Letnik IXX. Celovec, petek, 29. maj 1964 Štev. 22 (1148) Slovenci v Italiji se potegujejo za enakopravnost svojega jezika v uradih in javnosti 2 nedavno izvolitvijo deželnega sveta — prve *deželnozborske volitve v avtonomni pokrajini Furlanija-Julijska krajina so bile 10. maja — je tudi boj Slovencev v Italiji za dosego pravic in enakopravnosti stopil v novo obdobje. Deželni svet pokrajine, v katerem imajo tudi Slovenci tri poslance (enega na listi Slovenska skupnost, dva pa na listi komunistične stranke — op. ured.), se je v torek sestal na prvi seji. Medtem pa je v teku tudi že ureditev deželnih uradov nove pokrajine in je zato za Slovence izredno važno, da si v teh uradih priborijo pravico do enakopravne uporabe svojega jezika. Izvršni odbor Slovenske kulturno gospodarske zveze, osrednje organizacije Slovencev v Italiji, je pred nedavnim razpravljal o teh vprašanjih na posebni seji in soglasno sprejel izjavo, namenjeno vsem političnim strankam v Italiji, ki se sklicujejo na republiško ustavo. V tej izjavi je rečno: »V teku so priprave za ureditev deželnih uradov, pri čemer je v veljavi načelo, da bodo nastavljeni prvenstveno uradniki, delegirani iz že obstoječih javnih uradov. Ni nam znano, da bi v teh uradih bil zaposlen uradnik, še manj pa funkcionar slovenske narodnosti. Slovenska kulturno gospodarska zveza je obvestila Vašo stranko — podobno kakor vse ostale stranke, ki se sklicujejo na ustavo — o svojem stališču do dežele z izjavo, ki jo je sprejel njen izvršni odbor dne 5. marca 1964. V tej izjavi je v prvi točki navedena pravica, ‘Iti lahko pripadniki slovenske etnične skupine Mporabljajo svoj jezik v osebnih ali uradnih odnosih s predstavniki političnih, upravnih m sodnih oblasti in da imajo pravico dobiti odgovor, dokumente in potrdila v svojem jeziku. Iz te točke izhaja druga, ki govori o nujnosti nastavitve tolikšnega števila uradnikov slovenske narodnosti, da se omogoči izvajanje zgoraj omenjene pravice. Ta potreba in zahteva se dobesedno glasi: ,Ko se bodo osnovali deželni uradi in ustanove, bodo morale deželne oblasti namestiti primerno število u-radnikov in funkcionarjev, ki obvladajo slovenski jezik'. Gre za načelno, za pripadnike slovenske narodnosti, ki prebivajo na področju dežele, pa za življenjsko važno vprašanje, zato upravičeno pričakujemo, da jih že prvi in bistveni ukrepi dežele ne bodo razočarali in da bodo prežeti z duhom statuta, ki zagotavlja narodnostnim manjšinam nemoten razvoj.« To izjavo je Slovenska kulturno gospodarska zveza poslala vsem političnim strankam v Italiji, »ki se sklicujejo na republiško ustavo«, torej vsem demokratičnim strankam, od katerih Slovenci v Italiji upravičeno pričakujejo, da bodo podprle njihova prizadevanja za dosego enakopravnosti in pravic, ki so jim zajamčene v državni ustavi in tudi v deželnem statutu nove avtonomne pokrajine Furlanija-Julijska krajina. O V zadnjem času se je odnos posameznih italijanskih strank do slovenske narodnostne skupine bistveno spremenil. To je pokazala zlasti letošnja predvolilna doba, med katero so italijanske demokratične stranke zevzele precej Jasno stališče do manjšinskega vprašanja in se priznale k načelu, da mora biti slovenski manjšini priznana popolna enakopravnost. Zastopniki Slovenske kulturno gospodarske Zveze pa so med volilno kampanjo imeli razgovore tudi s predstavniki osrednjih oblasti, s katerimi so obravnavali posamezna gospodarska in kulturna vprašanja, ki zanimajo slovensko narodnostno skupino. V okviru teh razgovorov so med drugim obravnavali tudi vprašanje tržaškega Slovenskega gledališča, najvišje kulturne ustanove Slovencev v Italiji. Ob dejstvu, da so predstavniki slovenskih ustanov prišli prvikrat do pozitivnega in konkretnega stika s pristojnimi osrednjimi oblastmi v Rimu, osrednje slovensko glasilo Primorski dnevnik ugotavlja, da »priča to o drugačni volji za reševanje perečih vprašanj in lahko pričakujemo, da bodo ti stiki rodili konkretne sadove«. Avstrijsko-italijanski razgovori v Ženevi V ponedeljek sta se v Ženevi sestala zunanja ministra Avstrije in Italije ter v spremstvu veččlanskih delegacij razgovarjala o vprašanjih, ki se nanašajo na odnose med obema državama. Sestanek Kreisky-Saragat je trajal le štiri ure in ob zaključku tudi niso objavili običajnega uradnega komunikeja, kajti šlo je v bistvu le za kontaktne razgovore, pri katerih sta si delegaciji medsebojno pojasnili svoja stališča do posameznih problemov, ne da bi se spuščali v konkretno obravnavanje in reševanje. Vendar pa je — kakor je izjavil zunanji minister dr. Kreisky — pri tem srečanju vladal ..popolnoma nov duh", ki opravičuje upanje, da bo v doglednem času možno najti ustrezno rešitev v vseh spornih vprašanjih. Na prvem mestu je bilo razumljivo vprašanje Južne Tirolske, glede katerega se je italijanski zunanji minister Saragat tudi ob tej priložnosti prvotno postavil na stališče, da gre za notranji problem Italije in zato tudi poročilo italijanske parlamentarne komisije, v »katerem so zajeti konkretni predlogi za rešitev tega vprašanja, ne more služiti kot podlaga za bilateralna pogajanja. Končno pa sta se obe delegaciji sporazumeli, da bo imenovana avstrijsko-ita-lijanska komisija strokovnjakov, ki bo 15. junija začela izmenoma zasedati na Dunaju in v Rimu ter bo do srede julija pripravila poročilo za novo srečanje obeh zunanjih ministrov, katero je predvideno za zadnjo tretjino meseca julija. Poleg tega so razpravljali tudi o vprašanju razlastitve avstrijskih kmetov ob italijanski meji in je italijanski minister na zahtevo avstrijske delegacije obljubil, da bo takoj po vrnitvi v Rim podvzel vse potrebne korake, da bi se tudi za obravnavanje tega problema sestala mešana komisija izvedencev. Že samo dejstvo, da nam je uspelo postaviti rok za začetek dela mešane komisije, ki bo pripravila osnovo za nove razgovore o južnotirolskem vprašanju, pomeni resničen napredek, je dejal minister dr. Kreisky ter poudaril, da „se je položaj popolnoma spremenil". Važni sklepi Socialistične stranke Tako v deželnem kakor tudi v državnem merilu je vodstvo Socialistične stranke Avstrije ob koncu zadnjega tedna sprejelo važne sklepe, katerih pomen daleč presega okvir stranke same in bo vplival tudi na bodočo deželno oziroma državno politiko. • V Celovcu je — kakor smo poročali že v zadnji številki našega lista — prejšnjo soboto zasedal deželni svet koroške SPD, ki je v navzočnosti zveznega predsednika stranke vicekanclerja dr. Pittermanna razpravljal in sklepal o nasledniku sedanjega deželnega glavarja Wedeniga, kateri zaradi starostne meje pri prihodnjih deželnozborskih volitvah ne bo več kandidiral. V tajnih volitvah je bil za vodilnega kandidata na socialistični listi za deželnozborske volitve, ki bodo verjetno meseca marca prihodnje ieto, in s tem kot kandidat za mesto novega deželnega glavarja izvoljen sedanji prvi namestnik deželnega glavarja Hans Sima. Od skupno 133 oddanih veljavnih glasov jih je Sima dobil 93 (to je okroglo 70 odstotkov), za predsednika De- lavske zbornice deželnega poslanca Hansa Soheiiberja pa je glasovalo 40 predstavnikov stranke. Deželni glavar Wedenig, ki bo svojo funkcijo vršil do konca sedanje delovne dobe, je svojemu nasledniku želel mnogo uspeha pri izpolnjevanju odgovorne naloge, namestnik deželnega glavarja Sima pa je zago-iSvil, da bo nadaljeval delo svojega predhodnika ter ostal zvest svojemu načelu: ogibati se vsega, kar loči, in iskati tisto, kar združuje. • Na Dunaju pa je razširjeno zvezno vodstvo SPD med drugim zavzelo stališče do razorožitvenega predloga prof. Thirringa (o tem predlogu smo v našem listu že obširno poročali — op. ured.) in ugotovilo, da enostranska razorožitev Avstrije ne pride v poštev, marveč se morajo za tak korak obvezati tudi sosedne države. Poleg tega je bil ob tej priložnosti odobren tudi nov predlog za reformo zakona o državnozborskih volitvah, po katerem bi bile posamezne stranke pri razdelitvi mandatov bolj pravično upoštevane po številu dobljenih glasov. Svetovna konferenca o trgovini išče nove oblike reševanja mednarodnega gospodarstva Na ženevski konferenci OZN o trgovini in razvoju v posameznih odborih obravnavajo današnji položaj in iščejo nova pota v mednarodnem gospodarstvu. Pri tem polagajo iposebno važnost na vprašanje držav v razvoju, to je tistega dela sveta, ki je v razvoju zaostal — predvsem po »zaslugi" dolgoletne 'kolonialne politike izkoriščanja in zapostavljanja — in se šele po nedavni osamosvojitvi z velikimi žrtvami in napori trudi, da bi ustvaril pogoje za hitrejši razvoj. Da pripisujejo temu vprašanju tolikšno pažnjo, je nedvomno že zasluga sedanje konference v Ženevi, kjer je začelo prevladovati spoznanje, da trenutna razdelitev sveta na bogati in revni del predstavlja veliko nevarnost za svetovni mir. Prejšnji teden je škupina 75 držav v razvoju dala na ženevski konferenci važno pobudo za ustanovitev novega stalnega foruma za mednarodno trgovino »n razvoj. Te države so predlagale, naj bi Generalna skupščina OZN na svojem prihodnjem zasedanju ukrenila vse potrebno, da bi se se-dartja konferenca OZN o trgovini in razvoju spremenila v stalni organ svetovne organizacije. Konferenco bi sklicevoli vsako drugo ali tretje leto, kot stalni organ pa bi imela konferenca svoj izvršni svet, ki bi med tzasedaniji konference analiziral posamezne probleme in izvajal sklepe konference. Glavna naloga te konference bi bila, da pod nadzorstvom Generalne skupščine OZN skrbi za zboljšanje mednarodne trgovine s posebnim ozirom na potrebe razvoja manj razvitih dežel. Pri tem bi morala konferenca upoštevati gospodarske sisteme ^Cx>000000000000000<> Dijaki Državne gimnazije za Slovence priredijo 31. majnika 1964 v Delavski zbornici v Celovcu Akademijo Spored: petje, telovadba, recitacije narodni plesi. Začetek ob pol treh popoldne. Vstopnice po 15, 20 in 25 šilingov v šolski pisarni. d<>oc<><>oo<><><><><>oo Vicekancler dr. Pittermann o vprašanjih vladne koalicije Na zasedanju deželnega sveta koroške SPD je vicekancler dr. Pittermann govoril tudi o trenutnih razmerah v vladni koaliciji med DVP in SPD ter ugotovil, da je po preosnovi vlade prišlo do zastoja v delu vlade. Čim bo sedanje vodstvo CtVP — je med drugim poudaril dr. Pittermann — pripravljeno vzeti na znanje, da je DVP sicer v koaliciji enakopravna, toda v parlamentu v manjšini in bo svoje politično delo temu primerno usmerila, bo lahko prišlo do izboljšanja političnega ozračja; če pa misli, da ima DVP pri nalogah zvezne vlade pravico do vodstva, potem bo še naprej trajalo »gospostvo političnih ledenih mož". Uspešno sodelovanje obeh strank v vladi je vsekakor v veliki meri odvisno od zadržanja DVP, kajti njena »politika trdote' proti SPD je v koaliciji doživela brodolom. P o vsej in stopnjo razvoja vsake posamezne države, sedanje mednarodne gospodarske organizacije pa bi morale konferenci obvezno poročati o svojem delu. Pobuda 75 držav v razvoju pomeni pro-tipredlog načrta skupine desetih zahodnih držav, ki so zahtevale, naj bi komisijo za mednarodno trgovino ustanovili pod vodstvom sedanjega ekonomsko-socialnega odbora OZN. Jugoslaviji: Praznovanje dneva mladosti ob obletnici rojstva predsednika Tita Dnevi okoli 25. maja, rojstnega dne predsednika SFR Jugoslavije Tita, so vsako leto v znamenju praznovanja dneva mladosti. Po vsej državi so ob tej priložnosti velike mladinske manifestacije, ki se zaključijo z osrednjo proslavo v Beogradu, ko prispe na cilj štafeta mladosti po več sto kilometrov dolgi poti skozi vse republike. Tudi letos ob svojem 72. rojstnem dnevu je bil predsednik Tito 'deležen neštetih čestitk in najboljših želja jugoslovanskih narodov, predvsem pa prisrčnih voščil jugoslovanske mladine, ki je ob svojem dnevu mladosti ponovno izpričala ljubezen in zvestobo domovini ter vdanost predsedniku republike Titu, pod katerega vodstvom so si jugoslovanski narodi izbojevali svobodo, obnovili porušeno domovino in si gradijo lepšo bodočnost. Ob dnevu mladosti so bile po vsej Jugoslaviji razne mladinske, kulturne, športne in druge prireditve, predsednik Tito pa je v Beogradu sprejel delegacije delovnih ljudi in mladine iz vseh republik, ki so mu čestitali k rojstnemu dnevu ter mu izročile spominska darila. Prav tako pa so čestitali predsedniku Titu za 72. rojstni dan tudi najvišji predstavniki številnih držav iz vseh delov sveta. Mednarodni taboriščni komite Mauthausena: Žrtve fašizma opozarjajo na nevarnost neonacizma V Beogradu je imel mednarodni taboriščni komite Mauthausena svoje redno zasedanje, katerega so se udeležili predstavniki nacionalnih združenj nekdanjih političnih deportirancev in žrtev fašizma iz Avstrije, Belgije, Češkoslovaške, Francije, Jugoslavije, Luxem!bur-ga, Madžarske, Nizozemske, Poljske, Sovjetske 'Zveze in Zahodne Nemčije. Po tridnevnih razpravah je odbor sprejel vrsto resolucij, v katerih zavzema stališče do posameznih aktualnih problemov. Udeleženci tega zasedanja so zlasti opozorili na dejstvo, da ustaške in druge fašistične kvislinške organizacije nemoteno delujejo na ozemlju Zahodne Nemčije in zahtevali, da je treba to delovanje neogibno onemogočiti. Prav tako so delegati iz navedenih držav ostro Obsodili prizadevanja revanšističnih krogov, da bi zahodnonemško vojsko opremili z atomskim orožjem. Nadalje so udeleženci beograjskega zasedanja protestirali proti vsem poskusom, da bi oblatili boj narodov proti nacističnemu nasilju ter v tej zvezi posebej opozorili na izzivalne in žaljive izpade zahodnonemških krogov proti najvišjim predstavnikom Jugoslavije. V resoluciji so tudi zahtevali, da se rok za preganjanje vojnih zločincev ne sme omejiti, marveč je le-te treba kaznovati, kot zasluzijo. Končno so soglasno sprejeli tudi jugoslovanski predlog resolucije o odškodnini žrtvam nacističnega nasilja. Ob koncu pa resolucija opozarja na potrebo nadaljnjega boja za mir in pozdravlja vse dosedanje, razgovore in akcije za sporazum o razorožitvi, o prepovedi poskusov z jedrskim orožjem ter o miroljubnem sodelovanju med narodi. Prihodnje zasedanje odbora bo prihodnje leto na kraju nekdanjega taborišča Mauthausen, združeno s praznovanjem 20-letnice osvoboditve taborišča. Ob tej priložnosti bodo izšle obsežne dokumentirane publikacije o tem taborišču, hkrati pa 'bo urejen muzej kot opomin in pričevanje o junaškem odporu internirancev proti nacističnemu nasilju. so edina alternativa, ki zagotavlja napredek človeštva Nedavnega kongresa francoske KP v Parizu se je udeležila fudi delegacija iz Jugoslavije, v katere imenu je kongres pozdravil član izvrinega komiteja CK ZKJ Miha Marinko, ki je sam delal sedem let kot rudar v Franciji. V svojem govoru je Miha Marinko zavzel staliSče do važnih vpraSanj sodobnega sveta in med drugim poudaril: Živimo v času, ko preživlja človeštvo hitrejše in daljnosežnejše spremembe na vseh področjih človeške dejavnosti. Izreden znan-stveno-tehnični razvoj in velike družbeno-po-litične spremembe v okviru teh procesov nalagajo delavskemu razredu in vsem naprednim silam nove in zelo zapletene naloge. Očitno je, da smo v novi epohi, ki ravno od komunistov zahteva kar največ poguma in u-stvarjalne zmožnosti pri nadaljnjem razvijanju ustreznih koncepcij in v iskanju praktičnih rešitev. Po našem mnenju sta za to epoho značilna predvsem socializem kot svetovni proces, ki se afirmira v najrazličnejših oblikah, in pa močno gibanje narodov k resnični svobodi in neodvisnosti, ne glede na njihovo velikost in razvojno stopnjo. Ti procesi se razvijajo v razmerah, ko obstajajo na svetu takšna rušilna orožja, da bi novi svetovni spopad ogrozil obstoj človeštva. Iz tega jasno sledi, da so koeksistenca med državami z različno družbeno ureditvijo, utrditev miru in uresničenje enakopravnosti med narodi in državami edina alternativa, ki zagotavlja napredek človeštva in zatorej tudi socializma. Hkrati je to program za akcijo vseh demokratičnih in naprednih sil, predvsem pa mednarodnega delavskega gibanja. Za nas miroljubna in aktivna koeksistenca ni kratkotrajen taktični kompromis nekega sistema z drugim, temveč edina realna pot za razreševanje sodobnih protislovij zaradi na-daljnega razvoja. Tako politika koeksistence ne le da ni v nasprotju z osvobodilnim in pro-tikolonialnim bojem, temveč je, narobe, v bistvu istoveten proces. Samo v pogojih ohranitve svetovnega miru in nadaljnjega popuščanja mednarodne napetosti je mogoče docela likvidirati kolonializem, uspešno biti boj zoper imperializem in hkrati pospešiti ekonomsko družbeni napredek novo osvobojenih in nezadostno razvitih držav. In nasprotno, samo popolna likvidacija kolonializma in vseh virov podrejenosti in neenakopravnosti je lahko zagotovilo trdnega in trajnega miru. Boj za popolno emancipacijo in enakopravnost narodov in miroljubna koeksistenca se pravzaprav prepletata, drug drugega spodbujata in se s tem medsebojno krepita. Med faktorji, ki so značilni za nov položaj v svetu, je sprememba odnosa med silami in socializma ter reakcije in vojne v prid prvih. S tem je preprečevanje vojne postalo realna možnost našega časa. Zato delajo močno napak in zelo škodujejo miru in napredku tisti, ki tega ne vidijo in ne priznajo, ne glede na to, s katerih pozicij počenjajo vse to. Za reakcionarne sile je kaj takega skoraj normalno, kadar pa počenjajo to kitajski voditelji, kažejo svoj dvom v revolucionarne in miroljubne sile. Tega ne morejo prikriti ne glede na to, kolikšen je njihov verbalni radikalizem. S tem je povezana njihova teorija o nasprotovanju delavskega gibanja razvitih držav in osvobodilnih gibanj. V takšnem kontekstu imajo delavska in demokratična gibanja v kapitalističnih državah zgodovinsko odgovorno nalogo v povezovanju z naprednimi silami držav v razvoju, ki se pri tem skupno bojujejo proti vsem oblikam podrejanja in izkoriščanja narodov in razredov. Politika Zveze komunistov Jugoslavije izvira prav iz spoznavanja medsebojnega povezovanja in pogojenosti miru, koeksistence in naprednega družbenega razvoja v vseh delih sveta. To je ravno spodbujalo naše prepričanje tudi o nujnosti politike pogajanj in sporazumevanja med Vzhodom in Zahodom. V vseh teh gibanjih zasluži po našem mnenju posebno pozornost spoštovanje načel ne-vmeŠavanja v notranje zadeve posameznih držav in političnih gibanj. Menimo, da je v sodobnih mednarodnih dogajanjih nevmešavanje eden izmed elementarnih pogojev sleherne pozitivne družbene evolucije, enakopravnosti med državami in gibanji ter stabilnosti miru. Sedanji problemi delavskega gibanja vključujejo tudi spopade v tem gibanju in so sestavni del ključnih problemov sodobnega sveta. To pomeni, da je odgovore na vprašanja, ki jih ta spopad načenja, treba iskati v rešitvah, ki jih zahtevajo problemi sodobnega razvoja na svetu nasploh, še zlasti pa v njegovem socialističnem delu. Razvoj socializma je prav tako tesno povezan z bojem za socialistično demokracijo, ki mora zagotavljati čedalje večjo svobodo človekovi osebnosti, njegovemu dostojanstvu in ki naj združuje posamezne in skupne interese, s tem pa naj prispeva k realizaciji humanistične revolucionarne misli. Odnosi med socialističnimi deželami in komunističnimi partijami so neprecenljivega pomena. Danes vidimo, da se v teh odnosih čedalje močneje uveljavlja enakopravno in sa■ Turizem — velika pomoč kmečkemu prebivalstvu Da je turizem za vsako narodno gospodarstvo velikega pomena, je postalo ravno tako nesporna resnica, kot je dejstvo, da je inozemski turizem važen in čedalje pomembnejši instrument za izravnavo zunanjetrgovinskih bilanc. Razvoj te ugotovitve po vseh deželah, ki se s turizmom intenzivno bavijo, vedno spet potrjuje. V okviru narodnega gospodarstva pa je turizem posebno pomemben za kmetijstvo in za kmečko prebivalstvo. Ta njegov pomen bomo šele pravilno razumeli, če bomo sledili številkam, ki jih v prikaz tega pomena navaja avstrijski inštitut za proučevanje gospodarstva. Po analizah tega in* stituta so avstrijsko gostinstvo in turistična podjetja v letu 1963 za potrebe inozemskih turistov odkupila za 3740 milijonov šilingov kmetijskih pridelkov. Čeprav so v tej številki zapopadeni tudi stroški za predelavo in transport kmetijskih pridelkov ter zaslužki prekupčevalcev, je kmetijstvo od inozemskega turizma v Avstriji zaslužilo še vedno 1800 milijonov šilingov, kar odgovarja 8 % vrednosti celotne ikmetijske proizvodnje. Pri vsem tem pa ni niti všteta vrednost pridelkov, ki so jih kmetije prodale neposredno inozemskih turistom, niti ne dohodki od sob, ki so jih kmetje stavili turistom na razpolago. Kakšnega pomena pa je turizem lahko za kmetijstvo hribovitih predelov, spoznamo iz ankete, ki so jo izvedli na Tirolskem na primeru 170 kmetij, iki imajo vpeljano knjigovodstvo. Na podlagi knjigovodskih zapiskov so ugotovili, da ima 48 % teh kmetij redne dohodke od odajanja turističnih sob in da znašajo ti dohodki letno 5000 do 9500 šilingov ali 6 do 10% skupnih dohodkov kmetije, pri čemer dohodki po tej poti neposredno vnovčenih pridelkov niso všteti, čim višja je nadmorska višina občine, tem večji so na Tirolskem dohodki kmetij od turizma. Seveda je turizem na vasi na Tirolskem zelo močno razvit. 30 % turističnih sob na kmetih v Avstriji odpade na Tirolsko. Druge zvezne dežele tu še močno zaostajajo. Prvi za Tirolsko sta Koroška s 15,7% in Šta- jerska s 15,4%, najslabše na turizmu pa je udeleženo gradiščansko kmetijstvo, ki je na turističnih posteljah po kmetih v Avstriji u-deleženo le s pičlim odstotkom. Turizem pa je fudi še drugače za kmečko prebivalstvo velikega pomena. Iz vrst kmečkih fantov in deklet so po večini sestavljeni ljudje, ki so zaposleni v turizmu. Da je njihovo število od 53.000 leta 1955 naraslo v Avstriji na 75.000 leta 1963, je nadaljnji dokaz možnosti, ki jih mladim kmečkim ljudem v hribovitih področjih, ki morajo s kmetije v svet in v druge poklice, nudi turizem takorekoč na domačih tleh. Avstrijski turisti redno bolj „odkrivajo“ Jadran Že prvi tedni letošnje turistične sezone kažejo značilno preusmeritev pri avstrijskih turistih, ki svoj letni dopust po stari tradiciji preživljajo ob morju. Doslej je bila v tem oziru za Avstrijce najbolj privlačna Italija, medtem ko si je preusmeritev v Jugoslavijo razmeroma počasi utirala pot. Letos pa kaže, da bo v tej smeri narejen odločilen korak: mnogi turisti, ki so se doslej navduševali samo za Italijo, začenjajo ..odkrivati" tudi Jugoslavijo. Po vsej Avstriji vlada letos veliko zanimanje za letovanje v Jugoslaviji. Potovalni uradi predvidevajo, da se bo število avstrijskih turistov, ki nameravajo svoj letni dopust preživeti v Jugoslaviji, v primerjavi z lanskim letom povečalo za 10 do 30 odstotkov. Računajo, da bo letos obiskalo Jugoslavijo okrog 350.000 do 400.000 avstrijskih turistov, ki bodo potovali v sosedno državo z vlaki, avtobusi, letali in osebnimi avtomobili. Skupnost avstrijskih potovalnih uradov je za letošnjo sezono organizirala tudi poseben vlak, ki bo do konca sezone vsako soboto vozil na progi Dunaj—Split. S prvim takim vlakom se je odpeljalo v Jugoslavijo okoli 1200 avstrijskih turistov, ki hočejo svoj dopust preživeti na Braču, Hvaru in nekaterih drugih dalmatinskih otokih. VIII. mednarodni sejem tehnike v Beogradu ob udeležbi 1168 razstavljavcev iz 28 držav Na beograjskem sejmišču je bil zadnjo nedeljo odprt VIII. mednarodni sejem tehnike, ki 'bo trajal do 2. junija. Letošnja prireditev pomeni novo afirmacijo Beograda kot med- Avstrijski sindikalisti na obisku v Jugoslaviji Medsebojni obiski avstrijskih in jugoslovanskih sindikalistov se v zadnjih letih uspešno razvijajo in so bistveno prispevali k boljšemu medsebojnemu spoznavanju in sodelovanju. V ta okvir spada tudi sedanji obisk delegacije Zveze avstrijskih sindikatov, ki na povabilo Zveze sindikatov Jugoslavije že od zadnje nedelje biva v Jugoslaviji. Predstavniki avstrijskih sindikatov — predsednik Zveze avstrijskih sindikatov poslanec Anton Benya, predsednik Delavske zbornice in sindikata kemičnih delavcev ing. Wilhelm Hrdlitschka ter sekretarja Josef Zak in Otto Horn — bivajo te dni v Jugoslaviji, kjer v Beogradu in Zagrebu proučujejo ustroj in delovanje jugoslovanskih sindikatov ter vodijo razgovore z zastopniki sindikalnih organizacij Jugoslavije. mostojno odločanje na temelju splošnih interesov vseh naprednih sil in konkretnih razmer vsake dežele pri tem, ko vsaka partija in gibanje povzema svoje ocene. Na takšni podlagi lahko stvarneje dojemamo naše skupne interese in naloge, razvijamo in pospešujemo medsebojno koristno sodelovanje in s takšnim procesom usmerjamo in usklajamo skupna prizadevanja v interesu miru in socializma. narodnega sejemskega mesta, saj je na sejmu udeleženih 28 držav, ki jih zastopa skupno 1168 razstavljavcev, od teh 764 podjetij iz 27 tujih držav. V sestavi letošnjega sejma je tudi mednarodna razstava avtomobilov in več stalnih razstav posameznih proizvajalcev in poslovnih združenj, prvič pa je razstavljena tudi tehnična literatura. Letošnja sejemska prireditev je napravila korak naprej tudi glede razstavnega prostora, ki je z zgraditvijo treh montažnih paviljonov za 5000 kvadratnih metrov večji od lanskega. Na sejmu so najštevilneje zastopani razstavljavci iz kovinske industrije; prednjači strojna industrija in industrija transportnih sredstev, razstavljeni pa so tudi številni izdelki elektroindustrije in kemične industrije. Med jugoslovanskimi razstavljavci je najbolj množično zastopstvo 16 velikih poslovnih združenj, v katerih so povezana številna industrijska podjetja iz vseh republik. V posebnem paviljonu razstavljata največji jugoslovanski poslovni združenji »Ingra« iz Zagreba in »Progresinvest« iz Beograda. Iz Slovenije pa sodelujejo na sejmu poslovna združenja »Mar.is« iz Maribora, »Rudis« iz Trbovelj, »Brus« iz Maribora in »Fužinar« iz Ljubljane. Za čas velesejma so organizirali tudi več strokovnih in poslovnih razgovorov, predvajajo pa tudi razne strokovne filme. Danes je na beograjskem velesejmu poseben dan motornih vozil, jutrišnji dan pa bo posvečen orodnim strojem. — Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani pa bo jutri zaključena II. kemijska razstava Slovenije, na kateri razstavlja svoje izdelke 50 industrijskih podjetij. Razstavo sta pripravila Slovensko kemijsko društvo in Gospodarska zbornica SR Slovenije, in sicer pod geslom »100 let industrijske kemije«. V okviru te razstave je bilo v itorek in sredo v Ljubljani strokovno posvetovanje pod naslovom »Zagotovitev pravilne prehrane v objektih družbene prehrane, v gostinstvu in turizmu«, včeraj in danes pa je na sporedu strokovno posvetovanje o umetnih smolah in plastičnih masah. >osiROKea) svecu BEOGRAD. — Odbor za zunanje zadeve In mednarodne odnose zveznega zbora skupSčine je pred dnevi razpravljal o drugi konferenci neangaži-ranih držav, ki bo lefos oktobra v Kairu. Udeleženci razprave so govorili o politiki neangažiranja in miroljubne koeksistence ter o raznih vidikih mednarodnih odnosov. Sklenjeno je bilo, da bo Jugoslavija, ki velja za enega glavnih pobudnikov in zastopnikov politike neangažiranosti, posvetila vso pozornost pripravam na kairsko konferenco, zavedajoč se pomena, ki ga ima ta konferenca za mir, mednarodno sodelovanje, osvoboditev narodov in stvar napredka sploh. BONN. — Izjave zahodnonemSkega ministra za promet Seebohma na srečanju sudetskih Nemcev, o katerem smo kratko poročali že v zadnji Številki natega lista, so izzvale silno ogorčenje Sirom po svetu in je bil celo kancler Erhard prisiljen, da je ministra klical na zagovor. Izrazito revanSistični govor ministra Seebohma je privedel tudi do napetosti med Zahodno Nemčijo in njenimi zahodnimi zavezniki, predvsem Ameriko. Ugledni ameriSki listi so njegove izjave najostreje obsodili in zahtevali, da mora minister Seebohm čim prej odstopiti, kajti Seebohm je očitno »pozabil dogodke, ki so bili uvod v drugo svetovno vojno". N E W Y O R K . — Sovjetska zveza je na se- dežu OZN ponovno izjavila, da ne bo sodelovala pri vzdrževanju sil OZN na Srednjem vzhodu in v Kongu. Medtem so začeli evakuirati sile OZN iz kongoike pokrajine Katange, kakor je bilo to sklenjeno v Varnostnem svetu. Sovjetska odklonitev, da bi prispevala svoj delež za vzdrževanje teh sil, je izzvala ostre napade s strani ameriškega predstavnika pri OZN Stevensona, ki se je izrekel celo za ustrezne »kazenske ukrepe", če Sovjetska zveza ne bi izpolnjevala svojih finančnih obveznosti nasproti OZN. LIMA. — Perujski predsednik Belaunde Terry je razglasil zakon o agrarni reformi, na podlagi katerega bodo razdelili sedem in pol milijona hektarov plodne zemlje približno trem milijonom perujskih kmetov. Zemljo, ki jo bodo razdelili kmetom, bodo vzeli posestnikom, katerim bodo izplačali vrednost zemlje v državnih obveznicah. V komentarjih o tem zakonu poudarjajo, da ima značaj revolucije, katere neposredni namen je, da bi ukinili stoletni fevdalni sistem. BEOGRAD. — Te dni je bival na uradnem obisku v Jugoslaviji čeSkoslovaSki zunanji minister Vaclav David, ki je s tem vrnil obisk državnemu sekretarju za zunanje zadeve Koči Popoviču, kateri je lani decembra obiskal ČeSkoslovaSko. Med svojim bivanjem v Jugoslaviji je imel ČeSkoslovaSki zunanji minister razgovore z vodilnimi jugoslovanskimi predstavniki, sprejel pa ga je tudi predsednik republike Tito. Pri razgovorih je bilo poudarjeno, da bo ta obfsk^^rispevdl k nadaljnji utrditvi prijateljstva in razširitvi sodelovanja med obema državama. LONDON. — Po začasnih podatkih, ki jih je izdelalo britansko ministrstvo za zunanjo trgovino, je znaSal britanski trgovinski primanjkljaj meseca aprila 107 milijonov funtov, kar pomeni, da se je povečal v primerjavi z letoSnjim marcem za 42 mi- lijonov funtov. Vendar pa je primanjkljaj manjli, kot je bil letos januarja, in sicer za 13 milijonov funtov. V primerjavi z marcem se je aprila zmanjSala vrednost izvoza za 36 milijonov funtov, medtem ko se je uvoz povečal za 6 milijonov funtov. Ob takem razvoju tudi za Veliko Britanijo velja geslo: vse sile za izvozi PARIZ. — Francoska federacija internirancev, pripadnikov odporniškega gibanja in patriotov je na svojem kongresu sprejela resolucijo o boju proti neonacizmu. V tej resoluciji hkrati izraža podporo jugoslovanskim zahtevam, da je treba izpla- čati odškodnino žrtvam nacističnega napada v drugi svetovni vojni. Kakor znano. Zahodna Nemčija doslej te zahteve odločno zavrača in kot argument navaja, da je Skoda, ki jo je utrpela Jugoslavija vsled nemSke okupacije, nastala v glavnem zaradi partizanskih bojev. (Z drugimi besedami povedano se to glasi nekako tako: Sami ste krivi, zakaj pa ste se uprli.) Takega argumentiranja je zmožna seveda samo država, v kateri imajo obremenjeni nacistični zločinci Se danes vplivno besedo. KAIRO. — IraSki predsednik Abdel Salam Aref je izjavil, da bodo v Iraku ustanovili enotno arabsko gibanje, ki bo združevalo delavski razred države. Dejal je, da Irak veruje v enotnost arabske revolucije in v to, da sile te revolucije lahko zagotovijo napredek. Problemom arabske enotnosti so bili posvečeni tudi razgovori, ki jih je iraSki predsednik pred nedavnim imel s predsedniki Združene arabske republike, Alžirije in Jemena. L E X I N G T O N. — AmeriSki predsednik Johnson je na nedavnem predavanju med drugim dejal, da si bo Amerika prizadevala zboljSati trgovinske in druge stike z vzhodnoevropskimi državami. Amerika bo nadalje »gradila mostove čez brezno, ki jo loči od Vzhodne Evrope", in sicer s povečanjem trgovine, izmenjavanjem misli, obiskov in človeSke pomoči. Johnson je v tej zvezi izrazil upanje, da bo »pametni in smotrni razvoj prijateljskih odnosov z vzhodnoevropskimi državami hitreje približal dan združitve Nemčije”. RIO DE JANEIRO. — Brazilska vlada je poslala državam, ki so članice Organizacije ameriških držav, osnutek resolucije o tako imenovanem problemu »kubanske agresije" na latinskoameriško področje. Resolucija ne predvideva kolektivnih sankcij proti havanski vladi in se zaradi tega bistveno oddaljuje od staliSča Venezuele, katera |e zahtevala kolektivne »maščevalne ukrepe” in vojaSko silo proti Kubi. DUNAJ. — Zvezni prezident dr. Schttrf se j« v nedeljo vrnil s svojega tridnevnega uradnega obiska na Danskem. Ob svojem povratku na Dunaj I® izrazil prepričanje, da bo njegov obisk prispeval * nadaljnji utrditvi prijateljskih odnosov med Avstrijo in Dansko. V ponedeljek pa bo zvezni preziden odpotoval na uradni obisk na NorveSko. Avstrijski spomenik graditeljem Ljubeljskega predora Do otvoritve Ljubeljskega predora, ki je napovedana za 1. julij, bo tudi Avstrija postavila spomenik graditeljem in žrtvam tega predora v letih 1942— 1945. Kakor znano, so predor v tem času prebijali ujetniki koncentracijskega taborišča Mauthausen, ki je tu imelo svojo podružnico. V to podružnico so preselili več sto ujetnikov iz Mauthausena, povečini Francozov, pa tudi mnogo Poljakov, Jugoslovanov, Belgijcev in Luxemburžanov, z nalogo, da po naročilu Hitlerja na tej »najvažnejši trgovski cesti« proti jugu zgradijo predor za njegove osvajalne namene. Pod ŠS-ovsko knuto je v teku prebijanja predora od izčrpanosti umrlo ali pa bilo pobitih več sto ujetnikov. Njim v spomin ter sedanjemu in bodočim rodovom v opomin stoji na jugoslovanski strani predora na kraju bivšega taborišča veličasten spomenik, ki obtožuje nacistične zločince z eno samo besedo: »obtožujem«. Sedaj, ko se tudi na avstrijski strani bliža izgradnja predora svojemu zaključku, je posebna žirija pregledala 19 osnutkov za spomenik, ki bo stal na avstrijski strani predora. Izmed teh osnutkov je dobil prvo nagrado osnutek, ki sta ga izdelala velikovška umetnika Coumello Mels-Colloredo in Ria Hriber-nig. Sicer dokončna odločitev, če bo spomenik pri Ljubeljskem predoru postavljen po tem osnutku, še ni padla, vendar zatrjujejo na pristojnih mestih, da je tozadevni sklep le še gola formalnost. Nagrajeni osnutek predvideva spomenik iz dveh delov: v ospredju 2 stebra iz vlitega betona, ki bosta 10 m visoka in med seboj povezana v obliki črke *H«, ta del spomenika bi simboliziral obe državi in narode, ki jih Ljubeljski predor veže, po drugi strani pa bi črka »H* opominjala k humanosti, k dostojanstvu človeka in k človečanstvu; za tem simbolom bi stal 16 m dolg in 2 m visok betonski relief, kjer naj bi bili na levi strani upodobljeni prvi graditelji predora — vojni ujetniki in žrtve fašizma za bodečo žico, na desni pa inženirji in delavci, ki so predor dogradili kot stvaritev za mirno sožitje in prijateljstvo na meji. V celovški »Galeriji 61 Hrvaški umetnik Edo Murtič Umetnost je tako mnogostranska, da pomeni vsak posamezni umetnik novo obogatitev, je dejal arhitekt Nitsch, ko je prejšnji teden v imenu svoje žene in lastnice »Galerije 61" otvarjal razstavo hrvaškega j9iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimMiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiii[imiiiimiiiiiiiiiiimi£ 600 let krakovske univerze Med najstarejša vseučilišča Ev- E 1 rope sodi nedvomno univerza v I I Krakovu na Poljskem, ki slavi le- E | tos svojo 600-letnico obstoja. Slo- | | vesnosti, posvečene temu jubileju, | | so bile v času od 9. do 13. maja | | in so se jih udeležile delegacije | § osemdesetih univerz iz mnogih dr- = | lav. | V okviru proslav 600-letnice kra- 1 | kovske univerze so več znan- | | stvenikom in književnikom svetov- \ 1 nega slovesa podelili naslov čast- | | nega doktorja te ustanove. Naslov | | častnega doktorja krakovske uni- § | verze so podelili med drugim E E tudi jugoslovanskemu Nobelovemu | | nagrajencu pisatelju Ivu Andriču, | 1 ki je študiral na tej ustanovi in ima § | posebne zasluge za univerzo v Kra- | | kovu tudi v tem, da se je ob za- | | četku druge svetovne vojne pri- = | družil skupini nevtralnih diploma- | | tov, ki je zahtevala od nemških ob- E | lasti, naj izpustijo profesorje kra- | | kovske univerze, katere so nacisti E | aretirali takoj po okupaciji Poljske. = šiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiir; umetnika Eda M u r t i e a. In res: sedanja razstava je v okviru prizadevanja »Galerije 61", predstaviti koroški javnosti bogato pestrost sodobne upodabljajoče umetnosti, nedvomno zanimiva obogatitev, kajti Edo Murtič velja za enega glavnih predstavnikov jugoslovanske sodobne umetnosti; svo-jevrstnost izraza rn izvirnost njegovega umetniškega oblikovanja sta deležni mednarodnega priznanja. V Celovcu se predstavlja Edo Murtič z gvaši in eksponati emajlnega slikartsva (njegove umetniško poslikane kovinske posode so sploh prvič razstavljene). Predstavlja se kot umetnik, ki takorekoč »svet iz lastnega na novo ustvarja", kakor je ob otvoritvi poudaril ravnatelj ljubljanske Moderne galerije prof. Zoran Kržišnik. Dejansko je Murtič umetnik, ki hodi svoja lastna pota, ki ustvarijo iz globine svoje notranjosti. Njegove umetniške izpovedi ne zožujejo nobena pravila; edini zakon, ki se mu pokorava, je notranje doživetje. Zato so njegova dela tako nonkonformistična, da se nam zdijo kot elementarni izbruh, kot lahkotna, skoraj lahkomišljena igra z vsemi mogočimi sredstvi, ki mu jih nudi upodabljajoče izražanje. Pri tem ga vodi namen, da bi svoj pogled, svoje močno čustvo izrazil čim bolj neposredno. Da mu je to mojstrsko uspelo, tako pri smeli uporabi barv kakor tudi pri drzni in krepki kompoziciji, dokazuje že dejstvo, da Murtič svojim umetninam ne daje nobenih imen ali podnaslovov in vendar ne ostane dolžan odgovora na vprašanje, kaj je hotel povedati. Vsekakor je Murtič v okviru posredovanja sodobne umetnosti tudi za Celovec izredna obogatitev. Njegova razstava je že od vsega začetka vzbudila zanimanje in je deležna splošnega priznanja podobno kot na vseh drugih razstavah ki jih je Murtič imOl že širom po svetu; prav tako pa govorijo o tem tudi nagrade ki jih je prejel na državnih in mednarodnih umetniških razstavah. Sedanja razstava v »Galeriji 61" (Bahn-hofstrafje 24/V) bo trajala do 12. junija in je odprta od ponedeljka do petka dnevno od 16. do 19. ure. Vsem ljubiteljem sodobne umetnosti jo priporočamo. KuiuiRneDROBCine £ V zastopstvu zveznega prezidenta dr. Schtirfa, ki je bivol na obisku na Danskem, je zvezni kancler dr. Klaus zadnjo soboto v okviru velike slovesnosti odprl letošnje dunajske slavnostne tedne, ki so prirejeni pod geslom »Začetek našega stoletja — umetnost in kultura po prelomnici stoletja”. Program tega tradicionalnega kulturno-umetniškega festivala je tudi letos bogat in pester ter bo domačinom in tujim obiskovalcem nudil v prihodnjih tednih celo vrsto izbranih prireditev, na katerih bodo sodelovali znani in priznani ansambli ter slavni umetniki. £ Drama Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane je zadnjo soboto in nedeljo gostovala v Trstu, kjer je v prenapolnjeni dvorani Avditorija z velikim uspehom uprizorila Behanovo komedijo .Talec”. Za slovensko in italijansko prebivalstvo Trsta je bilo to gostovanje edinstven umetniški užitek, hkrati pa je ljubljanska Drama s svojim tržaškim obiskom — kakor je zapisal Primorski dnevnik — .položila temelj za nove, bolj sproščene, bolj neposredne in predvsem mnogo bolj iskrene odnose na kulturnem področju, ki naj dajo nov prispevek k vedno boljšemu medsebojnemu sožitju in ki naj vedno bolj prispevajo k medsebojnemu spoznavanju, spoštovanju in cenjenju kulturnih, narodnih in človečanskih vrednot”. 0 Ansambel zagrebške Opere je gostoval v Salzburgu, kjer je v festivalni dvorani, ki so jo obiskovalci napolnili do zadnjega prostora, uprizoril Verdijevega .Hi-goletta”. Naslovno vlogo je pel Vladimir Ruždjak. Zagrebški ansambel je bil deležen izredno navdušenega sprejema. ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ n ■ ■ ■ ■ ■ ■ Objava slovenske gimnazije Na Državni gimnaziji za Slovence v Celovcu so sprejemni izpili prvi dan velikih počitnic, to je 11. julija ob 8. uri. Učenec mora predložiti letno spričevalo, katero bo dobil na svoji šoli 10. julija. Prijave naj bodo izvedene do 1. julija. Potrebni so: 1. rojstni list, 2. dokaz avstrijskega državljanstva, 3. uspešno končana 4. šolska stopnja. Šola, katero učenec sedaj obiskuje, pošlje popis učenca direktno na naslov: Direktion des Bundes-gymnasiums tur Slowenen, Klagen-furt, Lerchenfeldgasse 22. Glede sprejema v višje razrede pa je potreben oseben razgovor v šolski pisarni. Na dan izpita morajo imeti učenci v šolskem poslopju copate. Ravnateljstvo ■ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ Pomen in vloga bivše §S v današnji zahodnonemški stvarnosti (1. nadaljevanje) Brž ko so bili esesovski vojaki izenačeni z državnimi uradniki, se je začela prava poplava tako notranjega kakor tudi zunanjega ministrstva v Bonnu. Nekaj primerov: esesovski untersturmfuhrer v glavnem uradu rajhovske varnosti (kratica RSHA) dr. Gaerte je postal legacijski svetnik na pravnem oddelku zunanjega 'ministrstva (kratica AA); Goeb-belsov telesni stražar in mož za zvezo s SD (Sichefheitsdienst — varnostna služba) na nemškem veleposlaništvu dr. Thomas je postal uradnik na političnem oddelku bonnske-ga AA; esesovski oberfuhrer dr. Becker je postal veleposlanik v Egiptu; esesovec Schmiat-Horex je napredoval za legacijskega svetnika m sestavljalca predlogov v zvezi z vprašanji Jugovzhodne Azije v AA; Esesovski untersturmfiihrer Franz Krapf je postal vodja zahodnega oddelka II v AA; Jobst Freiherr von Buddembrock, član SS od letxa 1933, Je postal legacijski svetnik oddelka *a kulturo pri AA; esesovski unter-sturmfiihrer pri RSHA dr. Sonnen-nof je postal višji vladni svetnik v ^,A; esesovski oficir Horst Dumke, se je med vojno »udejstvoval« tu- di v Jugoslaviji, je postal legacijski svetnik prvega razreda in sestavlja-lec predlogov na trgovsko-politič-nem oddelku AA; Hans Grade; pri-adnik SS od leta 1937, je postal onnski konzul v Vancouvru; rotten-fiihrer SS Bruno Lehr je postal legacijski svetnik v Seulu; esesovec von Richthofen je postal veleposlanik v Džidi; prostovoljec esesovske policijske divizije dr. Schiitt je postal poslanik v Bangkoku; član oddelka za kadre pri SS dr. Theusner je postal sodelavec trgovsko-političnega oddelka A A; rottenfiihrer Thomson je postal poslanik v Jaundeju (Kamerun). Ta nepopolni spisek naj zadošča za ponazoritev »zmage« SS pri doseganju prvega izmed zastavljenih ciljev. SS V POLICIJI V zahodnonemški policijski in varnostni aparat je SS vdrla mnogo hitreje. General Gehlen, ki so mu Američani poverili ustanovitev vohunske službe, se je obdal — to je pokazal protivohunski proces proti Felteju v zahodnonemškem mestu Karlsruhe — skoraj izključno in predvsem z vodilnimi pripadniki SS. Esesovski »posebni fiihrer« pri »akciji državljani« Hans-Ulricn Wer-ner, ki je jeseni 1943 pri mestu Sta-lino poveljeval oddelku izvrševalcev smrtne kazni z ustrelitvijo in so ga kasneje dodelili esesovskemu voditelju v srednjem delu zgornje Italije generalu SS von Kamptzu — tam je dobil »odlikovanje za boj proti banditom« — si je zagotovil ugodne možnosti pri Britancih: ker je Wer-ner ponaredil podatke v svoji vprašalni poli, ga je britanski oficir Shewring postavil za namestnika u-pravnika »šole za višje policijske voditelje« v Hiltrupu (Vestfalija), kjer je ne le vodil »delovni krožek za izdelavo predpisov za policijsko rabo«, marveč je imel dovolj priložnosti, da je še druge esesovske zločince spravil v policijsko službo. Ko je bonnski notranji minister postavil Wernerja spomladi 1962 za višjega policijskega svetnika v zahodnem Berlinu, je bivši esesovec našel tam naslednje »kolege«: sturm-bannfuhrerja in načelnika štaba pri esesovskem komandantu na Madžarskem Krummholza, ki je kot eden izmed komandantov pripravnostne policije januarja 1960 s pendreki razgnal udeležence študentskih demonstracij proti antisemitizmu; esesovskega hauptsturmfuhrerja in adjutanta višjega voditelja SS generala Giin-therja Pankerja med vojno v Jugo- slaviji Wilhelma Graurocka, zdaj namestnika komandanta policijskega inšpektorata Berlin-Charlottenburg; na 25 let ječe obsojenega komandanta prvega bataljona četrtega policijskega polka Waffen-SS Kurta Gehr-manna, ki je zdaj zahodnoberlinski komisar; hauptsturmfuhrerja SS ''Valterja Boosfelda na položaju zahod-noberlinskega višjega komisarja; hauptsturmfuhrerja Hermanna Hilda kot policijskega komisarja v zahodnem Berlinu; esesovskega sturm-bannfiihrerja Gerharda Grossa kot poveljnika prometnega oddelka v zahodnem Berlinu; obersturmfiihrerja SS Wilhelma Johanningmeierja kot policijskega komisarja v četrti Ber-lin-Tiergarten; esesovskega hauptsturmfuhrerja Georga Kirscha kot komisarja v Berlin-Steglirzu; hauptsturmfuhrerja SS Johannesa Uhdena kot komisarja, esesovskega ober-sturmbannfiihrerja v glavnem uradu SD kot policijskega sekretarja. V ameriškem sektorju Berlina komandira višji policijski svetnik Karl Huhn, nekdanji esesovski oficir bataljona 106 (Poljska) in kasnejši kapetan policijskega polka 14, ki je divjal v Jugoslaviji. Član esesovske telesne garde »Adolf Hitler« in se-demdesetkratni morilec Kohlmorgen je zahodnoberlinski policijski svetnik, esesovski policist Wendt pa vodi policijski inšpektorat Berlin-Tier-garten. Nekaj podobnega je v vseh velikih mestih Zahodne Nemčije: šef policije v univerzitetnem mestu Gottin-gen je eden izmed »likvidatorjev« varšavskega geta, bil je policijski kapetan 11. čete 3. bataljona 22. esesovskega polka; policijski višji stražmojster Wilhelm Wiesel v Hamburgu je bil član iste enote, kar velja tudi za višjega stražmojstra baden-sko-wiirttemberške deželne policije v Ulmu Karla Amrnanna. V Flamburgu so razen Wiesla še esesovski vodja pri glavnem uradu berlinske redarske policije in sedanji višji policijski svetnik Karl Boysen; sturmbann-fiihrer SS in »preganjalec banditov« Karl Maurer, ki zdaj vodi motorizirani oddelek hamburške policije; komandant esesovskega policijskega polka Karl Potke, ki je bil nazadnje dodeljen Himmlerju za posebne naloge, zdaj pa je poveljnik oddelka I-A hamburške zaščitne policije. Med 24 vodilnimi kriminalisti Severnega Porenja in Vestfalije, torej največje zahodnonemške zvezne dežele, je šest pripadnikov RSHA, na-daljnih štirinajst pa jih je bilo pri SD. Vključil jih je esesovski sturm-bannfiihrer Fritz Weber, ki je zdaj vodilni kriminalistični direktor v notranjem ministrstvu Severnega Porenja in Vestfalije. (Dalje prihodnjič) Klub prijateljev lova Uspela pomladanska koncerta v Železni Kapli in Pliberku nrorl ncfannv/nim nhrnim 7hnrnm pred ustanovnim občnim zborom Lov je postal tudi med nami zelo priljubljen šport. Število ljudi obeh spolov, ki gojijo ta šport in iščejo v njem razvedrila, je v zadnjih letih po naših vaseh in občinah vidno naraslo. Zato ni prav nič čudno in je le samo po sebi razumljivo, da je spričo takega razvoja lovskega športa med našimi lovci vznikla misel in želja po svojem združenju, po boljši medsebojni povezanosti in po strokovnem izpopolnjevanju lovcev in prijateljev lova. Na poti uresničenja te misli se je pred tedni zbralo v Celovcu nekaj lovcev k posvetu, na katerem so se dogovorili, da pripravijo vse potrebno za ustanovitev svojega društva, ki so ga krstili »Klub prijateljev lova«. Sestavili so pravila društva in jih predložili varnostnim oblastem, ki so jih pred kratkim potrdila, s čimer klub lahko prične s svojim delom. V nedeljo pa bo v Celovcu občni zbor, kjer bo izvoljen društveni odbor in določena članarina in kjer se bodo lovci, ki so in ki bodo ob tej priložnosti vstopili v društvo, pogovorili o prvih oblikah dela za uresničenje društvenih namenov. »Klub prijateljev lova« ima v svojih pravilih predvsem namen, da skrbi za strokovno lovsko izobrazbo članov, za kvaliteten lovski naraščaj in da goji med člani lovsko tradicijo, lovske običaje in lovsko družabnost. V ta namen hoče predvsem prirejati strokovne lovske tečaje, lovske izlete, zborovanja in gostovanja. Član kluba postane lahko vsaka oseba, ki izpolni pristopnico in katere sprejem v društvo potrdi glavni odbor. Člani so deljeni na redne, podporne in častne člane. Redni član Vabilo Pripravljalni odbor za ustanovitev lovskega društva »Klub prijateljev lova" vabi na USTANOVNI OBČNI ZBOR ki bo v nedeljo, 31. maja 1964 v dvorani II Delavske zbornice v Celovcu, I. nadstropje. Pričetek ob 9. uri dopoldne. Lovci In prijatelji lova prisrčno vabljeni. Podjuna je v nedeljo doživela kar tri koncerte visoke kvalitete, kakor jo le redko kdaj doživi. Prvi koncert je dala dopoldne v Pliberku na trgu godba mežiških rudarjev, drugega v Železni Kapli pevski zb ob »France Pasterk - Lenart", popoldne ob treh pa sta se mežiška godba in ravnokar omenjeni pevski zbor v Schwarzlovi dvorani v Pliberku pridružila pevskemu zboru prosvetnih društev »Edinost" v Pliberku in »Vinko Poljanec" v Škocijanu. Skupno so priredili vigredni pevsko-godbeni koncert, ki mu je sledila prosta zabava s plesom. Te podjunske prireditve sta med številnimi uglednimi gosti obiskala tudi podpredsednik SPZ Valentin P o I a n š e k in tajnik Andrej Kokot. V Železni Kapli je bila kinodvorana skoraj premajhna, da bi sprejela vse, ki so hoteli slišati koncert priljubljenega domačega zbora. Med njimi je bil tudi župan občine Železna Kapla-Bela, deželni poslanec Lubas, ter dirigent nemškegia pevskega zbora v Železni Kapli Niederdorfer z vrsto svojih pevcev, ki so s tem vrnili obisk naših pevcev na njihovem koncertu. Pod vodstvom svojega dirigenta Vladimira Prusnika je zbor v prvem delu koncerta v mešanem zboru nastopil s pomladanskimi in Ijubavnimi pesmimi, medtem ko je v drugem delu z moškim, v tretjem pa spet z mešanim zborom pel narodne in umetne pesmi. Za lepo, v rimah zloženo povezavo je v slovenskem in nemškem jeziku skrbel učitelj Deželni glavar na študijskem potovanju Deželni glavar Wedenig je od torka naprej do 15. junija na študijskem potovanju. V tem času ga v zveznih zadevah zastopa namestnik deželnega glavarja Hans Sima, v deželnih zadevah pa deželni svetnik v zastopstvu P o g a t s c h n i g. Po časopisnih vesteh je deželni glavar We-denig v tem času skupno s štajerskim deželnim glavarjem Kreinerjem na študijskem potovanju v Sovjetski zvezi. Valentin Polanšeik. Željo po prijateljskem sožitju so pevci še posebej izrazili z nemško pesmiljo „Am Brunnen vor dem Tore" in zborom ujetnikov iz opere »Nabucco* ob spremljavi učiteljice Smolejeve na klavirju. Uvod v popoldansko prosvetno srečanje Podjune in Mežiške doline je dala godba mežiških rudarjev, ki je pod vodstvom dirigenta Eda Mavhlerja priredila ob enajstih dopoldne v Pliberku koncert na trgu. Godbo je ob tej priložnosti pozdravil tudi pliberški župan Kristan in se zahvalil za lep in v Pliberku redek koncert. Popoldanski vigredni pevsko-godbeni koncert je začel združeni moški pevski zbor SPD Pliberk in Škocijan pod vodtsvom Fol-tija Hartmanna, ki je zapel vrsto ubranih poznanih im inovih pesmi. V drugem delu koncerta je pel pevski zbor »France Pasterk-Lemart", vmes pa je igrala mežiška godba. Pri popoldanskem koncertu sta pliberško občino zastopala podžupan Mirko Kumer im mestni svetnik Janez Kolenik. Po koncertu se je razvila prijetna družabnost s plesom, h kateremu je igrala mežiška godba. V tej družabnosti sta vladali dobra volja in razigranost do polnoči, ko so se pričeli pevci in godbeniki ter njihovi poslušalci razhajati na svoje domove, veseli nad uspelo in priejtno domačo prireditvijo. Spodnjekoroška mlekarna bo gradila novo obratovališče lahko postane le oseba, ki je slovenske narodnosti in ki ima po zakonih pravico do lova, podporni član pa je lahko vsakdo, ki hoče klub podpirati v njegovih prizadevanjih, ne da bi v njem sam neposredno deloval. Častne člane določi občni zbor. S temi bistvenimi določili smo na kratko orisali namen in vlogo »Kluba prijateljev lova«, ki se bo konstituiral v nedeljo dopoldne in ki vabi v svoje vrste vse slovenske lovce in prijatelje lova na Koroškem. Uradne ure zavoda za starostno zavarovanje delavcev na Koroškem V mesecu juniju bo imel celovški zunanji urad deželnega urada zavoda za starostno zavarovanje delavcev na Koroškem naslednje uradne ure: 3. 6. ŠMOHOR, Hauptstrafje 172 10. 6. ST. VID ob Glini, Friesacher Str. 1 11. 6. SPIHAL ob Dravi, Lutherstrafje 4 17. 6. BELJAK, Kaiser-Josef-Platz 1 18. 6. VVOLFSBERG, Weyerplatz Povsod bodo uradne ure v času od 8. do 12. ure. V soboto je bil v Celovcu občni zbor Spodnjekoroške mlekarne. Obisk zadružnikov na tem občnem zboru je bil tako pičel, da je bila potrebna Sklepčnost dama šele po dolgem čakanju, kar je z ozirom na obsežnost odločitev, ki so bile na dnevnem redu, nerazumljivo. Občni zbor je moral namreč odločati o gradnji novega obrato-vališča mlekarne, ki bo stala veliki znesek 40 milijonov šilingov. Po daljši razpravi, v kateri je bilo tudi parkrat poudarjeno, da ob tako pičli udeležbi občni zbor ne more končnoveljavno sklepati o tem projektu, je bil na posredovanje deželnega svetnika Bacherja sprejet sklep za gradnjo. Odločilno za ta sklep je bilo, da bi tudi drugače potrebna modernizacija sedanjega obrata stala 10 do 12 milijonov šilingov, da bi pa tudi ta modernizacija ne privedla do potrebne racionalizacija obratovanja. Za kritje 40-milijonske-ga projekta gradnje novega obratovališča so po poročilih na občnem zboru dani u-godni pogoji. Mlekarna je v startju, da bo iz svojega krila 65 % tega projekta, 15 milijonov pa bo krila s krediti. Spodnjekoroška mlekarna v Celovcu mora z mlekom oskrbovati 130.000 ljudi in ima s tem največ odjemalcev na Koroškem. Njen letni promet z mlekom je zadnja leta na-rastel na 30 milijonov litrov. Tudi sedaj še močno narašča. Tako je bil letos v prvih 4 mesecih za 5,5 % višji kot lani. Ker mlekarna z dobavami svojih članov ne more kriti povpraševanja po mleku in mlečnih izdelkih, se je odločila za kooperacijo z mlekarnama v Velikovcu in St. Vidu ob Glini. Prijeten večer z ruskimi umetniki Kakor že večkrat, smo tudi koncem tedna v Celovcu in v Beljaku imeli priložnost videti in slišati ansambel 10 sovjetskih umetnikov, opernih solistov, plesalcev, artistov in pianistov. Večer sovjetskih narodnih pesmi in arij ter narodnih plesov in antistike, ki so ga nudili ti umetniki in ki ga je priredila Svobodna avstrijska mladina v prostorih delavske zbornice, ni bil le lep in prijeten, marveč so umetniki pokazali kvalitete, ki jih drugače pri nas le težko kdaj srečamo. Težko je po večeru, kakor je bi v celoti je bil pod vodo kakih stodvajset JUuiut. Samo vsake pol ure potapljanja ima lovec — vsako skupino potapljačev spremlja s pogledom poseben nadzornik — pravico do oddiha, med katerim 'pokadi svoj »nargile«, dolgo vodno pipo, kakršne so značilne za arabske dežele. Lovna sezona traja štiri me-S£:ce — dan za dnem se spušča potapljač v globine, da bi zbral na morskem dnu kar naj-vec bisernic, še preden nastopi obdobje neugodnega vremena. . -Nad gladino se giblje temperatura med 40 'n 45 stopinjami, v globini 20 m je voda ledeno mrala; v potapljačih, ki doživijo takšno temperaturno spremembo po stokrat na dan, se postopno razvijajo razne zahrbtne bolezni. Čeprav pripeka najbolj vroče tropsko sonce, se lovec na bisere med oddihom trese po vsem telesu in pogosto šklepeta z 'zobmi. Nič čud-nega torej, če je med temi potapljači le malo tistih, ki živijo dlje kot petinštirideset let. V globinah se mora lovec na bisere veno-tfer ozirati za morskimi psi. Prav zato nosi s seboj nož, prav zato tiči v temnem jopiču, da ne bi z odbojem svetlobe privabljal nebnih morskih zveri. Mladi ljudje odhajajo na petrolejska polja, družinske očete pa veže P°godba z gospodarjem, ki jim daje sredstva Za življenje v izvenserzortskih mesecih. Tako *e že vnaprej zadolžijo za prihodnjo »biser-n° Pomlad«. v “iseri so v školjkah, pritrjenih na skale in efi v globini do dvajset metrov. Po stari ajabski zgodbi nastane biser iz kapljice rose, 1 Pade v mesečini v odprto školjko. Resni- ca je seve drugačna: v 15 ali 20 letih ga oblikuje bisernica iz 'tujka (peščenega zrnca), ki prodre v njeno notranjost. In še po arabsko: »Biser je tem lepši, čim bolj razburkano je morje takrat ko kane kapljica v školjko.« Trgovci z biseri sklepajo kupčije v septembru in oktobru, ko je lov končan, nabrani biseri pa stehtani in razporejeni po kakovosti, (barva, oblika, gladko9t površine). Čeprav je zlasti zadnja leta japonska konkurenca čedalje hujša, sklepajo trgovci s Piratske obale še vedno donosne kupčije, in sicer predvsem v Manami na otoku Bahrein, kamor prihajajo kupci z mnogih dežel. Lovci na bisere seveda ne prihajajo na trg. Ždijo v svojih kolibah; počasi se lušči koža, ki jo je v sezoni grizla sol in jo žgalo vroče sonce med kratkimi oddihi na krovu »sam-buka«. V tistih štirih mesecih 'dela je njihova hrana skromna. »Zato, 'da ostanejo gibčni,« pravijo pogodbeni gospodarji, ki po svojih zaupnikih nadzorujejo prehrano: prgišče dateljnov, nekaj pesti kuhanega riža in ribe, ki se čez noč ujamejo v nastavljene mreže. Počasi odmira poklic lovcev na bisere, tisti potapljači, ki še delajo, so večinoma fatalisti, vdani v usodo, ki je krojila življenje njihovim očetom in dedom: »Tistega, ki ga hoče kaznovati za grehe, pošlje Alah pod vodo tja, kjer školjke na čereh nimajo biserov ...« Posebna nagrada za zbiralce so drobceni biseri, ki bi na svetovnem trgu težko našli kupca. Iz njih si žene lovcev izdelujejo ogrlice, včasih se oglasi Indijec, ki je pripravljen kaj plačati za »biserni prah«, kakor pravijo temu indijski izdelovalci razmeroma cenenih okraskov iz neznatnih biserov. Malo plača indijski kupec, vendar tudi to prav pride, zakaj Piratska obala je revna in pusta, brez slehernega drugega bogastva. Chauvin je izračunal, da se čebela zmoti kvečjemu za dvajset metrov na kilometer. Naklonski tok osmice na os satovja nakazuje smer glede na položaj sonca. Pri tem se čebela zmoti pri razdalji 800 metrov za dve kotni stopinji. Proučevalec čebel je napravil takle poskus: na panj je položil mrtvo čebelo, v katero je potisnil drobec kovine, potem pa je posnemal čebeljo govorico v tem smislu, da je s pomočjo magneta premikal čebelo v obliki osmice; upošteval je seveda naklonski kolt, s čimer je nakazoval določeno smer; čebele, ki so opazile to premikanje — prej jih je zaznamoval — so jo zares ubrale v tisto smer, čeprav tam ni bilo rastlin, ki bi takrat medile. Chauvin piše v svoji knjigi o ugotovitvah drugih znanstvenikov, češ da čebelja govorica ni v vseh deželah enaka. V skupni panj so spravili italijanske in kavkaške čebele; čeprav so iz iste ali vsaj zelo sorodne vrste, se niso razumele, kar pomeni, da nimajo enakega »narečja”. V nadaljnjem razgovoru je povedal pisec knjige tudi nekaj o drugih živalskih vrstah. Žano je na primer, da se mravlje ukavrja-jo s kmetijstvom: poskrbijo, da v mravljiščih vzklijejo semena, razen tega pa na drevju gojijo zelenkaste uši, ki jih potem »molzejo”: tako pridobljeni sok je za mravlje prava slaščica. Še več dokazov o živalski psihologiji je mogoče dobiti pri više razvitih vretenčarjih, je dejal Chauvin. Opisal je delo nekega raziskovalca, ki je dolgo proučeval »obredne plese” šimpanzov, čez čas pa je tudi sam sodeloval. V opičji ples je vnesel nove kretnje, gibe in korake, ki so bili šimpanzom tako všeč, da so kasneje, ko je bil po njihovi logiki spet na vrsti tak obredni ples, prišli po raziskovalca, ki je razumel njihove kretnje in glasove — med dolgim proučevanjem je živali dodobra spoznal — kot vabilo, naj se jim pridruži. Ob zaključku je Chauvin opisal ugotovitve nekega Angleža, ki je proučeval gorile in odkril eno izmed »pravil o lepem vedenju" teh največjih in najbolj divjih an-tropoidnih živali. Kdor gleda gorilo v oči, zagreši hud prekršek in si naprti neodpustljivo zamero, če pa se tega skrbno izogiba, utegne gorila postati zelo dober prijatelj civiliziranega človeka. »Kdor ne verjame, bo poč moral poskusiti," je Chauvin pomežiknil ob zaključku razgovora. Magnetizem - izvor življenja? Zemeljski magnetizem je povzročil, da se je življenje na Zemlji razvilo v tako bogati in raznovrstni obliki. Ta teorija se je pridružila 'številnim teorijam od Darsvina naprej. Postavil jo je kanadski geofizik R. J. Uffen z univerze v West Ontariu. Znanstvenik se pri tem opira na dognanja, o katerih poročajo umetni sateliti, poleg tega pa misli daleč nazaj. Iz prvih primitivnih enoceličnih bitij v morju, najstarjših, pred kakima dvema milijardama let nastalih oblik življenja, so s spremembami celičnega jedra nastali veliko bolj zapleteni organizmi. O tem je danes se komaj mogoče dvomiti. Drugače pa je z vzroki, zaradi katerih je prišlo do nenadnih sprememb dednih lastnosti, ki koreninijo v celičnem jedru. Vrsta znanstvenikov trdi, da kozmično sevanje — to se pravi delci materije, nabiti z močno energijo — povzroča spremembe v celičnem jedru. Kar danes znanstveniki umetno dosegajo z radioaktivnim obsevanjem, je izvajala priroda skozi milijone let. Proti tej teoriji govori dejstvo, da kozmični delci le zelo redko zadenejo kako celico. Poleg tega pa niti od daleč v vseh celicah ne pride do take spremembe dedne lastnosti, ki bi jo organizem mogel preživeti. Ta redkost vpada kozmičnih delcev pa ima svoj vzrok v zemeljskem magnetnem polju. Moč, ki vleče iglo v kompasu na sever, privlači tudi nabite snovne delce in jih ovira, da ne morejo pasti na Zemljo. Magnetne silnice uredijo nevarno kopičenje žarčenja v Van Allenovih pasovih. Vendar pa so v zgodovini Zemlje bila obdobja, kjer se je verjetno podrlo njeno magnetno polje in se je nato šele počasi spet obnovilo. Geologi so to odkrili po globinskih kameninah. V tisočletja trajajočih obdobjih, ko Zemlja ni bila magnetična, so lahko z energijo nabiti delci iz Van Allenovih pasov deževali na Zemljo in v veliko večjem obsegu povzročili mutacije v celičnih jedrih. Ta obdobja bi torej bila »ustvarjalna«• in tedaj naj bi se torej ustvarile osnove za različne oblike življenja. Vsekakor pa bi bilo mogoče, da bi nova doba brez zemeljskega magnetizma pomenila konec življenja, saj ima večina sprememb dednih zasnov zaradi sevanja negativne posledice in ustvarja organizme, ki niso več zmožni živeti. Nekateri znanstveniki so mnenja, da so iz tega vzroka izginili z Zemlje orjaški zavrirji. °<><>OC<><>OO<><>0O<><>O<><>O<><><>O<><><><><><><><>OO<><><><>b^^ Okameneli smehljaj JOŽE CIUHA Velikosti prostora nisem mogel oceniti. Tesnoba me !e zadržala, da bi jo zmeril s koraki. Razsežnosti so se 'z9ubljale v neprodirni temi. Zaklical sem pod strop. Zid ^ je nejasno in neprijetno vrnil odmev. Nato je čudno Zc,šumelo in iz teme pod stropom je v rdeči pramen luči ^'Prhutala bela sova. Škrlat jo je odel v barvo dvorskega i^ca. Zidovi so pomnožili šum njenih kril. Ni se še umi-Q> ko so za njo prileteli netopirji, z neslišnimi zamahi °zr>ih kril in s tankimi cvilečimi piski. Razločil sem samo ^nce> ki so se dvigale in padale, bližale in oddaljevale °z' rdeče snope ugašajočega dne. ^ Ko sem prišel v bungalov, se je začela iznad svetišč ciklamast lampijon dvigati polna luna. Vso noč so krčevito zveneli bobni in činele. |z Zjutraj me je Maung Tun peljal k Švesando pagodi. ni®gove brbljavosti sem izluščil, da se dogaja nekaj ^subnega. Z rokami je krilil skozi zrak, in ko je uvidel, Se z besedami in mislimi ne bova ujela, je rekel samo ri9'ht, ali right" in me za roko povlekel za sabo. ZQ poteh proti svetišču so se pretakali potoki ljudi. an sem ugibal, od kod se je iznenada vzela vsa ta množica. Razlile so se puščavske ponikalnice. Na vseh štirih nebesnih straneh so se dvigali oblaki prahu in v njih so se stekale reke. Gledal sem lene volovske dvo-vprege, žene, ki so na glavah nosile jerbase z jedili in bananami ali pa pološčene lončene vrče s pijačo, deklice, ki so v rokah prenašale kozarce z vodo in enim samim cvetom v njej, budistične menihe v žafranastih tunikah, moške s turbani na glavah, otroke, ki so se povsem izgubljali v prahu, kolikor niso v cule povezani viseli na hrbtih svojih mater, starce, starke in muzikante — skratka, zelo pisano množico. Z Maung Tunom sva se Vključila v počasi se premikajoč sprevod. Med zobmi sem znova grizel prah. Kot romarji, so se vanj utapljala tudi svetišča. Ljudje so me merili z radovednimi pogledi: bil sem pač edini belec v množici. Maung Tun je bil važen in razposajen, ko je klepetavo odgovarjal na mnoga vprašanja. Pod vratom mu je bingljal moj totografski aparat. V gruči nas je čez čas — že v bližini pagode — dohitela skupina ljudi. Bili so oblečeni v nenavadna oblačila. Množica se je pred njimi razmikala: puščali so jih mimo sebe naprej. Načeloval jim je mladenič v zelenih hlačah in rdečem jopiču, z grobo poslikanimi rdečimi in črnimi madeži na obrazu in z lasmi povezanimi v čop. V desnici je imel lok, ki ga je na ritme bobnov vihtel v živahnih plesnih kretnjah nad glavo. Iz njegovih gibov in prizadevanjih Maung Tunovih razlag sem razbral, da predstavlja zlega duha. Njemu je sledilo šest vojščakov v pisanih oblačilih rdečih, zelenih in rumenih barvah. Na glavah so imeli papirnate čelade s širokimi krajci, v rokah so pa nosili kopja. Za njimi sta dostojanstveno korakala moža, odeta v dolgo svileno haljo, v zeleno in rdečo, s pokrivalom na glavah, ki sta spominjali na triaro rimske- ga papeža. Tej opravi iz vselej in povsod slavne zgodovinske preteklosti sta pritaknila še sodobna sončna očala. Skupino, ki me je spomnila na potujoče vaške komedijante, je zaključila gruča godbenikov z bobni, piščalmi, činelami in razpolovljenimi bambusovimi palicami. Njihovo muziciranje je od blizu paralo ušesa. Valovi množice so se na podnožju pagode še bolj zgostili. Na posvečenem prostoru sem moral sezuti natikače. Že po nekaj korakih je bilo v podplatih vse polno trnja. Zaklel sem, pa ni pomagalo. Na vzhodnem podnožju svetišča je stal improviziran, iz bambusa spleten nadkrit prostor, ki je bil na notranji strani oblepljen s papirnatimi kulisami. Te so takoj pritegnile mojo pozornost. Predstavljale so arhitekturo, presenetljivo podobno tisti, ki jo je v svojih freskah upodobil Giotto. Mimo nerazumljive slučajnosti bi tu zaman iskal kakršnokoli drugo zvezo. In vendar je bila podobnost neverjetna: ujemala se je linearna obrisnost, nerodne perspektivične deformacije in celo rožnato rdeče barve zidov. V prostoru, ki je pričaral ljubek nadih zgodnje renesanse, so plesala dekleta. Ob njih se je galerijska iluzija razblinila. Pa tudi ob zvokih glasbe. Čeprav sem se jim že nekoliko privadil, so mi še vedno tuji. Rezki ritmi so vselej močnejši od melodije. Melodijo so mi odkrile gracilne kretnje plesalk in njih petje. Sloka telesa so se mehko pozibavala. Krila, ki so jim segala do peta, so ovirala svobodno gibanje nog. Zato so se te v nenehnih ritmično ponavljajočih se gibih otresala vlečk. Vendar so bili premiki nog samo pripev gibanju prstov, dlani, ramen, rok in glave. Ples se je izražal predvsem z zgornjo polovico telesa. Dekleta so bila čedna, oblečena v svetla oblačila, ozaljšana z ogrlicami in obarvana z rdečilom. Slapovi podm 6 _ Štev. 22 (1148) riTTiTJhii^^MuiidnžMžlttiki m 29. moj 1964 Proizvodnja klavnih prašičev v luči zadnjih štetij prašičev Razvoj na trgu s klavnimi prašiči v zadnjih mesecih je na vasi sprožil precej zaskrbljenosti. Tržna poročila so marca in aprila od tedna v teden vedno bolj govorila o prekomerni ponudbi in trdila, da je ni mogoče spraviti na trgu pod streho, niti ne dejati na zalogo v zmrzovalnice, ker so te prenapolnjene. Taka poročila seveda niso ostala brez posledic. Zlasti po naših krajih, ki so za razvoj na trgu s klavnimi prašiči posebno občutljivi, so cene od tedna do tedna nazadovale in zdrknile marsikje pod mejo rentabilnosti. Zato ni odveč, če pogledamo, kakšen je dejanski položaj v proizvodnji klavnih prašičev v naši državi. Porast števila prašičev pri zadnjih dveh štetjih lanskega leta je bil minimalen, ker je bilo število plemenskih svinj lani junija le za pol odstotka višji od onega v letu 1962. Klavni prašiči, ki so prišli letos v času od januarja do maja na trg, so izvirali v glavnem od svinj, ki so bile lani poleti breje. Teh pa je bilo lani septembra še manj, kot jih je bilo junija. Zato je po štetju 3. decembra prišlo letos v prvih štirih mesecih iz domače proizvodnje kvečjemu 50.000 klavnih prašičev več na trg, kot jih je prišlo v prvih 4 mesecih leta 1963. Toliko prašičev pa v Avstriji zakoljemo in porabimo za prehrano v enem tednu. Spričo te primerjave, ki temelji na podatkih agrarnogo-spodarskega instituta kmetijskega ministrstva, lahko rečemo, da je bila psihoza o Tudi krompir bo še zanimiv Krompir je poljščina, ki zahteva mnogo dela, njegova cena pa je v primerjavi z drugimi poljskimi pridelki v prodaji na veliko razmeroma nizka. Te slabe strani krompirja so v glavnem vzrok, da se v zadnjih letih njegova povriina v nali državi krči. Samo na Nižjem Avstrijskem se je njegova povriina v zadnjih 3 letih skrčila za blizu 5000 ha ali za 5 %>. Po drugi strani pa potrebuje naia država letno blizu 160.000 vagonov krompirja. To količino je ie pridelala leta 1961. Leta 1962 je pridelala le ie 149.000 vagonov. Če letos ne bo letina krompirja dobra, ga utegne na trgu primanjkovati. prekomerni ponudbi klavnih prašičev v zadnjih tednih umetno inscenirana v škodo pra-šičerejcev in v edino korist mesarske obrti in mesne predelovalne industrije. Nerazumljivo pri vsem tem pa je bilo, da so tedenska kmetijska tržna poročila na Koroškem s tako vnemo govorila o prekomerni ponudbi prašičev in o padanju cen, kot da bi jih redigirala mesarska obrt in mesna predelovalna industrija. To je toliko bolj nerazumljivo, ker na Koroškem lani decembra niso našteli več prašičev kot pa leta 1962. Ko to stvarno ugotavljamo, moramo seveda tudi stvarno pogledati na bodoči razvoj v avstrijski prašičereji in na razvoj na trgu z mesom. Pri tem moramo ugotoviti, da so pri štetju marca 1964 našteli v državi 2,768.000 prašičev, kar je za 70.000 več kot marca 1962. To primerjavo navajamo zaradi tega, ker lani marca ni bilo štetja prašičev. Porast znaša torej po tej primerjavi okroglo 2,5 %, medtem ko je potrošnja mesa lani narasla za 4,3 %. V podrobnejši primerjavi števila prašičev marca 1962 in 1964 vidimo, da je bilo letos po starosti prašičev gledano za 72 tisoč pujskov in mladih, do pol leta starih prašičev več, toda za 19.000 klavnih prašičev manj, kot jih je bilo pred dvema letoma. Iz tega sledi, da bo letos v času od marca do avgusta prišlo na trg okoli 50 tisoč prašičev več kot pred dvemi leti. Ker smo jih lani v tem času uvozili 53.000, je računati letos do avgusta prej s primanjkljajem kot pa s kakršnim koli viškom klavnih prašičev domače ponudbe. Plemenskih svinj so marca 1964 našteli skupno 297.000, od tega jih je bilo 174.600 brejih. V primerjavi z marcom 1962 je znašal torej porast plemenskih svinj v naši državi 12%. Število brejih plemenskih svinj in deloma tudi nebrejih pa napotuje k prognozi, da bo med septembrom in decembrom v Avstriji na razpolago okoli 800.000 klavnih prašičev. Ker je bilo lani v istem času obrtno zaklanih 810.000 prašičev, moramo — upoštevajoč domače zakolje v tem času in običajni porast potrošnje za 4,3 % — računati, da bo domača ponudba tudi v tem času pičla. To toliko bolj, ker bo medtem zaradi nazadovanja števila goveje živine in zaradi pič-lejše ponudbe govejega mesa konzum prašičjega mesa nedvomno še narastek Upoštevajoč vse te okoliščine lahko mirne duše rečemo, da letos do prekomerne domače ponudbe klavnih prašičev ne bo več prišlo. Ponudba in povpraševanje bosta v glavnem izenačeni, kakšen večji uvoz klavnih prašičev po teh primerjavah ne bo potreben. Večjo previdnost s kmečke strani pa zahteva razvoj števila plemenskih svinj. Njihovo število je od septembra naprej v stalnem naraščanju. Lani septembra so jih našteli 283.700, decembra 285.700, letos marca pa 296.900. Med septembrom in decembrom se je njihovo število povečalo za 2000, med decembrom in marcem pa za nadaljnjih 11.200. Če se njihovo število sedaj med marcem in junijem še tako poveča, kot se je med decembrom in marcem, potem ije nevarnost, da pride v prvem polletju 1965 do prekomerne ponudbe klavnih prašičev, v resnici velika. Kmetovalce moramo spričo tega porasta števila plemenskih svinj resno opozoriti, da zaenkrat — vsaj do konca junija — pripust nadaljnjega števila plemenskih svinj opustijo in da tudi obstoječe število plemenskih svinj pred julijem ne pripuščajo, drugače bo prihodnje leto na trgu preveč prašičev, njihovo pitanje pa bo postalo nerentabilno. (bi) Povpraševanje za klavnimi teleti in govedi narašča Da bo slika našega pogleda na razvoj na trgu z mesom zaokrožena, poglejmo še na kratko, kaj v prihodnje obeta trg s klavnimi teleti in klavnimi govedi. Zadnje tedne lahko opažamo, da povpraševanje za klavnimi teleti skokovito narašča. Vzrok pomanjkanja telet ni slučajen pojav, marveč je pogojen v nazadovanju števila krav in v drugih pogojih za pitanje mladih goved, ki se zboljšujejo iz Izkušnje z Gesaprimom pri koruzi Sodoben, na govedorejo špecializiran kmetijski obrat mora poleg visokih pridelkov beljakovinske krme na travnikih skrbeti tudi za bogat pridelek škrobnih enot. Teh pa največ pridelamo s silokoruzo, kr daje tudi donose nad 600 q zelene gmote in nad 60 q škrobnih vrednosti po ha. V stremljenju, da bi čim manj orali in sejali drugih poljščin, pridemo do tega, da moramo silokoruzo saditi vsako tretje ali pa celo vsako drugo leto na isti njivi, kar seveda močno poveča nevarnost zapleveljenja njiv. V borbi proti plevelu v koruzi in proti zaplevelijenju njiv je v zadnjih letih kmetijska znanost priskočila na pomoč z Gesaprimom, ki sicer uspešno uniči plevel v koruzi, katerega slaba lastnost pa je, da njegovi ostanki lahko škodljivo vplivajo na nekatere rastline, ki jih hočemo za koruzo sejati. Ta škodljivi vpliv je navadno posledica netočne in nepravilne uporabe Gesaprima. Praktične izkušnje so pokazale, da se slabim posledicam Gesaprima lahko izognemo, če koruzo škropimo le v vrstah, če škropimo v pravem času in če škropimo s točno odmerjenimi količinami Gesaprima. Če bomo z Gesaprimom škropili le v vrstah in ne širši kot 25 cm, če bomo škropili takoj po vzniku koruze, nato pa koruzo med vrstami okopali in če pri takem škropljenju ne bomo uporabili več kot 80 do 90 dkg Gesaprima po hektarju — kar pomeni tudi lep prihranek na škropilu —, potem pri naslednji poljščini škodljivega vpliva Gesaprima ne bomo občutili. meseca v mesec. Zaradi tega je prišlo od oktobra do januarja na zahodnoevropska tržišča za 500.000 klavnih telet manj kot pred letom dni. V zahodni Evropi so v tem času zaklali za 15 °/o manj telet kot pred letom dni. Nič drugačen ni položaj v Avstriji, kjer je bila od oktobra do januarja ponudba klavnih telet za 22.500 manjša kot pred letom dni. Zahodna Evropa pa ne trpi le na pomanjkanju telet, marveč je vedno bolj vi d n o tudi primanjkovanje klavnih govedi. Glavne zahodnoevropske izvoznice mesa, to so Danska, Francija, Holandska in Avstrija, so letos januarja in februarja izvozile za 30 Vo manj klavnih goved in za 37 °/o manj govejega mesa, kot :so ga izvozile v prvih dveh mesecih leta 1963. Tudi v marcu je bil njihov izvoz znatno manjši kot lani. Nazadujočemu eksportu nasproti pa je na zahodnoevropskih tržiščih povpraševanj e za klavnimi govedi in za govejim mesom vedno večji. Ker je povpraševanje večji od ponudbe, so cene klavne živine od jeseni naprej povsod v stalnem naraščanju. Zaenkrat tudi ni izgleda, da se bo ponudba izravnala s povpraševanjem, ker je število goveje živine lani v deželah zahodne Evrope padlo za 3 do 8 %>. Povsod v ravnini kmetijstvo odstopa od govedoreje in se nagiba vse bolj k mnogo cenejšemu in delovnoteh-nično lažjemu pridelovanju žita. Vsled tega bo zahodnoevropsko kmetijstvo v bodoče le še težko zadostilo naraščajočemu konzumu mesa. Posnemanja vredna izkušnja Zdi se mi, da je bilo pred 10 leti, ko sem v kotu dvorišča pozabil vrečo superfosfata. Nekaj časa navrh smo v večernih urah čistili svinjake in pustili svinje s pujski, da so se sprehodile na dvorišču. Ob tej priložnosti so pujski staknili pozabljeno vrečo superfosfata, se je lotili ter pričeli pridno lizati superfosfat. Ko sem to videl, sem napravil čez pujske križ, češ, vsi bodo v kratkem poginili. Pomagali smo jim še z mlekom, ki pa ga niso hoteli piti, kar je bil zame dokaz več, da so se s superfosfatom zastrupili in da bodo poginili. Toda zgodilo se je nasprotno. Zjutraj so bili pujski čili in zdravi ter prešerni kot še nikoli prej. Da jim je superfosfat očitno prijal, sem lahko spoznal nekaj dni pozneje, ko smo spet čistili svinjake. Prva pot pujskov je vodila k vreči superfosfata, ki je še vedno stala v omenjenem kotu. Živinozdravnik, ki sem mu o tej dogodivščini pozneje pripovedoval, se je smejal in mi dejal, da so pujski pač sami našli, kar so potrebovali: fosfor. Od tega časa naprej trosim vsakih par dni v svinjake superfosfat. V vsak kot ga dam dve do tri pesti, svinje in pujski pa so zdra-vejši, kot so bili prej. Gnojnico, ki so jo prej vedno spet pili, pustijo sedaj pri miru. Tudi vročina pri svinjah v prvih dneh po pra-sitvi, ki se je prej pri meni vedno spet pojavljala, je od tedaj naprej docela prenehala-Skratka: odkar trosim v svinjak superfosfat, imam v prašičereji več sreče. Superfosfat pa poleg tega še omogoča, da je v svinjaku vedno zdrav zrak, ker vpija iz zraka amoniak. Za svinjake tipičnega smradu v mojem svinjaku ni. Da je zaradi superfosfata tudi gnoj boljši, pripominjam samo mimogrede. Jaka 0«><><><>0<><>0<><>0<><><><>0<><><><><><><><><><><><>CkC><><>0<5<><^ dolgih vranje črnih las so jiim od strani valovali ob glavah. V lase so imele zataknjene velike bele rn rdeče cvetove. Plesalke so bile porazdeljene v več skupin. Menjavale so se druga za drugo. Zrak med spletenemi stenami je bil težak in neprijeten od izparevanja množice. Seveda sem bil povsem premočen. Hrup v notranjščini je enadoma prevpil trušč, ki je prihajal od zunaj. Predstava s plesom se ije v trenutku prekinila in množica se je zdrenjala na prosto. Od podnožja pagode do vrha so bile razpete vrvi. Na njih je bingljala gondola. Bila je oblepljena z narez-Ijanim, pozlačenim papirjem, poleg tega pa so jo krasila še zlata krila. V njej sta sedela dva moža. Gondola se je počasi dvigala proti koničastemu vrhu svetišča, okoli katerega se je v mrežastem spletu ovijal zidarski oder. V višini kakih petnajst metrov so vrvi nenadoma popustile. Množica je panično zakričala, možakarja iz gondole pa sta se znašla na tleh. Vsak z nekaj kostnih zlomov. Za hip so utihnili celo bobni. Pa ne za dolgo. Zadoneli so znova in znova uravnali gibanje ljudem in kretnje plesalkam. Spet se je oglasilo petje in tudi gondola je bila čez čas znova na vrveh. Zmečkana zlata krilca na nji so bila na novo naravnana. Spet sta se v njej znašla dva moška in spet se je začelo vzpenjanje navzgor. Tokrat je šlo brez nesreče. Moža sta na vrhu ceremonialno izstopila, gondola pa se je prazna spustila nazaj na podnožje. Vanjo so naložiti zlat „hti", ki ga je svetišče že kdove kdaj izgubilo. In nenadoma sem doumel smisel praznika: pagoda je bila na novo kronana. Na piramidastem templju, ki ga je obarvala patina stoletnih sušnih dob, je ponosno zablestela nova krona, i Verniki so se oddolžili svetišču, ki je bilo zdrajeno pred 900 leti in v katerega je zazidano, kot pravi legenda, nekaj svetih Budovih las. Na ritme godbe so ljudje zapeli zateglo hvalnico. Nekateri so se povzpeli na petero teras svetišča, ki jih po sredi vežejo strma stopnišča. Premikajoča telesa so vdihnila zidovom življenje. Premikala so se z Obredno svečanostjo, za njimi pa sence. Znova sem se čudil discipliniranosti otrok. V njih je bila ista namerna gracil-nost kot pri odraslih. Udarci in zvoki glasbil so postali bolj sproščeni in svobodni. Formalni del svečanosti je bil končan. Potem so verniki peli, plesali jedli in pili. Z vrtinci prahu so se začele odtekati ponikalnice. In spet so presahnile v ožgano rebrasto zemljo, v negibnost in samotnost. Nameril sem se v podolgasfo, iz opeke sezidano stavbo ob Švesando pagodi. V nji sem odkril 50 m dolgega, po dolžini zleknjenega, počivajočega Budo. Če bi vstal, bi bil večji od Guliverja v deželi pritlikavcev. Maung Tun je bil manjši od njegovih ušes. Ker nima obiskovalec nobenega odstopa, se mu zazdijo posamezni deli telesa, ob katerih se slučajno ustavi, še večji. Zaradi te pretiranosti postane ljubek, v metafizično duhovnost zamaknjen nasmeh njegovih ustnic nenadoma grozljiv. Tako je tudi z očmi. Od blizu vidiš samo eno, ogromno polifemsko oko: brezdušno, brezizrazno, kot je njegova kamnita osnova. Tako je božanstvo v zgradbi, ki ga stiska s streho in štirimi stenami, izgubilo v svoji ogromnosti sleherno človeško potezo. Znočilo se je, ko sva se vrnila v bungalov. Na njegovi spodnji terasi so me pričakali trije trgovci. Na lesenem podu so bili razpostavljeni Izdelki domače obrti: razne vaze, šcrtulje, pladnji in posode, poslikane z črnimi, rde- čimi, zelenimi, belimi in rjavkastimi laki. Blago je bilo poceni, vendar vseh treh trgovcev nisem mogel zadovoljiti. * V Paganu že nisem več tujec: poznajo me pagode ir* otroci v ribiškem naselju ob reki in poznajo me osamljena štrnišča in valovi Iravadija. V precejšnji meri sem si ogledal vse tisto, kar v mrtvem mestu premore njegova živa slava. In tudi to vem: v Paganu bi lahko ostal še mesec, dva ali tri, pa bi ga še vedno ne odkril. Tolažinn se z zavestjo, da vendarle nisem povsem navaden turist- Prehojene kilometre čutim v glavi in nogah. Vtisi« ki se kopičijo, ostajajo neurejeni, čeprav jih urejam vsak večer posebej. Pagan leži ob srednjem toku Iravadija. V času nje' govega uveljavljanja so živeli v njegovi soseki Moni, en° izmed prvih trbetskoburmanskih plemen, ki je pridrlo •1 prvotne gorate domovine v nižino. Njih glavno mesto j” hkrati središče njih civilizacije je bil Taton. Odondi le leta 1056 prišel v Pagan budistični redovnik Sin Arakan-Z njim je prišla na sever nova ideja — nova vera. Do njegovega prihoda je vladal v Paganu iznakaženi budizem „mohajane", pomešan s hinduizmom in animi' stičnimi kulti. Preroki te, z vseh vetrov znešene versk® mešanice so bili Ariti — prišleci iz Severne Indije. Kro-nike in podobe jih slikajo kot ljudi s temno poltjo, tern' nimi, dolgimi oblačili in košatimi belimi bradami. Časti ■ so Bude in kače hkrati ter imeli boginje za žene. Ukvarjali so se z astronomijo, alkemijo in zdravstvom ter pre° sedovali verskim festivalom, na katerih so poklali bog0 vom na čast stotine živali. Vdajali so se pijači in ra ^ vratu. Lastili so si privilegije neomejenih gospodarjev 1 dušnih pastirjev. (Nadaljevanje sledi) Pred 550 leti je bilo zadnje ustoličevanje koroških vojvod na Gosposvetskem polju Vse do začetka XV. stoletja je bil zvezan nastop koroškega vojvode z obredom, kakršnega takratna Evropa nikjer drugje ni poznala. Ko se je 18. marca leta 1414 kot zadnji dal ustoličiti slovenskemu kmetu vojvodaErnest Železni, je obred imel naslednje poglavitne poteze: Pred ustoličevalca — najstarejšega moškega iz koseške rodbine »vojvodskega kmeta« iz Blažnje vasi — ki je držal z eno roko marogastega bika in z drugo kobilo enake barve, okrog njega pa so stali sodni prisedniki in ljudstvo, je prišel v spremstvu fevdalcev v kmečko obleko preoblečeni vojvoda Ernest Železni; ko je kmet dobil na vprašanja, ali je vojvoda pravičen sodnik, ali skrbi za blagor dežele, ali je svobodnega stanu in ali spoštuje in brani pravo krščansko vero, od vojvodovih spremljevalcev pritrdilen odgovor in ko mu je goriški škof zagotovil odkupnino za njegcv delež, je obenem s knežjim kamnom simbolično izročil novemu vojvodi oblast v deželi. Vojvoda je sicer dobil deželo od vladarja podeljeno že pred tem dogodkom, a šele ko je ob knežjem kamnu s prisega potrdil plemiške pravice, je bil med mašo pri Gospej Sveti blagoslovljen in je mogel popoldne na vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju podeliti fevde svojim vazalom. To so kar mogoče skopo povedane poglavitne črte tega obreda v zadnjem obdobju Pred propadom. Leta 1414 je ta obred, ne §kde na vrsto docela jasnih fevdalnih elementov, ki so že s kmečkim obredom združeni in prepleteni, že dolga stoletja v tedanji ‘evdalni Evropi predstavljal povsem svojevrstno obliko poklonitve novemu deželnemu knezu. Humanist Enej Silvio Piccolomini, ki Je umrl 1464 kot papež Pij II., ne uvaja njegovega opisa v svojem delu »De Europa« vzrolka kot »slovesnost, o kakršni se ne ^nsi nikjer drugje«. Podobno ga navaja v XVI. stoletju tudi znani francoski pravni teoretik in zgodovinar Jean Bodin v delu »Six hvres de la Republique« (»Šest knjig o država) kot »obred, ki nima para na svetu«. Prav ^ njegova posebnost je povzročila, da je od XIV. stoletja dalje uvrščen njegov opis v dol-8o vrsto zgodovinskih spisov, tudi takih, ki *e sicer kar nič ne dotaknejo naše ožje zgodovine. .Ta končna oblika obreda tik pred njegovim propadom pa je že rezultat več kot se-.mstoletnega razvoja in postopnega meša-nJa prvotnega obreda ob predaji oblasti karantanskemu knezu v svobodni Karantaniji z r?z'nm'i obrednimi sestavnimi deli pri takih ® redih v fevdalni Evropi. Ta razvoj je tesno • vezan z vsem slovenskim družbenim razvo-hk” j ekakor Pa Je tudi še ta fevdalizirani red neločljivo povezan s svojim izhodiščem dveh točkah: oblasti ne izroča novemu vojvodi elan fevdalnega vladajočega plemstva, marveč k o s e z, to je kmet, obredni jezik je ?a vse udeležence slovenski in ne nemški, torej spet jezik podložnega, toda domačega prebivalstva. Okrog tega obreda je nastala v zadnjega P°1 stoletja cela vrsta del, ki so ga poskušala azlagati na vse mogoče načine. Šele v zad-jem času pa je ta preiskava pokazala, kako Pomemben je ta obred za poznanje družbene-~a ustroja v času svobodne Karantanije in a njen prehod pod frankovsko dblast. Mnogo bližji od zgoraj opisane oblike je ohV°tn’ karantanski obliki ustoličevalnega k reda opis, ki se je ohranil sicer šele v vrin-• v nemški pravni knjigi iz XIII. stoletja, st ®n°vani »Švabsko ogledalo«, ki pa je napo Ltvarno ze v XI. stoletju. V tem času je T tekal nastop novega vojvode na sledeči na-n: Po smrti starega vojvode so kosezi — VOJVODSKI PRESTOL na Gosposvetskem polju prebivalstva, ki pa je svobo-bi celo višji od navadnih svo-zvezan neposredno z vojvo-braiP na zborih svojih koseških sodišč iz-re j. m zaprisegli svoje zaupnike, to je »dob-cirJU^u> ki jih pozna slovansko pravo tudi Vebf., Ti zaupniki, zbrani na koseškem dežel^01 aboru, so najprej izbrali »sodnika de-P°d čigar vodstvom so nato kot za- de°n .kmečkega bodniV te) dr. njakov ter stopniki dežele razpravljali in glasovali o sprejemu novega vojvode, ki jim ga je predlagal vladar nemške države. Če hi ga zavrnili bi jim moral cesar določiti novega kandidata, če pa je večina pritrdila, je to obveljalo kot »skupen«, to je kot soglasen sklep vsega zbora. Vse ljudstvo se je nato odpravilo na Gosposvetsko polje, kjer so ob knežjem kamnu pri krnskem gradu novemu vojvodi od svoje strani izročili oblast v deželi. Vojvodo so preoblekli v kmečko obleko (sive hlače, siv suknjič z rdečim pasom, rdečo torbo, siv plašč, siv klobuk s sivo vrvico in kmečke čevlje z rdečimi vezalkami), ga posadili na kobilo in peljali trikrat okrog knežjega kamna. Okrog stoječe ljudstvo je med tem pelo slovensko hvalnico. S tem je vojvoda sprejel vse svoje pravice, kolikor mu jih je mogla predati dežela. Med temi pravicami je bil gotovo tudi —_ v tej obliki predaje oblasti kot postranski element — obred zasedbe knežjega kamna, simbola vojvodske oblasti, ki se je pozneje razvil v osrednje dejanje predaje oblasti na tem prostoru. Vojvoda pa s tem dejanjem še ni dobil dežele po takratnem fevdalnem pravu, marveč le od kosezov kot eden med njimi; prav to je bilo simbolično izraženo v njegovi kmečki preobleki. Celo glede sodstva se je v tem času umaknil izmed fevdalcev in mu je sodil »sodnik dežele«. Šele s sprejemom fevda, po katerega je moral priti v kmečki obleki, si je znova pridobil pravice fevdalca, mogel dokončno sleči kmečko oblačilo in se poslej s formalnim odgovorom — »ne vem, dragi prijatelj, kaj meniš, ne razumem tvojega jezika« —- iznebiti vsake tožbe pred »sodnikom dežele«. Vendar pa se tudi podelitev fevda sama s kmečkim oblačilom vojvode in z jelenom, ki ga mora pokloniti novi vojvoda svojemu fevdnemu gospodu — nemškemu vladarju — loči od tedaj veljavnega podeljevanja vojvodskih fevdov s praporom in nosi še vedno nekaj značilnih potez poklonitve polsamostojnega vazalnega kneza, kakršna je bila v veljavi za slovanske kneze v frankovski in nemški državi do okrog leta 1000. Ta oblika obreda vsekakor ni več čisti predstavnik starega podeljevanja Oblasti novemu poglavarju oz. knezu po plemenskem in ljudskem zboru. Krog volivcev je namreč družbeno že omejen. Nekdanje pravice ljudske skupščine so se ohranile le v bistveno ožjem krogu »kosezov«. Ljudska skupščina v stari sestavi — t. j. vse ljudstvo — nastopa le še kot občinstvo brez pravice do odločanja pri obredu ob knežjem kamnu. Razmerje med tema družbenima telesoma spominja na razmerje med zborom velikašev in splošnim zborom vsega plemstva ali celo vse vojske v frankovski državi v IX. stoletju, seveda z bistveno razliko, da v Karantaniji še v XI. stoletju nosilec pravic nekdanjega ljudskega zbora niso fevdalci, marveč kosezi. Prav dejstvo, da je ljudska skupščina svoje glavne pravice že izgubila, da pa njihov nosilec ni fevdalno frankovsko plemstvo, ki z obredom na tej stopnji celo nima nikakega stika, je najjasnejši dokaz, da obred izvira iz časa pred njegovim prihodom v deželo, še izza svobodne Karantanije. Vendar se do XI. stoletja ni ohranil prav tak, kakršen je bil še v veljavi za karantanske neodvisnosti. Doba frankovske in nemške oblasti v deželi mu je po IX. stoletju že vtisnila nekatere nove, dasi ne bistvene poteze. Kakšne spremembe je doživel obred od časov svobodne Karantanije do nastanka zgornjega opisa v XI. stoletju? V tem opisu je vsekakor nekaj elemento1 ki so spremenjeni ali pa nanovo vneseni še. po padcu Karantanije pod frankovsko ol last. Tako že frankovski vladar v času sve bodne Karantanije z obredom seveda ni imi stika; sestava volilnega zbora se je vsekakc nekoliko razlikovala od poznejšega, kajti vat so nedvomno spadali tudi domači velikaš ki jih je trda frankovska roka po uporu Ljt devita Posavskega delno pokončala, delno p se jim je posrečilo rešiti se med frankovsk fevdalce. S tem so seveda prevzeli njihov pravo, s čimer so se ločili od zastopnikov domačega prava. Bistveno manjšo vlogo ima v času karantanske svobode. tudi načelnik volilnega zbora, saj traja njegova funkcija le zelo kratek čas od smrti starega do ustoličenja novega kneza, s čimer dobi novi knez tudi vrhovno sodno oblast v pokrajini. Tudi kmečka obleka, ki v obredu simbolizira začasno vključenje tujca med koseze in omejenost pravic, ki mu jih ustoličevanje podeli po domačem pravu z razliko od polnopravne podelitve dežele v fevd, je smiselna šele po propadu domačih knezov in njihovi zamenjavi s tujimi grofi. Ko je okrog leta 745 Karantanija padla pod frankovsko vrhovno nadoblast, so kneza Karantanci sicer še sami izvolili, pred podelitvijo oblasti pa je moral izbor potrditi fran- KNEŽJI KAMEN, ki stoji zdaj v Deželnem muzeju v Celovcu kovski kralj. Tako poroča Conversio: »Ko pa je umrl Borut, so Bavarci na zapoved Frankov Gorazda, ki je že postal kristjan, poslali nazaj k istim Slovanom, ki so prosili zanj, in ti so ga napravili za vojvodo. Toda ta je nato v tretjem letu umrli. Spet pa jim je bil z dovoljenjem gospoda Pipina kralja, ko so ta ljudstva prosila, vrnjen Hotimir ... In ko so ga sprejela, so mu ista ljudstva dala knežjo oblast.« Zaradi podaljšanja medvladja, ki se je poslej zavleklo zaradi potrebe kraljevega potrdila volitev, se je pomen načelnika volilnega zbora v tem času vsekakor znatno povečal. Končno je vsaj po letu 788, ko so Karantanci podrejeni Frankom brez bavarskega posredovanja, uveljavi potreba poklonitve novega kneza frankovskemu kralju. To je oblika, ki v času polvazalnih slovanskih kneževin vzdolž frankovske državne meje ni izjema, marveč pravilo. Dokazuje nam ga vrsta primerov od Hrvatov preko Karantancev in Obrov do Polabskih Slovanov v začetku IX. stoletja. Šele dejstvo, da volitev kneza v Karantaniji po spremembi Karantanije iz polvazalne kneževine v frankovsko grofijo ne propade obenem z domačimi knezi, marveč se poveže z nastopom frankovskega grofa, ustvarja odslej iz ustoličevalnega obreda koroškega grofa (oz. od konca IX. stoletja dalje vojvode) edinstveno izjemo v fevdalnem svetu. Vendar pa ta prehod ni minil brez novih sprememb v obredu. Poglavar nemške države ob tej priliki dobi še več pravic: novega grofa imenuje on, pravice koseškega volilnega zbora pa so omejene le še ma potrditev predloženega kandidata, kar je bilo poslej navadno pač precej formalno dejanje. Ustali se novi »sodnik dežele« kot stalna institucija, volilni zbor pa se omeji na koseze, ker iz njega izpadejo velikaši. V zvezi s prihodom tujca za grofa se uvede njegovo simbolično preoblačenje v koseško kmečko obleko. Dočim torej obred ustoličenja po svojem družbenem bistvu predstavlja nedvomno preostanek iz stare plemenske ureditve, torej iz časa svobodne slovenske karantanske kneževine, pa njegova oblika, v kakršni je sprejet v frankovsko ureditev Karantanije, ni v celoti doma v karantanski kneževini, marveč se je — iza nekaj stoletij — ustalila res šele ob stiku Karantanije s Franki in pod vplivom tega stika. O Za nas ustoličevalni obred ni le starodavna zanimivost, marveč obenem z vsemi drugimi viri bistveno osvetljuje ves družbeni razvoj v Karantaniji, ki ga moremo na kratko povzeti takole: Svobodni člani vaških občin so sestavljali še vedno široko plast prebivalstva. Toda va- ško občino razkrajajo že močne razlike glede na premoženje in veljavo v javnem življenju. Položaj ob prihodu v novo domovino, polo-ložaj pod Obri, zasluge v boju za svobodo proti Obrom in v naslednjih bojih, vse to je v zvezi z delitvijo plena, vojaškimi sposobnostmi in izločanjem posameznih prvakov rodov, žup in plemen iz vaških občin ter z oblikovanjem docela osebne zemljiške posesti ustvarjalo premoženjsko neenakost že vsaj od začetkov preseljevanja iz pradomovine. Vse te strani razvoja, predvsem pa premoženjska neenakost, so odločali o svobodi in nesvobodi, so dvigali posameznike med »prvake« ali jih potiskali v podložništvo in suženjstvo. Le premožnejši so se mogli vselej odzvati klicu k orožju, kar je bilo vsekakor obvezno za vse svobodne, utrpeti škodo, ki je v času njihove odsotnosti nastajala na njihovem posestvu in poleg tega plačevati še davek, sprva dajatve Obrom, pozneje davek karantanskemu knezu. Pri napredovanju veljave osebne zemljiške lastnine in obdelave polja so morala ta bremena nujno postati pretežka. Čim manjša je bila družbena enota (rod — zadruga — mala družina), čim manjša je bila obdelovalna enota zemljišča, čim bolj je izginjala skupna njegova izraba in medsebojna pomoč, tem teže je bilo nositi ta bremena, tem večja je bila škoda, prizadeta gospodarskemu življenju z odsotnostjo gospodarja. Manj premožnim v tem položaju ni preostajalo nič drugega, kakor da so se zatekli pod varstvo županov in drugih prvakov in se tako iznebili vsaj vojaške dolžnosti, seveda v zameno za nove obveze do svojih varuhov. Njihovi varuhi pa so s tem dobili nove, stalno na posestvu prisotne delavne roke. »Najboljši« varuh je bil seveda karantanski knez sam, kajti njegovo varuštvo je pomenilo tudi olajšavo glede na knežji davek. Knez je namreč od takih varovancev dobival svoje koristi na drugačen način in bolj neposredno. Karantanski knez, čigar oblast se je iz vojaškega poveljstva razširila že na sodstvo v deželi in pravico do nekih davkov, o katerih je mogel tudi sam odločati, je svojo oblast že s posebno, od plemenske ločeno vojsko druži-nikov, !ki jih je uporabljal tudi za varstvo in vodstvo svoje zemljiške posesti. Velika večina kosezov na Koroškem je namreč razmeščena prav okrog Krnskega gradu in Gosposvetskega polja, kjer moramo domnevati jedro pozneje po frankovskem kralju podedovane posesti karantanskega kneza. Dejstvo, da se je pozneje tudi posameznim kosezom posrečilo priti v vrste frankovskih fevdalcev, kaže, da tudi v Karantaniji — kakor drugod — družiniki niso bili povsem enotna družbena skupina, marveč da so se tudi izmed njih začeli 'dvigati »plemeniti možje«, »možje, iz-išli iz dobrega plemstva« in »prvaki«, o katerih govore poznejši viri. Drugi vir za to najvišjo plast so bili seveda plemenski velikaši in »knezi«, ki so se sami obdali z manjšimi družinami. Pravice starega ljudskega zbora so KOROŠKA DIJAŠKA ZVEZA se bo tega za zgodovino Slovencev tako pomembnega obreda ob 550-letnici zadnjega ustoličevanja spomnila na svojem letošnjem srečanju, ki bo v prvih dneh julija v Celovcu. prešle le v roke teh »prvakov« in njihovih družinikov-kosezov, vladajočega fevdalnega družbenega razreda, ki se polagoma oblikuje. Prav vloga kosezov v tem napol fevdalnem svetu je po vsej verjetnosti znatno okrepila položaj karantanskega kneza in bistveno podprla dednost njegove oblasti. Družbeno razslojevanje v Karantaniji je torej že toliko napredovalo, da predstavlja Karantanija že neko obliko zgodnjefevdalne države. Odločilni prelom v tem razvoju se je izvršil v razdobju slovanske plemenske zveze pod Samovim vodstvom — sicer bi se namreč karantanska plemena po njenem razkroju prav tako razsula v manjše enote, kakor ostali njeni sestavni deli. Zato pa smemo gledati v Karantaniji naj starejšo pravo slovansko državno tvorbo sploh, kar jih poznamo po virih. (Po Grafenauerjev! .Zgodovini slovenskega naroda”) /nAsR\ Petnajstletno delo radia Koper v službi zbliževanja med slovenskim in italijanskim prebivalstvom S preselitvijo v novo, moderno in sodobno opremljeno stavbo je radio Koper v začetku tega tedna obhajal tudi svoj petnajstletni jubilej. Ustanovila ga je v maju 1949 Vojaška uprava JLA na tedanjem področju cone B Svobodnega tržaškega ozemlja in se je kot obmejna radijska postaja na območju, na katerem živi italijanska narodnostna manjšina, uspešno vključil v službo zbliževanja in utrjevanja prijateljstva med obema narodoma tega ozemlja. Ker je v cono B spadalo takrat tudi bujsko območje s hrvaškim prebivalstvom, pa je radio Koper do leta 1955 oddajal celo tri programe: slovenskega, italijanskega in hrvaškega; od dvanajst ur dnevnega sporeda jih je šest odpadlo na slovenski, pet na italijanski in ena ura na hrvaški program. Kot obmejna radijska postaja si je moral radio Koper izoblikovati posebno programsko usmeritev in je svojo nalogo kot povezovalec slovenskega in italijanskega prebivalstva na svojem območju, pa tudi kot informator o medsebojnih stikih med obema sosednima državama opravljal z velikim uspehom. Sedaj je težišče koprskega radijskega programa, ki obsega dnevno devet ur, na italijanskem programu. Dnevno oddaja šest ur v italijanskem in tri ure v slovenskem jeziku. Posamezne oddaje so prirejene predvsem z namenom, da prispevajo h globljemu spoznavanju in izmenjavi med obema državama na kulturnem področju, posebna oddaja pa je posvečena aktualnim poročilom o dejavnosti pripadnikov italijanske manjšine. Močno priljubljene so glasbene oddaje radia Koper, ki jih radi poslušajo tudi v Italiji, o čemer priča dejstvo, da prejema radio Koper iz Italije na leto približno 100.000 pisem z glasbenimi željami poslušalcev. Ob svoji petnajstletnici se radio Koper lahko ponaša z bogatim delovnim obračunom 29.000 ur italijanskega in 28 tisoč ur slovenskega sporeda, torej skupno skoraj 52.000 ur, ki jih je posvetil zbliževanju med slovenskim in italijanskim prebivalstvom in s tem utrjevanju prijateljskih odnosov med sosednima narodoma in državama. 00000<>OC>0<><>C><>000<><>0000<>0000<><><><>C>X><><>0<><>0<><>0