ORGANIZIRANJE SLOVENSKIH
TABOROV V LETIH 1868/69
(Analiza vabil)
STANE GRANDA
Kljub temu, da je bilo o taborskem gibanju
že veliko napisanega,! pa še vedno ostaja vrsta
vprašanj neraziskanih. V veliki meri so vzrok
temu pomanjkljivi viri, ali celo njihovo po-
manjkanje. Kljub temu pa ne smemo prezreti
možnosti, da bodo mlajše in pronicljivejše ge-
neracije znale tudi iz obstoječih »iztisniti« bi-
stveno več. Med vprašanja, ki še vedno niso
zadovoljivo pojasnjena, nedvomno sodi tudi
organiziranje taborov. Ogromne množice, ki
so jih ti privabili, so nedvomno prišle zaradi
aktualne problematike. V nadaljevanju ne že-
lim toliko govoriti o propagandi kot o zaupa-
nju ljudi, da bodo predvidene točke resno
obravnavane, da bo cela prireditev izzvenela
resno, da se tabora »splača« udeležiti. Sklice-
vanje na to, da so se kmetje taborov udeleže-
vali zgolj zaradi svoje nacionalne zavesti ali
zaradi tega, ker so bili ti nekaj novega, nepo-
znanega, pomeni prehajati iz ene skrajnosti v
drugo. Izhaja iz pretiranega zaupanja ali pa iz
podcenjevanja naših prednikov.
Kot je znano, so slovensko javnost vabili na
tabore preko časopisov, letakov in plakatov.2
Najboljše in najbolj učinkovito propagandno
sredstvo pa je bil nedvomno ljudski glas, ki je
raznesel novico po naših mestih, trgih in va-
seh in zvabil na te prireditve skoraj 150.000
ljudi. Ideja Zedinjene Slovenije je po dvajse-
tletnem životarjenju skupaj z drugimi aktual-
nimi potrebami prevzela velik del Slovencev
in določila, kot je ugotovil pokojni Toussaint
Hočevar, »skupinsko obnašanje sledečim ge-
neracijam«.
Ne glede na vso patetično navlako, ki se
rada prilepi na ključne momente nacionalne
zgodovine, se moramo strinjati z Vasilijem
Melikom, da so shodi zavestno poudarjali
»veljavo ljudske volje, ljudske suverenosti«.3
Ta ni prišla do izraza le v večinskem javnem
sprejemanju resolucij, ampak že tudi v pred-
hodnem vabljenju na tabore. Ti namreč niso
bili ljudem predstavljeni kot zasebna pobuda,
ampak kot odsev ljudske volje in potreb, ki in
28
kakor so jo spoznali ljudje, ki jim je večina za-
upala. Zato bomo analizirali vabila na tabore,
ne v smislu njihove vsebine, ampak podpisni-
kov vabil. Omejili se bomo le na tabore v letih
1868 in 1869: ljutomerskega, žalskega, šem-
paškega, briškega, sevniškega, notranjskega,
vižmarskega in ormoškega. Podpisnike bomo
skušali prikazati po njihovem številu, vrstnem
redu naštevanja, poklicu, izobrazbi in social-
nem ter političnem položaju in seveda krajih
njihovega bivanja. Doslej sta se tega vprašanja
dotaknila predvsem Viktor Vrbnjak in Branko
Marušič.4 Podpisnike taborskega programa, s
katerim so pozivali k udeležbi, so ponekod
označevali kot taborski odbor. Vsekakor tega
ne smemo zamenjevati s tisto skupino navdu-
šenih in predanih mož, ki so neposredno pri-
pravili posamezne tabore, ki so storili vse po-
trebno od razglasa preko prijave oblastem do
krašenja govorniškega odra in ki so neposred-
no tabor izpeljali. Med temi so nam običajno
znani le glavni pobudniki in organizatorji ter
še eventuelno kakšen posameznik, ki je skrbel
predvsem za finance, sicer pa so ostali v oza-
dju in padli v pozabo.
O podpisnikih vabila za prvi slovenski ta-
bor 9. avgusta 1868, je Viktor Vrbnjak zapi-
sal: »Kakor vidimo, je vabilo podpisalo 11
kmetov, 4 posestniki (tržani), 2 člana odvetni-
škega poklica, 1 duhovnik, 1 zdravnik in 1 tr-
govec. Bili so po večini vsi iz Ljutomera ozi-
roma okolice, tako da smemo trditi, da so na
tabor vabili narodni Ljutomerčani oziroma
narodnoprebujeni Muropoljci.«5 Žalski tabor,
ki je bil približno mesec dni za prvim, kaže že
dokaj drugačno podobo. Število podpisnikov
je 58. Že na prvi pogled je jasno, da so organi-
zatorji hoteli poudariti, da tu ne gre za ni-
kakršno zborovanje slovenske revščine, am-
pak gospodarjev te zemlje. Le 9 se jih ne pred-
stavlja kot posestniki na prvem mestu,
vendar so med temi 4 trgovci, 1 rudarski
lastnik, 1 advokat, 1 zdravnik, 1 župan - dr-
žavni in deželni poslanec. Zanimivo je, da se
je nek zdravnik najprej predstavil kot po-
sestnik, Josip Vošnjak pa zgolj kot posestnik.
Za 4 lahko vidimo, da so intelektualci, med
podpisniki ni predstavnika duhovščine. Druga
značilnost je sklicevanje na opravljanje javnih
fiankcij. 35 jih namreč poudarja, da so ali žu-
pani, občinski svetovalci ali odborniki, člani
okrajnega zastopa, celo načelnik, izvrševalci
poslanskih funkcij v deželnem (2) oziroma dr-
žavnem zboru. Za podpisnike iz nekaterih
krajev - navajajo se po krajih - je značilno, da
so vsi člani občinskega odbora in moremo do-
mnevati, da je obstajala tendenca, da bi se
podpisovali občinski odbori. Torej, ne samo
posestniki, ampak tudi reprezentanti ljudske
volje.
Pri primerjavi podatkov z razprostranjenos-
tjo krajev podpisnikov se je pokazalo, daje bil
žalski tabor v resnici tabor Savinjčanov, ker je
teh največ med podpisniki. Najsevernejši kraj
je Gornji Dolič že blizu Mislinje. Iz Celja, od
koder so tudi bili podpisniki, segajo na se-
ver do Frankolovega, na jug pa preko Laškega
do sv. Krištofa oziroma Strmce. Opazna je
tendenca vključiti tudi Kozjansko, ker je ne-
kaj podpisnikov tudi s tega področja. Tenden-
ca, da tabore sklicujejo reprezentanti ljudske
volje, je še bolj razvidna iz analize podpisni-
kov šempaskega tabora, ki je bil 18. oktobra
1868. V primerjavi s številom žalskega jih je
več kot pol manj, le 25. Kar 14 se jih predsta-
vlja le kot župan, 1 kot podžupan, 4 so dežel-
ni poslanci, 2 sta deželna uradnika, dr. Lavrič
je odvetnik, eden je predsednik čitalnice,
eden je zgolj posestnik in 1 zgolj duhovnik.
Verjetno sem blizu resnice, če trdim, da so se
zavestno omejili na župane in poslance, ostale
pa so pripisali zaradi neposredne organizacije
tabora. Zato število podpisnikov ni skoncen-
trirano v nobenem kraju, le iz Gorice jih je
več, viden je delež Bricev, kakor tudi želja po
povezavi s prebivalstvom ob Soči.
Tabor v Brdih, prvi v letu 1869, predstavlja
v tem, poudarjeno političnem izbiranju pod-
pisnikov vrh v obravnavanem obdobju. V
zvezi z njim je treba uvodoma poudariti dva
momenta: izpostavljenost tega ozemlja v med-
narodnem in po izgubi Beneške Slovenije tudi
v nacionalnem smislu. Izbor 37 - poleg njih je
navedeno še 1-5 njihovih predstavnikov pod-
pisnikov -je strogo pretehtan.6 Ne podpisuje-
jo se kot posestniki itd., ampak kot župani
oziroma predstavniki za vseh 6 briških občin,
po 1 predstavnik za 9 goriških okrajev, po 2
za dežele Kranjsko, Štajersko in Koroško ter I
za tržaško okolico. Razen pri Kranjski, kjer so
takratni prvaki še vedno bili brez jasne orien-
tacije glede taborov, so vsi ostali dejansko ta-
kratni politični voditelji Slovencev. Same Bri-
ce so poleg omenjenih 6 županov predstavljali
še 3 duhovniki in 12 drugih, med katerimi so
tudi učitelji in celo veleposestnik, vendar tudi
ti, kot n.pr. dr. Žigon, le Brici.
Sevniški tabor, 2. maja 1869 kot tretji na
Štajerskem, po številu in navajanju podpisni-
kov, ki jih je 60, presega dotedanje. Čeprav je
prvi vtis, da ni pri njihovem omenjanju nobe-
ne sistematike, pa je vendar odbor impozan-
ten. Med njimi so 4 izobraženci: 2 pravnika, 1
zdravnik in 1 živinozdravnik, 1 učitelj in I
srenjski uradnik^ 2 sta obrtnika in 3 trgovci ter
2 gostilničarja. Zupanov je 6, 13 jih deluje v
občinskih odborih, 11 je njihovih svetovalcev,
8 je okrajnih odbornikov, Lenček je poleg
županstva še deželni in državni poslanec. Za-
nimiva slika se pokaže, če podatke o podpis-
nikih vnesemo na zemljevid. Če bi upoštevali
Brestanico oziroma Rajhenburg kot mejo po-
dročja, ki gravitira k Sevnici, je le 25 podpis-
nikov s tega področja, ostali pa so s krško-
brežiškega. Samo iz ožjega brežiškega jih je to-
liko kot iz Sevnice (11). Čeprav je področje
29
okoli Sevnice redkeje naseljeno kot brežiško,
ter je zato manj primerno, je vseeno delež
slednjega nesorazmerno velik. Iz ozadja sili
postava dr. Razlaga, advokata iz Brežic, ki je
gotovo pripeljal vse 4 izobražence. Preseneča,
daje le 5 podpisnikov iz Kranjske. Tako jih ni
iz okolice Laškega, zato pa so z vzhodnega
Kozjanskega. Eden pa je doma iz Vel. Obreza
ob slovensko hrvaški meji.
Ob pogledu na podpisnike Kalškega tabora
9. maja 1869 takoj začutimo Costov duh. Že
abecedno naštevanje - mimogrrede mu je to
kot političnemu prvaku, pa tudi kot tamkajš-
njemu deželnemu poslancu omogočilo, da je
naveden prav na začetku - kaže na njegov ve-
lik smisel za red in sistematiko. Podpisnike je
moč ločiti v reprezentativni in ostali del. K
prvemu bi poleg omenjenega Coste prišteli
goriškega dr. Lavriča, tržaškega Nabergoja, dr.
Zigona, kastavskega glavarja Rubešo in druge,
pa tudi nekatere domačine, ki so se uveljavili
na Reki in v Ljubljani. Iz nje je Costa vključil
tudi nekatere svoje politične sodelavce in so-
mišljenike. Pod geslom »Vse za vero, dom in
cara« je navedenih 10 duhovnikov, med kate-
rimi so tudi predstavniki širše duhovščine, tri-
je graščaki, 9 trgovcev, trije pravniki, 1 zdrav-
nik, 1 visok in 1 nižji uradnik, 19 se jih je
podpisalo kot posestniki, le 5 je županov, lju-
dje z neagramimi poklici so skoraj v večini.
Večina, »preprostih« podpisnikov je iz širše
okolice, kjer se je tabor odvijal, 5 jih je s po-
dročja, ki je danes na Hrvaškem. Pri primerja-
vi z zemljevidom se je pokazala tendenca
iskanja navezave z vipavskim oziroma goriš-
kim področjem. Kakšno vlogo je pri tem tabo-
ru igral dr. Zigon iz Brd, ni jasno. Opozoril bi
le na vest v Slovenskem narodu 15. 7. 1869,
da Matija Majer zaradi bolezni ni .mogel od-
govoriti na vabilo, naj bo član taborskega od-
bora.
Vižmarski tabor je zbral največ udeležencev
in ima največ podpisnikov. Odločilno besedo
pri njegovi organizaciji so imeli slovenski
konzervativni politiki. Formalno gaje organi-
ziralo društvo za brambo narodnih pravic, ki
je imelo za to med podpisniki rezerviranih pr-
vih 10 mest, sledili pa so jim ostali predstav-
niki okrajev in ljubljanske okolice. Bleiweis in
Costa, ki sta stala na čelu tega 102 moža ob-
širnega seznama, sta poskrbela, da jima nihče
od takratnih politikov niti na papirju ni kon-
kuriral. Zaman iščemo vodilna imena takrat-
nega slovenskega političnega življenja. Odlič-
nost so kompenzirali s poudarjanjem župan-
stva, članstva v občinskem odboru ali sveto-
valstva, saj jih od 92 kar 68 omenja eno od teh
funkcij. Res so predvsem iz današnje Ljublja-
ne ali njene periferije, najoddaljenejši je kranj-
ski župan. Trudili so se, da bi dobili iz neke
občine cel odbor. Rekorder je Dol, saj sledi
županu 5 odbornikov, 1 svetovalec in 4 po-
sestniki. Teh je v celotnem številu 15. Omeni-
mo naj, da so med ostalimi 2 graščaka in tr-
govec. Duhovnik je samo 1, za tri poklici niso
znani. Kot zanimivost naj dodamo, da je bil
eden izmed posestnikov poštar, drugi pa ki-
par. Bleiweis - Costov krog in društvo Slove-
nija sta se lahko hvalila, da se je na njunem
taboru zbralo največ ljudi, da je bilo največ
podpisnikov. Tudi v tem primeru so hoteli
dokazati, koliko so sposobni. Med podpisniki
je okoli 75% predstavnikov lokalne samo-
uprave. Znanih imen pa ni.
Ormoški tabor, kot zadnji v letu 1869, kaže
izrazito štajerski koncept organiziranja tabo-
rov. Med 49 podpisniki, ki so našteti brez do-
ločnejšega reda, je 11 izobražencev: 3 pravni-
ki, 4 duhovniki in 4 zdravniki, 1 pisarniški
koncipient in 1 podučitelj; 2 sta krojača, I je
trgovec, vendar jih le 12 živi od neagrarne de-
javnosti: 3 zdravniki namreč navajajo, da so
posestniki, I pravnik je celo veliki posestnik.
Skupno 37 jih navaja, da so posestniki, 5 od
njih jih navaja kot dodaten zaslužek obrt
(knjigovez, trgovec, krčmar, sodar). 25 jih na-
vaja delovanje v političnem življenju: 1 dežel-
ni poslanec, 1 predsednik okrajnega zastopa,
12 jih je njegovih članov, 13 je županov, 4 so
šolski svetovalci, 1 je občinski odbornik.
Če naredimo primerjavo s podpisniki z leto
starejšim ljutomerskim taborom z ozirom na
kraje, iz katerih jih oba navajata, vidimo, da je
ormoškega podpisal en Ljutomerčan več, Ver-
žejčan je bil isti, iz Iljaševec isti, iz Pristave 1
rhanj, iz Cezanjevec sta 2 odpadla, 1 je isti, iz
Podgrada je isti, iz Cvena isti.
Ne glede na to, da niso obdelani vsi tabori,
je možno potegniti določene zaključke. Enot-
na je bila volja za organiziranje taborov, ni pa
bilo navodil, kako jih organizirati. V odboru
so morali biti ugledni ljudje, predstave o tem,
kaj je ugled, pa zelo različne. Na Štajerskem je
posest nedvomno pred javno funkcijo ali izo-
brazbo, v Brdih je ravno obratno. Nasploh pa
so se vsi trudili, da je bil odbor reprezentati-
ven. Zato nam seznami z vabil na tabore daje-
jo vpogled v družbo pomembnih Slovencev ti-
ste dobe. Očitke, ki so bili nekoč popularni,
da gre za bružoazno gibanje, podatki očitno
demantirajo. Gre za najsplošnejše ljudsko
gibanje, ki ga v večini primerov vodijo repre-
zentanti ljudske volje, kar je posebej poudar-
jeno z naštevanjem funkcij. Delež inteligence
je razmeroma majhen, duhovščine je sprva
malo. Prvemu so vzrok razmere, drugemu pa
verjetno politična naravnanost organizatorjev
prvih taborov. Ne smemo izključiti tudi oseb-
nih simpatij in antipatij, kar bi bilo zlasti po-
membno, če bi hoteli na podlagi tistih, ki so
na vabilih našteti, sestavljati seznam »Kdo je
kdo«.
OPOMBE
i. Osnovna literatura je zbrana v publikaciji Ta-
borsko gibanje na Slovenskem, Ljubljana 1981, str.
30
55 — 2. V Narodnem muzeju v Ljubljani je o slo-
venskih taborih zbrana obširna dokumentacija.
Najboljša zbirka plakatov je v zapuščini dr. E. H.
Coste, Rokopisni oddelek NUK — S.Vasilij Melik,
Tabori 1868 - 1871 v: Taborsko gibanje na Sloven-
skem, str. 21 — 4. Viktor Vrbnjak, Prvi slovenski
tabor v Ljutomeru v: Svet med Muro in Dravo,
Maribor 1968, str. 382 - 473 (obstajajo tudi separa-
ti). Branko Marušič, Primorski tabori (1868-1871).
Goriški letnik 1974, str. 51-67 — 5. Viktor Vrb-
njak, Prvi slovenski tabor v Ljutomeru, str. 452
31