ČRNIVRH
Po sledeh Cankarjevega bataljona
»Nocoj bo pa bolj trda,« je zavzdihnil eden izmed udeležencev letošnjega spominskega pohoda v Dražgoše, ki so se v skupinah ali posamič prebijali skozi snežne zamete proti kmetiji pri Košiiju pod visoko Pasjo ravnjo, kjer je hil štart pohoda. »Ta sneg nam jo je resnično zagodel.«
Tudi nekaj drugih mož, ki je otovorjeno s težkimi nahrbtniki in s smučarskimi palicami v rokah gazilo proti domačiji Jožeta Setnikar-ja (Koširja), se je zaskrbljeno oziralo proti Pasji ravni. Kajpak, tam gori bodo zastavili svoj dolgi pohod proti Dražgošam, ki bi naj-brž še v lepem vremenu nagnal strah v kosti marsikateremu hribolazcu.
Toda prijazna in topla kmečko-turistična izba Jožeta Setnikarja, kjer je bilo zbirališče, je bila kot nalašč, da je človek za hip pozabil na divjo snežno ujmo in napore, ki so bili pred njimi in si vlil potrebne korajže. Možje so odložili svoje nahrbtnike, omizja so zaži-vela, in po prostoru je kmalu zadišalo po kuhanih domačih klobasah in pristni kapljici. Gospodar Jože je imel skupaj z ženskami, ki so se sukale v kuhinji, obilo dela, da je ustre-gel vsem. A se mu je vendar ves čas kar smejalo.                                         ;     '     ;,
Joie Setnikar: »Lepo bi bilo, ko bi to tradicijo na-daljevali tudi mlajši rodovi«.
Del udeležencev pohoda v Koširjevi doma-čiji.
»Prav vesel sem, ko vidim vse te ljudi v hiši,« je dejal. »To je pravi hišni praznik. Zdaj že osmič odhajajo od tod na pohod. Lani se jih je zbralo še posebej veliko in sicer nič manj kot 201. Nasploh jih je bilo do zdaj vsako leto več, pri čemer so prihajali iz vseh mogočih krajev. Vsi prostori so bili zasedeni. No, nocoj pa jih bo najbrž nekaj manj, ker je pač tudi vreme slabše.«
Glavnine pohodnikov so se v Jožetovi hiši nadejali nekoliko kasneje. Odhod na pohod je bil namreč načrtovan šele ob 11. uri zve-čer, zato si je marsikdo doma že lepo privoš-čil nekaj uric počitka, ali pa si je pri Pratkarju v Polhovem Gradcu primemo »privezal du-šo« preden je krenil v visoki črnovrški sneg. Sabino Jovan iz Murgel, ki je odhajala prvič na pohod, pa je celo tako skrbelo, da ne bi saraa čakala pri Koširju, da je s seboj prinesla knjigo... A vendar ni niti za hip pomislila,
da ne bi bila kos pohodnim zaprekam, ki so jo čakale.
»Počutim se čisto partizansko,« je dejala. »Prav zato bi rada preizkusila, kaj zmorem. Pravijo, da je ta pohod kar zahteven. Zdaj bomo videla, koliko je na tem. Posebej se zanj nisem pripravljala, vendar pa veliko ho-dinr, tečem, končala pa sem tudi fakulteto za telesno kulturo.«
Manj začetniško nestrpen, zato pa do po-drobnosti seznanjen s celotnim predvidenim potekom pohoda, ki je bil pred njimi, pa je bil Aleksander Cičerov, član PD Onger iz Trzina:
»Predvidoma naj bi hodili vse do jutra do 11. ure, ko naj bi prišli pred spomenik v Dražgoše, kjer bo osrednja proslava,« je de-jal. »Vremenske razmere so tokrat občutno slabše, kot so bile Iani, zato pričakujem, da bo tudi pohod težji. To pot si bomo morali pač privoščiti manj počitka. Že sama noč je ovira zase, na poti pa bodo tudi vzponi in spusti, ki bodo zahtevali resnično dobrega planinca. Na srečo je na naši progi, ki jo sicer že nekaj let uspešno pripravlja PD Škofja Loka, poskrbljeno za krajše počitke in okrep-čila, na vsaki kmetiji, mimo katere boifto šli, pa bo tudi gorela luč, kar bo hkrati pozdrav in koristna markacija. Seveda pa bodo ob koncu prihoda udeleženci prejeli tudi ustrez-na priznanja.«
Edinstveno vzdušje pred odhodom je bilo ob vsem tem povsem razumljivo. Pohod, ki je čakal goste Jožetove turistične domačije, je bil hkrati mik in napor, preizkušnja volje, vzdržljivosti in zvestobe zgodovinskemu izro-čilu. Prav je, da se to sporočilo ohranja. Da ne bo potonilo v pozabo. Ali kot je dejal gostoljubni gospodar Jože Setnikar: »Lepo bi bilo, ko bi ta lepa tradicija prešla tudi na mlajše rodove.«
BRANKO VRHOVEC