Posamezni l*vod 80 grošev. mesečna naročnina 1 šiling
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Imperialisti na! vedo, da ni zlata na svetu, s katerim bi bilo mogoče kupiti Titovo Jugoslavijo
Dr. Aleš Bebler
Letnik III.
V. kongres KPJ Je izrazil zaupanje vodstvu nove Jugoslavije
V. kongres KP Jugoslavije je izdal v zvezi z nesoglasjem med CK KPJ in CK Vsezvezne Komunistične Partije (bolj-ševikov) ter pozneje tudi Informacijskim birojem Komunističnih partij, resolucijo, ki vsebuje pet točk in ki v celoti odobrava stališče CK KPJ v zvezi z obtožbami CK VKP(b) in Informbiroja, ki so jo delegati soglasno in z burnim vzklikanjem maršalu Titu sprejeli.
V. kongres ugotavlja, da niso točne trditve, da CK KPJ vodi Jugoslavijo k postopnemu podrejanju imperialističnim državam in da jo izpreminja v buržoazno državo; prav tako so netočne trditve, da se v Jugoslaviji krepi kapitalizem in da se KPJ izpreminja v ilegalno sekta-ško-birokratsko kulaško partijo z vojaško disciplino, ki se utaplja v Ljudski fronti. Točno pa je, da vodi CK KPJ Ju-goslovajo k vsestranski krepitvi njene neodvisnosti od imperialistov ln h krepitvi socializma — s tem pa tudi h krepitvi splošne demokratske fronte, točno je, da se v Jugoslaviji krepi socializem in vodi dosledna borba za izpodrivanje kapitalističnih elementov, točno je, da je KPJ legalno vladajoča Partija, ki vodi Ljudsko fronto. Zlasti je težka, netočna in nepravična obtožba, da vodstvo KPJ vodi protisovjetsko politiko in da podcenjuje vlogo Rdeče armade v
vojni na splošno, v pomoči Jugoslaviji posebej, in podobno. Točno pa je, da se v omenjenih kritikah, zlasti pa v kampa-, nji, ki je nastala po resoluciji Informbiroja o stanu KPJ, nepravilno ocenjuje in podcenjuje naša narodnoosvobodilna borba.
Glede na vse to ugotavlja V. kongres KPJ, da CK KPJ ni opustil nauka marksizma - leninizma v konkretnih pogojih Jugoslavije.
V. kongres KPJ ugotavlja, da je ostala KPJ in njeno vodstvo v vsem zvesta načelom mednarodne proletarske solidarnosti in enotnosti protiimperialistične demokratične fronte in je mnenja, da mora CK KPJ storiti vse, da se odpravijo nesoglasja s CK VKP(b). V. kongres končno ugotavlja, da se KPJ ni izključila iz Informbiroja s tem, ker ni sodelovala na zadnjem zasedanju Informbiroja, in je mnenja, da bi po odpravi nesoglasij med CK KPJ in CK VKP(b) odpadel tudi ta razlog za njeno nesodelovanje v Informacijskem biroju.
V. kongres so zaključili z izvolitvijo novega Centralnega komiteja KP Jugoslavije. Glasovanje je bilo tajno. Za člane CK KP Jugoslavije je bilo izvoljenih 63 tovarišev, od teh 28 delavcev, 2 kmeta in 33 intelektualcev, od katerih je 24 poklicnih revolucionarjev, ki
so že dolga leta člani Partije. Povprečno članstvo v Partiji znaša 16 let. Za kandidate CK KP Jugoslavije je bilo izvoljenih 42 tovarišev in to: 13 delavcev, 3 kmetje in 26 intelektualcev. Povprečno članstvo v Partiji znaša 13.5 let.
Tovariš maršal Tito se je v imenu novo izvoljenega Centralnega komiteja zahvalil delegatiom za zaupanje, ki so ga izrazili novemu vodstvu Komunistične partije Jugoslavije.
Dejal je med drugim:
»Ta enotnost, ki je bila na našem kongresu izražena, enotnost, ki je še ne pomnimo v zgodovini naše Partije, je poroštvo, da bo naša Partija hodila 3 še močnejšimi koraki naprej tako glede svojega lastnega razvoja, kakor tudi glede izgraditve naše nove socialistične domovine.
Jaz vas, tovariši in tovarišice, opozarjam, da smo v težkem položaju, v težki dobi. Naša Partija je postavljena pred veliko preizkušnjo in samo če bomo ohranili veliko budnost, enotnost in monolitnost v naši Partiji, če ne bomo izgubili živcev, bo naša zmaga zagotovljena.
Naj živi Komunistična partija Jugoslavije!
Naj živi velika Sovjetska zveza na čelu z genialnim Stalinom!«
Jugoslavija ja v taboru naprednih sil
Podpredsednik vlade FLRJ tov. Edvard Kardelj je v svojem referatu »KPJ v borbi za novo Jugoslavijo, za ljudsko oblast in socializem«, ki ga je imel na V. kongresu KPJ, med drugim dejal:
Najvažnejše je dejstvo, da vsa naša dolgotrajna praksa in borba naše Partije pred vojno, posebno pa od 22. junija 1941 pa do danes, popolnoma jasno kažejo, da naša Partija pod vodstvom tovariša Tita nikoli ni vodila politike, ki bi imela kakršno koli zvezo z vsebino domnevnih protisovjetskih izjav, za katere nas obtožujejo. Ali si je mogoče zamisliti, da daje vodstvo Partije v naših pogojih med štirimi stenami protisovjetske in celo kontrarevolucionarne izjave, da pa hkrati praktično izvaja in celo določa politiko najaktivnejšega sodelovanja in podpore politiki in borbi Sovjetske zveze kot vodilne sile fronte demokracije in socializma. Ali si je mogoče zamisliti, da sklepa ljudskim množicam za hrbtom skrivne pogodbe z imperialisti in reakcijo, hkrati pa javno Poziva na neizprosno borbo proti reakcionarnim silam razbitega kapitalizma, v borbi za izgradnjo socializma? Ne, to ni mogoče. Sleherni od vas ve, da po takšni poti ne bi nikoli mogla iti naša Partija in naši vodilni kadri s tovarišem Titom na čelu, ki so to Partijo usposobili za vodilno vlogo v narodnoosvobodilnem uporu in ljudski revoluciji, tisti, ki so v tej revoluciji na čelu Partije vodili delavski razred in delovno ljudstvo do zmage, odvzeli oblast kapitalistom in postavili oblast delovnega ljudstva z delavskim razredom na čelu, tisti, ki so na čelu Partije vodili in vodijo borbo za uničenje odpora izkoriščevalcev in za zgradilo socializma. Ali si je mogoče misliti, da bi se mogla takšna Partija in takšno Kleno vodstvo spremeniti v nekaj popolnoma nasprotnega, namreč v kulaško Jn kapitalistično stranko, v agenturo •oiperializma, v obnovitelje kapitalizma naši državi, v sovražnike Sovjetske sveže in sovražnike mednarodnega de-
lavskega gibanja ter vseh protiimperia-lističnih sil?
Ker naša Partija in njeno vodstvo nfsta takšne politike' nikoli vodila niti bi je mogla voditi, in pa ker vodstvo naše Partije take »napake« — če bi tudi dejansko bila, ne more smatrati za napako, temveč za kontrarevolucijo, zato niti naša Partija niti njen CK nista mogla priznati, da bi bile te obtožbe resnične.
Naša Partija se je vzgajala v dolgoletni in trdi šoli revolucionarnega in narodnoosvobodilnega upora, šolala se je na izkušnjah boljševikov in se učila od tovariša Stalina, naj vedno stopi na načelno pozicijo, in zato tudi naše vodstvo ni moglo priznati »napak«, ki jih kot takih ni v politični liniji naše Partije.
Podal se bom v nevarnost, da bi me navedli kot dokaz oholosti našega vodstva, vendar trdim, da je prav naša Partija od osvoboditve pa do danes s svojo pravilno nacionalno politiko in načelnim odporom zoper vse nacionalistične pojave mnogo pripomogla v borbi proti nacionalističnim tendencam v nekaterih Kompartijah, katerih tisk nas danes najglasneje napada kot nacionaliste. Jasno je, da ta tisk dela to zato, da bi opravičil nacionalizem pri sebi.
Akcija, ki jo je sprožil Informbiro, ne more spremeniti osnovnega dejstva, da pripada naša socialistična država socialističnemu taboru na čelu z ZSSR.
Globoko smo prepričani, da ZSSR in države ljudske demokracije, kakor tudi mednarodno delavsko protiimperia-listično gibanje moi’ajo podpreti državo socialistične izgradnje, ki jo napadajo sovražniki socializma, Ce tega ne bi storili, bi pomenilo, da izročajo tako državo imperialističnemu pritisku. Tako ravnanje bi gotovo prav v nobenem primeru ne imelo nobene zveze z interna-cionalizmom.
Seveda, vsi sovražniki demokracije, napredka in socializma, so se zelo razveselili naših razprtij s CK VKP(b) in
ostalimi Komunističnimi partijami v Informbiroju. Nam očitajo, da nas je reakcija po svetu hvalila. Tistim, ki nam to očitajo, lahko povemo, da je nasprotno v naši deželi vsa reakcija navdušeno pozdravila resolucijo Informbiroja — skupaj z vsemi preizkušenimi sovražniki ZSSR in da se skušajo zdaj z njo v roki vojskovati proti naši ljudski oblasti kapitalistični elementi in ostanki reakcije, seveda, ne zato, ker so boljši graditelji socializma kakor mi, narfi-reč zato, ker upajo, da bodo s tem razbili enotnost naše Partije in naše dežele v borbi za socialistično zgraditev na enak način, kokor mednarodna reakcija upa, da bo z raznimi oblikami svoje kampanje prilila olja v ogenj in razbila enotnost protiimperialističnih sil. Toda veselje naše reakcije spričo resolucije Informbiroja je bilo za naše delovne množice samo po sebi dovolj močan signal, da se ne smemo dati desujien-tirati, marveč, da moramo še bolj budno stati na straži revolucionarnih pridobitev in da moramo še tesneje strniti svoje vrste okrog Partije. Reakcionarne nade tujih imperialističnih klik so seveda prav tako prazne, kakor so prazne nade naše notranje reakcije, da se bo razbila enotnost našega delavskega razreda in naših delovnih množic v borbi za socializem.
Leto 1947 pomeni važno prelomnico v nadaljnjem razvoju Jugoslavije, na njeni poti v socializem — je nadaljeval tov. Edvard Kardelj. V aprilu 1947. leta je sprejela Ljudska skupščina FLRJ prvi petletni plan razvoja narodnega gospodarstva FLRJ, ki so ga sprejele ljudske množice kot svoj najposrednejši akcijski program in se lotile njegovega uresničevanja z enakim navdušenjem, s kakršnim so šle v borbo za osvoboditev dežele izpod tujih fašističnih okupatorjev.
Nato je omenil poskuse reakcije, domače in tuje, ki si je prizadevala, da minira uresničenje petletnega plana in izgraditev socializma v Jugoslaviji ter
se pri tem posluževala sabotaže, diverzij, špionaže in drugih vrst podtalne borbe proti ljudstvu.
Potem je govoril o značaju in razvoju ljudske revolucije narodov Jugoslavije in poudaril: »Nesporna vloga delavskega razreda in Komunistične partije v ljudski oblasti kot osnovni faktor zagotavlja socialistični razvoj v naši deželi. Ni naključje, da so reakcionarni elementi svojo ost naperili predvsem prav proti liniji. Mi smo za Ljudsko fronto, mi smo za ljudsko oblast, so govorili po osvoboditvi, toda — brez Komunistične partije ali vsaj — brez njene vodilne vloge. Naša Partija je vse te sovražnikove napade odbijala, predvsem po zaslugi svoje povezanosti z delovnimi množicami in zaradi tega. ker je delavski razred skupaj z drugimi delovnimi ljudmi vzel krepko ključne pozicije državne oblasti v svoje roke. Bistvo meščanske demokracije je bilo vselej, da je bila oblika razredne diktature buržoazije. Naša ljudska demokracija je prav tako razredna vladavina toda takšna razredna vladavina, ki brani interese ogromne večine našega ljudstva, to je delovnih množic mest in vasi. Nesporna vodilna vloga delavskega razreda in Kompartije v nji spreminja ljudsko oblast v orodje socialističnega razvoja v naši deželi. V tem smislu imamo torej prav, ko pravimo, da je naša ljudska demokracija oblika socialistične demokracije in da bo postajala čedalje globlja in širša hkrati z zmaganjem socializma.
Rad' bi naglasil nekaj činiteljev, ki so omogočili ustvaritev široke, trdne množične podlage, na katero se naslanja ljudska oblast v naši deželi.
Ni dvoma, da je najvažnejši činitelj v tem pogledu samo dejstvo obstoja Sovjetske zveze in njena zmagovita zgraditev socializma v treh desetletjih. ZSSR ni samo najmočnejša opora socialističnega razvoja temveč tudi s svojim razvojem in svojimi zmagami praktično uči milijone ljudi po vsem svetu, razbija v praksi klevete proti komunizmu, razbija strah pred komunizmom, kaže prednost socialistične družbe pred kapitalistično družbo.
Nepremagljiva sila Sovjetske armade, uspešno premagovanje strašnih bremen vojne, ki jih je moralo prenesti sovjetsko ljudstvo, zbrano ob svoji Partiji in tovarišu Stalinu in živa zavest slehernega našega delovnega človeka, da sta bila borba in zmaga Sovjetske zveze in njegove armade prvi in odločilni činitelj zmage narodov Jugoslavije v njihovi borbi za norodno neodvisnost — vse to je v ogromni meri pomagalo naši Partiji, da je med ljudskimi množicami razbila bojazen, ki je bila' rezultat dolgoletne obrekovalne dejavnosti reakcionarnih sil, v borbi proti delavskemu razredu in Komunistični partiji.
Na drugi strani je postal nadaljnji razvoj splošne krize kapitalističnega sistema očitnejši širokim ljudskim množicam. Lažidemokratična krinka kapitalistične vladavine se je silno kompromitirala.
Ko je naša Partija vodila ljudske množice pri odpravljanju starega aparata oblasti in izgradnji nove ljudske oblasti, se je posluževala temeljnih marksi-stično-leninističnih načel glede države in revolucije, prav tako pa bogatih izkušenj in razvoja in dela sovjetske oblasti v ZSSR. Temeljni principi izgradnje naše ljudske oblasti — to so
V. kongres KPJ ie izrazil zaupanje vodstvu nove Jugoslavije
principi izgradnje sovjetske demokracije. Že v vsem početku so .naši narodnoosvobodilni odobori, prav tako kot sovjeti, postavljeni kot neposredni voljeni in odpoklicni organi ljudske oblasti, kot »stalna enotna baza za vse državne oblasti, vsega državnega aparata«. (Lenin).
Ob koncu svojega referata je tovariš Kardelj dejal: »Naš kongres in program bo najboljši odgovor klevetnikom ter jasen dokaz delovnim kmetom in drugim drobnim proizvajalcem, da so vse govorice o nasilni kolektivizaciji laži, katerih namen je razbiti zvezo med delavci, delovnimi kmeti in ostalimi delovnimi ljudmi naše dežele. KPJ ne misli in nikoli ni mislila vsiliti delovnim kmetom in drugim drobnim proizvajalcem nove
Tovariš dr. Bebler se je takoj v začetku svojih izvajanj dotaknil neutemeljenih obtožb v resoluciji Informbiroja, češ, da vodstvo KPJ zasleduje v vprašanjih zunanje in notranje politike linijo, ki odstopa od marksizma - leninizma in ugotovil, da so te obtožbe največja krivica, kar jih je bilo kdaj storjenih kateri Komunistični partiji. Poudaril je:
»Politič. linija CK KPJ je tako jasna in dosledna od dne, ko mu je stopil na čelo tov. Tito, da jo je mogoče le v celoti jemati kot pravilno ali nepravilno, od začetka do kraja revolucionarno ali nacionalistično.« Potem je dejal: »Na tako zastavljeno vprašanje so odgovorili in v srcih odgovarjajo tudi zdaj komunisti po vsem svetu, vsi svobodoljubni narodi in predvsem narodi Sovjetske zveze, vsi napredni ljudje našega in drugih kontinentov, z velikanskimi simpatijami in spoštovanjem do tovariša Tita, do Partije, ki jo je on ustvaril in do dežele, ki jo je ta Partija povzdignila v vrsto najnaprednejših dežel, do nove Jugoslavije, ker so srečali in srečujejo Titovo Jugoslavijo od njenega rojstva pa doslej v požrtvovalni borbi proti skupnemu sovražniku svobodoljubnega človeštva. Ta lastnost nove Jugoslavije je prišla do popolnega izraza v njeni zunanji politiki, pri reševanju vseh vprašanj, ki jih ji zastavlja mednarodno politično dogajanje.
Nato je ugotovil, da je bila prva mednarodna pogodba, ki jo je Jugoslavija sklenila, pogodba o prijateljstvu, vzajemni pomoči in povojnem sodelovanju s Sovjetsko zvezo podpisana že pred koncem vojne. Dejal je, da je bil to in je temeljni kamen jugoslovanske zunanje politike, ki se je vsa razvijala na tej solidni podlagi. Na drugi strani je nova Jugoslavija uživala vsestransko, posebno pa diplomatsko podporo Sovjetske zveze. To bratstvo in prijateljsko sodelovanje s Sovjetsko zvezo sta dokaz, da nova Jugoslavija stremi po dosegi osnovnega nacionalnega zunanjepolitičnega smotra — ohranitvi svoje neodvisnosti in dosegi vseh splošnih smotrov naprednega človeštva — ohranitvi miru in svetovne varnosti. To se je izrazilo v več smereh.
Jugoslavija se je lotila urejevanja svojih stikov z nedemokratičnimi sosedi v duhu miroljubnosti. Medtem ko je na primer pogumno nudila vsestransko mo-ralno-politično podporo tistim silam grškega naroda, ki se borijo za miroljubne odnose z drugimi narodi in za demokracijo v njihovi deželi, je proti vladajoči monarhofašistjčni kliki pokazala vso trdnost in hladnokrvnost, ki je vredna miroljubne države. Jugoslovanski odnosi z Avstrijo in Italijo so se razvijali v znamenju načelne borbe, da se popravijo tiste krivice, ki so bile storjene jugoslovanskim narodom po prvi svetovni vojni, v znamenju borbe za pravično rešitev jugoslovanske nove državne meje. Jugoslavija je pri reševanju tega težavnega in zelo pomembnega vprašanja vselej nudila dovolj dokazov, kako zna računati z interesi demokratičnih sil v teh deželah, kar je bil eden nedvomnih dokazov internacionalistične doslednosti jugoslovanske zunanje politike.
Jugoslavija je aktivno sodelovala s Sovjetsko zvezo pri utrjevanju miru in demokracije na svetu. Jugoslavija je pri reševanju najbolj perečega vprašanja
socialistične oblike. Ljudska oblast bo pomagala tudi na njihovih individualnih posestvih in v njihovih individualnih delavnicah, toda mi smo prepričani, da jih bodo njihove lastne izkušnje čvrsto popeljale po socialstični poti. Sile reakcije zaman upajo, da bodo lahko s klevetami razbile zvezo med delavci, delovnimi kmeti in ostalimi delovnimi ljudmi mest in vasi. Nasprotno, vsak korak dalje v socialistični graditvi bo pomenil nadaljnjo krepitev te zveze.«
»Pred nami so jasne perspektive, z vztrajnim delom in revolucionarno odločnostjo v premagovanju vseh težav jih bomo spremenili v stvarnost, v srečo naših narodov, v dobro vsega socialističnega sveta in vseh protiimperialističnih sik.
za ureditev povojnega sveta, vprašanja Nemčije zavzemala in aktivno branila isto stališče, ki ga je branila Sovjetska zveza in dežele ljudske demokracije, s čimer je pokazala, da zaupa v silo Sovjetske zveze in ljudskih demokracij, ter svojo vero, da je mogoča demokratična preobrazba nemškega naroda pod sedanjimi pogoji. Jugoslavija se je prav tako na splošnem mednarodnem področju aktivno borila za načela Združenih narodov in za njihovo uresničenje, se zavzemala, da bi Združeni narodi dejansko služili smotrom, zaradi katerih je bila ta ustanova ustanovljena, ne pa tistim imperialističnim klikam, ki so tolikokrat pokazale, da hočejo iz Združenih narodov napraviti svoje orodje.
V vseh diskusijah je bila Jugoslavija najodločneji in najdoslednejši pobornik miroljubnega stališča Sovjetske delega-cilje. Niti enega samega vprašanja ni, pri katerem bi Jugoslavija pod priti-
Tovariš Vladimir Popovič je v razpravi o poročilih CK KPJ poudaril, da bo Jugoslavija ostala še nadalje v prvih vrstah v borbi za utrditev mednarodnih odnosov in demokratičnega miru, proti vojnim hujskačem in imperialističnim grabežljivcem, v borbi, ki jo vodi močna dežela socializma — Sovjetska zveza. Dejal je:
»Naši prijatelji in sovražniki pa morajo vedeti, da Titovega rodu ne more noben položaj, najsi je še tako težaven, omajati, ko gre za interese naše dežele, za globoko pravično stvar naših narodov, ki dajejo vse od sebe za utrditev fronte demokracije in socializma. »V breznačelni, z ničemer upravičeni in utemeljeni kampaniji, ki jp vodijo v nekaterih prijateljskih deželah proti naši Partiji in tov. Titu, to pa pomeni proti naši državi, njeni vladi in njenim narodom — gredo tako daleč, da nas »pre-
Na podonavski konferenci v Beogradu skušajo ZDA in Velika Britanija z vsemi-Sredstvi uveljaviti tiste neupravičene predpravice pri podonavski plovbi, ki so jih imele v predvojnem času, ugotavlja TASS v svojem komentarju o podonavski konferenci. Takrat so dejansko one same kontrolirale podonavsko plovbo, ne pa države, skozi katere se vije Donava in ki so neposredno zainteresirane na podonavski plovbi. Za gospodarsko življenje teh držav (ČSR, Jugoslavije, Madžarske, Bolgarije, Romunije, SZ, Avstrije) igra podonavska plovba važno vlogo.
Namestnik zunanjega ministra Sovjetske zveze Višinski je izjavil zastopnikom zapadnih sil, da jim je dana prosta pot, da zapustijo konferenco, če nameravajo stavljati pogoje, o čem naj konferenca sklepa. Ko je francoski zastopnik izjavil, da ne more pristati na sklepe večine, ki ne upoštevajo pravic, ki so obstojale pred 1938. letom, je Višinski dejal: To ni govorjenje o sodelovanju, temveč poveljujoči ton. Konferenca pa ne more odobravati grozilnih govorov. Tukaj v Beogradu niso navzoče dežele Benelim. Tako izražanje je
skom imperialistov zapustila demokratično stališče, ki ga je zavzela v soglasju z delegacijo Sovjetske zveze. »Zapadni delegati«, je dejal dr. Bebler, »so Jugoslavijo pogosto javno napadali in zasmehovali, da je »satelit Sovjetske zveze« ter govorili, da je vnaprej znano, kako bo glasovala, ko je glasovala Sovjetska zveza. Mi smo jim pa odgovarjali, da je pred glasovanjem že znano, kako bo glasovala tudi Sovjetska zveza, ker so demokratične dežele vest Združenih narodov, tisti pa, ki greši, more vedeti vnaprej, kaj mu bo očitala vest.
»Skratka,« je nadaljeval dr. Bebler, »zunanja politika nove Jugoslavije je bila in je zgled doslednosti jn v splošnem interesu miroljubnega človeštva. Ta zunanja politika je bila kronana s popolnim uspehom. Naša politična neodvisnost od imperialistov je popolna in naše sodelovanje pri utrjevanju miru in demokracije na svetu je maksimalna. Vse to je izraz naše ljudske revolucije, ki se je odigrala pod vodstvom CK KPJ s tovarišem Titom na čelu. Namesto stare, odvisne kraljevine Jugoslavije, ki so ji imperialisti zvezali roke in noge, se je pojavila na svetovni areni nova, ne odvisna, protiimperialistična država, či-nitelj mira, svobode in napredka — Titova Jugoslavija«.
Ob zaključku svojih izvajanj je dr. Bebler dejal:
»Tovariši, takšna je • bila Jugoslavija na mednarodni areni v resnici, takšna je in takšna bo v prihodnje. Ne bo se spremenila zaradi tega, ker jo je resolucija Informbiroja prikazala v popolnoma napačni sliki, kjer je vse postavljeno na glavo.
Naj zaradi tega vedo na eni strani Sovjetska zveza, dežele ljudskih demokracij in vsi demokrati po širnem svetu, da nas ne bo nič prisililo, da bi se jim izneverili.
Na dragi strani naj vedo Imperialisti, najsi gojijo kakršne koli utvare glede Jugoslavije, da ni zlata na svetu, s katerim bi bilo mogoče kupiti Titovo Jugoslavijo.«
pričujejo« tudi s takšnimi ukrepi, kakršen je n. pr. kršitev pogodb o vzajemni pomoči itd. itd., pri tem pa hkrati trdijo, da je to V interesu demokratične fronte in podobno. Vsa la kampanja je pa pokazala, da neposredno nasprotujejo hitremu in uspešnemu razvoju socializma v naši deželi in da se zaradi tega tudi slabijo sile demokracije in socializma na svetu.«
Nato je opozoril na popolnoma nesmiselne trditve avtorjev in podpisnikov resolucije Informacijskega biroja Kom-partij, da je »druga svetovna vojna povzročila razdor med narodi in zasejala nezaupanje« ter poudaril:
»Rezultati druge svetovne vojne in sedanja stvarnost so tako zelo nasprotni takšnemu .stališču, da ni treba še omenjati posebnih dokazov, da je vojna privedla še do tesnejše enotnosti narodov Sovjetske zveze, še do močnejše enotno-
mogoče uporabljati samo proti zastopnikom dežel Beneluxa.
Avstrijski delegat Orsini-Rosenberg je trmasto zahteval popolno glasovalno pravico za Avstrijo in »protestiral« proti temu, da Avstrije na konferenci ne smatrajo za enakopravno z ostalimi državami. Delegacije zapadnih sil so kljub drugačnim dogovorom podprle avstrijskega delegata. Nato Je Višinski poudaril, da je bilo sklenjeno, da se Avstrija udeleži konference samo s posvetovalno pravico, s tem so se strinjale tudi za-padne sile. Avstrijo pa moramo opozoriti na to, je dejal Višipski, da so Bolgarija, Romunija in Madžarska že pred koncem vojne spremenile svojo politiko in stavile zaveznikom na razpolago številne divizije. Vidim, da se avstrijski zastopnik smehlja, je dejal na temu mestu Višinski, vendar mislim, da za to nima vzroka.
V podonavskem vprašanju je zavzel avstrijski delegat isto stališče kakor za-padne sile. S tem se je kot edini zastopnik podonavske države zavzel za to, da se podonavske države v prid zapadnim silam prostovoljno odrečejo svojim suverenim pravicam nad Donavo.
Sovjetski delegat Višinski ie predla-
sti narodov Jugoslavije, do bratstva narodov Jugoslavije in Sovjetske zveze, do sodelovanja, povezanosti in bratskega zaupanja, tako med narodi ZSSR, kakor narodi ljudske demokracije, do večje povezanosti med narodi teh dežel in na-, rodi, ki živijo v imperialistični sužnosti ter se bojijo proti temu suženjstvu.«
Tov. Popovič je tudi odločno zavrnil trditev kritike KPJ, češ da je »borba, ki se je bojevala za nacionalne interese, pod nacionalno zastavo oslabila mednarodne stike delavskega razreda, prive-: dla do nacionalističnih razpoloženj in šovinističnega egoizma,« ter dejal:
»Tako Sovjetska zveza kot jugoslovansko, češko in poljsko, grško in kitajsko ljudstvo so se borili za nacionalne interese. Kakor jugoslovanski tako so se tudi poljski in dragi narodi borili pod nacionalno zastavo, ta borba pa, kakor je znano, ni povzročila slabitve stikov med delavskim razredom Sovjetske zveze, Jugoslavije, Grčije, Kitajske, Polje ske itd. Nasprotno. Okrepila je te stike, ker so te zveze, ki so nastale med vojno, tako rekoč po orožju — glavne zveze, kar se pa tiče stikov v mirni dobi, je gotovo, da mednarodni proletariat ni imel nikdar tako razvitih zvez, kakor jih ima po dragi svetovni vojni.
Drži, da so v nekaterih > kompartijah po vojni prišle do izraza tendence buržoaznega nacionalizma, ne zaradi ,razdora« in »nezaupanja« med narodi, ampak zaradi vpliva buržoazije na te Partije. Ali ni to vpliv buržoaznega nacionalizma, ko nekateri italijanski tovariši prati stališču ZSSR in Jugoslavije, proti nespornim dejstvom — naglašajo italijanski značaj Julijske Krajine. Nekateri bolgarski tovariši pa govorijo, da makedonskega naroda ni. Ali ni posledica tega vpliva bivši spor med češkimi in poljskimi komunisti zaradi Tešina? Bivši spor čeških in madžarskih komunistov zaradi madžarske manjšine v ČSR? Ali ni vpliv buržoaznega nacionalizma, k« avstrijski komunisti potrjujejo pravico avstrijske buržoazije do Slovenske Koroške? Ali ni pod tem vplivom prišlo do nesoglasij med francoskimi ln nemškimi' komunisti v saarskem vprašanju? Ali ni pod tem vplivom prišlo do določene politike nekaterih francoskih in angleških komunistov glede kolonialnega vprašanja?«
Ob koncu je tov. Popovič nedvoumno dokazal, do kam- so zabredli v svoji breznačelnosti nekateri avtorji in nosilci resolucije, ki ne sprevidijo, kako s lem škodujejo trdnosti fronte demokracije in razvoju socializma v svetu, ter je dejal:
»Vidite, kako zelo važno tu nujno po-: trebno je,, boriti se vztrajno, dosledno, stalno, nenehno proti nevarnim odklonom in padcem v blato s pozicij marksi-zma-leninizma, ki strašno demoralizira množice, jih sili, da izgubljajo vero v svoje lastne sile, jim prizadeva hude udarce in slabi protimiperialistični demokratični blok.
Naša Partija pod vodstvom tov. Tita! bo nedvomno častuo izpolnila tudi to pomembno nalogo.«
gal nato osnutek dogovora o mednarodni podonavski kontroli, ki pa izključuje Veliko Britanijo in Francijo iz podonavske komisije. Sovjetski predlog predvideva za člane v tej komisiji države, skozi katere teče Donava, vendar pa garantira vsem državam, da lahko prevažajo s svojimi trgovskimi ladjami svoje blago. Po podpisu državne pogodbe lahko pristopi k tej komisiji tudi Avstrija.
Ko je avstrijski zastopnik Orsini Roj senbeig hotel dokazovati, da pomeni odrekanje glasovalne pravice Avstriji omalovaževanje avstrijske časti, je odgovoril Višinski: Vsi delegati, ki so zastopani na tej konferenci, imajo veo pravice, da branijo čast avstrijskega ljudstva, kakor tisti krogi, ki jim popada Orsini-Rosenberg. Ti krogi so pripravljali pot za anšlus Avstrije k Nemčiji in se do zadnjega borili na stran* Hitlerja. Rosenberg ni imel prav, k° J® dejal, da mora konferenca obravnavat* samo — tehnične in gospodarske pr®* bleme. Najvažnejši pomen te konference je politični. Še nadalje vztrajam n izjavi štirih sil, da se Avstrija po P°(J pišu državne pogodbe lahko udeleži P0") donavske konference.
Jugoslavija je činitelj miru in demokracije
Borba za nacionalne interese ni nacionalizem
Grofje in knezi niso predstavniki avstr, ljudstva
Primeren odgovor avstrijski reakciji na podonavski konferenci
Protislovenska politika cerkvene oblasti na Koroškem
Svojo nenaklonjenost napram kor. Slovencem je pokazal škofijski ordinariat v Celovcu posebno s svojo zlonamerno zahtevo po odstranitvi napisa s partizanskega spomenika v Št. Rupertu pri Velikovcu. Toda to*ni bilo prvič, da bi cerkvena oblast na Koroškem povsem javno nastopila proti slovenskemu ljudstvu na Koroškem. Že ob neštetih prilikah je škofijski ordinariat pokazal svojo mržnjo do koroških Slovencev. Naj omenimo samo dejstvo, ko je škofijstvo 14. aprila 1946. leta prepovedalo spominsko mašo za žrtve fašizma. Svojo mržnjo je izrazilo v prepovedi, s katero je zabranilo slovenskim duhovnikom opravljanje cerkvenih obredov pri odkrivanju spominskih plošč, ki jih je antifašistično prebivalstvo Slovenske Koroške postavilo v spomin svojini najboljšim sinovom, ki so žrtvovali svoja mlada življenja za osvoboditev lastnega naroda in vseh zatiranih narodov, in ki so padli v krvavi borbi proti fašizmu.
Neštetokrat je slovensko prebivalstvo na Koroškem protestiralo proti tej nezaslišani zahtevi škofijskega ordinariata. 14, julija pa se je pri škofu zglasila delegacija Zveze mladine za Slovensko Koroško, ki je predala protestno pismo ter odločno zahtevala preklic zahteve po odstranitvi napisa. Škof je ob tej priložnosti odgovarjal na način, ki je povsem značilen za protislovensko politiko cerkvene oblasti. Že kar v začetku je naglasil, da se beseda »fašizem« na spomeniku izrablja v politične namene. Pri lem je popolnoma pozabil ali pa vedoma prezrl dejstvo, da se nahaja na pokopališčih širom Koroške še nešteto nacističnih znakov in simbolov, ki so dejansko izrabljanje verskih čustev v politične namene. Ker je škof optimist — kakor je sam naglasil v razgovoru — se bo po njegovem mnenju že vse uredilo, samo da se odstrani napis s spomenika, ker baje moti mir na pokopališču. Seveda nam je povsem jasno, kako »optimistično gleda-škof to zadevo. Po njegovih lastnih besedah lahko povzamemo, da narodnoosvobodilna borba slovenskega naroda za njega nima nobenega pomena, ker je bilo po njegovem mnenju koroško vprašanje rešeno že leta 1920 s krivičnim plebiscitom. •
Za nas koroške Slovence pa je pomen NOB povsem drugačen. Z orožjem v roki smo glasovali za združitev z matičnim narodom. Žrtve ki smo jih doprinesli v borbi proti fašizmu, so nam porok, da bomo dosegli vse naše pravice, našo popolno svobodo in enakopravnost. S poti borbe, ki jo vodimo še naprej za osvoboditev slovenskega ljudstva na Koroškem, nas ne more zavesti »optimistični« škof, še manj pa vse prizadevanje
i i mili n mi i »i—iiii i n !■—h«iiiiiiiii—iihw
koroških šovinistov, ki so se zbrali v zakrinkani neofašistični organizaciji BHS-a.
Nenaklonjenost cerkvene oblasti napram koroškim Slovencem se pa ne izraža samo v nezaslišani zahtevi po odstranitvi napisa. Že večkrat smo poročali o zapostavljanju slovenskega jezika pri verskih obredih in v cerkvi. Isto škofijstvo se na eni strani zgraža nad besedo fašizem, na drugi strani pa nima nobenih pomislekov zaradi ponemčevanju slovenskih župnij. Škofijski ordinariat načrtno nastavlja nemške duhovnike na farah, v katerih je prebivalstvo pretežno slovensko. Pri tem se ozira na zahteve ene ali dveh priseljenih nemških družin, ne pa na upravičene zahteve slovenskega prebivalstva. Škofijski ordinariat v svojem zagovoru že sam priznava, da so na nekaterih slovenskih župnijah duhovniki, ki ne obvladajo slovenskega jezika.
Da je v teh župnijah bogoslužni jezik in verouk v šoli nemški, pač ni treba dokazovati, ker nas o tem prepriča stanje v župnijah kot so Št. Jurij na Vinogradih, Slov. Šmihel, Podklošter, Št. Pavel, Borlje na Zilji, Žrelec, Št. Jakob ob cesti itd. itd.
Najosnovnejša pravica naroda je, da vzgaja svojo mladino v materinščini in v narodnem duhu. Koroški Slovenci se že desetletja borimo za slovenske šole na Koroškem, v katerih bi našo mladino vzgajali slovenski učitelji v zavedne in predane Slovence. V narodnoosvobodilni borbi, ko se je slovenski narod na Koroškem boril skupno z bratskimi slovanskimi narodi in vsemi antifašističnimi in naprednimi silami proti najhujšemu sovražniku človeštva — proti naci-fašizmu, smo si koroški Slovenci priborili vse naše pravice, ki jih nam pa danes spet odrekajo protiljudski in šovinistični elementi. Ponovno nam onemogočajo kulturni, politični in gospodarski razvoj, ponovno nas zatirajo isti narodni nestrpneži, ki so nas zatirali že desetletja.
Kljub temu, da smo si našo svobodo in naše pravice-priborili z orožjem v roki, nam še tri leta po zlomu fašizma odrekajo najprimitivnejše demokratične pravice in s svojo staro taktiko zavlačevanja - onemogočajo uresničitev naših upravičenih zahtev. Slovenska prosvetna zveza je kot zastopnica kulturnih interesov koroških Slovencev že večkrat vložila zahtevo po otvoritvi slovenske gimnazije in slovenskega učiteljišča v
————————............i
Toda to načrtno ponemčevanje škofij-stvu ne zadostuje. Po mnenju škofijskega ordinariata in v prvi vrsti po mnenju generalnega vikarja dr. Kadrasa bi se morali starši slovenskih otrok izrecno izjaviti, če hočejo slovenski verouk za svoje otroke. Ta gospod se hoče posluževati istih »povpraševanj staršev«, ki se jih poslužuje deželni šolski svet pri sabotiranju otvoritve slovenskih šol na Koroškem in ki so nam vsem predobro znane. Tako najdejo pristranski šovinistični duhovniki, ki zlorabljajo verouk v svrho nasilnega ponemčevanja slovenskih otrok, popolno zaslombo pri škofij-stvu. Kakšne sadove rodi ta protislovenska politika, nam kaže stanje v slovenskih farah, kakor so Št. Tomaž in druge, kjer je bogoslužni jezik in verouk v šoli popolnoma nemški, ali v popolnoma slovenski župniji Galiciji, kjer morajo starši izrecno zahtevati, če hočejo poučevanje verouka svojih otrok v materinskem jeziku.
Z ozirom na to, da cerkvene oblasti nimajo nobenih pomislekov proti preizkušenim metodam potujčevanja in da se jih celo same poslužujejo, je koroškim Slovencem tudi razumljivo, zakaj jih beseda »fašizem« bode v oči.
Celovcu. Toda do danes je ministrstvo, za pouk znalo z raznimi dvomljivimi in prozornimi utemeljitvami in izgovori onemogočiti uresničitev naših zahtev. Pred kratkim je poslala Slovenska prosvetna zveza ministrstvu za pouk ponovno pismo, v katerem pravi:
Slovenska prosvetna zveza kot zastopnica kulturnih interesov koroških Slovencev je že v svojih vlogah od 18. 7. 1947 in 18. 1. 1948 postavila zahtevo po otvoritvi slovenske gimnazije in slovenskega učiteljišča v Celovcu. Na vaše pismo od dne 22. 8. 47 je predložila dne 18. 9. 1947 deželnemu šolskemu svetu za Koroško tudi konkretne predloge.
Kot je bilo za pričakovati, je deželni šolski svet za Koroško preprečil uresničitev zahteve Slovenske prosvetne zveze z mahinacijo dozdevnega »povpraševanja staršev«. To dejstvo, kakor tudi zopetna nastavitev večine nacističnih učiteljev, ki so po svojih germanizato-ričnih metodah predobro znani našemu ljudstvu, na tako imenovanih dvojezičnih šolah Slovenske Koroške in končno istočasna odklonitev zahteve po otvoritvi slovenske kmetijske šole so novi dokazi za naše prepričanje, da se deželni šolski svet za Koroško v šolski politiki ne namerava oddaljiti od germaniza-
Odločno zahtevamo slovensko gimnazijo in slovensko učiteljišče
LOJZE UDE:	KDO JE BIL
	PRIPRAVLJEN BORITI SE ZA
PONATIS IZ „NOVEGA SVETA“	SAMOSTOJNOST AVSTRIJE?
To novo obstoji v tem, da z nacističnim prevzemom oblasti v Nemčiji borba za samostojnost Avstrije ni postala samo vprašanje usode avstrijskega naroda, temveč tudi važen faktor v borbi za mir in za napredek v Evropi« (Die Kommu-nistische Fartei zur Nationalen Frage Oesterreichs, Wien 1945, stran 5 — 6). Komunistična stranka je torej prva spoznala, da je mogoče dobro braniti avstrijsko samostojnost le z idejo, da so Avstrijci poseben narod. V stadiju, v katerem je nacistični imperializem nastopal v glavnem še z idejo osvoboditve in zedinjenja vseh Nemcev in s tem silno vplival na duha Avstrijcev, je mogla v ideološki zgradbi protinacističnih sil v Avstriji šele ideja avstrijske narodne samobitnosti zamašiti zadnjo in najnevarnejšo vrzel, skozi katero je vdiral nacizem.
IV.
1 fToda avstrijski samostojnosti so bile
zadnje ure in avstrijska komunistična stranka ni imela več časa s to miselnostjo prepojiti delavstvo, desetletja vzgajano v duhu avstro-marksizma, ki je bil pangermansko nacionalističen in v borbi proti fašizmu brez revolucionarne doslednosti. Težave ilegale in medna-rodno-politični položaj so po svoje prispevali, da komunistična stranka ni pritegnila večjega števila delavcev in da se v kritičnih mesecih leta 1938 tal^ tudi iz delavskih vrst ni pojavilo odločnejše borbeno gibanje za avstrijsko samostojnost.
Tako se je zgodilo, da se je avstrijski odpor proti Hitlerjevi Nemčiji v teh zadnjih dneh pokazal le v nekaj protestnih zborovanjih in demonstracijah. Priča Otto Horn, organizacijski voditelj ilegalnega svobodnega strokovnega gibanja. član razširjenega sekretariata komunistične stranke, pravi takole: »11.3.,
ves dan, so bile demonstracije, ki so bile tolerirane, dokler ni Schuschnigg odstopil; ko pa je dobil Seyss-Inquart aparat v roke, je nastopila zoper demonstrante avstrijska policija« (stran 228). To so bili neredi, ki jih je razglašal tedaj v svet nemški radio, ki je hotel s temi poročili ustvariti opravičilo za telegram avstrijske vlade, naročen od Go-ringa, da naj nemška vojska vkoraka v Avstrijo. Ko je Goring zahteval od Seyss-Inquarta telegram s tem pozivom, je telefoniral Kepplerju Wilhelmu, nemškemu državnemu sekretarju, ki je ta čas bil na Dunaju in prav za prav vodil prevzem oblasti po nacistih: »Provizorična avstrijska vlada, ki po demisiji Schuschniggove vlade vidi svojo nalogo v tem, da upostavi v Avstriji red in mir itd., naj telegrafično zaprosi nemško vlado za pomoč nemške vojške.« Kep-pler mu je mogel odgovoriti le: »Po cestah marširajo SA in SS- oddelki in je zelo mirno« (str. 464). Avstrijski nacisti so mogli opraviti popolnoma sami in niso pri prevzemu oblasti naleteli niti na najmanjši odpor. Nemške vojske niso potrebovali, Seyss-Inquart pa je seveda kljub temu pristal, naj se smatra kakor da je telegram že odposlan. Za zunanji svet je bilo to potrebno. (Dalje)
torskih metod, ki jih je od leta 1920 naprej prakticiral od vojnega zločinca Maier Kaibitscha vodeni Heimatbund.
Slovenska prosvetna zveza načelno odklanja na Koroškem oziroma koron škim Slovencem do sitega znane metode »povpraševanja staršev«, s katerim skušajo onemogočiti slovenski pouk oziroma odkloniti slovenske šolske zahteve, zlasti ker se je ravno pri zadnjem »povpraševanju« glede zahteve po slovenski srednji šoli pokazalo, da je pri« neslo »uradno« povpraševanje baje po« vsem negativen uspeh, medtem ko se je na navadno okrožnico Slovenske prosvetne zveze prijavilo nad 50 interesentov za I. razred slovenske srednje šole v Celovcu in približno 30 mladincev za obisk srednjih šol v Sloveniji.
Zaradi tega Slovenska prosvetna zveza kot zastopnica kulturnih interesov koroških Slovencev ponovno stavi nujno zahtevo po otvoritvi slovenske gimnazije in slovenskega učiteljišča v Celovca v pričetku novega šolskega leta. Slovenska prosvetna zveza je že v svojih prejšnjih vlogah predložila konkretne predloge in zaradi tega ne vidi nobenih težkoč za uresničenje njenih zahtev, zlasti ko gre za najprimitivnejšo demokratično pravico šolske izobrazbe v materinščini in v narodnem duhu.
KAJ SE DOBIMO
1000 g kruha dobimo na naslednje odrezke živilskih nakaznic 43. dodelitvene periode: 9 E, 9 Jgd, 109 E, 109 Jgd, 209 E, 209 Jgd, 309 E, 309 Jgd;
500 g bele moke na odrezke 10 E,
10	Jgd, 10 K, 10 Klk, 110 E, 110 Jgd, 110 K, 110 Klk, 210 E, 210 Jgd, 210 K, 210 Klk, 310 E, 310 Jgd, 310 K, 310 Klk, 410 E, 904 M;
1 zavoj otroškega hraniva na odrezke 14 Klst, 114 KI st, 214 Klst, 314 Klst;
150 g masti na odrezek 11 Klk;
300 g masti na odrezke 11 E, 11 Jgd,
11	K;
600 g sladkorja na odrezek 912 M;
700 g sladkorja na odrezke 12 E, 12 Jgd, 112 E, 112 jgd, 212 E, 212 Jgd, 312 E. 312 Jgd;
800 g sladkorja na odrezke 401 E, 401 Jgd;
900 g sladkorja na odrezke 12 K, 12 Klk, 12 Klst, 112 K, 112 Klk, 112 Klst, 212 K, 212 Klk. 212 Klst, 312 K, 312 Klk, 312 Klst;
1000 g sladkorja na odrezke 401 IiL 401 Klk, 401 Klst;
200 g mesa na odrezke 7 E, 7 Jgd1, 107 E, 107 Jgd;
300 g mesa na odrezke 19 E, 19 Jgd, 119 E, 119 Jgd, 908 M;
500 g stročnic na odrezke 8 E, 8 Jgd, 711 S, 811 Sst;
500 g koruznega zdroba na odrezke 709 S, 713 S, 809 Sst, 830 Sst;
20 g paprike na odrezke 13 E, 13 Jgd;
2800 g krompirja na odrezke 14 E in 26 E.
Na odrezke 9 E, 9 Jgd, 109 E, 109 Jgd, 209 E, 209 Jgd, 309 E, 309 Jgd, ki se glasijo na 1000 g kruha, dobimo lahko na mesto 1000 g kruha 500 g testenin.
SPZ naznanja
V nedeljo, dne 8. avgusta ob 15. uri je v Narodnem domu v Dobrli vesi kulturna prireditev.
Nastopijo pevci in študentje iz Jugoslavije s pestrim sporedom.
Vsi vaščani od blizu in daleč so prisrčno vabljeni.
SPD »Edinost« v Škofičah priredi v soboto, dne 7. avgusta 1948 ob 20. un svoj redni občni zbor.
Vsi člani društva naj se ga udeležijo!
Kmečko prebivalstvo In delavci!
V nedeljo 8. avgusta 1948 vsi k JESENIKU V LIPO na
dan kmečkega dela
s
tekmo koscev in strojno žetvijo
Na sporedu so še nastopi tamburašev in pevcev in šaljivi prizori. Kot zaključek ljudski ples.
Pričetek ob 3. uri popoldne.
K obilni udeležbi vabi
Kmečka zveza za Slov. Koroško
Vseslovanska KMETIJSKA
RAZSTAVA V PRAGI
Meseca maja jo bila v glavnem mestu Češkoslovaške republike v Pragi velika vseslovanska kmetijska razstava. Na njej so sodelovale vse slovanske države, od Sovjetske zveze do Češke, Poljske, Jugoslavije, Lužiških Srbov in Bolgarov. Prvič v svoji zgodovini so delovne množice kmetov vseh slovanskih držav nastopile enotno in v tesnem sodelovanju pokazale vsemu svetu svojo silo in sposobnost v uspehih kmetijstva. Ni bila to samo razstava značilnih kmetijskih pridelkov, raznih uspehov kmečkega dela in nove kmetijske tehnike, pač pa je ves ogromni prostor predstavljal dokaze enotne slovanske miselnosti, ki se je skupno borila proti nemškemu zavojevalcu in po vojni enotno nastopa v borbi za boljše življenje delovnih ljudi.
Tu si slišal vsa slovanska narečja, od poljskega, ukrajinskega do Podkrpat-ske Rusije, Lužiških Srbov, Makedoncev in vseh ostalih, pa tudi Slovencev. Veliko narodnih noš, ki jih še nosijo v nekaterih krajih, je dokazovalo, da so obiskovalci prišli iz vseh slovanskih pokrajin.
Mogočnih korakov gre pred vsemi slovanskimi narodi sovjetsko kmetijstvo. Preproste kmetiče in kmetje — kolhoz-nice in kolhozniki nosijo na prsih najvišja odlikovanja — odlikovanje »Junakov socialističnega dela«. Ta odlikovanja jim podeluje država za njihove izredne uspehe v delu. S spoštljivostjo izgovarjajo njihova imena v vsej prostrani Sovjetski zvezi.
Obiskovalci sovjetske razstave so či-tali življenjepis kmečke žene Ane Par-muzine, ki je pridelala na enem hektaru 1331 kg krompirja, kmečke žene Karta-valje, ki je pridelala na hektaru 1277 kg krompirja. Kmetica Porozova iz Gor-kovskega okoliša je pridelala na hektaru 11.5 stotov lanenega vlakna, Kajnaza-rova 1250 stotov sladkorne pese, Evdo-kija Lebedeva 2051 stotov zelja na ha. Nartova je namolzla v enem letu od -poverjene ji krave 5575 litrov mleka. Od-likovanka Artjonova iz moskovskega okoliša je pridelala na ha 54.3 stote ozimne pšenice, Nesimova iz voroneške okolice pa 33 stotov ozimne rži. Po vsej Sovjetski zvezi je prav dobro znana kmečka žena Aleksandra Luskova, ki je odposlanka v državpi skupščini in vzredi vsako leto 25 do 30 prašičev od vsake njej poverjene plemenske svinje.
V Sovjetski zvezi se milijoni kolhoznjc in kolhoznikov trudijo, da bi se v svojem delu približali uspehom odlikovancev, najboljših borcev za visoke, pridelke. Tako veliki .uspehi v kmetijstvu pa so možni le na velikih skupnih posestvih, kjer je delo razdeljeno in se posameznik bavi le z eno samo panogo kmetijstva, v kateri lahko doseže velike uspehe in popolnost, zlasti še, ker mu daje
država tehnična sredstva, najbolj izpopolnjene stroje in orodja.
Na razstavi je bilo nešteto slik, ki so zgovorno pričale, kako se lahko z zadružnim delom izboljša- način dela in tudi gospodarski uspeh. V Sovjetski zvezi je 222.000 kolhozov, zadružnih posestev. Posamezna posestva imajo povprečno do 2000 ha zemlje. Najboljše posestvo »Rdeči oktober« daje letno državi do 10.000 stotov žita in je imelo poleg vsega 1. jan. 1948 sedem milijonov rubljev čistega dobička. Ob takih gospodarskih uspehih se silno izboljšuje tudi življenje kmetov. Slike iz njihovih stanovanjskih hiš, ki so njihova last, kažejo res tako blagostanje, kot si ga mi vsi
NEDELJA V MOSKVI
Preteklo nedeljo je nad 300.000 Moskovčanov prebilo dan v mestnih parkih, kjer so se lahko zabavali po mili volji. Vsakovrstna razvedrila so lahko zadovoljila najrazličnejše okuse in navade ljudi vseh starosti in poklicev. Najbolj priljubljen kraj za Moskovčane je ■'Centralni park kulture in počitka. Obiskovalci, ki gredo na orjaško razgledno kolo, lahko uživajo krasen pogled na mehke ravnine in na obrežja reke Moskve, obložene z granitom. Med bujnim zelenjem so raztreseni številni odri, gledališča in igrišča. Sovjetski učenjaki — člani Akademije znanosti Obrazov, Vinogradov in Holubov, doktor kemičnih ved Figurovski in zgodovinar Pankratov, so predavali obiskovalcem o pridobitvah sovjetske znanosti. Prav tako so predvajali znane filme, pa tudi znanstvene in tehnične.
Dečki in deklice so se kot navadno zbrali na širokem travniku, kjer so plesali, igrali športne igre ali pa so se pridružili improviziranim zborom, kjer često sodeluje več tisoč ljudi. V šahovskem paviljonu je bil brzoturnir za nagrade, ki jih je razpisal list »Večernja Moskva«. Mladi delavci moskovskih tovarn so se udeležili plesa v najstarejšem moskovskem parku Sokolniki. Ta dan je bil park okrašen s transparenti in plakati, ki so kazali delovne uspehe mladih moskovskih delavcev. Vzdolž osrednjega drevoreda so bile slike 25 mladincev in mladink, pionirjev na področju tehnologije, ki so že izpolnili obveznosti za vso petletko. Tu so se srečali z mladino tudi znani sovjetski učenjaki.
Obiskovalci so poslušali koncerte na prostem in razne prireditve v glasbenih dvoranah. Mladi ljudje so se udeležili telovadnih tekem. Tekmovali so v dviganju uteži, v odbojki in basketballu. Gojenci poklicnih šol so imeli v Izmaj-
želirno: v njih je lepo pohištvo, radio, knjižnica, električne peči, vodovod, kopalnica. Po kolhozih imajo lastne šole, lepo urejena igrišča in otroške domove, večji kolhozi imajo celo lastne bolnice, svoja gledališča. Vsak kolhoz ima kulturni dom za kino in druge prireditve.
Tisoči kmetov so na razstavi v Pragi spoznali uspehe in načine dela bratskih narodov. Ni bila to samo razstava značilnih pridelkov, uspehov v delu, nove kmetijske tehnike, pač pa je ves ogromni razstavni prostor pomenil dokaz enotne slovanske miselnosti, ki se je v letih vojne Bkupno borilai proti sovražniku, po' vojni pa enotno nastopa v borbi za boljše življenje delovnih ljudi.
lovskem parku festival ob sklepu šolskega leta. V senci starih hrastov in lip je v parku Ostankino prebilo nedeljo mnogo moskovskih družin. Otroci so si ogledali igro »Konjiček Grhavček« po pravljici istega imena, ki jo je vprizori-lo lutkovno gledališče; Številna nogometna in druga moštva, sestavljena iz mladih obiskovalcev so uspešno tekmovala z moštvi športnih klubov Boljševik in Burevestnik.
GLASBENI RAZVOJ V SZ
Letos je višje glasbene šole v Sovjetski zvezi končalo 679 glasbenikov: nad 200 pianistov, 140 vokalistov, 163 or-kestrantov, 52 zborovskih dirigentov, 107 zgodovinarjev in teoretikov glasbe ter skladateljev. Večina jih je odšla na delo v filharmonije, operne in sinfo-nične orkestre ter glasbene šole. Med diplomiranimi glasbeniki so otroci delavcev, kolhoznikov in demobilizirani borci, ki so po koncu vojne nadaljevali študij na konzervatorijih. Sovjetska zveza je edina država na svetu, kjer je študij glasbe dostopen širokim množicam. V cesarski Rusiji je bilo samo 5 konservatorijev, sedaj pa je v Sovjetski zvezi 22 višjih glasbenih šol. Pod sovjetsko oblastjo so odprli konservatorije v Uzbekistanu, Kazakstanu, Armeniji in drugih ljudskih republikah. Razen tega je v državi okrog 600 glasbenih šol, v katerih dobivajo nadarjeni otroci splošno srednjo in strokovno glasbeno izobrazbo.
»SVETOVNA ZGODOVINA« V 35 KNJIGAH
Akademija znanosti ZSSR je pričela izdajati velikansko delo »Svetovna zgodovina«, ki bo imela 35 knjig in bo obsegalo zgodovino vseh svetovnih držav in narodov od najstarejše dobe do današnjega časa. Pri tej knjigi so sodelovali najznamenitejši sovjetski zgodovi-narji-akademiki Boris Grekov, Vjače-
IZ SOVJETSKE ZVEZE
2ENAB
Ona ne more. Ne, v ioni domu po vsem tem ne more živeti. Takrat, v tistih strašnih in žalostnih časih, je za svoje dejanje našla opravičilo: otroke in moža je reševala. Naj je bilo še tako grdo, kakor dejanje samo, tako tudi opravičevanje, nekaj oprijemljivega je vendar bilo. Da, za tisto, za dejanja je imela neke razloge, zdaj, za življenje jih ni imela. Nič ni pomagalo, če ji je kdaj pa kdaj prišlo na misel, da druge živijo, ko so vendarle storile tisto, a prostovoljno storile; do smrti bodo možem lagale in hlinile svojo ljubezen, ki so jo prodale. Ona ni ničesar prodala, ampak, — živeti ne more. Ne, živeti ne more . . . Ona je vse izgubila. Izgubila je moža, izgubila je otroka. Brez teh pa ne more živeti.
Naslonila je čelo ob opeko, da je lahko gledala skozi opečno režo na dvorišče, zdaj je zaslišala glasove proti domu. Natančno je razločila Jakobov glas, ki se jo pogovarjal z otrokoma.
Ta sta mu odgovarjala nekam skopo, trdo, nista se mogla sprostiti v prisrčnost.
Naposled jih je zagledala, ko so prihajali pred hišo. Srce ji je zastalo ob pogledu nanj, usta so se ji nakremžila in oči skalile. Tam je šel on, ki ga je nekoč tako ljubila in ki ga je ta dan ljubila morda še stokrat bolj kakor kdaj koli prej. Šel je, oblečen v na pol vojaško obleko, z nahrbtnikom na hrbtu, šel je počasi in vodil v vsaki roki po enega otroka. Obraza mu ni mogla docela videti, ker mu ga je zakrival klobuk.
Zdaj so postali in videla je, kako si vse ogledujejo. Glava se mu je obračala počasi, zdaj sem zdaj tja: vse je hotel videti. Vedno je bil tak, vsako stvar je pobožala njegova kmečka ljubezen: od jablan na vrtu, poti, ki je vodila čez vrt ob stari hruški, hiše s čistimi okni, bele stene, staje, celo stahe na staji. In ko se je tako ozrl po strehi, mu je videla obraz, videla mu je oči. Bil je nekoliko
ostarel, nekoliko orumenel, kakor vsi, ki so se vračali iz taborišč. Samo njegove oči se niso spremenile. Še vedno je bilo v njih tisto vsevedno, tisto vse-razumevajoče, a vendar tudi tisto, kar ni moglo odpuščati, kadar se je kaj posebnega zgodilo. Poznala ga je, vedela je, da njegovo razumevanje in odpuščanje gre daleč, a da je nekje meja, kjer to njegovo odpuščanje ne more čez. Tu ob njej ne bi moglo čez, ne, te meje ne bi prestopilo.
Gledala ga je s kalnimi očmi. Ali misli nanjo? Ali misli, da je vse to zanj pripravljeno, da je v vsem tem razlita njena ljubezen do njega, tista njena ljubezen, ki ne sme živeti? Ali morda čaka, da pride in ga pozdravi? Kakšna brezmejna sreča, ko bi mogla zdaj planiti k njemu in mu pasti okrog vratu, ko bi bilo vse vsaj malo drugače! Kakšna edinstvena sreča bi se razlila nad njihov dom! In kakšna sreča, ko bi mogla vsaj planiti k njemu in mu pasti pred noge, pa bi kljub vsemu, kljub vsemu bila kaka možnost za življenje. A tja ni mogoče. Padla bi mu lahko pred noge, toda on bi šel mimo nje. Šel bi, kakor da je sploh ne vidi. — In potem? Mar tista
slav Volgin, Evgenij Tarle, dopisni člani Akademije znanosti ZSSR Nikolaj Družinin, Ana Paniratova, Sergej Ba-krušin in drugi.
21 LET KOLHOZOV V ARMENIJI
To leto je minilo 21 let od dneva, ko so organizirali prve kolhoze v Armeniji. Ti kolhozi so imeli velikansko vlogo republiškega poljedelstva. Armenski kmetje so se kmalu tudi v praksi prepričali o prednosti kolhozne ureditve. Medtem ko je bilo leta 1928 v Armeniji le 55 kolhozov, jih je bilo leta 1933 910, sedaj pa jih je 1045. Kolhozi imajo mnogo setvenih strojev. Orna zemeljska površina se je povečala za šestkrat v primeri s predrevolucijsko dobo. V republiki gojijo okrog 50 raznih kultur: žitarice, bombaž, tobak, sladkorno peso, dragocene kulture eteričnih olj — heranium, kazanljško rožo itd. V armenskem poljedelstvu sta pomembna tudi ovčjereja in vinogradništvo. Žetveni pri-nos žitaric se je v primeru z letom 1940 povečal za skoraj 60 odstotkov, krompirja za 40 odstotkov in sladkorne pese za več kot 50 odstotkov.
INDUSTRIJA STALINGRADA
Industrija Stalingrada je presegla za več kot 50 odstot. lanskoletno proizvodnjo strojev, kovin ter gradbenega mas teriala. Zlasti je uspešen traktorski zavod, ki presega v primeri z minulim letom proizvodnjo za 90 odstot. Kovina tovarna »Rdeči oktober« daje za 50 odstot. več jekla in za 70 odstot. več litega železa kot minulo leto.
KIJEV V NOVI IZGRADITVI
Ukrajina ima nekatera velika mesta, ki so nam dobro znana iz Domovinske vojne: Kijev, Dnjepropetrovsk, Odesa, Stalino, Vorošilovgrad, Zaporožje, Ma-riupol, Nikolajev, Lvov. Vsa ta so zelo trpela in jih zdaj načrtno obnavljajo. Posebno skrb zasiuži starinski Kijev, ki je od leta 1934 spet ukrajinsko glavno mesto; prejšnja leta je bil Hajkov.
V Kijevu se danes razvija življenje že skoraj normalno. Šole, gledališča, kinematografi, muzeji in galerije so odprti. Je pa še mnogo ruševin in stanje prebivalstva še ni doseglo predvojne višine. Za očiščenje glavne ulice Kreščatike so ustanovili posebno družbo, ki je izdelala in razstavila načrte za novo graditev osrčja Kijeva. Kijev torej ne samo ob-, navijajo, marveč tudi preurejajo in se bodo dela raztegnila na petnajst let. ,
Kijev bo v bodočnosti imel poldrugi milijpn prebivalcev (600.000 več kakor med vojno). Do konca petletke bodo odpravljeni vsi sledovi vojne in Kijev bo imel velike palače in prostrane parke. V glavni ulici Kreščatiki bodo nove palače ministrstev. Akademijo znanosti, nove Opere za dva tisoč gledalcev, Muzeja ukrajinske kulture in Doma ljudske umetnosti, novega konservatorija in knjižnice z desetimi milijoni knjig.
........................................
Izdajatelj, lastnik iti založnik lista:	Dr. Franc Petek,
Velikovec. Glavni urednik: Dr. Franci Zuritter; odgo-rvool urednik: Franci Ogris, oba Celovec, SalmstraBe 6, oprava: Celovec, VOlkermarkter S trati e 21. Dopisi se naj pošiljajo na naslov: Celoveo (Klagenfurt), Postamt 1., Post* sehtieSfach 272. Tiska: .Kflrntner Volksverlag G. m. b. H.".1
Klagenfurt, lO.-Oktober-Strafie 7.
.........................
pot ne bi bila strahotnejša od te, ki jo je do sem napravila?
Ne. Tja ni mogoče, nikamor več ni mogoče. Tista pot bi samo povečala trpljenje. Ne samo trpljenje, povečala bi tudi sramoto. Oskrunila bi še tisto poslednjo čast, ki jo bo zdaj rešila.
Videla je skozi režo svoja srečna otroka. Nista govorila, razen v kolikor sta morala odgovarjati na očetovo vprašanje, pač pa sta ga samo ogledovala, a se nato spet in spet ozirala drug po drugem. Nje očividno niso potrebovali, ker bi sicer govorili o njej, ker bi jo sicer klicali.
Ne, bila je popolnoma odveč. Njeno življenje jo bilo zaključeno.
Stala je ob reži, naslanjala čelo ob opeko, zrla na dvorišče, toda videla ni več ničesar. Oni trije, trije njeni, so odšli v sobo, dvorišče je ostalo prazno, na dvorišče je samo padalo pozno popoldansko sonce, sence so se povečale, kokoši, ki so se prej prepelile, so se zdaj pasle po travi. Toda Marija ni videla ničesar. Vse to je bilo mrtvo. Vse to j® bilo daleč. Njene oči so bile polne solz, bile so skaljene, da se je svet odel v bledo meglo.
(Dalje.)