Književna poročila
il cappello, e r e s t 6 ritto, tenendolo con ambe le mani. — Ali pa sledeči primer: Lo študente volse lo sguardo verso ilpunto che Bortolo gli indica* v a. — Original pa pravi: Študent je pogledal in se je začudil. — Tu ni naravnost govora o mestu, ki ga je Jernej kazal, ampak o študentovem začudenju, česar prevod ne omenja.
Kakor je stavek o «narobe vozu» lepo in zmiselno preveden, tako se je pre* vajalcema ponesrečila «narobe kmetija«. Njuna interpretacija kmečke modrosti, ki je včasih polna zdrave, naravne filozofije, bo vendarle prehuda v tem stavku: II campo si capovolge, se il padrone itd. — Narobe kmetija pačznači v tem primeru «narobe*gospodarstvo» in tega ne čutiš iz prevoda.
Res je, da so mestoma naravnost izborno podani v italijanščini posebni izrazi iz slovenske folkloristične malhe in prav zato mi je povsem ner_g24omljivo, kako se je moglo zgoditi, da so slovenski «iblajtarji» postali italijanski «mercanti» (trgovci), ko se Italijan za slabo ravnanje pritožuje z «mi hanno trattato a modo di sgherri (birri)»; saj so se v Slovencih obmejni stražniki (Oberreiter) iz? premenili v ljudski govorici v strašne »iblajtarje» in imajo Italijani «gli sgherri austriaci« ali «birri» že od 60 let v strašnem spominu.
Med drobnimi stvarcami, ki jih utegne kdo tu pa tam še iztakniti, naj omenim eno kar od prvega začetka: «dolg (star in siv)» ne pomeni v tem primeru «allampanato» (= magro come una lampana), kar bi bilo po naše: suh ko trska! ampak bi bilo bolje rečeno «spilungone», kar znači «parlando di persone, a s s a i 1 u n g o». In tak je bil najbrž Jernej, ko ga je Cankar prvič ugledal na Sitarjevi pogrebščini.
Takih malenkosti bi bilo morda še kaj, a čemu naj si kratimo veselje z natikanjem strogih profesorskih očal, ko itak nočemo zmanjševati vrednosti in važnosti, poudarjamo še posebej, tega prvega prevoda našega Cankarja, ki mu želimo po italijanski zemlji: srečno pot!
Slovenska založništva pa naj si ogledajo, kako je moči tudi z majhnimi, skoraj neznatnimi sredstvi ustvariti knjigi vendarle okusno in čedno zunanje lice.                                                                      .                                     Janko Samec.
Pavel Perko, Z naših gora. Zbirka novel, slik in črtic. Knjiga I. 200 str. 1924.
Pavel Perko je brez dvoma eden najboljših nekdanjih dominsvetovih pri* povednikov. Začel je vanj pisati že kot dijak še pod pokojnim Francetom Lampetom in ostal mu je zvest do današnjega dne, ko pase kot dolgoleten župnik v Črešnjicah svoje ovčice po hribih in grapah med Tuhinjem in Črnim grabnom.
Z Golarjem sta si rojaka: oba kmečka sinova iz okolice Škofje Loke, Golar-^?*--.: izpod Osojnika, Perko izpod Blegoša, oba trdni gorenjski korenini. Tudi v letih /^aa^vT" si nista preveč narazen in pisati sta menda tudi začela hkratu, ko sta kot peto* šolca stanovala skupaj v Florijanski ulici. Toda medtem, ko je Golar kljub svojim šolam, kljub svoji izobrazbi ostal v svojem srcu popolnoma preprost, pristen domač gorenjski kmet, je Perko oblekel talar, se povzpel na prižnico in govori v svoji vzvišenosti od zgoraj doli: «Ljudstvo slovensko!« (Str. 4.) Tako ne govori pisatelj svojemu narodu, tako govore gospod fajmošter svojim vernim ovčicam — sem si mislil, ko sem prečital «Pozdrav» in zdelo se mi je, da prijatelj Perko ni vsega povedal, kar je mislil, da je glavno zamolčal in da bi moral zadnjemu stavku: «A k o Tvoja slika kaže več vrlin ko napak: je to Tvoja čast» dodati: «i n moja zasluga«, ker tako govori vedno pravi pastor gregis.
315
Književna poročila
Samo dva svečenikammetnika sem poznal, ki nista trpela, da bi se jima izven cerkve opletal talar okrog nog in ju oviral pri hoji, temveč sta ga vselej slekla ali pa enostavno zavihala in korakala potem moško okoli. To sta bila dva Antona —• Aškerc in Medved. Da Pavel Perko ne spada med take, to vem, ker drugače bi ne postal župnik.
In še sem dejal sam pri sebi, ko sem prebral «Pozdrav» in videl spredaj sliko kaplana Perka: Te novele in črtice, so pač čisto navadne «fabulae ad usum delphini», nekak poljuden krščanski nauk!
Z nezaupanjem in s predsodkom sem začel brati v knjigi črtico za črtico; sedem jih je. Prebral sem vse in reči moram, da so me prijetno iznenadile. Nič prisiljenega, nič umetničenja, nič nepotrebnega, vsiljivega modrovanja. Skromno, a lepo gladko teče pripovedovanje od začetka do konca.
Da se veliko raje mudi pri dušno dobrih kakor pa pri slabih značajih, mu kot duhovniku ni mogoče zameriti. On rad olepšava in idealizira. In ravno to ga dela malo preveč enostranskega. Ta enostranost se še posebej občuti v črtici «Moško in odločno« (str. 101.), ki je preveč samokatoliško pobarvana in res izgleda, kakor da bi bila naročena od neke strani v svrho propagande za zidanje katoliških domov. Ta črtica kvari sicer celotno prav dober vtis zbirke.
Neka posebnost Perkova je, da rad pušča svoje junake same pripovedovati (Dr. Lovro), ali da se vživi vanje in ponavlja v povesti kakor po stenografičnih zapiskih njih govorico ter njih premišljevanja in preudarke, besedo za besedo, stavek za stavkom (Uljudna, Tinačka, Kljekljarica, Mrakov Tomaž).
On polaga tudi veliko več pažnje na notranjo, duševno plat življenja oseb, ki jih opisuje, kakor pa na njih dejanja.
Najbolj gladko mu teče in gre torej najbolj od srca povest «Dr. Lovro» (str. 37.), ki je obenem najdaljša in da slutiti, da je v nji precej osebnega pisa= teljevega doživetja.
Umetniško najbolj dovršena je po mojem mnenju Tinačka (str. 82.), najbolj enotno zaokrožena pa «Korošica» (str. 180.). Z veliko ljubeznijo je tudi opisan pristen gorenjski tip, vaški pot Mrakov Tomaž (str. 160.). Kar vidiš tega sanjača; voznika, kako sedi na vozičku z vajeti in kratkim bičem v roki, ves zatopljen v svoje sanje, iz katerih se vzdrami le za hip, kadar obstane njegov Pram tuin= tam pred obcestno hišo, kjer je treba odložiti kakšen tovor.
Priznati moram Perku, da je kljub oviri, ki mu jo pri njegovem umetniškem i    delovanju povzroča  talar,   ostal  njegov prirojeni umetniški  čut  dovolj  močan,
w
da ga ni omračil verski fanatizem in da ni postal, kakor mnogi drugi, strankarsko tendencijozen.
Knjigo je tiskal in izdal A. Slatnar v Kamniku na finem papirju in kakor vedno nad vse lično. Naslovno sliko je naslikal J. Grčar.            R. P. Petruška.
Branimir Čosic, Vrzino kolo. Roman. Izdan je S. B. Cvijanoviča, Beograd 1925.. Str. 156.
Preko tretjine knjige sem se dobral z veliko skepso. (Knjig jaz ne berem drugače, kakor da jim dajem vplivati nase s skrajno odpornostjo ali s skrajno privlačnostjo.) Slednjič me je priklenila. Da se razumemo: Še vedno nisem pre* pričan, da je avtor zgostil vanjo ritem, psiho in znamenja določene dobe, naj; manj pa te še zmerom nepremagane dobe, ki sta jo spočela v avgustu 1914. prvi granatni tresk in zadnja agonija neke do mozga nagnite civilizacije. Niti se pisatelju ni posrečilo, prikazati nam specifično podobo pokolenja, ki sta ga ta dva znamenita dogodka uvedla v šolo življenja in ki je potem maturiralo med zlodjevskim dirindajem povojnega moralnega mačka, s krvjo obrizganega revo*
316