f..........................................................J ¦ ¦ Na naslov naše vlado! ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ Marsikod po Sloveniji se čujejo glasovi, kako je v naših obmejnih krajih mogoče, da nemštvo kljub novim razmeram Še vendar tako drzno dviga glavo in da se doslej še niso iztrebila razna gnezda, ki se v njih vali najstrupenejša nemško-nacijonalna ireden-ta. Ti očitki so morda na videz opravičeni in ni čuda, da se opazovalcem, ki ne poznajo krajevnih razmer, zdi marsikaj v tem oziru neumljivo. Nimamo namena, da globlje razmotrivarno o opravičenosti ali neopravičenosti teh očitkov, vendar lahko rečemo, da gre delo stalno naprej. Kolikor pač pripuščajo krajevne razmere in opora, ki jo imamo v mero-dajnih višjih mestih. Tak korak naprej je storil slovenski Ptuj ob zadnjem občnem zboru tukajšnjega nemškega Musikvereina. To društvo bi moralo imeti izključno kulturni namen. Da ne bi nam mogli naši sodržavljani nemške narodnosti očitati, da jih mi v svoji barbarski nekulturnosti oviramo pri njih prosvetnem delu, jim doslej nismo kratili njih „pravic." Toda ta nemški kulturni zavod je bil vse prej nego torišče za gojenje glasbe. Zbirali so se v njem elementi, ki jih druži ena ideja, to je skrito sovraštvo do vsega, kar ne diši po nemški krvi, in odpor proti naši državi. V društvu se je sistematsko gojila najodločnejša iredenta ; njegovi člani so stalno v zvezi z bojnimi društvi v Nemški Avstriji, skratka, človek ima vtis, da je društvo zbirališče ogleduhov, ki, na zunaj prijazni, lojalni in dobrodušni, s svojim subverzivnim delom preračunjeno izpod-kopavajo našo samostojnost. A svaka^sila do vremena. Temu je bilo treba storiti konec. Da dobimo Slovenci v društvu primeren vpliv, smo zahtevali zastopstvo v odboru in koncesijo, da sme začasno obstojati v društvu še poseben nemški oddelek, kjer bi lahko gojili glasbo člani in deca nemške narodnosti, dokler še niso zmožni slovenščine. Nemci so to našo kulantno zahtevo v svoji znani skromnosti odklonili, da, še več: drznili so si celo zabraniti Slovencem vstop v društvo. Naznanili smo jim nekaj dni pred občnim zborom pristop kakih 150 slovenskih članov, pripadajočih vsem slojem ptujske inteligence. Odgovorili so nam, da društveni odbor o sprejemu teh članov ne more sklepati, češ, da mora biti vstop po pravilih javljen najmanj 14 dni pred občnim zborom. Te določbe pa v društvenih pravilih ni. Gospodje Nemci so se torej grdo zlagali. Ta laž jim je bila le sredstvo, ž da se izognejo iz zadrege, v dokaz temu je dejstvo, da društveni odbor ni sklepal niti o vsprejemu onih slovenskih članov, ki so bili prijavili svoj pristop že mesece pred občnim zborom. Ko se je ugotovilo, da omenjene določbe v pravilih ni, smo pozvali vladnega komisarja, naj zahteva od društva strikten odgovor, ali misli odbor sklepati o našem sprejemu, ali ne. Tudi na ta poziv so negativno odgovorili. Slovenci, ki smo imeli nemen, da vstopimo v društvo, smo se udeležili občnega zbora dne 2. t. m. Bilo nas je kakih 170. Navzoč je bil tudi vladni komisar. Pred početkom dnevnega reda smo pozvali odbor tretjič, naj sklepa o našem sprejemu. Na slovensko stavljeno zahtevo je društveni predsednik prof. Kasimir odgovoril nemško. V opravičilo, da govori nemško, je navedel, da sicer razume slovenski toliko, kolikor je potrebno za občevanje z navadnim človekom, da pa ni vajen slovenskemu občevanju z boljšimi krogi. V nadaljnem izvajanju mu je zdrknil z jezika ta-le stavek: „V občevanju s slovensko [inteligenco se vedno poslužujem nemščine in tako mi ni treba drugega deželnega jezika" Toda ne dovolj tega, vrgel nam je še v obraz, da nas po pravilih sicer lahko sprej-mo, toda, da niso primorani, vsled česar to tudi ne store. Na to izjavo smo slovenski udeleženci pozvali komisarja, da zborovanje zaključi in razpusti, ker ne pustimo, da bi se v očigled nesramni žalitvi nas vseh vršil zbor dalje. Vladni komisar je vpošteval rastoče razburjenje in je videč, da je nadaljevanje faktično nemogoče, občni zbor zaključil. Slovenski zborovalci se kljub temu niso razšli, dokler odbor ni zagotovil, da izroči ključe do društvenih prostorov vladnemu komisarju. lmpertinenca, s katero si upa danes naduti Nemec imenovati slovenščino „drugi deželni jezik", je tako gorostasna, da mora člo-i veku sapa zastati, če to čuje. Iz te nesramnosti se jasno vidi, kak duh vlada v teh ljudeh in kako nemogoče jim je, otresti se avstrijskega načina in prilagoditi novim razmeram. Ti ljudje smatrajo današnji državni jezik še vedno po starem kopitu za drugi deželni jezik. S tem za nas dragocenim priznanjem razgalili so se Nemci v vsej svoji ostudni goloti in razkrili so nam vso laž namišljene lojalnosti in odkritosrčnega mišljenja napram jugoslovanski državi. „Hic Rhodus, hic salta!" kličemo naši vladi. Tu ima sedaj priliko, da z vso brezobzirnostjo razprši to gnezdo strupenih sršenov. Ni pričakovati, da bi Nemec, ki je nekoč vihtel bič nad našimi glavami, presedlal v svojem mišljenju. On se smatra še nadalje za „Herrenvolk" in pri njem ne izda ne gla-denje, ne božanje, ampak treba je, da iz naših rok zažvižga bič okoli njegovih ušes. Potem bo videl, kakšen okus ima „pravica", ki jo je bil vajen on deliti nam. Poživljamo vlado z vso resnostjo, da začne s korenitim pometanjem. Dela za metlo je dovolj. Razen Musikvereina imamo v Ptuju še izključni nemški Gesangsverein, Deutsches Vereinshaus in požarno brambo. Vsa ta društva delujejo v svojem smislu kulttirno, t. j. rujejo proti državi in vzgajajo zaprisežene sovražnike naše domovino. Gesangverein-ovci gredo v svojem navdušenju za falirano Avstrijo tako daleč, da si zakrožijo včasih „0, du mein Osterreich", požarni brambovci zahtevajo od slov. gasilske zveze za svoje društvo tevtonski poveljevalni jezik in nemško dopisovanje. Vsega tega se jih mora odvaditi. Razpoloženje med ptujskim prebivalstvom je tako, da si bo samo očistilo hišo, če ne najde odmeva pri vladi.