Nadloge naših kmetov. Pred nekaj dnevi se je odprla nova državna zbornica, za katero se |e zadnje tedne po državi toliko delalo, kolikor še nikoli prej. Tekmovali so stanovi, kateri dobi več moči v zbornici, znamenje, da od te strani pričakujejo v sedanjih časih največ pomoči. Tudi naš kmet ni molčal, kakor je imel slabo navado doslej, temuč v dveh skupinah, v občni V. in občinski IV. je govoril glasno, odločno in dostojno. Izbral si je za kandidate može, vredne njegovega zaupanja, za te je delal in večkrat cel<'> — trpel. Sedaj, ko je večinoma že potihnila borba, ter se prične delo v novej zbornici, sedaj pa tudi želi, da se poslanci ondi spomnijo njegovega stanu nadlog in težav, zato jih danes na izrečno vseslransko željo tukaj nekaj opišemo. 1. Je obče znano, da kmeta dandanes najbolj tlačijo dolgovi. Temu pa ni on toliko kriv, kakor neugodne razmere njegovega stanu. Kadar on prevzame posestvo, zavijejo ga še kaj v plenice — dolgov, katere ga navadno obdajajo potem celo dobo kmetovanja. Temu uzrok je prvič previsoka cenitev zemljišč zapustniku. Sin ali hči navadno nima veliko hvaležnosli do svojega roditelja, ker je moral ob smrti ali izročitvi posestvo z njim drago kupiti. Deleži previsoki namreč dedičem so mu tako težko breme, da jih skoraj ne zmore, nasprotno pa tudi dedičem navadno ne izdajo toliko, ker jih težko izterjajo. Gotova krivica je tukaj, da se zemljišča cenijo dedičem po njih pravi vrednosti, temuč le lako visoko se naj ceni, k o 1 i k o r v sedanjem času posestvo vsaj v 20. letih dobička nese! Le tako bode imel mladi kmet veselje do gospodarstva, ako vidi, da bode kedaj mogel zmagati svoje nasprotnike — dolgove. 2. Je dalje znano, da zraven plenic dolgov, še bolj vežejo knjeta močni povoji in to so previsokc obrosti. Poglejmo prirner. Država je pred več leti ustanovila poštne hranilnice, v katerih se ona ne upa višje od 3% obrestovati. Če torej država, ki ima vendar na razpolago mnogo pomočkov do kapitala, ne upa visje od 3°/o obrestovati, kako vendar naj se lerja to od ubogega kmeta? Ali če se morda ona izgovarja z neugodnimi finaneami, le niso to za kmeta slabe letine, neugodna trgovina, tuja konkurenca, čedalje dražji delavci itd. Sploh naj se vzamejo za mero te slabe okoliščine, ako in kedar se določa postavna naredba za obresti. Stavimo glave, ako se more kmet v 20. letih z čistim dohodkom zemljiških pridelkov iznebiti glavnice dolga, in v toliko merijo obresti 5%. Razume se samo, da so torej previsoke obresti za kmeta velika krivica, katerih upliv se na hirajočemu kmetijstvu splošno kaže. Žalibog, da tudi domači zavodi morajo posojevati z 5% do 6%. Za kmeta nižje obresti! To se bi pa najlažje doseglo, ko bi država ustanovila nekako banko, katera bi v zvezi s poštno hranilnico delovala v pomoč kmetu. Ondi bi se naj poskrbelo, da bi kmet za nizke obresti in z malimi stroški dobil pomoč v zadregi, kar seveda se bi zagotovilo na zemljišče. Ako bi vlada takšen zavod ustanovila, pomagala bode kmetom najhitreje in tako si okrepila ta glavni svoj steber. Takšen zavod pa bi ne bil kmetom nikaka koneesija ali predpravica, nego le podobna podpora, kakoršna se deli drugim stanovom. Vsako leto skoro se povišujejo plače uradnikom, učiteljem in drugim, le kmet ima v tem težko izjemo. Nižje obresti naj bodo njemu pomoček, da se utrdi na posestvu, kateremu žrtvuje vse svoje moči, da ga bode ono tudi redilo v starosti. 3. Se boie naši kmetje, da bi se pogodba z Ogersko ne pretrgala. Ako se uvede colnina, pobiranje od naših izdelkov, šlo bode najbrž na račun naših kmetov. Ti pošiljajo največ lesno blago na Ogersko, od koder dobivajo dosti živeža, zlasti koruze. Znano polajšanje na železnicah »refakcija« imenovano, nas uči, kako znajo Madjari vse le v svoj prid obrniti. Ko se je ta uvedla, sprejemali so naše blago le s pogoiem, da se ta poboljšek njim prepusti. Pri uvedenju colnine bodo gotovo to težavo zvrnili na naša ramena, zlasti sedaj, ko lesna trgovina vsled nizke cene hira in se blago težko spravi v denar. Z ozirom na te okoliščine naše gg. poslance iskreno prosimo, naj bodo tudi v tej reči nam zavetniki — zagovorniki. 4. Sedaj pridemo do točke, katera je uzrok veliko, da leze država in kmet v dolgove, in to je prevelika draginja dela. Delavci obeh ne poznajo ali nočejo poznati reve svojih gospodarjev, zalo kriče le vedno: več in več! Tako delajo pri državi uradniki, učitelji in razni sluge, pri krnetu pa hlapci in dninarji. Pri prvih nam ležko dene povišanje plač z ozirom na slabo denarno stanje države in dežel, prav zelo pa nas boli, ko vidimo, da se prav mladi uradniki ali vojaški dostojanstveniki v najboljših letih podajo v dostikrat — nezasluženi pokoj. To slane države in davkoplačilce po krivici preveč denarja. Grozno ironično pa je gledati, te stanove z čedalje obilnejšim osobstvom in večjim zaslužkom, zraven pa primerjati »milostno« ravnanje s kmetom po eksekutorjih. Ti dve sliki naj se spravita v ravnotežje, to bodi naša prošnia in zahteva do novih gg. poslancev. Glede delavcev na kmetih pa smo te misli, naj se jim nekako pristrižejo peruti za izprehod iz jednega kraja v drugega. S tem se bode morda ohladila jim ošabnost, s katero se sedaj ponašaja: »bom pa drugam šel«. Zlasti pa zahlevamo, da naj sc zavarovanje njih življenja, stroški za bolniške blagajne in drugi enaki zavodi oprejo le samo na njih ramena, ne pa na kmeta, kakor dozdaj. Pomislimo težo, s kalero nosi kmel preživljanje rcvežev. Prvič mora vsled družinske postave priredili bolnega posla do 4 tedne. Drugič ko pride ta na stroške občini, kjer je plačnik večinoma zopet on. Tretjič ako gre v bolnišnico ali hiralnico; oboje plačata dežela in občina, ti pa niora zalagati med drugimi skorc največ — kmet. Četrtič je ustanovljena zavarovalnica zoper nezgode delavcev, tukaj pa je naravnost med 9/io% stroškov obložen kmet. Navrh ga še petič primejo pri bolniških blagajnah, tako da res že ni konca teh »podpor«, »deležev« ali »zavarovanj«. Tako se torej skrbi za delavce, navrh nam pa Se širokousti socijalisti trde, kako zapuščen je delavec in koliko bi mu moral dodati še delodajalec. V mestih in tovarnah je mogoče res, ali na deželi nikdar! Proti takim in enakim nakanam dajte zopet braniti, gg. poslanci, kmeta! 5. Omeniti še nam je predpravic, ki jih ima na kmetovem zemljišču lovec, v kvar njegovim sadežem. Tukaj tožbe gotovo ne bodo nehale prej, da se ustreže pravičnim zahtevam kmeta. Sploh bi nam ne zmanjkalo skoraj tožba in krivic, ako bi jih hoteli vse zapisati. Glavne položimo te v roke naših zastopnikov, z iskreno prošnjo, se za njih pravo in tako tudi naše blagostanje z vsemi močmi potegovati. V vseh prašanjih in delovanju v državnem zboru pa jih prosirao sledeče: Skrbite na blagostan kmečkega stanu in ne zidati preveč za njegova slaba ramena! Pohorski.