*t<f

K  49724

ll!ll!llllll!llll!llllllllllll!lllllll!lllllllllll!llll!lllllllllllllllllll!ll!lllll!illll!!!ll!l!llll!lllllllllllllllllllll!lllllillllilllllHMIillll!llllilllllllli!ll!lll!l!lllll!l!llllllllllllllll!lllilllllll!!lllllllllllllllllllili!lllll!lll!lllll

HUMORISTIČNI LIST

Izhaja mesečno
dvakrat.

Številka stane 2 D.,
letno 30 D.

Uprava in
uredništvo: Škrat,
Kranj štev. 35.

Inserati
po dogovoru.

Štev. 1.

V Kranju, dne 9. aprila 1927.

Leto I.

Moderni javni lokal


Stran 2

ŠKRAT"

Štev. i

Poslali smo Vam naš novi list na vpogled,
ter upamo, da se na ta edini gorenjski list go¬
tovo naročite. Ako list obdržite, se že smatrate
za naročnika, v nasprotnem slučaju prosimo,
da nam list takoj vrnete! Izhajal bo me¬
sečno dvakrat in znaša naročnina letno samo
30 Din. Prva številka obsega 4 strani, na-
daljne številke pa se bodo tiskale na več straneh.
Položnice priložene ter Vas prosimo, da na¬
ročnino vpošljete naprej.

Uprava »Škrata“.

—fi—

Vrag z vragom.

Slika iz letošnje maškarade.

7 + 9 = 16 + 8 = 25, ne 24 + 9 =

Vražje številke! Dan na dan samo ljubo seštevanje.
Človek mora otopeti, če bi ne hotel!

+ 9 = 33 + 5 = 38 + 8 =

Ah! Ko bi človek imel vsaj po delu kako razvedrilo.
Da bi se dvakrat, kaj dvakrat, le enkrat, samo enkrat
na teden ali celo na mesec lahko raztresel v prijetni
družbi pri kozarcu —

= 46 + 5 = 51 +3 = 54 + 7 + 61 + 4 = 65 + 8
Tako pa . .O, ljubi Bog! Tri leta sem poročen, tri
leta — dolga kot večnost. Da večnost, ker je dan na
dan ista pesem. In pravijo, da je zakon raj! Vrag s
takim —

+ 8 = 73 + 4 = 77 +

Zjutraj v pisarno, opoldne domov. Ob dveh v pisarno,
ob šestih domov. In — konec! Namesto, da bi šel
na kozarec vina, da bi se raztresel po dnevnem delu
v prijateljski družbi, da bi se otresel številk, ki ti brne
cel božji dan po glavi — pa poslušaj ženo doma:
da je salata po 5 kron, jajca 9 par, da je sestrina
hčerka stara 17 let, da je svetnikova gospa dala 835
dinarjev za novo obleko i. t. d. i. t. d. — hudič naj
vzame zakon in številke!

+ 4 = 81 + 2 = 83 + 5 = 88 + 3 = 91 + 6 = 97 +
— 9 = 106 ; 8 = 114 - -7 = 121 + 7 = 128. — 8;
ostane 12. 12 + 5 = 17 + 9 = 26 + 8 =

Vsakega tepca, ki se ženi, bi morali poučiti, kaj se
pravi zlata prostost. Tri leta, Bože moj, in ne enkrat,
da bi mogel biti sam, brez številk . . .

+ 8 = 34 + 7 = 41 + 5 = 46
Ne, zdaj je pa dovolj! Zdaj zvozim enkrat, kot v onih
lepih, starih časih, pa če se podere svet. V soboto
je sokolova maškarada. Na to grem in — basta! Ba-
sta? Hm! Samo, kako bi se zmuznil od doma? To,
to je basta . . .

+ 4 = 50 + 7 = 57 + 9= .

Tako je razmišljal knjigovodja Tone par dni pred
maškarado v svoji pisarni vse od dveh do tedaj, da
ga je tovarniška sirena rešila misli in številk. Številk?
O, ne! Te ga čakajo doma na novo. Misli? Tudi ne!
Saj je imel sedaj še več časa za razmišljanje. Vso
pot, od tovarne do doma, da ga ni zmotil na mostu
prijatelj Pepe, potnik po poklicu.

„Tone!“

Zbudil se je iz svojih misli in se ozrl.

„A — ti, Pepe!"

„Bog ti daj zdravje! Zamišljen pa, kot milijonar
pred konkurzom!"

„Kaj konkurzl Zakon zaleže za deset konkurzov!"

„Ehe, prijatelj! Kdo pa je bil tisti, ki je govoril:
Pepe, oženi se! Nimaš pojma, kaj je paradiž. Ko pri¬
deš domov — imenitna postrežba, topla postelja itd.
Sama hvala, brez konca in kraja."

»Pozabil si, da je bilo to pred dvemi leti. No, ne
rečem, da je baš hudo. A saj sam veš! Vsega se
preobješ! In potem, nikdar več nisi sam. Kamor greš,
žena s teboj! Na sprehod z ženo, v kavarno z ženo,
v kino z ženo, na koncert z ženo, skratka — vsepo¬
vsod z ženo in zopet z ženo . . .“
ha, ha . . .

Iz kletke v svobodo si ptiček želi
zaman so vse prošnje, obeti sladki,
ker baba zdaj huda ga v krempljih drži!"
„No, ne sodi napačno! Ne gre za to ampak —“
»ampak včasih bi rad iz gnezda brez samice.
Samo je težko, ker samica hlače nosi, samec pa
hlačke. Ni res, prijatelj?"

»Res? : — Saj ne vem, kako bi ti povedal. Noja,
včasih bi šel rad sam med staro družbo pa — njej
vendar ne morem reči, da ne sme tja, kamor jaz. In
če gre ona, z njo ne morem v družbo, v katero bi
jaz rad."

»In si ne moreš privoščiti zabave, kakoršne bi
sam rad. — Veš, to je že na pol podobno vdanosti
v ulogo zakonske »copate". Vraga, svoje dni si imel
drugačne pojme o ulogi zakonca. Uveljavi jih! Reci:
danes grem sam, ti ostani doma in —“

Dalje prihodnjič.

Dober svet moškim.

Predno se podaš v zakonski jarem, stopi
v stalno zvezo s tovarno ključavnic.

♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦t

Štev. i

„SKRAT“

Stran 3

Kupujte in razširjajte edini
gorenjski list M Skrat"!

Ruda z gmajne.

Dobro pogodil.

Nekje tam ob vodi leži lično mestece, katero prav
radi obiskujejo tujci. Nekoč pride v ta kraj hudomu¬
šen tujec ter se ozira sredi trga na vse štiri strani
sveta, kot da ne ve kam. Mimo priraca dobrodušen
očka ter ga opazuje. Tujec ga vpraša: „Slišite vi,
kako pa da ste tu tako neumni, tako majhno mestece,
pa tri cerkve; ali ni to preveč ? No, pa nič ne rečem,
ampak še na vsaki cerkvi po tri ure, to je pa vendar
potrata?" Očka malce pomežikne in odvrne: „Ja, ve¬
ste, gospod, pri nas smo veliko bolj „kulant“, kot so
ljudje drugod. Če  pri nas domačin na uro gleda, ni
treba tujcu čakati, pač pa lahko tačas na drugo po¬
gleda. Pa z Bogom!"

Ob smrtni postelji.

Zena (umirajočemu soprogu): Dragi možiček, če
mi ti umrješ, bom prišla takoj za teboj!“

Mož: „Prosim te, ne greni mi vsaj zadnjih tre-
notkov!“

Odrezal se je.

V mesto na deželi, kjer imajo baje zelo strogo
policijsko uro, pride k nekemu gostilničarju tujec. Ker
cel čas sprašuje samo uradne stvari, postane gostil¬
ničar pozoren. »Slišite vi, gospod gostilničar, čujem,
da imate tu zelo strogo policijsko uro. Kako pa ven¬
dar napravite, če imate poln lokal gostov in pride
mož postave naznaniti policijsko uro?" „Hej gospod,"
mu odvrne premetenec, „kaj hitro. Ves v sapi priletim
v gostilno ter zavpijem: pri sosedu se koljejo. Vse
leti na cesto, jaz pa zaprem gostilno."

Logika.

Sodnik Pravica: „Vi ste bili od policaja Flegarja
zasačen, ko ste kradli pri peku Bučmanu kruh."

Tat Suša: »Lačen sem bil gospod, lačen."

Sodnik Pravica: „Lari — fari. Lačen, kaj se to
pravi lačen, jaz sem tudi večkrat lačen; pa ne grem
krasti, ampak grem domov ter se lepo najem. Dva
meseca ječe, vsak teden z dvema postoma, da boste
vedeli, kaj se stori, če je človek lačen."

Če si v nebesih, ti nič treba ni, če si v peklu,
nič ne pomaga, z vic pa lahko sam prideš.

Za časa svetovne vojne sem pri „Fligarjih“
koze pasel, no, pa še sedaj večkrat zletim.

Halo!

Halo!

Halo!

Halo!

Halo!

Halo!

Halo!

Halo!

„Škrat“ tudi nekaj pove.

Koliko je ura . . .

Prebrisan čevljarski vajenec s škornji čez ramo
zagleda tujega gospoda. Porodi se mu zlobna misel,
da ga malo potegne. Zato vstavi gospoda in nedolžno
vpraša:

»Prosim Vas, gospod, koliko je ura?"

Tujec pogleda na svojo žepno uro ter mu pri¬
jazno odgovori: »Pol dvanajstih, fantiček."

»Hvala! No, ob pol eni me lahko v uh’ pišete,"
mu v zahvalo zabrusi deček ter — zbeži.

Tujec (seveda) razsrjen, jo ubere za njim in ko
vidi, da ga ne dohiti, prične vpiti: »Držite ga!" Toda
nihče se ne spomni, da bi fanta prijel. Na vpitje pri¬
hiti tudi stražnik ter vpraša tujca, kaj tako kriči.

»Ta smrkavec mi je dejal, naj ga ob pol eni v
uh’ pišem," odvrne upehani tujec.

»No, no," ga potolaži stražnik; pogledavši na uro,
„ni treba tako hiteti — saj imate še celo uro čas!"

Lovska smola.

Pogumen lovec ugleda na drugi strani malega
potoka krasnega jelena. Nastavi puško . . . pritisne
petelina . . . pok . . . dim . . . pljusk ... in jelenjo
v dolgih skokih odkuri ... lovec pa po vodi brodi ...
Bilo je na Gorenjskem.

Sanje. Samokolnico voziti — slabo; general biti
dobro.

************************ t *********** 0 ************** i * 4 * 44444 * 44 » 44444444444444444 t 44444444444444  ********************* t *********************************** 444444444444444444444444444


ŠKRAT«

Stran 4

Pri zdravniku.

Ta padec me spominja na prvo ljubezen .

Kdor drugim jamo koplje . . .

Dva razborita fanta prideta okolo polnoči pred
gostilno, iz katere se je razlegalo še glasno vpitje.

Tone: »Počakaj Janko zunaj, jaz pa grem notri in
pomečem vse na cesto, ti pa štej, koliko jih bo ven
prifrčalo.«— Janko čaka . . . čaka . . . naenkrat šipa
zazveni — se razleti — in eden se že po dolgem
vsede na cesto. — Janko vesel, da ima kaj opraviti,
šteje: Eden . . .

»Tiho bodi!« se oglasi ves polomljen — Tone.

Dve sosedi pri vodnjaku.

Prva: »O ljuba moja, ko bi Vi vedeli, kako je
moji hčerki hudo. Avto jo je čez stopalo povozil, pa
ima celo nogo otečeno«.

Druga: »To še ni tako hudo napram naši punci,
na katero je samo šofer priletel, pa je vse drugače
otekla«.

Ne pozna drugih.

»Nikoli nisem poznala drugega moškega, kakor
svojega moža!«

»Kaj to ti meni pripoveduješ,« se oglasi prijate¬
ljica. — »Kaj pa oni mladi častnik v spalnem vozu,
ko sva potovali v Nizzo?«

»Ali sem ga jaz poznala?«

Praktična ločitev.

Mož: »Sedaj je skrajni čaš, da prideva na jasno.
Torej v se ločiva?«

Zena: »Dobro ločiva se . . . Ti vzameš otroke,
a jaz avtomobil!«

*

Skopuh zdravniku.

»Z Vašim uspavalnim sredstvom sem zelo zado¬
voljen. — Prespal sem že dvakrat zajutrk, in trikrat
kosilo.

»Ste poročena?«

»Nisem, g. doktor!«

»Imate ljubimca?«

»O, nimam g. doktor!«

»Ali ste v drugem stanu?«

»Ne vem g. doktor!«

Napačno razumela.

Mlada pestunja se javi na podlagi časopisnega
oglasa pri nekem ravnatelju za novo službo. Ravna¬
telj, sam doma, jo vpraša med drugim:

»Ali imate radi otroke?«

»Oja, že gospod ravnatelj — toda ljubše, mi je,
da ste previdni . . .«

Rada bi se ga iznebila.

Ciganka: »Ljuba moja! Vi boste zelo srečni; do¬
bili boste dobrega, lepega, poslušnega in kar je naj¬
več vredno, bogatega moža!«

»O! To bi bilo nekaj! Samo to mi svetujte/kako
naj se otresem dosedanjega moža?«

Važna uloga.

— Jezna sem! Prosila sem režiserja, naj mi po¬
daljša vlogo.

— In?

— Skrajšal mi je krilo.

Pri slikarju.

— Moram li vse sleči?

— Vse, razen zob in las in . . .

Prva: „Jaz ljubim šport«.

Druga: „A jaz ljubim športnike«

Izdajatelj in odgovorni urednik Ignac Šumi. Za tiskarno „Sava“ d. d. odgovarja Vilče Pešl. — Vsi v Kranju.