Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Via Machiavelli 13/11., Tel. 3-54-91 — Za Italijo: Gorica, Piazza Vittoria 18. — Poštni predal (casella post.' Trst 431. — Pošt. ček. račun: Trst, št. 11/6464. Poštnina plačana v gotovini NOVI LIST Posamezna št. Ur 25.—. NAROČNINA: trimesečna lir 325 - polletna lir 600 - lema lir 1100. — Za inozemstvo: trimesečna lir 500 - polletna lir 1000 - letna Pr 2000. Oglasi po dogovoru. Sped zione in abb. po tale 1. gr ŠT. 18 TRST, ČETRTEK 23. SEPTEMBRA 1954, GORICA LET. III PRED ZAČETKOM ŠOLSKEGA LETA Slovenci zahtevamo kulturno avtonomijo Roke proč od naše mladine! - Samouprava in Svobodno tržaško ozemlje Slovenska kršč. soc. zveza v Trstu nas je naprosila, naj priobčimo sklep njenega odbora od 20. septembra, s katerim zahteva za tržaške Slovence kulturno samoupravo. To nam daje poved, da razložimo našim bralcem, kaj je kulturna avtonomija in zakaj se moramo zanjo boriti. Vzrok so v prvi vrsti žalostne razmere, v katerih živi slovensko šolstvo že eno stoletje v naših krajih. Slovenci se kakor vsi ostali prebivalci vselej plačevali davke, izvrševali vestno svoje, državljanske dolžnosti, a so kljub temu m er ali za vsako slovensko šolo stalno prosjačiti. Ko so nam dovolili kake učilnico, se je zmerom zdelo, da nam izkazujejo milost. Sole v Trstu so bile državne ali občinske, toda odkod sta jemali občina ali država denar da sta jih vzdrževali in plačevali učno osebje ? Prav gotovo ga nista tresli z dreves, temveč pobirali od prebivalstva. Šolstvo se Izhod iz teh neznesnih in ponižujočih razmer je samo eden : Italijanom je treba vzeti pravico, da se sploh vtikujejo v slovensko šolstvo. Brigajo naj se za italijansko! Zmagati mora načelo, da naj Slovenci samostojno vzgajajo svojo mladino, Italijani pa svojo. Za bodočnost lastnih otrok so odgovorni starši in zato so oni prvi poklicani odločati o njih vzgoji in izobrazbi, ne pa •tuji, Slovencem sovražni uradniki in politiki. Ti naj se brigajo za svoje otroke in ne za nase! Edino to je v skladu z idejami krščanstva in naravneg'a prava. Zastopniki države imajo le pravico naše šolstvo nadzorovati, da ni v navzkrižju s splošnimi državnimi zakoni, ne pa da ponižujejo šolo v politično sredstvo potujčevanja naših otrok. V kolikor so obstoječe postave tej naši zahtevi nasprotne, se morajo spremeniti, da bodo v soglasju s pravico in dem o krači io. Cilj, ki smo si ga postavili, niso nedosegljive sanje. Po prvi svetovni vojni so nekatere narodnos'ne skupine imele enak program in ga uresničile. To je bilo v Estonski, kjer je država glavne narodnostne spore na vzoren način rešila. Oblika, ki jo je uzakonila, je bila KULTURNA SAMOUPRAVA \ cem je obstajala in kako je delovali ? Na vsaki občini so sestavili tako zvani narodni kataster, v katerega so vpisali prebivalce po njih narodnosti. Kdor je bil vpisan, je imel volivno pravico, da je lahko izbral zastopnike v kulturno zbornico narodne Manjšine. torej vzdrževali tudi slovenski davkoplačevalci. Toda kako so Italijani uporabljali slovenski denar? Z njim so v neštetih primerih u-stanavljali med Slovenci italijanske šole. Višek zlorabe našega denarja smo doživeli pod fašistično Italijo. V najmanjši vasi so z njim odprli potujčevalnice. Slovenski starši so morali mirno gledati, kako jim tujci zastrupljajo mladino, in povrhu so raznarodovanje svojih otrok še sami plačevali. Fašizem je padel, toda ista nemoralnost se pod vlado Kršč. demokracije nadaljuje v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini. Ce bi laški nacionalisti imeli popolno oblast, bi enake razmere zavladale tudi na Tržaškem. Saj je trobilo tukajšnjih demokristjanov brez sramu napisalo, da je slovenska šola pri nas le plod »enostranske«, to je krivične politike zaveznikov. Država je torej priznala vsaki narodnosti pravico, da ima nekak lasten kulturni parlament. Izvoljeni poslanci so izbrali iz svoje srede predsednika in izvršni odbor, ki je bil od zakona priznano najvišje oblastvo v vseh prosvetnih in dobrodelnih zadevah narodnostne skupine. Namesto države je vse re zadeve odslej upravljala kulturna zbornica in njeni zastopniki. Ona je prevzela vse obstoječe drugorodne šole, dobila pravico, da ustanovi po svoji volji nove, organizira potrebne urade, imenuje učitelje, profesorje in nadzornike, določi učne knjige in učni načrt, odpre, kjer se ji zdi potrebno, knjižnice, kinematografe in gledališča, sirotišnice, hiralnice ali bolnice, soji v posebnih znanstvenih ustanovah svoje ljudske običaje, pospešuje proučevanje domače zgodovine itd. Kulturna samouprava plačuje od nje odvisne učitelje, profesorje in uradnike, ona jih edina sme premestiti ali upokojiti. Država daje avtonomnim ustanovam in njihovim nameščencem isto zakonsko zaščito, ki jo daje svojim lastnim oblastvom in uradnikom. OD KOD DENAR? Nastane vprašanje, kako naj se kulturna avtonomija gmotno vzdržuje. Na Estonskem je država predvsem odstopila vsako leto kulturni samoupravi del davkov. Določiti pravične zneske ni težko. Država ve natančno, koliko potroši vsako leto za šole in socialno skrbstvo in koliko pride na vsakeg i prebivalca. Kulturni samoupravi izroči toliko denarja, kolikor ji pritiče po številčni moči narodne skupine. Zato pa morajo avtonomna oblastva kriti sama vse stroške za šolstvo in ostale ustanove, ki so jih prevzele. V bistvu se ni spremenilo nič: denarja je na razpolago toliko, kolikor g'a je bilo prej, samo da se sedaj ne more več uporabljati v škodo narodne skupine. Davkoplačevalci vedo in vidijo, da se potroši ves v njihovo korist. Država na Estonskem je nadalje dovolila narodnim skupinam, da razpišejo za svoje člane poseben kulturni davek. Kulturni parlament je smel naložiti na obstoječe davke doklade, ki so jih državne davkarije bile dolžne izterjati in nakazati samoupravnemu oblastvu. To je bil drugi vir dohodkov. Te pravice se pa narodne skupine na Estonskem niso posluževale, ker niso hotele obremenjevati svojih pripadnikov. Kulturna avtonomija, ki prinaša nove davke, ni ljudstvu privlačna. Pač pa bi se kulturna samouprava lahko vzdrževala tudi s prostovoljnimi podporami rojakov doma in v inozemstvu. Zakaj naj bi Slovenci ali Italijani ne smeli prejemati od svojih bratov v tujini pomoči, da ohranijo in razvijajo svojo narodno kulturo? Matična država ima ne le pravico, ampak celo dolžnost skrbeti za svoje odcepljene in osrro-žene manjšine. Kdo ji sme to zameriti? Ta njena pravica bi morala biti mednarodno priznana in uzakonjena! Višjemu oblastvu bi pripadalo le nadzor-sivo, da se prejete podpore ne trošijo v nedovoljene, protizakonite namene. Drugih pravic ne bi smelo imeti! To so načini, kako se kulturna samouprava narodne skupine lahko postavi na varne in čvrste gospodarske temelje. SAMOUPRAVI PRIPADA — BODOČNOST Zakaj ? Zaradi tega, ker je to edino sredstvo, da se zagotovi svoboden kulturni obstoj in razvoj drugorodnih skupin. Ali ni n. pr. sramotno, da se morajo tržaški Slovenci leta in leta zaman boriti za en otroški vrtec v mestu ? Se manj je socialno in pravično, da morajo naši učitelji in profesorji vlagati vsako leto no-ve prošnje, cc hočejo biti nameščeni! Oblastvo jih po zakonu lahko vsak čas odpusti brez pokojnine. Ce so več mesecev bolni, jim vzamejo plačo in ostanejo na cesti. Z nobenim delavcem ne ravnajo dandanes tako krivično kakor z njimi. Kulturna avtonomija bi naredila konec tem poniževalnim razmeram. Mi Slovenci bi ustanovili toliko šol, kolikor in kjerkoli bi (Nadaljevanje na 3. strani) Otroci so last staršev in naroda TRŽAŠKO VPRAŠANJE Maršal Tito ni na velikem zborovanju na Ostrožnem omenil niti1 z besedo Trsta. Ljudje se sprašujejo, kaj to pomeni. Iz lega lahko sklepamo, da sporazum nikakor ni že sklenjen, kakor so vsevedni časnikarji pisali. Pogajanja se nadaljujejo in zato je bil Tito tih. Izogniti se je hotel očitku, da Jugoslavija kvari razgovore. Ameriški odposlanec Murphy, ki se je iz Beograda podal v Rim, se je, kakor beremo, pomenkoval s Titom tudi o tržaškem vprašanju. Ravno tako je razpravljal o Trstu v Rimu. Vmes je posegla tudi dobro znana a-meriška poslanica gospa Klara Luce, znanka župana Bartolija. Vse je tajno. Nekaj vsekakor kuhajo. Radovedni smo, kakšno polento bodo zmešali in položili Tržačanom na mizo. MONTAGNA IN PIERO PICCIONI POD KLJUČEM Rimski javni tožilec je ukazal policiji, naj zapre »grofa sv. Jerneja« Montagne in sina bivšega zunanjega ministra Piecionija. Fant je obdolžen, da je zakrivil smrt Vilme M on-tesi, Montagna pa, da je mladeniču dajal potuho. Piecionija so prijeli v njegovem stano, vanju, Montagna se je sam javil v ječi. Tu se je pa zgodilo, da ga niso hoteli sprejeti, češ da nimajo v rokah pisanega tikaza. Sele ko jim je pomolil pod nos časopis, so se ga usmilili in vzeli pod gostoljubno streho. Bivši kvestor Polito je obdolžen, da je preiskavo pomečkal in s tem zlorabil svojo u-radno- oblast. Ko je to zvedel, je začel jokati in se dal v solzah fotografirati. Trdi, da je nedolžen, ker je ravnal na višji ukaz. Starega moža doslej niso zaprli. Odločen nastop oblastev je pomirjevalno vplival na javnost: ljudje upajo, da bo pravica, četudi gre za »imenitnike«, sedaj vendar zmagala. ATOMSKO OROŽJE V ZSSR Sovjetska zveza je pretekli teden preizkusila bojno vrednost nove vrste atomskega o-rožja. Doslej so Rusi izvršili 4 take poskuse, prvega L 1949, drugega 1. 1951, tretjega z vodikovo bombo avgtista 1953 in sedaj četrtega. Več let se je zdelo, da pozna samo Amerika atomske tajnosti. Danes pa ima Rusija že veliko število bomb v zalogah in lahko začne proizvajati atomsko orožje v poljubnih množinah. Tako gre tekma v oboroževanju naprej, velesile se mrzlično pripravljajo na novo vojno. DELAVCI V ZAPADNI NEMČIJI so organizirali letos velikanske stavke, ki so sedaj pri kraju. Zanimivo je, da delavci niso stavkali zaradi tega, ker so .se cene potrebščinam zvišale in ne bi mogli zato s plačami izhajati. Saj so cene že več let stalne in so za nekatere predmete celo padle, tako da so se življenjske razmere izboljšale. Zakaj torej stavke? Zato, ker hočejo delavci in nameščenci biti deležni rastočih dobičkov cvetoče industrije, ki so šli doslej le v žepe podjetnikov. Sedaj prejema delavska družina v Nemčiji povprečno 360 mark ali 53.500 lir čiste plače na mesec. Najbolje so plačani ljudje v težki industriji: 2 do 2.30 mark ali 300 do 345 lir na uro. V živilskih podjetjih dobi delavec pa le 195, a delavke v tekstilni industriji in kroj arnica h samo 150 lir ali' 1 marko na uro. TITOV GOVOR Na Ostrožnem se je zbralo 300.000 ljudi "z vse Slovenije. Tito je najprej dejal, da se dežela naglo industrializira. Prej zaostale pokrajine napredujejo s hitrimi koraki. Bosna je že dohitela druge republike. Gospodarstvo kljub temu ni še urejeno. Letos je bila v državi zopet slaba letina. Zato mora Jugoslavija uvoziti 130 tisoč vagonov pšenice. Vzrok je tudi v tem, da se ljudje selijo čedalje bolj iz vasi v industrijska središča. Razen tega troši jugoslovansko prebivalstvo od nekdaj izredno mnogo kruha. Na vsakega Jugoslovana pride letno 200 kg, medtem ko použije vsak Italijan le 154 kg Holandec pa le 99 kg na leto. Povrhu: se je Jugoslavija v časih, ko je bila od vseh osamljena, morala zadolžiti, da je lahko prehranilai ljudstvo in razvijala svoje gospodarstvo. Tedaj si moral vzeti posojilo, kjer si ga dobil, in nisi mogel staviti posebnih pogojev. Sedaj je treba dol rove vračati. Letos bi bilo treba vrniti 26 milijard in 600 milijonov dinarjev v tuji valuti, vendar je Nemčija sprejela, da se zaradi slabe letine odplačilo zaenkrat odloži. Isto ho najbrž naredila tudi Velika Britanija. NEMČIJA NA VERIGI Nato je Tito g'ovoril o zunanji politiki. Položaj v svetu — je rekel — je še nejasen, vendar se je vojna nevarnost precej oddaljila. Odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, Bolgarijo'. Ogrsko, Romunijo, Albanijo in tudi Češkoslovaško se normalizirajo. Toda to ne pomeni, je poudaril, da bi se morali sedaj »objeti in med seboj poljubljati, ko da je vse minilo«. Jugoslavija hoče ostati zvesta svojim zapadnim zaveznikom. Pripravljena je celo priključiti se novi evropski obrambni skupnosti, če bi se ta ustanovila namesto umrle evropske vojske. Jugoslavija nima namena vstopiti v Atlantsko zvezo, pač pa lahko z njo- v marsičem sodeluje. Glede Nemčije je rekel, da se motijo tisti, ki mislijo, da je mogoče držati tako sposoben in vitalen narod »stalno na verigi«. Nemčiji je treba vrniti popolno neodvisnost in ji omogočiti, da se v primernih mejah oboroži. Postati mora popolnoma enakopravna dežela. Sicer, je pojasnil, utegnejo priti v Nemčiji i zn ov ai na oblast nacionalisti, kar je treba preprečiti. Pri politiki moramo misliti naprej za najmanj 10 ali 20 let. FO POKOPU EVROPSKE VOJSKE Največja skrb zapadnih državnikov je sedaj v tem, kako bi rešili medsebojno slogo, predvsem pa sprijaznili Nemčijo- in Francijo. Adenauer in Mendčs-France poudarjata oba, da je nemško-francosko prijateljstvo podlaga miru in napredka v Evropi. Zakaj se torej ne zedinijo? Francozi stavijo več pogojev : Angleži naj pri obrambi Evrope pomagajo v isti meri kakor Francozi, ne pa da stoje več ali manj ob strani. Ker je skupna vojska propadla, naj se sedaj ustanovi zveza vojaško samostojnih držav. Tudi v tem primeru naj bo oboroževanje natančno predpisano in naj stoji pod skupnim nadzorstvom. Nemčija ne sme obnoviti svojega glavnega stana, ki lahko postane žarišče novega nemškega nacionalizma. Pod takimi pogoji je Francija pripravljena povezati se z Nemčijo, odobriti njen vstop v Atlantsko zvezo ter z njo sodelovati pri obrambi zapada. Eden sedaj posreduje. Na potovanju pe Evropi se je z vsemi razen z Mendčs-Fran-ceom popolnoma zmenil in zedinil. Konec septembra se državniki zberejo v Londonu, kjer bo padla odločitev. Če se ne sporazumejo, bo Francija popolnoma osamljena, o-benem zaide pa politika vsega zapada v težko krizo'. »MIZICA, POGRNI SE!« Neka restavracija v New Yorku je poskusila, kako bi izhajala brez natakarjev. Gost sede k mizi, podčrta na jedilnem listu zaželene jedi, položi zraven denar in pozvoni. Srednji del mize se pogrezne in zgine v spodnjo kuhinjo, od koder se po nekaj časa prikažejo krožniki, obloženi z zaželenimi dobrotami. Ko se je gost najedel, pritisne na električni gumb in posoda se ravno tako brez šuma odstrani. »Mizica, pogrni se!« je zelo všeč obiskovalcem, toda upirajo se ji organizacije poklicnih natakarjev. "ARADŽORDŽEVIČ IN MARIJA PIJA SAVOJSKA Sin bivšega regenta princa Pavla Aleksander se misli poročiti s hčerko bivšega italijanskega kralja Huinberta Marijo Pio. Ker je ženin pravoslavne vere, mora poroko dovoliti papež. Ženin in nevesta se morata pismeno obvezati, da bosta otroke po katoliškem obredu krstila in v katoliški veri vzgojila. Enako obvezo je sprejel 1. 1930 tudi bolgarski kralj Boris, ko se je poročil z Ivanko Savojsko. Toda brž, ko- so se mu rodili otroci, jih je dal krstiti po pravoslavno. Pij XI. je tedaj kralja Borisa javno obtožil besedo-lomstva. Pred nekaj leti sta bili Jugoslavija in Italija v krvavi vojni, sedaj postajajo člani tedanjih vladarskih hiš zakonci. Ljubezen celo na to pozabi! PIJ XII. JE IZNOVA ZBOLEL Iz Rima sporočajo, da je papeža prijelo, spet hlipanje, ki ga je bilo preteklo zimo tako dolgo in nevarno mučilo. Vendar je bolezen to pot neprimerno milejša. Hlipanje traja od časa do časa le nekaj minut in ne po cele ure kakor zadnjič. Pojavlja se navadno po hudem in napornem delu. Zdravniki priporočajo bolniku počitek, toda Pij XII. si ne da miru. Ima tak značaj. Zdravnika je samo v toliko poslušal, da je opustil utrudljive govore romarjem. BORBA PROTI DEBELOSTI Zdravniki so ugotovili, da hrana ne deluje vse ure dneva enako na človeško telo. Človek najbolje prebavlja zvečer, tako da se le malo snovi spremeni v maščobo. Ljudem, ki se nočejo debeliti ali žele postati vitki, priporoča zato- Anglež dr. Apple-yard naslednje : zjutraj in v prvih urah popoldneva naj jedo malo in ne zelo tečnih stvari. Posebno naj se izogibajo močnatih jedi, čokolade in cvrtja. Po 16. uri jedo pa lahko, kar se jim ljubi. »zvesti Trst« pokloni, cesarju! Tako je bilo vse pripravljeno. Dne 0. septembra je cesar že prišel do Lipice. Naproti sta se mu pripeljala zastopnika mesta ba- ron de Fin in Jurke. Vsak v kočiji, ki jo je vleklo pu šest parov konj. Trst se je hotel postaviti. Za naslednji dan je bil določen VHOD V MESTO To je bil pravi triumf. Dvanajst lipicancev je vleklo cesarsko kočijo. Pri vratih Rifa or go je pričakovale cesarski sprevod mestno plemstvo na konjih. Dragonci, dva eska-| drona, so na visokih konjih stali kot častna | straža. Pri vratih so po starem običaju na I zlati blazini ponudili cesarju mestne ključe. Cesar se jih je dotaknil prav milostno z roko in dejal: »Ohranite jih kot doslej v našem imenu. Med tem pa vam bomo ostali milostni.« Za ljudstvo pa je prišlo najlepše, ko je začel cesarjev zakladnik metati prave srebrnike. To je bilo drenja! Na Velikem trgu je godba udarila cesarsko koračnico. Ko je Carolus šel mimo Leopoldovega kipa, se je spoštljivo odkril. Potem je zagledal še svoj kip in, tako pravijo stare zgodbe, je bil močno ginjen nad vdanostjo »svojega mesta«. Sprevod se vije proti katedrali. Na spodnjih stopnicah stoje v vrsti kapucini, pred vhodom pa čaka škol Delmestri. Zdajci pristopijo kanoniki s srebrnim baldahinom in vodijo cesarja pred veliki oltar. Po cerkvenem obredu je sprevod krenil v škofijo na imeniten obed. Popoldne je bila slovesna avdijenca beneških poslanikov Cappella in Ccrnara. Tudi tu je bilo kaj paše za oči. Dvanajst pažev ju je spremljalo in šest in trideset palafrenerjev je vodilo za uzde plemenite konje v dragocenih »šabrakah«. Med ljudstvo so pa deževali —- cekini. Drugi dan so bili zopet sprejemi. V imenu IZ SV. LENARTA V naši dolini je nastalo pravcato vznemirjenj zaradi merjascev. Ljudska domišljija jih vidi povsod. Ponoči so postali prava strašila zlasti za otroke. Pred nedavnim se je orjaški merjasec zakadil v kmeta, ki ga je bil prej obstrelil. Revež sc je komaj rešil pred razjarjeno zverjo. Splezal je na visoko drevo, toda tudi tu je bil v nevarnosti, kej je merjasec začel gristi deblo. Kmet je klical na pomoč, prišli so ljudje z vilami in lopatami ter ga rešili iz smrtne nevarnosti. V zadnjih tednih so se merjasci pojavili tudi v Furlaniji; pri Manzanu so dva ustrelili. KOZICA Na praznik farnega zavetnika sv. Egidija smo imeli letos izredno slovesnost. Duhovno nas je pripravil g. Walter iz Landarja, ki je res lepo pridigal. Slovesno mašo je bral kanonik Comand iz Čedada, petje pa je na harmoniju spremljal kapetan A. Specogna. Popoldne je bila blagoslovitev novega pokopališča, ki so se je udeležili mnogi civilni in vojaški zastopniki. Do sedaj smo morali nositi mrliče v 5 km oddaljeni Sv. Lenart. Značilno je, da ni. bilo pri slovesnostih nobenega duhovnika iz okolice. Pri nas imamo priletnega duhovnika, ki je prišel iz srednje Italije in ie zelo- podjeten. mesta se je poklonil cesarju, sedečemu na prestolu pod baldahinom, Viljem Bonomo. Tudi beneška poslanca sta bila navzoča v svilenih črnih haljah z diamantnim oplečni-kom okrog vratu. Na prsih sta pa v znak posebne cesarjeve milosti nosila portret Veličanstva, obsutega z briljanti. Tako so se častili in drug drugega za norca imeli. Tretji dan so cesarju slovesno izročili tisto zlato kupo. Judje pa so se še bolj postavili. Njih odposlanstvo je namreč dalo cesarju zlato skledo, polno zlatnikov, ki so imeli vrezane podobe prvih dvanajstih rimskih cesarjev. V ladar je z zanimanjem poslušal nag'o-vor judovskega velikega duhovna. Ko je ta dokončal, mu je pa nehote ušlo: »Amen!« Naslednje dni so. sledile regate na morju, obisk arzenala, razsvetljave tudi po okoliških gričih. Nekaj imenitnega in novega je bil veliki ples v mestni dvorani. Vse to je trajale pet dni. Enako slovesno kakor vhod je bilo tudi slovo. Obisk pa naj bi pokazal, da Avstrija skrbi za svoje pristanišče in da tudi prebivalci kar zadovoljno žive pod cesarskim ptičem. Pa ne eno ne drugo ni bilo prav tako od sile zares. Pv smrti cesarja Karla VI. je začel Trst kot trgovsko in pristaniško mesto močno napredovati. Dunaj je hotel imeti prav tu na jugu odprta vrata v svet. Zato je tudi skrbel za nove privilegije in svoboščine, ki jih je Trstu dajala zlasti nova cesarica. POD MARIJO TEREZIJO Prvi časi vlaganja Marije Terezije, ki je bilo prav dolgo (vladala od 1740—1780), so bili kaj burni. Morala je braniti državne meje v dveh dolgih vojnah; v »nasledstveni« in v »sedemletni«. Ko je odtrohila vojna trobenta, se je začelo v državi blagostanje. To je prišlo prav tudi našemu mestu. (Nadaljevanje v prihodnji številki) Do nedavnega je izvrševal službo pismonoše: dvigal je pošto pri Sv. Lenartu in njegova kuharica jo je potem raznašala po hišah. Ko so nastavili pravega pismonošo, je duhovnik to službo zgubil. Hudo nasprotuje tudi, da bi verniki molili v domačem jeziku. Trdi namreč, da vse to vodi v komunizem. Oblastva mu zato gredo zelo na roko in mu pomagajo z izrednimi podporami. V listih smo lahko čitali, kako je komisar za javno zdravje v Rimu nakazal pol milijona lir v zdravstvene namene. In res ustanavlja sedaj naš vikar »materinsko šolo« (scuola materna) v Kozici. Vodi jo njegova kuharica, sedež pa je v neki zasebni hiši. Po zaslugi našega podjetnega »gospoda nunca« bo v kratkem odpravljen komunizem ne samo iz cerkve, marveč tudi iz naših družin. Naši očetje so morali biti res neumni, da so več ko tisoč let bili »komunisti« in se zato vsi pogubili! ŽARNICE Pretekli teden so' odpeljali v bolnišnico V Gemoni 50-letno Rozalijo Mosehitz. Ker ni mogla zvečer zaspati, se je poslužila uspavalnega praška. Ko ni ta takoj učinkoval, jih je zaužila toliko, da bi gotovo umrla, če bi je ne prepeljali takoj v bolnišnico. Pravijo, da je njeno stanje še vedno resno. t/#Guet*l§c§ - iltiniilhltri fluii uri IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA Iz petega letnika Literarnih vaj Ko smo zadnjič ponatisnili dva primera proze iz letošnjih Literarnih vaj, smo rekli, da se bomo še ustavili pri obširnem gradivu, ki nam ga ta dijaška revija nudi. Danes si bomo za spremembo ogledali njih poezijo. Ta je mnogo skromnejša od proze ni samo po obsegu, temveč tudi po vsebini in obliki. Štirinajst pesmic petega letnika pripada osmim različnim avtorjem, že to kaže, da izrazitejših pesnikov, ki bi se z vso vnemo vrgli na vezano besedo, Literarne vaje šs nimajo. Vsebinsko so preproste oblikovno pa večinoma le d.elno izdelane. Najboljši sta vsekakor dve pesmici, ki jih je napisala anonimna Milena s Trgovske akademije. Prva je: POMLADNA ZELJA Zdaj bi rada bila cvet, bel cvet na tvoji srčni strani. Moje snežne dlani bi prav vse dni dihale vate sladko radost. O, kako teži ta skrivnost ! Ni mi moč biti sami... Druga pa je: OBČUTJE V sinjino grebeta dve sloki veji osameli. Pomladni vetrovi so vse rožne crete že razdeli. Dvoje cekinčkov zlatih spušča se z neba ... Joj, kako v meni gloje misel žalostna! Ti dve pesmici sta najbližji modernemu pesni- j škemu načinu izražanja oseonih čustev in doživetij: prost ritem, uporabljanje besed, z blagozvočnimi vokali in skrivanje odločilne misli za kakim simboličnim izrazom. (N. pr. Moje snežne dlani — bi dihale vate si.ad.ko radost.) Prav ta simboiičnosl izrazov je najmočnejša in hkrati najslabša stran teh pesmi. Najmočnejša zato, ker hoče pesnik z njimi doseči neko višjo, nadvsakdanjo stopnjo izražanja, najslabša pa zato, ker je simboličen izraz za bralca ali poslušalca pesmi le redko dovolj jasen, da bi ga mogla pesnikova misel popolnoma prevzeti in mu nuditi popolno ugodje, kot bi ga morala nuditi umetnina. Mnogo preprostejše so pesmi Brune Pertot, ki jih je v petem letniku kar šest. Prva je: GORSKA SLEČ Ob prepadu gorskem sl rdela, v miznem ti predalu klone zdaj glavica vela, gorska sleč. A če ti cvetje mrtvo sl, vselej, ko te zrem, spomin v meni oživi, kako sem trgala v planinah sredi te poletnih dni. Kakor se ji je posrečil prvi del te pesmice, tako se ji drugi del ni, kot vidimo. Išče izhoda, kako zaključiti pesem s kako posebno krepko mislijo, a take misli ne najde in zabrede v vsakdanjost. Tudi ritem se ji čisto izgubi; tako imamo predstavo, kot bi gledali telovadca, ki ima lep zalet za skok, tik pred odskokom pa se mu zaplete korak in — skok se ponesreči. 1 Boljša je druga: V GOZDU Bela steze mimo mene hite, nad mano tihe smreke ; tu legla, zatisnila bi veke in pozabila vse, vse. Meglica bela pada v doline, izginja v prepade ; izginja kakor moje nade, kot veselje moje, ki kmalu kot megla izgine. Boljša, ko bi le ne bila tako tragična! Slutnja ali pa celo prepričanje, da bo kmalu konec veselja. Zakaj? Tako mlad človek — pa že taka potrtost! Vsekakor žalovanje za mladimi, brezskrbnimi otroškimi leti. Ali pa morda res neizpolnjeni srčni upi. Toda take poezije imamo Slovenci že toliko da ie je kar preveč! Malo več vedrine, borbenosti, 'pripravljenosti za spoprijem s trdotami življenja — to nam je potrebno in to bi si želeli dobiti ravno od mladine, ki je polna sil. Tretja njena pesem je: JESEN V PRIMORJU Z lahkimi krili je jesen prišla iz daljnih krajin, Primorje spremenila je v pravljično deželo sanj. Med skalami na Krasu je resje zagorelo in kakor žitno polje je morje zablestelo v jesenskem soncu. Galebi beli mu božajo gladino. Ti galebi beli, to rdeče resje, ta morska gladina ! Občudujem te, te ljubim, domovina ! Čeravno je izraz, da je jesen prišla z lahkimi krili, malo nenavaden (lahka krila — krila metuljev — so bolj prispodoba za pomlad!), je vendar ta pesem vse nekaj drugega, navdušujoča hvalnica našemu Primorju, ožji domovini mlade pesnice. Slika je podana tako, kot bi jo slikal slikar, navdušen nad predmetom svojega slikanja. Tu kaže pesnica že vidne znake sposobnosti za realistično podajanje (šele čisto na koncu pokaže svoj osebni odnos do predmeta!). To še bolje pokaže kasneje v pesmici: KULTURNE VESTI Madžarski književnik Hercog Jan os je prevedel v madžarščino slovensko povest Jamnica, ki jo je spisal Prežihov Voranc. Prevod je razmeroma dober, čeprav ne- prihajajo v njem do izraza živi opisi ter sočnost domačega jezika, ki so dragoceni svojine Kuharjevih spisov. Zahodnonemško podjetje Berolina — film je z jugoslovanskim podjetjem Avala-filmom končalo snemanje umetniškega filma Carjevič. Isto podjetja je posnelo v Jugoslaviji tudi film Clgan-oaron. Novi jugoslovanski umetniški film Dekletce in hrast, ki ga snema podjetje Jadran-film, bo končan do konca septembra in ga bodo predvajali v jugoslovanskih kinematografih verjetno že letos. Don Bosco, veliki vzgojitelj pokvarjene in zanemarjene mladine, pravi : »Vse svoje vzgojiteljske sposobnosti moramo posvetiti misli, kako preprečiti zlo, ki razjeda mlado otroško dušo. Kdor ne uvidi, kakšnega pomena je kazen za moralno vzgojo mladine, sanja z odprtimi očmi. Vendar naj bo kazen tako močna, da bo tudi vzgojno vplivala na mlado dušo.« V nekem večjem trgovskem podjetju sta dva vajenca ukradla 20 kg kave. Gospodarju, ki je bil pameten in preudaren človek, je bilo težko izročiti dečka sodišču, ker je vedel, da ju s tem morda za vedno pogubi. Kaj je napravil ? Poklical je starše, ki so bili popolnoma obupani. Kako tudi ne! Doma je vladala revščina, tej se je pa pridružila še sramota. Ali je morda gospodar dečka odpustil? Ne! Oba sta ostala v službi. Toda kaznoval ju je tako, da sta morala ves mesec prekomerno delati. Zgodaj zjutraj sta prihajala na delo in ves njun prosti čas sta bila zapo- V MEGLI Nad Trstom težka megla kot sivi plašč leži, nikogar, ki bi hodil tod, v večernem mraku ni. Samotna ulica in tiha, le tam na koncu ceste slabotna lučica brli kot ugašajoči pramen sveče. Ob vozičku stari mož sedi in mraku, megli kostanj peče. Prav dejstvo, da je našla svoj pesniški predmet čisto izven sebe, izven svojih čustev, in ga znala tako zadovoljivo podati, daje upanje, da bo pesnica lahko nadaljevala, še mnogo napisala in pri delu tudi našla ter si utrdila pesniški izraz. Pesnik, ki so mu za predmet le čustva, se namreč kmalu izpoje ali pa zaide v ponavljanje in postane nz-prepričevalen. Bolj osebni sta še njeni pesmi Dan umira in Dežuje. Glavna misel obeh je hrepenenje po nečem daljnem, slutenem, a ne točno oblikovanem. Tako: ... Zdaj pridi, noč tiha, da se v sanje potopim, da s srcem v nebo do zvezdic pohitim. Ali pa: ... in tiho hrepenenje me vleče, kjer je pomlad itd Kljub temu hrepenenju po nečem abstraktnem pa je Pertot Bruna kot pesnica trdno na domači zemlji, saj v vsakem njenem delu najdemo ali Kras ali morje, domači gozdič, tržaško meglo in dež ali celo Trst sam. To zajemanje snovi iz Trsta in tržaške okolice je vidno tudi pri večini pisateljev Literarnih vaj, ki pišejo v prozi. To je zelo hvalevredno, če se bo, kot upamo, iz teh mladih talentov ta ali oni s časom povzpel med prave slovenske pesnike ali pisatelje, nam bo na eni stran, lahko podal nekaj, česar slovenska literatura še nima, a zelo pogreša: namreč roman velemesta, na drugi strani pa bo lahko v najbolj neprisiljeni i obliki izpričal našo navzočnost na tej zemlji. Britanski filmski delavec Brown bo snemal barvast film o turističnih lepotah zahodne istrske o-bale. Film bo prikazoval naravne lepote in zgodovinske znamenitosti Pulja, Rovinja, Poreča in njihove neposredne okolice. Na mednarodnem kongresu za interno medicino, ki bo konec septembra v Stockholmu, bosta sodelovala tudi dr. Ivan Tavčar iz Ljubljane in dr. Zdenko Radoševič iz Zagreba. »Pa kakor so v telesnem organizmu nekateri organi navidezno neznatni, v resnici pa velikega pomena za telesno zdravje in moč, tako imajo v veliki družini narodov tudi majhni narodi svojo važ* noi vlogo, če bi uničili majhne narode, bi nastala pogubna trenja med večjimi sosedi. Tako nas narava sama uči, da se morajo narodi med seboj spoštovati in podpirati ter da imajo tudi mali narodi sveto pravico do svojega obstoja in razvoja.« (Dr. Jakob Ukmar.) slena. Pod tem pogojem jima je gospodar odpustil zagrešeno dejanje. Dečka sta kazen prestala z vso> vestnostjo, ker sta se zavedala, da ju gospodar ni kaznoval iz zlobe, ampak zato, da bi se poboljšala. To je bila uspešna in vzgojna kazen. Ali ne bi tudi v družini slično kaznovali naše otroke za njihove prestopke? Pred leti sem prišel na obisk k znani družini. Na stopnicah sem srečal domačega sinčka in služkinjo, ki sta čistila vežo in stopnice. Začudil sem se dečkovi pridnosti. Pa mi je raztolmačila mati, kako je prišlo do tega. Sinček sc je v materini odsotnosti predrzno in gospodovalno obnašal do služkinje. Ko se je mati vrnila domov, je opazila, da je bila služkinja objokana. Hitro je zvedela za vzrok njene žalosti. Svojega sinčka je kaznovala in ponižala tako, da je moral z njo očistiti vežo in stopnice. Mislim, da je bil deček po taki kazni temeljito ozdravljen. S pretepanjem in preklinjanjem ne opravimo nič. To so samo trenutni uspehi, kasneje se otrok temu privadi in kazen izgubi na svojem učinku. VZGOJNI KOTIČEK Vzgojni pomen kazni GOSPODARSTVO HOČEŠ IMETI DOBRO VINO? Poslušaj: 1. Grozdje potrgaj čim kasneje. Septembrsko sonce bogati jag‘ode g sladkorjem in bi bilo škoda slehernega sončnega dneva. Naravnega grozdnega sladkorja ne moreš nadomestiti s kupljenim. Za prodajo vina je to prepovedano, domača pijača pa ni -tako okusna, če je umetno sladkana in nima grozdnega sladkorja. Ko se v jagodi tvori sladkor, se spreminjajo tudi razne kisline, in prav te kisline dajo vinu prijeten okus. Zato moraš pozno trgati. 2. Ce je le mogoče, ne trgaj mokrega grozdja. V klet spravljaj nezmečkano grozdje! Ne more dati dobre kapljice grozdje, ki ga v vinogradu zmečkamo in ga potem pustimo na soncu. Tedaj se razvijajo mnoge škodljive glivice, posebno o-cetne ali kisove. 3. Skrbno loči gnilo grozdje od zdravega. Ce je gnilega grozdja malo, naredi iz njega kis za domačo uporabo. Ce pa ga je mnogo, vmošti ga posebej in na vsakih 100 kg grozdja dodaj 15 gramov meta-bisulfita ali še bolje od 30 do 40 gramov amonijevega fosfata. Nato grozdje zrnasti, drži mošt v posebni posodi in po dveh dneh loči mošt od gošče ter ga primešaj k moštu iz zdravega grozdja. Tudi zdravemu grozdju dodaj približno polovico prej navedene količine metabisulfita ali amonijevega fosfata. 4. Posoda in kletni prostori naj bodo zdravi. Klet pobeli in požve-plaj. 5. Mošt naj kipi pod kipno veho, ker drugače bo bruhal ; okoli vehe in po dogah se bo zbirala umazanija, okrog pa bo letalo na tisoče mušic, ki jih imenujemo kisove, ker prenašajo glivice kisove ali ocetne kisline. 6. Med vrenjem mošta je v sodu navadno' za 10° C višja toplota kot v kleti. Najboljše vino dobimo, če mošt pokipi pri čim nižji toploti, in sicer pri 23° do 24° C v sodu. Toploto merimo.' s toplomerom, katerega bi morali imeti v vsaki kleti. Nadzirati moramo ne samo toploto v kleti, temveč tudi v sodu. Ce s-e toplota v sodu dvigne in približa 28° C, moramo najprej klet ohladiti. Ako to ne zadostuje, moramo sode pokriti z mokrimi vrečami, v skrajnem primeru pa kipeči mošt pretakati. Odtočimo ga pri pipi, prilijemo pri vehi in tako se mošt nekoliko ohladi. Ce toplota v sodu preseže 28° ali celo 30° C, nastane tako imenovano manitno kipenje in vino postane gren-ko-sladko. Te grenkobe ni mogoče več odpraviti. OBDELOVALNE ZADRUGE Obdelovalne zadruge lahko' razpolagajo s svojo zemljo ali pa z zemljo, ki jo vzamejo v najem. V zadnjih letih prejšnjega in v prvih desetletjih tega stoletja so bile ustanovljene mnoge take zadruge v Franciji, Španiji in posebno- v Italiji. Zemljiški mali najemniki in kmečki delavci so se združevali, jemali v najem večje posestvo, da bi ga skupno obdelovali in si razdeljevali pridelke oziroma dohodke. V Italiji so se obdelovalne zadruge imenovale »affittanze collettive. Zanje se je zavzemala takratna socialistična stranka. V nove zadruge so vstopali predvsem kmečki delavci, ki so upali, da bodo imeli več delovnih dni na leto. Prej so bili odvisni | od veleposestnika, ki jih je najel ob največjem delu in jih odpustil, brž ko je bilo delo opravljeno. Obdelovalne zadruge obstajajo še danes, a -so se preimenovale v delovne zadruge (cooperative di lavoro). Zaradi sporov, ki so nastali med člani, se je popolnoma spremenil notranji ustroj zadrug. Nekateri člani so se pritoževali, da se drugi ne držijo- delovnega urnika, da se izogibljejo težjih del in da lenuharijo. Pridelki so bili seveda temu primerno bogati. Sprememba je bila v tem, da so vsakemu članu odmerili neko površino zemlje, ki jo je zadruga imela v najemu. Clan je plačal del najemnine in vsi pridelki so bili njegovi. Na razpolago so mu bili zadružni stroji, za katere je plačal odškodnino. Ponekod je zadruga skupno obdelovala neko površino. V delovnih zadrugah sta ohranjeni osebi svoboda in iniciativa; delavci so ljudje. KOLHOZI Ime »kolhoz« je spojka dveh kratic »Kolektivno Hoz-ajstvo«,kar pomeni skupno gospodarjenje. Prvi kolhozi so nastali leta 1931, ko je začel Stalin razlaščevati ruskega kmeta in ga je spravili v kolhoze. Ker so se kmetje upirali, so jih s pravo komunistično krutostjo pobijali na milijone. Ce bi organizatorji kolhozov poznali kmečko dušo in delo ter bi nekoliko proučili razvoj obdelovalnih zadrug, bi prav gotovo ne bilo toliko smrtnih žrtev in toliko pomanjkanja. S kolhozi so delali poskuse. Končne oblike do danes niso našli in je tudi ne bodo, dokler bodo- prepričani, da lahko vodijo kmetijstvo tako kot industrijo, to je z navadnimi plačanimi delavci. Kmečkega dela ne moremo planirati do podrobnosti, pridelka V ■j— CŠportni breg led =| NOGOMET Jesen je prišla v deželo in z njo nogometna sezona. Preteklo nedeljo so ljubitelji »okroglega, usnja« prvič napolnili stadione in dali duška svojim nebrzdanim nasladam. Tisti, ki niso prisostvovali poteku, so pa doma nestrpno pričakovali samo konca, rezultate, kateri jim naj bi pomagali doseči srečo v obliki »šisalovih milijonov«. Prvo kolo prvenstva je pokazalo sliko, ki je sicer približna, ali vendar v glavnih obrisih verna podoba trenutnega stanja nastopajočih enajsteric. Kot smo že dejali, je odločilni činitelj močne enajsterice denar, športne družbe, ki razpolagajo ^ močnimi denarnimi sredstvi, imajo lahko tudi močne klube in obratno. Tako je letos izbrana družba »boljših« sledeča J Milan, Inter, Fiorentina, Juventus in Bologna, Med vsemi pa bo letos na vsak način najprivlačne-jša enajsterica »Milana«. Ima v svojih vrstah kar štiri tujce, ki bodo »nasuli« nasprotnikova vrata z mojstrskimi goli. Imena Nordahl, Schiaffino, Soeren-sen, Liedholm, Bicagni so dovolj velik porok za našo trditev. In že to nedeljo so to dokazali, ko so »Triestino« odpravili s 4:0. Domačemu moštvu je bil že naprej usojen poraz, ali tako občutnega ni nihče pričakoval. Moštvu »Triestine« manjka »železna roka« in če te na bo vzpostavila, bo verjetno letos zopet med kandidati za cono B. Nedeljski izidi so sicer realni, edino presenečenje je poskrbela Sampdoria, ki je v Rimu na c-limpijskem stadionu nepričakovano odpravila La zio s 3:1. pa niti -približno. Brez ljubezni do zemlje, do drevesa, do živine v kmetijstvu ni uspeha. Komunistični režimi nimajo ljubezni do kmetijstva, ker ga ne morejo materializirati in je uspeh prevečkrat odvisen od sil, ki so komunistom nedosegljive. Vsi komunistični režimi izrabljajo kmetijstvo v industriali-zacijske načrte, katerih izvedba zahteva mnogo delovne sile, ta pa zahteva kmetijske pridelke po nizkih cenah. Posledica: kmetje bežijo z rodne grude v industrijska središča, kmetijstvo propada, domači kmetijski pridelki ne zadostujejo. Zato so v vseh komunističnih državah pridelki nezadostni, čeprav so bile te države prej poljedelske, ki so metale na svetovni trg mnogo kmetijskih pridelkov. V nekaterih državah so to že uvideli in so krenili na droga pota, v drugih vztrajajo na zgrešeni poti, na Kitajskem pa so šele začeli uvajati kolhoze, to pa z brutalno silo. STARA DETELJIŠČA PREORJI sedaj, če hočeš že letos sejati ozimno pšenico. Delo mora biti izvršeno septembra meseca, da pomre večji del plevela in deteljnih korenin; konec oktobra ali sredi novembra vseješ pšenico. Njivo boš moral pred setvijo še enkrat preorati in jo pognojiti z umetnimi gnojili. Potreboval boš žve-plenokisli amonijak, kalijevo sol in superfosfat v razmerju 2:2:6, kar pomeni, da pognojiš 100 kv. metrov površine z 2 kg žveplenokislega amonijaka, 2 kg kalijeve soli in 6 kg superfosfata. MIŠO HOTELI ZA ŽELEZNO ZAVESO Najbolj cenjene pasme oslov imamo v Italiji. Znani sta pasmi z otoka Pantelleria in iz Martina Franca. Tu je nekaj oslov kupila ogrska vlada, a ko so jih spravljali v železniške vozove, so se osli močno upirali. En mož je moral vleči za vrv, 8 pa jih je moralo žival potiskati. Seveda ni šlo brez brc. V vsej italijanski A-4igi je enajsterica Lazia najbolj čuden pojav, ki si ga je težko razlagati. Moštvo ima 8 prvovrstnih elementov, ali v 90 minutah zelo malo pokažejo, čestokrat razočarajo. Kje je vzrok? Pravijo, »v smoli«. Po vsem tem lahko sodimo, da bomo letos v Trstu videli nekaj nedeilj lep nogomet, ki bo za tržaške ljubitelje veliko doživetje. V Jugoslaviji pa je letošnja jesen res obilna za nogomet, že tri tedne odigravajo državno prvenstvo. To je letos na moč pestro, obenem pa se pripravlja državna reprezentanca, ki ima v teku meseca kar 4 mednarodna srečanja. V četrtek nastopi v Cardiffu proti reprezentanci Wallesa, nato v nedeljo v Saarbriiciknu pro-ti Posarju, teden dni kasneje na Dunaju proti Avstriji in 17. oktobra v Sarajevu proti Turčiji. Bogat spored, toda ali je to koristno, je drugo vprašanje. Jugoslovansko- moštvo- bo vsaj v prvih dveh srečanjih pomlajeno z novimi močmi, in sicer z Jo-cičem, Lipušinovičem, S-pajičem in Manitulo. Napad bosta vodila stara »asa« Bo-be-k in Vukas. Obramba pa bo brez Čajkovskega in Crnkoviča. S temi poizkusi bo Jugoslavija lahko v doglednem času postavila novo pomlajeno moštvo, vredno starega, in s tem rešila svojo nogometno krizo, ki so jo močno občutili na zadnjem svetovnem nogometnem prvenstvu v Svici. LAHKA ATLETIKA 25. in 26. sept. bo v Sarajevu mednarodno atletsko srečanje Jugoslavija : Norveška. Dvoboj bo velikega pomena z ozirom na lanskega. Kajti Norvežani so letos močno napredovali, o jugos’ovan-skeim napredku pa ne moremo govoriti. Sodijo, da bo letos Norveška favorit in s te-m Jugoslavijo preskočila v evropski lestvici. ZA NASE NAJMLAJSE 'YWVWVN VVAAAAAAMA/ SÉ. 1 S Hdteztuv, Sito dzuttcfo WWW'AA/VWWVWWV RE VVV\V\^NAAA.^/V^AOOAAA/'A.'V\AOA^W'AA^AAAAAOr'Amr/NOAAAA'VOAAAAAAArvV',NV^NVV\V\AA'VV'/V'^V7>/yv/Vyv/7yvA/vA^ FW.^JSj^4& 1 Odrl ji je kožo in se vrnil k svojemu rodu. Vsi so se zbrali okrog njega razen Kerčaka. Nenadoma je kot blazen planil med opice in kričal: »Tarzan, stopi doli in poskusi se z menoj !« Z grozo so opice sledne boju. Tarzan je izdrl svoj nož in ga zasadil Kerčaku tik pod srce. Z groznim rjovenjem se je Kerdakovo telo zakotalilo na tla. Glavar je bil mrtev in lord Greystoke je zase- Opice so bile z novim, kraijem zelo zadovoljne. Hrane je zadostovalo, spore je poravnala njegova modrost, rod je odvedel v neraziskane kraje, hkrati pa je čedalje bolj iskal samote. Kraljevanje mu je presedalo in hrepenel je po skrivnostni koči na sončni obali. Bolj ko je odraščal, bolj je čutil, da se njegova pot loči. Mir in samota v koči m.u je bila ljubša od kraljevih dolžnosti. del niegovo mesto. Se enega sovražnika je -imel. Na vsak način je hotel ukrotiti brez loka ali noža hudobnega Terkoza. Nekoč je Terkoz pretepel staro samico in se uprl Tarzanovemu pozivu, naj odneha. To je bil povod k poznejšemu boju. Od takrat, ko ga je bil gorila Bolgani tako strašno razmesaril, Tarzan ni doživel tako hude borbe. Zmagal je, a sovražniku ni vzel življenja. Prisilil ga je le na krik: »Kagoda«, kar bi pomenilo »Vdam se!« Ota mraku je Tarzan sklical stare samice okrog sebe. »Odhajam,« je rekel, »izbrati si morate drugega vladarja, jaz se ne vrnem nikoli več!« Zapustil je rod in šel iskat taka bitja, kakor je bil sam. Mnogo dni je preteklo, pretino se je Tarzan opomogel po boju s Ter-kozom. Nekega dne je srečal in napadel tri črnke ter jim vse pobral. Domačini, ki so bili zdaj že do dobrega zbegam, so ga imeli za nevidnega strašnega boga. DRJA FU-MANČUJA ROMAN — Spisal: Sax Rohner — Prevedel : A. P. »To je nemogoče, Petrie. Ti misliš na tajne hodnike in slično. Teh ni. Eltham je premeril sleherno ped zemlje. Nobena mišja luknja ni ostala neopažena ; kar se pa tiče rova pod nasipom, je treba vedeli, da je hiša zgrajena na čvrsti gmoti rimskega zidovja^ nekdanjega tabora iz Hadrijanovih časov. Videl seni ze'o star načrt nekdanjega samostana Round Moat, kakor so ga imenovali. In v njemi m nikakega vhoda in ne izhoda razen po stopnicah. Kako so torci ubili psa?« S pipo sem potrkal po drogu mreže. »Tu smo pa v temi,« sem odgovoril. »Mi smo-sploh vedno v temi,« je dejal Smith. »Naša nevarnost m večja v Norfolku kakor v Londonu. Toda kaj nameravajo? Tisti človek s skrinjico in instrumenti — kakšnimi instrumenti? Potem prikazen zelenih oči snoči. Ali so to lahko bile oči Fu-Mančuja ? Ali nameravajo kakšne posebno svojevrstno nasilje — kak zločin, ki zahteva navzočnost mojstra ?« »Mogoče naj prepreči Elthamov odhod iz Anglije, ne da hi ga umorili.« »Prav tako. Nemara ima navodila, naj ho milostljiv. Toda Bog pomagaj žrtvi kitajske milosti!« Potem sem se podal v svojo sobo. Iznova sem si natlačil pipo in sedel k odprtemu oknu, ne da bi se slekel. Ko sem si predstavljal sliko strašnega kitajskega doktorja, me spomin na njegovo obličje z njegovimi s kopreno zastrtimi očmi ni mogel več zapustiti. Misel, da je ta hip morda kje v bližini, je bila grozotna. Tuljenje in lajež buldog'a ni hotelo prenehati. Ko je bilo V Redmoatu že vse tiho in pokojno, je edinole zateglo- žalostno lajanje psa zvenelo skozi noč: v vsem je bilo nekaj pretečega. Sedel sem ob oknu in zrl čez položno trato, kjer se je grmičevje kazalo kot nekak črn otok v zelenem jezeru. Mesec je plaval po jasnem nebu, zrak pa je bil topel in polti blagih vonjav. V tistem grmičevju je bil Denbyjev ovčar našel svoj zagonetni konec — isto-tam je tista stvar, ki jo je videla Miss Eltham. izginila. Kakšna skrivnost je tičala tam notri? Pes je umolknil. Kakor včasih ura. ki se je ustavila, zbudi spečega človeka, tako me je tudi nenadna tišina, ko buldog ni več lajal, čemur sem se že bil privadil, zbudila iz sveta mračnih predstav. Pogledal sem na uro v luninem svitu. Bilo je dvanajst minut : čez polnoč. Ko sem vtaknil uro spet v žep. se je iznenada zopet Oglasil pasji lajež, toda zdaj z glasom besne togote. Izmenoma je nekaj časa tulil, potem pa renčal in to na čisto no-v, meni neznan način. Rožljanje in trušč, ki ga je povzročil, ko je skočil do konca svoje! veri- VALUTA — TUJ DENAR Dne 22. septembra si dal oz. dobil za ameriški dolar 633—635 l'ir avstrijski šiling 23.75—24 lir 100 dinarjev 95—100 lir 100 franc, frankov 165—170 lir funt šterling 1670—1695 lir pesos 20—22 lir švic. frank 147—147,75 lir nemška marka 147—149 lir zlato 713—720 lir TEDENSKI KOLEDARČEK 24. septembra, petek : Kvatre — Marija D. — Ra- divoj 25. septembra, sobota : Kvatre — Firmin — Uroš 26. septembra, nedelja: Justina — Stojsiava 27. septembra, ponedeljek: Kozma in Dam. — Radomira 28. septembra, torek: Venceslav — Vidica 29. septembra, sreda: Mihael — Stojan 30. septembra, četrtek: Hieronim — Jakiča Za zdrav/e in dober okus /tedenska veda Uvoznik In glavna zaloga ZADR. KONZORCIJ TRGOVCEV Z JESTVINAMI Trst, Valdirivo 3 - Tel, 35-034 TOVARNA /} e V » V iPimcic KRM IN - CORMONS TELEFON ŠT. 32 Izdeluje vsakovrstno pohištvo, spalnice, jedilnice, kuhinje, itd. Izvrši vsako delo po naročilu. Prodaja po tovarniških cenah, jamči za solidno delo. RADIO TRST II Nedelja, 26. septembra ob 8.45: Kmetijska oddaja. 9.30: Vera in naš čas. 13.00 : Glasba po željah. 17.00: Koncert moškega zbora »Lipa« iz Bazovice. 19.00: Novice iz delavskega sveta, 21.00: Puccini : GIANNI SCHICCHI, opera v enem dejanju. Ponedeljek, 27. septembra ob 14.25: Vaški kvintet. 18.40 : Koncert pianistke prof. Mirce S antinave. 19.00: Mamica pripoveduje. 20.15: Zbor slovenske filharmonije. 22.00: Književnost in umetnost Torek, 28. septembra ob 13.00: Glasba po željah 19.00: Sola in vzgoja. 20.05 : Marijan Lipovšek : Orglar, cantata. 21.00: Radijski oder — Lee Thompson : UMOR BREZ ZLOČINA. Sreda, 29. septembra ob: 19.00: Zdravniški vedež. 20.05: Tretji del cantate »Sonetni venec«. 21.00: Aktualnosti. 21.15: Koncert violinista prof. Karle Sancina. 22.00 : Književnost in umetnost. Četrtek, 30. septembra ob 14.25: ženski kvartet. 19.00: Mamičina povestica. 20.05 : Slovenski oktet 21.00: Dramatizirana zgodba. 22.30 : Chopinove skladbe. Petek, 1. oktobra ob 13.00: Glasba po željah 20.05: Vokalni tercet. 21.00: Tržaški kulturni raz gledi. 21.15: Slovenske samospeve poje baritonis Samo Smerkolj. 22.15 : Iz angleških koncertnih dvoran. Sobota, 2. oktobra ob 13.30 : Slovenski motivi 16.00: Oddaja za naj mlaj še. 17.30: Rimski Korsa-kov : Šeherezada. 20.05 : Zbor slovenske filharmonije. 19.00: Pogovor z ženo. 21.00: Iz operetnega sveta. vPMšam im odgovori Vprašanje št. 26. Rad bi vedel, če se pri nas izplača rediti piščance na način, ki ste ga opisali v vašem listu, 26. 8. t. 1. Koliko bi stal pri nas kilogram »krmne mešanice«? Kje dobimo antibiotike? Koliko prebavljivih beljakovin in škroba ima 1 kg zmlete koruze, 1 kg sojine moke, 1 kg moke iz detelj nih listov in 1 kg moke podzemskega oreška? Odgovor. Ali se nekaj izplača ali ne, je odvisne od višine proizvodnih stroškov in tržne cene, ki jo ima neki predmet. C e računamo v lirah, vidimo da so pri nas piščanci sorazmerno mnogo dražj: kot v Združenih državah. Tudi »krmna mešanica:-bi bila pri nas dražja, toda. ji ne moremo določit: cene, ker nimamo na razpolago sestavine »BM-500« in ker je teže dobiti vitamin B-12 v primerni obliki ter antibiotike. Slednje uporabljajo pri nas same v medicini in jih prodajajo v lekarnah. Pra.v gotovo pa bodo v kratkem cenejši in jih bodo uporabljali tudi v druge namene, kakor delajo v ZDA kjer redno mešajo razne antibiotike, posebno au- reomitin, med živalsko krmo1. Kg zmlete koruze vsebuje okoli 80 gramov prebavljivih beljakovin, kg sojine moke 350, kg moke iz detelj nih listov 120, kg moke iz podzemeljskega oreška 160 gramov. škroba ima pa zmleta koruza 75 gramov, sojina moka 70, moka iz de tel j nih listov 35, moka podzemskega oreška 68 gramov. Vprašanje št. 27. Cesto slišimo, da izhaja človek iz opice. Kaj pravita k temu vera in kaj znanost? Odgovor. Ali je Bog napravil človeka iz ilovice ali iz česa drugega, ali je za to uporabil opico ali kakšno drugo žival, to za vero ni važno. Važno pa je, da je Bog vdihnil človeškemu stvoru neumr-jočo dušo, ki se po njej človek bistveno razlikuje od živali. To je nauk vere. Znanost pa izključuje, da bi se človek razvil iz opice ali kakšne druge živali. Moderna biologija in genetika, veda o življenju in dedovanju, izključujeta, da bi mrtva materija — gmota sama od sebe mogla postati živa in da bi se iz živali izvirajoče človeške osebe mogle naprej množiti. Nastalo bi verjetno tako stanje kot pri mezgih, oziroma mulah, ki se med seboj ne razmnožujejo ne po očetovi ne po materini črti. Današnje znanstvo se vedno bolj približuje svetopisemskemu nauku o ustvaritvi človeka oziroma dveh !judi, moškega in ženske. Zveza med vsemi rodovi na svetu, bodisi med Eskimom in divjakom iz Avstralije, med afriškim pritlikavcem in divjakom Ognjene zemlje, med Evropejcem in Indijancem itd. je rodovitna in rodovitno je tudi potomstvo. Milijoni poskusov v rastlinstvu in tisoči v živalstvu so dokazali, da je križanje zelo omejeno, ker zadenemo povsod na nerodovitnost. Zato pa si ni človeštvo odkar pomni zgodovina vzgojilo nobene nove domače živali kljub vsem " modernim sredstvom. Niti vmesne oblike med ovco in kozo ni bilo še mogoče vzgojiti. Vprašanje št. 28. Ali je res, da mleko, pomešano s kavo, ni tako redilno kot mleko samo? Ali je res, da je prava črna kava mnogo bolj škodljiva kot mlečna? Odgovor. Ce za,užijemo mleko samo, izrabi naše telo vse sestavne dele mleka : maščobe, beljakovine, sladkor in ostalo. Ako dodamo mleku prave kave, se del mlečne beljakovine združi s kofeinom (snov kot nikotin v tobaku) v neraztopno snov, ki neprebavljena zapusti naše telo. Torej nekaj mlečne beljakovine se zgubi. Iz istega razloga zgubi kava, če ji pridaš mleka, na dražil ni moči in ne vpliva tako močno na naše živce kot čista kava, Zato bi živčni ljudje ne smeli uživati kave same, temveč kvečjemu pomešano z mlekom. Najbolje bi pa bilo, če bi pili samo mleko. Izdaja Konzorcij Novega lista z dovoljenjem A.I.S. Odgovorni urednik Drago Legiša Tiska zadruga tiskarjev »Graphis« z o. z. v Trstu Ulica Sv. Frančiška 20 — Telefon 29-477 g'e, je stresalo kajbo, h kateri je bil priklenjen. Prav ko sem vstal in se naslonil čez okno, da bi lahko videl ogle hiše, se je odtrgal. S hripavim laježem se je z a gli al kvišku in slišal sem, kako je njegovo težko telo butnilo ob leseno steno. Potem je sledil čuden, goltniški krik ... in pasje renčanje je za hišo zamrlo. Obležal je. Teda tisti goltniški glas ni prišel iz psa. Kaj neki je zasledoval? Na katerem mestu je njegova divjačina izginila v grmičevje, ne vem. Vem zgolj to, da nisem videl prav ničesar, dokler gibčna postava psa ni švignila čez trato in potem v podrast. Potem me je rahel šum nad menoj in na moji desnici prepričal, da nisem bil edini opazovalec tega prizora. Se bolj sem se nagnil skozi okno. »Ali ste vi. Miss Eltham?« sem vprašal. »O, gospod doktor!« se je oglasila, »tako sem vesela, da bedite. Ali ne morete ničesar storiti ? Psa bodo ubili.« »Ali ste videli, kaj je zasledoval?« »Ne,« je odvrnila — in hitreje zadihala. Ta hip je neznana postava brzela čez trato. Bil je moški v modri nočni halji, ki je visoko pred seboj držal svetilko, v desnici pa res volver. Ravnokar sem v njem spoznal Elthama, ko je planil v grmičevje za sledovi psa. Toda tista noč nam je prinesla še eno presenečenje, kajti začril sem Smithov klic : »Nazaj! Pojdite nazaj, Eltham ! « Zdrvel sem na hodnik in navzdol po stopnicah. Pročelna vrata so bila odprta. Strašen boj se je odigral v grmičevju med buldogom in še nečim. Ko sem prišel do trate, sem srečal Smitha popolnoma oblečenega. Pravkar je skočil z nekega okna v prvem nadstropju. »Ta človek je blazen!« je siknil. »Kdo ve, kaj tam preži! Ne bi bil smel iti sam!« Skupaj sva jo ubrala proti migljajoči svetlobi Elthamove svetilke. Glasovi borbe so nenadoma prenehali. Opotekel se je čez štore in bičana od nizkih vej sva hitela dalje proti mestu, kjer je duhovnik klečal med grmi. Pogledal naju je s solznimi očmi, kakor ava pri motni luči opazila. »Poglejta!« je zakričal. Pes mu je ležal ob nogah. Bilo je ganljivo, če je človek pomislil, na kak način je neustrašna žival našla svoj konec. Ko sem se sklonil nad psom in ga preiskal, sem z veseljem spoznal, da še živi. »Vlecite ga ven, še živi,« sem dejal. »Pa brž,« je velel Smith ter gledal na vse strani. Tako smo vsi trije odhiteli s tistega strašnega mesta in vlekli psa s seboj. Nič nas ni oviralo. Nikak šum ni motil nočne tišine. Ob robu trate smo naleteli na napol oblečenega Denbvja in.kmalu nato se je prikazal tudi vrtnar Edwards. Bleda lica služabnikov so se pojavila na enem oknu, Miss Eltham pa je vprašala skozi svo>-je okno : »Ali je poginil?« »Ne,« sem odgovoril, »le omamljen je.« Nesli smo psa okoli do dvorišča, kjer sem mu pregledal glavo. Na njej je bil videti udarec s težkim topim orodjem, toda lobanja hi bila počena. Ni lahka stvar ubiti buldoga. (Nadaljevanje prihodnjič)