564
„Velika Ilirija" itd. naj se postavi vedno „srbski" jezik, „srbsko" gibanje, „Velika Srbija" itd. in v tem slučaju se Srbi pridružijo. Tak odgovor je „Ilire" razdražil, Vraz se je strašno razžalostil, Gaj je pa molčal in bi morda storil še to koncesijo, ako bi okoliščine dopuščale. Srbi so iz nezaupljivosti prestopili v odprto sovraštvo proti Ilircem. Začeli so dokazovati, da pravzaprav ni nobenih Hrvatov, a so povsod samo Srbi. Vuk Karadžič je že 1. 1836. napisal razpravo: „Srbi svi i svuda" v tem zmislu. Ruski slavist Sreznjevskij je v nekem pismu Vrazu stavil kompromisni predlog, naj Iliri sprejmejo cirilico. Toda bilo je že prepozno. Ko je 1. 1843.
HUXETO-CELLO,  NOVO
avstrijska vlada prepovedala ime „ilirski", je prepir nekoliko potihnil, in ko so Madžari pričeli zatirati Srbe še huje kot Hrvate, so šli vsi skupaj v boj zoper svoje zatiralce. Potem se je hotela pa avstrijska absolutistična vlada poslužiti ilirskega gibanja v svoje centralistične in germanizatorske namene. Gaj se ji je prodal in ji prepustil svoj list. S tem je pa ime „ilirski" tudi pri Hrvatih postalo odiozno in vsi, Hrvati in Srbi, so ga zapustili ter se rajši imenovali Jugoslovane.
Kar zadeva stališče napram Ogrom, je bil Gaj dosleden ves čas svojega javnega delovanja in vedno nasproten Ogrom. Samo gori navedene izjave njegovih političnih tovarišev narede nekako čuden vtis. Pozneje se je pa iz kroga Gajevega izcimila hrvaška
madžaronska stranka in Gaj je postal vladinovec in urednik vladnega protihrvaškega glasila.
Nasproti je bil pa Gaj ves čas svojega delovanja pristaš avstrijske politike. Dasiravno ni nikdar bliže označil svojih političnih idealov in državno-pravnih stremljenj illirizma, vendar bi ga po njegovem nastopanju in govorjenju lahko imenovali popolnega „velikoavstrijca". Da je na posebno pro-tekcijo samega avstrijskega dvora dobil dovoljenje za izdavanje svojih časnikov, se še ne more zdeti čudno. Saj je bilo podobno tudi z BleivveiBovimi »Novicami". Tudi je avstrijska vlada začetkoma rada videla  ilirsko  gibanje,   ker  je  v  njem  videla  neki
)  GLHSILO  ZR  ORKESTER
protiutež proti vedno   naraščajočim  zahtevam  Ma-i    džarov. Takrat je bil Gaj brez dvoma dobro zapisana i    oseba pri avstrijski vladi.  Leta 1839. mu je podaril i    cesar Ferdinand zlat prstan z briljanti v odlikovanje :    za njegove zasluge.   To je bilo ravno ob času,  ko i    so se vršili v ogrski državni zbornici in v magnatski :    zbornici  hudi napadi na ilirstvo.   Madžari so hoteli Hrvatom  vriniti  svoj   jezik   in  so  nadali   in dolžili i     Gaja veleizdaje, političnih intrig in državnega separatizma.   Gajevo   odlikovanje  je imelo  torej  značaj i     politične demonstracije proti Ogrom. Avgust Šenoa, >    znani hrvaški pisatelj, opisuje svoje znanje z Gajem ¦    iz poznejših let,   ko je  Gaj že izgubil svoj pomen, ter piše, da je bil še v poznejših letih silno ponosen i    na prstan, katerega mu je podaril cesar za njegove