544
V. S. Fedorov: Nič, ljubica, nič . . .
Zopet je vse molčalo. Nekateri so imeli toliko sramu, da so povesili oči, drugi so zrli ravnodušno  predse . . .
Bolnik je izdihnil . . . Brat ga vzame v naročje ter se napoti ž njim proti domu . .  .
»Ali je umrl Matic?« so povpraševali ljudje, ki so ga srečavali . . . »Revež! . . . Kdo bi bil mislil, da ga stisne tako naglo! . . .«
Brat ni odgovarjal. Vedel je, da so to same mrzle besede ... A ihtel je naglas, ko je nosil s sabo njemu drago breme . . .
Okrog prodajalnice pa so še vedno   postajali ljudje in ugibali:
»Ce ni tega kaznoval Bog, potem še ni nikoli nobenega! . . . Kaj  menite, brez volje božje se ne umrje kar tako .  .   .«
--------- .>*<----------
flič, ljubica, nič . . .
vJmolknil sem ... In težko glavo na prsi sem sklonil ti . . . In vprašala si me z bojaznijo, kaj v duši se pač mi godi. —
Nič, ljubica, nič . . . To bil je samo za trenotek bolesten nemir. Jaz zopet sem čil, jaz zopet sem zdrav in iti čem novo tir.
Glej, tam nad goro, nad daljno goro mogočno zarja rdi — In krog zarje te — znanilke luči — pač tisoč junakov stoji.
In vabijo me in kličejo me za prosveto in svobodo v boj  —¦ Ah glej, po poljanah se že je razlil mogočnih žarkov nebroj  . . .
Nič, ljubica, nič . . . To bil je samo za trenotek bolesten nemir. Jaz zopet sem čil, jaz zopet sem zdrav iri iti čem novo tir.
V. S. Fedorov.