447
deloma so tudi razne osebnosti krive napetega razmerja na tem učnem zavodu; tako pripravnih mož za učiteljski stan je le malo, kakor je bil naš profesor-starosta Krušič.
Le eno lepo lastnost KruŠičevo hočem še omeniti. Posebno so mu bili pri srcu zatirani slovenski dijaki. Nočem vzbujati bridkih spominov! Toda saj itak še živo vemo starejši, kako se je godilo s slovenskimi dijaki na celjski gimnaziji od 1. 1875. po odhodu blagega ravnatelja Premru-a. S strogim zaporom, z izključenjem so se kaznovali radi vsakega tudi najmanjšega narodnega pojava in nekoliko časa se je videlo, da hočejo iztrebiti iz tega zavoda zadnjega slovenskega dijaka. Med dijaki je nastala zbeganost, trumoma so zapuščali rodna tla v Celju ter se selili na Kranjsko. Koliko bridkih ur je tedaj imelo rahlo čuteče srce našega slavljenca, koliko bojev je moral tedaj bojevati za svoje ljubljence slovenske dijake z vodstvom in v učiteljskih konferencah in vse — zaman. V teh burnih časih je moral Krušič kelih samozatajevanja do dna izpiti. Omenil sem to, da se vidi, da Krušič kot učitelj ni bil na rožicah postlan, in da opomnim vse dijake-mučenike celjske gimnazije, da se svojega neustrašenega zagovornika in zaščitnika prof. Krušiča vedno hvaležno spominjajo. Duševno je radi njim prizadjanih krivic največ trpel med vsemi.
Bog živi še mnogo let idealnega človeka, vzgled-nega duhovnika, nepozabnega profesorja!
Amicus.
Slovenska zemlja in nje zgodovina v verzih.
Pod  streho  hiše  rajnega  škofa Jerneja Widmerja v
Kranju je našel osmošolec S. več zvezkov rokopisa,
namenjenih za v peč; nekaj zvezkov cele zbirke jih
je bilo že romalo po tej ne več nenavadni poti, nekaj
pa jih je najditelj otel pogube. Vsi zvezki obsegajo
verze najrazličnejše vsebine. Vse je v duhu Jakoba
Zupana, slovenskega „plutarčka" in „nestorčka". Tu
imamo   natančno  geografijo   slovenske  zemlje.    Za
vzgled nekaj kitic iz zvezka, ki ima naslov : „ Gorska
pot. 1848\
Kitica 1.
Veselje mi budi Gorensko,
Dežele kjer se omeje,
Od  tam  gre  čast za vse Slovensko,
So venci Kranje te gore.
Kitica 2. Slovencov stare rodovine Tam drago jedro še živi, V zelene bistriške doline Iz raja sever kjer doni.
Kitica 5. S Tirolov vre v Koroško Drava, Ki žila je v Sloveniji, In v sredi slavna 'zvira Sava, Ilirje raje ki sledi.
Dotični ,.pesnik" natančno pozna imena gora in hribov po vsem slovenskem  svetu. Prim kitico 17:
Plevevn'ca, Rož'ca in Golica In jasno zala Belšica, Visoki Stol in Zelenica, Pod tkero (sic) je Begunšica.
Kitica 33. Lobnik in Ojstrivrh v levici In Blegaš v Soro pelje me, In Pašen,  Klancov  vefh  v desnici, Rakitov'c, Črniverh kope Itd. itd. itd. (vseh kitic „Gorske poti" je 252.)
Vzemimo v roke drugi snopič. Napis „Turške vojske". V 170 kiticah imamo natančno zgodovino te dobe. Za vzgled bodi kitica 41 (za 1. 1480):
Do Cirknice so prihrumeli
Logatec tud' požigajo,
Čez Št. Ožbolt v gozdu so hropeli,
V Koroško spet se vsujejo.
Tretji pa zopet opeva vode, slapove, brezna, jezera, reke, gore itd. na Slovenskem. Triglav n. pr. opeva v 9. kiticah;  pripisan je datum: 1847.
Kitica 2. Triglav sem v zali visokosti, Le malo časa brez meglic, Kraljujem v božji tu svetlosti Čez jezer zelenih goric.
Kitica 3. So bliski moji zlati venci, Bobni mi vedno bobna glas, In v brezdnov mojih grozni senci Vihar mi poje slednji čas.
V drugih zvezkih zopet se opisuje zgodovina nekdanjih Ilirov, kot prednikov naših, popolnoma v duhu ilirske dobe. Rokopis nima pesniške cene prav nobene in jezik je poln koseskizmov. Kdo bi se bil bavil s takimištudijami? Ker utegne rokopis s kulturnega stališča zanimati, smo se obrnili do strokovnjaka, ki nam bo stvar pojasnil.
„Oert   najnovije  slovenske književnosti".
(„Hrvatsko Kolo" L, str. 374. in si.) Dobili smo od g. prof. dr. Ilešiča sledeči dopis: O naznanilu te moje razprave, ki ga je prinesel zadnji „Dom in Svet", pripominjam sledeče: I. Kritičar je popolnoma prezrl smoter mojega spisa, ki sem ga jasno izrazil v uvodu: Spis naj bi bil referat v svrho informacije. Esavska splošnost ne more in ne sme biti svojstvo takega referata. II. Pisal sem za Hrvate, ne za Slovence; bil sem torej tako rekoč učitelj, ki podaja učencem novo snov. Učiti pa človek ne sme začeti s splošnimi dogmatičnimi stavki, marveč s konkretnimi, nazornimi dejstvi, Splošni