Vladimir Levstik: Skrivnost. — Vojeslav Mole-Spitignjev: V cerkvi.        617
Nekaj nepopisnega je zvenelo iz njenega glasu: strah, žalost, obup in razkošje — vse obenem. In še mileje je zaprosila:
„0 jaz vas imam tako rada, tako nad vse rada, bodite tudi vi dobri meni! ... O bodite pošteni . . . pošteni ..."
On ni dal odgovora, a ustnice mu je obvel čuden usmev, ko
je prisedel zopet k njej ... —
(Dalje prihodnjič.)
Skrivnost.
T,
e tvoje ustne govore molčeče, dehtečesladke bajke govore, kot roža mlada, ko s temo šepeče, ki v sinjih lasih črez vrtove gre.
Da z ognjem večnih zvezd te bodem ljubil, skrivnosten prst zapisal je na nje, da te bom ljubil in se bom izgubil, ker v duši nosil tvoje bom ime.
Vladimir Levstik.
A
V cerkvi.
prlo Vanj se trudno je oko . . .
„Glej, duša mi je polna hrepenenja
in želj je v srcu celo mi nebo,
a pot je trnjev — in nikdar ne jenja . . .
Da dvignil kdo bi z močno me roko in vedel me do solnčnega žarenja! Hoditi sam — to je hudo, težko in vedno večja mera je trpljenja! . . ."
Vse tiho . . . Vzduh polni tajinstven mrak,
tišine svete ne kali korak —
in v križ popotnik je pogled uprl . . .
Skrivnostno se je razgorel oltar . . .
In videl glave zmučene je žar   ,
in za trpljenjem je vstajenje vzrl . . .
Vojeslav Mole-Spitignjev.