IZ PLANINSKE ZALOZBE - AKCIJA KOLEDAR PZS 2019 Dvanajst čudovitih barvnih fotografij s predlogi za izlet, turo ali turni smuk je tiskanih na kakovostnem papirju formata 33 x 48 cm in vezanem z belo spiralo. Koledarski del poleg tekočega meseca z luninimi menami prikazuje tudi preteklega in prihodnjega, na notranjo zadnjo platnico dodajamo še zemljevid z opisom Slovenske planinske poti, najstarejše planinske obhodnice na svetu, ki se vije od Maribora do Debelega rtiča. Del sredstev od prodanih koledarjev namenjamo izvajanju različnih dejavnosti Planinske zveze Slovenije. Res lepe avtorske fotografije, izbrane na razpisu PZS, vas bodo popeljale po slovenskem gorskem svetu v različnih letnih časih in delih dneva, tako da bo pristen okus V zasnežene gore, izbirni vodnik, Gorazd Gorišek Kmalu bo naše police obogatil nov vodnik po zasneženih slovenskih gorah. Predstavljenih bo 55 tur in bo namenjen širšemu krogu uporabnikov, zato so v večini predstavljeni lažji sredogorski vrhovi, za gorniške sladokusce pa je opisnih tudi nekaj zahtevnejših visokogorskih tur. Namenjen bo predvsem samostojnim planincem, ki bi radi vrhove, ki so jih dosegli v kopnih razmerah, obiskali tudi v snegu. Avtor, Gorazd Gorišek, vsem uporabnikom knjige polaga na srce, da so zimske gore, čeravno lepe in mogočne, tudi nevarne. Gorniški vodnik predvsem vabi in manj opozarja. Temu je namenjena strokovna literatura, še bolj pa priporoča tečaj varnega gibanja v zimskih razmerah in varstva pred snežnimi plazovi. Srečno na zasneženih vrhovih! Format: 130 x 210 mm, 200 stani, integralna šivana vezava INFORMACIJE-NAKUP •NAROČILA PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, PLANINSKA TRGOVINA PZS NA SEDEŽU Ob železnici 30a, Ljubljana, v času uradnih ur (v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure; odmor za malico 10.30-11.00). PO POŠTI p. p. 214, SI-1001 Ljubljana PO TELEFONU 01 43 45 684 v času uradnih ur brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) PO FAKSU 01 43 45 691 E-NAROČILA trgovina@pzs.si ali spletna trgovina PZS: http://trgovina.pzs.si. SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana • telefon: 08 380 67 30 • faks: 04 589 10 35 • e-naročila: info@planinskimuzej.si PinninsKi U E S T n I K Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 119. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Ob železnici 30a, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com www.pvkazalo.si www.facebook.com/planinskivestnik ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), Marta Krejan Čokl, Zdenka Mihelič, Irena Mušič Habjan, Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch ZUNANJA SODELAVCA: Andrej Mašera, Peter Šilak LEKTORIRANJE: Marta Krejan Čokl, Mira Hladnik, Vera Šeško, Sonja Čokl, Darja Horvatič (korektorica) OBLIKOVANJE: Mojca Dariš GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. Tiskano na NEO MATT papirju, Triglav papir NAKLADA: 4400 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva in PZS. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Ob železnici 30a, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si|ali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan) in na naslovu: https://clanarina.pzs.si/vestnik.php. > MODRA ŠTEVILKA CCOlglEE»; Transakcijski račun PZS: IBAN: SI56 6100 0001 6522 551 SWIFT: HDELSI22 DELAVSKA HRANILNICA D.D. LJUBLJANA Naročnina 39 EUR, 63 EUR za tujino, posamezna številka 3,90 EUR. Člani PZS so upravičeni do 25 % popusta na letno naročnino Planinskega vestnika. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Izdajanje revije sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), št. pog. 630-183/2017-1. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirata Ministrstvo za šolstvo in šport RS in Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS. ^ST Fundacija za šport U FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: V Triglavskempogorju Foto: Klemen Stular Ante Mahkota Foto: Joco Žnidaršič Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje in plezanja po gorah po navodilih iz te revije. Rue, triumphator! "Kdo hodi zjutraj po štirih, opoldne po dveh, zvečer po treh in več nog ima, počasneje se premika?" To je uganka, ki jo je mitološka Sfinga zastavljala judem, ki so želeli vstopiti v mesto Tebe. Kdor ni znal odgovoriti, je bil pogub jen. Kralj Ojdip je razvozlal uganko, Sfinga pa se je od sramote vrgla v prepad.' S tem je bila pot v mesto s sedmimi vrati prosta. Ta Sfinga izhaja iz antične Grčije in je bila pošast, bitje z žensko glavo in zgornjim delom telesa, ki je prehajalo v levji trup z levjimi šapami, na hrbtu pa je imela peruti. In tako kot je grška Sfinga zastavila skoraj nerešljivo uganko popotnikom, ki so prišli pred tebansko obzidje, je naša Sfinga v severni steni Triglava zastavila skrivnostno in na videz nerešjivo uganko alpinistom, ki so želeli preplezati njen obraz. Ime je dobila zaradi podobnosti s Sfingo v Gizi, apnenčastim kipom, ki z božanskim pogledom zre v dajavo. Tristometrski gladek steber, dvignjen visoko nad dolino, je iz Amfiteatra, prodnate krnice sredi Stene, namreč videti kot veličastni Sfingin obraz. Sfinga v severni steni Triglava je na odgovor čakala dolga tisočletja. Če preštejemo samo leta našega štetja, jih je moralo miniti '966, da se je našel prvi, ki mu je uspelo splezati čez njen obraz. Zmagovalec verjetno enega izmed največjih podvigov v naših gorah je moral biti zares izjemen, da mu je v navezi s še enim vrhunskim plezalcem, Petrom Ščetininom, uspelo opraviti vzpon, ki bo za zmeraj ostal zapisan v zgodovino s črkami, ki kljubujejo času. Ante Mahkota, naš Ojdip, je naredil še korak več. Sfingino zgodbo je zapustil mlajšim rodovom v obliki, kakršne pri nas lahko preštejemo na prste ene roke. Če sploh. Smer je pravzaprav pomenila odprta vrata naprej, v Tebe, če hočete, v težavnostne stopnje, o kakršnih so do takrat plezalci le sanjali. S tem vzponom so se vrata odprla in mladi rod je dobil potrditev, da je mogoče prav vse. Nato je zgodbo o Sfingi napisal tako, da je zapustil mlademu rodu alpinistov čisto pravi učbenik pisanja o alpinizmu. Njegova Sfinga veja za sam vrh. V veliko pomenih. Ante Mahkota pa se ni ustavil. Ko je zakjučil alpinistično pot, je nadajeval v svojem velikem in brezkompromisnem slogu. Kot izvrsten fotograf, novinar, urednik, fotoreporter in organizator. Čisto v vsem je bil uspešen, kot bi s Sfingo dejansko rešil uganko sedmih vrat, ki so se mu odprla na stežaj in ga spustila naprej, točno tja, kamor si je najbo j želel. Vendar verjamem, da je v duši zmeraj, tudi potem, ko ni več plezal, ostal alpinist. Raziskovalec, mislec in človek, ki ga ni strah sprejetih odločitev. V zadnjem delu Sfingine uganke, ko naj bi bil najšibkejši, je bil Ante najmočnejši. Dostojanstven do samega konca, pokončen in ponosen na pot, ki jo je prehodil. Njegov duh je do konca kjuboval tudi času. Ante Mahkota je bil in ostaja zmagovalec za zmeraj. Zmagovalec pa si zasluži spoštovanje in čast. Zdaj Sfinga zre tudi proti njemu, ki je postal del tistega, kar je v vseh nas. Ponosa, da smo del naroda, ki je rodil zmagovalce, kakršen je bil Ante Mahkota. Zato naj bo zadnje slovo pozdrav ponosa. Pozdrav zmage in pozdrav njemu, ki ostaja med nami kot nekaj najbojšega, kar narod lahko ima. Ave, triumphator! Pozdravjen, zmagovalec! Marta Krejan Čokl ' Seveda odgovor poznate ... Človek, ko se rodi, se plazi po štirih, potem hodi po dveh, ko ostari, si pomaga s palico, torej hodi po treh. UUODniK five, triumphator! Marta Krejan Čokl nnTE mnHKOTn 1936-2018 4 Alpinist, novinar, svetovljan in vzornik Franci Ekar nnTE mnHKOTn 1936-2018 9 Skupaj čez Sfingo /t 11 "najbolj bi me prizadelo brezdelje." Peter Ščetinin nnTE mnHKOTn 1936-2018 Anja Intihar nnTE mnHKOTn 1936-2018 14 Dvojna Sfingina uganka Gregor Kresal inTERUJU 16 Jože Rovan_ Vladimir Habjan ORiSi 20 Košarica_ Rafael Terpin REFLEKSIJE 24 Plezanje za dušo Miha Lampreht uzgoja 28 Piti bi moral_ Miro Štebe TURIH SmUK 31 Ko se ti urajma Peter Pehani z nnmi nn pot 35 malo obiskano turnosmučarsko območje Tomaž Hrovat ALPiniZEm 43 Obuditev naveze Jeglič-Karo Marija Jeglič UZGOJA 46 U zasnežene gore z otroki Matjaž Jeran GORE in OTROCI 50 Dolga pot do tatija_ Mateja Komac TREKinG 54 nepalci - zanimivi ljudje Miro Masnoglav jubilej 58 85-letnica Stanka Klinarja Dušan Škodič UODniŠKA DEJAUnOST 62 Pridobitno vodenje v slovenskih gorah_ Tadej Debevec 67 GORE in UñRnüST nevarnosti ni več, so le drugačne 69 Irena Mušič Habjan prva pomoč Trikotna ruta 70 Damjan Slabe PLnninsKA ORGnnizncijn Poklon prizadevnim prostovoljcem Zdenka Mihelič 72 nOUiCE iZ UERTIKñLE 74 ŠPORTnOPLEZALnE NOUICE 74 LITERATURA 78 PLñninSKñ ORGñniZñCIJñ USEBinE VSEH PLñninSKiH UESTniKOU OD LETñ 1895 DñLJE nñ WWW.PUKñZñLO.Si. Franci Ekar1 Pionir modernega slouenskega alpinizma lilpred^remileti je praznoval Osemdeseti rojstn petdesetega. Antc^ KMlHlotalAnte-, j alpjnist,".novinari'gospodarstvenik:,"se .je;'fi.iavgUstai96?tnam.reč rodil še enkrat. ¿.. Na višini sedem tisoč metrov je padel v ledeniško razpoko, in to več kot petnajst metrov >_ globoko. Kot je pozneje zapisal, je bil "po^čudežU. in planinskem. tovarištvu . f£|efl£j Pogled na Sfingo iz zraka Foto: Miha Pavšek 1 Franci Ekar, nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije, alpinist in gospodarstvenik, Antejev prijatelj in soplezalec. Ante Mahkota se je rodil leta 1936 na Dolu pri Hrastniku. S svojo gorniško dejavnostjo se je trajno zapisal v anale slovenskega alpinizma. Več kot trideset let je skrbel za popularizacijo alpinizma in plezalstva; kot novinar in urednik je s pisanjem in objavljanjem zanimivih planinskih in alpinističnih reportaž učinkovito skrbel za promocijo teh dejavnosti in ljudsko navdušenje za približevanje gorskemu svetu. Postal je neposredni profesionalni medijski posredovalec in z odličnim znanjem tujih jezikov skrben informator o novostih in dogajanju v alpinizmu, in sicer z vseh gorskih predelov našega planeta. Strmo nauzgor S prvimi oprimki in vrvno tehniko se je kot dijak in nato študent strojništva srečal na obzidju šanc pri ljubljanskem gradu in z enako zagnanostjo plezal v znamenitem plezalnem vrtcu Turncu pod Šmarno goro oz. Grmado. V Turncu se je izkazalo, da je Ante izjemno nadarjen plezalec. Z Markom Dularjem je v letu 1955 preplezal severno steno znamenitega Dedca, goro nad "štadionom" na savinjski Korošici, in sicer prvo ponovitev Šarine poči (V+), in nato v istem letu poleg drugih plezalnih smeri še Rumeno zajedo zgornje šeste težavnostne stopnje v kamniškem Ko-glu. V zimi leta 1959 je Mahkota z Alešem Kunaver-jem v navezi opravil slavno in zahtevno alpinistično dejanje, zimsko prečenje Kamniško-Savinjskih Alp z dvema bivakoma od severozahodnega grebena Kočne nad Povšnarjevo Kočno v Kokri in nato po grebenih čez Jezersko in Kokrsko Kočno ter Grinto-vec do Ojstrice. To je bil alpinistični maksimum tega leta. Konec petdesetih let je Ante postajal vse bolj vrhunski alpinist. Preplezal je Zajedo v Šitah (1956 z kot člana prve jugoslovanske himalajske odprave na Trisul prišla najviše na goro, in sicer na grebenski vrh Trisul II z višino 6690 metrov. Čez tri leta se je Ante udeležil alpinistične odprave v osrednji Kavkaz. Čeprav so bili vsi člani odlični alpinisti, so bile njegove alpinistične "reference in renome-ji" nad vsemi. Ko smo se na morali za aklimatizacijski vzpon povzpeti na vrh Elbrusa, je Ante na vrhu predlagal, da se spustimo do podnožja drugega vrha in se povzpnemo še nanj. Sprva Rusi niso hoteli dati dovoljenja za to, vendar je bilo za razmišljanje in administracijo že prepozno, kajti četverica slovenskih alpinistov se je že spuščala po pobočju glavnega vrha Elbrusa proti drugemu vrhu. Čeprav Rusi Slovencem niso dovolili vzpona na Užbo, kar je bil eden izmed glavnih ciljev odprave, je skupina dobila dovoljenje za plezanje v drugih zahtevnih smereh. Jugoslovanska alpinistična odprava je z osvojenimi smermi v vsej popolnosti prepričala rusko alpinistično zvezo, da ima Slovenija odlično usposobljene alpiniste. Odprla so se jim vrata do najzahtevnejših plezalnih vzponov Zoran Jerin, Ciril Debeljak - Cic, Stane Kersnik, Ante Mahkota, Marjan Keršič -Belač, dr. Andrej Robič in Aleš Kunaver Arhiv družine Mahkota £ H GO W > GO £ £ Nadjo Fajdiga), Rdečo zajedo v Rakovi špici, slovitega Aschenbrennerja v Travniku ... Do leta 1960 je Mahkota opravil več deset izstopajočih plezalnih vzponov v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah. Med njimi leta 1955 tudi prvo zimsko ponovitev Dolge Nemške smeri v Severni triglavski steni. Vseh pomembnih vzponov se mu je nabralo več kot sto petdeset. V petdesetih letih je Mahkota opravil tudi precej vzponov zgornje težavnostne stopnje v tujini: v severni steni Dachla v Gesause je opravil prvo slovensko ponovitev Zajede (VI-/A2); preplezal je Veliko zajedo (VI+/VI -) v Cima Su Alto v Dolomitih; v montblanški skupini zahodno steno Druja, Aiguille du Petit Dru, (VI, deset raztežajev A2); v francoski Dauphineji je s soplezalcem Wolfgangom Stefa-nom opravil prvenstveni vzpon v južni steni Grand Pic de la Meije. Leta 1960 sta z Alešem Kunaverjem Na poti do višinskega tabora julija 1967: Franci Ekar, Ante Mahkota in Barbka Ščetinin Arhiv Petra Ščetinina Skupinska slika v baznem taboru pod Pik Leninom; od leve stojijo: Sandi Blažina, Ante Mahkota, Barbka Ščetinin in vodja Miha Potočnik; čepijo: Pavle Dimitrov, Franci Ekar in Peter Ščetinin Arhiv Petra Ščetinina Pamir; na poti proti Pik Leninu Arhiv Petra Ščetinina v ruskih gorstvih. Na tej odpravi je bilo sklenjeno, da bodo v naslednjih letih potekale nekajletne alpinistične izmenjave med slovenskimi in ruskimi alpinisti. V letu 1964 je Mahkota uresničil svojo željo po veliki afriški pustolovščini: preplezati ledno smer na ledeniku Decken. To je bila prva ponovitev z dvema bivakoma na vrhove Kilimandžara. V tem letu je Planinska zveza Slovenije, Podkomisija za gorsko vodništvo, organizirala izpite za gorske vodnike in Ante Mahko-ta, tudi gorski reševalec, je postal eden od nosilcev te značke. Kako slabe stuari obrniti u svojo korist V sredini septembra leta 1964 sem ob vpoklicu na služenje vojaškega roka na železniški postaji v Sarajevu zagledal Anteja. Vprašujoče sva se gledala, saj je bilo sprva rečeno, da bo za alpiniste, planince in alpske smučarje vojaško služenje potekalo na območju Trente, Pokljuke ... Iz Sarajeva smo se odpeljali proti Na vrhu Elbrusa 10. 8.1963; tretji z leve Miha Potočnik nato Peter Ščetinin, sedi Ante Mahkota Arhiv Petra Ščetinina kraju Rudo v občini Foča, za nas na "konec sveta". Naprej so nas v zgodnjih urah s tovornjaki odpeljali v črnogorsko muslimansko mesto Plevlja. Kot nam je starešinstvo vojske povedalo, smo bili izbranci, ki imamo to čast, da smo prva generacija nabornikov, ki je vstopila v obnovljene avstro-ogrske vojašnice prvič po drugi svetovni vojni. Kaj kmalu pa nam je bilo jasno, da smo "posebna" skupina brez kakršnih koli privilegijev in političnih knjižic, namignili pa so nam tudi, da smo premalo družbeno zanesljivi in nevredni zaupanja. Take ocene, popotnice in karakteristike so nam verjetno pripisali slovenski mestno-vaški politični funkcionarji. Že prvi dan se nam j e vojaška komanda zamerila, saj so nas tako ostrigli, da se smo se potem skoraj pol meseca na novo spoznavali. O kakršni IS Barbka Ščetinin in Ante Mahkota na vrhu Grossglocknerja 18. 7 1967 Arhiv Petra Ščetinina o (N £ H GO W > Z Pogled proti severni steni štiritisočaka Nakra Tau v Kavkazu Arhiv Petra Ščetinina koli prepovedi uporabe prašila DDT1 ni bilo govora, naprašili so nas po vsem telesu. Ante je ugibal, ali to počnejo zaradi njih ali zaradi nas, kajti kamor smo prišli, smo bili soočeni z nečistočo, insekti, glodavci ... Ante je bil odličen koordinator in je slovenstvo v vojašnici dobro povezal. Tu se je zbrala zanimiva skupina Slovencev: alpinisti Janko Ažman iz Mojstrane, Anton Oman iz Martuljka, Tone Kejžar iz Kranja in gorski reševalec Jakob Uršič iz Tuhinja. V kazenskem bataljonu, kakor smo mu sami rekli, smo se znašli poleg alpinistov intelektualcev tudi smučarji: alpski smučar Andrej Soklič iz Tržiča, rokometaš in učitelj smučanja Dušan Pirc, smučar Janez Ankele iz Kranja, brat alpske smučarke Majde, orodni telovadec, reprezen-tant Tine Šrot iz Celja, učitelj smučanja iz Radovljice Anton Košir, Emil Zavadlav, oče vrhunske alpske smučarke Anje Zavadlav. Že čez dva meseca je An-teju, kot četnemu pisarju, uspelo posredovati komandantu pobudo, da bi bilo izjemno pomembno in tudi napredno, če bi se bataljon iz Plevlje udeležil republiškega alpskega smučarskega tekmovanja v Žabljaku na Durmitorju. Vse pobude so bile sprejete in potrjene. Kot izbrano smučarsko tekmovalno ekipo so nas s tovornjaki odpeljali na poznan turistični gorski cilj in nas za desetdnevne priprave namestili v sodoben hotel v Žabljaku. Tekmovanje v vseh disciplinah je za vojsko in za bataljon Plevlja odlično uspelo, saj smo osvojil šest prvih mest. Ko pa smo slovenski vojaki v Črni gori zašli v nekoliko "domača" stanja in navade, so nas hoteli kaplarji in podčastniki bataljona "prizemljiti" ter utišati. Ante je 1 DDT - 4,4,-diklorodifeniltriklorometan je aromatska klorova spojina, eden najbolj znanih sintetičnih pesticidov, ki ga je zaradi toksičnosti prepovedano uporabljati. na ožjem slovenskem "intervencijskem" posvetu vojakov predlagal, da se z mestnimi veljaki in s predsednikom skupščine mesta dogovorimo o izvedbi koncerta zabavne glasbe v Plevlji. Projekt je bil izdelan do podrobnosti, z atraktivno osrednjo točko, nastopom pevke Marjane Deržaj, Antejeve soproge. Učinek je bil odličen, obiskovalcev je bilo v presežkih, priznanja za odličnost organizacije in izvedbe za vojašnico, komando in vojake so množično deževala. Tudi Ante je napredoval, saj je med drugim prišel v stik z vodstvom z delavske univerze. Dogovorili smo se, da zanjo izvedemo nekaj predavanj, in sicer skoraj po celi Črni gori. Ante je bil med drugim zadolžen za pripravo gradiva za izvajanje obvezne planinske in plezalne tehnike za vojake bataljona. K izdelavi učbenika oz. praktikuma Uputa u vojnoplaninarstvo je aktivno pristopil, začel pisati besedila, risati planinsko opremo, vozle, načine plezanja itd., pri čemer smo mu seveda vsi pomagali. Na viharnem grebenu proti vrhu Pik Lenina Arhiv Petra Ščetinina V previsih severne stene zahodne Cine Arhiv Petra Ščetinina oo Črnogorsko vojaško služenje se je za Anteja končalo, ko je odšel na "zaključek" služenja v Slovenijo, v Julijske Alpe. Redno služenje vojaškega roka je sklenil leta 1965 s prvenstveno smerjo v severozahodni steni Male Tičarice z vodniki JLA. Smer je bila ocenjena tudi z -VI. Z Antejem smo se dogovarjali, da bi po vzorcu Dobrega vojaka Švejka Jaroslava Haška spisali slikovito čtivo o vojaških pripetljajih tistega časa, vendar zaradi takratnega političnega sistema in režima to ni bilo mogoče. Ponouno u gorah V letu 1967 sva se z Antejem spet znašla skupaj kot člana prve jugoslovanske odprave v Pamir s ciljem osvojiti prvi samostojni vrh sedemtisočaka Pik Lenina, 7132 m. Rusi so tokrat prvič odprli to mejno, skrbno varovano območje. Ante je že doma izdelal projekt oz. predlog o celotnem prečenju sedemtisočaka s skoraj 30-kilometrskim grebenom z osvojitvijo vrha, vendar je o tem molčal, saj je vedel, da ruske oblasti tega ne bi dovolile. Ko je prišel čas za naskok na vrh, sva se strinjala, da gore ne smeva podcenjevati, saj ima na vesti že preveč alpinistov. V viharnem vremenu sva vendarle prišla na vrh in Ante me je napodil do vršne piramide, češ, da potrebuje fotografijo. Tako je meni prepustil čast biti prvi Slovenec na tem vrhu. Polna moči in volje sva se začela spuščati proti sedlu Kirilenko. Po dobrih stotih metrih sva se odločila za topli napitek. Ante je bil vedno specialist za izbiro kakovostnega snega, ki je moral biti najčistejši in s tako strukturo, da je bil kar najhitreje stopljen. Odložil je nahrbtnik in se s posodo za sneg napotil proti lepemu snežnemu nanosu. Nenadoma je izginil. Z negotovimi koraki sem se plazil po njegovih sledeh in prišel do luknje, v kateri je bila popolna tišina. V globino sem spustil glas ... Ante se je hripavo odzval. Kaj zdaj? Nastopil je mučni trenutek groze, kajti padec v razpoko, kjer se zatakneš v sifonu, je lahko usoden. V notranjost ledeniške razpoke mi je uspelo spustiti vrv, na katero se je Ante nekako le navezal. Strah, da bi padel še globlje v notranjost ledenika, je bil odpravljen. "Nekako bo šlo, saj sem se že privezal in obrnil," je bil odgovor na vprašanje, kako je z morebitnimi poškodbami. Najtežje pa naju je še čakalo . Kako Anteja spraviti iz globine? Začel sem verjeti v čudeže, saj sem ravno takrat nad sabo zagledal ruske alpiniste, ki so se spuščali z vrha. Ante je bil rešen. Nekoliko je šepal, bil je vidno utrujen in prestrašen, vendar neomahljiv. Na sedlu sva z zadnjimi močmi postavila polovico šo-torčka, ki sva ga še imela, in bedela do jutra. Pod nama je bilo ledeno-snežno ostenje z ledenimi katedralami in seraki. Občutek za opasti in nevarnost sva izgubila. Po skoraj dva tisoč metrih spuščanja po vrvi sva se kot največja nebogljenca znašla na ledeniški moreni pri avstrijskem intervencijskem mini šotoru. Vzpon s prečenjem, osvojitvijo vrha in spustom je bil ocenjen kot najzahtevnejši in "naj" vzpon Alpiniade 1967. Vesela in srečna pa sva bila še zaradi nečesa drugega: Barbka Ščetinin Lipovšek je dosegla slovenski ženski višinski rekord in je bila prva ženska, ki je prečila vrh Pik Lenina. Svojevrstno slovo od visokogorja je Ante Mahkota doživel na zimskem prečenju Fudžisana (Fudžijame) pri -25 stopinjah Celzija in hitrosti vetra 125 km/h. Ta vzpon s prečenjem je opravil v rekordnem času, v enem dnevu. Njegov največji alpinistični dosežek pa je zanesljivo Sfingin obraz (VI, VI+ A2-A4), ki ga je preplezal s Petrom Ščetininom leta 1966. V enajstih urah sta preplezala smer, ki jo je Mahkota osvajal polnih deset let. Ante Mahkota je bil vedno vzor razsodnosti, saj je cilje dosegal le z varnim tveganjem. Znal pa je tudi v pravem trenutku sestopiti s plezalne poti, smeri, se odreči cilju. Za slovensko planinstvo je izjemnega pomena tudi Antejeva gorska literatura, množica objavljenih člankov in različne edicije, ki jih je ustvaril sam ali pa je bil soavtor: Noči in viharji, Na vrh sveta in Sfinga, ki je doživela štiri ponatise. Anteja, kot dušo športa in alpinista, najdemo tudi v funkciji predsednika Veslaške zveze Slovenije, in to v času, ko je bilo leta 1979 svetovno veslaško prvenstvo na Bledu. Zasluge za šport pa si je Mahkota zaslužil tudi kot ustanovitelj akcije Podarim-dobim, akcije za pridobivanje sredstev za napredek in razvoj slovenskega vrhunskega športa. To dohodkovno uspešno akcijo je Ante vodil deset let. Posebno vsakoletno planinsko dinamično gibalo, ki je nastalo na njegovo pobudo in neposrednim sodelovanjem, je tudi dogodek Sto žensk na Triglav, s ciljem na neposreden in varen način približati ženskam našega očaka. Ante, velik človek, izjemno nadarjen in karizmati-čen vrhunski alpinist, se je od nas za zmeraj poslovil 14. decembra 2018. O Ame mñHKOiñ 1936-2018 Skupaj čez Sfingo Peter Ščetinin1 Antejeue uresničene sanje Ko mi je hčerka Veronika prejšnji teden sporočila (sredi decembra 2018, op. ur.), da je umrl Ante Mahkota, je bila moja prva misel: "Odšel je alpinist povojne generacije, ki ji je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uspelo dvigniti slovenski alpinizem na evropsko in svetovno raven." Ante je bil zagotovo eden od vodilnih slovenskih alpinistov tistega časa. Ni pa bil samo vrhunski alpinist, ampak je znal svoje alpinistične podvige zelo uspešno predstaviti slovenskemu občinstvu tudi v časopisni in knjižni obliki. Z Antejem sva se prvič navezala na skupno vrv leta 1963 na slovenski (jugoslovanski) odpravi v Kavkaz. Poleg vzpona na najvišji vrh Kavkaza, na pettisočak Elbrus, ki smo ga dosegli vsi člani odprave, sva z Antejem preplezala še severno steno Nakra Taua in Pika volnoj Spaniji (Vrh svobodne Španije). Prva je bila kombinirana ledno-skalna stena, druga pa pretežno skalna. Pri grebenskih dostopih na Sheldo in Bžeduh se nama je pridružil še Ljubo Juvan. Plezalne ture v Kavkazu so bile dolge in naporne, navadno smo imeli po dva bivaka med vsako turo, saj so bile to stene tri-in štiritisočakov. Z Antejem sva se zopet srečala leta 1966. Začela sva s težkimi smermi doma (Velebitaška v Aniča Kuku v Paklenici, Aschenbrenner v Travniku, severovzhodni raz Špika - prva ponovitev) in še težjimi v italijanskih Dolomitih (Carlesso-Sandri v Torre Trieste v Civetti, Francoska direttissima v zahodni Cini in vzpon v južni steni Marmolade). Vse to so bile stene, ki so od naju zahtevale veliko moči, poguma in medsebojnega zaupanja, ki se mu pri plezanju nikoli nisva izneverila. Leto 1966 pa je bilo leto, ko je Ante končno dosegel cilj, ki se mu je kljub nekajletnim prizadevanjem izmikal. Ta cilj je bil preplezati novo smer v zahodnem delu Severne triglavske stene. V tem delu Stene se dviguje v nebo monolitna skala, podobna egipčanski Sfingi. Brez uporabe svedrovcev je Sfinga dolgo veljala za nepreplezljivo, a za Anteja je bilo značilno, da se nikoli ni vdal. Vztrajno je poskušal z različnimi sople-zalci uresničiti svoje sanje. Priplezal je do velike strehe nekje sredi stene. V streho, bolje rečeno v strop, pod katerim je visel kot pajek, mu je še uspelo zabiti nekaj varovalnih klinov navpično navzgor v razpoko, ki se je vlekla od kota strehe do njenega roba. Priplezal je skoraj do konca stropa, manjkal mu je le še kakšen slab meter. Zakaj ni poskušal plezati naprej, ga nisem nikoli vprašal. Gotovo je imel dobre razloge ... Ko me je Ante nekega dne vprašal, ali bi šel z njim dokončat smer, ki si jo je zamislil čez obraz Sfinge, nisem niti za trenutek premišljeval. Takrat se je toliko govorilo o Sfingi, da me je zanimalo, ali je res tako strašna, kot je bila videti iz doline. Tako sva 11. junija 1966 po bivaku pod Steno in nočnem pohodu ob jutranji zori že stala pri vstopu v steno Sfinge. Kot po navadi je Ante začel plezati prvi. Običajno smo plezalci z žrebom določili, kdo bo začel prvi; zakaj je bilo zanj tako pomembno, da začne plezati ravno on, ne vem. Bilo mi je tudi vseeno, saj sva tako in tako vedno plezala iz-menjaje se v vodstvu. V hladnem jutru sva sprva z otrdelimi prsti premagovala raztežaj za raztežajem v smeri, ki je potekala po navpičnih ploščah, zajedah in previsih do nekaj metrov dolge strehe. Ko sem priplezal do Anteja, ki si je uredil varovališče v kotu strehe, sem šele videl, kakšno delo je opravil. Današnji alpinisti bi zmajevali z glavo in se čudili, kako je bilo takrat z opremo, ki smo jo imeli na voljo, sploh mogoče vstopiti v steno Sfinge. Za vedno bom hvaležen Anteju, da mi je prepustil raztežaj, da sem lahko nadaljeval tam, kjer je on pred leti končal. Kaj je za robom strehe, nisva videla. Spraševala sva se, ali je prehod izpod strehe v steno nad njo sploh mogoč. Ante Mahkota Arhiv Petra Ščetinina 1 Peter Ščetinin je Antejev prijatelj in soplezalec. Skupaj sta preplezala Obraz Sfinge, dolga leta najtežjo smer pri nas. p?-v r——1 Ko sem tako viseč na Antejevih klinih v strehi počasi napredoval proti robu, se je pod mano odpiralo vedno večje brezno. Fantastična zračnost! Zdelo se mi je, da sem kot ptič, ki se s kremplji drži strehe. Samo spustiti bi se moral pa bi poletel v večnost. Visečemu na zadnjem Antejevem klinu, mi je s skrajnim naporom uspelo na robu strehe zabiti še en klin, se potegniti do njega in pred mano se je odprl svet, kamor še ni stopila človeška noga. Navpična stena, nad njo pa velik previs. Drobni oprimki v steni so mi omogočili izjemo težak izstop izpod strehe. Trenje vrvi, ki je tekla skozi kline in okoli roba, je postajalo z vsakim metrom večje. Tako sem pri napredovanju porabil več moči za vleko vrvi kot za plezanje. Priplezal sem do velikega previsa, kjer sem naredil zasilno varovališče. Od tu je bilo napredovanje mogoče le čez skoraj navpične gladke plošče desno pod previsom do majhne poličke, ki se nama je ponujala za kratek oddih. Zakričal sem Anteju, da ga varujem, da lahko začne plezati. Zaradi velike strehe, ki je bila med nama, se nisva Barbka Ščetinin na vrhu Pik Lenina, 14. 8. 1967 Arhiv Petra Ščetinina V Sfingini steni 11. 6. 1966 Foto: Ante Mahkota Ante Mahkota in Peter Ščetinin na vrhu Sfinge. Posneto z Antejevo samosprožilno kamero 11. 6.1966. Arhiv Petra Ščetinina videla, slišala pa sva se samo s pomočjo odmeva, ki je nastal, ko sva kričala v zrak pred sabo. Ko je Ante priplezal do mene, je tudi sam ugotovil, da čez previs nima pomena poskušati. V tegu vrvi se je samo s pomočjo trenja mojstrsko prelisičil čez gladke plošče do poličke, kjer sva si, ko sem tudi jaz priplezal do njega, privoščila kratek počitek. S hrbtom, naslonjenim na steno, in z nogami, bingljajočimi v globino, sva uživala v enkratnem razgledu, ki j e dan samo alpinistom. Ante je predlagal, da bi si tu uredila bivak. Ker sem bil še vedno poln energije, sem menil, da bi raje še isti dan poskusila doseči vrh oziroma rob. Ante se je strinjal. Po nekaj težkih previsnih počeh sva dosegla vrh skrivnostne stene. Prvi je na rob Sfinge stopil Ante, ki so se mu s tem uresničile dolgoletne sanje: ustvariti novo smer v obrazu Sfinge. Meni pa je bila dana priložnost, da doživim stvari in občutke, ki niso dani vsakemu človeku. Zato, Ante, še enkrat najlepša hvala za trenutke, ki sem jih doživel v Sfingi. Ne bom Te pozabil! Po Sfingi sva z Antejem skupaj preplezala še nekaj težkih smeri. Leta 1967 sva bila člana slovenske odprave v Pamir. Ante je bil v navezi s Francijem Ekarjem, jaz pa s svojo ženo Barbko. Uspelo nam je grebensko prečenje sedemtisočaka Pik Lenina, pri čemer moram omeniti, da sta Ante in Franci izbrala daljšo varianto, midva z Barbko pa krajšo. Barbka je bila prva ženska, ki ji je uspel tako velik podvig. Po Pamirju so se najine plezalne poti razšle, in sicer predvsem zato, ker je bil Ante vedno bolj angažiran v časopisnem podjetju Delo. Ponovno sem ga srečal, ko je Tine Marenče1 pripravljal televizijsko oddajo o naju in ko se je začelo snemanje filma o Sfingi. To je bilo pred približno osmimi leti. Vendar to žal ni bil več tisti Ante, s katerim sva nekoč premagovala najtežje plezalne smeri. Težko je hodil, nato pa ga je bolezen za nekaj let dobesedno prikovala na posteljo. Dvakrat sem ga skupaj s Tinetom Marenčetom obiskal na njegovem domu v Ljubljani. Kljub nezavidljivemu položaju so mu žarele oči, ko smo se pogovarjali o plezanju in gorah ... Dragi Ante, kamorkoli si že odšel, ne boš pozabljen. 0 Tebi govorijo Tvoja dejanja. Tvoj soplezalec Peter O 1 Tine Marenče, alpinist, producent, soustvarjalec filma Sfinga. ANTE mAHKOTA 1936-2018 "najbolj bi me prizadelo brezdelje." Anja Intihar1 Legenda ñnte Ko je alpinizmu dal vse, kar mu je lahko dal, so njegovi vršaci postale revije. Ustanavljal jih je malodane eno za drugo, čeprav se to sliši precej bolj lahkotno, kot je najbrž bilo v resnici. Avto, Jana, Stop, Teleks. Izvodi so se šteli v več deset tisočih. Skorajda nepredstavljivo za današnji čas. V času nekdanje skupne države, ko si najbrž nihče ni predstavljal, kakšno revolucijo bodo revije naredile na medijskem trgu, je Ante Mahkota oral ledino. 'Vse smo povedali v enem stavku, v podnaslovu: Sodoben ženski tednik," je v enem od intervjujev leta 1994 opisal rojstvo revije Jana, ki je desetletja veljala za najpomembnejše žensko čtivo na slovenskih tleh. In o Avto magazinu, ki ni postal uspešnica le pri nas, temveč tudi v Srbiji in na Hrvaškem: "Zaradi Avta sem pustil plezanje. Tako se je pač namerilo, čeprav sem načrtoval, da bi bil še dve leti reporter in tako na zelo lep način povezal gore in avtomobile." Ni šlo, za vse pač ni bilo časa in novinarstvo je zahtevalo celega človeka. Kako je mogoče, da je bil študent strojne fakultete tako zelo nadarjen za slovensko pisano besedo? Kratek in jedrnat odgovor je dal njegov nekdanji novinarski kolega in prijatelj Jure Apih: "Bil je pač velik talent." Ante Mahkota je bil novinar, dopisnik, urednik, reporter, namestnik odgovornega urednika in generalni direktor časopisne hiše ČPG Delo, tudi vodja izgradnje slovite Črne vdove, stolpnice, v kateri še danes domuje uredništvo Dela. Ne bi si upala reči, da je bil ob vsem tem tudi večni upornik, ker ga žal v živo nisem imela priložnosti spoznati, a ko prebiram dokumentacijo iz arhiva, mi na um pade prav ta beseda: upornik. Morda sem in tja tudi brez razloga. Ko je jugoslovanska oblast v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja na čelo osrednjega slovenskega časnika postavila komaj sedemindvajsetletnega mladinskega funkcionarja Mitjo Gorjupa, je Mahkota protestiral. "Dosegel ni nič," je zapisal Jure Apih v Delu leta 2016, "ob Antejevi osemdesetletnici, sta pa z Gorjupom postala udarni par vodilnega slovenskega časnika." Apih je ob tem dodal: "Nikoli dotlej, morda tudi doslej, Delo ni imelo tako usklajenega, prodornega, inteligentnega in uspešnega vodstva, kot je bila naveza Anteja in Mitje. Stop, Jana, Teleks, Gospodarski vestnik, knjižna založba, Studio za marketing in propagando ... Ambicije so letele v nebo." Ko je Gorjup umrl, je Mahkota ostal brez partnerja v navezi in je bil primoran čustva potlačiti na stran, stisniti zobe in nadaljevati sam. Brezsrčno bi bilo reči, da je bil - kot prekaljen alpinist - vajen izgub. Takšnih izgub se človek pač nikoli ne navadi. Delovi novinarji, ki so sodelovali z njim, vsi po vrsti zatrjujejo, da si je vedno znal izbirati talentirane sodelavce. In ne le to - iz njih je znal izvabiti najboljše, jih tudi nasmejati, motivirati in skaliti v izjemne novinarje. Imenujejo ga Legenda. Anekdot je najbrž veliko, pa jih držijo zase. Morda zato, ker je z njimi na ta način vsak obdržal zase tudi del Anteja. V enem od številnih intervjujev je nekoč dejal, da bi ga najbolj prizadela dolgčas in brezdelje. Glede na projekte, ki si jih je zastavil v času svoje aktivne kariere, si ne znam niti predstavljati, da bi mirno sedel in opazoval svet okoli sebe. Ko ni pisal, Leta 1957je kot absolvent strojništva odšel v tovarno Holz Her v Nurtingen. Arhiv družine Mahkota 1 Anja Intihar je novinarka, zaposlena pri Delu, d. o. o., ki pokriva teme, povezane z gorami. Kartica "Podarim-dobim" Arhiv Emila Pevca fotografiral ali urednikoval, si je zamislil projekt, dva, tri. In eden je bil bolj uspešen od drugega. Marsikdo ne ve, da je bil Mahkota idejni oče dveh silovito odmevnih, pravzaprav nepozabnih kampanj na slovenskih tleh - akcije Podarim-dobim, ki je za slovenski šport naredila vsaj toliko kot uspehi naših nasmejanih lisičk, in pohoda Sto žensk na Triglav. "Imeli smo tudi po dva milijona mark čistega dobička. To sem delal deset let, vedno znova smo plemenitili ideje, delili pa smo vse od hiš do zlatih jajc, vse je 'upalilo' pri Slovencih," je brez dlake na jeziku dejal leta 2003 za Nedelo. Večkrat je poudaril, da bi slovenski šport preživel tudi brez njega in odmevne akcije, ki jo po Rifletovem rumeno-črnem šalu še vedno pomnijo državljani z letnico rojstva od 1985 navzdol. A ni pozabil realno dodati, da bi mu šlo - športu, namreč - brez Podarim-dobim precej težje. In kako je prišel na idejo o pohodu Sto žensk na Triglav, na simbol slovenstva, ki je minulega septembra doživel že dvainpetdeseto udejanjenje? "Drugi teden avgusta 1966 sem ostal brez snovi za reportažo, ker sem čez konec tedna tri dni in dve noči visel v zadnji skrivnosti Triglavske stene, previsni Sfingi. To pa je pomenilo, da bo prvega plača za četrtino manjša. In sem praskal, kaj storiti na hitro in učinkovito," se je spominjal po zapisu novinarja Slovenskih novic Boštjana Fona. Mahkota se je spomnil švicarskega župnika, ki je sto žensk popeljal na Monte Roso. Tako se je rodila slovenska različica slovitega pohoda. Ker je moral Ante Mahkota zaslužiti svojo plačo. Na straneh tednika TT so objavili prijavnico s povabilom: "Vas skrbi, kako boste kot ženska kos najvišji jugoslovanski gori? Prijavite se in vas bomo varno spremili na vrh! Pogoji so, da niste mlajši od 15 let, da ste zdravi in nimate vrtoglavice." Pral jih je dež, vodniki najbrž niso imeli Narisan grebenski zemljevid v Antejevem dnevniku odprave na Trisul Arhiv družine Mahkota Udeležba na vaji GRS Arhiv družine Mahkota Novinarska akreditacija urednika Avtorevije na avtomobilskem salonu leta 1970 Arhiv družine Mahkota SUILB OF MOTOitlHG VVSITCJtS J*3TO* TiST 01* IHIlVI.Mi ■•KRMIT SILVERSTONE ocroe« nth -ii Skupinski posnetek prvega pohoda 100 ženskna Triglavvletu 1966, projekt Anteja Mahkote in ekipe takratnega časopisa TT Kot gorski vodniki so sodelovali: Ante Mahkota (skrajno desno z obešanko belim kartonom), Marjan Keršič Belač Tone Sazonov Tone Jeglič, Aleš Kunaver, Jože Hočevar, Martin Grlčar, Andrej Kalar, Jože Replč Franc Ekar Ljubo Juvan France Zupan Clc Štupnik Jože Govekar- Jozva, Peter Janežič - Petrač in zdravnikEvgen Vavken Arhiv Francja Ekarja Z ženo Marjano Deržaj doma (zgodnja sedemdeseta leta) Arhlv družine Mahkota Magniine, Guido, französ, Bergsteiger, »22. 2. 1917 Paris: Unternehmungen u.a. Dm-W-Wand (l.-Be-gehung 1952). Mahd er —> Bergmähder. Malikula. Ante, jugoslaw. Bergsteiger u. Journalist in Ljubljana, *27. 4. 1936 Dol pri Hrastniku; nach Wiederholungen schwierigster Anstiege in den Dolomiten u. Westalpen glückten ihm bedeutende Erstbegehungen, u.a. Rakova-^pira-N-Wanri (Rntq V GO £ £ O (N ORISI Rafael Terpin -.v* i . mmM v _ Jfr'^''"-i -V* I .. ■ V ■; &E3L, iigHS Kojca in številni zaselki vasi Bukovo, raztreseni po pobočjih, ki se spuščajo k Idrijci. Foto: Ivan Laharnar Košarica. Neizrazit poraščen vrh južno od Brdarja ali Štrina v Gorskem Vrhu. Gorski Vrh je najvišje ležeči raztreseni zaselek na Šentviški planoti med Idrijco in Bačo. Košarica je po nadmorski višini podobna sosednjemu Degarniku, 911 m, nad Kazarsko grapo. o PJ Moje prvo srečanje z Brdarjem je zagonetno. V davni sivini pred 1970. letom sem se še zanesel na svoj spomin, zapiskov si nisem delal. A me je v kratkem izučilo. Se pa kar dobro spomnim zadeve z Janezom Jeramom, ki je poznejša, a je močno povezana z našo stvarjo. Janez je bil ugledni mentor mladim idrijskim planincem in tudi dolgoletni predsednik Planinskega društva Idrija (1950-1960). V zrelejših letih se je vneto ukvarjal s poročevalskim novinarstvom. Za primorske novice je zložil na stotine kratkih prispevkov. Poznal je tako rekoč vse kmetije na našem koncu in tudi njega so poznali vsi. Bil je ena najbolj poznanih osebnosti na Idrijskem in Cerkljanskem. V skupnem spominu še zdaj "zažigajo" njegove večne pumpar'ce. Precej je fotografiral, črno-belo, seveda. Bolj pozno enkrat mi je dal na vpogled svoj neurejeni fotografski arhiv. Iz njegove bogatije sem si skopiral nekaj kmečkih motivov, to me je namreč zmeraj vleklo. Vmes je bil tudi Brdar ali Štrin (iz priimka Kuštrin). Fotografija je bila gola, nepodpisana, neoznačena. Vzel sem si jo, češ, morda nekoč ugotovim, kam spada. Za strehami hribovske hiše so se videle vršne stene Rodice in sosednjih tolminskih gora onkraj Bače. Zelo visoko mora biti ta Štrin, sem presojal. Gorski Vrh in sosednji Bukovski Vrh sem spoznaval zelo zgodaj. Mimo Tršarja in Bucka me je neslo vsako zimo. Vedno sem občudoval prastaro Javorco, Črv me je presenečal še in še. Tudi Lukmana se še spomnim. Čez Črvov vrh me je večkrat pobralo do Štra-usa, Pirca, Davčarja. Zakukarja blizu stare šole pomnim. In spodaj, niže proti Žrelu še danes tiče Lipete. Zašel sem tudi malo južneje. Prvič je bilo leta 1973. Padel sem v idilično dolinico pri Ivancu in Velikajne-tu, strehe so bile še slamnate. Od tam sta dve dekleti hodili v cerkljansko osnovno šolo. Bilo je nepojmljivo daleč: peš do Bukovega preko Žrela,1 z avtobusom v Cerkno. Molče in vdano sta prenašali vsakodnevne tegobe. Mislim, da tako dolge poti do šole v letih mojega zgodnjega službovanja ni imel noben drug šolar. 1973. leta sem si že zapisal o višjem Brdarju, ki pa je spadal že v Gorski Vrh, torej na Tolminsko. Vem pa ne, ali sem ga tedaj tudi obiskal. Se je pa zanesljivo zgodilo 1977. A ker pozneje leta in leta nisem ponovil slikovite poti, je šla slika nekam v pozabo. Ponovno odkritje Jeramovega motiva je bilo prava bomba. Zijal sem odprtih ust in ves blažen metal oči po kamnitih obronkih skopega kmečkega sveta, čez sijajno njivo ob kozolcu in v srce segajoče lepote gora onkraj Bače. Sem hlipal? Sem solze požiral? Ne, 1 Domačini v splošni rabi uporabljajo besedno zvezo "preko Žrela" namesto skozi/čez Žrelo. takrat najbrž ne, me je še moškost držala za vrat. Danes bi se gladko prepustil solzam. Slikarsko naravnan sem se tod potikal šele 2005. leta, torej v zasluženi penziji. Verjetno me je prineslo s Šentviške Gore, do tam pa čez Tiunk.2 Brdarja sem na belo ulovil z brega, ki se za kozolcem in njivo dviga proti Košarici. Približno tam je okrog 1960. leta stal tudi Janez Jeram, ko je pritisnil svoj imenitni črno-be-li posnetek. Bil je silovito čeden dan, sonce je klestilo čez pisane krošnje. Zadaj so se postavljale znane gore, odete v svetle halje. Na trinožniku sedeč sem zagnano delal, prave barve so mi samodejno padale v roke, drsele po papirju in pred mano je v skicirki naglo nastajalo nekaj sladko prisrčnega, močno podobnega mojemu takratnemu občutju. Bil sem dokončno potopljen v Janezov, Štrinov in svoj prečudovit hribovski svet. Tudi pozneje, ko sem na hitro prestavljal skicirano na platno, sem tako rekoč znova sedel na trinožniku sredi grbinaste Štrinove košenice, vlekel s pasteli levo, desno, požiral gorske grebene za strehami in užival toplino jesenskega sonca. Vse se je moralo in moglo podoživeti. Ponovilo se je živo in zare-sno. Skoraj sem že pričakoval, da me bo zdaj zdaj od kozolca gor pritekel pozdravit Štrinov veliki črni pes. Od Brdarja sem se takrat spustil v petdeset metrov niže ležečo dolinico, ki že spada v Bukovski Vrh. V dolini, še bolje - na njenem robu stojita dve stari hiši. Pri Ivancu in pri Velikajnu. Pravega kmetovanja ta svet ne pozna več, v košenice se že seli brinje. Obronki na jesen nepokošeni bogato pozlatijo. Dvakrat košen je le ozek pas sveta ob hišah. Podoba je potemtakem po kmečko tragična, po slikarsko pa bogata barv in oblik. Zadaj, čez hrbet za hišami se še silijo bele gore. 2 Tiunk je narečno krajevno ime, v knjižnem jeziku bi rekli tilnik. o (N £ H GO W > £ Občasno živa hiša na Tiunku (Tilniku), slemenom nad Idrijco Foto: Ivan Laharnar Pri Štrinu, s pogledom na Julijce od Krna do Rodice, Spredaj Jalovnik in Kotel nad Baško dolino. Foto: Ivan Laharnar r•J pj V ozkem svetu med Košarico in Degarnkom, z neznansko Kojco na vzhodu, je popotnikova možnost ena sama: potegniti se je treba mimo žic (in čeznje) do konca dolinice, na jug, in se obrniti (z Idrijco za hrbtom) nazaj k hišam, pokošenemu in popasene-mu, h gozdovom, ki pritiskajo zvrha, in k srebrnim goram, ki svetlijo robove obzorja. Z desne pogled že kar pregrobo obvladuje Kojca, Porezen se skriva za njo. Tam, kjer se svet že skoraj prevesi v strmine proti Poličnici in Policam, sem ponovno zabodel tri-nožnik. Velikajnetova in Ivancova dolina sta mi kar sami padli v objem. Brez kakršne koli teže ali skrbi sem odklenjen in odvezan lahko dojemal, kar mi je bilo ponujeno v iztegnjeni božji roki. Po končanem skiciranju sem si v popotni dnevnik zabeležil: "Se bo kdaj ponovilo? Bom še kdaj, še kakšne jeseni posedal tu na obronku, nemarno blizu Degarnikovega vrha? Ali sem prezahteven?" Mogoče res! Moral bi zgolj uživati, srebati to jesensko draž, moral bi se prepuščati videnemu! Da, tako bom ravnal! Lepota Bukovskega Vrha je nekaj popolnoma naravnega in tudi vsakdanjega. Ponavlja se leto za letom. Stare pesmi pač. Sploh ni namenjena meni. Le srečna okoliščina je, da sem zašel sem, da sem vrgel oči čez hribe in doline, da se je slika usedla vame in me obsedla. Kolikokrat bom zbezljal, ko bom listal po letošnji skicirki! Srečen človek sem. Nekaj korakov dalje se proti jugu v gozd odvije drobna stezica. Stopil sem nanjo in kmalu me je privedla na odprto, na staro nepokošeno košenico. Levo se je nad Poličnico sprožilo skalnato razgledišče, rogelj, orlovo gnezdo. S pogledom sem sledil toku Polični-ce in sosednjih grap do globin, v katerih se od nekdaj v svojih osojnih ovinkih uležano pretaka Idrijca. Doline so sredi dopoldneva dremale v meglicah, spale v meglah ali se bleščale skozi plavi mrč. Nekaj bližjih dreves je bilo v napoto. Še Polic se ni videlo. A svet moje Idrijce je bil razprt. Okrašen z oktobrskimi nalivi barvnih luči je zvesto utripal v božajo-čem ritmu. Nekaj let pozneje sem prav tod vodil skupino idrijskih in podkrajskih planincev. Z zaraščenega trav-nička smo jo ubrali po zahodnem grebenu navzdol proti Policam. Spomnim se, da smo delno po brezpotju padli na hribovsko cesto Gorski Vrh-Police. Ne vem, ali so mi pretikanje skozi redek gabrov gozd zamerili. Sprehod do Polic in širokost sveta čez po-liško polje sta jim gotovo pozdravila prejšnje muke. Leta 2014 sem obletel Gorski in Bukovski Vrh v januarju. Bilo je kajpak brez snega. Vse se je odvilo po starih izkušnjah: z Laz ob Idrijci v Police, na Krajc, po cesti proti Krmejnkarju, do Brdarja in v Velikaj-netovo skrito dolinico. Potem sem podaljšal do južnih košenic pod Košarico. Po njih sem se dvignil nekaj ubogih metrov. Zadihan sem se obrnil k Idrijci in - moj bog - zdrknil v zlato travo. "Daj, umiri se!" sem si rekel. "Lepo se usedi, iz srč-kovke srkni in zlagoma vrzi oči naokrog! Nikar ne nori! Saj ti ne bo nič ušlo!" Pod mano je vrel najimenitnejši pogled na dolino Idrijce. Vrela je tudi moja duša. Kdo bi ji zameril. Svet je bil tih, popeglan, zelo skrivnosten. Gozdičke in kovke3 so objemale prosojne meglice. Na stotine jih je bilo. Po rečni dolini so se ves čas gostile in redčile. Tam zadaj med prefarskim4 Jelenkom in ledinskim Gradišem jih je bilo največ. Nebo je bilo sivo, nekam progasto, zelo svečano, le obrobje je vleklo na pomarančasto. Nad glavo se mi je začelo trgati. Za blekplavega5 se je že rodilo. "Blaženo!" sem zijal. Vse je bilo sivo, srebrno in lilasto. Ravne, Rodne in Šebrelje so bile ovite v prosojne čipke, med njimi je po zatrpani dolini klekljala Idrijca. Za čuda sem jo slišal! S svoje orlove višine sem jo slišal. Da, res! Bo kar držalo. Kako, da sem šele na stara leta storil teh nekaj korakov po nepokošenem proti Košarici? Kako vse drugače se ti svet odstre, če se le zmoreš dvigniti nad bližnje krošnje! Poldanovec, Zeleni rob, Hudournik in Gabrovo brdo, Lokvarski grič in Rzelj, Jelenk, Gradiše nad Kladnikom, Kamnik, Sivka, Mrzli vrh, Kovk (ta ni oni), za grmovjem na levi strašna, črna Kojca! Vsi so prijateljsko povezani v svoji zemeljski pritlehno-sti, tudi v želji doseči nebo in ga predreti. Pod štre-nasto sivim nebom, ki bo enkrat čez dan splaknilo vso umirjenost s sebe, vsem grebenom in vrhovom lepo uspeva: za roke se drže in čez Idrijco si prepevajo zimske pesmice. Enkrat letno bom s Košarice morda še dvakrat trikrat mlel svojo staro ljubezen do govcev in njihovih grap. S stokom bodo krajine legale vame. Dojemal jih bom z neskončno srčno radostjo, vse bolj tudi s telesno bolečino. Pravi vrh Košarice je zaradi zaraščenosti manj zanimiv. V zimskem času se z njega proti zahodu vendarle razkrivajo zanimivi pogledi. Lani sva se s prijateljem Ivanom povzpela nanj. Na južne koše-nine vodi izza Štrina dober kolovoz, z njega je do vrha Košarice mačji kašelj. Kadar v predpomladi zacveto telohi, je tod okrog vse belo. No, 2014. sem svojo samotno zimsko pot nadaljeval s spustom proti Policam. Prav blizu že omenjenega razgledišča sem uporabil komaj vidno stezico, bolj živalsko stečino. Ves čas se je držala grebena in me čez nove in nove košenice pripeljala na varno pot za poliškim Kresom. Sproti so se mi iz meglenih objemov prikazovale Police, pa tudi izginjale. Med brezami, gabri in brinovimi grmi sem se jim zlagoma bližal. Police so bile čedne, tihe, zaverovane v svojo starost. Praznično počasi sem zašel med 3 Z izrazom kovk je mišljena oblika pokrajine. 4 Prefarskije narečno poimenovanje za spodnjeidrijski. 5 Blek plavega je narečni izraz za košček modrega. hiše. Iz dimnikov se jeplavkasto vrtinčilo. Na dvoriščih je samevalo nekaj traktorjev. Glasov ni bilo slišati. Videl sem le psa. Pod Mihom sem stopil mimo novega Klančar-ja. Prav prijetno se mi je bilo spomniti pokojnega Klančarjevega Maksa. Doma je bil iz znane Jerebove hiše nad Šebreljami, torej onkraj Idrijce. Ob priložnosti mi je nekam v zadregi izdal, da na stara leta vse pogosteje pogleduje tja gor čez reko. Saj sem ga razumel, seveda sem ga. Mimo Navasarja se je skoraj iztekla kratka pot skozi vasico. Odgrnili so se širno poliško polje, travniki in njive. Za betežnim kozolcem, obpotno kapelico in njenim starodavnim tročanom6 je na desni sredi lip zrasla Marijina cerkev. V njej smo že štirikrat zapored stari kapljašP prisostvovali spominski maši za prijateljem Jožetom Felcem. Dobro in zdravo se je najti s starimi tovariši v Policah, pod lipami in pod Jernejevimi freskami.8 Grobovi starega britofa so zgovorni, pod starimi oboki pa se slovesno in hkrati mehko odvije sveta maša. Tudi ko zunaj cerkve zadihamo sproščenost poliškega polja, smo bolj molčeči. Meljemo vsak svoje blage Enkrat letno bom s Košarice morda še dvakrat trikrat mlel svojo staro ljubezen do govcev in njihovih grap. S stokom bodo krajine legale vame. Dojemal jih bom z neskončno srčno radostjo, vse bolj tudi s telesno bolečino. spomine in obrobne pokrajine nas željno sproti srkajo vase. A glej čudo! Kadar se kot pešec ves samoten spustim čez polje in sem odvisen le od svojih zdela-nih nog, nikoli ne stopim v cerkev, le mimo nje me nese. Travniki in njive mi godejo ob kmečki poti, običajno me preganjajo prijateljski spomini, a največkrat skušam biti čez sončno ravnico zbran in hvaležen hkrati. Celi venci grebenov, hrbtov, grap in vrhov so prelepo razvrščeni vsenaokrog, kimajo mi vsi po vrsti in se mi dobrikajo. Tako je prav! Spet si ves naš! Zgrešiti se te ne more! Če stojiš sredi poliške ravnice, je, kakor bi se ustavil sredi sveta. Nimaš se kam skriti! A saj se ti ni treba skrivati! Saj! Hvala lepa! Danes pa le še čez Stari grad zlezem, do asfalta na Reki jo bom že nekako zvozil. O 6 Trojnost po staroverskem načinu dojemanja narave. 7 Kapljaši so bili ustvarjalci Kapelj, revije za kulturo in obča vprašanja, Idrija 1966-1972. Jože Felc je bil psihiater, slovenski pisatelj in urednik Kapelj. 8 Freske v Marijini cerkvi v Policah je naslikal Jernej iz Loke. £ H GO W > GO £ £ O (N m pj REFLEKSIJE Miha Lampreht Bilo je povsem naključno srečanje. Vleklo me je tja, v Arco. Ampak, da bi se iz tega kaj izcimilo, ne, tega se nisem nadejal. A se je. Srečal sem Zokija (Zoran Radetič, 1956-2012). V enem dnevu sva zlezla White Crack do vrha in še Tyszkiewicza. Pleza kot dober stroj. Poln inspiracije in premišljenega gibanja; kako lepo, skladno vleče poteze. Kako se postavlja! Kakšna izkušnja! 1 ' . 'i L M V.»'5- Zadnjiški Ozebnik nad dolino Zadnjica, zadaj Kanjavec Foto: Oton Naglost £ O (N m pj napol vrgel na sidrišče. Ups! In že varujem Mateja. Vse štima, vse gre, ampak vidim, da ima tudi on rahle težave. Matej je kul in zapleza nekoliko višje, kot bi bilo potrebno, tako da se potem muči, preden doseže sidrišče. Tudi njega navija, ampak se ne da. Ne bom pozabil tistega raztežaja nad travnato poličko. Najprej kvišku, strmo navzgor, zatem spet nek čuden preskok. Svedrovca ne morem doseči. Nekaj rogovilim in Mateju nakladam, da se bom razsul, če ne vpnem vponke v ploščico svedrovca, ki se mi zdi tako daleč. Če bi padel, bi mu najbrž priletel kar v naročje, ampak to se ne dela. Hm, ta raztežaj se mi zdi še težji, kot je kazalo. Čudno naložen svet, z nekimi policami in naloženimi kamnitimi skladi. Svedrovci dokaj narazen, vmes pa, za Zoki med eno svojih vragolij v ploščah Val di Mella Foto: Samo Krmelj dekoracijo, šopi trave. Vendar to še ni vse. Višje zgoraj Mali, v svoji zafrkantski maniri, nekaj duhoviči, da bova "tuki kar umrla", in podobne. Tudi Milena je zgoraj, a ne dovolj daleč, da ne bi slišal odmeva njenih besed, da je res težko, potrebno je prijeti tam in tam in potem nekako gre. Zdaj se pa znajdi. Nič! Bodi tih in mičken. In skromen in pohleven. Zbe-ri se in plezaj! Zato si tukaj. Stopim na plin do konca, srce mi udarja nekje v sencih. Samo to slišim. Prej je bil strah. Elementarni človeški strah. Občutek krot-kosti. Morda ničevosti? Vsa velika in namišljena podoba človeka iz mesta, razmeroma uspešnega in povprečno situiranega možička, ki ima svoje določene predstave o življenju, delu, družini, družbi in ne nazadnje tudi o sebi; vse to se skrči na nekaj votlo done-čih utripov srca, ki odzvanjajo nekje v sencih. Nekje v glavi. Prihajajo iz globine notranjosti, ki ji sicer ne prisluhneš. Daj, zberi se. Bodi plezalec! Tukaj ni drugega kot skala in tistih nekaj travnih bilk, ki tam zrastejo vsako leto v enakem časovnem zaporedju. Koliko let? Koliko stoletij, tisočletij? Koliko dob? Koliko časa? Ta nema kamnita gmota je tvoje pribežališče, tvoja pot, tvoj medij. Ponuja ti sobivanje in te sprašuje: "Greš ali ne?" Vodi te, ponuja ti naravne prehode. Izkoristi jih, kot najbolje veš, znaš in zmoreš. Saj ni problem plezati v dobri in trdni skali. Z razmeroma dobrim varovanjem. Kaj pa tukaj? Tu je zadeva drugačna. Ta zgodba je bolj kompleksna. Zbranost je še večja. Je to, kar iščeš. "Biti v ekstatični odprtosti biti." To je bil nemara moj razte-žaj leta 2000. Bil sem tih, ponižno pomirjen sam s seboj in elementarno vesel, da sem na sidrišču. Preostala zadnja dva raztežaja je preplezal Matej. Na vrhu, pri starem borovcu, sta za spust že pripravljena Mali in Milena. To bo pravi abzajl, pravi spust, saj smo združili dve 60-metrski vrvi in že drsimo ob steni, ki nas je prijetno zaposlovala ves dan. Smešni občutki so, ko drsiš mimo detajlov, ki so bili prej uganke in sestavljanke, zdaj pa te nadrobnosti podoživljaš z drugega zornega kota. Kot bi skakalec v Planici poletel vzvratno ali slalomist s Podkorena odpeljal s cilja na štart. Prej napreduješ navzgor in ne veš, kakšne pasti te čakajo. Zdaj drsiš po vrvi navzdol, kovinska osmica je dobesedno razbeljena, paziš, da ne zamočiš vrvnih manevrov, vendar kljub temu še enkrat opazuješ celotno zgodbo v obratnem vrstnem redu. Pri vznožju stene smo. Enajst lepih raztežajev je za nami. Sklenili smo čudovit plezalni dan z razkošnimi pogledi na gorsko kraljično Sočo. In Trento. In na te mičkene avtomobilčke in še manjše šoferčke z družinami ali brez, ki živijo svojo zgodbo, pri tem pa ne slutijo, da jih z vrha nekdo opazuje. In nad nami najbrž še nekdo? Vsak sestavlja svoj delček mozaika. Usoda meša karte, mi pa igramo. Ali kot bi rekel veliki in svojčas docela nerazumljeni skladateljski genij Erik Satie: "Vsi padamo, pa vendar je tam nekje mehka, nevidna dlan, ki pazi, da naš padec ni pretrd." Svet je majhen. Plezanje ga dela velikega. Zame brez dvoma. O Spoštovani naročniki Planinskega vestnika, obveščamo vas, da bodo položnice za letno naročnino na Planinski vestnik poslane februarja 2019. Do konca januarja 2019 imate čas, da si priskrbite članski popust. Kaj morate za to storiti? Sklenite ali podaljšajte svojo planinsko članarino v izbranem planinskem društvu do konca januarja 2019 in na položnici bo upoštevan 25 % članski popust. Upravičeni boste tudi do ostalih ugodnosti, ki vam jih prinaša članstvo v eni največjih in najbolj množičnih organizacij v Sloveniji. Planinsko članarino lahko uredite v izbranem PD, na sedežu PZS ali na spletu (https://clanarina.pzs.si) Več informacij dobite na ™ 01 43 45 690, pv@pzs.si, www.pzs.si Harlekin, poleg Kopiščarjeve, daljša športna smer v Zadnjiškem Ozebniku, se vije 440 m, v rahlo desnem delu, z bazno oceno 6c plus; z ne prav na gosto posejanimi svedrovci in s skalnim podorom v vršnem delu smeri. Foto: Janez Skok tfe Mm «Mg ■ - sJ^nf. - .j® f. .-■..- s .n- h m -'v- SE i , j -■■■ ■ liri • " -fiili VZGOJA Miro Stebe Piti bi moral Zlom zaradi dehidracije Odprl sem oči. Zagledal sem neznane moške, ki so se sklanjali k meni, okrog pa radovedne obraze firbcev. Zaslišal sem sinov glas: "Kako si? Te boli?" Nejc je klečal ob moji glavi. Dojel sem, da ležim na nosilih. V parku Arches so se v tisočletjih umetniško izživljali veter, pesek, voda in različne temperature. Foto: Miro Štebe "Kaj se je zgodilo?" sem vprašal. "Padel si po pobočju in izgubil zavest. Nisem videl. Bili smo v avtu," je razlagal sin, ki ni mogel skriti skrbi in vznemirjenosti. "Ko smo po vznemirjenju ljudi videli, da se je nekaj zgodilo, me je zaskrbelo zate pa sem šel pogledat. Reševalci so bili že tu," je dodal. Potem je pohitel, da bi me nekako pomiril: "Fotoaparat je, kot kaže, v redu. Dobil sem tudi tvoj klobuk." Malo sem se premaknil in skušal ugotoviti, kaj mi je. Čutil sem bolečino v spodnjem delu telesa, vendar sem se lahko premikal. Reševalec, kasneje sem ugotovil, da so mi pomagali gorski reševalci, mi je rekel, da naj mirujem. Vprašal sem ga, kaj je narobe z mano, pa je povedal tisto, kar sem že vedel, da sem padel in izgubil zavest. Poskusil sem ustaviti zmedo misli v glavi in razvozlati, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Počasi sem sestavljal slike prejšnjih dogodkov, hkrati pa sem previdno preverjal, v kakšnem stanju sem. Podobe in spomini v moji zavesti so bili vse bolj jasni in začel sem se zavedati dogajanja pred padcem. Bili smo na potepanju po zahodu ZDA. Ker je severne predele, ko smo zapustili Yellowstone, zajelo hudo deževje, smo se umikali na jug. Vmes smo si želeli ogledati še kar največ zanimivosti, zato smo se ustavili tudi v razbeljenem parku Arches v Uta-hu. Tam ni bilo sledu o slabem vremenu, termometer je že krepko preskočil štirideset stopinj v senci. Rdeče skalovje je puhtelo, a želel sem videti vsaj nekaj od dva tisoč naravnih oken in kamnitih mostov, ki so mi burili domišljijo že v otroških letih, ko sem kar požiral stripe o kavbojih. Asfaltna cesta po parku vodi mimo večine najzanimivejših kamnitih obokov in drugih skulptur iz peščenjaka, ki se še upirajo silam narave. Nalivi, hudourniki, veter, peščeni viharji, zmrzal in vročina ter drugi arhitekti narave so že sprali in odnesli sklade manj obstojnih kamnin tam okoli, obstala pa je še množica drznih stolpov, naravnih oken in drugih likov forme vive iz materialov, ki se bolje upirajo zobu časa. Kot smo videli že v drugih ameriških parkih, so ceste vedno speljane sorazmerno blizu zanimivostim, tako da obiskovalcem ni treba prav dosti hoditi do njih. Prepričan sem, da debeli Američani, ki so tam že krepko v večini, niti ne bi bili sposobni kaj več, kot da zlezejo iz klimatiziranih avtomobilov, poslikajo razgled in naredijo svoje selfije, nato pa peljejo do naslednjega postajališča. Tudi mi smo nekako na ameriški način raziskovali park, potem pa smo se ustavili na počivališču, s katerega je bilo mogoče do treh skupin naravnih oken. Do vsake od skupin je bilo največ od pet do petnajst minut hoje. Najmlajši sin je rekel, da ima že dosti vročine in da bo raje ostal v hladnem avtu, starejši pa je bil z dekletom pripravljen iti do ene od skupin rdečkastih stolpov, prevrtanih z naravnimi preduhi. Bil sem hitrejši in kaj kmalu sem poslikal veliko naravno okno, ki mu je družbo delalo še nekaj manjših odprtin. Vedel sem, da imam čas, zato sem pohitel še k drugemu velikemu naravnemu oknu, kjer se je v senci pod skalnim obokom stiskalo kar precej ljudi. Iskal sem najboljše položaje za fotografije in razmišljal o drugačnem toku naravnega časa, kot velja za človeške mravljice. Predstavljal sem si tisto pokrajino pred milijoni let, ko so bila tisočletja le komaj omembe vredna časovna obdobja. Zanimivo je, da so me ravno med obiski narodnih parkov v Skalnem gorovju pogledi na veličastne prikaze delovanja naravnih sil vedno znova opominjali, da je naše bivanje le nepomemben hipec v življenju sveta. Usedel sem se v senco udobnega razgledišča in si umišljal, da poslušam pripoved časa. Veliko podrobnosti nisem slišal, a že tisto, kar sem dojel, me je navdajalo z občudovanjem. Kot nekoč sem si zaželel, da bi lahko zajahal iskre-ga konja in se z njim klatil med kamnitimi orjaki in kaktusi tiste puščave. Veter in zvezde bi mi izdajali zgodbe preteklosti in skrivnosti tamkajšnjega življenja. Videl sem, da sta se tudi sin in njegova deklica stiskala v zavetju sence prvega naravnega okna. Preden si bosta ogledala še drugo okno, bo minilo kar nekaj časa, jaz pa si kljub sanjam o neskončnosti časa in davnih dobah nisem dovolil iz utečenih navad in hitenja sedanjega ponorelega stoletja, zato sem začel pogledovati proti tretjemu oknu. Pravzaprav je šlo tam za tri kamnita okna, združena v zanimivo tvorbo. Moral bi se vrniti na parkirišče in od tam bi bil v petih minutah pri oknih. Pomislil sem, da bi mi to vzelo preveč časa in da je najbolje, da grem kar počez, čez puščavo. Videl sem opozorila, da je treba hoditi le po urejenih poteh, ampak saj gre le za puščavo. Tu ne morem narediti kakšne posebne škode. Vem, da sem s tem le poskušal upravičiti svojo odločitev in da nisem imel prav nobenega argumenta zanjo, ampak vseeno sem jo mahnil med sklanimi balvani in redkim grmičevjem k tretji skupini oken. Po sledeh, ki sem jih videl, sem spoznal, da le nisem edini, ki krši pravila. Ni mi bilo popolnoma vseeno, ampak hotel sem pridobiti čas, po naravi sem firbec in želel sem videti še več, zato sem se sam sebi greh tudi odpustil. Izbral sem si smer, po kateri sem bil kar se da hitro spet na urejeni poti. Ko sem se bližal, so se skalni oboki bočili vedno bolj mogočno in slikovito. Res neverjetno, s kakšno domišljijo se narava igra v peščenjaku te puščave! Naredil sem nekaj posnetkov, potem pa se mi je zdelo, da bi bile slike lahko še boljše, če bi se na drugi strani povzpel na razgledno vzpetinico. Zagrizel sem navkreber. Ko me je tik pod vrhom že skoraj izdala sapa, sem počakal in se obrnil, da bi videl, kakšen prizor se mi odpira. Med obratom pa se mi je zavrtelo v glavi in zdaj sem tu na nosilih. V hudi vročini so obiskovalci iskali senco vsepovsod. Foto: Miro Štebe £ H GO W > GO £ £ O (N PJ Domišljija je lahko izbirala imena za skulpture narave. Foto: Miro Štebe o m Očitno sem res izgubil zavest in se zakotalil po pobočju navzdol. Počutil sem se kar dobro, malo potolčenega, vendar kaj drugega hujšega nisem zaznal. Pomislil sem, da bo treba pregled v bolnišnici verjetno drago plačati. O podobnih izkušnjah sem se že pogovarjal s prijatelji, ki so me pred odhodom na potovanje opozarjali na takšne nepredvidene stroške, ki so jih imeli sami. Ker se je naše potovanje iztekalo, nisem imel več prav dosti denarja, zato sem najbližjemu reševalcu rekel, da sem kar dobro in da mislim, da bo šlo naprej tudi brez njihove pomoči. Reševalec mi je odgovoril, da me ne morejo zdaj kar pustiti. Peljati me morajo v bolnišnico, tam bodo pa strokovnjaki odločili, kako naprej. Lahko da imam pretres možganov. Vdal sem se v usodo in pustil, da so me odpeljali v bolnišnico v Moab. Kakšno olajšanje je bil hlad bolnišnice, ko so me iz vročine utaškega poldneva prenesli v klimatizirane prostore! Zdravniki so se zelo pedantno lotili preiskav. Opravili so celo vrsto analiz, potem pa so me pustili v prijetno hladni avli z infuzijo v roki, da sem čakal na rezultate. Družbo sta mi delala Nejc in prijazen študent medicine. Bil sem kar pomirjen in sem verjel, da me bodo odpustili iz bolnišnice. Ugotovil sem, da imam bolečo le eno nogo, vendar sem se z drugo lahko premikal. Pač udarec ob padcu. Če dobim pomožno palico ali berglo, bo vse dobro. Med čakanjem sem želel na stranišče, ki je bilo nedaleč stran. Bolj po eni nogi kot po dveh sem odskakljal tja. Ob vračanju pa sem neprevidno obremenil tudi drugo nogo. Od hude bolečine se mi je spet zavrtelo in nezavesten sem padel po tleh. Spet sem se zbudil na nosilih. Zdravniki niso mogli razumeti, kaj je narobe z mano, da sem v sorazmerno kratkem času dvakrat izgubil zavest. Poslali so me na resonančno slikanje glave, opravili pa so še več drugih dodatnih analiz. Na koncu mi je zdravnik dejal, da sem v dokaj dobri telesni pripravljenosti in da niso odkrili ničesar posebnega, le da sem precej dehidri-ran. Spraševal me je, kdaj in kaj sem nazadnje pil, ali sem že kdaj prej izgubil zavest, in ko sem povedal, da se mi je to že zgodilo, me je začel natančneje izpra-ševati o tistih dogodkih in nazadnje sva ugotovila, da je res mogoče, da sem tudi prej izgubljal zavest zaradi pomanjkanja tekočin. Moram priznati, da sem glede pitja vode v hribih res nemaren. Dostikrat sem se pošalil, da voda še za v čevelj ni dobra. Neštetokrat s sabo nosim zadosti vode, a piti začnem šele, ko sem spet v dolini, že v avtu. Med hojo preprosto pozabim na pitje. Kadar sem v hribih izgubil zavest, sem iskal vzroke drugje. Bil sem tudi pri zdravnikih, pa mi niso povedali ničesar oprijemljivega, le da obstaja verjetnost, da bom še kdaj izgubil zavest. Zdaj smo le dokaj prepričljivo ugotovili, da je bilo skupni imenovalec pri mojih prejšnjih slabostih in omedlevicah verjetno res pomanjkanje vode. Odslej bom pri pitju med turami precej bolj previden! Ker sem še kar prosil za odpust iz bolnišnice, mi je zdravnik dejal, da bi me po tistem, kar so ugotovili, res lahko že poslali domov, vendar mi priporočajo, da vseeno ostanem čez noč pri njih na opazovanju, saj še vedno ne vedo zagotovo, za kaj gre. Pristal sem, a noč je minila brez posebnosti, zjutraj pa me je dežurni zdravnik spet zelo natančno preiskal in izpraševal o bolečinah. Dejal je, da mu je nekaj še vedno sumljivo in da me zato še enkrat pošilja na slikanje. Po slikanju je povedal, da so bili njegovi sumi upravičeni in da imam zlomljeno medenico. Lep cirkus mi je zakuhala ta dehidracija! Ko sem padal po pobočju, sem očitno staknil še to poškodbo. V bolnišnici sem ostal še nekaj dni, vseeno pa sem se domov lahko vrnil ob predvidenem času. Pomagal sem si z berglami, na zahtevo zdravnikov pa sem moral med poletom jemati tudi zdravila proti bolečinam in strjevanju krvi. Vse stroške reševanja in bolnišnice mi je plačala zavarovalnica, saj sem imel pravilno urejena zavarovanja, na planinske ture pa zdaj precej bolj načrtno nosim vodo in jo med izleti tudi pijem. O turni smük Ko se ti urajma Poznopopoldanska turna smuka z Blegoša Peter Pehanj Do vseh hribov in gora čutim precejšnjo naklonjenost. Do nekaterih pa čutim še nekaj več. Imam jih enostavno - rad! In Blegoš zagotovo sodi mednje. Velika zasluga gre nedvomno mojima naraščajnikoma, saj je bil Blegoš - poleg Ratitovca - eden rednih ciljev v letih, ko smo se družinsko začeli ozirati malo više. Blegoš, simpatični plešec! Le kdo ne bi vzljubil hriba, ki slovi po tej svoji hudomušni posebnosti, vršni pleši? Zaradi številnih bunkerjev iz časov med svetovnima vojnama je zanimiv za mulce (na to smo jih "lovili"). Zaradi visokogorske paše je na njem še bolj živahno, kot bi sicer bilo. Ponuja prvovrsten razgled, prednjači-jo pogledi na ostala dva sredogorska prvaka in Julijce, na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe ter na Ljubljansko kotlino. Številne, visoko zarezane ceste omogočajo, da izbereš turo, skladno z dnevno formo ali starostjo otrok. Koča malo niže od vrha omogoča dodano kombinatoriko obveznih elementov dnevnega ritma, npr. skočiti gor na kosilo ali večerjo. Skratka, Blegoš se kaže in izkaže kot zanimiv in raznovrsten cilj. Pozimi je malce drugače. Za turnega smučarja Blegoš spada med pomožne, na neki način - če sploh lahko tako rečem - "drugorazredne" cilje. Ne verjamete? Če drugemu turnemu smučarju poveš, da si bil za vikend na Blegošu, se iz njegovih ust skoraj zagotovo ne bo izvil občudujoč ali zavisten vzklik "Vau!" Nikakor ne. Bolj verjetno boš zaslišal tih, blago nezainteresiran 'Aha." Tako je s tem. Vršna piramida žari v poznem soncu. Foto: Peter Pehani Mimo bogato obloženih dreves Foto: Peter Pehani Zimski Blegoš je zelo primeren cilj za turne začetnike, veterane ali za turne rekonvalescente. Turni smučar na višku moči pa izbere Blegoš takrat, ko zapade veliko snega in so razmere preveč nevarne za kaj višjega, strmejšega, bolj odprtega. V takih primerih je Blegoš relativno varna izbira. Nanj se namreč vzpenjaš najprej po gozdu, potem po gozdu in nazadnje še malo po gozdu. Šele čisto na vrhu, na pleši, se teren povsem odpre - in zravna. Zadnja leta so bili začetki turnih sezon večinoma precej klavrni. Lanska sezona (2017/18) pa je presenetila s povsem drugačnim potekom! Snežna fortuna je bila več kot naklonjena, v decembru in januarju je snežilo tako rekoč vsak teden, po hribih se je lazilo in pra-šilo vsak dan. Za turnega smučarja ni lepšega od ture v najvišji, trdi zimi, po svežem snegu: gor po mehkem, dol po mehkem, oči pa se pasejo po belo odeti pokrajini. Zato ne preseneča, da sta se priljubljeni turnosmučarski spletni strani Turni klub gora in Sne-žak šibili od navdihujočih zapisov in fotografij aktualnih razmer. Na prvi sem našel tudi zapis o turi na Blegoš iz vasi Potok - po starem iz Farjega Potoka (Pfaffenbach) - kot že več let poprej. A v preteklih letih je tura vedno nekako izpadla iz programa - na račun težjih, to zimo pa je vendarle prišel čas zanjo. Popoldanski štart Ves decembrski petek je izdatno snežilo. Zaradi tega je bilo treba turo za bližajoči se konec tedna izbrati zelo previdno, se pravi, poseči po naboru varnih, gozdnih različic. Na Blegoš iz Potoka, torej! Sneženje se je izdatno nadaljevalo v noči iz petka na soboto. Sneg je rahlo naletaval tudi sobotno jutro. Po svoje dobrodošlo, nikamor se ni mudilo! Vremenska napoved je samozavestno zatrjevala, da bo sneženje dopoldne ponehalo, pozno popoldne pa je obljubljala uTaffÇ"- celo razjasnitve. V skladu z napovedanim razvojem vremena sva se s sestro Špelo domenila za popoldansko turo. Ne brez pomislekov, ali bo vreme dejansko sledilo scenariju. Ko sem se pripeljal po Špelo, je z njo čakal tudi Rade, dolgoletni skupni prijatelj in zdaj Špelin sosed, ki jo je prestregel s smučmi v rokah ter se nama brez oklevanja pridružil. Do vasi Potok smo se po sveže spluženi cesti za las prebili brez natikanja verig. V oblačnem, ne zelo nav-dihujočem vremenu smo krenili nekaj minut pred drugo uro. Mimo jablan, ovešenih s svežo belino, smo zagrizli v neporaščen breg ter za njim vdeli položen kolovoz skozi gozd. Objela nas je prava zima. Ker sem imel ob sebi dva izkušena, prekaljena tabornika, oba iz Rodu Sivega volka, skoraj ni bilo možnosti, da se ne bi izgubili. In smo se! Vseživljenjsko večde-setletno ukvarjanje s taborniki ti vcepi v kri t. i. "hojo po karti" (v njunih mladih časih so bile to vojaške spe-cialke): ošineš zemljevid, vse ti je jasno - in greš. Po gozdu smo najprej sledili zametenim ostankom turnih sledi po položnem kolovozu. Že na prvem razcepu pa nas je zamikal neshojeni kolovoz, ki se je s položnejšega usmeril strmeje desno navzgor - in po naši oceni bolj proti vrhu. Kar dolgo se je nadaljeval, pa razcepljal na več kolovozov in zahteval od nas večkratno odločanje, vijugal po gozdnatih strminah, se polagoma spremenil v vlako in na koncu ugasnil. Obstali smo sredi gozda, brez nadaljnjih usmeritev, kam naprej. Izgubljeni? Ne, to pa ne, povsem se nismo izgubili - to se taborniku ne zgodi! Malo smo tavali, to že, generalna situacija pa nam je bila kristalno jasna. Ugodna posledica tega 'gremo mi po svoje' je bila, da smo v globokem pršiču lahko vlekli špuro. Neverjeten užitek. Dandanes že redek privilegij! Vreme je očitno poslušalo vremensko napoved, saj se je je dosledno držalo. Zadnje faze fronte so se vidno umikale. Proti severu smo skozi drevesa pod temnimi sloji oblakov ugledali Storžič in Košuto, ki ju je oblila nenavadno modra svetloba. Ko smo se prebijali s severne, senčne strani gozda proti slemenu, pa so vrhovi Decembrski mraz, sunki severovzhodnika in sončni zahod: popolna zimska magija. Foto: Peter Pehani £ H GO W > £ O (N m m Prašimo! Foto: Peter Pehani £ Rotweiland je prava lokalna poslastica, katerega edini navidezni manko je to, da je nižji Scharnikov sosed. Pa vendar ima v turnosmučarskem smislu pred njim pomembno prednost. Zaradi konfiguracije terena je namreč plazovno manj izpostavljen. Zahtevnost: Zahteven turni smuk. Fizično je tura dokaj naporna, zgornji del pa zmerno strm. Oprema: Običajna oprema za turno smučanje, plazovni trojček. Višinska razlika: 1377 m Izhodišče: Leppen, 1178 m. Iz osrednje Skrita dolinica pod Rotwielandom Foto: Tomaž Hrovat Slovenije se po avtocesti peljemo skozi karavanški predor, po turski avtocesti hitimo mimo Beljaka in Špitala in se odcepimo levo proti Lienzu. Za Del-lachom zavijemo desno proti Irschnu in dalje (smerne table) proti zaselku Leppen. Manjše urejeno parkirišče je dobrih sto metrov pred zadnjo kmetijo raztresenega zaselka Leppen. Pri kmetiji (Edner) ni mogoče parkirati! WGS84: N 46,762963 E 13,02587° Koča: Bergheimat, 1618 m, telefon +43 680 24 22 93, (v zasebni lasti, odprta vse leto). Čas vzpona: 4 h Sezona: December-marec Zemljevid: Mölltal, Kreuzeckgruppe, Drautal, WK 225, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča se po od snežnih sani utrjeni gozdni cesti v okljukih nezgrešljivo povzpnemo do planine Le-ppner Alm, na vrhu katere se nahaja koča Bergheimat, 1618 m. Do tu potrebujemo uro in pol. Od Bergheimata nadaljujemo desno in takoj navzgor mimo naselja m ?ck KSSK zdaj to markirana pot št. 316. Kot glavna orientacijska točka nam služijo drogovi elektro daljnovoda. Če se držimo le tega, bomo dosegli čistino pod Langkoflom, 2060 m. Nadaljujemo strmo čez njega na širši razgledni plato, nato pa bolj ali manj po vedno ožjem grebenu. Teren je zdaj razgleden, elektrovod pa desno pod nami. Nadaljujemo po grebenu, dokler gre. Vrh Damerkopfa je namreč raztegnjen večglavi greben in zaključimo na njegovi najbolj smiselni konici. Spust: Pri spustu nas bo samo vleklo z grebena proti naši levi navzdol; ciljamo na spodaj vidno kočo (Hoferalm), pogumno nadaljujemo nizdol, dosežemo redek gozd in skozi njega do lovske koče Hasslerhütte, 1851 m. Po karti vidimo, da je pod nami gozdna cesta, zato pogumno nadaljujemo navzdol. Po gozdni cesti (ki ni ista kot dostopna!) v blagem spustu dosežemo kmetijo, ki je kakšnih deset minut oddaljena od našega izhodišča. Skratka, relativno zapleteno. Tomaž Hrovat o -j novih lesenih hiš in dalje do sirarne Ochsnerhütte. Ta del poteka skozi redek macesnov gozd. Pri Ochnerhütte smo nad gozdno mejo in se pregledno odločamo za nadaljevanje. Naravnost nad nami sta dve skalni glavi - leva je Scharnik, 2657 m, in desna Rotwieland, 2555 m. Med njima slutimo poševno gredino in se po razgibanem terenu napotimo proti njej. Gredina se v resnici izkaže za široko grapo, ki jo prav pod vrhom zapustimo in se desno povzpnemo na vrh Rotweilanda. Na vrhu ni križa, pač pa razgledna lesena klopca. Spust: Spust poteka po smeri vzpona z možnimi manjšimi variantami glede na kakovost snega za smučanje. Tomaž Hrovat Mokarspitze je tipična gora južnega dela skupine Kreuzeck. Ne najenostavnejši dovoz, prvi dostopni del skozi gozd, čudovita južna pobočja nad gozdno mejo, malce zahtevnejši zaključek vzpona na vršnem delu in izjemni razgledi z neobljudenega vrha. Zahtevnost: Zahteven turni smuk. Potrebujemo zanesljiv korak na greben-ski rezi in nekaj smisla za orientacijo v spodnjem gozdnatem delu. Ostalo je nezahtevno. Oprema: Običajna oprema za turno smučanje, plazovni trojček. Proti vrhu Mokarspitze se grebenska rez zoži. Foto: Tomaž Hrovat Višinska razlika: 1173 m Izhodišče: Griebitsch, 1132 m. Iz osrednje Slovenije se po avtocesti peljemo skozi karavanški predor, po turski avtocesti hitimo mimo Beljaka in Špitala in se odcepimo levo proti Lienzu. Za Dellachom zavijemo desno proti Irsch-nu in v Irschnu poiščemo odcep proti desni za zaselek Griebitsch. Na karti je izhodišče označeno kot Kräutergarden. Urejenega parkirišča ni, tako da moramo biti pri parkiranju malce spretni. Če pa vprašamo domačine za dovoljenje, nam bodo zagotovo prijazno svetovali. WGS84: N 46,759812°, E 13,04166° Čas vzpona:3-4 h Sezona: December-marec Zemljevid: Mölltal, Kreuzeckgruppe, Drautal, WK 225, 1 : 50.000. Vzpon: Od parkirišča se vzpnemo na gozdno cesto nad zadnjo kmetijo (orientir je kapelica z impozantnim pogledom na Hochstadel v Lienških Dolomitih). Prav kmalu, po približno 500 metrih se od gozdne ceste odcepimo navzgor in po markirani charnik, 25; Vise Scharnik je, poleg Hochkreuza, upravičeno glavna turnosmučarska trofeja južnega dela skupine Kreuzeck. Višinsko in vizualno dominira nad sosedami, vzpon nanj pa je tudi malce bolj zabeljen, čeprav ostaja v okvirih običajnega turnega smuka. Pravi mesec za Scharnik je marec, ko bomo na južnih pobočjih lovili že predelan firn. Ker je tura iz doline dokaj dolga, želimo pa ujeti zgodnje jutranje ure, je smiselno prenočiti v koči Unteralmhutte, ki je v času turnosmučarske sezone odprta ob koncih tedna, ali pa v vse leto odprtem Bergheimatu na planini Leppner. Scharnik (levo) in Rotwieland (desno) Foto: Tomaž Hrovat Zahtevnost: Zahteven turni smuk. Tura je zelo pogojena s snežnimi razmerami. Prečnica z grebena v zatrep Hochtal in zadnja strmina pod škrbino Gur-sgentorl sta plazovno izpostavljeni. Oprema: Običajna oprema za turno smučanje, plazovni trojček. Višinska razlika: 1479 m, 1039 m (od koče Bergheimat) Izhodišče: Leppen, 1178 m. Iz osrednje Slovenije se po avtocesti peljemo skozi karavanški predor, po turski avtocesti hitimo mimo Beljaka in Špitala in se odcepimo levo proti Lienzu. Za Del-lachom zavijemo desno proti Irschnu in dalje (smerne table) proti zaselku Leppen. Manjše urejeno parkirišče je dobrih sto metrov pred zadnjo kmetijo razresenega zaselka Leppen. Pri kmetiji (Edner) ni mogoče parkirati! WGS84: N 46,762963 E 13,02587° Koča: Bergheimat, 1618 m, telefon +43 680 24 22 93, (v zasebni lasti, odprta vse leto). Čas vzpona: 4.30 h (od koče Bergheimat 3 h) poti skozi gozd dosežemo razgledno planino Greibitsch, 1624 m. Pozor, gozdna cesta, ki jo bomo sicer porabili za smuk na povratku, je pomembno daljša! Nad planino Greibitsch nas smerne tablice napotijo naravnost navzgor (ne ustrašimo se oznake "steil"). Skozi vedno redkejši macesnov gozd dosežemo vršni plato in se napotimo proti grebenu nad nami. Ta se na koncu zoži v pravo grebensko rez, ki jo v dobrih razmerah z malo pazljivosti premagamo s smučmi. Spust: Spust poteka po smeri vzpona. V dobrih razmerah smučamo prav z vrha po grebenski rezi. Pod planino Gre-ibitsch smo pozorni na orientacijo, da ujamemo pravo gozdno cesto, ki nas bo v dolgem spustu pripeljala do izhodišča. Tomaž Hrovat Sezona: Marec Zemljevid: Molita!, Kreuzeckgruppe, Drautal, WK 225, 1 : 50.000. Vzpon: Od izhodišča se po od snežnih sani utrjeni gozdni cesti v okljukih nezgrešljivo povzpnemo do planine Le-ppner Alm, na vrhu katere se nahaja koča Bergheimat, 1618 m. Do tu potrebujemo uro in pol. Od Bergheimata nadaljujemo desno in takoj navzgor mimo naselja novih lesenih hiš in dalje do sirarne Ochsnerhütte. Ta del poteka skozi redek macesnov gozd. Pri Ochnerhütte smo nad gozdno mejo in se pregledno odločamo za nadaljevanje. Naravnost nad nami sta dve skalni glavi - leva je Scharnik, 2657 m, in desna Rotwieland, 2555 m. Napotimo se proti levi na položno ramo, ki se spušča s Scharnika proti jugu, in z rame prečimo brez izgube nadmorske višine v zatrep, imenovan Hochtal. Pod nami vidimo kočico Unteralm, 1838 m, od katere se nam pridruži drugi dostop. Dvigamo se v zatrep doline proti jasno izraženi škrbini Gursgentorl, 2445 m. Na škrbini zavijemo desno okrog skalne glave in na vrhu severnega pobočja nad nami že ugledamo križ, ki označuje vrh Scharnika. Dosežemo ga na smučeh, iskaje sproti najboljših prehodov do vrha. Sam vrh je dovolj prostoren in zelo razgleden. Bergheim imamo neposredno pod nami kot na dlani, pa dalje proti jugu Ziljske in nato Karnijske Alpe ... in nekje na jugovzhodu nezgrešljiva domača Triglavo-va glava. Spust: Če smučamo po smeri vzpona, bomo imeli iz Hochtala nazaj proti Bergheimatu precej prečenja. Bolj elegantno se je v dobrem snegu prepustiti vijuganju naravnost do koče Unteralm in šele nato prečiti nazaj do izhodiščne koče Bergheimat. Od tam pa nam ostane še dolg in kratkočasen petkilometrski spust po gozdni cesti do avta. Trofeja je naša! Tomaž Hrovat niPimzEm Obuditev naueze Jeglič-Karo Johanca - prvenstvena smer v SZ steni Planje Marija Jeglič Plezanje prvenstvenih smeri ima poseben čar. Je nekaj čisto tvojega, si avtor, kot je slikar avtor svoje slike ali koreograf avtor svoje koreografije, ki jo lahko zaplešejo še drugi in ob tem uživajo v lepih gibih in glasbi. To mora priti iz tebe. Gre za inspiracijo, željo, mogoče bi lahko rekla strast. Za to gre. Preden sem se navezala s Silvom,1 sem že splezala kakšno prvenstveno smer tako doma kot v tujih gorstvih. Nekatere so bile ogledane in premišljene, večina pa posledica reševanja zaplezane naveze. Ne rečem, da tovrstne smeri ne morejo biti lepe, je pa po mojem mnenju precej drugače, če se na vzpon dosledno pripraviš. Pregledovanje zgodovinskih zapisov in vrisov iz razpoložljivih virov, dostop do pod stene in ogled prihodnje smeri z daljnogledom, pogovor z že pozabljenimi alpinisti, ki jim je skoraj treba obrisati prah s čela . Vsa ta priprava in vložen trud naredi smer le še bolj tvojo. Glede na to, da je danes večina najbolj očitnih linij v naših stenah že preplezanih, sva morala stopiti zunaj meja načela "iskati najlažje prehode". Midva sva iskala čim lepšo linijo v čimbolj strmi steni, ki se jo po možnosti še da preplezati prosto. Iz alpinizma dostikrat potegnem vzporednico z življenjem. Prav tako je bilo s to steno - od daleč so lahko videti stvari precej bolj strašne, kot so ., kakšne so v resnici, pa vidiš šele, ko prideš bližje. Torej, če ne greš poskusit, ne veš - in sva šla. Ker sem poleti pridno hodila v službo in hranila dopust za akcijo SMAR2 v Gruzijo, se nisem mogla pridružiti našim fantom pri plezanju poči na Norveškem. Proste in pretežno sončne konce tednov sem tako julija posvetila plezanju z legendo svetovnega alpinizma, Silvom Karom. Že lansko poletje sva se namenila pod SZ steno Planje, kjer sva imela ogledano linijo (pravzaprav je imel v grobem linijo ogledano Silvo, jaz sem le podala svoje predloge in mnenje). Ker pa je bila zamišljena linija mokra, sva kot alternativo zlezla lažjo, lepo smer v desnem delu stene, Steber za lepši dan. Letos pa sva se vrnila uresničit svoje sanje. 1 Silvo Karo 2 SMAR - Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca. Članica je tudi Marija Jeglič. Johanca V petek popoldan me je Silvo pobral v Ljubljani in odpeljala sva se čez Vršič. Pri cestarski bajti sva pustila avto in zakorakala v breg doline Mlinarice, pod Zidno steno. S sabo sva nesla prazne plastenke, saj sva pred vrhnjimi že iz lanske izkušnje vedela, da je vode višje gori obi- beiimi platmi čajno dovolj. Tokrat pa sva se uštela in bila obsojena Foto: Marija Jeglič Silvo v raztežaju Marija v drugem raztežaju, iskanje vprašljivega prehoda Foto: Silvo Karo na lovljenje drobnih kapljic, ki so trudoma pronicale skozi sluzast mah. Kakor se nama je to tisti trenutek zdelo odveč, je bil to vendarle dober znak, da zna biti tokrat skala suha. Naposled sva prispela na že poznano travnato ramo, kjer sva si ponovno uredila bivak, oziroma bolje rečeno, razmetala vso svojo robo po travi in napravila cigansko naselje. V eni roki sem držala domač Silvov paninček,3 v drugi velik dedov rešpetlin in prečesala sva steno do podrobnosti. Z vsemi štirimi očmi sva šla čez linijo in si ob sprotnem komentiranju izmenjevala daljnogled. "Spodaj bi šla smer mimo dveh hlebov, do police. Po njej levo do konca, kjer bi morala najti prehod v plate in navzgor čez njih." "Edini grif ki ga vidim, je videti kot krušljiva kocka. Ne vem, če bova lahko prišla tu čez. No, poskusit greva, če ne greš, ne veš. Če se da priti čez, bo odlično. Potem je pred nama velika luska, ki bi jo obšla po levi, dokler ne prideva do police, tam pa poiščeva prehod čez zadnje plate do roba stene. Te plate s svojimi Silvovo poimenovanje sendvička, ki je narejen iz bombu-le (zelo mehka, majhna štručka belega kruha), morta-dele "a mano" (na roke narezana mortadela iz Trsta, pod soncem ji ni enake) ali lososa, topljenega sirčka in kakšne sezonske zelenjave. Že zaradi paninčkov bi šla spet v prvenstvene! žlamborčki, strmino in monolitnostjo spominjajo na Paklenico - to zna biti prava uživancija. Do vrha stene ne bi smela imeti večjih problemov." Odložila sva rešpetlin, si postlala vsak svojo spalno vrečo in zaspala pod zvezdami. Zjutraj sva pokukala iz spalk, sonček pa iz meglic, ki so se zaspano vlekle po dolinah in si privoščila kavo z bencinske črpalke. Še odličen Silvov paninček za moč in že sva bila pripravljena na akcijo. Nekaj metrov vstopnega poplezavanja sva opravila kar v plezalkah, da nisva tovorila odvečne teže čevljev. S prvim raztežajem je začel Silvo in splezal do previsa pod kamnitimi hlebi. Pod previsom je zabil klin, za katerega sem po zvoku njegovega petja slutila, da bo permanenten. Nato se je stegnil daleč čez previsen buhtelj in v diagonalno poč zabil še en klin (ki je tudi ostal v poči). Naslednji raztežaj je pripadal meni. Zabava se je začela že takoj nad sidriščem, saj je bilo tu čez treba splezati bolderček čez krušljivo skalo. V prvem poskusu sem odlomila edini kamenček, ki bi lahko služil kot stopek, in tako stestirala klin (dober je). Med visenjem v klinu sem še malo potolkla skalo, da bi sčistila kruš, vendar sem hitro odnehala, da bi kak oprimek še ostal. V drugem poskusu sem uspela prijeti in zadržati neke krušljive robke, ki pa so sodelovali in uspeli zdržati mene ter potem še Silva. Sledilo je odkrivanje vprašljivega prehoda mimo "krušljive kocke". Stlačila sem se med polico in buh-telj nad sabo in z levo roko tipala, če je kje zadaj kaj, čemur bi lahko rekla oprimek. Ha, cela luska! Navdušeno sem se lotila laybackanja4 dobre luske, kamor so odlično sedli metulji. Vrh luske sem uredila udobno sidrišče. Vsi raztežaji so bili taki, da sva si segla v roke in drug drugemu čestitala. Sledilo je nekaj raztežajev lepega plezanja in prispela sva do vrhnjih belih plati. Nisva slutila, da je pred nama najtežji raztežaj, kar pa je bilo za glavo v resnici povsem v redu. Plata je bila strma in razčlemb precej malo. V prvih ne-vem-koliko metrih sem uspela ugnezditi zatič in malo naprej majhnega metuljčka. Malo višje sem v slepo poč do polovice (ali pa do tretjine) zabila profilca,5 ven pa ga nisem mogla izbiti, ker sem težko lovila ravnotežje na trenju. Nimam kaj, strah me po mojem ni, glede na to, da je občutek še vedno dober - najbolje, da grem naprej! "Silvo, tole bo pa detajl!" sem se zadrla. Stegnila sem se v desno, kolikor sem bila dolga in široka, in prijela nek nagnjen mušji drekec. Stopila sem na nekaj pri popku in zarinila navzgor. Še malo, le odločno in vztrajno. Še prehod v desno in stena se je položila. Že tako preveč belo steno sem okrasila s pisanim metuljem in nadaljevala do raza na levi strani plati. Ni bilo več težko, 4 Laybacking - tehnika plezanja, ki prihaja iz plezanja poči. Pri tej tehniki postaviš obe dlani v poč, s palcema obrnjenima drug proti drugemu, ob čemer se z nogami odrivaš od podlage v nasprotni smeri, kot vlečeš s telesom.. 5 Profilen klin, ki v prerezu tvori obliko črke V. uživaško plezanje po lepi zajedi, dokler ni zmanjkalo vrvi. Raztežaja se je za mano lotila še legenda in ko je splezal detajl, se je zadrl navzgor: "Uf, to je pa kot v 80., kot bi plezal z Johanom!6 Meri, jaz te bom kar Johan klical!" "No, Johanca bo kar v redu." In ime smeri je bilo jasno. Do roba stene sva zlezla še po lepem prehodu čez plate, nato pa sva se po Juliusu (navrtana smer) spustila nazaj pod steno. Razveselila sva se dejstva, da naju pri bivaku čaka cedevita, pa tudipaninčke sva vohala že z vrha stene. Pri nahrbtnikih sva zamenjala garderobo, zlezla v kratke hlače in sestopila v dolino. Ob bistri Pi-šnici sva spila hladno pivo in pospravila vsak še enpa-ninček, pot nazaj domov pa je skoraj prehitro minila. Jutri počivam, preden grem v ponedeljek spet v službo. Življenje je lepo! Še namig za ponavljalce: dobro je biti vplezan, saj je smer resna in zahteva od plezalca tudi veliko odločnosti, kajti padci so lahko nevarni. O 6 Johan - vzdevek alpinista Janeza Jegliča, o katerem lahko veliko preberete tudi v knjigi Alpinist (naročite jo lahko na www.silvokaro.com). Vris smeri Johanca POHODNI ČEVLJI ROČNO IZDELANI S STRASTJO VZGOJA Matjaž Jeran1 Družinski zimski zabaviščni park V zasnežene gore z otroki Zimska preproga škripa med pohajkovanjem skozi zasnežene gozdove. Diši po snegu, ko na turnih smučeh drsimo nad veličastnimi pokljuškimi senožeti. Počasi se skozi meglo in veter prebijamo na dvatisočak, kjer smo poleti srečevali ovce, danes pa bi dali vse za kanček sonca. Skupaj se veselimo zavetrnih sončnih razgledov, gledajoč neskončne možnosti našega največjega alpskega igrišča. Tukaj so doleki, zatrepi, grapce, grebenčki, vrhovi in je nebo. Kmalu se ga lahko dotaknemo, saj zmoremo polnokrvno pustolovščino, ki nas lahko zapelje s cepinom in derezami. 1 Gorski vodnik pripravnik Vsekakor povsem neprimeren teren za laično vodenje otrok; trda podlaga, izpostavljen teren. Foto: Matjaž Jeran Gore se zdijo najbolj pravljične pozimi, ko jih prekrije tiha bela odeja, ki vpija zvoke, zgladi ostre poteze, odvrne množice in razkrije sledi živalskega kraljestva. Zasnežene so najveličastnejše, mikavne, a hkrati skrajno divje, tudi nedostopne. V čarobni svet lahko vstopijo tudi najmlajši hribovski sopotniki, naši otroci. Z njimi skozi leta postopno okušamo celoten nabor zimskih gorniških radosti. Od šestnajstega leta dalje, če jih zamikajo drzne stvari, naj se vpišejo v alpinistično šolo. V nadaljevanju vas navdušujem za zimske radosti v družbi vaših otrok, nečakov ali vnukov, a bodite pozorni, nikoli ne prestopite meje varnega. Zimske okoliščine: mraz, gaženje, plazovi in zdrs Zimsko gorsko okolje zahteva veliko mero preudarnosti in zmernosti. Že samo dejstvo, da je pokrajina zasnežena in zrak hladen, zahteva primeren pristop ti'' ) t. s? pri obutvi, obleki in tudi prehrani ter pijači. Ne pozabite na sončna očala za vse udeležence ture! Ena od stvari, ki se jih hitro naučimo že pri otrocih, mlajših od pet let, je, da potrebujejo gamaše tudi, kadar jih mi ne. Enako velja glede števila parov rokavic, radi brkljajo po snegu in jih potrebujejo vsaj dva para. Bodite previdni pri oblačilih - če je vroče vam, ne silite otroka, da hodi v pretoplih oblačilih, oziroma ga opozorite, da se pravočasno sleče. Tople protivetrne sloje potrebuje zlasti za čas počitka. Nahrbtnik mentorja naj nosi vse, kar je več kot 1/7 teže mlajšega pustolovca. Če ima npr. otrok 35 kg, naj ne nosi nahrbtnika, težjega od 5 kilogramov. Tako bo bolje za njegovo motivacijo in držo. Vsekakor so enake ture v zimskih razmerah praviloma vsaj polovico zahtevnejše kot v kopnem. Ko mu utirate gaz, se zavedajte, da je njegov korak krajši, pohodne palice, četudi z veliki krpljicami, mu bodo verjetno bolj v napoto kot korist. Ko se odpravljate, preverite zadnjo vremensko napoved za gore. Veter zelo stopnjuje občutek mraza, megla pa poveča stopnjo dramatičnosti in zmanjša motiv za vzpon. V gore se odpravite pravočasno, dan je pozimi kratek, z otroki boste počasnejši, zlasti v svežem snegu. Spremljajte snežne razmere, veter gradi nevarne klo-žaste plasti, ki se lahko tudi v redkem gozdu spremenijo v kložast plaz. Ta je že večkrat zasul pohodnike na poti proti priljubljenemu Viševniku in to tik nad smučiščem! Sočasno veter v visokogorju ustvarja spihane ledene površine, ki so nevarne za zdrs. Ta je lahko zelo Primer ustrezno opremljenega otroka z derezami, cepinom in tesnimi gamašami. Sam teren pa je že prezahteven, da bi se ga lotevali z otrokom! Foto: Matjaž Jeran neprijeten tudi na zmernem in krajšem pobočju, zatorej ne podcenjujemo ledenih odsekov in se jih lotimo le primerno opremljeni - z derezami, cepinom in nepogrešljivo čelado na glavi. Prve zimske ture z otroki naredimo v nam in otrokom dobro znanem okolju, kjer bomo lažje kontrolirali dodatne zimske okoliščine, kot je mraz, sneg in nevarni ledeni odseki poti. V tovrstnih razmerah se večkrat kot zelo uporabne izkažejo moderne gumijaste (Slika 1) oziroma verižne dereze, ki so odlična rešitev za trdno steptane za-ledenele poti. Gumijaste odlikuje manjša teža, kar je primerno za manjše otroke, verižne zagotavljajo zanesljivejši, a težji korak. Oba tipa derez boste našli pri specializiranih trgovcih z gorniško opremo ali v spletnih prodajalnah. Uporabo pohodnih palic svetujemo postopno; brez, z eno, z dvema. Nikoli pa ne uporabljamo paščkov, ki v primeru padca ujamejo roko. Turna smuka čez zasnežene livade Klasična zimska otroška zabava je smuka na hišnem hribčku, kar je praktično zametek turne smuke, kot so jo poznali še ne dolgo tega. Na ramenih na hrib ne-seš smuči, se pripraviš in odpelješ čez neurejeno progo s kupi celega snega. Seznam opuščenih smučišč Gorenjska ponuja Zatrnik nad Gorjami, Španov vrh nad Jesenicami, Zelenico v Karavankah -(pazi na plazovne razmere!), Kobla nad Bohinjsko Bistrico, Krpin nad Begunjami. Prebivalcem osrednje slovenske kotline so pri roki Stanežiče pri Ljubljani, Ulovka nad Vrhniko. Štajerska ponuja Liboje in Gozdnik pri Žalcu, Prebold, Brdce nad Mozirjem, Šalek nad Velenjem, nad Ravnami na Koroškem je Ivarčko-Ošven, v Zasavju Lontovž nad Trbovljami, Dolenjska ima Planino na Gorjancih, Notranjska in Primorska Kalič nad Uncem in še druga opuščena primorska smučišča, kot so Livek pri Kobaridu, Kal nad Kanalom ob Soči in Sviščaki nad Ilirsko Bistrico. Seveda bodite pri uporabi opuščenih smučišč obzirni. Najmanj, kar lahko naredite za lokalno skupnost, je kosilo v lokalni gostilni! Turna smuka z otroki; hoja naj ne bo prezahtevna. Foto: Matjaž Jeran Slika 1: Gumijaste dereze proizvajalcev Petzl Charlet in Ottinger ter verižne dereze proizvajalca Veriga. Vir: www.iglusport.si, www.veriga-lesce.com Ko otroci na smučišču prikažejo zadovoljivo obvladovanje smuči in pokažejo navdušenje za prve gorske zimske avanture, ste nared za peš vzpon v gorniških čevljih na lokalno točko, zelo primerno je opuščeno smučišče. Starši na izhodišče smuke, torej gor grede, nesejo smučarske čevlje in smuči oziroma snežno desko, palice so povsem nepotrebne. Imeli boste nepozabne spomine na prvo turno smuko, pazite le, da ta ne bo prezahtevna, vedno lahko naslednji konec tedna zastavite nekoliko zahtevnejšo turo. Zavedajmo se, da je za otroke hitro prestrmo, preveč razrito ali pa je sneg preglobok in posledično težko obračajo ter se počutijo ogrožene. Zlasti pa ne rinemo v skorjast ali poledenel sneg. Za prvič bo največ veselja Učenje hoje z derezami in cepinom Z otroki se gibanju po terenu, nevarnem za zdrs in posledično nesreči, striktno in na daleč izogibamo. Ker pa bodo otroci navijali za nove resnejše dogodivščine, jih do starosti 16 let, ko jih lahko vpišemo na bližnji alpinistični odsek, lahko sami v varnih okoliščinah, to je "za domačo hišo" učimo tehnike, s čimer jih "zamo-timo" za nekaj let. Prepričan sem, da bo zabavno za vas in otroka. Za domače učenje in za vnaprej, ko dopolnijo primerno starost za obisk alpinistične šole, jim izberimo lažje pohodne dereze, ki se pritrdijo s paščki na vsakršen visok pohodni čevelj (Slika 2). Za začetek izberimo bolj tope dereze. Trening hoje uparimo z uporabo lahkega pohodnega cepina. Uporaba čelade in rokavic je obvezna. Bistveno pri hoji z derezami je: primerna namestitev - trdno pritrjene, da dereze ne padejo dol oz. da ni gibanja dereze na čevlju. Gamaše so obvezne, naj bodo tesno prilegajoče se čevlju, da blago skoraj ne dopušča možnosti zatika v zob dereze. Citiram Alpiročnik.org, ki je zelo nazoren: "Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Uporabljamo vse zobe derez. To dosežemo s podplatom čevlja, obrnjenim vzporedno s strmino (skica 1,2,3)." Tehniko hoje v večji strmini prepuščamo alpinistični šoli. Skica 1, 2, 3: Hodimo nekoliko bolj narazen in pazimo, da se z zobmi ne zatikamo v hlače, čevlje ali gamaše. Uporabljamo vse zobe derez. To dosežemo s podplatom čevlja, obrnjenim vzporedno s strmino. Avtor: Jernej Lukša Skica 6,7, 8 Navzgor hodimo vzporedno ali s križnim prestopanjem. Pri tem pazimo, da imamo težišče vedno v območju med nogama laipirocnik.rasica.org). Avtor: Jernej Lukša Skica 4, 5: Če se nam pod derezami nabirajo "cokle" iz snega, jih redno in pravočasno odstranimo s cepinom. Nujen dodatek derez, ki v veliki meri preprečuje nabiranje snega, so posebne gumijaste plošče (ang. antiboot) na naležni površini derez (alpirocnik.rasica.org). Avtor: Jernej Lukša oo -J naredil pregovorni spomladanski sren, imenovan "ve-selc", visoko spoštovan pa je seveda ne preglobok pršič. Če se bo stvar dobro prijela, boste kmalu zreli za nakup kož in nastavkov, s katerimi klasične alpske smuči in vezi preobrazite v turne. Izbira smuči naj se nagiba h krajšim smučem. Zdaj ste nared za čisto pravo poldnevno turno smuko z višinsko razliko do 500 m. Kože, alpske smuči in nastavki so vsekakor resna dodatna teža na nogah otrok in bolje napredovati po polžje, kot jih na vrh pripeljati izmučene. Najboljši del smuke je seveda spust, ki ga izvedemo počasi, z mnogimi krajšimi postanki. Terene za smuko izbiramo v povsem varnih razmerah, z zelo zmernimi nakloni, brez vsakršne možnosti za snežni plaz! Skica 9, 10, 11, 12, 13: Pri hoji navzdol imamo cepin pripravljen v položaju za ustavljanje. Hodimo tako, da s podplati stopamo v V-položaj. Stopamo s celim podplatom in ne samo s petami. Nikoli ne skačemo ali tečemo. Pazimo na to, da imamo težišče pod sabo in med stopali. Cepin uporabljamo predvsem za ravnotežje (alpirocnik. rasica.org). Avtor: Jernej Lukša Kako določiti naklon pobočja do 27,5 stopinje z uporabo pohodnih palic. Uporabimo dve palici enake dolžine, na obeh imamo označeno polovico dolžine. Palico primemo na vrhnjem koncu in jo dvignemo toliko, da navpično visi in se spodnji rob dotika pobočja, nato vzamemo drugo palico, jo primemo za sredino palice in en konec staknemo z oznako polovice palice, ki visi, drug konec pa položimo pravokotno na navpično palico. Če se vodoravna palica ne dotakne pobočja, je to položnejše od 27,5 stopinje, kar je nekako začetek strmin, ugodnih za snežni plaz. Kadar je snega preveč, ali ko zmanjka idej, nameči kup snega in izdolbi bivak. S pravo puhasto spalko in urejeno suho podlago bo to nepozabna dolga noč, polna norih idej. Ko stvari napredujejo, je čas, da otrokom predstavimo tudi lavinsko opremo, predvsem kot dodatno zanimivost in kot primeren pristop k odgovornemu vključevanju v resno okolje. Pristopi na dvatisočake Sama hoja je otrokom zabavna kot igra v zasneženem gozdu, kjer se lovijo, skrivajo in izgubljajo med zasneženimi drevesi. Za nek konkreten vzpon jih motiviramo bodisi z nagradnim sankanjem, spanjem v koči ali celo bivaku. Sledeča nadgradnja je lahko pristop na neizpostavljen vrh z zmerno višinsko razliko in optimalno kočo za okrepčilo na polovici (npr. Debela peč mimo Blejske koče, vendar le v varnih snežnih razmerah). Učimo jih uporabe derez in cepina. Vedno izberemo poti, ki so plazovno in v primeru padca povsem varne! Zlasti pozorni bodimo na razmere. Neprimerno je prečkanje vsakršnih ledenih pobočij in pobočij, str-mejših od 27,5 stopinje, da se izognemo zdrsom in plazovni nevarnosti. Ustavljanja s cepinom se bodo učili v alpinistični šoli, brez tega znanja se ne gibamo v okolju, nevarnem za zdrs! O Uredniški odbor in avtor članka ne prevzemamo nikakršne odgovornosti za dogodke, ki bi bili lahko posledica napačnega ravnanja in ali napačne interpretacije vsebine članka. Udejstvovanje pri vseh gorni-ških aktivnostih, katerih se dotikajo vsebine članka, je potencialno nevarno in brez ustreznega predhodnega izobraževanja in vaje lahko vodi do resnih posledic. Tovrstna znanja se načeloma podajajo skozi program alpinističnih šol na alpinističnih odsekih. Tovrstni članki služijo predvsem za širjenje obzorij in navduševanje za udeležbo na primernih programih, katerih cilj je sistematizirano pridobivanje znanja in izkušenj. Slika 2: Optimalna izbira za prve resne dereze, namestijo se na vsakršen visok čevelj, so tope. Vir: www.iglusport.si £ H GO W > £ O (N -J GORE in OTROCI Mateja KomacJ flo^ POt dO talija S triletnikom u treh dneh do Zasauske koče na Prehodavcih Načrt je bil nekoliko drugačen. Kdorkoli je že imel več kot dan ali dva opravka s triletnikom, ve, da z njim/njo zdrži le malo "odraslih načrtov". Namen je bil priti na Prehodavce v dveh dneh. Drugi dan naj bi nama nasproti prišel oskrbnik iz Zasavske koče, sina zavihtel na ramena in ga v peti prestavi ponesel proti svojemu poletnemu domu. Za spremembo tega načrta ni bil kriv le triletnik, je pa s svojo zagnanostjo in željo doseči cilj pripomogel k odločitvi. Zaključni del drugega dne - tik pred Kočo na Triglavskih jezerih m Foto: Mateja Komac Nenačrtovana je bila že prva ploha, ki naju je ujela med čofotanjem po Bohinjskem jezeru. Prepodila naju je iz vode, pred dežjem sva hitela reševat brisače in vse ostalo razstavljeno imetje. Zatekla sva se v avto in se odločila, da se kar odpeljeva proti izhodišču, saj ni kazalo, da bo dež kmalu ponehal. Tri-letnik je med vijuganjem po cesti proti Planini Blato odšel v svet sanj, vsaj nekaj je šlo po načrtu. Še preden sem parkirala, se je razjasnilo tudi nebo. Veselila sem se najine poti skoraj bolj kot cilja. Spomladi me je prvič zaneslo mimo planine Viševnik in bila je ljubezen na prvi pogled. Načrt tokratne poti na Prehodavce je bil narejen tako, da prespiva prav tam. Prua etapa: Planina Blato-Planina pri Jezeru Spanec in še malica pred začetkom hoje sta malemu pohodniku očitno dobro dela, saj sem ga komaj dohajala. Skušala sem ga malo upočasniti, da ne bi prehitro obnemogel, pa mi ni uspelo. Njemu pa tudi kar ni in ni zmanjkalo moči. Vsake toliko sem ga le prepričala, da sva malo popila. Stalno sva srečevala planince, ki so se vračali v dolino in le redkokdo se ni "obregnil" ob mojega sopotnika. Potem pa se je ponovno ulilo z neba. Še dobro, da anoraka nista podlegla racionalizaciji prtljage v mojem pretežkem nahrbtniku. Malemu škratu je bila to dobrodošla zabava, v resnici dež tudi mene ni motil, saj je bilo toplo, ampak vedela sem, da bo to po vsej verjetnosti spremenilo najine (bolje bi bilo, če bi napisala moje) načrte glede nočitve. Tekala sva od smreke do smreke. Dlje sva se zadržala pod tistimi bolj košatimi, kjer dežne kapljice sploh niso prišle do naju. Tu nekje sva prvič srečala mamo in dva otroka (v nadaljevanju jih bom imenovala kar belokranjska družina). Ko sva prispela do Koče na Planini Jezero, so bili oni že v suhih oblačilih, midva pa popolnoma premočena. Tudi midva sva se preo-blekla in naročila ričet. Ura je bila skoraj pol šestih, ko sva začela s hranjenjem, zunaj je še kar deževalo. Vedno bolj je bilo jasno, da se mi tokrat očitno ne bo izpolnila želja, da bi prenočevala na planini Viševnik. Mali planinec je našel Človek ne jezi se, ki naju je zaposlil za nekaj časa. V koči se je zelo dobro počutil, zato me je presenetilo, ko se je na moje obvestilo, da bova spala kar tu, odzval z: "Mami, a nisi rekla, da bova šla danes še naprej?" Pogledala sem ven, res je nehalo deževati, pogledala sem malega škrata, polnega energije, in razobešene obleke, ki so se sušile. Kar naenkrat se nama je mudilo. Hitela sem pospravljat stvari v nahrbtnik, medtem pa se je moj sopotnik motovilil okoli mene in me že ne vem kolikič vprašal, zakaj ni dobil lizike. Lizike sploh poznal ne bi, če mu je ne bi dali skoraj na vsaki planinski koči, ki smo jo obiskali. Sprva jih je še z veseljem dajal nama, ker ni vedel, za kaj gre, ko pa je enkrat ugotovil, so pogajanja postala težka. Bila sem prav vesela, da enkrat lizike ni dobil, in tudi, da ni bil v središču pozornosti oskrbnika in ostalega osebja. Vsega tega mu nisem uspela razložiti, ker so moje misli napolnjevale stvari, ki so se morale še znajti v nahrbtniku in sem vprašanje kar malo ignorirala. Ko je bilo vse spakirano, sem se odpravila poravnat račun. Oskrbnik me je začudeno pogledal, pričakoval je, da bova prespala. Popolnoma normalno, zunaj je bilo mokro, ura je bila pozna, otrok pa majhen. Hitela sem razlagati, da morava jutri priti vse do Pre-hodavcev in greva zato danes raje še malo naprej, do planine Viševnik. Ob tem me je še enkrat postrani pogledal, saj pot čez planino Viševnik ni ravno najkrajša pot do najinega cilja. Potem je od zadaj prišel še triletnik: "Kaj pa lizika?" in postala sem rdeča kot paradižnik. Seveda ni pomagalo moje dopovedovanje, da lizike res ne bi, odšla je z nama proti planini Viševnik. Oskrbnik in njegova žena pa sta nama zaželela srečno pot. Druga etapa: Planina Jezero-Planina Uišeunik Iz koče sva stopila z nasmehom na obrazu. Jaz, ker se mi bo danes očitno kljub preprekam uresničila pomladna želja, on, ker je imel v rokah liziko. Kaj v rokah, sekundo za tem je bila v ustih. Čeprav mu navadno ne pustim, da je po poti, sem tokrat popustila, saj ga je kar odneslo v strm klanec, s katerim se pot začne. Občudovala sem ga, hkrati pa začela razmišljati, da bi morda vendarle lahko peš, brez pomoči "šerpe" prišel do Prehodavcev. Pot je bila čudovita, mistična, v zadnjem klancu so naju v gozdu obsijali tisti čudoviti večerni sončni žarki. Niti enkrat se nisva zares ustavila in niti enkrat ni potožil, da je utrujen. Na planino sva prispela okoli pol osmih. Oskrbnica naju ni pričakovala in se naju je kar malo ustrašila. Bila je v zadregi, kako udobno namestiti mojega malega sopotnika, a ko je videla, kako je navdušen nad vsako stvarjo v mali kočici in kako vesel je, da lahko do postelje spleza po majhni lestvi, se je sprostila. Na planino je prišla za en mesec le dan pred nama. Zato je imela na zalogi še polno domačih dobrot. Za zajtrk sva dobila odlično domačo marmelado in sveže pečen kruh. Oboje se je po okrepčilni noči še kako prileglo. Drugi dan, tretja etapa Nov dan sva začela dobre volje in ne ravno najbolj zgodaj. Spoznala sva še mladega fotografa, ki je spal v sosednji koči, in prijaznega pastirja, ki vsak dan pride s planine Dedno polje preverit krave na Višev-niku. Nato sva zakorakala v kraljestvo čudovitega cvetja in raznobarvnih metuljčkov. Še najboljši motivator so bili mali skoki na poti, ki jih je moral mali mož preplezati. Kljub zanimivi poti nama ni šlo tako hitro kot prejšnji dan. Škrat je vedel, da nama danes pride nasproti težko pričakovani tati in kot da bi v mali glavici razmislil, da če bo hodil bolj počasi in se večkrat ustavil, bo večji del poti prehodil v družbi obeh staršev. Pri tabli, ki pravi, da je še pol ure do Ovčarije (in prav toliko do Viševnika), sva naredila odmor. Okrepčala Branje čarobne uspavalne pravljice Foto: Mateja Komac sva se, poigrala z metuljčki in še malo posedela. Le par korakov sva naredila po počitku, ko sva zagledala, da nekdo prihaja proti nama. Ta nekdo je bil prav tisti, ki sva ga težko pričakovala. Malega pohodni-ka je kar izstrelilo po poti naprej. Po objemanju smo nadaljevali pot, v sproščenem pogovoru in nasmejanih ust nam je šlo precej hitreje kot prej. S škratovim očkom sva se kaj hitro uskladila, da za pot do njegovega poletnega doma porabiva dan več kot načrtovano in to noč prespiva na Sedmerih jezerih. Tudi njemu je to ustrezalo, ne toliko zato, ker bi želel, da mali pohodnik prehodi celo pot, ampak bolj zato, ker ga je ta dan čakalo še veliko dela, imeli so namreč popolnoma polno kočo. V gneči pa ne bi imel časa za naju. Tako smo nadaljevali proti Dednemu polju in naprej do razpotja, kjer se je triletnik odločil, da gremo po strmi poti čez Štapce. Tu smo £ H GO W > £ O (N tudi ponovno srečali prijetno belokranjsko družino, a so se naše poti kmalu razšle, saj so se oni odločili za spodnjo pot čez Prode. Seveda ni šlo brez malice. Sendvič s svežim prehodavškim kruhom iz tatijeve-ga nahrbtnika je dal triletniku nova krila in odkorakal je v klanec. in metanje kamenčkov v vodo je vedno svojevrsten užitek. Šele kruljenje v želodčkih naju je usmerilo nazaj v kočo, kjer sva spet srečala belokranjsko družino. Po obroku sva spoznala še hčerko oskrbnika koče, ki je ravno ta dan dopolnila dve leti. Imela je posebno zabavo, od katere je ostalo kar nekaj balončkov, ki Ob Jezeru pod Vršacem Foto: Mateja Komac r•J m Pehati je začel malo pod Štapcami, ura je bila skoraj ena, kar je po navadi čas popoldanskega počitka. Iz nahrbtnika sem vzela "uspavalno revijo". Branje treh pravljic ni zaleglo, učke so ostale odprte, noge pa utrujene. Do vrha Štapc je šlo počasi (razen tistih pet minut, ko je triletnik jahal konjička), ob pogledu na jeklenico na drugi strani pa so malemu škratu kar zasijale oči. Tudi pri spustu ni imel težav. Tako smo le dobro uro po branju pravljic pod Štapcami že vstopili v Kočo pri Triglavskih jezerih. Prehodav-ški oskrbnik naju je spoznal z ekipo in pohitel k svoji ekipi z obljubo, da nama tudi jutri pride nasproti. Slovo je omilila polna skodelica sladoleda, ki se je znašla na mizi pred mladim pohodnikom. Popoldanska zabava na Koči pri Triglavskih jezerih Dobila sva svojo sobo. Kakšen luksuz! Mali škrat je bil spet čisto navdušen nad posteljami, mislim, da je iz jogijev sprašil ves prah, blazine so letele po zraku, vsi poskusi uspavanja so bili neuspešni. Kot da ga pot ni nič utrudila. Po pol ure poskusov sem obupala in sprehodila sva se do jezera. Plezanje po skalah sva jih že prej opazila. Mala dva sta hitro postala prijatelja. Skupaj smo opazovali, kako je helikopter prišel po poškodovano tabornico, mala škrata sta neštetokrat pretekla klančino pred kočo in se igrala s peskom. Tudi na balone niso pozabili, pri tej igri sta se aktivirala tudi mlada Belokranjca. Nato je nekdo predlagal, da gremo do jezera. In sva šla ... še enkrat. Spet je bilo zabavno, tokrat v družbi. Na kratki poti nazaj do koče pa je mali planinec omagal. Vzela sem ga v naročje. Zaspal je, preden sva dospela do koče in spal do jutra. Tretji dan, četrta etapa Jutro sva začela z obilnim zajtrkom. Kar težko se je bilo posloviti od prijetne ekipe. Obljubili so, da nas z dvoletnico obiščejo na Prehodavcih. Na pot sva odšla malo za belokranjsko družino, jih prehitela ob njihovem prvem počitku, nato oni naju ob najinem počitku, spet smo se našli nad Ledvičko. Hoteli smo se že skupaj spustiti do jezera, ko nas je izza skale prestrašil kdo drug kot tati. Mali škrat je kar malo pozabil na nova prijatelja. Do jezera se je raje spustil v oskrbnikovi družbi. Ob Ledvički smo se dolgo zadržali. Ni se nam ljubilo zagristi v klanec na drugi strani jezera. Triletnika je strmina precej utrudila, ni imel več energije prvega dne. Naslednji počitek smo naredili na vrhu klanca ob zimskih oznakah. Ena pravljica iz "čudežne revije" je bila tokrat dovolj, da je zaspal in v travi prespal dobro uro. Zadnji del poti je po počitku prehodil kot za šalo. Seveda ni šlo brez postanka in vragolij ob Zelenem jezeru. na cilju Ponosno je zakorakal v kočo. Bil je nadvse vesel, da je končno prispel do tatijevega poletnega doma. Časa za zaslužen počitek si ni vzel, saj je, potem ko se je moral tati oskrbnik posvetiti delu, že našel novega malega prijatelja. Kmalu se je z belokranjskima prijateljema in v družbi najboljšega vodnika oskrbnika napotil še do Rjavega jezera. Očitno hoje še ni bilo dovolj! Je bil pa povratek od jezera do koče nesrečen za belokranjsko deklico, saj si je poškodovala nogo. Tako nas je naslednji dan ponovno obiskal helikopter. Pomislila sem, da se dekle morda malo pretvarja. Prejšnji dan je videla, kako je helikopter odpeljal tabornico in si je tudi sama želela tega posebnega prevoza. A temu sploh ni bilo tako. Čez dva dni so sporočili, da ima zlomljeni dve kosti v stopalu, bila je izjemno potrpežljiva. Triletnik je bil razočaran, da sta šla njegova planinska prijatelja predčasno v dolino. So pa še isti dan v kočo prišli novi otroci, novi prijatelji. Kadar ni pomagal pospravljati postelj, me-siti kruha ali pometati jedilnice, si je hitro našel družbo. Vesel je bil tudi kratkih izletov s tatijem, kot je bil tisti do izvira vode. Jaz sem bila vesela, da se je v koči tako dobro počutil in sem si brez slabe vesti privoščila skok na Špičje. Kar nisva se mogla odločiti, da bi Zasavsko kočo na Prehodavcih zapustila. Na obisk so prišli še stari prijatelji, tako da sva najin obisk podaljševala in podaljševala. U dolino ... ... sva se odpravila, ko je bilo že res nujno zaradi obveznosti. Sestopila sva na drugo stran, v Trento oziroma v dolino Zadnjice. Po poti, ki jo je spoznal že lansko leto. Imela sva družbo velikih prijateljev, česar sem bila zelo vesela. Bil je nevihten dan in tri-letnik se nikakor ne more pohvaliti, da je prehodil celo pot v dolino. Več kot pol poti smo si ga podajali za vratom v želji, da čimprej pridemo do avta. Mali škrat je bil seveda navdušen vsakokrat, ko je zasedel "visoki sedež", a se je vendarle tudi malo pritoževal zaradi dežja. Še bolj neugodno pa mu je bilo zaradi grmenja. "Mami, to mi ni všeč," je rekel. Jaz pa sem baje odvrnila: "Škratek mali, nikomur ni všeč, ampak moramo nekako priti do doline." Prijateljica me še po treh letih velikokrat spomni na ta dialog, saj se ji je zdelo neverjetno, da se tako pogovarjam s triletnikom. Namesto da bi ga potolažila ... Malo preden smo prisopihali do avta, se je nevihta umirila. Ko smo se znebili mokrih oblačil, smo bili spet vsi dobre volje. Posijalo je sonce. Dež nas ni dovolj opral, odločili smo se še za kopanje v Soči. Po dozi čofotanja je glavni junak te zgodbe sključen zaspal na zadnjem sedežu avtomobila. Mi pa smo že začeli načrtovati naprej. Ne tako dolgoročno, ampak vendarle . Vas zanima, kako je bilo na Preho-davce hoditi v družbi štiriletnika? O m m o (N £ H GO W > GO £ £ Informacije Zahtevnost: Lahka označena pot, razen dela pod Štapcami (zahtevna označena pot). Višinska razlika: Minimalno 924 m (vmes je nekaj spustov in vzponov). Izhodišče: Parkirišče pred planino Blato, 1147 m. Oprema: Kot je videti na slikah, triletnik ni nosil nahrbtnika. Izkušnje iz prejšnjih daljših pohodov so pokazale, da vedno, ko mu postane težko, prosi, če mu lahko neseva nahrbtnik. Tega si na tej poti zaradi racionalizacije prtljage nisem želela, zato sva že v začetku tudi njegove stvari dala v moj nahrbtnik. Poleg klasične opreme (prva pomoč, voda, hrana, obleke, anoraki, čelna svetilka, itd.) sem imela v nahrbtniku še dodatne superge in male natikače za kočo, revijo s pravljicami, dva mala avtomobilčka in ninico za spanje. Koče: Koča na Planini pri Jezeru, 1453 m, mobilni telefon 051 632 738; Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik, 1620 m, mobilni telefon 031 270 884; Koča pri Triglavskih jezerih, 1685 m, mobilni telefon 040 620 783; Zasavska koča na Prehodavcih, 2071 m, mobilni telefon 051 614 781. Časi: Planina Blato-Koča na Planini pri Jezeru 1 h Koča na Planini pri Jezeru-Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik (nočitev) 1 h Skupaj (prvi dan) 2 h Bregarjevo zavetišče na planini Viševnik-planina Ovčarija 1 h Planina Ovčarija-Štapce-Koča pri Triglavskih jezerih (nočitev) 1.30 h Skupaj (drugi dan) 2.30 h Koča pri Triglavskih jezerih-Zasavska koča na Prehodavcih (nočitev) 2.30 h Skupaj (tretji dan) 2.30 h Zasavska Koča na Prehodavcih-Zadnjica (Trenta) 4 h Sestop 4 h Časovnica za triletnika: Pribitek je približno 50-odstoten, vendar je zelo odvisno od dolžine poti, motivacije in terena. Midva sva prvi dan hodila znotraj (odrasle) časovnice, drugi dan je bil pribitek približno 50-odstoten, tretji dan pa sva z vsemi postanki ob jezeru in vmesnim spanjem za pot porabila vsaj dvakrat toliko kot pravi (odrasla) časovnica. Sezona: Kopna sezona Opis: Opis poti je podan v članku. Zemljevidi: Triglav, 1 : 25.000; Triglavski narodni park, 1 : 50.000; Julijske Alpe - vzhodni del, 1 : 50.000 TREKING Miro Masnoglav Nepalci - zanimivi ljudje Preteklo poletje smo se po počitnicah v južni Franciji na avtobusni postaji v Nici poslovili od hčerke Asje. Asja je tedaj začenjala uresničevati svoje sanje s potovanjem po Evropi in Aziji. Nekako "ustalila" se je v Goi v Indiji. Vsaka dva meseca pa je zaradi potekle vize morala zapustiti Indijo. Sveto jezero Gosainkunda Foto: Miro Masnoglav Med nama je padla odločitev, da se marca srečava v Nepalu. Odločila sva se za dva tedna trekinga po dolini Langtang ter nato čez sveto jezero Gosainkunda do Sundarijala, od koder je le še 20 kilometrov do Katmanduja. Tretji teden sva porabila za pohajkovanje po Katmanduju in Pokhari. Prijatelji, ki so se že udeležili trekinga v Nepalu, so me prepričali, da je vsaj prvič pametno imeti vodiča. Z vodjem hotela Silver Home in istoimenske agencije Aleksom sedimo v avli, ko pride Siri. Takoj nama je bil všeč njegov umirjen nastop, ki je bil v nasprotju z Aleksovim. Pri Aleksu sem dobil občutek, da bi naju mirno poslal na treking le v kratkih hlačah, samo da mu plačava. Siri je pri osmih letih izgubil oba starša v nesreči avtobusa in kot otrok pristal na cesti. Poprijel je za vsako delo, da je preživel. Ko je odrasel, je začel delati kot nosač in vodnik. V tem obdobju je spoznal nemškega poslovneža, ki si je zadal za cilj, da Siri stopi na vrh Everesta, seveda ga je pri tem tudi finančno podpiral. Siri je prvič stopil na vrh Everesta iz tibetanske smeri, ko mu je bilo 27 let, drugič dve leti kasneje iz Nepala. Pri obeh vzponih ni uporabljal dodatnega kisika. Za primerjavo: edini Slovenec na Everestu brez dodatnega kisika je bil Pavle Kozjek. Deset let je delal z ekspedicijami kot višinski nosač. Vendar je med alpinisti, ki plezajo na najvišje vrhove sveta, kar nekaj takih, ki so za dosego cilja pripravljeni tvegati svoje in tudi nosačevo življenje. Siri se je preusmeril na vodenje trekingov. Pozimi je v baznem taboru pod Everestom srečal odpravo baskovskega alpinista Alexa Txikona, ki je že drugič poizkušal doseči vrh Everesta pozimi brez dodatnega kisika. To še ni uspelo nikomur. Siri je vprašal Alexovega šerpo: 'A misliš, da je to mogoče?" Šerpa mu odvrne: "Za nas je mogoče, za njega pa nisem prepričan." Alexu tudi v drugo ni uspelo, so se pa vsi živi in zdravi vrnili. Delo vodnika v Nepalu ni zanesljiva služba. Zgodila se je državljanska vojna z maoisti, zgodila sta se potresa pomladi 2015. Vsako leto se zgodi monsun. Ob takih dogodkih ni dela za vodnike. Siri tako tudi v odrasli dobi dela marsikaj in marsikje. Bil je hotelski receptor, natakar, celo kmetovalec v Nemčiji, kjer mu je lastnik kmetije ponujal hčer za ženo. Bila mu je všeč, edini problem je bil, da je že imel ženo v Nepalu. Dve leti je delal v pisarni ameriškega podjetja, kjer je kot velik poznavalec Himalaje vnašal geološke podatke. Kljub za nepalske razmere astronomski plači je Siri trpel. Brez hoje in gorskega zraka ni mogel živeti. Nekega jutra je tako zaprosil za razgovor pri šefu, ki mu je iz vljudnosti ponudil pijačo. Čeprav je bila ura šele devet zjutraj, je Siri na vljudno vprašanje nervozno odvrnil: "Viski bi!" in nato podal odpoved. Šefovo moledovanje in robantenje ni pomagalo. Za naslednje leto zbira sredstva za treking, ki naj bi šel v Guinnessovo knjigo rekordov kot najdaljši treking. Skupaj naj bi s prijatelji prehodil dobrih 800 kilometrov v treh do šestih mesecih. Upam, da mu uspe uresničiti svoje sanje. Četrti dan hoje nas čaka 22 kilometrov dolg sestop od vasi Kyanjin Gumba na 3800 metrih do hotela Lama na 2500 metrih. Na koncu nekoliko razočaran ugotavljam, da se mi telo ne bo privadilo na dobrih 15 kilogramov težak nahrbtnik, ampak bo bolj verjetno odpovedalo. Siri se ponudi, da zamenjava nahrbtnike. Ko si zadenem njegov lahki nahrbtnik na rame, ugotovim, da nosim bistveno preveč. Sprašujem se, ali ima Siri v nahrbtniku le cigarete in puhovko. Siri z mojim nahrbtnikom na hrbtu kaj hitro ugotovi, da bo treba najeti nosača. Naslednji dan pridemo do vasi, kjer gre v lov za nosačem. Vrne se dokaj pozno in precej okajen, a z dobro novico. Našel je nosača. Opravičuje se, da je pitje riževega žganja koristno za pogajanja o ceni. Naslednji dan pri zajtrku opazujeva drobnega možica, ki postopa okoli hiše. Zaskrbljeno se sprašujem, ali je to nosač, Asja pa to možnost kategorično zavrne. Obema se zdi predroben za tako nalogo. Ko končava z zajtrkom, ga Siri predstavi: "To je Karma, nosač." Proti najinim pričakovanjem Karma ni imel nobenih težav s tovorom, ki je tehtal okoli 25 kilogramov. Pravzaprav sem imel občutek, da bi nosač lahko hodil še precej hitreje kot jaz brez nahrbtnika. Tukaj ni pomagalo popoldansko tekanje po okoliških gričih, prav tako se ne morem izgovoriti na leta, saj je Karma le leto mlajši. Ko pridemo nad 4000 metrov, postane hladneje, podarim mu rokavice in smučarsko kapo z napisom Elan, ki je bila zastarela že v časih Stenmarka in Bojana Križaja. Karma je ne da več z glave in sprašujeva se, ali tudi spi z njo. Vsekakor se obeta, da bo trpežna kapa (takih ne delajo več) v uporabi še vsaj sto let. Karma je bil rad z nami v gorah. Popoldne smo pogosto igrali najpopularnejšo nepalsko igro s kartami, imenovano dhumbal. Gledati Karmo, kako igra, je bil pravi užitek. Karte je jemal in polagal z gibi dirigenta, medtem ko mu orkester igra dunajski valček. In kako se je veselil, ko je komu zadal 25 kazenskih točk. Dober je bil, zato mu je to pogosto uspevalo. V Katman-duju je Asji in meni hvaležno stisnil roke ter odšel z £ H GO W > £ O (N m m Južna stena Langtang Lirunga Foto: Miro Masnoglav UD m avtobusa. Do doma je imel še devet ur vožnje in tri ure hoje. Tretji dan prispemo v vas Kyanjin Gumba v zgornj em delu doline Langtang. Obdajajo jo veličastne gore. Ljudje se preživljajo s turizmom in z gojenjem jakov. Imajo celo elektriko, ki prihaja iz pretočne hidroelektrarne nad vasjo. Kljub temu je preživetje težko, pozimi zapade do tri metre snega, po les za kurjavo je treba iti več ur daleč, tukaj je le kakšen grm ali gorska trava. Naslednji dan zjutraj je vreme slabo. Občasno naleta-va sneg, stiskamo se v kuhinji. Mlad fant, ki se je šolal v Katmanduju, nam pripravlja zajtrk na enostavnem glinenem štedilniku s tremi luknjami. Spodnja je za drva, zgornji dve za kuhanje. Dim gre skozi 20-cen-timetrsko režo v pločevinasti strehi. Tudi sicer je kamnita hiša zelo prepišna. V kotu na postelji leži eden od fantovih staršev. Spola z Asjo ne uganeva, saj je od vsega hudega posušen in skrčen na kakšnih 30 kilogramov. Od dima in mraza ima uničene glasilke, njegovo govorjenje je nekakšen hropeč šepet. Fant med pripravo zajtrka razlaga, zakaj mu je tukaj bolje kot v Katmanduju, in kljub nekoliko depresivni sceni ga razumeva. Nato poleg štedilnika položi mobilni telefon. Medtem ko mene to ne preseneti, saj imajo tudi Ne-palci vsi po vrsti pametne telefone, Asja kot poznavalka osupne: "To je najnovejši iPhone!" V najvišji koči našega trekinga, pri svetem jezeru Go-sainkunda na 4380 metrih, najino pozornost pritegne kakih dvajset let star čeden domačin. Brez težav bi blestel v katerem koli nočnem klubu. Nizke super-gice, goli gležnji, okrašeni z zapestnico, sivosrebrne oprijete elastične hlače iz džinsa, eleganten črn plašč s kapuco, urejena pričeska. Ni nama najbolj jasno, kaj počne tako oblečen tipček tukaj, ko je podnevi malo nad ničlo, ponoči ter zjutraj pa malo pod njo, sicer tenka snežna odeja pa se prav nič ne tali. Posvita se nama šele naslednji dan, ko ga vidiva, kako prinese tovor klientu do naslednje koče. Kljub prečenju dobrih 4600 metrov visokega prelaza je še vedno urejen; očitno tudi njemu tako kot Karmi nošenje tovora ne predstavlja problema. Dečko je v isti brezhibni opravi vsaj en teden garal kot nosač. Dekle iz hotela Lama V hotelu Lama je delala mlada punca, vedno nasmejana. Vsega in vsakogar se je razveselila kot otrok, ki dobi novo igračo. Dobesedno razsvetljevala je prijetno jedilnico s svojo dobro voljo. Bila je tudi izjemno spretna in delovna, ni bilo videti, da se kdaj utrudi. Zanimivo jo je bilo opazovati, kako je v predklonu ro-kohitrsko pomivala posodo v mrzli vodi, medtem ko je stala na robu betonskega korita. Ob tem je bila urejena, kot da se odpravlja na zmenek. Bila je to predstava za ruski cirkus. Že ob sami misli, da bi počel kaj podobnega, me je zabolelo v križu. Naju z Asjo je očitno občudovala, verjetno zato, ker sva bela in visoka, kar je nekakšno nasprotje nepal-skemu povprečju. Ko me je videla, kako se mučim s pranjem večkrat preznojenih smrdljivih cunj v mrzli vodi, se je ponudila, da to opravi namesto mene. Ob tako velikodušni ponudbi sem najprej ostal brez sape, nato pa sem jo s težavo džentlemensko zavrnil. Nejeverno je pokimala in odhitela po svojih opravkih. Za večerjo spet jeva dal bhat, tradicionalno nepalsko jed. Obvezno vsebuje riž in nekaj krompirja s karijem ter lečino juho. Ostali dodatki se lahko spreminjajo, odvisno od tega, kaj imajo pri hiši. Tokrat je bil ta dodatek precej pekoč. Odprl mi je vse naglavne pore in s čela so se mi ulivali potočki znoja. Dekle pride v jedilnico, se nejeverno zazre vame, pride bližje, se ponovno zapiči v moje znojno čelo in reče: 'Voda prihaja". In vsi bruhnemo v smeh. Kako opisati trgovsko ulico v Katmanduju nekomu, ki se povsem razumljivo izogiba čudnim krajem in raje letuje kje v Evropi? Evo poizkus. Predstavljajte si Čopovo ulico v Ljubljani sredi največje gneče. Zožite jo na četrtino prvotne velikosti, seveda z istim številom ljudi. Potem odstranite asfalt in morebiten pesek, tako da ostane le steptana zemlja. Dodajte tovornjake, avtomobile, vespe in motorje. Potrebno je paziti, da ti kdo ne zapelje čez stopalo. Sčasoma razumeš, zakaj nekateri tudi po ulicah hodijo v visokih planinskih čevljih. Tu pa tam je treba še popraviti ali položiti kanalizacijo. Seveda se ob tem ceste ne zapre. Visoki kupi zemlje so dovolj dobra zapora za tovornjake in avtomobile. Pešci in motoristi pa se že nekako znajdejo, sploh, če ne padejo v kakšnega od odprtih jaškov. Električne žice potegnite iz varne zemlje in jih obesite na drogove tako, da se je treba tu in tam skloniti, da se kakšne ne dotakneš z glavo. Potem je treba za desetkrat povečati število trgovin, restavracij in ostalih lokalov, ki so po matematični logiki tudi približno desetkrat manjši, po ne-matematični pa tudi bolj zanikrni. Čim s pogledom ošineš izložbo, že prileti prodajalec, včasih pa še tega ni treba. Sumljivi tipi naredijo nekaj korakov vzporedno s teboj, da ti ponudijo hašiš, travo, kokain, potem pa izginejo kot dim. Ponujanje trekingov ni dosti drugačno. V nadstropjih so še nočni klubi, masažni in kozmetični saloni. Tako dobiš iz Čopove v Ljubljani ulico v Katmanduju. Pred odhodom na treking me Asja zvleče v sumljivo restavracijo povsem blizu hotela, kjer sva prenočevala. Cene so bile smešne. Nekatere jedi so bile cenejše od evra. Stopiva v zatemnjen prostor. Šlo je za barako iz vezanih plošč in pločevinaste strehe, tlorisa kakih tri krat šest metrov. Dve tretjini zavzema jedilnica, eno tretjino kuhinja. Kmalu dobiva momo-te, nekakšne cmoke, polnjene z zelenjavo. Medtem ko prijetno presenečen žvečim zelo okusen obrok, še nepripravljen na azijske razmere zagledam zajetno podgano, ki se pod stropom sprehodi po polici, pripeti na pregrado med jedilnico in kuhinjo. Še preden dojamem vso veličastnost prizora, podgana izgine skozi režo v pregradi na kuhinjsko stran. Osupel zaženem paniko, Asja, ki ima za seboj že štiri mesece Indije, ne trzne. Njen argument je, da s podgano, ki je tako dobro hrano, ne more biti nič narobe. Vseeno potem preventivno pojeva vsak po dve kapsuli z aktivnim ogljem. Med trekingom sva v štirinajstih dneh pojedla vsak vsaj toliko dal bhatov, zato sem začenjal sanjati o večerji v zahodnjaški restavraciji. Po vrnitvi se zato veselo odpraviva v Classic Rock Restaurant, ki je v prav tako imenitni zahodnjaški stavbi, kot je imenitno samo ime. Dobro voljo še povečajo slike rokerskih junakov moje mladosti. Ob pogledu na majhno in neokusno pico pa me dobra volja mine. Tudi Asja je zase komaj našla neki prigrizek. Še lačna plačava za nepal-ske razmere kar solidno vsoto in odkorakava v "najino" luknjo na momote. Za posladek pa - oglje! O m o fN £ H GO W > £ Treking pod rododendroni Foto: Miro Masnoglav JUBILEJ Dušan Škodič Heuidna pot na Ribežne 85-letnica Stanka Klinarja V časih, ko ni bilo interneta, je pisana beseda veljala več kot danes. Manj je bilo balasta v medijih, skorajda nismo poznali lažnih novic, pa tudi ne lažnih življenj ljudi z družabnih omrežij, ki jih osebno nismo nikoli srečali. Planinska scena je bila še toliko bolj konservativna. Do leta 2000 smo gorniki in alpinisti večino planinskih informacij pridobili iz Planinskega vestni-ka, ki je izhajal v malem formatu in črno-belem tisku. Tudi tiskanih planinskih vodnikov je bilo malo in izhajali so na vsake kvatre. Temu primeren je bil odnos do vodniške literature, zato ni čudno, da imam tudi sam na knjižnih policah vodnike, ki so izšli že pred tridesetimi leti ali prej. K spremembi so pripomogle nove založbe, ki so se pojavile na našem knjižnem trgu po osamosvojitvi in iskale prodajne niše med v gore zagledanim bralstvom. Vzniknili so avtorji, ki so prinesli nekaj svežine z drugače zasnovanimi in estetsko opremljenimi knjižicami, da jih je bilo kar škoda tlačiti v stranski žep nahrbtnika. Tedaj si raje šel do prve fotokopirnice (le kam so te izginile) in si dal narediti slabo kopijo opisa, ki si ga potreboval za turo. Med plezanjem v Skuti leta 1984 Foto: Miran Hladnik oo m Stanka Klinarja sem kot avtorja spremljal v Planinskem vestniku že od mladih let. Na revijo je bil naročen oče in priznam, da marsičesa v reviji nisem najbolj razumel, še manj prebral vse po vrsti, česar še danes ne počnem. Toda ime avtorja, ki toliko odstopa od ostalih, da postane človek pozoren, mi je padlo v oko, saj ga je bilo mogoče zaslediti marsikje. Sodeloval je pri tiskanih vodnikih, sestavljal je recenzije, vmes napisal v revijo uvodnik, se ukvarjal z imenoslovjem. Vključeval se je tudi v polemike, ki včasih zelo dolgo niso ponehale, kar pa v mesečnikih seveda ni tako neobičajen pojav. Morda mi je od tedaj ostala navada, da začenjam časopise pregledovati od zadaj naprej, a verjetneje me je le bolj zanimalo, do kam bo pripeljala kaka polemika, kot pa uspehi in tegobe planinske organizacije, ki so zasedale prostor na prvih straneh. Vsekakor je bil moj mladostni vtis, da gre pri Stanetu Klinarju za moža, ki ogromno ve, hkrati pa je zelo samozavesten in nepopustljiv nasprotnik v debati ali v polemiki. Vendar je treba na omenjene polemike gledati zelo drugače kot na današnje spletne debate, ki so skoraj vedno pod nivojem, četudi naj bi bile cenzurirane. So kot pasje bombice: počijo, zasmrdijo in ko se zrak premeša, izginejo. Tiste o katerih govorim v povezavi s Stanetom, pa so še vedno prisotne. Revija je vse do leta 1895 digitalizirana in prebere si jih lahko vsakdo. Ko sem sredi devetdesetih let kot zreli mladinec začel tudi sam objavljati, sem do tega gospoda še vedno čutil globoko spoštovanje, vendar nisem vedel, od kod izvira. Verjetno je šlo tudi za nekakšno mistiko, ki je obdajala avtorje, ki so si s svojimi deli v planinski literaturi uspeli ustvariti ime. Tako je pač bilo. Danes vtipkamo ime človeka v brskalnik in še preden ga srečamo, vemo o njem marsikaj. Tedaj pa je bilo le ime, okoli katerega se je v naših glavah zgradil baldahin spoštovanja, pod katerega nismo videli, naj se je domišljija še tako trudila. Pomislil sem, kako zanimivo bi bilo sedeti v družbi takih ljudi za planinskim omizjem in jim prisluhniti. Kar nekaj nostalgije me spreleti ob tej misli, kajti ti romantični časi so izginili že pred desetletji. Ko smo se ob nedeljah vračali iz Kamniških Alp, smo s kakšno pijačo pred seboj posedali na lesenih klopeh pred domom v Kamniški Bistrici, tam se je vse srečevalo, mladi in stari, slišal si lahko res veliko zgodb, če te je zanimalo in če nisi sedel na ušesih. Bilo je kar težko vstati ter steči na avtobus, ki je v popoldanskih urah proti Ljubljani odpeljal vsakih trideset minut. Ko je izšla Stanetova knjižica z naslovom Sto slovenskih vrhov, sem jo šel nemudoma kupit. Planinski ve-stnik jo je napovedal kot biser, ki bo obogatil planinsko knjižnico. Izšla je v obliki, kakršno sem pričakoval: s trdimi platnicami osebnega dnevnika, natisnjena na kvalitetnem papirju, vezana trdno in estetsko, nikakor ne "šparovno", temveč tako kot mala zbirka Sienkiewi-czevih romanov, ki sem jih še kot otrok dobil za birmo. Narejeno kvalitetno, da se lahko po vsaki uporabi vrne nazaj na polico, kjer predstavlja neko vrednost. Zadovoljno sem jo odnesel domov, nekajkrat površno preletel, si pogledal fotografije in seveda tudi kazalo imen gora z opisi. Samemu branju opisov sem se odpovedal, malce sem jih zgolj okusil, bežno, samo toliko, da je iz njih zavonjala gorska romantika, po kateri je Stane znan. Knjižica - vodnik je tako čakala na poletje, ko jo bom res potreboval za turo. Vodnik vsaj zame pač ni časopis, ki ga bereš za zabavo. Poleti sem jo vzel na dopust, čeprav v tednu, ki sva ga z ženo preživela pod šotorom v Trenti, skoraj nisem računal na njeno uporabnost (še vedno govorim o knjižici, da ne bo pomote). Od vseh tur, ki sem si jih zamislil, mi je namreč prišel v poštev le en naslov, s katerim bi ubil dve muhi na en mah, se pravi dve gori, na katerih še nisem stal. Trentski Pelc in Srebrnjak sta pravi trentarski gori, kar pomeni, da sta strmi, zaraščeni z rušjem in potke do njiju so zavite, kot se spodobi za gore, po katerih so se, še preden je Kugy prvič slišal za Trento, preganjali le gamsi in njihovi zasledovalci s puškami. Ti so v tej dolini od nekdaj imeli visoko spoštovan status ... Ko je po nekaj dneh lažjih brezpotij prišel na vrsto omenjeni cilj, sva v zgodnjem jutru po rosnih travah krenila proti sedelcu Na glavah, kjer gnezdi lovska koča. Nekajkrat sem pogledal opis, popolnoma brez potrebe, saj sva hodila ves čas po odlično ohranjeni stari italijanski cesti, ki se je vila navzgor dolgo in položno, sedla Na glavah se ni dalo zgrešiti. Tam sva si vzela čas za kratek počitek, vzel sem spet knjižico, ki ni ovin-karila. Treba bo naravnost navzgor pod Ribežne (iz besedila sem sklepal, da je to vezni greben med obema vrhovoma), po tem pa po neskončno lepem grebenu na en ali drugi vrh, najbolje kar na oba, saj je že ta "sprehod" sam vreden obiska. V redu torej, zagrizla sva v strmino, vrh naj bi bil že čisto blizu, saj sta bila do njega v opisu le še dva stavka, iz doline do sem pa cela dva odstavka. Do pod stene Ribežnov in nanje, se je glasilo, kratko in jedrnato. Hmm, gledal sem navzgor, pa vse, kar sem videl, ni bila običajna, bila je kar zaresna m o fN £ H GO W > GO £ £ Smeh v bivaku Foto: Miran Hladnik Kolaž naslovnic njegovih knjig. trentarska trojka, v kateri brez varovanja nimaš kaj iskati, če te res ne žene navzgor strast avtohtonega trentarskega "raubšica". Žena je takoj objavila, da ne gre za menoj niti pod razno, sam pa sem še kar nekaj časa tr-moglavil, se na nekaj obetavnih mestih vzpel deset ali petnajst metrov, pa po njenem preplašenem zavijanju z očmi popustil s petelinjenjem in se počasi vrnil navzdol v visoko travo pod steno. Vsaj trikrat sem še odprl knjižico in prebral tisto: do pod stene Ribežnov in potem navzgor. Kot da se mi bodo odprle notranje oči in našle prikrita navodila, s katerimi bom razrešil gordij-ski vozel. Upanje pa tako! Nemalo sem se pridušal nad avtorjem, ki me je žejnega pustil pred potočkom, ki je šumel globoko pod škrapljami. Nič ni pomagalo. Naslednjega dne sva poskusila z druge strani, od Za-potoka, pa spet ni šlo, ker nisem imel sploh nobenega opisa, zgolj ustno informacijo nekega domačina, da menda hodijo na Srebrnjak s tiste strani. Ni vedel nič drugega, midva pa sva imela vsaj lepo vreme in mir na planini. Tretjega dne sem se gore lotil sam. Žena je začela s pospravljanjem, saj se je dopust iztekal, meni pa potrpljenje, da se mi že tretji dan obeta hoja pod nedosegljivo goro. Bil sem še toliko mlad, da sem bil do gore sposoben gojiti tudi nekakšno zamero, danes se takim občutkom le še smejim. Po drugi strani pa nekako razumem mladino, ki se hvali, da je osvojila goro. Možno, da sem jo tudi sam tedaj dojemal na podoben način. Na Trentski Pelc sem se povzpel po svoje, preko Ušja in večinoma po grebenu, bilo je kar zoprno in zapleteno, saj takrat ni bilo Lojza Hosnerja, ki bi mi pokazal pot, niti njegove potke skozi rušje, ki je danes še slepi ne bi spregledal. Vse tegobe in jeza na avtorja so bile na koncu dne pozabljene, meni pa je ostala nepozabna Julij 1986 v severni steni Triglava, Nemška smer Arhiv Stanka Klinarja o UD zgodba. Dejansko sem si od celega tedna zanesljivo zapomnil samo ta ples okoli enega cilja in menda še pohvalo Jelka iz Bavšice, ki sem ga tistega dne srečal blizu informacijskega centra. Pravzaprav me ni pohvalil, le nekoliko je zamižal ne eno oko in rekel "Na Trentskem Pelcu da si bil?" Meni je bilo to dovolj, kaj si je Jelko v resnici mislil, pa je že zdavnaj pozabljeno. Na prelomu tisočletja je Stane Klinar v uvodnikih Planinskih vestnikov nekajkrat premešal meglo dolgočasja s svojim znanim Klinarjevim klinom, s katerim je zabil nekaj glavic planinskih žebljic. Vsakič sproti sem se ob tem nehote spomnil na tiste presnete Ribežne -na avtorja opisa pa se tedaj nisem več hudoval tako kot nekateri, ki jim je morda glede imenoslovja v svojem "klinu" dvignil pritisk. Minilo je še nekaj let in, če sem se prej šele učil gledati, sem tedaj že znal marsikaj videti. Takrat sem končno tudi lažje zajel poanto Stanetovega načina pisanja in spregledal suhe drobtine, ki so se skrivale pod takimi in drugačnimi "ribežni" v besedilih, kjer je bila, kot sem spoznal, vsaka beseda pretehtana, nobena ni manjkala in nobena ni bila odveč. Tako kot v Mozartovih simfonijah. "Ne preklinjaj not, ki jih ne zmoreš zaigrati - ko jim boš dorasel, bodo same zazvenele izpod prstov." Bilo je okoli novega leta, ko mi je bilo vendarle dano osebno srečati Staneta. Skupaj z urednikom Planinskega vestnika Vladimirjem Habjanom sva vstopila v dvigalo za Klub v Cankarjevem domu, kjer je bil napovedan posvet z založniki planinske literature. Ko so se vrata že zapirala, jih je Habjan prestregel, da so se odprla starejšemu gospodu z očali in palico, ki je vstopil in se zahvalil. "Poznaš tega gospoda?" Odkimal sem in predstavljam si, da je bilo videti kar nevljudno. "To je Stanko Klinar". Bil sem presenečen. Menda sem se zgolj na kratko predstavil in nerodno podal roko. Nisem si mislil, da ga bom nekega dne srečal na tako čudnem kraju, kot je dvigalo kulturnega hrama. Dvigalo je bilo veliko, svetlo in bleščeče, tla pa mokra od plundre, ki smo jo prinesli vstopajoči. In to je bilo pravzaprav vse, kar sem si zapomnil, govorila nisva. Konec marca sem ponovno šel v Cankarjev dom, potekal je tradicionalni festival gorniškega filma. V gneči med predstavami, ko se eni ljudje zgrinjajo iz dvoran, drugi pa vanje, sem v veliki avli naletel na Staneta. Morda me niti ne bi opazil, še manj prepoznal v tisti množici, a nekako se mu nisem mogel spraviti s poti. Če mi je že dano, da bom govoril z njim, se pač ne smem umakniti. Pozdravil sem ga in stegnil je roko. "No, poglej ga, mladeniča, kaj bo dobrega?" Malo osuplo sem razlagal, da si bom šel ogledat gorniški film -gospodu v visokih letih, ki ni dajal vtisa, da je nekoč plezal po takšnih gorah, kakršnih sam nikoli nisem zmogel. In ki je znal gledati nanje, ko sem jaz še slep hodil po njih. "Že v redu, saj tudi jaz nisem prišel sem po solato," se je nasmehnil in mi zabičal, da morava biti na ti, če se hočem naprej pogovarjati. "Poslušaj, saj si Škodič, a ne?" Prikimal sem. "Moram reči, da si mi včeraj za pol ure polepšal življenje." Začudenje mi je pogasil z razlago, da je prebral mojo zgodbo v zadnjem Planinskem ve-stniku. 'A veš, kaj pa je bilo najbolje? Vedno me jezi, da vnaprej vem za večino stavkov, kako se bodo končali. Nekajkrat si me prav lepo presenetil." Stanetu sem se zahvalil za pohvalo, kakršne nisem pričakoval, še najmanj sredi tiste gneče, kjer se je vsem nekam mudilo. Včasih se človek dejansko vpraša, ali j e vse zgolj naključje ali se nam zgodi z namenom. Če ne bi bilo tako, si nekaterih stvari ob množici trenutkov, ki pridejo in minejo, zagotovo ne bi zapomnili. Jeseni 2016 sem pri Planinski založbi potrdil, da bomo šli v izdajo knjige zgodovinskih zgodb iz gorskega sveta, ki sem jih romantiziral na podlagi resničnih dogodkov, ki jih je zabeležil France Malešič v odlični kroniki nesreč Spomin in opomin gora. Kar nekaj časa sem cincal, kakšen uvod bi ji namenil, oziroma komu bi "obesil hvaležno nalogo", da zgodbe prebere in ob njih izpostavi svoje ime. Ker sem želel tudi v resnici presoditi njeno težo, sem razmišljal o poštenem delivcu besed, in, bolj ko se je čas odmikal, bolj sem spoznaval, da ne poznam tako pošteno strogega kritika, kot je Stane. S kilometrino, ki mi je do tedaj že vlila nekaj samozavesti, sem se čutil toliko doraslega, da sem poklical planinskega kronista Francija Saven-ca in ga prosil za Stanetov kontakt. Poklical bom in ga vprašal, sem si misli . Beseda ni konj, človek pa je pravi zame, ker nikoli ne uporabi besede po nepotrebnem, ne graje, ne pohvale. Če ga bom le uspel nagovoriti. In nekega petka, mimogrede je preteklo še precej vode po Ljubljanici, sem globoko vdahnil in odtipkal številko. Saj itak ne bo dvignil telefona ... "No, kaj bo dobrega, mladenič," mi je vlil pogum, potem ko sem se predstavil in razložil, od kod mi njegova številka. Željo sem očitno še kar užitno zapakiral, saj me ni takoj zavrnil, ni pa niti potrdil. Nazadnje sva se zmenila tako, da sem moral k njemu na obisk, kjer sva imela prav zanimivo razpravo o vsem mogočem - samo o knjigi ne. Zraven sva srebala njegov angleški čaj z mlekom, kot pravzaprav vedno, kadar sem se oglasil pri njem doma. Po dobri uri sem se poslovil, mapo z zgodbami pa pustil ležati na sedežnem kotu. Bil sem kar vesel, da se je izteklo, kakor se je, in na poti domov sem premišljeval, kaj sem sploh dosegel, razen da sem naletel na podobnega sogovornika. Skupaj sva oglodala kakšno kost planinske zgodovine, jo drobila in srkala mozeg starožitnosti, verjetno tudi nostalgije, ki je mene ob tem dokaj neupravičeno prevevala. Glede na to, da sem šele generacija šestdesetih, sem to dojemal predvsem kot posledico požiranja stare literature in zapiskov, ki me včasih tako pritegnejo, da mi postane žal celo časov, ki jih nisem živel. Stane pa jih je v svojih mladih letih okusil, zato je bila debata seveda pestra. "Saj je fajn, ampak koga to danes sploh še zanima?" Tako mi je nekoč komentirala zgodbo starejša gospa lektorica, ki sem jo prosil za pregled pravopisnih napak. No, lepa reč, koga res? Tistega vendar, ki razume! Če razumeš pravila igre, v tem primeru življenja minulih časov, pomnoženih s količnikom starih moralnih vrednot, te to ne samo zanima, to tudi razumeš. Po nekaj dneh me je Stane poklical in sporočil, da bo z veseljem naredil, ne uvodno besedo, temveč zapis o avtorju in njegovem delu. Kar mi je bilo še neprimerno bolj všeč. Držal je besedo, napisal na roko štiri strani besedila in po tem sva imela še najmanj štiri srečanja, da sva šla čeznje besedo za besedo. Ne dobesedno, ob njegovem angleškem čaju z mlekom sva predvsem premlevala vsebine in iskala podobnosti v zgodbah, ki še niso bile zapisane. In se pogovarjala o nekdanjem življenju de-kel in hlapcev, o vrednosti časa nekoč in danes, o gradbenih podvigih naših prednikov v povezavi z bohinjskim predorom, ki sem ga prehodil nekega zimskega večera ... Stane pa je pripovedoval o zgodbah svojega očeta, ki je bil preglednik v železniškem predoru pod Karavankami, ko so skozenj še sopihale parne lokomotive, pregledniki pa so zaradi slabega premoga, s katerim so hranili hlapone, omedlevali in so po kakšnega poslali tudi drezino, da ga je odpeljala na zrak, preden bi za vedno zaspal. Zgodbe in čar skrivnostne oddaljenosti preteklih življenj so postali povod prijetnim pogovorom, čeprav naju loči precejšen medge-neracijski jarek. Tega človek zelo težko prestopi po dobesednem razumevanju opisa, gre pa lahko preko njega v mislih. Tako kot preko takih in drugačnih "ri-bežnov" . O Zgornje besedilo je bilo napisano za zbornik, ki ga je ob visokem jubileju Stanka Klinarja izdala Založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (op. ur.) Na akcijo Arhiv Stanka Klinarja £ H GO W > GO £ £ O (N Tadej Debevec Vodnik z mednarodno licenco IFMGA predstavlja najvišji mednarodni vodniški standard v gorah in je edini, ki je uradno usposobljen za vodenje na kratki vrvi. Ta metoda je ključna za varno in učinkovito gibanje v stopničastem in raznolikem svetu poleti (skala) ter v ustreznih nakloninah pobočij in grebenov pozimi (sneg). Foto: Klemen Gričar Kdo, kaj, kako in zakaj Pridobitno vodenje v slovenskih gorah Vodenje v gorah ima na Slovenskem dolgo tradicijo. V začetkih so bili vodniki večinoma domačini, ki so na turah spremljali "raziskovalce" gorskega sveta. Tedaj so sloveli predvsem vodniki z bovškega in zgornjesavskega področja. Pozneje, skupaj z razvojem turizma in bolj množičnega planinstva, pa je bilo treba usposabljanje vodnikov formalizirati. UD Prvi, ki je na Slovenskem dobil vodniško izkaznico, je bil Simon Pinter iz Mojstrane davnega leta 1877.2 Do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja se je vodništvo pri nas razvijalo predvsem v okviru krovne planinske organizacije, danes poimenovane Planinska zveza Slovenije (PZS3), razumljivo pa je, da je razvoj nihal glede na različne družbene razmere, v katerih se je naša domovina znašla. Ker se danes z vo-dništvom v gorah na območju Slovenije ukvarja precej različnih vrst vodnikov, je namen tega prispevka 1 Združenje gorskih vodnikov Slovenije in Fakulteta za šport Univerze v Ljubljani. 2 Mikša P., Ajlec K. (2011). Slovensko planinstvo/Slovene mountaineering. Planinska zveza Slovenije, Ljubljana. 3 www.pzs.si vsaj v osnovi razjasniti zakonodajne in strokovne pravice ter dolžnosti posameznih vrst vodnikov. S praktičnega vidika želimo uporabnikom olajšati odločitev o vodniških storitvah - kakšnega vodnika naj si za določen tip ture izberejo, da bo tura kar se da prijetno in varno doživetje. Preden se lotimo glavnega dela, je treba omeniti še nekaj, kar pri branju velja upoštevati. Prispevek je namenjen izključno pregledu trenutnega stanja na področju pridobitnega vodenja v slovenskem gorskem svetu in v nobenem pogledu ne posega na področje prostovoljnega vodništva, ki ga v okviru PZS opravlja preko tisoč tristo registriranih vodnikov PZS. Tovrstno vodenje predstavlja enega od temeljev delovanja PZS in planinstva na Slovenskem ter na ta način omogoča in bogati dejavnost planinskih društev po celi Sloveniji. Omeniti velja tudi dejstvo, da relativno obsežen del vodenja v slovenskih gorah izvajajo diplomanti Fakultete za šport na planinskih turah v okviru šolskega športa. Ti si usposobljenost za vodenje pridobijo v teku študija pri predmetih Planinstvo, Turno smučanje in Aktivnosti v naravi.4 Zakonodaja Ker gre pri pridobitnem vodenju za regulirano dejavnost, je smiselno najprej na kratko osvetliti zakonodajno podlago. Vodenje v gorah na Slovenskem trenutno urejata dva zakona, in sicer Zakon o gorskih vodnikih (ZGV)5 in Zakon o športu.6 Prvi se nanaša izključno na dejavnost gorskih vodnikov, članov Združenja gorskih vodnikov Slovenije,7 in navaja pogoje ter omejitve opravljanja gorskega vodniškega dela in na nek način celostno ureja poklicno delovanje vodnikov v gorah. Drugi, sicer splošni zakon za področje športa, pa ureja dejavnost strokovnih delavcev v športu, med katere sodijo tudi vodniki PZS. Ti lahko na podlagi omenjenega zakona in v okviru pridobljene vodniške kategorije pridobitno opravljajo vodniško dejavnost na področju Slovenije. Seveda je treba za opravljanje tovrstne vodniške dejavnosti ustrezno urediti tudi poslovni status posameznika oz. organizacije, za katero posameznik vodenje opravlja (samostojni podjetnik, družba z omejeno odgovornostjo ipd.), ter poskrbeti za ustrezno zavarovanje odgovornosti. Kako izbrati prauega vodnika Ko se nekdo odloči, da bo za določeno turo v gore najel vodnika, takoj naleti na vprašanje, katerega vodnika naj izbere. Nepoznavalcem se morebiti zdi odločitev težka in na prvi pogled se lahko komu zazdi, da stvari na področju vodništva na Slovenskem niso jasno določene. Vendar pa vsaj z vidika zakonodaje ni tako. Če pri izbiri vodnika za trenutek pustimo ob strani osebne preference, je prvi in ključni dejavnik, ki mora vplivati na naš izbor, licenca, ki jo posamezni vodnik ima. Ta nam jasno pokaže, kakšni so minimalna raven znanja, sposobnosti in izobraževanje, ki ga je posameznik opravil, da je določeno licenco pridobil. Kot je bilo zapisano, lahko v naših gorah legalno pridobitno vodenje opravljajo gorski vodniki in vodniki PZS. Od lanskega leta je na Slovenskem prisotno tudi Združenj e planinskih vodnikov Slovenije, ki združuj e vodnike z licenco UIMLA.8 Ta je poleg IFMGA edina mednarodno priznana licenca, ki omogoča pridobitno vodenje po celotnem svetu. Glavna razlika med obema je, da za razliko od vodnikov IFMGA, ki lahko vodijo ture vseh težavnosti in tehničnih zahtevnosti Jereb B., Debevec T., Burnik S. (2018). Planinstvo na Fakulteti za šport - od Golovca do Triglava. V: Triglav 240: program in knjižica izvlečkov. Založba ZRC, Ljubljana. http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO2117 http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO6853 www.zgvs.si Union of International Mountain Leader Associations. v vsakršnem gorskem terenu, lahko vodniki UIMLA vodijo le ture, pri katerih za gibanje ne potrebujemo plezalne opreme in za napredovanje ni potrebno varovanje na kratki vrvi oz. plezanje v navezi. Prav tako vodniki UIMLA ne smejo voditi turnega smučanja in tur, ki potekajo po ledeniškem terenu. Na ledenikih lahko izjemoma vodijo le takrat, kadar preko njih poteka nacionalno/mednarodno sprejeta in označena pot ter za njihovo prečkanje ni potrebna uporaba tehnične opreme (plezalni pas in vrv). Ker dejavnosti vodnikov z UIMLA licenco na področju Slovenije še ne ureja noben zakonski akt, le-ti niso vključeni v pregled. V nadaljevanju sta na kratko predstavljena dva glavna profila vodnikov, ki lahko trenutno opravljajo pridobitno vodniško dejavnost na področju Slovenije (Tabela 1). Gorski uodniki z licenco IFfflGfl Slovenski gorski vodniki, člani Združenja gorskih vodnikov Slovenije (ZGVS), se že od konca prejšnjega tisočletja izobražujejo v skladu s standardi ter platformo IFMGA,9 na podlagi česar pridobijo poklic gorska vodnica / gorski vodnik. IFMGA, katere članica je ZGVS že od leta 1997, je mednarodno združenje 9 International Federation of Mountain Guide Associations. Vodenje v gorah ima na Slovenskem dolgo tradicijo. V začetkih so bili vodniki večinoma domačini, ki so na turah spremljali "raziskovalce" gorskega sveta. Pozneje, skupaj z razvojem turizma in bolj množičnega planinstva, pa je bilo treba usposabljanje vodnikov formalizirati. Foto: Mitja Šorn 8 Katerega vodnika izbrati? Če pri izbiri vodnika za trenutek pustimo ob strani osebne preference, je prvi in ključni dejavnik, ki mora vplivati na naš izbor, licenca, ki jo posamezni vodnik ima. Ta nam jasno pokaže, kakšni so minimalna raven znanja, sposobnosti in izobraževanje, ki ga je posameznik opravil, da je določeno licenco pridobil. Foto: Matevz Vukotič GO £ £ O (N m UD ALPINIZEM Ž TABORJENJE 'PLEZANJE POHODNISTVO - GORNISTVO - ALPINIZEM do 30.1.2019 oziroma do razprodaje zalog MILLET VECTOR GRID PO Redna cena: 69,98 6 - 45 % Nova cena: 38,49 € E9 M ROCK Redna cena: 149,99 € - 40% Nova cena: 89,99 € MAMMUT TRION LIGHT 38- Redna cena: 144,99 e Nova cena: 101,49 € GARMONT TOWER LX GTX Redna cena: 259,99 € MAMMUT CONVEY IN HOODED JACKET WOMEN Rednacena: 279,99 e -40% Nova cena: 167,99 € LA SPORTIVA KIXHOODYW Redna cena: 119,99 € MILLET LD NILAKKA PANT Redna cena: 149,99 € - 40% Nova cena: 89,99 € Nova cena: 71,99 € Nova cena: 181,99 € LORPEN SANL Redna cena: 25,98 € - 50% CAMP ICE MASTER Redna cena: 45,99 € - 40% Nova cena: 27,59 € Nova cena: 12,99 € MAMMUT NOVA III MID GTX WOMEN Redna cena: 159,99 € - 30 %> Nova cena: 111,99 € Ljubljana - Vič Tržaška cesta 88, T: 01/ 422 8100 Tolmin Trg 1. maja 1, T: 05/ 381 0338 Maribor Jadranska cesta 27, T: 02/ 320 4700 Ljubljana - center Petkovškovo nabrežje 31, T: 01/ 439 2285 Celje Ulica mesta Grewenbroich 9, T: 03/ 492 9300 Solkan (Nova Gorica) Trg Jožeta Srebrniča 4, T: 05/ 300 6144 Ljubljana - BTC Hala 10 Šmartinska cesta 152, T: 01/ 585 1517 Kranj Ulica Mirka Vadnova 19, T: 04/ 234 2478 Bovec Ledina 3, T: 05/ 388 6555 Ljubljana PCL Pesarska 10, T: 08/ 205 6348 Lesce Železniška cesta 5, T: 04/ 530 2810__Idrija Ulica svete Barbare 1, 059/ 043 499 Koper Ljubljanska cesta 3 (vhod Ferrarska), T: 059/ 039 400 info@iglusport.si Velenje Rudarska cesta 2b, 041 660 963 GORNIŠTVO . ALPINIZEM Ž TABORJENJE <0 PLEZANJE WWW.IGLUSPORT.SI POHODNIŠTVO : GORNIŠTVO C? ALPINIZEM Ž TABOR. GORE IN VARNOST Nevarnosti ni več, Irena M č Habjan so le drugačne V soboto, 24. novembra 2018, je v izobraževalnem centru Uprave za zaščito in reševaje Republike Slovenije na Igu pri Ljubljani potekal 14. posvet Gore in varnost. Dogodek je organiziral skupni odbor PZS in GRZS Gore in varnost. Pozdravne besede je udeležencem, ki so napolnili avditorij, namenil Jani Bele, vodja odbora in predsednik Komisije za informiranje in analize GRZS (KINFO), predavanja pa je povezoval Martin Šolar, član odbora in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Na začetku posveta je Irena Mušič Habjan, članica KINFO, poročala o statistiki nesreč od januarja 2018 do tega posveta. Gorski reševalci so posredovali v 548 intervencijah, od tega je bilo 314 gorskih nesreč (hoja po poti, hoja po brezpotju, plezanje, turno smučanje), večina od njih se je zgodila v poletnih mesecih. V dolino so prenesli trinajst oseb, ki so izgubile življenje. Na prvem mestu med vzroki za nesreče je padec, sledijo zdrs, izgubljenost, nepoznavanje terena, bolezen, izčrpanost in telesna nepripravljenost. prihodnje vplivale na varnost pri gorniških dejavnostih (težje/počasnejše/nevarnejše gibanje po zdaj kopnem površju nekdanjih ledenikov, večje intenzitete padavin in pojav snežnih plazov, večja nevarnost za skalne podore in odlome, silovitost poplavnih dogodkov itd.). Zato bodo potrebne prilagoditve (drugje speljani dostopi do koč in planinske poti, iskanje drugih virov vode zaradi pomanjkanja, izbira in potek ture), ki jih bo treba vključiti v izobraževanje planinskih kadrov ter upoštevati tudi za gorniške dejavnosti (omejitev dnevnega dostopa na vrhove, preusmeritev Razstava Zeleni plaz o Triglavskem ledeniku avtorja Mihe Pavška v preddverju avditorija Foto: Irena Mušič Habjan Mag. Miha Pavšek z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU je v svojem predavanju opozoril, da se podnebne spremembe na območju Alp že čutijo (gorske koče so občasno ali stalno zaprte zaradi pomanjkanja pitne vode, med poletnimi vročinskimi valovi so nekatera gorska območja preobljudena, manjša vodnatost vodotokov v najtoplejšem delu leta, zgodnejša presahnitev izvirov, paša drobnice na višji nadmorski višini, višanje gozdne in drevesne meje, premik rastlinskih in živalskih vrst v višje lege, krajša smučarska sezona, večja erozija itd.) in bodo v ali zaprtje posameznih poti ali delov planinskih poti, večja previdnost v brezpotjih in plezalnih smereh, zmanjšanje števila vodenih oseb ali povečanje števila vodnikov na nevarnejših poteh, dodatno ali novo opremljanje bolj obljudenih poti zaradi spremenjenih razmer itd.). Zaradi posledic podnebnih sprememb v gorah ni več nevarnosti glede številčnosti, so le drugačne po vrsti, silovitosti, obsegu in posledicah. V prihodnosti bo preventiva v gorah med najpomembnejšimi dejavniki za povečanje varnosti oz. zmanjšanje števila gorskih nesreč. Pavšek je tudi avtor £ H GO W > GO £ £ O (N UD PRVA POMOČ razstave Zeleni plaz o Triglavskem ledeniku, ki so si jo udeleženci posveta lahko ogledali v preddverju avditorija tekom posveta. Letošnja (po)letna sezona je bila vremensko zelo razgibana, še posebej so izstopale strele. Mijo Kovačevič, inštruktor planinske vzgoje, je predstavil, kako strele nastanejo, kako udarijo in kakšne so lahko njihove posledice. Za vse prisotne so bili najbolj poučni napotki, kako ravnati, kadar nas v gorah zajame vremenski preobrat s strelami. Že pred turo moramo spremljati vremensko napoved in dovolj zgodaj zjutraj oditi v gore. Ko strele že švigajo, se moramo izogibati vrhov, grebenov, jeklenic, dreves, vodnih poti, majhnih votlin itd. ter se na melišču s stisnjenimi nogami usesti na suh nahrbtnik. Teoretično predavanje z nekaj osebnimi izkušnjami predavatelja je s svojo pripovedjo nadgradila Eva Po-gačar, dr. med., gorska reševalka, SB Jesenice, HNMP Brnik. Pogačarjeva je predstavila potek dogodkov ob udaru strele na Veliki planini poleti 2018, kjer je bilo poškodovanih in ogroženih več oseb, čemur je sledila prva pomoč naključno prisotnih in intervencija več reševalnih služb, diagnostika v bolnišnici in okrevanje. Analiza dogodka ter odziv vseh prisotnih in vpletenih je pokazala, da bo treba delati na preventivi in izobraževanju ljudi o temeljnih postopkih oživljanja še dosti več. Ravno naslednje predavanje Gorazda Breganta, gorskega reševalca, diplomiranega zdravstvenika, PHE Kranj, HNMP Brnik, je govorilo o pomenu temeljnih postopkov oživljanja (TPO), pravilnega ukrepanja ter o uporabi avtomatskega elektronskega defibrilatorja (AED). Zadnji predavatelj Primož Štamcar, inštruktor GRZS in inštruktor planinske vzgoje, je predstavil nekaj nesreč v letu 2018: primere plazov in zasutje ratraka na Zelenici na dovozni cesti, zasutje turnega smučarja pod Travnikom in samoreševanje ter plaz blizu Velikega vrha v Košuti. Vsi opisani dogodki so se za udeležene končali srečno. Poleti so imeli gorski reševalci veliko dela, še posebej 25. julija, ko je GRS posredovala kar devetkrat. Navedena dejstva, ukrepi udeleženih v nesrečah in poteki vseh predstavljenih nesreč so bili dober poduk vsem prisotnim na posvetu. O Zanimivo predavanje o strelah v gorah je imel Mijo Kovačevič. Foto: Irena Mušič Habjan oo io Damjan Slabe Če bi takrat, ko je Mire padel v Južnem razu Skute1 in si pri tem poškodoval obe roki (ena je bila zlomljena, druga pa je bila zaradi udarca videti kakor šunka), imel v nahrbtniku vsaj eno trikotno ruto, bi ga lažje oskrbel. Tako pa sem se moral znajti. Spomnim se, da sem mu poškodovani roki za silo imobiliziral s povojem tako, da sem jih preprosto obesil v zanko, obešeno okrog vratu. S tako imobilizacijo gotovo ne bi "prišel skozi" na izpitu prve pomoči, a Mire se ni pritoževal, ko sva sestopala vso dolgo pot čez Kokr-sko sedlo v dolino. Ruta s tradicijo Trikotna ruta ima v prvi pomoči več kot dvestoletno tradicijo. Njeno uporabo so priporočali že na začetku 19. stoletja (prav gotovo so jo uporabljali že prej), sprva kot prepognjen robec predvsem za obvezo glave. Nemški vojaški kirurg dr. Johann Friedrich August von Esmarch, znan predvsem po prevezi, s katero še danes zaustavimo hudo krvavitev na roki ali nogi, je pol stoletja pozneje že uporabil ruto, na kateri so bili natisnjeni napotki za njeno osnovno uporabo pri ob-vezovanju ran in imobiliziranju udov. Enega prvih opisov priporočil uporabe rute pri prvi pomoči najdemo v slovenski literaturi v delu Kratek navod o prvi pomoči pri nezgodah Alojzija Valente iz leta 1886. Avtor sicer govori o ruti in ne eksplicitno o trikotni ruti; morda je imel v mislih običajno naglavno ruto, ki jo sicer prav tako lahko uporabimo kot improviziran pripomoček pri prvi pomoči. Alojzij Homan je trinajst let zatem v delu Postrežba bolnikom. Za domačo potrebo in bolniške strežnice že opisal uporabo trikotne rute za obveze na skoraj vseh delih telesa od glave do nog. Od tedaj pa vse do danes se je trikotna ruta pri prvi pomoči zelo uveljavila, opise različnih načinov njene uporabe najdemo v vsakem sodobnem priročniku za prvo pomoč. Poglavitno obvezilo Danes je trikotna ruta dostopna kot samostojen izdelek in kot obvezni del vsebine predpisanega kompleta prve pomoči za avto in motor. V prvem mora biti ena, v drugem tri, medtem ko je v omarici za prvo pomoč na delovnem mestu celo pet trikotnih rut. 1 Planinski vestnik št. 11, 1996. « £ Z dvema trikotnima rutama lahko poškodovano roko učinkovito imobiliziramo ob telo. Foto: Maja Slabe če se trikotna ruta ob uporabi pretrga. Uporaba takih rut za ljubitelje gora ni priporočljiva. Bolje preprečiti ... Osnov uporabe trikotne rute pri prvi pomoči se lahko naučimo na različnih tečajih prve pomoči, le z malo vloženega časa in truda pa tudi iz priročnikov. Njena uporaba je enostavna in raznovrstna, zato naj le najde mesto v kompletu prve pomoči vsakega ljubitelja gora. Predvsem pa velja, da se je poškodbam, še zlasti v gorah, najbolje izogniti. O Literatura: Ahčan U. G., Slabe D., Šutanovac R. (2008). Prva pomoč: priročnik za bolničarje. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije, 74-91. Bell B. (1801). A system of surgery. Edinburgh: printed for Charles Elliot and G. Robinson, London, 468-469. Dolenc S., Kukec P., Slabe D. (2017). Primerjava kakovosti različnih trikotnih rut. Ujma, 31: 229-32. Herzenberg E.J. (1988). Johann Friedrich August Von Esmarch: His life and contributions to orthopaedic surgery. Iowa Orthopedic Journal 8: 85-91. Homan A. (1899). Postrežba bolnikom. Za domačo potrebo in bolniške strežnice. Celovec: Družba sv. Mohorja, 69-73. Steinbuch M. (1996). Skoraj usodni padec pod vrhom Skute. Planinski vestnik, 11: 483-89. Valenta A. (1886). Kratek navod o prvi pomoči pri nezgodah. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg. PLnmnsKH ORGnnizneijn Zdenka Mihelič Poklon prizadevnim prostovoljcem Najvišja priznanja PZS za leto 2018 Planinska zveza Slovenije je ena največjih in najbolj množičnih nevladnih, prostovoljskih organizacij v Sloveniji. V njej sodeluje izjemno število prostovoljcev, ki s požrtvovalnim delom skrbijo za delovanje društev, za čistejše okolje, za gostoljubje planinskih koč, urejenost planinskih poti, za varnejše pohode, vzgojo mladih planincev in širjenje poslanstva celotne planinske organizacije, skratka, promovirajo planinstvo kot način življenja. Kot vsako leto je tudi letos Planinska zveza Slovenije (PZS) nagradila posameznike za njihovo dolgoletno, neutrudno in prizadevno prostovoljno delo v planinstvu tako v lokalnem kot širšem družbenem okolju. Letošnja slovesna podelitev, ki so jo 1. decembra organizirali PZS, Planinsko društvo (PD) Dovje - Mojstrana in Občina Kranjska Gora, je potekala v Mojstrani, saj je domače planinsko društvo v letu 2018 praznovalo 90-letnico delovanja. V slavnostnem nagovoru je Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, čestital prejemnikom priznanj, vsem zbranim pa je položil na srce izjemen pomen Aljaževega stolpa, simbola slovenstva, in Planinskega vestnika, najstarejše slovenske revije. "Še posebej vesel sem, da smo s skupno akcijo Aljažev stolp - Ohranimo naš simbol v ospredje postavili tudi kulturne atribute naših gora. Samo s skupnimi prizadevanji lahko naredimo veliko, da bi današnji in prihajajoči rodovi slovenskih planincev in alpinistov ter vseh, ki zahajajo v slovenske gore, ohranili spoštljiv odnos do bogate dediščine slovenskega planinstva v najširšem pomenu besede," je dejal direktor Hudolin, tudi sam alpinist in športni plezalec. Predsednik PZS Jože Rovan pa je prejemnikom najvišjih priznanj v planinstvu čestital in se jim hkrati zahvalil za vse opravljeno delo: "Številni ste prva priznanja dobili že v mladih letih za športne dosežke, danes pa jih prejemate za Prejemniki svečanih listin, najvišjih priznanj PZS za leto 2018, s predsednikom PZS Jožetom Rovanom in direktorjem ZVKDS Jernejem Hudolinom (desno) Foto: Manca Čujež o organizacijsko delo, za vodništvo, kot predavatelji na usposabljanjih, kot markacisti ali gospodarji koč, za dolgoletno delo v planinstvu. Veseli smo takšnih priznanj, saj so znak tega, da naši planinski tovariši cenijo naše delo. Delamo prostovoljno, pa vendar smo za to delo bogato nagrajeni - z zadovoljstvom ob dobro opravljenem delu, pa tudi z vezmi, ki so se ob tem spletle med nami." Slavnostni dogodek, na katerem sta nagrajence in goste pozdravila tudi župan Občine Kranjska Gora Janez Hrovat in predsednik PD Dovje - Mojstrana Gregor Berce, so pripravili člani domačega PD, vokalna skupina Triglavski zvonovi in učenci OŠ 16. decembra Mojstrana, ki so zbrane popeljali v čas Jakoba Aljaža in Požganca. Zbrani so si ogledali fotografsko razstavo Janeza Kramarja Moja Slovenija, Slovenski planinski muzej in Park olimpijcev. Prejemniki priznanj Svečane listine, najvišja priznanja PZS za leto 2018, so prejeli Vinko Novak (PD Videm Krško) za dolgoletno delo v domačem PD, predvsem na gospodarskem in vodniškem področju, Janez Glažar (PD Matica Murska Sobota) za zelo obsežno in predano delo z mladimi in za opravljeno delo pri snovanju vodnika Pomurska planinska pot, Janez Bruno Oman (PD Zavod za zdravstveno varstvo Celje) za dolgoletno delo v PD, predvsem na področju vodništva, in za dober vzgled pri varstvu gorske narave, spoštovanju gorske kulturne krajine in njenih prebivalcev, Anton Sitar (PD Vransko) za dolgoletno delo v PD, za delo na področju planinskega gospodarstva in vodništva ter za izreden prispevek k razvoju planinstva v Spodnji Savinjski dolini, Franc Čretnik (PD Liboje) za dolgoletno vsestransko delo v PD, za delo z mladimi in za trud pri pridobivanju novega članstva ter ohranjanju planinskih vrednot, Andrej Kuzman (PD Velenje, posthumno) za obsežno delo v PD in za vse lepe trenutke, ki so jih planinci doživeli na njegovih potepanjih po Sloveniji in izven nje, Pino Giuseppe Rudež (SPD Trst) za dolgoletno delo v SPD Trst, za povezovanje s slovenskimi planinci in za vnos planinskega duha in ljubezni v šole v zamejstvu, Klavdij Mle-kuž (PD Dovje - Mojstrana) za izjemen prispevek na področju alpinizma in pohodništva, za vzgojo mladih alpinistov, za reševalno delo v gorah in za delo v PZS je kot organizacija s tradicijo vse od ustanovitve leta 1893 prostovoljna zveza društev, katere glavna dejavnost je povezovanje društev in zagotavljanje pogojev za planinstvo v Sloveniji ter mednarodnem prostoru. PZS goji slovensko planinsko izročilo, izvaja prostovoljsko delo in deluje kot del civilne družbe v javnem interesu in kot nacionalna panožna zveza s področja planinstva. PZS trenutno združuje 285 planinskih društev, klubov in postaj GRS. V letu 2018, evropskem letu kulturne dediščine, ko je bil obnovljen Aljažev stolp, kulturni spomenik državnega pomena, smo praznovali tudi 125 let organiziranega planinstva na Slovenskem in 240. obletnico prvega dokumentiranega vzpona na Triglav. PD in v Meddruštvenem odboru planinskih društev Gorenjske, Anton Nastran (PD za Selško dolino Železniki) za dolgoletno predano delo v PD, s poudarkom na gospodarskem področju, in Ivan Eder (PD Pošte in Telekoma Maribor) za dolgoletno vsestransko aktivno delo na področju planinskega gospodarstva, vo-dništva in usposabljanja vodnikov. Spominske plakete PZS, ki jih podeljuje PZS ob življenjskih jubilejih svojim najzaslužnejšim članom za dolgoletno zvesto in uspešno delo, so za petinšestdeset let prejeli Anton Pečovnik (PD Luče), Miro Štebe (PD Onger Trzin), za sedemdeset let Dušan Šip (PD Žalec), Cvetka Jug (PD Tolmin), Frančiška Vovk (PD Krka Novo mesto), Franc Kepic (PD Rašica, posthu-mno), Darinka Kocbek (PD Miklavž), Marjan Ručigaj (PD Iskra Kranj), za petinsedemdeset let Jože Pur (PD Polzela) in za osemdeset let Edvard Privšek (PD Rimske Toplice) in Marija Pilko (PD Železničar Maribor). Na slovesnosti so podelili tudi priznanja vodstva PZS za posebne dosežke v letu 2018. Zlati častni znak so prejeli Miha Lampreht za delo in prispevek na področju alpinizma, publicistične in novinarske dejavnosti in s tem povezane popularizacije planinstva, Krka, tovarna zdravil iz Novega mesta, za uspešno izveden projekt z naslovom V skrbi za vaše zdravje skupaj osvajamo vrhove in Javni zavod RTV Slovenija za pomemben prispevek k informiranju javnosti in popularizaciji planinstva. Pohvalo PZS je prejela Teja Ličen za magistrsko nalogo Vpliv akutne normobarične hi-poksije na refleks H med aktivacijo mišice soleus. V imenu vseh prejemnikov priznanj se je za izkazano čast s ponosom in iskreno hvaležnostjo zahvalil domačin, vsestransko aktiven gornik Klavdij Mlekuž, prejemnik svečane listine. O £ H GO W > GO £ £ O (N nouiCE iz UERTIKñlE Grega Lačen v prvenstveni smeri Xice Foto: Andrej Gradišnik Ko se jesen preveša v zimo, se začne obdobje pričakovanja. Pričakovanja pravih zimskih razmer, ledu in zbitega snega. Letos je sneg ob pravem času pobelil vrhove, a kakšnih posebno ugodnih zimskih razmer ni ustvaril. Zato se je ob izteku stare in začetku nove alpinistične sezone največ plezalo v skali. Tudi v kombiniranih smereh se je cepine več zatikalo kot zabijalo. Slapovi so v tem obdobju že delno pomrznili, a dobrih razmer za plezanje po njih ni bilo. Vzponi v gorah in slapovih so zahtevali več previdnosti in včasih precej dobre "psihe". Med kombiniranimi vzponi izstopa prvenstvena smer v Avstriji, zanemariti pa ne gre niti drugih, krajših vzponov v dobro znanih smereh, ki pa so ob okorni zgo-dnjesezonski formi zahtevali kar nekaj energijskega vložka. Pruenstuena in druga ponouiteu u Uisokih Turah Podgorje Visokih tur Schobergru-pe je v njihovem osrednjem delu. Na severu meji na gorovje Velikega Kle-ka, premore pa kar nekaj vrhov, višjih od 3000 metrov, med njimi sta za alpiniste zagotovo zanimiva Hoher, 3064 m, in Niederer Prijakt, 3056 m. V nižjem sta 23. novembra Andrej Gradišnik (AK Ravne) in Grega Lačen (AK Črna) preplezala novo smer. V bližnji liniji sta jima družbo delala Avstrijca, ki pa sta se pred vrhom svoje smeri obrnila. Sta pa zato teden dni prej v bližini preplezala novo smer Ice age (WI4, M4, 300 m) in v steni zasledila možnost še za dve novi smeri, torej delo za dve navezi. Idejo sta delila s slovenskima prijateljema in kmalu so skupaj šli "v akcijo". Avstrijca sta izbrala desno od obeh linij. Andrej in Grega sta tako začela v levi in se po 20 metrih že navezala na vrv. Sledilo je strmo plezanje po tankem ledu, skali in slabem snegu. Varovala sta se večinoma s skalnimi varovali, saj led in sneg nista omogočala solidnega varovanja z lednimi vijaki. Plezanje je v prvi polovici smeri vseskozi zahtevalo mirno glavo, močne mišice in natančno uporabo lednih orodij. V drugi polovici smeri je težavo predstavljal strm globok sneg. Na vrhu sta ponovno srečala Avstrijca, ki sta ponovila smer Ice age. Grega in Andrej sta svojo smer poimenovala Xice po ledenem X, primrznjenem na steno. Ocenila sta jo z WI5, M6, 300 m. Smer že ima Marko Volk in Marko Mavhar v Ospu Foto: Marko Mavhar vsaj eno ponovitev. Ponovila sta jo avtorja smeri Ice Age na dan, ko je v steni plezala še ena slovenska naveza. Matic Štrancar in Krištof Fortuna sta opravila verjetno drugo ponovitev smeri Ice age (WI4, M5, 300 m). V smeri sta imela zelo različne razmere. Od dobrega škripavca do pre-dirajočega se snega. Prvi ju je skupaj z ledom reševal na strmejših odsekih, drugi pa čakal na položnejših delih smeri. Najzahtevnejši je bil drugi raztežaj, kjer je bilo težko nameščati varovanje, tako da jima je v njem uspelo namestiti le tri vijake. Iz stare v novo sezono Sredi novembra je še prevladovalo športno plezanje v eno- in večraz-težajnih smereh. Nekaj alpinistov je zavilo tudi v Veliko Osapsko steno. Grega Lačen (AK Črna) in Andrej Gradišnik (AK Ravne) sta preplezala Internacionalo (6c, 110 m) in Netopirja (6b+, 110 m). Marko Mavhar in Marko Volk (AO Grmada Celje) sta poleg popularnega Medota preplezala še manj obiskano smer Prečenje (7a, 110 m). Ta ima po njunem mnenju nekaj alpinističnega pridiha. Mavhar je najtežji raztežaj preplezal prosto kot drugi v navezi. Dobro je bila obiskana Gradiška tura, kjer so kratki rokavi še dolgo prišli prav. Vse več navez obišče stene Čavna nad Ajdovščino. Z leti so tamkajšnje alpinistične smeri močno prerasle Peščeni raz Foto: Marko Mavhar lokalni značaj. Najbolje je opremljena, in tudi najbolj obiskana, Krvava smer, kjer so klini že na svojem mestu. Potrebnih je le nekaj pomičnih varoval. Druge smeri so manj opremljene, vendar toliko narazen, da jih z lahkoto preplezamo več v enem dnevu. Plezalo se je še v Kozjeku, Breitwan-du ob Miljskem jezeru, v Graškem pogorju in v drugih "poznojesenskih stenah". V gorah je bilo malo vzponov. Sneg je le malo "poškropil" stene, temperature so bile za ta čas zmerne, tako da popolnoma snežnih ali lednih vzponov pri nas skoraj ni bilo. Večkrat je bil preplezan Zgornji steber Brane in nekatere smeri v Ra-duhi. Največ obiska je imela smer ZZ (M4, 120 m). Zagorčevo smer (M6, 130 m) sta 1. decembra preplezala Marko Mavhar in Marko Volk. Dan pozneje sta se podala še v Kamin pri Durcah (M5, 120 m). Tega sta dan prej preplezala tudi Matej Balažic in Ivan Pešl. Oba Marka sta 7. decembra preverila razmere v Peščenem razu (M5, 500 m) Turske gore. Plezanje je zahtevalo kar nekaj praskanja po krušljivi skali ob skromnem varovanju. V Končnikovem vrhu v Peci sta 9. decembra Maja Dobro-tinšek in Leon Ramšak (AO Grmada Celje) preplezala smer Koline (III, M4, 50-60°, 200 m). Nad Vršičem grape niso bile narejene, tudi tam je bilo treba popraskati po skali. Aleksander Kranjc in Blaž Karner (AO Ljubljana Matica) sta 30. novembra preplezala Kranjsko poč. 15. decembra sta jo ponovila še Matej Balažic in Ivan Pešl (oba AO TAM). Luka Stražar je s soplezalcem preplezal smer Košir-Brelih. V Kaninskem pogorju sta 13. decembra Sebastjan Dome-nih in Blaž Volčanjk (oba AO Bovec) preplezala novo smer v severni steni Ovčjega Vršiča nad Krnico. Tri raz-težaje dolgo smer sta poimenovala Udristno domoljubje (M4), kar naj bi prevedeno iz "bovščine" v slovenščino pomenilo istant patriotizem. Tabor mladih alpinistou u Chamonixu Od 24. do 30. septembra je Komisija za alpinizem pri PZS organizirala tabor za perspektivne mlade alpiniste. Tabor sta vodila Luka Stražar in Nejc Marčič. Udeležilo se ga je deset mladih alpinistov: Grega Kristan, Uroš Grilj, Ota Černe, Janez Svoljšak, Boštjan Humar, Jan Slapšak, Petra Klinar, Jakob Skvarča, Benjamin Ocepek in Matic Štrancar. Tabor naj bi bil zimski, vendar je toplo in suho vreme kar vztrajalo, tako da so bile razmere manj zimske od pričakovanih, kar je tabor zagotovo popestrilo in mu dodalo vrednost, pa je bila odsotnost večine prevozov na ledenike. S tem so gore pridobile nekaj pr-vinskosti, nahrbtniki pa kak dodaten kilogram. Normalno smer (D+, 5c, 800 m) na Grepon sta 25. in 26. septembra preplezala Slapšak in Oce-pek. V grebenu Grads Montets na Aiguille Verte (D+, 3+, 300 m) sta od 25. do 28. septembra plezala Skvarča in Humar, Stražar, Klinar in Černe pa so se na njem obrnili. 26. septembra so Grilj, Štrancar in Marčič preplezali SZ-greben (6a+, 900 m) na Grands Charmoz. V Pointes des Nantillons sta 26. septembra Svoljšak in Kristan preplezala smer Amazonia (6a+, 400 m). Naslednji dan sta Klinar in Černe v Aiguille du Peigne preplezala smer Papillons Arete (D+, 5c, 250 m) in nato po Normalni smeri (AD, 5a, 350 m) dosegla še vrh gore. Isto smer sta dan pozneje preplezala še Slapšak in Ocepek. 28. septembra sta navezi Černe-Marčič in Klinar-Stražar preplezali smer Le Peige (6a+, 200 m) v Tour Verte. Grilj in Kristan sta bila od 28. do 30. septembra zaposlena s prečenjem Jo-rassov (D, 5a, 850 m). 29. septembra sta Slapšak in Ocepek preplezala JZ-greben Aiguille du Peigne (D+, 5c, 600 m). Černe in Marčič sta istega dne plezala v smeri Le Marchand de slabe (TD+, 6a+/A0, 330 m) v Tour Rouge. Aiguille de l'Argentiere nudi veliko število estetskih granitnih smeri. Med bolj poznane in lepše spadajo smeri v sredinski špici, poimenovani Minaret. Tam sta Svolj-šak in Kristan 28. septembra preplezala Versant Satanque (6c, 250 m). V Aiguille de Index sta 29. septembra kratek Južni greben (V, 130 m) preplezala Skvarča in Humar. Istega dne sta v Aiguille de la Gliere preplezala še smer Nez Rouge (V+, 165 m). SMAR Člani so lansko alpinistično sezono zaključili v plezališčih Buzetski kanjon in Pandora. Akcije so se udeležili vsi člani SMAR: Bor Levičnik, Matevž Štular, Sara Jaklič, Andrej Jež, Žiga Oražem, Matija Volontar, Aleš Česen in Marija Jeglič. Toplo sonce z le malo primesi zime je le še nadgradilo uspešno zadnjo akcijo, ki je sicer imela sprostitveni značaj. V prijetnem vzdušju so se v skupini porodile nove ideje za prihodnje skupne akcije. Jesensko raziskouanje u Dalmaciji Še so kapljale na dan informacije o novih smereh v stenah Velebita. Že zadnjič omenjenima Medvedovemu £ H co W > GO £ £ o (N m LITERATURA Stanko Mihev v smeri Kula Foto: Marjan Tušič Marjan Turšič v Smeri Kula Foto: Stanko Mihev brlogu in Balkanskim bojevnikom sta se pridružili še Vonj kadulje (IV+/II-III, 160 m) in Kula (IV-/II-III, 180 m). Marjan Turšič - Manjana in Stanko Mihev - Miha sta ju preplezala v stenah kanjona Badnjevica. Novice je pripravil Mitja Filipič. S Prišla je zima, tekmovalci so na počitnicah, v skali je mraz, v Mišji peči se veselo načrtuje, najboljši plezalci pa bežijo v sončno Španijo. Glede na to, da kar nekaj deklet že pridno pleza okrog 8c, pri fantih pa 9a niti ni več novica, je tule le kratek izbor presežkov, ki so se zgodili pred koncem leta 2018. Jakob Schubert je v bližini Barcelone opravil prvo ponovitev smeri El Bon Combat, ki jo je Chris Sharma ocenil z 9b/b+ in je pred tremi leti veljala za eno najtežjih na svetu. To seveda še vedno je, vendar pa Schubert predlaga precej nižjo oceno, težko 9a+. Svoj življenjski rezultat je dosegel tudi Stefano Ghisolfi, preplezal je Perfecto Mundo 9b+ v Margalefu, še eno stvaritev Chrisa Sharme, ki pa smeri ni mogel preplezati in jo je pustil odprto. Ghisolfi je smer študiral že dlje časa, najprej z Alexom Megosom, ki je potem v njej uspel spomladi letos. To uvršča Italijana v elitni klub četverice Zemljanov, ki se lahko pohvalijo s takšno oceno. Blizu (okrog 9b) zna biti tudi nova stvaritev v Margalefu, Artaburu, ki jo je kot življenjski podvig uspel preplezati Iker Pou. Za spodbudo vsem nekoliko starejšim stiskalcem grifov pa lahko sporočimo, da je v angleškem Raven Toru Ben Moon pri dvainpetdese-tih letih uspel v smeri Evolution 8c+. Treba je samo znati dobro in pametno trenirati, pa gre. V bolder novicah se zdi, da vsak mesec dobimo nov 8C+, vsaj predlog. Mladi Shawn Raboutou je v švicarski Bavoni preplezal Off the wagon Low 8C+. Zgornji del velja za enega najbolj znanih 8B+ na svetu, ki se začne s kmečkega voza, zdaj pa mu je Shawn dodal še start s tal. Temu vzponu lahko dodamo še Hypothese assis, ki jo je preplezal Charles Albert, ki pleza bos (ja, brez plezalk!), a ima kljub temu na svojem seznamu že eno 8C+ in kup 8C-jev. Seveda bomo morali vendarle počakati še na kakšno ponovitev, a zdi se, da ocena 8C+ ni več tako nedotakljiva kot pred leti. Konec leta se delajo tradicionalni povzetki in podeljujejo nagrade. Vsekakor si čestitke zaslužita Koro-šici Tanja Glušič, ki je postala športnica leta pri invalidih, in Janja Garn-bret, ki je športnica leta Slovenije. Mi moramo gotovo dodati Jerneja Kru-derja za skupno zmago v svetovnem pokalu v balvanih in Gregorja Vezo-nika za tretje mesto v Innsbrucku kot dva presežka v sezoni, v kateri bi, roko na srce, lahko pohvalili še vsaj dvakrat toliko naših tekmovalcev in tekmovalk. Morda je edina žrtev tekmovalnih uspehov skala. Lani sta le dva Slovenca preplezala 9a, in sicer Janja Garnbret na začetku leta, ter Jernej Kruder, ki je sestavil gibe v Waterworldu. So pa polprofesional-ci, mladinci in rekreativci zato toliko boljši. Čestitke vsem in naj bo leto 2019 brez poškodb! Novice je pripravil Jurij Ravnik. Slouenska planinska pot - u treh knjigah Gorazd Gorišek: Slovenska planinska pot, I. del, Ljubljana, PZS, 2018. 99 str., 16,90 EUR. Mojca Stritar Kučuk: Slovenska planinska pot, II. del, Ljubljana, PZS, 2018. 91 str., 16,90 EUR. Andraž Poljanec: Slovenska planinska pot, III. del, Ljubljana, PZS, 2018. 79 str., 16,90 EUR. Ne morem si kaj, da ne bi ob pregledu treh novih vodnikov po Slovenski planinski poti vzel s police tudi tistega, ki me je nekoč popeljal po tej najstarejši vezni poti v Evropi - in me tudi uspešno pripeljal na cilj. Gre za 4. izdajo iz leta 1979, zelo priročne žepne oblike, s kar 252 stranmi obsežnega besedila in petnajstimi (skromnimi) preglednimi zemljevidi. Brez fotografij. Preden se lotim primerjave s tremi novimi knjižicami, še podatek o teži: 259 g. Podatek, ki ga ob pregledu knjig po navadi ne navajamo. Nove tri knjige - smiselno razdeljene v odseke Maribor-Mojstrana (I. del, 17 etap), Julijci (II. del, 17 etap) in Petrovo brdo-Debeli rtič (III. del, 9 etap) -skupaj tehtajo 578 g in imajo skupaj 269 strani. Pri tem se sicer tehtno uvodno besedilo v vseh treh v precejšnji meri, logično, prekriva. Knjižice so pokončne žepne oblike, nekoliko večje od nekdanjega vodnika. Takoj opazimo veliko fotografij, relativno malo besedila, večje zemljevide, profile poti, povezave na strani planinskih koč (neposredno preko kode QR, ki jo lahko preberete s pametnim telefonom). Seveda, v skoraj štiridesetih letih se je spremenilo vse - zdaj mnogi s seboj niti ne nosijo več zemljevidov (nekdaj jih za mnoga območja sploh ni bilo), pač pa le pametni telefon in dovolj "hranila" zanj. Kljub temu še vedno tako avtorji kot tudi sam priporočamo lepo klasično planinsko karto, ki jih ima PZS dovolj na zalogi. Vsi podatki v knjižicah so seveda zelo dobrodošli, se pa dejansko sprašujem, kakšno vrednost (poleg te, da popotnika povabijo na pot) imajo velike fotografije v vodniku. Saj pokažejo nekaj vtisov s poti, ampak raje bi kaj več prebral o stvareh, ki me spremljajo, na katere naletim pri svojem pohajanju. Resda so v vseh treh knjižicah ob robu vedno naštete zanimivosti ob poti, a bi bilo morda bolje, če bi bile vpletene kar v samo besedilo - in o njih bi želel prebrati več. Saj vem, odgovor je vseprisotni splet, internet. Pa vseeno - držati v roki knjižico in se poučiti tam pod smreko ob počitku ni slabo. Glede besedila pa tako. Prvi del od Maribora do Mojstrane (Gorazd Gori-šek) in posebej zadnji del, s Petrovega brda do Debelega Rtiča (Andraž Poljanec) sta bolj "zgovorna" - pač vodita po območjih, ki so orientacijsko bolj zapletena, morda tudi nekoliko manj podprta z vodniki. Za Julijce (Mojca Stritar Kučuk) pa je besedilo več ali manj le "oporno", kar je ne nazadnje morda razumljivo - poti so označene in obljudene, obenem pa pokrite s številnimi vodniki in spletnimi opisi. Toda - čemu potem vodnik? Še vedno se kot človek, ki rad bere in izve kaj več, kar malce z nostalgijo oziram v tisti stari vodnik. Zanimiva je tudi dolžina etap, na katere so avtorji razdelili pot. V prvem in posebej v zadnjem delu poti so mnoge zelo dolge, celodnevne, medtem ko jih je v drugem, alpskem delu, veliko zelo kratkih in jih pohodnik lahko celo združuje. Vsekakor so avtorji imeli v mislih možnosti prekinitve poti (zato so v vodniku namigi o najkrajših možnih sestopih), za bolj zagrete pa so navedli tudi možnosti dodatnega vzpona na bližnje vrhove, čez katere Slovenska planinska pot sicer ne vodi. Vsak odsek poti je predstavljen z osnovnim kratkim opisom, s podatki o dolžini, višinski razliki (tako vzpon kot spust), časih in najvišji doseženi točki na poti. Podana je zahtevnost odseka, avtorji opozorijo tudi na morebitne nevarnosti (snežišča ipd.). Poleg profila poti in zemljevida so v vo-dničkih tudi skice planinskih koč in zavetišč z osnovnimi podatki. Opis poti je relativno jedrnat, vendar dovolj informativen, da z dobrim zemljevidom popotnik lahko sledi poti. V rdečem ovalu je napis žig za točke, kjer ga popotnik lahko dobi. Pohvalna je naravna razdelitev poti na tri velike odseke, kar daje namig tudi tistim, ki poti ne prehodijo v celoti naenkrat, a se ne zadovoljijo z dnevnimi etapami. V takem primeru je posamezna knjižica res idealna, saj je lahka (in lažja od nekdanjega enega samega vodnika). Dobra je tudi preglednost vsebine, saj nudi vse na dlani. Vse tri knjižice so napisali prekaljeni planinci in turni smučarji - ki znajo stopiti tudi na navadno označeno pot in na njej uživati. Vse to daje vodničkom še posebno privlačnost in je tudi dobro povabilo vsem, ki želijo na Slovensko planinsko pot. Marjan Bradeško Bogdan Biščak: Igra in biseri. Sidarta, Ljubljana, 2018. 208 str., 21,90 EUR. Če sem še pred nekaj leti stokal, češ, imamo toliko dobrih alpinistov in tako malo njihovih knjig - Viki Grošelj je glas pišočega v puščavi - smo v zadnjem letu priča pravemu bumu. Izšle so kar tri odlične knjige, ki so jih napisali odlični alpinisti: Škamperletov Sneg na zlati veji (druga, dopolnjena izdaja), Karov Alpinist in Biščakova Igra in Biseri. Glede na bolj redke knjige te vrste v preteklih desetletjih je to res velika bera. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Nejc Zaplotnik s Potjo leta 1981 začel z drugačnim načinom pisanja tovrstne literature, s katerim je presegel linearno kronološko poročilo. K temu je morda prispevalo tudi prosto plezanje, ki je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja iz ZDA prišlo v Slovenijo in v začetku osemdesetih odpihnilo VI+, takrat najvišjo uradno priznano oceno pri nas. Zaplotnik je pokazal, kako se napiše dobra knjiga, v kateri se dejanja prepletajo z razmišljanji in osebno izpovedjo. Mislim, da bi se nekateri alpinisti lahko predstavili mednarodni javnosti tudi s prevodi svojih knjig, ne le z odmevnimi vzponi. Na književnem področju je še največ naredila Bernadette McDonald, ki v knjigi o slovenskem alpinizmu in alpinistih Alpski bojevniki (Alpine Warriors) često navaja odlomke iz Nejčeve Poti. Bogdan Biščak, eden od postojnske četvorke, kateri se je občasno pridružil alpinist Matevž Lenarčič iz Trbovelj, svojo pripoved začenja z razgovorom s hčerko Anjo. Forma dialoga, ki so jo uporabljali že v antiki, je spretno umeščena med napete in zanimive plezalske epizode in bogati ter dopolnjuje alpinistično zgodbo. Avtor želi hčerki razložiti nekaj dejstev o življenju, facts of life, kot jih sama imenujeta. Gre za osnovne življenjske modrosti, ki jih oče posreduje hčerki med pogovorom, ki se skoraj ves dan in pozno v noč odvija na terasi penzio-na v Huarazu. Med drugim doženeta, da pri iskanju svoje poti skozi življenje potrebuješ vztrajnost, da ne odnehaš pri prvi težavi, pogum, da si upaš znova začeti, če si s prvo izbiro zavozil, in modrost, da znaš ločiti oviro od napačne izbire. Izvemo, da ima strah več obrazov in različne vonje; strah začetnika se razlikuje od strahu izkušenega plezalca, ko "začneta drug drugega spoštovati". In da obstaja tudi strah pred depresijo praznine, ki lahko nastane, če nehaš plezati. Prijateljstvo je univerzalno lepilo, ki temelji na « Z H co W > Z O (N m ljubezni in je najpomembnejša vez, ki drži skupaj postojnsko četverico. Plezalni vzpon je bil za Biščaka že od samega začetka "eksistencialno, estetsko in športno doživetje", odeto v plašč avanture. Vse, kar počneš, počni s strastjo, da boš lahko v tem užival. Ne obideta niti zimzelene teme alpinizma - egoizma, in tudi kdo določa, kaj je uspeh in kaj poraz - posameznik ali okolica? Ne izogneta se niti smrti: "[...] Ali si se tam na Fitz Royu, med sestopom, res kar spustil?[...] Ampak, ali res tako brez strahu pred zdrsom v globino in pred smrtjo?" "Mislim, da res. [...] Iz mene sta curljala fizična moč in volja do življenja. In ja, na koncu je z njima odšel tudi strah pred globino in smrtjo." "In si se spustil?" "In sem se spustil" Radovedni bodo morda poleg Igre in biserov prebrali tudi Škamperletov Sneg na zlati veji (2. izdaja), Smisel in spoznanje Matevža Lenarčiča ter primerjali, kako so trije avtorji opisali iste dogodke, ki so jih doživeli skupaj. Igra in biseri je primerno branje za vse, ki hodijo v gore, zanimivo bo tudi za tiste, ki radi berejo zgodbe o doživetjih v domačih gorah, v Alpah, Dolomitih, Patagoniji, Himalaji in na Aconcagui. Pred leti sem poslušal predavanje Bogdana Biščaka na gorniškem večeru v Škofji Loki. Ko je kazal diase in opisoval plezanje v Cimi Burel, mi je prijatelj šepnil, da je zašvical v dlani. Mire Steinbuch Gora ni nora. Zbirka planinskih izrekov in misli. Zbral in uredil France Malešič. Fotografije France Stele. Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba in Celjska Mohorjeva družba. Celje-Ljubljana 2018. 136 str., 23 EUR. UD Alpinisti so ljudje, ki iščejo težave, pa so veseli, če jih ne najdejo. Ante Mahkota Če ne bi stremeli za nedosegljivimi cilji, še dosegljivih ne bi dosegli. Marko Dular Cilj je sonce, pot je megla. Matjaž Kmecl Zapisane misli so le droben izsek iz knjige, ki je izšla lani. Kot je v uvodu zapisal pobudnik izdaje France Ma-lešič, je zbirka planinskih izrekov in misli nastala kot otroška igra zbiranja, pri čemer je Malešič po zbiranju znamk, okamnin in vsega mogočega vse življenje zbiral še nekaj povsem drugačnega in neobičajnega. Idejo za to je dobil kar na domači podstrehi, kjer je našel listič in na njem zanimivo misel o (ne)smislu študija; to je prepisal in uporabil na risalnem listu za domačo nalogo. Ko je profesor risanja pregledal nalogo, se je nasmejal in ga spodbudil, naj se le drži zapisanega, torej naj v prihodnje še naprej zbira zanimive misli. In tega se je Malešič zvesto držal v svojem značilnem, raziskovalnem in natančnem slogu. Za taborništvom so prišli na vrsto gore in alpinizem; zapisanih kratkih, včasih pa tudi malo daljših misli, izrekov, gesel, splošnih citatov, rečenic in podobnega je bilo vedno več, sprva naključno, z leti pa vse bolj načrtno. Pri tem mu je bil v veliko pomoč Planinski vestnik, še posebej v času urednikovanja Tineta Orla, ki je v dolgih tridesetih letih posebej skrbel za iskrive in tehtne novice z vsega sveta, ter tudi vrsta alpinističnih izdaj, kot so Alpinistična šola 1979, Alpinistični razgledi, Veliki pionirji alpinizma, zbornik Naša alpinistična misel. Format knjige je velikosti A4, trde vezave. Množica misli je urejena po pojmih, ti pa po abecedi. Začetek tako pripada pojmu Alpinist, ki mu sledi množica drugih, kot npr.: Boj z goro, Človek in gora, Gore, Kako uničiti katero koli društvo, Luč gora, Nesreča, Pijača, Šport, Tveganje, Zamisel in do zadnjega Življenje. Ob vsaki novi črki je črno-bela fotografija motivov slovenske narave in gorskega sveta znanega komendske-ga fotografa Franceta Steleta, ki je z Malešičem v preteklosti že sodeloval. Na koncu je seznam avtorjev, med katerimi najdemo mnoge alpiniste, planince, tudi filozofe, umetnike, književnike iz Slovenije in vsega sveta s kratkimi biografskimi podatki. Morda izstopata množica misli Juliusa Kugyja, kar pa ni nič nenavadnega glede na njegovo plodno publicistično delo, in Nejc Zaplotnik z lepimi mislimi o gorah in življenju v njih iz njegove knjige Pot. Zapisana je tudi vrsta misli iz posameznih dežel in držav (npr. nemška alpinistična misel) ter mnoge druge, včasih tudi nenavadne, npr. Zakonitosti nahrbtnika, Pravila nevarnosti v gorah, Zakon alpinističnih začetnikov, Pravila vrvi, Pravila čakajočega zakonca, Naravni zakoni vetra... Ali npr. tale: "Naj vam bo jasno, da boste padli, če vas opazujejo, in dobro veste, kje boste padli." Skrajni zakon o zijalih. O vznesenosti nad gorami so pisali mnogi, Malešič posebej omenja Janeza Vajkarda Valvasorja, Valentina Vodnika, Žigo Zoisa, Franca Hohen-warta in Ivana Dežmana, ki so vsi, vsak na svoj način pisali, kako velika in lepa je naša domovina. Malešič si ni mogel kaj, da se v spremni besedi ob omembi razlik med pojmi ne bi obregnil ob strogo ločevanje planincev in plezalcev pri nas, česar v tujini ne poznajo. Kot je zapisal: "Vsebina torej v resnici velja za vse prave gornike, seveda pa skušaj-mo čim več narediti za to, da razlike med alpinisti in planinci tudi pri nas ne bi bilo več." V tem smislu omenja misel alpinista Marka Dularja: "Ne opazite podrobnosti med planinci, gorniki in plezalci? Cilj je skupen, le poti do cilja so različne. Doživetje nas druži." Kaj reči ob rob tej zanimivi izdaji? Meni se zdi nekaj najlepšega, če se otroške sanje uresničijo na tako lep način, kot je izdaja knjige, po tem ko je pobudnik celo življenje vestno kopičil podatke. In še naslednje vprašanje - komu bi lahko takšna knjiga koristila? Prav gotovo organizatorjem vrste kulturnih planinskih prireditev in slovesnosti, saj so mi znane težave pri iskanju primernih citatov ob teh priložnostih. Zdaj so zbrane v eni knjigi, verjamem pa, da bo France z zbiranjem hribovskih citatov zagotovo še nadaljeval. Kot ob koncu spremne besede pravi Malešič, črnogledi pravijo, da je mogoče kratke misli spretno zlorabiti in z njimi dokazati svoj prav, bolj vedro razpoloženi pa menijo, da bi se dalo z gesli in izreki sestaviti celo svetovno zgodovino. In čisto vsi imajo prav. "Slovenska planinska koča je stavba, ki je dovolj velika, da gredo vsi noter, samo če ne gredo vsi noter; če gredo res vsi noter, pa ne gredo vsi noter." Slovensko planinsko pravilo Vladimir Habjan Viki Grošelj. Najvišji vrhovi celin. Ljubljana. Založba Buča. 2018. 228 str., 19 EUR. NAJVIŠJI VRHOVI CELIM To je Vikijeva šestnajsta knjiga, v katero je z veliko zajemalko naložil zgodbe iz svoje polne malhe gorskih pustolovščin. Bralca popelje na dolgo pot preko sedmih celin, ki je trajala dobro desetletje, v resnici pa še precej dlje, saj je bil pri svojem projektu temeljit bolj, kot je bilo potrebno. V knjigi zajame tudi Mont Blanc iz let, ko na idejo o projektu še niti pomislil ni, konča pa jo na plavajočem arktičnem ledu, ki le par metrov nad morsko gladino ne predstavlja nikakršnega gorskega vrha, zato pa najsevernejšo točko planeta, na katerem je uspel doseči najvišje vrhove celin. Pripoved začne na domačem dvorišču, z otroškimi spomini na Šmarno goro, na veselje in prve solze, ki jim je botrovala neizkušena razposajenost. Počasi se hoja na goro, na katero je, kot pravi, čustveno navezan, spremeni v plezanje v skalnih stolpih Turnca. Tu srečamo precejšen del generacije alpinistov, ki je dobro desetletje pozneje ponesla slavo slovenskega alpinizma v svet. Ideja priplezati na vse najvišje vrhove se je Vikiju porodila med vzponom na Kilimandžaro. To je sicer že star izziv alpinističnih pustolovcev, ki je vzklil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in je tudi pri nas izzval marsikatero polemiko o smislu nabiranja vrhov med vrhunskimi alpinisti. A temu se pač ni mogoče izogniti. Olimpijski moto citius, altius, fortius (lat.: hitreje, višje, močneje) vsak športnik razume po svoje in se najde tam, kjer presodi, da bo njegov uspeh največji. In temu prilagodi svoje prihodnje izzive. Ta velika pustolovščina je bila po delih opisana že v avtorjevih prejšnjih knjigah ali podlistkih, vendar ji to nikakor ne odvzame duše. Prav nasprotno, zgodbe, ki smo jih brali pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, so nadgrajene prav zaradi tega, ker so tičale nekje zadaj v spominu, sedaj pa zaživijo in nas popeljejo na zelo raznovrstne kraje, kakor so raznovrstni tudi vsi opisani vrhovi in ljudje, ki jih je na svoji poti srečeval. Dodaten čar daje zgodbam časovni preskok, saj se je ponekod medtem vse obrnilo na glavo. Spremenile so se državne ureditve, svet je postal skoraj manjši od domačega travnika in marsikatera gora je postala plačana avantura, ki jo je pripovedovalec še uspel doživeti na prvinski način. Vikiju se pozna dolgoletna pisateljska rutina, ki zgodbe naredi tekoče berljive, zato mu ni težko slediti nikamor. Bodisi je to v nekem trenutku dramatični Everest, ko z izpraznjeno jeklenko zaplava pod gladino strahu, nekoč značilno za večino alpinistov, ki so se znašli na takšni višini brez dodatnega kisika. Po drugi strani pa je lahko tudi drugače, saj vse najvišje gore celin niso nedostopne rekreativnim gornikom. Zato se bo marsikdo med bralci, ki je tudi sam kdaj stal na enem, dveh ali celo več najvišjih vrhov celin - čeprav morda ne po tako težki smeri kot Viki - z veseljem spomnil lastnih občutkov, ki so nekoč krasili njegovo pustolovščino. Viki Grošelj je danes upokojenec in med ljudmi še vedno prepoznan kot človek, ki se ni nikoli ustavil na svoji poti. Vrhovi in stene se nižajo, a pot ostane in pustolovščine na poteh po Himalaji se še vedno nizajo. Nekoliko drugačne so, a zato nič manj zanimive. To je pač v njem in s tem se je sprijaznil sam kakor tudi tisti, ki so ga spraševali, zakaj mora riniti tja, kamor je namenjen. In čemu človek, četudi upokojen, ne bi rinil tja, kamor ga žene veselje? Ko sem ga med pogovorom vprašal, če je zaradi mnogih predavanj in predstavitev postal klasični upokojenec, ki vedno toži, da nima časa, je zanikal. "Ker to enostavno ni res. Prej sem imel službo, ki mi je vzela osem ur časa dnevno, zdaj je to čas, ki je moj. Seveda je od posameznika odvisno, ali s tem časom razpolaga tako, kot sam hoče, ali tako, da predvsem ustreže drugim. Včasih je pač treba poslušati samega sebe." Le kdo mu ne bi dal prav? Knjigo je avtor posvetil staršem in bratu Silvu, ki je v mladih letih tragično umrl med alpinističnim vzponom. Namen te izdaje s precej visoko naklado za slovenske razmere je tudi človekoljuben. Ko se je leta 2015 Viki med trekingom znašel sredi uničujočega potresa v Nepalu - cilju mnogih njegovih poti, se je odločil pomagati po svojih močeh. Zato gre polovica vsega zaslužka od knjige Najvišji vrhovi celin v ta namen. Dušan Škodič V družbi z jezikom in gorami: Zbornik ob jubileju Stanka Klinarja. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana, 2018. 209 str., 19,90 EUR. V DRUŽBI Z JUZIKO.M IN" GORA MI 4" /bomU ohjuhltpj fctauip Ob 85-letnici Stanka Klinarja je Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izdala jubilejni zbornik, ki lepo predstavi slovenskega germanista, jezikoslovca, prevajalca, alpinista in turnega smučarja, planincem dobro znanega in cenjenega planinskega publicista. Kdo ne pozna njegovih vodnikov, polnih citatov in malih planinskih razodetij, s katerimi je zabelil suho-parnost rutiniranih opisov poti, kakršnim rado zapade del avtorjev vodnikov? Nekdanji študentje, sodelavci, dolgoletni prijatelji ali sopotniki na planinskih poteh so mu v £ H GO W > £ O (N zborniku namenili trinajst tematsko zelo raznolikih prispevkov, odmevov na marsikatero temo, s katero se je Stanko kdaj ukvarjal poklicno in iz ljubezni, tako kot je zapisano v naslovu - z jezikom in gorami. Spoštovanje, ki ga kljub letom v pokoju še danes uživa med ljudmi, ki ga poznajo, pač ni nekaj, kar bi lahko prišlo samo od sebe. To lahko doseže le človek z izjemnim občutkom in ljubeznijo do slovenske besede, domoljub in sogovornik, opremljen tudi s presenetljivo odrezavim humorjem. Zbornik je dopolnjen z impozantno bibliografijo njegovih del, vsem dobrim željam jubilantu se pridružuje tudi Planinski vestnik, v katerem Stanko Klinar kot avtor prispevkov sodeluje že vse od leta 1955. Zbornik je uredila Eva Sicherl. Dušan Škodič Igor Drnovšek: Najlepše stvari so zastonj. 42 doživetij po Sloveniji za vse čute in letne čase. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018. 199 strani, 24,99 EUR. NAJLEPŠE STVAR] SO ZASTONJ oo Sredi jeseni smo se razveselili novega vodnika po naši deželi, ki nas vabi na čutne izlete v vseh letnih časih. Marsikdo se ob tem vpraša, ali sploh še potrebujemo tovrstne vodnike, ko je na sončni strani Alp že (skoraj) vse znano, opisano, prehojeno in ne nazadnje tudi obljudeno. Naš odgovor je vsekakor pritrdilen - na vsak način jih potrebujemo! Ne le zaradi včasih zaželenega domoljubja, ki naj bi se kazal v dejanjih, ne pa v besedičenju, ampak zato, ker bi moralo biti tudi spoznavanje domačih krajev in ljudi nikoli končana zgodba. Tega se dobro zaveda tudi avtor vodnika doživetij, po stroki geograf, sicer poklicni umetnik pri Slovenski filharmoniji. Da imamo v knjigi opravka z geografijo, kažejo že osnovna poglavja knjige, saj so doživetja razvrščena po petih slovenskih pokrajinah, geografskih makroregijah. Večina je povezanih s planinskimi podvigi v naših gričevjih, hribovjih in visokogorjih. Že naslov namiguje na minimalen denarni vložek ter na spoznanje, da za lepa doživetja potrebujemo prosti čas. Začnemo lahko z bivakiranjem na Grintovcu in nadaljujemo z gradnjo igluja. Vsako od doživetij ima zaporedno številko, oznako ene od petih pokrajin in moto, citat tujih filozofov, slovenskih literatov ali none Ivanke. Za prvim odstavkom, v katerem nam avtor odstira svoj pogled na vsako od doživetij, je osnovni opis zanimivosti, dodani so dostop, zahtevnost izleta, trajanje, višinska razlika in najprimernejši letni čas za obisk. Na koncu je pregledna skica, nekakšen osiromašen zemljevid, na katerem je ravno prav vsebine, le tisto, kar je treba vedeti o doživetju. Pri vsakem izletu je QR-koda cilja s koordinatami in dodatna literatura. Pri slednji gre za novejše in aktualne objave knjig in člankov. Med popotovanjem bomo spoznavali različne objekte naše naravne in kulturne dediščine. Če se osredotočimo le na tiste cilje, do katerih moramo priti bolj po dolgem kot počez, nas po alpskih pokrajinah avtor popelje okrog, na vrh in skozi Begunjščico vse do razglednega bivaka na Prehodavcih, v dolino Tolminke in Javorco, na prvaka KamniškoSavinjskih Alp, do zalede-nelega Krnskega jezera, na mineralno vodo pod Olševo, bosih nog na planino Pungrat, h kozorogom pod Bovški Gamsovec, pod Peco (in ne v koprive), do slapa Brinta, na zasneženo Veliko planino in na botaniziranje na Ve-lem polju. V predalpskih regijah s kanujem skozi Ljubljano po reki sedmih imen, do plavanja pod Napoleonovim mostom v Nadiži, v vulkansko dolino Peračice, do Plečnikove Podpeči, po plezalni poti na Šmarno goro, na kr-pljanje na Pohorje in na mizo na Ravnah pri Žireh, na K(k)olovrat(enje) nad Srednjo Soško dolino in tudi na ravnino - smučarski tek po Sorškem polju. Dinarskokraška doživetja lahko začnemo s potepom po dnu Cerkniškega jezera, arheološkim Cvingerjem (Žužemberk), z mesojedim potepom po Črnovrški planoti in nadaljujemo na jerebikove Gorjance, k izviru in kasneje k stopničasti Krki. Prav tako lahko pričnemo nad zgornjim tokom Kolpe, v "hladilnici" Paradana, v "ko-ralastem" Trnovskem gozdu in Vrh-trebnjem, ki ga prečka 15. poldnevnik. Blizu morja nas vabi na Rdeči kras z veliko začetnico, na zimsko plavanje pod strunjanski klif in po železniški progi brez vlakov iz Kozine skozi Glin-ščico v Trst. Tudi večina obpanonskih doživetij je na vzpetinah, začenši z Bi-zeljskim (tudi s podzemnimi repnica-mi), pa na čemažasto Pohorje, med valove jeruzalemskih vinogradov, v toplice v Klevevžu, na Sotinski breg (najnižji kopenski Triglav). Končali bomo v planetarnih Strehovcih pri Lendavi in okusili podzemlje v dolini Ščavnice. Najzanimivejše in najcenejše je gotovo zadnje doživetje - spremljanje potovanja oblakov iz viseče mreže, z ležalnika, gugalnika in podobnih naprav. Zakaj so najlepša doživetja ravno na vrhovih, nam razkriva avtor navedka, angleški pisatelj Arnold Bennet (1867-1931): "Z vrha je lažje sestopiti, kot se nanj povzpeti, ampak razgled nas čaka vedno na vrhu." Če povzamemo - tudi skozi lastna doživetja se potrjuje Zaplotniko-va mantra, da je pot morda celo pomembnejša od cilja. Miha Pavšek Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Mednarodni dan gora (11. december) nas vsako leto še posebej opomni na pomen gora, ki ne prinašajo dobrobiti samo posamezniku, ko nam v paleti čudes narave lahko vsakodnevno lepšajo življenje, ampak je njihov pomen globlji. Gore nam dajejo številne možnosti, da se v različnih aktivnostih, ki jih izvajamo v gorskem svetu, približamo naravi, jo izvirno in pristno doživimo in se tudi soočimo z njeno močjo. Gore so pomembne na področju varovanja voda, na področju prehrane, turizma, biotske raznovrstnosti, avtohtonih prebivalcev, mladih in njihovega širšega razvoja ter igrajo pomembno vlogo pri tveganju naravnih katastrof. PZS je sedanje in bodoče člane povabila k včlanitvi v planinsko organizacijo, in sicer v eno izmed 285 društev, članov PZS, saj stalnim članom konec januarja prehehajo zavarovanje in ugodnosti iz članstva za leto 2018. Planinska članarina za leto 2019 ne prinaša večjih novosti, uveden pa je dodatni evro za namen izgradnje nove koče na Korošici, ki ga prispevamo vsi, razen predšolski in osnovnošolski otroci (P + O članarina). Dodatno so določene še omejitve uveljavljanja zavarovanja za člane iz tujine. Našteto ne posega h kakovosti pravic, ugodnosti in zavarovanj članov PZS. Člani planinske organizacije smo v letu 2019 pri zavarovalnici Adriatic Slovenica nezgodno zavarovani, zavarovani za stroške reševanja v tujini z asistenco in zdravstveno asistenco ter za zasebno odgovornost. Zavarovalno kritje pa je seveda odvisno od kategorije članstva. Članstvo v planinskem društvu, članu PZS, prinaša tudi ostale številne ugodnosti: popust pri prenočevanju v slovenskih planinskih kočah in v okoli 1200 kočah v Evropi in Kanadi, popust pri nakupu izdaj Planinske založbe PZS, pri naročnini na Planinski vestnik, nakupu opreme in storitev pogodbenih partnerjev PZS pri vstopnini v Slovenski planinski muzej in Narodni park Pa-klenica. PZS je planince ob koncu leta 2018 spodbujala k namenitvi dela dohodnine našim goram oziroma planinskim društvom in/ali PZS. Društva pa je pozvala k oddaji predlogov tem za obravnavo na Skupščini PZS 2019, ki bo potekala 13. aprila v Mariboru. Trinajsti kongres športa za vse je v ospredje postavil rekreativne športne dejavnosti invalidov, posebno pozornost pa so namenili tudi modelom vključevanja invalidov v okviru Specialne olimpijade ter projektom PZS, ki je kot sicer neinvalidska organizacija vse bolj vpeta tudi v področje delovanja invalidnih oseb v športu. Mladinska komisija je posredovala razpis za mednarodni mladinski lednoplezalni tabor v Franciji, ki bo potekal med 24. februarjem in 2. marcem 2019 pod okriljem Youth Commission UIAA. Vodniška komisija je ob spremembah podaljševanja licence objavila navodila za registracijo vodnikov PZS v letu 2019. Gospodarska komisija. PD Sovodenj je objavilo razpis za oskrbnika Planinske koče na Ermanovcu. Številne planinske koče so ob koncu minulega leta povabile na silvestrovanje, nekatere so ponudile silvestrsko večerjo ob živi glasbi, nekatere pa celoten paket z nočitvijo. Komisija za planinske poti v letu 2019 razpisuje dva tečaja za marka-ciste A, en tečaj za markacista B ter pet obnovitvenih usposabljanj. PD Logatec je planince obvestilo, da je pot med Hotedrščico in domačijo Grižar (Lome) zaprta zaradi podrtega drevja. Komisija za varstvo gorske narave. Z namenom, da bi ljudi še dodatno opozorili, kako uporaba pirotehnike ogroža varnost človeka, moti živali in onesnažuje okolje, je Triglavski narodni park pred božično-novoletnimi prazniki pripravil ozaveščevalno akcijo Pirotehnika v Triglavskem narodnem parku - NE! Komisija za alpinizem. Zaključno akcijo je slovenska mladinska alpinistična reprezentanca (SMAR) izvedla med 16. in 18. novembrom 2018 v Istri. Člana alpinistične odprave Jiazi Feng 2018 Marko Prezelj (vodja) in Urban Novak (oba AO PD Kamnik) sta poročala v obsežnejšem poročilu, v katerem sta izpostavila predvsem spoznavanje novega območja, ki ima velik alpinistični potencial in kamor se bosta v prihodnje še vračala. Komisija za športno plezanje (KŠP). V Kranju so na 13. plezalnih dnevih Kranja med 23. in 25. novembrom okronali nove državne prvake v bal-vanskem plezanju. Tekma v Celju v začetku decembra pa je prinesla še državne prvake 2018 v težavnosti in hitrosti. Moskva je med 28. novembrom in 3. decembrom gostila vojaško svetovno prvenstvo v športnem plezanju, kjer so slovenske barve odlično zastopali Mina Markovič, Katja Kadič in Domen Škofic. Na tekmi v težavnosti sta se Mina in Domen ozaljšala z zlato medaljo, Katja pa s srebrom; slednja si je srebrno kolajno priplezala tudi na tekmi v balvanih. KŠP je razpisala izpite za pridobitev naziva športni plezalec 1, ki bodo potekali drugi konec tedna v januarju v Kranju. Paraplezalka Tanja Glušič je bila na slavnostni prireditvi Invalid športnik leta 2018 imenovana za najboljši športnico 2018 med invalidi. Na 51. prireditvi Najboljši športnik leta 2018 je Društvo športnih novinarjev Slovenije 19. decembra v Cankarjevem domu v ženski kategoriji razglasilo športno plezalko Janjo Garnbret za športnico leta 2018. Garnbretova je tako prvič v zgodovini podeljevanja te nagrade poskrbela za zmagoslavje športnega plezanja. Komisija za gorske športe. 24. novembra je v švicarskem Bernu potekala prva tekma evropskega pokala v tekmovalnem lednem plezanju, ki sta se ga udeležila tudi Jaka Hrast (AO PD Domžale), zasedel je 8. mesto, in Edvin Nepužlan (AO PD Železničar) z uvrstitvijo na 22. mesto. PD Domžale in Komisija za gorske športe PZS sta pod okriljem Mednarodnega združenja planinskih organizacij (UIAA) in pokroviteljstvom Občine Domžale 1. decembra na le-dnoplezalni steni na garažni hiši v Domžalah organizirala drugo tekmo evropskega pokala (EP) v lednem plezanju v disciplini težavnost. Švica je odnesla kar pet medalj od šestih -v ženski konkurenci je zmagala Sina Goetz, druga je bila Vivien Labarile, tretja Francozinja Marion Thomas; v moški konkurenci je zmagal Nikolay Primerov, srebro si je priplezal Lukas Goetz, tretji pa je bil Alexander Wer-ren. Pred domačim občinstvom je nastopilo tudi devet Slovencev, najuspešnejša je bila četrtouvrščena Maja Šuštar (AO PD Domžale), tudi skupna zmagovalka 6. slovensko-hrva-ško-srbskega (SHS) pokala v lednem plezanju, Katja Brunec (AO PD Kranj) je osvojila šesto mesto, Slovenija pa je slavila v pokalu narodov SHS pokala. Na preventivnem področju je PZS poročala s posveta Gore in varnost, kjer je bil poudarek na varnejšem gibanju v gorah pozimi, podnebnih spremembah in vplivu le-teh na gore in gorniško dejavnost, pa na strelah, oživljanju, primerih nesreč ob strelah in snežnih plazovih ter na statistiki nesreč v gorah v letu 2018. V sodelovanju s podjetjem Iglu šport £ H co W > CO £ £ o (N je PZS za člane ter društva in klube, člane PZS, pripravila možnost skupinskega nakupa plazovnega trojčka in/ ali plazovne žolne. Na mednarodni dan gora, 11. decembra, so na Krvavcu na novinarski konferenci, ki so jo pripravili skupaj z Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRZS), sodeloval pa je tudi predstavnik Triglavskega narodnega parka, opozorili na primerno opremo in potrebno znanje za varnejše obiskovanje gora pozimi v snežnih razmerah. Komisija za reševanje iz plazov GRZS organizira tradicionalne Dneve varstva pred snežnimi plazovi, ki bodo potekali 19. in 20. januarja v Vadbenem centru Slovenske vojske na Pokljuki. PZS je tudi letos objavila seznam vseh krajev in planinskih društev, ki so sodelovali v akciji Brati gore, s čimer se je planinska organizacija že četrto leto pridružila pobudi Alpske konvencije ob svetovnem dnevu gora, 11. decembru. Dogodki so med drugim potekali na Bledu, v Mojstrani, Nazarjah, Kamniku, Ljubljani, Sevnici, Šentjurju, Šmarju pri Jelšah, Tolminu, Idriji, Kranju, Postojni, Kočevju, Trenti in Brežicah. V Idriji so pod okriljem festivala Brati gore mednarodni dan gora počastili s tremi dogodki: 12. decembra so gostili avtorja vodnika Alpe brez meja Ireno Mušič Habjan in Vladi-mirja Habjana, članico uredništva in odgovornega urednika Planinskega vestnika, uro prej je zgodbe z mladimi delila Kristina Menih ob Pravljičarji pod Triglavom, dan kasneje pa je Mladinski odsek PD Idrija predstavil še 17. številko glasila Naše poti. Članica uredništva Planinskega vestnika Marta Krejan Čokl je 7. decembra sodelovala v Slovenskem planinskem muzeju na pogovornem večeru ob akciji Brati gore po podelitvi nagrad najboljšim fotografom, izbranim v okviru natečaja #LjubimGore. Zdenka Mihelič Občina Luče v družini Gorniških vasi V Slovenji je bila kot druga (poleg Občine Jezersko) v mrežo Gorniških vasi sprejeta Občina Luče. Vstop Luč je bil potrjen novembra 2018 na zasedanju mednarodnega odbora Gor-niških vasi v avstrijskem Salzburgu. Gorniške vasi z motom "manj, a zato boje" tako na poseben način izpolnjujejo cilje Alpske konvencije, ki stremi k trajnostnemu razvoju v celotnem alpskem prostoru. Občina Luče se je na vstop pripravljala dalj časa, z vstopom v družino Gorniških vasi pa so se končale dvoletne aktivnosti, v katerih so sodelovali vodstvo občine in predstavniki turističnega gospodarstva, ki so preverili usmeritev občine na področju trajnostnega razvoja turizma. Končno odločitev glede vstopa v to mrežo so sprejeli krajani na zboru krajanov, kjer so soglasno potrdili, da so usmeritve in cilji, ki jih uresničuje projekt Gorniške vasi, identični ciljem razvojne strategije občine. Planinska zveza Slovenije (PZS) z vstopom občine Luče med Gorniške vasi kot nacionalna koordinatorka projekta uresničuje zavezo k aktivni udeležbi uresničevanja protokolov Alpske konvencije v Sloveniji. PZS, kakor so zapisali v sporočilu za medije, še vedno upa, da bodo ta prizadevanja in usmeritve deležne primerne podpore s strani pristojnih ministrstev, tako kot je to običajna praksa v ostalih alpskih državah. Trenutno je v to družino krajev, ki svoj turizem razvijajo na temeljih gorniške tradicije, predvsem pa osnovnih gorniških dejavnosti, brez velike turistične infrastrukture, a s trajnostnim pristopom, vključenih že skoraj trideset krajev v Avstriji, na Bavarskem, Južnem Tirolskem, v Italiji in Sloveniji. Po sporočilu za medije povzela Zdenka Mihelič. Projektu Gluhi strežejo nagrada HORUS Slovenska nagrada za družbeno odgovornost Horus je del nacionalne Člani Odbora Planinstvo za invalide/ OPP - prejemniki nagrade Horus Arhiv Odbora Planinstvo za invalide/OPP strategije osveščanja za več družbene odgovornosti, ki jo na ta način izvajajo številna strokovno-interesna združenja v sodelovanju z Inštitutom za razvoj družbene odgovornosti (IRDO) in Slovenskim društvom za odnose z javnostmi (PRSS). Člani ocenjevalne komisije nagrade Horus 2018 so bili razdeljeni v več podskupin in v dva kroga ocenjevanja, nagrade pa so podelili 13. decembra v Mariboru. V kategoriji velikih neprofitnih organizacij je nagrado prejela Planinska zveza Slovenije oz. njen Odbor Planinstvo za invalide/OPP za odmevni in odlično izpeljani letošnji projekt Gluhi strežejo v planinskih kočah. V obrazložitvi je ocenjevalna komisija zapisala: "Projekt Gluhi strežejo v planinskih kočah zaznamujeta inovativ-nost in socialni čut. Projekt orje ledino in predstavlja edinstven način samozavestnega vključevanja depriviligira-nih skupin (gluhi in naglušni) v aktivno družbeno in poklicno življenje. Je izjemna pobuda, ki je že na prvi pogled izvedena z najvišjo mero profesionalnosti in hkrati srčnosti. Zato pohvala za zanimivo idejo ter iskrene čestitke za projekt, pogum in odlično izpeljane aktivnosti!" OPP stremi k vzpodbudnemu ustvarjanju okolja za invalide in osebe na invalidskih vozičkih z inkluzijsko komponento, ki invalidom omogoča okusiti planinstvo kot način življenja. Nagrade Horus so letos podeljevali že desetič, tokrat pod častnim pokroviteljstvom predsednika Vlade RS Marjana Šarca, ki je poudaril pomen sodelovanja. Zdenka Mihelič J I fj »ir —T n U prihodnjih številkah Planinskega uestnika boste lahko prebrali ... TEmn mesten Ledni slapovi, pohodniške poti, soteskanje inTERUJU Franci Beguš, Guido Španring z nnmi nn pot Spodnja Sauinjska dolina gorenjska televizija www.gtv.si 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. frrimor$ki Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. Zimska v 7L\ rave HJU.-^ V \ y ¡V vsak petek ob 17.05 h v» . * i r» - m na radiu Ognjišče ¿i z Blažem Lešnikom RADIO ST. 1 OD KOLPE DO BARJA radijska oddaja ČEZ HRIBE IN DOLINE vsak 3. četrtek v mesecu, ob 17. uri SESLISIMO! ore RADIO 99.5 MHz 106.8 MHz 107.9 MHz Rožna ulica 39 1330 Kočevje 1:01/893 99 10 F: 01 /833 99 24 E: info@univox.si mi '• r^tiMiV- Alpe-Adria 30. sejem za zeleni in aktivni turizem 30. januar — 2. februar 2019 Gospodarsko razstavišče «