in neobveznosti (fakultativnosti) v stavku/povedi in dalje v besedilu. Kadar je členek obvezen, njegova odstranitev iz povedi poruši sporočanjsko obliko povedi, ki postane nezmožna funkcijsko sodelovati pri vzpostavljanju ilokucijske vrednosti, kakršno je imela poved pred odstranitvijo členka, porušenje sporočilne oblike pa nadalje vedno vpliva na porušenje in pretrganje besedilnega smiselnega toka. Kadar je členek neobvezen, pomeni, da ga lahko iz povedi odstranimo, ne da bi bila pri tem kakor koli porušena sporočanjska oblika povedi ali dalje zgradba besedila (oz. besedilni smiselni tok).
Based on syntactic semantic, text-formational, and pragmatic communicative analyses of particles, the article sheds light on this part of speech from the point of view of its obligatoriness and non-obligatoriness in the clause/sentence and the text. When the particle is obligatory, its removal from the sentence impairs the communicative form of the sentence, as it becomes incapable to take part functionally in building the illocutionary value that the sentence had before the removal of the particle. The impairment of the communicative form always results in the impairment and disruption of the communicative logical flow. When the particle is optional, it can be removed from the sentence without impairing the communicative form of the sentence or the structure of the text (or the textual logical flow).
Ključne besede: neobvezni členki, obvezni členki, enostopenjska obveznost členkov, dvostopenjska obveznost členkov
Key words: optional particles, obligatory articles, single-level obligatoriness of particles, two-level obligatoriness of particles
0 Uvod
Členki so kot samostojna besedna vrsta prvič obravnavani leta 1974 v razpravi Kratko oblikoslovje slovenskega jez^k^a avtorja Jožeta Toporišiča. Vzrok oz. temelj izločitve obravnavanih besed in besednih zvez iz skupine prislovov (pred tem so bili členki npr. v Slovenski slovnici Antona Breznika podskupina načinovnih prislovov, v Slovenski slovnici 1956 pa so tvorili samostojno skupino poudarnih in miselnih prislovov) predstavlja nezmožnost postavitve vprašanja, kar pomeni, da členki, v nasprotju s prislovi, nimajo zaimenskih ustreznic. Členki se v navedenem članku delijo v 13 skupin (toliko skupin pozna tudi Slovenska slovnica 1976 (1983, 1991, 2000: 448-449), le da je izpuščena skupina členkov soodnosnosti, dodana pa skupina členkov mnenja in domneve). Delitev temelji, kar nakazujejo že sama poimenovanja skupin, na po-menskomodifikacijskih zmožnostih členkov oz. na vrsti pomenske modifikacije, ki jo členek povzroča v povedi. Če teoretični pristop k delitvi členkov v Slovenski slovnici primerjamo npr. z analizo in razvrstitvijo členkov v Slovnici sodobnega poljskegajezika (Gramatyka wspötczesnego j^zyka polskiego: Morfologia 1998: 52-65) ali Poljskimi
142_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
Členki Macieja Grochowskega (1986: 35-40), vidimo, da se v nasprotju s semantičnim razčlenjevanjem členkov, kakršnega pozna Slovenska slovnica, razumevanje in delitev členkov v poljski slovnici nahaja predvsem na skladenjski ravni (oz. na zmožnosti vstopanja v skladenjski odnos1 z določenimi besednimi vrstami) in na ugotavljanju zmožnosti nastopanja v določenih stalnih sporočanjskih oblikah povedi.
Tu se sedaj zastavlja vprašanje, kateri vidik razvrščanja nepregibnih besed oz. členkov je za analizo in obravnavo omenjenih leksemov primernejši in temeljitejši. Nedvomno lahko trdimo, da sta potrebni in nujni tako semantična raven kot tudi skladenjska raven preučevanja. Potrebno pa je dodati, da pri obeh pristopih k analizi členkov vseskozi ostaja odprto in nerešeno vprašanje besedilotvorne funkcijske zmožnosti členkov in nadalje pragmatskosporočilne vrednosti, ki jo členki dobijo preko konkretne rabe v povedi.
Če torej slovenska in poljska teorija k členkom ne pristopata na ravni besedilnega okvirja oz. na temelju sobesedila, v katerem so členki uporabljeni, to stori Češka slovnica (Mluvnice češ^iny 2: Tva^ros^ovi 1986: 228-238). Členke namreč opredeli kot komunikacijsko (povezovalno) in besedilno besedno vrsto, s čimer izpostavi teoretični pristop, po katerem se členke lahko analizira in preučuje le znotraj besedila, v katerem so členki uporabljeni.
V	predhodno napisanem smo skušali nahitro predstaviti nekatere teoretične in analitične poglede na členke (skladenjskopomenski, besedilotvorni in pragmatskosporočil-ni). Omenjene analize in obravnave nepregibnih besed oz. členkov predstavljajo krite-
^	rije razvrščanj in delitev členkov v različne skupine oz. podskupine.
V	pričujočem članku bomo na temelju preučitve vseh predhodno omenjenih razvrščanj členkov k obravnavani nepregibni besedni vrsti pristopili iz povsem drugačnega zornega kota. Členke lahko namreč poleg predstavljenih delitev delimo tudi glede na njihovo obveznost (nefakultativnost) in neobveznost (fakultativnost) v stavku/povedi in dalje v besedilu.
Obveznost členka je lahko enostopenjska (obveznost nižje stopnje) ali pa dvostopenjska (obveznost višje stopnje). Kadar je dvostopenjska, pomeni, da odstranitev členka iz povedi poruši sporočanjsko obliko povedi, ki postane nezmožna funkcijsko sodelovati pri vzpostavljanju ilokucijske vrednosti, kakršno je imela poved pred odstranitvijo členka. Porušenje sporočilne oblike povedi pa nadalje vedno vpliva na porušenje zgradbe besedila oz. na prekinitev in pretrganje besedilnega smiselnega mostu/toka (koherenca).
Kadar je obveznost členka enostopenjska, odstranitev členka vpliva le na prekinitev ali pretrganje besedilnega toka oz. besedilnega smisla. Sporočanjska oblika povedi ostaja še naprej funkcijsko zmožna prenesti ilokucijsko vrednost, kakršno je imela pred odstranitvijo členka.
1 Morda bi bilo bolje reči, da členki z besedami (in besednimi zvezami), na katere se v povedi nanašajo, ne vstopajo v skladenjsko razmerje oz. skladenjski odnos, pač pa v pomensko razmerje, ki se odraža kot omejitev in natančna določitev pomena/cilja sporočilne funkcije oz. kot vnos »dodatnih« pomenskih sestavin, ki jih zadobi leksem, na katerega se nanaša členek, in kot pomenska dopolnitev vsebine/referenčnega pomena povedi (modifikacija).

Mojca Smolej, Obvezni in neobvezni členki_143
Če je členek neobvezen, pomeni, da ga lahko iz povedi odstranimo, ne da bi bila pri tem kakor koli porušena sporočanjska oblika povedi ali dalje zgradba besedila (oz. besedilni smiselni tok).
Preden preidemo na analizo obveznih in neobveznih členkov, je potrebno še dodati, da se poimenovanja posameznih podskupin členkov v pričujočem članku nekoliko razlikujejo od poimenovanj skupin členkov v Slovenski slovnici.
Slovenska slovnica (1991: 384-385; 2000: 448-449) deli nepregibno besedno vrsto členkov na 13 skupin, in sicer na (1) skupino navezovalnih členkov, (2) členkov čustvovanja, (3) poudarnih členkov, (4) izvzemalnih členkov, (5) presojevalnih členkov, (6) dodajalnih členkov, (7) členkov zadržka, (8) členkov potrjevanja in soglašanja, (9) členkov možnosti in verjetnosti, (10) členkov mnenja in domneve, (11) vprašalnih členkov, (12) spodbujalnih členkov in (13) na skupino členkov zanikanja in nesogla-šanja. Temelj omenjene delitve predstavlja, kot je bilo že večkrat omenjeno, predvsem preučitev besede kot nosilke pomena (semantično razčlenjevanje besed in besednih zvez) in ne toliko skladenjsko in besedilnofunkcijsko vedenje členkov. Če bi namreč v središče preučitve in analize členkov postavili navedena slovnična kriterija (skladenjski in besedilotvorni oz. besedilnopovezovalni vidik in dalje celo pragmatskosporočeval-ni vidik členkov), bi lahko nekatere podskupine členkov združili in tako iz semantično razčlenjenih 13 skupin prešli na 6 skupin, katerih meje bi izhajale predvsem iz skladenjskega, besedilnega in dalje iz pragmatskosporočevalnega kriterija.
Skupino poudarnih členkov, skupino izvzemalnih členkov, presojevalnih členkov ^	in skupino dodajalnih členkov smo v pričujočem članku tako torej na osnovi njihove
zmožnosti vstopanja v pomenski odnos le z enim samim členom stavka oz. delom povedi (modificirajo tisti stavčni člen, pred ali za katerim stojijo), združili v eno samo skupino, ki smo jo poimenovali kot skupina poudarjalnih členkov oz. poudarjalnih modifikatorjev (površinska modifikacija oz. modifikacija dela stavka/stavčnega člena, pred ali za katerim je poudarjalni členek).2
Nadalje smo členke zadržka, členke potrjevanja in soglašanja, členke možnosti in verjetnosti ter členke mnenja in domneve prav tako združili (le) v eno skupino, in sicer v skupino modalnih členkov. Vsi navedeni členki se namreč funkcijsko udejanjajo ali kot vnašalci subjektivnega stališča govorca/pisca3 in/ali kot sredstva krepitve in slabljenja gotovostne naklonskosti.4 Modifikacija (omejitev in natančna določitev pomena/cilja sporočilne funkcije), ki jo povzročajo, je vidna v povedi kot pomenska dopolnitev vsebine/referenčnega pomena povedi.
2	V skupino poudarjalnih členkov sodijo členki kot: blizu, celo, domala, edino, izključno, kar, komaj, kvečjemu, le, malone, natanko, natančno, okoli, okrog, okroglo, posebej, posebno, predvidoma, prav, predvsem, približno, ravno, samo, skoraj, skorajda, še, šele, tako rekoč, tudi, vsaj, točno, zgolj, zlasti, že ^
3	V skupini modalnih členkov, ki razkrivajo oz. izpostavljajo in poudarjajo SSG/P so členki kot: češ, končno, pa, pač, sploh, vendar, vendarle ^
4	V skupino členkov krepitve ali/in slabitve gotovostne naklonskosti sodijo členki: absolutno, brez dvoma, brez skrbi, dejansko, enostavno, gotovo, zagotovo, kajpak, kajpada, nedvomno, niti slučajno, niti najmanj, kakopak, očitno, prav, preprosto, res, resnično, zares, v resnici, seveda, sploh, baje, bojda, bržkone, menda, mogoče, morda, morebiti, najbrž, naj, najverjetneje, nemara, po vsej verjetnosti, prej, prejkone, verjetno ^
144_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
V	isto skupino (v skupino tvorcev stalnih sporocanjskih oblik povedi)5 smo na temelju pragmatskosporocilnih vlog, ki jih opravljajo, uvrstili tudi vprašalne in spod-bujalne clenke.6 Njihova funkcija je namrec tvorjenje s pomočjo drugih leksikalnih in slovničnih sredstev določene sporočanjske oblike povedi, preko katerih govorec/pisec skuša doseči sporočanjski cilj.
V	isto skupino pa smo uvrstili tudi členek da/je! in členke zanikanja. Navedene členke združuje funkcijska zmožnost povzemanja odgovora na polno vprašanje. Pri pregledu skupine pritrdilnih in nikalnih členkov je potrebno še dodati, da tudi členka da/ja in we, kadar opravljata vlogo povzemanja odgovora na polno vprašanje (opravljata vlogo anaforičnega sredstva, ki prenaša predmetno vsebino vprašanja in ji dodaja trdilno/nikalno vrednost) uvrščamo v skupino členkov modifikatorjev, le da se modifikacija, ki jo povzročata omenjena členka, kaže v globini, kar pomeni, da je na ravni analize členkov modifikatorjev potrebno ločevati med površinsko modifikacijo (modifikacija površinskih struktur)8 in globinsko modifikacijo oz. modifikacijo propozicije (variantnost ubeseditve oz. izpeljave/uresničitve propozicije).
Členke torej namesto v 13 skupin delimo v 6 skupin, in sicer (1) v skupino pritrdilnih in nikalnih členkov, (2) skupino tvorcev stalnih sporočanjskih oblik povedi, (3) modalnih členkov, (4) členkov čustvovanja, (5) poudarjalnih členkov in (6) v skupino navezovalnih členkov oz. besedilnih povezovalcev.9
1 Obvezni členki
V	skupini obveznih členkov so členki pritrdilnosti, členki zanikanja, del tvorcev stalnih sporočanjskih oblik povedi, modalni členki z vlogo slabitve gotovostne naklon-skosti, modalni členki z vlogo krepitve in slabitve gotovostne naklonskosti (kadar so odgovor na polno vprašanje), poudarjalni členki (kadar opravljajo tudi vlogo besedilnih povezovalcev) in besedilni povezovalci.
Medsebojno se razlikujejo glede na stopnjo obveznosti.
5	V nadaljevanju bomo tvorce stalnih sporočanjskih oblik povedi označevali s kratico TSSOP.
6	V skupini tvorcev stalnih sporočanjskih oblik povedi so členki: a, ali, če, da, kaj, ko, mar, naj in saj.
7	Izraze kot gotovo, seveda, resnično itd., ki jih Slovenska slovnica uvršča v skupino členkov potrjevanja in soglašanja, bi bilo zaradi njihove funkcijske zmožnosti krepitve gotovostne naklonskosti bolje uvrstiti v skupino modalnih členkov.
8	Med modifikatorje površinskih struktur sodijo modalni členki (npr. morda, verjetno, gotovo), poudarjalni členki (npr. tudi, še, že), tvorci stalnih sporočanjskih oblik povedi (npr. saj, če, da), členki čustvovanja (npr. žal, na srečo) in nikalni členki, kadar ne predstavljajo odgovora na polno vprašanje.
9	V skupini besedilnih povezovalcev so členki kot: kakor koli že, kljub vsemu, konec koncev, kot (že) rečeno, na koncu koncev, namreč, navsezadnje, nenazadnje, po eni/drugi strani, poleg tega, potem, potemtakem, pravzaprav, se pravi, sicer, skratka, torej, vseeno, za nameček, bolje rečeno, ali natančneje, natančneje povedano, drugače rečeno, postavljeno drugače, z drugimi besedami, prvič, drugič, dalje, na koncu, najprej, nato, nič, za začetek, zdaj^

Mojca Smolej, Obvezni in neobvezni členki_145
1.1 Dvostopenjsko obvezni členki
Dvostopenjsko obvezni členki so nikalni členek nič in nekateri tvorci stalnih spo-ročanjskih oblik povedi.
Nikalni členek nič je dvostopenjsko obvezen (le) takrat, kadar je pri njegovem funkcijskem delovanju možna dvojna besednovrstna izvorna interpretacija, kar pomeni, da lahko besedo nič uvrstimo tako v skupino zaimkov kot tudi v skupino poudarjal-nih členkov zanikanja. Kadar leksem nič lahko sodi le v vrsto poudarjalnih členkov zanikanja, je neobvezen tako za strukturo stavka kot tudi za sam besedilni tok (zgradba besedila).
Primera:
1.	Med zadnjim obiskom pri avstrijskem predsedniku Klestilu je Milan Kučan točko
za točko zavrnil avstrijske obtožbe z ustreznimi podatki, poleg tega avstrijska javnost nič ne ve o mednarodni pogodbeni ureditvi miroljubne uporabe jedrske energije {Delo, 9. 9. 2000: 1).
Leksem nič lahko funkcijsko interpretiramo na dva načina. Lahko ga razumemo kot poudarjalca nikalne vrednosti (nerodilniška oblika) ali pa kot zaimek. Če bi ga odstranili iz stavka, bi bila struktura stavka porušena (* avstrijska javnost ne ve o mednarodni pogodbeni ureditvi) in s tem dalje tudi zgradba besedila (besedilni tok bi bil prekinjen).
Če skušamo odgovoriti na vprašanje, zakaj je z odstranitvijo leksema nič porušena tudi struktura stavka, moramo odgovor poiskati v vezljivosti glagola vedeti. Le-ta namreč zahteva izpolnitev predmeta tako v tožilniku (oz. v rodilniku pri stavčnem zanikanju) kot tudi v mestniku (vedeti nekaj o nekom/nečem). Pri odstranitvi leksema nič je tako glagol vedeti vezljivostno neizpolnjen, kar povzroča porušenje strukture stavka.
Pravkar napisano nas sedaj vsekakor vrne na začetno dvojno funkcijsko interpretacijo leksema nič (1. zaimek, 2. členek), saj kljub nerodilniški obliki vezljivost glagola vedet^i priča predvsem o samostalniški izvornosti obravnavanega leksema (zaimek). Dodati je torej potrebno, da je predhodna poudarjena možnost dvojne interpretacije leksema nič nekoliko preuranjena, saj, kot je bilo razvidno, nerodilniška oblika leksema nič (stavčno zanikanje) ni edini kriterij besednovrstne uvrstitve členka nič oz. zaimka nič.
2.	Tehnični: Vsa smola in katran se nabereta v zadnji tretjini. Strup!
Odgovorni: Poznam te teorije, pa me nič ne ganejo (Jovanovic 1981: 172).
Tu je povsem razvidno, da leksem nič opravlja vlogo poudarjalnega členka zanikanja in da odstranitev navedenega členka ne bi povzročila porušenja stavčne strukture, sporočanjske oblike povedi in dalje besedilnega smiselnega toka (neobveznost členka nič).
Dvostopenjsko obvezni so tudi nekateri tvorci stalnih sporočanjskih oblik povedi (če, da, kaj in ko). Delno dvostopenjsko obvezen je členek ali/a. Pri odstranitvi navedenih členkov iz povedi se spremeni/poruši oblika povedi in tako postane nesprejemljiva za sporočanjsko sredstvo določene ilokucijske vrednosti, ki jo ima poved z ohranjenim oz. neodstranjenim členkom, tvorcem stalnih sporočanjskih oblik povedi.
146_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
Potrebno je še poudariti, da so največkrat strukture stavka po odstranitvi členka slovnično pravilne in sprejemljive za slovenski jezik (npr. Ko bi bilo že vsega konec! ^ bi bilo že vsega konec. ^ Bilo bi že vsega konec.), nesprejemljive so (le) zgradbe/oblike povedi, ki so nezmožne funkcijsko sodelovati pri vzpostavljanju ilokucijske vrednosti, kakršno je imela poved pred odstranitvijo členka. Primeri:
3.	Colombina (ubere taktiko): Jaz se takega življenja bojim _ Strah me je, Pandolfo _ Ti si tak intelektualec ^ O, da te ne bi bila nikoli srečala! (Jovanovic 1981: 51.) Členek da skupaj s pogojnim glagolskim naklonom tvori sporočanjsko obliko povedi z vlogo želje. Če bi členek da odstranili iz povedi (te ne bi nikoli srečala ^ nikoli te ne bi srečala), bi poved izgubila ilokucijsko vrednost, kakršno je imela pred odstranitvijo členka.
4.	Ko bi bil ti že enkrat tiho!
Členek k^o skupaj s pogojnim glagolskim naklonom tvori sporočanjsko obliko povedi z ilokucijsko močjo ukaza oz. graje. Če bi ga (členek) odstranili (bi bil ti že enkrat tiho ^ t^i bi bil /že enkrat) tiho), bi postala oblika povedi nezmožna vzpostaviti povsem enako ilokucijsko vrednost.
5.	Pandolfo: Lucinda, brž, gremo! Doktor je bolan, a bo vseeno zagrabil za nož! Dajmo. Kaj čakaš! Kaj se obiraš?! (Jovanovic 1981: 48.)
Pri odstranitvi členka kaj bi povedi izgubili ilokucijsko moč/vrednost ukaza (Kaj čakaš!. /Ne čakaj!./ ^ * Čakaš!!)'10 T	6. Zakaj ste izbrali prav Palestino? Na severu močvirje, na jugu puščava. Kaj ni bilo
boljše zemlje? (Šalom za šalO: 78.)
Členek k^aj je, kot smo že omenili, dvostopenjsko obvezen členek. Potrebno pa je dodati, da izjemo med vsemi ilokucijskimi vrednostmi (vprašanje, ukaz, nasvet, začudenje, graja, želja), ki jih skupaj z drugimi leksikalnimi in slovničnimi sredstvi izraža, predstavlja ilokucijska vrednost vprašanja. Kljub odstranitvi členka k^aj se ilokucijska vrednost vprašanja s pomočjo stavčne intonacije in besednega reda lahko ohrani (Kaj ni bilo boljše zemlje? ^ Ni bilo boljše zemlje?). Pri tem je morda nekoliko okrnjena zgradba besedila (besedilni tok je delno prekinjen), vendar je kljub temu sprejemljiva in zmožna prenesti sporočanjski cilj. 7. A nehaš (razbijati)!
Členek ali/a sodi v skupino neobveznih členkov (npr. A^li te ni nič sram. ^ Te ni nič sram. // A^li se to spodobi za dekle. ^ Se to spodobi za dekle.). Izjemo predstavlja le takrat, kadar s povedno glagolsko obliko sedanjika'1 tvori ekvivalent velelnega gla-golskega naklona. V omenjenem primeru postane členek ali/a dvostopenjsko obvezen (Ali nehaš razbijati. ^ * Nehaš razbijati.)
10	Na nek način bi lahko ilokucijsko vrednost ukaza imela tudi sama osebna oblika glagola čakati (Čakaš!), če bi ji pri tem pomagala pravilna intonacija.
11	Največkrat gre za glagol nehati.

Mojca Smolej, Obvezni in neobvezni členki_147
1.2 Enostopenjsko obvezni ~lenki
Enostopenjsko obvezni členki so členki pritrdilnosti, členki zanikanja (kadar so sredstvo stavčnega zanikanja ali odgovor na polno vprašanje), modalni členki z vlogo slabljenja gotovostne naklonskosti, modalni členki z vlogo krepitve in slabljenja goto-vostne naklonskosti (kadar so odgovor na polno vprašanje), poudarjalni členki z vlogo besedilnega povezovanja/navezovanja in besedilni povezovalci.
Odstranitev obravnavanih členkov iz povedi povzroči (le) prekinitev/pretrganje besedilnega toka oz. besedilnega smisla (koherenca).
Pred samim pregledom primerov enostopenjsko obveznih členkov naj še dodamo, da bomo najprej navedli primer členka, ki se funkcijsko udejanja na ravni globinske oz. propozicijske modifikacije (variantnost izpeljave oz. ubeseditve propozicije), nato si bomo ogledali primer nikalnega členka, ki je sredstvo stavčnega zanikanja (ni sredstvo propozicijske modifikacije), nato bomo navedli primer modalnega člneka, ki preko vstopanja v odnos s predikatom, opravlja vlogo sredstva slabitve gotovostne naklon-skosti (površinska modifikacija), na koncu pa se bomo ustavili še pri poudarjelnem modifikatorju (vstopa v razmerje s tistim členom, pred katerim ali za katerim stoji, in tako opravlja vlogo sredstva površinske modifikacije) in besedilnem povezovalcu, ki ne sodi v skupino členkov modifikatorjev.12 Primeri:
8.	Borut: Jaz moram iti. Imam trening. (Vstane, Vera ga gleda.) Vera, greš z mano? Vera: Ja (Jovanovic 1981: 155.)
Če bi pritrdilni členek ja odstranili, bi porušili smiselni most (besedilni tok), ki predstavlja temeljno vez zgradbe besedila. Členek ja, ki je kazalec propozicijske modifikacije (ja = g^rem s tabo), tako opravlja vlogo anaforičnega sredstva, ki poleg svoje osnovne vloge (prenašanje predmetne vsebine) dodaja predmetni vsebini tudi trdilno vrednost.
9.	Med vsemi zgodovinskimi voditelji vstaje na Livadi, ki so jih po njenem razpletu razselili po mnogih zaporih tedanje velike države, da bi stvar čim prej utonila v pozabo, da ne bi bila nikomur nikoli več za zgled in da bi za njo zabrisali vsako sled, med temi slavnimi osamljenci je gotovo užival največji ugled. Njegovih sledi ni bilo mogoče zabrisati, široka repatica epskih dejanj se je vlekla za njim, kamor koli je že šel (Jančar 1998: 6).
Če bi v navedenem primeru odstranili členka zanikanja,13 ki sta sredstvi površinske modifikacije (členka n^e sta dela zgradbe povedi in tako vnašalca nikalne vrednosti), bi povsem porušili zgradbo besedila, saj bi prekinili smiselno povezanost. Koherenca bi bila povsem izbrisana.
12	V skupino členkov modifikatorjev ne sodijo navezovalni členki oz. besedilni povezovalci (besedilna povezovalna sredstva). Njihova osnovna vloga je izražanje semantično-logičnih odnosov med deli besedila, kar pomeni, da ne vstopajo v pomenska razmerja s stavčnimi členi oz. s posameznimi deli povedi in tako niso nosilci modifikacijske vrednosti oz. moči.
13	Med vsemi zgodovinskimi voditelji vstaje na Livadi, ki so jih po njenem razpletu razselili po mnogih zaporih tedanje velike države, da bi stvar čim prej utonila v pozabo, da bi bila komu kdaj še za zgled in da bi z njo zabrisali vsako sled; med temi slavnimi osamljenci je gotovo užival največji ugled. Njegove sledi j^ bilo mogoče zabrisati, široka repatica epskih dejanj se je vlekla za njim, kamor koli je že šel.
148_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
10. Podobnik se je za tožbo odločil, ker je zaradi Mladininega pisanja menda utrpel tako strahovite duševne bolečine, da bi jih odpravila le odškodnina, težka 25 milijonov SIT, in objava preklica (Mladina 35/1999: 17.)
Členek menda je preko vstopanja v razmerje s predikatom14 sredstvo slabitve goto-vostne naklonskosti in vnašalec piščevega odnosa do vsebine/predmetnosti povedi (menda bi lahko interpretirali kot: to, daje Podobnik utrpel strahovite duševne bolečine itd., se mi z^di nesmiselno in smešno). Če bi ga odstranili iz povedi, bi povzročili vnos delne onesmislitve dela besedila,15 ki je pred delom, v katerem se nahaja členek menda (besedilni smiselni most bi bil delno prekinjen).
Pred navedbo naslednjega primera se je potrebno ustaviti še pri vprašanju, zakaj povzroča vnos besedilne onesmislitve (porušenje smiselnega mostu med deli besedila) le odvzem modalnih členkov z vlogo slabitve gotovostne naklonskosti in ne tudi odvzem modalnih členkov z vlogo krepitve gotovostne naklonskosti (kadar ne predstavljajo odgovora na polno vprašanje).
Če vzamemo za izhodišče poved »Delovna disciplina je koristna za prevajalca.«, lahko trdimo, da ima navedena poved že sama po sebi trdilno vrednost16 (gotovostna naklonskost je neoslabljena), kar pomeni, da bi jo (oz. njeno gotovostnonaklonsko vrednost) na nek način lahko ponazorili z matematičnim znakom plus (+). Če bi povedi dodali še modalni členek brez d^oma, ki je nosilec krepitve gotovostne naklonskosti, bi se trdilna vrednost (pozitivna vrednost) podvojila Če pa bi povedi dodali modalni členek mogoče, ki je nosilec slabitve gotovostne naklonskosti in potemtakem T	tudi vnašalec »negativne vrednosti« (ponazorimo jo lahko z znakom -), se bi trdilna
(pozitivna) vrednost povedi porušila (gotovostna naklonskost bi bila oslabljena) in pretvorila v negativno (+ ^ -).
Pri odstranitvi modalnega členka brez d^oma iz povedi bi bila torej trdilna/pozitiv-na vrednost kljub temu ohranjena ^ +), kar bi omogočalo tudi ohranitev besedilnega toka oz. besedilnega smiselnega mostu. Pri odstranitvi modalnega členka mogoče pa bi se negativna vrednost pretvorila v pozitivno (--> +), kar pa bi povzročilo
vnos (delne) besedilne onesmislitve.17
14	Potrebno je omeniti, da modalni členki (npr. mogoče, morda, verjetno) ne vstopajo vedno (le) v razmerje s predikatom, pač pa tudi z drugimi deli povedi oz. stavka, katere/katerega del so.
Primer
1.	Matjaž je šel mogoče v kino. (Kam je šel Matjaž? Mogoče v kino.)
2.	V kino je šel mogoče Matjaž. (Kdo je šel v kino? Mogoče Matjaž.)
15	Zaradi preobsežnosti je predhodni del besedila izpuščen.
16	Tudi pri stavčnem zanikanju bi imela poved še vedno trdilno vrednost (gotovostna naklonskost bi bila neoslabljena).
17	Shemo prekinitve in ohranitve besedilnega toka oz. smiselnega besedilnega mostu bi lahko ponazorili tudi kot:
VBT1 ^ a = (x + y) • V(x + y) = 1 • 0,5 (x + y) = 1 • 0,5 = 0,5
VBT2 ^ a = (x + y) • v(x + y) = 1 • 1(1) = 1^1 = 12 = 1
VBT1 = vrednost besedilnega toka pri odvzemu modalnega členka mogoče
VBT2 = vrednost besedilnega toka pri odvzemu modalnega členka brez dvoma
BT ^ 0 < V < 1
VBT = 0 = popolno porušenje besedilnega toka

Mojca Smolej, Obvezni in neobvezni členki_149
V skupino enostopenjsko obveznih členkov sodijo tudi poudarjalni členki, ki opravljajo poleg modifikacijske vloge tudi besedilotvorno vlogo. Ti so: cel^o, edino, izključno, le, prav, predvsem (pa), samo, šele, t^udi, vsaj, zgolj, zlasti, posebno, ravno, kar Primera:
11./^/	Pa bi bilo dobro, ko bi takrat tolsti zganil svojo rit in malemu rekel, naj neha izzivati s svojim poguncevanjem in stegovanjem vratu in nervoznim drkanjem tiste palice Tudi Albert je moral vedeti, kar sem vedel jaz, da ni dobro. Lisasta lica mu je vleklo skupaj, od nervoze je sesal zrak skozi vse luknje v telesu (Jančar 1998: 22.)
Členek t^udi opravlja v navedenem primeru vlogo besedilnega navezovalca, ki je prenašalec vsebine in na nek način vnašalec smisla navedbe povedi, v kateri se nahaja. Če bi ga odstranili iz povedi, bi povzročili delno prekinitev besedilnega toka oz. bi delno porušili besedilni smiselni most.
12.	/S/mo bili mladi in nam ni bilo težko, ker sva se imela zares rada, čeprav ni bilo za misliti, da bi ^ še v sanjah ne, da bi on mene kaj _ - Ali pa kaj takega, ne, ker je šele po treh mesecih prvič takole dal malo roko čez moj - pas, ne kaj drugega, in še zardeval in kašljal zraven, ubogi revež, sem si mislila, da s tem pa ne bo čisto nič /^/ (Jovanovic 1981: 148.)
Če bi členek šele odstranili iz povedi, bi porušili besedilni tok oz. bi zmanjšali smisel navedbe povedi, v kateri je. Členek šele (pri tem mu pomaga tudi prislov prvič) je sredstvo prenosa (most) oz. povezave predhodnega dela besedila z delom, v katerem ^	se nahaja obravnavani členek.
Za vzpostavitev in ohranitev smiselne besedilne povezave pa skrbijo tudi členki, besedilni povezovalci (ne sodijo v skupino členkov modifikatorjev). Primera:
13.	Če na primer eden od staršev trdi, da drugi partner pred otrokom pije, se drogira, se ljubi z ljubimcem ali otroka kakor koli drugače zanemarja in zlorablja, povrhu pa otroku tudi ne dopušča stikov, mora socialna služba takšne navedbe preveriti na terenu. Zakaj bi sicer imeli center za socialno delo? (Mladina 3/1999: 27.)
Če bi členek sicer, ki je sredstvo vzpostavitve pomenskosmiselnega mostu med povedjo, v kateri je, in predhodnimi povedmi (sekundarni nosilec vsebine), odstranili iz povedi, bi prekinili smisel povedi, v kateri je.
14.	Iz službe odpuščeni, na cesto vrženi, socialno ogroženi in tako naprej, skratka: igralci (Jovanovic 1981: 172-173.)
Členek s^atka izraža besedilnoskladenjsko razmerje (sklepalno povzemalno razmerje) med leksikalnimi enotami. Brez obravnavanega členka bi bilo to razmerje delno porušeno.
VBT = 0,5 = delno porušenje besedilnega toka oz. smiselnega mostu VBT = 1 = ohranitev besedilnega toka oz. smiselnega mostu a = poved »Delovna disciplina je koristna za prevajalca.« ^ a = (x + y) Va = V(x + y) = 1
VMČ = vrednost modalnega členka; VMČ ^ 0 < V < 1 mogoče ^ V = 0,5 brez dvoma ^ V = 1
150_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
2 Neobvezni členki
Odstranitev neobveznih členkov ne povzroča porušenja sporočanjske oblike povedi ali dalje besedilnega smiselnega toka. Odvzeta je (le) pomenska dopolnitev vsebine/referenčnega pomena povedi, v kateri je (bil) členek, kar pa, kot je bilo že omenjeno, ne vpliva na prekinitev besedilnega smiselnega toka.
V	skupini neobveznih členkov so: poudarjalni nikalni členki, nekateri tvorci stalnih sporočanjskih oblik povedi, modalni členki z vlogo krepitve gotovostne naklon-skosti (kadar niso odgovor na polno vprašanje), modalni členki z vlogo vnosa SSG/P, členki čustvovanja in poudarjalni členki (kadar ne opravljajo besedilotvorne vloge).
Primeri:
15.	To ne bo držalo, ker sem z mladimi začel, ko POP TV sploh še ni bilo (Mladina 02/1999: 20.)
Členek sp^oh je sredstvo krepitve nikalne vrednosti. Če bi ga odstranili, bi bila odvzeta le dodatna pomenska vrednost, ki jo vnaša členek sp^oh (modifikacija). Kljub omenjenemu odvzemu, bi bil besedilni smiselni most še vedno vzpostavljen.
16.	Izida iz Kijeva in Leverkusna sta odjeknila kot veliki senzaciji, toda po drugi strani vsebina igre vijoličastih nogometne Evrope vsekakor ni mogla posebej prevzeti (Delo, Izziv, 3. 1. 2000: 30).
Tudi tu odvzem modalnega členka vsekakor, ki krepi gotovostno naklonskost, ne bi porušil besedilnega toka.
17.	Franceschina (na robu zloma): Kaj potem, če sem nezakonska mati?! Od nečesa pač moraš živeti. Jaz nisem nič kriva! (Jovanovic 1981: 19).
Členek pač, ki izpostavlja in poudarja govorčevo subjektivno stališče/odnos do lastnega mnenja (odobravanje), ne predstavlja pogoja za ohranitev besedila kot smiselne celote.
18.	A: Očka je padel po stopnicah, ko je nesel rum. B: Pa ga je razlil?
A: Ne, na srečo je imel usta zaprta! (Šale o Dolenjcih: 31.)
19.	- Ste kdaj tudi Maši pletli kitke?
- Kako mi je bilo to všeč! Na žalost so že daleč časi, ko se mi je še pustila česati (Vik^endMagazin: 20.)
Iz predhodnih dveh primerov je razvidno, da so tudi členki čustvovanja delna bese-dilnopovezovalna sredstva, saj na nek način vzpostavljajo (v zadnjem primeru je to še posebno razvidno) smiselni most med deli besedila, med katerimi stojijo. Ker pa kljub odstranitvi členkov čustvovanja besedilo ohrani zadostno smiselno povezavo (odvzeto je predvsem govorčevo/piščevo subjektivno stališče/odnos do vsebine povedi ali do so-govorca/prejemnika), uvrščamo obravnavane členke v skupino neobveznih členkov.
V	skupino neobveznih členkov sodijo tudi poudarjalni členki, ki ne opravljajo vloge besedilnopovezovalnih sredstev. Ti so: o^og, o^oglo, okoli, približno, blizu, manj kot, več kot, natanko, skoraj, kvečjemu (= največ), malone, malodane, domala, ravno (==prav) in tako rekoč.^18
18 Potrebno je poudariti, da so navedeni členki neobvezni le s stališča tvorjenja sporočanjske oblike povedi in besedilotvornosti. S stališča referencialnosti ostajajo v povedi obvezni.

Mojca Smolej, Obvezni in neobvezni ~lenki_151
Primera:
20.	V Sloveniji bomo imeli v tem šolskem letu blizu 190.000 osnovnošolcev (Delo, 1. 9. 1999: 1.)
21.	Mladina je zapisala, da je do dogovora o nezakonitem finančnem aranžmaju prišlo na sestanku ki se je zgodil v Lekovi poslovni stavbi, trajal pa je okrog 20 minut (Mladina 35/1999: 17.)
Oba členka (blizu, okrog) se funkcijsko udejanjata (le) na pomenskomodifikacijski ravni (oba izražata močno približevanje vrednosti/meri, ki jo sporoča števniško določilo) in zato njuna odstranitev iz povedi ne bi povzročila porušenja besedilne zgradbe oz. besedilnega smiselnega toka.
Med neobveznimi členki so tudi nekateri tvorci stalnih sporočanjskih oblik povedi. Ti so: ali/a (kadar s povedno glagolsko obliko sedanjika ne tvori ekvivalenta velel-nega glagolskega naklona), mar, saj in kaj (kadar skupaj z drugimi leksikalnimi in slovničnimi sredstvi izraža ilokucijsko vrednost vprašanja). Primeri:
22.	Pogosto govoriš o vzporednih vesoljih. Mar ni s tem problem smrti rešen? (Ona, 18. 1. 2000: 14.)
Členek mar skupaj s povednim glagolskim naklonom sedanjika tvori sporočanjsko obliko povedi z ilokucijsko vrednostjo poizvedovalnega vprašanja. Omenjena iloku-cijska vrednost pa bi bila vzpostavljena, tudi če členek mar ne bi bil del oblike povedi.
23.	Pandolfo: Fant, pelji voziček v hišo! Zato, ker tisti ni moj!
'	Lucinda (na jok ji gre): Saj ta tudi ni tvoj! (Jovanovic 1981: 45.)
Kljub odstranitvi členka saj bi bila lahko ilokucijska vrednost sporočanja nesmiselnosti sogovorčeve izjave ohranjena.
24.	Anastazija: /_/ Potem pa se je od nekod privlekla najprej ta nesrečna Jula, potem si pripeljal to mlado žensko, Nelo, Neli srce, saj si jo ti pripeljal, ne? (Jančar 1996: 27.)
Ilokucijska vrednost potrditvenega vprašanja bi lahko izrazili tudi brez členka saj19 (Ti si jo pripeljal, ne?).
3 Sklep
Na koncu delitve členkov na temelju njihove obveznosti v povedi in dalje v besedilu je potrebno še enkrat poudariti, da sta za popolno in natančno preučitev in razumevanje predlagane delitve nujno potrebna predhodna analiza in preučitev obravnavanih besed in besednih zvez tudi na skladenjskopomenski ravni, na ravni besedilo-tvornofunkcijskega delovanja in nenazadnje tudi na ravni pragmatskosporočilne vrednosti, ki jo členki vzpostavljajo v povedi oz. besedilu.
19 Potrebno je dodati, da je v nekaterih (redkih) primerih členek saj v povedi obvezen. Primer:
- »Škoda je samo, ker ne vemo rezultata.«
»Saj je kje kak radio. Bo zanimivo slišati,« je rekel, »kaj poročajo o Livadi.« (Jančar 1998: 35.) Odvzem členka saj bi povzročil spremembo sporočanjske vrednosti povedi. S tem bi bil porušen besedilni smiselni most (besedilna zgradba).

152
Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
4 Shema obveznih in neobveznih členkov
1 1.1
2 1.1 1.2 1.1.1 1.1.2
1.2.1 1.2.2 1.2.2.1 1.2.2.2
1.2.3
1.2.4
1.2.4.1
1.2.4.2
1.2.5 2.1 2.2
2.3
2.3.1
2.3.2
2.4
2.5
členki
obvezni členki neobvezni členki dvostopenjsko obvezni členki enostopenjsko obvezni členki členek nič
tvorci stalnih sporočanjskih oblik povedi: če, da, kaj (%), ko, ali/a (%)
členki pritrdilnosti členki zanikanja
členki zanikanja v vlogi odgovora na polno vprašanje
členki zanikanja z vlogo stavčnega zanikanja
poudarjalni členki (kadar opravljajo besedilnopovezovalno vlogo)
modalni členki
modalni členki z vlogo slabitve gotovostne naklonskosti
modalni členki v vlogi odgovora na polno vprašanje besedilni povezovalci poudarjalni členki zanikanja
tvorci stalnih sporočanjskih oblik povedi: ali/a (^), mar, saj, kaj (^) modalni členki
modalni členki z vlogo krepitve gotovostne naklonskosti (kadar niso odgovor na polno vprašanje) modalni členki z vlogo vnosa SSG/P členki čustvovanja
poudarjalni členki (kadar ne opravljajo besedilnopovezovalne vloge)


1.1:1.1
1.1.2
1.2.5
1.2.3
1.1.2.2.2
1.1.2.4.2
1.2.3.1
1.1.2.4.1
1.2.3.2
j c p S
mol e
o-
ve
e
o o-ve
l
e
154_Slavistična revija, letnik 52/2004, št. 2, april-junij
Viri
Drago Jančar, 1996: Halštat. Ljubljana: Nova revija (Samorog).
— 1998: Zvenenje v glavi. Ljubljana: Mladinska knjiga (Nova slovenska knjiga).
Dušan JOVANOVIČ, 1981: Osvoboditev Skopja in druge gledališke igre. Ljubljana: Mladinska
knjiga (Nova slovenska knjiga). Jean Frbežar, Janez Zalik, ur., 1998: Najboljše šale o Dolenjcih. Grosuplje: Mondena. Evgen JURIČ, ur., 1995: Šalom za šalo. Ljubljana: Svet knjige. Delo 41/1999, 42/2000. Delo: Priloga Izziv, 3. 1. 2000. Mladiaa 1999, 2000. Ona 2/2000. Vikend magazin št. 372.
Literatura
Christiane Beerbom, 1992: Modalpartikeln als Übersetzungsproblem. Eine kontrastive Studie zum Sprachenpaar deutsch-spanisch. Frankfurt am Main: Peter Lang.
Anton Bajec, Rudolf Kolarič, Mirko Rupel, 1956: Slovenska slovnica. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Anton Breznik, 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Četrta, pomnožena izdaja. Celje: Družba sv. Mohorja.
Ivanka Černelič, 1991: Členek kot besedna vrsta v slovenskem knjižnem jeziku. Jezikovni zapiski. 73-85.
Ivanka Černelič - Kozlevčar, 1992: O delitvi členkov. Vprašanja slovarja in zdomske književnosti: Zborovanje slavistov v Murski Soboti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 213-227.
Vojko Gorjanc, 1998: Konektorji v slovničnem opisu znanstvenega besedila. Slavistična revija 46/4. 367-388.
Renata Grzegorczykowa, Roman Laskowski, Henryk Wrobel, ur., 1998: Gramatyka wspötczesnego j^zyka polskiego. Morfologia Warszawa: Wydawnictwo naukowe.
Maciej Grochowski, 1986: Polskie partykuly. Skiadnia, semantyka, leksykografia. Wroclaw, Warszawa, Krakow, Gdansk, Lodz: Zaklad Narodowy imienia Ossolinskich, Wydaw-nictwo Polskiej akademii nauk.
M. A. K. Halliday, 1994: An Introduction to Functional Grammar. London, New York, Sydney, Auckland: Edward Arnold.
Pierre Le Goffic, 1993: Grammaire de la Phrase Frangaise. Paris: Hachette.
Miroslav Komrrek idr., ur., 1986: Mluvnice češtiny 2: Tvaroslovi. Praha: Academia.
Rene Metrich, Eugene Faucher, Gilbert Courdier, 1993: Les Invariables Difficiles. Dictionna-ire allemand-frangais desparticules, connecteurs, interjections et autres »mots de la communications. Nancy: Universite de Nancy.
Elisabeth Rudolph, 1991: Relationships between particle occurrence and text type. Multilingua 10. 203-223.
Mojca Schlamberger Brezar, 2000a: Skladenjski in pragmatični vidiki povezovalcev v francoskih utemeljevalnih besedilih: Doktorska disertacija. Ljubljana.
— 2000b: Les connecteurs en combinaison avec les marqueurs modaux: l'exemple du fran9ais et slovene. Linguistica 40/2. 273-282.

Mojca Smolej, Obvezni in neobvezni ~lenki_155
Andrej Skubic, 1999: Ogled kohezijske vloge slovenskega členka. Slavistična revija 47/2. 210-238.
Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, 1970-1991. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Jože Toporišič, 1974: Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 29-50. — 1991, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.
Ada Vidovič Muha, 2000: Slovensko leksikalnopomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Harald Weydt, ur., 1983: Partikeln und Interaktion. Tübingen: Max Niemeyer Verlag.
Summary
In addition to syntactic semantic, text-formational, and pragmatic communicative classification, particles can be classified with respect to their obligatoriness vs. non-obligatoriness in a clause/sentence and the text.
The obligatoriness of the particle can be single-level (lower-level obligatoriness) or two-level (higher-level obligatoriness). When it is two-level, it means that the removal of the particle from the sentence impairs the communicative form of the sentence, which becomes incapable to take part functionally in building the illocutionary value that the sentence had before the removal of the particle. The impairment of the communicative form of the sentence always results in the impairment and disruption of the communicative logical bridge/flow (coherence).
When the particle has single-level obligatoriness, its removal only disturbs or impairs the T	textual flow or textual logic. The communicative form of the sentence remains capable of
transmitting the illocutionary values like it had before of the removal of the particle.
If the particle is optional, it means that it can be removed from the sentence, without impairing the communicative form of the sentence or the structure of the text (or the textual logical flow).