V drugi polovici 19. stoletja so obrtnike breme- 
nile najrazličnejše težave. Zlasti v času gospodar- 
ske depresije po letu 1873 so bile zahteve po re- 
formah na obrtnem področju stalno na dnevnem 
redu različnih gospodarskih in socialnih misle- 
cev, širše avstrijske in tudi slovenske javnosti in 
zato tudi politikov vseh barv. Čeprav obrt kot ce- 
lota v tem času ni nazadovala, temveč je nasprot- 
no celo napredovala, so ljudje dobili občutek, da 
zaradi hitrega propadanja nekaterih pomembnih 
obrtnih panog (npr. krojaštvo in čevljarstvo) po- 
časi propada celotni obrtni stan. Za propadanje 
obrtništva naj bi bila odgovorna konkurenca mo- 
dernega, industrijskega načina proizvodnje. Ta 
naj bi bila še posebno pogubna v razmerah obrt- 
ne svobode po letu 1859. Zato so konservativni 
nasprotniki obrtne svobode zahtevali reforme, ki 
bi zaustavile propadanje obrtnega stanu.1 Leta 
1883 je naposled izšla prva obrtna novela, ki je 
med drugim uvajala izkaz o izučenosti in obvez- 
ne obrtne zadruge. Ker tudi s temi ukrepi ni bilo 
mogoče zavreti industrializacije, se je začel boj za 
revizijo obrtne novele. V primerjavi z industrijo je 
naposled obrt vse do propada habsburške mo- 
narhije dobivala vedno nove koncesije, ki so vse 
bolj omejevale obrtno svobodo.2 
1 Pančur, Andrej: Obrtna svoboda na zatožni klopi. 
Konservativni nazori o obrtništvu v drugi polovici 
19. stoletja na Slovenskem, Zgodovina za vse, 1999, št. 
2, str. 23-43. 
2 Pančur, Andrej: Gospodarski in socialni nazori v 80. 
in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, magistrska na- 
loga, tipkopis, Ljubljana, 1999, str. 44-90. 
Obrtniška problematika je v večji ali manjši me- 
ri zaposlovala javnost celotne habsburške mo- 
narhije. Močno je odmevala tudi med slovenski- 
mi obrtniki in v slovenskih časopisih. Toda obrt- 
niki v Ljubljani, mestu z največjo koncentracijo 
obrtnikov na Kranjskem, so razlog za svoj vse 
slabši položaj videli predvsem v konkurenci za- 
porniškega obrtnega dela: »Vkrogih naših obrtni- 
kov, katere izsesava in duši vsledprezgodaj upe- 
Ijane in brezpogojne obrtne svobode veliki kapital, 
naglasa se razen drugih tudi ta jako opravičena 
pritožba, da kaznilnice preveč posegajo v delo- 
krog obrtnikov in da so jeden glavnih uzrokov 
njihovemu slabemu stanju.«0 Za večino ljubljan- 
skih obrtnikov je bilo obrtniško delo kaznjencev 
»najhujši trn v peti«4 in tako glavni vzrok, ki »male- 
ga rokodelca najbolj in neposredno uničuje.«5 
Ker sta v Ljubljani izhajala tudi takratna osred- 
nja slovenska časopisa Slovenec in Slovenski na- 
rod, je bila ta problematika deležna precejšnje 
pozornosti:6 »Potrebnost rešitve tega vprašanja 
priznava se tudi v vseh krogih in mnogo seje že 
S: O delu v kaznilnicah, Slovenski narod, št. 17, 22. 
januar 1883. 
Slovenec, št. 49, 28. februar 1884. 
Peticija kranjskega obrtnega društva do deželnega 
zbora kranjskega, Slovenec, št. 8, 12. januar 1886. 
»Sploh se problematika kaznilnic in prisilnih delav- 
nic v tem obdobju največkrat pojavlja v časopisih 
prav v zvezi s tovrstnimi pritožbami' o delu kaznjen- 
cev. Štepec, Marko: Zločin v slovenskem časopisju v 80. 
letih 19. stoletja, Kronika, 35, 1987, št. 1-2, str. 36. 
ZGODOVINA ZA VSE 41 
pisalo o tej zadevi.«7 V primerjavi z drugimi prob- 
lemi, ki so težili obrtni stan, je bilo zaporniško de- 
lo deležno največje pozornosti. »Nije z lepa v obrt- 
niškem vprašanju točke, ki bi se že tolikanj in tako 
neprestano bila razgovarjala, kakor obrtniško de- 
lo po kaznilnicah. Ne le, da že na tisoče peticij, na- 
branih v več nego desetletni borbi leži pri vladi in 
pri državnem zboru, doživeli smo celo hrupnih 
prizorov pri različnih ljudskih shodih zaradi re- 
čenega vprašanja. Delavci, obrtniki, kupčijskein 
obrtnijske zbornice, mestni in deželni zbori - vsi 
pečali so se že s to zadevo - a zaman. <^ 
Ljubljanski obrtniki so zaporniškemu delu pos- 
večali toliko pozornosti, da so celo ustvarili vtis, 
da je obstoj obrtnega stanu odvisen le od ugodne 
rešitve tega problema. Obrtniško delo zaporni- 
kov je bilo »na dnevnem redu pri vsakem zboru.«9 
Zdelo se je, da je odprava zaporniškega obrtnega 
dela edina stalna zahteva obrtnega gibanja v 
kranjski prestolnici. Pripomba, da »to še ne zado- 
stuje za celi program,«10 sploh ni naletela na odpr- 
ta ušesa, čeprav so se tega zavedali tudi najbolj 
goreči zagovorniki obrtniških zahtev. Tipičen je 
govor Frana Šukljeta v kranjskem deželnem zbo- 
ru: »Znam sicer, da še nismo rešili domačih obrtni- 
kov, če uslišimo njih terjatve in odpravimo pritož- 
be o konkurenci prisilne delalnice. Trebalo bode 
poseči globokeje, vsi poklicani faktorji bodo morali 
sodelovati pri rešitvi tega vprašanja. Ali navzlic 
temu, navzlic tej relativni nedostatnosti uverjen 
sem, da bodemo domačemu obrtu koristili že s 
tem.«11 Želje obrtniških volivcev je bilo pač po- 
trebno upoštevati. 
Različne zaporniške delavnice v 
Ljubljani 
Skoraj na vsakem obrtniškem zborovanju so se 
obrtniki dotaknili tudi problema zaporniškega 
dela. Z njim so se ubadali prav vsi avstrijski obrt- 
niki. Vendar to še ne pomeni, da je bil prav za vse 
avstrijske obrtnike ta problem enako sporen. 
Ljubljanski obrtniki so problemu zaporniškega 
dela posvečali neprimerno večjo pozornost kot 
ostali obrtniki. Vzrok za to »obsedenost« je bil po- 
vsem preprost. Na Slovenskem je samo Ljubljana 
imela ustanove, v katerih so zaporniki morali de- 
lati. Zato ni bilo drugod po Kranjskem »slišati ni 
jedne pritožbe.«12 
Ljubljanskim obrtnikom je konkurirala kaznilni- 
ca na ljubljanskem gradu. Ljubljanski grad je po- 
stal kaznilnica že leta 1815, in to za kaznjence ob- 
sojene do deset let zapora. Poleg večine običaj- 
nih zapornikov so bili takrat na gradu zaprti tudi 
nekateri italijanski politični zaporniki - karbonar- 
ji. Že takrat so za delo sposobni zaporniki v kaz- 
nilniških delavnicah tkali, predli, opravljali mi- 
zarska, čevljarska in krojaška dela in že takrat so 
prizadeti obrtniki nad tem glasno negodovali. 
Obrtniki so odobravali čiščenje ulic in težja dela 
v meščanskih hišah.13 Zato je uprava kaznilnice 
večje število kaznjencev celo hotela oddati v za- 
kup zunanjim podjetnikom. Toda, ker so podjetni- 
ki ponudili prenizko ceno, je načrt spodletel. Ta- 
ko je ostala le možnost zaposlitve v kaznilniških 
delavnicah." 
To prvo obdobje kazenskega dela se je končalo 
z revolucijo leta 1848. Takrat so grad v uporabo 
prevzeli vojaki. Vendar so ga že leta 1868 zapusti- 
li. S tem je nastopilo drugo obdobje kaznilnice, ki 
je trajalo vse do velikega potresa leta 1895.'5 V tem 
času so se ljubljanski obrtniki nenehno bojevali 
proti obrtniškemu delu v kaznilniških delavni- 
cah. Toda za ljubljanske obrtnike ni bilo sporno 
le obrtniško delo na gradu, temveč skoraj še bolj 
obrtniško delo v ljubljanski prisilni delavnici. 
Denar za izgradnjo te ustanove je pritekal že od 
leta 1835, leta 1847 pa je bila prisilna delavnica 
končno odprta. Prisilno delavnico je do leta 1866 
upravljala deželna provincialna vlada, potem pa 
jo je prevzela dežela Kranjska. Skoraj ves čas so 
bili v njej zaprti le moški in so zato ženske pošilja- 
li v Lankowitz na Štajersko. Bila je ena od 
osrednjih prisilnih delavnic v Avstriji in je tako 
poleg kranjskih sprejemala še prisiljence s Koroš- 
ke, Štajerske, Primorske, Dalmacije in Benečije.16 
S priključitvijo Benečije Italiji od tam seveda niso 
7 S: O delu v kaznilnicah, Slovenski narod, št. 17, 22. 
januar 1883. 
8 Obrtniško delo po kaznilnicah, Slovenski narod, št. 
258, 11. november 1885. 
9 Slovenec, št. 49, 28. februar 1884. 
10 Slovenec, št. 141, 20. december 1881. 
11 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. Januar 1886, str. 361. 
12 •.: Odgovor na članek »K spomenici kranjskega obrtne- 
ga društva; Slovenski narod, št. 145, 30. junij 1886. 
0 Vodopivec, Peter: O odmevu karbonarskih vstaj v Itali- 
ji in zaprtih Italijanih na ljubljanskem gradu (1820- 
1825), Kronika, 27, 1979, št. 3, str. 172-173- 
14 Dolenc, Metod: »Usodat ljubljanske prisilne delavnice, 
Kronika slovenskih mest, 4, 1937, št. 2, str. 73- 
15 Reisp, Branko: Ljubljanski grad. Zgodovinski oris, 
Ljubljana: Obzorja, 1985, str. 20-22. 
16 Mitja Hribar omenja še Zgornjo Avstrijo in Tirolsko. 
Hribar, Mitja: Nadzor nad deviacijami na Sloven- 
skem pred 100 leti, Kronika, 35, 1987, št. 1-2, str. 30. 
VSE ZA ZGODOVINO 
42 ZGODOVINA ZA VSE 
več pošiljali prisilnih delavcev. Podobno se je 
zgodilo, ko je Štajerska leta 1871 v Gradcu zgradila 
lastno prisilno delavnico. Odvečne kapacitete so 
najprej uporabljali duševno prizadeti. Leta 1885 
so ustanovili poseben oddelek poboljševalnice, 
kamor so pošiljali osebe mlajše od 18 let. Ljub- 
ljanska prisilna delavnica je nato delovala vse do 
leta 1921.17 
Poleg kaznilnice in prisilne delavnice je v Ljub- 
ljani obstajal še preiskovalni zapor deželnega so- 
dišča. Že izučeni obrtniki, ki so bili zaprti v tem 
zaporu, so lahko v njem še naprej opravljali svojo 
obrt. Ljubljanskim obrtnikom so v tem primeru 
konkurirali le tisti zaprti obrtniki, ki niso izvirali iz 
Ljubljane in so zdaj delali za naročnike iz mesta. 
Vendar ta konkurenca ni mogla biti pretirano ve- 
lika, saj se obrtniki nad njo večinoma niso prito- 
ževali.18 
Namen kaznilniških in prisilnih 
delavnic 
Že vse od 16. stoletja sta bila zaporna kazen in 
prisilno delo zapornikov tesno povezana. Namen 
zaporne kazni ni bil le kaznovanje, temveč tudi 
prevzgoja. Delo je v novoveški družbi vse bolj po- 
stajalo glavno prevzgojno sredstvo. Z njegovo po- 
močjo lahko moralno pokvarjeni brezdelnež, ki 
zaide na pot revščine in zločina, zopet postane 
koristen član družbe. S tem je bila med nedelom, 
revščino in zločinom potegnjena tesna vzročna 
zveza. Če hočemo brezdelnežu in zločincu po- 
magati, ga moramo zapreti in ga prisiliti k oprav- 
ljanju častnega in osvobajajočega dela.19 
V19. stoletju so bile te misli še kako žive: »Delo 
nizakletstvo, temveč blagoslov, začetek je in temelj 
človeških krepostij.«20 Tudi ustanovitelji ljubljan- 
ske prisilne delavnice so imeli pred očmi prav te 
ideje. Kranjski deželni zakon o prisilni delavnici 
iz leta 1870 je za prisilno delavnico natančno do- 
ločal, da je to ustanova, »ktera ne namerava, da 
17 Dolenc, Metod: »Usoda« ljubljanske prisilne delavnice, 
o. c, str. 73-75. Melik, Jelka: Skladi kranjskega dežel- 
nega premoženja, Kronika, 24, 1976, št. 3, str. 166- 
167. 
18 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 143, 26. junij 1886. Peticija kranjskega 
obrtnega društva do deželnega zbora kranjskega, Slo- 
venec, št. 8, 12. januar 1886. 
19 Geremek, Bronislaw: Usmiljenje in vislice. Zgodovina 
revščine in milosrčnosti, Ljubljana: Studia Immanità- 
tis, 1996, str. 232-256, 266-269 
20 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 359. 
bi se ljudje kaznovali, ampak zboljševali, ima na- 
logo, da se osebe, ki pridejo v delalnico, k primerne- 
mu delu s silo naganjajo in k nravnemupoboljša- 
nju napeljujejo.«11 Toda, kdo so ti ljudje, ki jih niso 
nameravali kaznovati, temveč le prevzgojiti? Po 
takratnem prepričanju je bilo v prisilne delavnice 
potrebno zapreti »le razuzdane in zanikerne ose- 
be, ki se boje dela in si darežljivost ljudstva privo- 
jujejo, kakor tudi take osebe, ki so nevarne ljudem 
in njihovejlastnini terse ne morejo izkazati, dasi 
po poštenem potu kruh pridobivajo, ali si ga vsaj 
pridobiti prizadevajo.«124prisilno delavnico to- 
rej za kazen niso zapirali ljudi, ki bi storili kakšen 
zločin, temveč tiste ljudi, za katere so predvideva- 
li, da bi zločin lahko storili, če se ne bodo pobolj- 
šali. Prisilne delavnice so bile v prvi vrsti mišlje- 
ne kot prevzgojne ustanove, čeprav se v realnosti 
nikoli niso mogle otresti svojega kaznovalnega 
značaja. Z grožnjo zapiranja v prisilne delavnice 
je bil tesno povezan tudi preventivni moment za- 
straševanja najrazličnejših marginalnih skupin in 
povsem preprosta metoda odstranitve motečih 
družbenih elementov s svobode.23 
Tako so zapirali ljudi, »ki so zarad razuzdane- 
ga, pohujšljivega življenja, zaradlenobe in hudo- 
delstev posameznim ljudem in celim občinam v 
veliko nadlego in škodo, in se pasejo le od žuljev 
poštenih in delavnih ljudi.«24 To so bili v prvi vrsti 
najrazličnejši berači in potepuhi. Na te sloje pre- 
bivalstva javnost že dolgo časa ni več gledala z 
usmiljenjem, temveč z nejevoljo in s strahom. V 
takratnem časopisju najdemo veliko pritožb nad 
potepuhi, berači in cigani, ki raje živijo od miloš- 
čine, kot da bi si v potu svojega obraza služili 
vsakdanji kruh. Namesto da bi delali, naj bi živeli 
od žuljev delovnih ljudi. »Povsodpo Evropi [je] v 
času industrializacije cvetelo prepričanje, da so- 
cialna pomoč omogoča zajedavsko in zločinsko 
življenje celim množicam ljudi, sposobnih za de- 
lo.«2* V nasprotju s tem takrat močno razširjenim 
prepričanjem, da oblast v prisilne delavnice zapi- 
ra le dela sposobne lenuhe, pa so bili v resnici 
med njimi tudi mnogi bolni in za opravljanje tež- 
21 Posilna delalnica • kaj je in čemu je, Novice, št. 39, 28. 
september 1870, str. 312. 
22 Ibidem, str. 312. 
23 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 
1671-1920. Institutionen zwischen Fürsorge und 
Strafvollzug, München: R Oldenbourg Verlag, 1978, 
str. 4649, 75, 97-105, 304-308. 
24 Posilne delalnice, Novice, št. 24, 14. junij 1871, str. 
188-189. 
25 Geremek, Bronislaw: Usmiljenje in vislice, o. c, str. 
268. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 43 
jega dela nesposobni prisiljena, zlasti mnogi kro- 
nični alkoholiki.26 
Za takratne pisce so bili vedno večji izdatki rev- 
nih kmetov za miloščine eden od razlogov za pro- 
padanje kmečkega sveta: »Prihaja mu drug za 
drugim k hiši, kedersebliža poludne ali pa večer, 
ter ga prosi ali včasih že terja denarja, živeža ali 
prenočišča.« Če jim kmet ni hotel ustreči ali jih je 
celo prijavil oblastem, ni mogel imeti mirnega 
spanca. »Sedaj se ubogi kmet po noči, ko mu je toli- 
ko treba počitka, ne spi več brez straha, kajti čisto 
lehko, da mu tak človek požene rdečega petelina 
na streho.«27 Zato naj bi kmet raje trpel in plačal. 
Berači in potepuhi torej niso živeli le na račun 
drugih, temveč so soljudi tudi ogrožali. Zato so 
bili za nekatere ti »moralno bolni ljudje«28, ta 
»izmeček človeške družbe«29 celo hujši kot mnogi 
zločinci. Tako se »je lehko, sicer pošten človek, en- 
krat v svojem življenju v jezi, naglostialinezvede- 
nosti se pregrešil, z obstoječimi zakoni v kolisijo 
prišel, ter ujetnik postal. Drugače je s prisiljena v 
delavnicah. Skoro brez izjeme je tukaj zbrana 
smetana človeškega zavrženstva.«}0Tem ljudem 
lahko pomagamo samo tako, da jih s pomočjo pri- 
sile navadimo na delo. »Take ljudi treba vzgojeva- 
ti, čestokratse morajo priučiti kakemu rokodels- 
tvu, le s témjimje otvor jena ona pot, po kateri se 
morajo zopet povzdigniti med koristne člane soci- 
jalnega organizma.«01 Ko jim pomagamo, poma- 
gamo tudi celotni družbi. Družba naj bi tako pri- 
dobila novega moralnega in delovnega člana, na- 
vajenega na delovno disciplino in moderni proi- 
zvodni proces. 
Podobno je bilo s prisilnim delom v kaznilnici 
na ljubljanskem gradu. Glavni namen kaznilnice 
ni bil odvračanje problematičnih družbenih ele- 
mentov od zločinske poti, temveč takó kaznova- 
nje kot prevzgoja že obsojenih zločincev. Toda ta- 
kratna javnost je bila povsem prepričana, da kaz- 
nilnice zločincev ne uspejo učinkovito kaznova- 
ti. Za to naj bi bil kriv preveč liberalen zakon, po 
26 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 
1671-1920, •. •, str. 201-202. 
27 Posilne delalnlcc, Slovenski gospodar, št. 25, 18. junij 
1885, str. 193. 
28 Obravnave deželnega zbora Kranjskega, 20. septem- 
ber 1869, str. 15. (Zamik) 
29 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 359. (Suklje) 
30 Romantičen ujetnik v ljubljanskej prlsilnej delavnici, 
Slovenski narod, št. 295, 28. december 1875. 
31 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 359. (Šuklje) 
katerem naj bi zaporniki živeli bolje kot mnogi 
revni kmetje.32 Zločinci »morajo dandanašnji 
imeti zračna stanovanja, dobro hrano in še 
stranski zaslužek, da zamorejo z raznimi jedili 
boljzberljivo svojipoželjivosti streči. «3} Ker zločin- 
ci jedo,34 stanujejo in se oblačijo bolje kot na pro- 
stosti, komaj čakajo, da se vrnejo v zapor. Mnogi 
zato po vrnitvi na prostost zagrešijo nov zločin. 
Javnost je imela za te nadloge preprosto zdravilo: 
zaostriti življenjske pogoje v zaporih in dati »hu- 
dodelcem delo, ne prelahko za igračo, ampak te- 
žavno, da se učijo, kako se kruh služi.«i5 Delo je 
bilo v tem primeru takó kazen kot vzgoja. 
Politični pritiski 
Ljubljanski obrtniki so se že kmalu zganili proti 
zaporniškemu delu. Leta 1874 je o tem problemu 
na shodu Političnega društva Slovenija najprej 
spregovoril Josip Regali,36 nakar je 149 ljubljan- 
skih obrtnikov pravosodnemu ministrstvu posla- 
lo peticijo o škodljivi konkurenci kaznilnice.37 
Vendar se ministrstvo ni strinjalo, da kazensko 
delo škoduje obrtnikom in je prošnjo zavrnilo.38 
Negativen odgovor liberalne vlade obrtnikom ni 
vzel volje. Namesto na državno vlado so se zdaj 
raje obrnili na ljubljanski magistrat39 in deželno 
vlado. Leta 1876 so kranjskemu deželnemu zboru 
poslali peticijo, v kateri so prosili, »naj bi se jim 
škoda ne delala z rokodelstvi vjetnišnici in posilni 
delalnici. <•° Toda tudi tokrat se ni nič premaknilo. 
»Še vedno se vidi povsod, da gostje hotela na Gra- 
du opravljajo opravilapo mestu in okolici.«*1 
Čeprav za ostale avstrijske obrtnike zaporniško 
delo ni bilo tako problematično, so mu vseeno 
posvetili kar nekaj pozornosti. Mariborsko delav- 
sko izobraževalno društvo je tako že leta 1869 zah- 
32 Štepec, Marko: Zločin v slovenskem časopisju v 80. le- 
tih 19. stoletja, o. c, str. 36. 
33 Slovenec, št. 141, 20. december 1881. 
34 Saj je nedavnaj nek ubtjavec, ki je po parletnem sede- 
žu prišel domu, rekel svoji materi: »Kislo zelje, pa spet 
kislo zelje - mati, to ne bo nič. Pri tem človek ne more 
obstati - na >gradu< smo imeli dvakrat na teden meso 
pa dobrega kruha, da nam je ostajala Slovenec, št. 
139, 24. november 1874. 
35 Glas Izmed naroda, Slovenec, št. 218, 24. september 
1886. 
36 Slovenec, št. 54, 9, maj 1874. 
37 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- 
la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25- avgust 1874. 
38 Slovenec, št. 152, 24. december 1874. 
39 Več rokodelcev: Poslano, Slovenec, št. 138, 21. novem- 
ber 1874. 
40 Obrtniki in rokodelci, zdramite se!, Novice, št. 25, 21. 
julij 1876. 
41 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. 
VSE ZA ZGODOVINO 
44 ZGODOVINA ZA VSE 
Stolu icci z ljubljanskim gradom 
kemu gibanju. Novembra 1880 sta France Želez- 
nikar in France Šturm na shodu v Ljubljani odloč- 
no govorila proti zaporniškemu obrtniškemu de- 
tevalo odpravo prisilnih delavnic.'2 Ker so takrat 
mnogi obrtniki in zlasti pomočniki tvorili jedro 
delavskih društev, so tudi socialdemokrati nas- 
protovali zaporniškemu delu. Avstrijska social- lu.46 Leta 1 582 je bila na isti valovni dolžini tudi 
demokratska stranka se je tako leta 1874 na usta- 
novnem kongresu v Neudörflu v svojem progra- 
mu zavzela za prepoved nelojalne konkurence 
zaporniškega dela.'3 
Seveda so bile te zahteve še bolj glasno izreče- 
ne na različnih obrtnih shodih, npr. leta 1880 v 
Linzu" in na zelo pomembnem prvem avstrij- 
skem obrtniškem shodu novembra 1881 na Du- 
naju.45 Tudi ljubljanski obrtniki pri tem niso hoteli 
zaostajati in so se prav v tem času povsem sogla- 
sno pridružili množičnemu avstrijskemu obrtniš- 
resolucija kranjskega obrtnega društva.'7 »Pritož- 
be [...] so tako splošnje, da vlada bode morala v 
tem oziru kaj storili in na drugačen način jetni- 
kom preskrbeti dela in opravkov.«^ Obrtniki so 
pričakovali, da bo prva obrtna novela rešila tudi 
ta problem. Toda to upanje je bilo prazno. Ker je 
obrtni red iz leta 1859 za zaporniško delo predvi- 
deval poseben zakon,'17 se tudi obrtna novela ni 
mogla ukvarjati s tem problemom. Obrtniki so za- 
to še naprej zahtevali odpravo konkurenčnega za- 
porniškega dela. 
4~ Rozman, Franc: Socialistično dolarsko gibanje na slo- 
venskem Štajerskem, Ljubljana: Borec, 1979, str. jI. 
'* Urban, Otto: Die tschechische Gesellschaft. 1848 bis 
1918, Wien in Köln in Weimar: Böhlau Verlag, 1994, 
str. 503- 
44 Za obrtnike, Slovenec, št. 16, 10. februar 1880. 
45 Obrtnijski shod, Slovenec, št. 129, 19- november 1881. 
47 
46  Ljudski shod v Ljubljani, Slovenec, št. 133, 30. novem- 
ber 1880. 
Shod kranjskega obrtnega društva, Slovenec, št. 82, 
25. julij 1882. 
**   Obrtnijstvo pa državni zbor, Slovenec, št. 68, 20. junij 
1882. 
&  Ibidem. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 45 
Državni zbor je 29. januarja 1884 prejel prošnjo 
ljubljanskih obrtnikov, v kateri so se zavzemali za 
ukinitev kaznilnice.50 Decembra 1885 je kranjsko 
obrtno društvo deželnemu zboru poslalo odloč- 
no peticijo proti konkurenčnemu delu v prisilni 
delavnici.55 Ker so bile njihove želje večinoma 
preslišane, je obrtno društvo junija 1886 poslalo 
novo peticijo.52 Ta prizadevanja ljubljanskih obrt- 
nikov tudi niso spodbudila slovenskih poslan- 
cev, da bi se istega leta v državnem zboru udeleži- 
li razprave o delu v kaznilnicah.53 Zato so se obrt- 
niki še naprej pritoževali; tako leta 1891 na prvem 
shodu konservativnega obrtnega društva v Ljub- 
ljani54 in istega leta še na tretjem shodu, ko so de- 
želnemu zboru poslali spomenico o prisilni de- 
lavnici.55 Vendar tudi tokrat deželni odbor ni ho- 
tel ukrepati v skladu z vsemi njihovimi željami.56 
Preveč zapornikov in prisiljencev 
Ljubljanski obrtniki so se stalno pritoževali, da 
je v kranjskem glavnem mestu odločno preveč 
zapornikov. Pritoževanje nad prevelikim števi- 
lom prisilnih delavcev je bil eden njihovih glav- 
nih argumentov proti zaporniškemu delu. Pri 
tem so imeli povsem prav. Skupno število zapor- 
nikov v kaznilnici in prisilni delavnici je bilo gle- 
de na število prebivalcev v Ljubljani zares pre- 
cejšnje. Leta 1869 je Ljubljana imela 22.593 prebi- 
valcev, leta 1890 pa že 30.505.57 Vendar naj bi bilo 
na gradu v sedemdesetih letih od 300 do ••• za- 
pornikov58 in sredi osemdesetih let že 400.59 Prav 
tako veliko je bilo število odraslih prisiljencev v 
prisilni delavnici. Prisilna delavnica je bila z 250 
50 Slovenec, št. 26, 31. januar 1884. 
51 Peticija, Slovenski narod, št. 4, 7. januar 1886. Petici- 
ja kranjskega obrtnega društva do deželnega zbora 
kranjskega, Slovenec, št. 8, 12. januar 1886. 
52¡ Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 152, 8. julij 1886; št. 153, 9. Julij 1886; Št. 
154, 10. julij 1886; št. 155, 12. julij 1886; št. 156, 13. 
Julij 1886. Denkschrift des kralnlschen Gewerbevercl- 
nes gegen die Erweiterung des Landeszwangsarbeits- 
hauses in Laibach, Laibach: Klein & Kovac, 1886. 
53 Ta razprava seje vnela med proračunsko debato. Dr- 
žavni zbor. Z Dunaja, 14. aprila, Slovenec, št. 85, 15. 
april 1886. 
54 Slovenec, št. 245, 27. oktober 1891. 
55 Konservativno obrtno društvo, Slovenec, št. 275, 1. de- 
cember 1891. 
56 Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, Slovenec, št. 
156, 12. julij 1892. 
57 Melik, Vasilij: Rast mestnega prebivalstva na Sloven- 
skem pred prvo svetovno vojno, Ekonomska revija, 
1956, str. 203. 
58 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- 
la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. 
59 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 143, 26. junij 1886. 
ležišči že tako med največjimi v monarhiji in jo je 
v začetku osemdesetih let 19. stoletja prekašala le 
prisilna delavnica v Pragi s 300 ležišči.60 Poleg te- 
ga se je število moških prisiljencev stalno pove- 
čevalo. Na začetku leta 1878 jih je bilo npr. 13261, 
na začetku leta 1889 pa že 366.62 
»Vendar ne pretiravamo, trdeč, da se po vseh teh 
zavodih v Ljubljani peča najmanj 500-600 oseb 
dati za dnevom s takim delom, ki se odtegne tu- 
kajšnjim rokodelcem.«60 Čeprav se večina zapor- 
nikov ni ukvarjala z obrtniškim delom, so bili 
obrtniki nad obsežnostjo zaporniške konkurence 
v Ljubljani vseeno zelo zaskrbljeni: »Ko bise kaz- 
nilniško delo razdelilo po celem cesarstvu, bise 
konkurenca kaznjencev res malo poznala. [...] To- 
da rte sme se spustiti spred oči, da so kaznilnice le v 
nekterih mestih, in da delo jemljejo večidel le obrt- 
nikom dotičnega kraja.«64 »Alijepravično, da mej 
tolikimi tiiesti v Avstriji, ki nimajo kaznilnic [...], 
bi morali ravno ljubljanski obrtniki prenašati to 
tako škodljivo konkurenco v jedno mer, katera je v 
ljubljanskem mestu, ki nijma posebnega prometa 
injevkupčijskem in obrtniškem oziru navezana 
skoraj le na lastno potrebo, še toliko bolj škodljiva, 
ker hkrati obrtnikom še tisti mali zaslužek odži- 
ra.«6b Zaradi te konkurence so obrtniki leta 1884 
od državnega zbora preprosto zahtevali, da naj 
preseli kaznilnico izven mesta.66 
Ker so se obrtniki dobro zavedali, da je nereal- 
no pričakovati ukinitev prisilne delavnice, so 
ubrali drugačno taktiko. Kot smo videli, je bila 
ljubljanska prisilna delavnica od leta 1858 cen- 
tralna prisilna delavnica za Kranjsko, Primorsko, 
Dalmacijo, Koroško in do leta 1871 tudi za Štajer- 
sko.67 Zato so bili kranjski prisiljenci vedno v 
manjšini. Tako je bilo na začetku leta 1884 poleg 
35 domačih odraslih prisiljencev še 186 tujih68 in 
na začetku leta 1889 poleg 65 domačih 301 tuj.69 
60
 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 
1671-1920, •. •, str. 79. 
61 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
20. zvezek, 1880, priloga 23, str. 330. 
62 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
Letno poročilo, 1890, str. 144. 
63 Peticija kranjskega obrtnega društva do deželnega 
zbora kranjskega, Slovenec, št. 8, 12. januar 1886. 
64 Državni zbor. Z Dunaja, 14. aprila, Slovenec, št. 85, 
15 april 1886. 
65 Javni zbor kranjskega obrtniškega društva, Slovenski 
narod, št. 169, 26. julij 1882. 
66 Slovenec, št. 26, 31- januar 1884. 
67 Dolenc, Metod: »Usoda* ljubljanske prisilne delavnice, 
o. c, str. 74-75- 
68 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
Letno poročilo, 1886, str. 108. 
VSE ZA ZGODOVINO 
46 ZGODOVINA ZA VSE 
Zaradi tako velikega števila prisiljencev iz dru- 
gih dežel so obrtniki močno nasprotovali vsake- 
mu povečanju števila tujih prisiljencev. Ker so za- 
radi zakona o potepuštvu z dne 24. maja 188570 
pričakovali dramatično povečanje števila zaprtih 
potepuhov, se je kranjski deželni zbor znašel pred 
težko dilemo, ali naj poveča zmogljivosti prisilne 
delavnice ali pa naj začne zavračati tuje prisiljen- 
ce. Če bi storil drugo, bi s tem ostale dežele prisi- 
lil, da zgradijo lastne prisilne delavnice. V kranj- 
sko prisilno delavnico bi potem zapirali le doma- 
čine, »s čimer bi bili stroški sorazmerno veliko viš- 
ji, kot so sedanji. «71 Po tej logiki bi se bolj splačalo 
povečati obstoječo prisilno delavnico. 
Ljubljanski obrtniki so se seveda upirali takšne- 
mu povečanju števila prisiljencev na 500, »kate- 
rihposledica bode uničenje jako mnogih rokodel- 
skih rodbin.«12 Poudarjali so, da na prvem mestu 
ne sme b iti skrb dežele za čim cenejše poslovanje 
prisilne delavnice, temveč se je potrebno ozirati 
predvsem na etični namen te ustanove - poboljša- 
nje prisiljencev z delom. »Ekonomična uprava, 
financijalna stran se nikakor ne sme zamenjava- 
ti s pravim namenom, ampak se na to mora gle- 
dati le v podrejeni meri.«75 Zaradi ostrega naspro- 
tovanja obrtnikov74 do tako dramatične razširitve 
nato ni prišlo, čeprav se je v naslednjih letih kar 
precej zidalo.75 
Obrtniki so celo zahtevali, da naj v prisilno 
delavnico sprejemajo le domačine. Pri tem so za- 
govarjali etični namen prisilne delavnice: »Po- 
navljamo pa, da ima naša dežela po naravi in 
65 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
Letno poročilo, 1890, str. 144. 
70 Primerjaj: Nova postava zoper potepuhe, Slovenski 
gospodar, št. 18, 30. april 1885. Posilna delavnica, 
Slovenski gospodar, št. 26, 25. junij 1885. 
71 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
4. seja, 9. december 1885, str. 47. 
72 Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 152, 8. julij 1886. O spomenici primerjaj še: 
Denkschrift des krainíschen Gewerbevereines gegen 
die Erweiterung des Landeszwangsarbeitshauses in 
Laibach, Laibach: Klein & Kovac, 1886. 
73 Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 153, 9. julij 1886. 
74 Obrtniki so obloževalt osebje prisilne delavnice, da 
hočejo razširiti prisilno delavnico zaradi lastnega do- 
bička. Osebje je namreč dobilo tudi del dobička iz to- 
varniške proizvodnje, ki bi se z večjim številom delav- 
cev seveda primerno povečal. Spomenica Kranjskega 
obrtnega društva, Slovenski narod, št. 155, 12. julij 
1886. 
75 Dolenc, Metod: »Usoda* ljubljanske prisilne delavnice, 
o. c, str. 74. 
postavi to nalogo le, kar se tiče zanemarjenih last- 
nih deželanov.«76 Tudi na tretjem shodu konser- 
vativnega obrtnega društva leta 1891 v Ljubljani 
so zbrani obrtniki poudarili, daje prisilna delav- 
nica, kije bila ustanovljena »leza delomrzne ljudi 
vojvodine Kranjske, ki se je pa v zadnjem času 
razširil na mednarodni zavod f.. J, kar nikakor 
tie ustreza povotnemu namenu prisilne deželne 
delalnice. Ker se tedaj v ta zavod impotira na stoti- 
ne oseb, ki kratijo poštenemu rokodelcu kruh, je 
razvidno, da tako dalje iti in biti večne sme.« Zato 
prosijo deželni zbor, »naj se v prihodnje jedino le 
osebe, ki imajo domovinsko pravico na Kranj- 
skem, v deželno prisilno delalnico vsprejmejo.«77 
Deželni zbor se je branil, da je bilo sprejemanje 
tujih prisiljencev predvideno že pri ustanovitvi 
prisilne delavnice. Prav tako s skrčenjem prisi- 
ljencev samo na domačine ne bi mogli opravljati 
že uveljavljenih neobrtnih del in bi zato morali 
ponovno uvesti konkurenčna obrtna dela. Poleg 
tega druge dežele prisilni delavnici plačujejo ne- 
majhne denarje za oskrbo svojih prisiljencev. Za- 
to »bi se naložile deželi neprimerno velike žrtve, 
ako bi se sprejemali leprisiljenci iz Kranjske, žr- 
tve, katerih posledica bi bila ta, da bise morala 
davkoplačevalcem naložiti nova bremena.«7* 
Brez denarja, ki ga dobijo za tuje prisiljence, bi 
bilo veliko težje vzdrževati prisilno delavnico. Po- 
leg tega s tem prihaja v deželo tuj denar, ki se tu 
tudi potroši. 
Ti argumenti niso bili brez realne podlage. Tudi 
zato je lahko v primerjavi z drugimi prisilnimi de- 
lavnicami v monarhiji prisilna delavnica v Ljub- 
ljani svoj primanjkljaj v najmanjši meri pokrivala 
z denarnimi prispevki deželne vlade.79 Že leta 
1886 so bili iz prav tega razloga nekateri za to, da 
se število tujih prisiljencev še poveča80 in ne 
zmanjša, kot so zahtevali drugi.81 
76
 Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 154, 10. julij 1886. 
77 Konservativno obrtno društvo, Slovenec, št. 275, 1. de- 
cember 1891. 
78 Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, št. 156, 12. 
julij 1892. 
79 Deželna vlada v Ljubljani je tako leta 1897 pokrila 
12% primanjkljaja, povprečje v državi pa je bilo pri 
39,2%. Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Ar- 
beitshäuser 1671-1920, •. •, str. 127. 
80 •.: Odgovor tía članek »K spomenici kranjskega obrt- 
nega društva*, Slovenski narod, št. 145, 30. junij 
1886. 
81 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 143, 26. junij 1886. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 47 
Nelojalna konkurenca 
Obrtniki so se stalno pritoževali, da jim prisilna 
delavnica in kaznilnica nelojalno konkurirata z 
obrtniškim delom. Prav ta očitek je bil glavni ar- 
gument obrtnikov proti zaporniškemu obrtniške- 
mu delu. Ker je konkurenca zaporniškega dela 
nelojalna, lahko zapori svoje izdelke prodajajo po 
nižjih cenah kot obrtniki in jim s tem kradejo za- 
služek. »Saj bi vsa dela, kise nagradu izpeljujejo, 
pripadla njim, ako bise vjetnišnici ne delala, to je 
jasno ko beli dan. Škodo trpe na vsak način, kajti 
ker se na Graduzeló bolj po ceni dela, je gotovo, da 
ljudje rajši gori dajó delat, nego domačim roko- 
delcem in obrtnikom, ki ne morejo tako po ceni 
delati, kakor jetniki.«82 
Delo kaznjencev je veliko cenejše kot delo obrt- 
nikov. V prvi vrsti zato, ker delo kaznjencev ni ob- 
davčeno: »Ni treba še obširno dokazovati, da ni 
mogoča konkurenca z delavci, ki ne plačujejo 
davka.«80 Ne samo, da je bilo delo obrtnikov ob- 
davčeno, obrtniki so se tudi pritoževali, da so pre- 
več obdavčeni: »Država pobira [...] pridobnino 
in dohodkarino, davek [...]je veliko preobčutljiv 
za nižje moči davčnih sil. Dežela in občina nava- 
lita tudi nanj svoja bremena.«*11 Vendar to še ni 
najhujše. Obrtniki morajo s svojimi davki celo 
vzdrževati zaporniško konkurenco: »Še mi [obrt- 
niki], ki nam delo jemljejo, moramo za-nj!eplače- 
vati.«85 
Za obratovanje zaporov in prisilne delavnice 
sta namreč država in dežela odrinili kar precej 
denarja. Zato so obrtniki očitali zaporniški kon- 
kurenci, da so njihovi izdelki prav zato cenejši kot 
obrtniški, ker jim v ceno izdelkov ni potrebno vra- 
čunati vseh tistih stroškov, ki jih imajo obrtniki: 
»In sedaj naj [obrtnik] konkurira s tovarniškim 
delom po kaznilnicah in prisilnih delalnicah, s 
podjetnikom, kateremu ni brigati se za stanova- 
nje86 in hrano, za kurjavo in svečavo, kateremu 
82 Slovenec, št. 152, 24. december 1874. 
83 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- 
la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. 
84 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 360. 
85 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. 
86 Najemnine naj bi bile vedno višje, »če se pomisli, kako 
ogromno so v Ljubljani v teku dveh desetletij poskočile 
cene stanovanj; da mora rokodelec za delavske prosto- 
re, ki so prej stali 50-60 gld., plačevati kar po 100 gld. 
več na leto; da že najprimitivneje stanovanje velja 
nad 100 gld. na leto, da se v tej zadevi smemo meriti 
že s Trstom in z Gradcem.* K spomenici kranjskega 
obrtnega društva, Slovenski narod, št. 143, 26. junij 
1886. 
država nakupuje najnovejše stroje in veliko zalo- 
go surovine, kateri razpolaga z izredno cenim de- 
lavskim materijalom, z delavci, ki nikoli ne «štri- 
kajo« in nikoli ne zamude svojega posla!«81 Z veli- 
ko koncentracijo zaporniških delavcev in z naku- 
pi najnovejših strojev, so se na grozo obrtnikov 
zaporniške delavnice počasi (čeprav večinoma 
neuspešno) spreminjale v njihovega najhujšega 
konkurenta, v (manjše) tovarne: »Ni več kaznilni- 
ca alipoboljševalnica (pokorilnica), marveč to- 
varna (fabrika), v kteri se gojijo različni stroki 
obrtnije kakor v fabrikati, v največjo škodo ljub- 
ljanskih obrtnikov.«86 
Zaradi konkurenčnih prednosti zaporniških de- 
lavnic so ljubljanski obrtniki hudomušno predla- 
gali, da bi šlo propadajoči obrti bolje, »ako bi ime- 
li prosto stanovanje na Gradu; ako bi>kot čuvaju 
od države plačo imeli, obleko pa kruh na funte do- 
bivali, pa naši pomagači kakor arestanti bili pre- 
skrbljeni.«89 
Tu se nam seveda zastavi vprašanje, v kolikšni 
meri so bile pritožbe obrtnikov upravičene in v 
kolikšni meri so bile le gola propaganda proti ne- 
prijetni konkurenci? Tako je ljubljanska kaznilni- 
ca zaslužek, ki ga je dobila s pomočjo zaporniške- 
ga dela, uporabila za vzdrževanje kaznilnice. Za- 
porniki torej niso živeli le od denarja davkoplače- 
valcev, temveč tudi od lastnega zaslužka. Vendar 
to še ne pomeni, da je z delom zaslužen denar 
zadostoval za pokritje vseh stroškov kaznilnice in 
prisilne delavnice. Sodobniki so se zavedali, da 
prisilna delavnica ne more živeti le od dela prisi- 
ljencev in da zato potrebuje še proračunski de- 
nar: »Mogoče, da bigdo mislil, da posilna delalnica 
deželi ne more mnogo stroškov napraviti, kerpri- 
siljenci delajo in si tedaj živež sami prisljužijo. Al 
tukaj je treba najprej v ozir vzeti to, da se ljudje k 
delu silijo in vadijo v delu, kterega morebiti še svo- 
je žive dni v rokah niso imeli.«90 Motivacija za delo 
je bila razumljivo na nižji stopnji kot pri svobod- 
nih delavcih, izobrazbena raven skoraj neizkuše- 
nih in večinoma le za preprosta ročna dela pri- 
mernih prisilnih delavcev pa je bila neprimerno 
nižja.91 Poleg tega so tudi upravni stroški za tak- 
87 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 360. (šuklje) 
88 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- 
la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25- avgust 1874. 
89 Več rokodelcev: Poslano, Slovenec, št. 143, 3- december 
1874. 
90 Posilne delalnice, Novice, št. 24, 14. junij 1871, str. 
189. 
91 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 
1671-1920, •. •, str. 240, 302-303- 
VSE ZA ZGODOVINO 
48 ZGODOVINA ZA VSE 
šen zavod precej višji kot za tovarne. Prisilna de- 
lavnica je morala imeti zaposlene paznike, zdrav- 
nika in tudi duhovnika. Zato so lastni zaslužki le v 
manjši meri pokrivali stroške vzdrževanja prisil- 
ne delavnice.92 V vseh prisilnih delavnicah mo- 
narhije so zato lahko stroške pokrili le s pomočjo 
izdatnih subvencij.93 
Zaradi vzdrževanja prisilne delavnice in kaznil- 
nice z denarjem davkoplačevalcev lahko v resni- 
ci govorimo o nekakšni nelojalni konkurenci. 
Vendar je bila takšna praksa povsem sprejemlji- 
va, saj je bil glavni namen takšnih ustanov prevz- 
goja. Za opravljanje tega socialnega poslanstva v 
korist družbe pa so bili upravičeni do javne po- 
moči. Toda pri tem se je pojavil velik ekonomski 
problem, kajti »za dela, kise izdelujejo v posilnih 
delalnicah, [se] veliko manj plačuje kot drugej in 
sicer zato, da se delo lože dobi, ker je treba skrbeti, 
daga nikdar ne primanjkuje.«94 Zaradi deželnih 
subvencij si je prisilna delavnica lahko privoščila 
dumpinške cene. To pa je že bila očitna nelojalna 
konkurenca, ki je prizadeti obrtniki niso mogli tr- 
peti. Zato so za zaporniške izdelke odločno zahte- 
vali povišanje cen na konkurenčno raven. 
Vlada teh zahtev ni mogla preslišati in je z uka- 
zom 18. marca 1883 od kaznilnic zahtevala realne 
cene za njihove obrtniške proizvode.95 Zaradi te- 
ga »se zdaj [1884] na Gradu ne izdeluje ceneje, 
kako pri družili rokodelcih ali obrtnikih, če niso s 
svojo ceno prenapeti. S tem je doseženo, da vsak 
raji nese delat v mestu komu, kakor, da bi plezal 
na Grad.«96 Konkurenčno razmerje se je torej po- 
časi obrnilo v prid obrtnikom.97 Tudi prisilna de- 
lavnica je bila prisiljena cene svojih izdelkov zvi- 
šati na njihovo realno vrednost. Poleg tega je mo- 
rala za delo prisiljencev zaračunati še dodatnih 
15%. Zato se je sedaj uprava prisilne delavnice 
pritoževala, da so njihovi izdelki predragi v pri- 
merjavi s konkurenco izven Ljubljane. Reševala 
naj bi jih le še boljša kvaliteta.98 Dumpinga torej ni 
92 Proračun prisilne delavnice za lelo 1886 Je tako pred- 
videval zaslužek v znesku 22.900 gld., vendar tudi 
stroške v višini 61.671 gld. Obravnave deželnega zbo- 
ra Kranjskega v Ljubljani, 1886, priloga 17 A, str. 
202. 
93 Primerjaj: Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Ar- 
beitshäuser 1671-1920, •. •, str. 118-127. 
M Posilne delalnice, Novice, št. 24, 14. junij 1871, str. 189. 
95 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 360. 
96 Slovenec, št. 49, 28. februar 1884. 
97 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 143, 26. junij 1886. 
98 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 358. 
bilo več, vendar so se obrtniki nad zaporniško 
konkurenco še naprej bridko pritoževali. 
Kakršne koli so že bile cene izdelkov iz zapor- 
niških delavnic, za obrtnike so pomenile resno 
konkurenco, ki je ogrožala njihov materialni ob- 
stanek in življenjski slog, ki so ga bili vajeni: 
»Vprašamo, je-li prav in potrebno, da zaslužek do- 
biva pošten rokodelec, kiskerbi iti se bort, da sebe 
in svoje pošteno preživi, otroke odgaja, da bodo 
dobri udje sv. cerkve in pošteni državljani,-ali pa 
da se daje zaslužek tolovajem in morivcem, golju- 
fom in tatovom.«99 Obrtnikom je šlo zlasti v nos, 
da so zaporniki ob izhodu na prostost dobili tudi 
nekaj prisluženega denarja: »Tajepa lepa:pošteni 
delavci morajo stradati, lumpipa imajo hrano in 
stanovanje, nobenih skrbi in kedar ven pridejo, še 
jim se zasluženi denar našteje; pošten delavec pri 
teh časih ne more ničprištediti, oni, kijezaprt,pa 
lahko, ker je z vsem priskrbljen. Ali ne bo bolje, če 
se damo vsi zapreti?«*00 Zato so mnogi odločno 
nasprotovali (delnim) izplačilom zaporniškega 
zaslužka: »Zločinci [...] naj bi si prislužili tako veli- 
ko, da si sam i plačajo za sredstva za preživlja nje, 
ne bi pa naj obdržali nobenega deleža zasluž- 
ka.«101 »Po kakovejpravnej teoriji in principu sme 
država na korist posameznih uničevati celesta- 
nove svojih podložnikov? Res žalostno je, da delo 
onega, kije v svobodi kalil mir in žalil postave, 
uničuje potem, koga doleti železna pravica, zaslu- 
žek onemu, katerega je oškodoval, morda baš 
pred kratkim, po tatvini in druzih hudodels- 
tvih.«102 
Le redki so bili tisti, ki so zagovarjali (majhen) 
zaslužek zapornikov, čeprav je bil eden glavnih 
namenov prisilnih delavnic prav ponovna inte- 
gracija prisiljencev, ki bi bila seveda povsem 
neuspešna, če bi se bivši prisiljenci ob odpustu iz 
prisilne delavnice znašli na cesti brez prebite pa- 
re: »Kaznjenec [...] naj bi imel denarno rezervo. 
Koje rešen zapora, ga stiska prisili, da ponovno 
stopi napotzločina.«m Majhen denarni zaslužek 
je bil tako in tako najmanj, kar je družba lahko sto- 
rila v pomoč izpuščenim prisiljencem. Ti so se 
namreč na poti v ponovno vključitev v družbo že 
tako in tako znašli pred mnogimi zaprekami, zara- 
99 Več rokodelcev: Poslano, Slovenec, št. 143, 3- december 
1874. 
100 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. 
101 Unser modernes Arrestwesen, Marburger Zeitung, št. 
68, 8. junij 1887. 
102 Liberius: V obrambo domače obrtnije, Slovenski na- 
rod, št. 245, 25. oktober 1882. 
1Q3 Wiesthaler, Franz: Gegen die Strafhaus-Arbeit, Mar- 
burger Zeitung, št. 120, 7. Oktober 1883. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 49 
di česar je večina slejkoprej spet pristala na stari 
poti.IW 
Nasprotje med interesom za 
prevzgojo in ekonomskim 
interesom 
Zaradi gospodarskih interesov so obrtniki od- 
ločno nasprotovali obrtniškemu zaporniškemu 
delu. Vendar je takratna splošna javnost povsem 
podpirala socialni namen zaporniških ustanov, 
torej prevzgojo zapornikov s pomočjo dela. Le 
redki niso verjeli v moč prisilnega dela pri zdrav- 
ljenju problematičnih članov takratne družbe: »Z 
zaporom teh ljudi se navadno doseže le jeden in 
jedini ta namen, daje tuje blago za čas zaprtja 
prisiljencevpred njihovimi kremplji sigurno, in 
daje dežela njihovega rojstva vsaj za ta čas pred 
odgonskimi in bolniškimi stroški zavarovana.«m 
Velika večina ljudi, tudi obrtnikov,100 pa se je po- 
vsem strinjala, da morajo zaporniki delati. 
Toda obrtniki so bili hkrati odločni nasprotniki 
takšnega zaporniškega dela, ki so ga opravljali tu- 
di oni. Zaporniško obrtniško delo je namreč po- 
večevalo konkurenco in ljubljanskim obrtnikom 
prevzemalo stranke. In prav tu se je pojavila dile- 
ma. Politiki so morali upoštevati želje obrtniških 
volivcev in časopisi so morali iti na roko svojim 
obrtniškim bralcem. Hkrati pa so tudi morali dati 
prav javnosti, ki je podpirala zaporniško delo: 
»Pravje, da vjetniki delajo in da ne posedajo brez 
dela. [...] Pa v prvi vrsti se mora gledati, da bodo 
pošteni ljudje kaj dela imeli in da ne bodo glada 
trpeli, da jih ne obide skušnjava, vkreniti na pot 
krivice in nepoštenja, ali pa celó do silnostnih či- 
nov.«• Tudi obrtniki so se zavedali pomena za- 
porniškega dela, »a prepričani smo tudi, dase mo- 
ra tak vsem narodno-gospodarskim načelom nas- 
protujoči, nenaravni pritisk na vrednost prostega 
dela obrniti v škodo dežele, posebno pa v propad 
glavnega mesta, kteremu nastane temveč škode, 
kolikor več se obrtnega dela v prisilni delavnici 
izvrši.«• 
104 Med drugim družbeno izobčenje, nezmožnost dobiti 
primerno službo, zanašanje le na lastne zmožnosti in 
nenavajenost na samostojno urejeno življenje. Več o 
tem glej: Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Ar- 
beitshäuser 1671-1920, •. •, str. 308-313. 
105 Romantičen ujetnik v ljubljanskej prisilnej delavnici, 
Slovenski narod, št. 295, 28. december 1875- 
106 ,MI (¡0i,ro nemo, da je državi dolžnost skrbeti za to, 
da imajo jetniki primernega opravka.' V: Prošnja 
ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega dela na 
Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. 
107 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. 
O tej dilemi, o kateri se razpravlja »že nekaj de- 
setletji ne samo v Avstriji, ampak tudi v inozems- 
tvu«109, je v kranjskem deželnem zboru pri razpra- 
vi o usodi prisilne delavnice Fran Šuklje takole 
spregovoril: »Z jedne strani uvidevamo baje vsi 
brez razločka, daje taka, rekel bi, roparska kon- 
kurenca deželnega zavoda neprimerna, obrtne- 
mu stanu sila škodljiva, iz druge strani pa zopet 
ne moremo iz očij izpustiti denarni interes dežel- 
ne blagajnice in prvotni namen prisilne delalni- 
ce, s strogim delom povzdigniti ono nesrečno člo- 
veško sodrogo, katero je človeška družba pahnila 
v take zapore. Težko je združiti oboja ozira.«110 
Ogrožene obrti 
Razumljivo je, da zaporniško delo vseh obrti ni 
enako ogrožalo. V tem času sta ravno krojaštvo in 
čevljarstvo doživljala velike spremembe. Pred- 
vsem na Dunaju je samostojnim mojstrom nova 
konfekcijska proizvodnja vse bolj spodmikala tla 
pod nogami. Zato te obrtnike najdemo med naj- 
bolj dejavnimi pripadniki obrtniškega gibanja.111 
Podobno je bilo v Ljubljani. »Skupno jim je bilo 
nezadovoljstvo z njihovim položajem, ki se je po 
njihovih ugotovitvah stalno slabšal zaradi svo- 
bodne konkurence in obrtniškega dela po kaznil- 
nicah in prisilnih delavnicah.«112 Zaporniška kon- 
kurenca je najbolj prizadela prav krojače in čev- 
ljarje, ki so bili tudi zato gonilna sila ljubljanskega 
obrtniškega gibanja. Obrtniki in pomočniki iz teh 
dveh obrtnih panog so npr. sestavljali glavnino 
delavskega izobraževalnega društva.113 
Nekateri so sicer te obrtnike opozarjali, da obrt- 
niške krize ni povzročilo le konkurenčno zapor- 
niško delo. Za krizo ni kriva prisilna delavnica, 
temveč to, »da vsak pomočnik, jedva da ima spri- 
čevalo v rokah, začne delati na svojo roko, kot pra- 
vi, včasipa tudi le kot zakotni mojster, ne da bi 
oznanil svojo obrt oblastvu. [...] Silna konkuren- 
108 Peticija kranjskega obrtnega društva do deželnega 
zbora kranjskega, Slovenec, št. 8, 12. januar 1886. 
1(X> Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 153, 9. julij 1886. 
110 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 360. 
111 Več o obrtniškem gibanju na Dunaju glej: Boyer, John 
W.: Political Radicalism in Late Imperial Vienna, 
Chichago in London: The University of Chicago Press, 
1981, str. 40-121. 
112 Fischer, Jasna: Čas vesolniga socialnega punta se bli- 
ža. Socialna in politična zgodovina delavskega giba- 
nja v Ljubljani od začetkov do leta 1889, Ljubljana: 
Krt, 1983, str. 129. 
70 Fischer, Jasna: Čas vesolniga socialnega punta se bli- 
ža, o. c, str. 64-65. 
VSE ZA ZGODOVINO 
50 ZGODOVINA ZA VSE 
ca, če ne najhujša, izvira tem obrtnikom, izkon- 
fekcijonarskih štacun, kjer se prodava storjena 
obleka.«114 Vendar ti argumenti, ki so jih drugi av- 
strijski obrtniki povsem sprejeli, ljubljanskih kro- 
jačev in čevljarjev niso prepričali. 
Prisilna delavnica in kaznilnica sta bili za te 
obrtnike kar velika konkurenca. O tem, kaj so de- 
lali v prisilni delavnici, so leta 1871 Novice poro- 
čale: »Navadna opravila vdelalnicisopa ikavska, 
čevljarska, krojaška in mizarska dela.«m Največ 
so se torej ukvarjali prav s spornim krojaštvom in 
čevljarstvom. Skoraj nič manj sporno ni bilo mi- 
zarstvo, ki je bilo v Ljubljani četrta najmočnejša 
obrtna dejavnost, skoraj povsem primerljiva s pe- 
karstvom.116 Toda v obrtniškem gibanju njihov 
glas ni bil tako odmeven kot krojaški in čevljarski. 
Po mnenju nekaterih je zaporniška konkurenca 
uničevala tudi knjigoveštvo. Problematična naj 
bi bila zlasti kaznilnica, ki si je za vezanje knjig 
priskrbela celo potrebne stroje.117 Do leta 1886 naj 
bi se po podatkih pisca v Slovenskem narodu v 15 
letih število pomočnikov v tej dejavnosti zmanj- 
šalo od 50 na komaj 9.118 V resnici se je število knji- 
govezov v osemdesetih letih zmanjšalo na polo- 
vico.119 Knjigoveštvo je torej v resnici preživljalo 
krizo, vendar ne tako veliko, kot so jo prikazovali 
nasprotniki zaporniškega obrtniškega dela. 
Pisec v Slovenskem narodu omenja velik pa- 
dec zaposlenih pomočnikov tudi za krojaštvo, 
čevljarstvo in mizarstvo. V enakem obdobju naj 
bi se število pomočnikov od 470 zmanjšalo na 
130.120 Tudi Šuklje omenja podobne podatke za 
padec števila krojaških pomočnikov. Sicer je zara- 
di pbrtne svobode veliko pomočnikov postalo 
mojstrov, vendar neprimerno manj, kot jih je izgi- 
nilo neznano kam.121 Za to krizo naj bi bilo krivo 
prav konkurenčno delo zapornikov. Te zaskrblju- 
joče številke so nasprotniki zaporniškega obrt- 
114 •.: Odgovor na članek »K spomenici kranjskega obrt- 
nega društva», Slovenski narod, št. 145, 30. junij 
1886. 
115 Posilne delalnice, Novice, št. 24, 14. junij 1871, str. 
188. 
116 Fischer, Jasna: Čas vesolniga socialnega punta se bli- 
ža, o. c, str. 59. 
117 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- 
la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25- avgust 1874. 
118 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 143, 26. junij 1886. 
119 Od 11 leta 1880 na 5 leta 1890. Fischer, Jasna: Čas 
vesolniga socialnega punta se bliža, o. c, str. 59- 
120 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 143, 26. junij 1886. 
121 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 360. 
niškega dela s pridom izkoriščali, čeprav so jim 
pri tem nekateri očitali manipulacijo.122 
Proti takšnim argumentom tudi upravi prisilne 
delavnice in kaznilnice nista mogli ostati ravno- 
dušni. Sčasoma sta vse bolj klonili pod pritiski in 
sta krojaštvo, čevljarstvo, mizarstvo in knjigoveš- 
tvo postopoma črtali iz svojega programa. Do sre- 
de osemdesetih let je bila tako v prisilni delavnici 
knjigoveznica »popolnem opuščena, krojaški in 
čevljarski obrt pa se nesta razširila, tem manj, ker 
se odraščeni, kolikor je nam znano, ne uče teh 
obrtov.«U} Odrasli prisiljena, ki niso bili izučeni 
obrtniki, se torej dejansko spornih obrti niso več 
učili. To prakso je deželni zbor 4. januarja 1887 
tudi uzakonil.124 Število že izučenih prisiljencev, 
ki so se ukvarjali s spornimi obrtmi, pa je bilo zelo 
majhno.125 Zato se tudi zaslužek od obrtnih dejav- 
nosti ni pretirano zviševal, čeprav se je skupni za- 
služek precej povečal.126 Tudi to, da so se spornih 
obrti učili le mladoletni varovanci poboljševalni- 
ce, ni vplivalo na trend zmanjševanja obrtniškega 
dela v prisilni delavnici. »Je pri mladih korigen- 
dih glavni smoter, zaradi katerega se pridružuje- 
jo v zavodu ta, da se priučijo kakemu delu, katero 
jim omogoča eksistenco, kadar zapustijo delavni- 
co. A tudi v tem oziru se prizadeva deželni odbor 
rokodelski obrt še nadalje omejiti. Tik zavoda na- 
pravljajo se veliki vrtovi, zlasti v ta namen, da se 
učijo mladi korigendi saditi zelenjad, terbavijos 
sadjerejo, a pouk v drugih rokodelstvih se zajedno 
deloma opušča.«111 Kar polovica mladoletnikov je 
bila zaposlena s kmetijskimi opravili.128 
Uprava prisilne delavnice se je proti obrtniške- 
mu negodovanju borila tudi tako, da spornih 
obrtniških izdelkov ni izdelovala za neposredne- 
122 Če seje število pomočnikov res toliko zmanjšalo, za to 
ni kriva prisilna delavnica, kajti v teh 15 letih je ona 
celo omejevala to sporno obrtniško delo. •.: Odgovor 
na članek »K spomenici kranjskega obrtnega druš- 
tva«, Slovenski narod, št. 145, 30. junij 1886. 
123 Ibidem. 
124 Slovenec, št. 260, 12. november 1889. 
125 Od okoli 350 prisiljencev jih je bilo le 30 zaposlenih v 
spornih obrteh. Obravnave deželnega zbora Kranj- 
skega v Ljubljani, 23- novembra 1889, str. 370. 
126 Npr. leta 1884 je bilo od skupnega zaslužka okoli 
13-300 goldinarjev le 2.600 zasluženih z obrtjo. 
Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
1886, Letno poročilo, str. 112. Leta 1888 je od skupne- 
ga zneska okoli 27.300 gld. le 2.000 gld. odpadlo na 
obrt. Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljub- 
ljani, 1889, Letno poročilo, str. 132. 
127 Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, št. 156, 12. 
julij 1892. 
128 Dolenc, Metod: »Usoda« ljubljanske prisilne delavnice, 
o. c, str. 75. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 51 
ga potrošnika. Čeprav so se v prvi polovici osem- 
desetih let zaslužki od krojaštva, čevljarstva in mi- 
zarstva povečevali, se je uprava zagovarjala, da 
»od tega [...] odpade na ono vrsto rokodelcev, o 
katerih je tukaj sploh mogoče govoriti, da delajo 
kako konkurenco rokodelcem Ljubljanskega me- 
sta« le majhen del.129 Prisilna delavnica dela veči- 
noma za deželne in mestne uradnike, osebje pri- 
silne delavnice, za revne šolarje in otroke130 in ne- 
nazadnje za stare stalne stranke.131 Celo uradniki 
boljše obleke kupujejo drugje. Eno tretjino res na- 
redijo za občasne stranke, vendar »se večinoma 
sme trditi, da to, kar se izdeluje v prisilni delavni- 
ci, je v prvi vrsti namenjeno le za prebivalstvo na- 
jubožnejše, katero nikakor ne more plačati draže- 
ga oblačila/«1*2 Obrtniki s takšnim zagovorom ni- 
so bili zadovoljni. Pod njihovim vplivom so se 
nekateri deželnozborski poslanci pritožili, da v 
prisilni delavnici še naprej »opravljajo rokodel- 
ska dela tudi za privatne osebe, zlasti čevljarska, 
mizarska, krojaška, knjigovezna in druga taka 
dela.«• 
Neškodljivo delo 
Obrtniki so po eni strani odločno nasprotovali 
obrtniškemu zaporniškemu delu, po drugi strani 
pa so se dobro zavedali, da zaporniki iz socialnih 
razlogov morajo delati. Po njihovem mnenju se ti 
dve težnji ne izključujeta: »Mi dobro vemo, daje 
državi dolžnost skrbeti za to, da imajo jetniki pri- 
mernega opravka, toda to naj bi se godilo na tak 
način, da se po njih ne godi škoda obrtnikom, ki 
tako po davkih morajo plačevati drago njihovo 
vzdrževanje. In to sekar lahko vravna. Naj se dajo 
jetnikom zopet tista dela, ki so bila prejšnje čase po 
kaznilnicah vpeljana, naj predejo in tkejo, naj iz- 
delujejo take reči, kise rabijo v kaznilnicisami.«m 
Obrtniki so zaporniško delo hoteli potisniti na- 
zaj v preteklost, ko so se zaradi pomanjkanja preje 
129 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v LJubljani, 
21. Januar 1886, str. 358. 
130 Za njih so npr. dali narediti Čevlje, s katerimi so Jih 
obdariti za božič. Konservativno obrtno društvo, Slo- 
venec, št. 275, 1. december 1891. 
131 Nove privatne naročnike naj bi dosledno odklanjali. 
Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, Slovenec, št. 
156, 12. julij 1892. 
132 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 358. 
133 Interpelacijo Je vložil poslanec Klein. Podpisali sojo še: 
Bleiwels, Svetec, Tavčar, Šuklje, Hribar, Kavčič, Povše, 
Lavrenčič, Žitnik, Dragos, Klun, Gorup, Paklž, Ogore- 
lec. Slovenec, št. 260, 12. november 1889. 
134 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- 
la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. 
v prisilnih delavnicah in kaznilnicah v glavnem 
ukvarjali s predenjem135 in so bila enostavna tek- 
stilna dela nasploh še dolgo najbolj razširjena ob- 
lika zaposlitve prisiljencev.136 S predenjem se 
mestni obrtniki praviloma niso ukvarjali in so to 
opravilo prepuščali podeželanom. V manjši meri 
je to veljalo tudi za tkalstvo. Z nastopom indu- 
strializacije je bilo to ročno delo obsojeno na 
smrt. V nobenem primeru ni moglo tekmovati s 
tovarniško strojno proizvodnjo. »Kje danes [leta 
1889] še najdemo in vidimo ročno predilnico? 
Ona je zadremala kot zelo stara starka.«157 V prvi 
polovici 19. stoletja sta bila v Ljubljani največ dva 
predilca. Leta 1859 ni bilo nobenega več. Število 
tkalcev je npr. od leta 1814 do leta I860 padlo iz 24 
na komaj 5.138 V sedemdesetih letih je tkalstvo do- 
končno izginilo in leta 1880 v Ljubljani ne zasledi- 
mo nobenega tkalca več.139 Ker torej tkalcev ni bi- 
lo več, jim zaporniško tkanje ni moglo konkurira- 
ti. Zato so se v prisilni delavnici precej ukvarjali s 
tkalstvom. Seveda to ni bilo več ročno tkalstvo, 
temveč strojno; »in vendar je to najpomembnejša 
in najbolj rentabilna veja industrije, v povzdigo- 
vanje katere ne moremo dvomiti, ker se s tem de- 
lom mali obrti [...] ne ponuja nobena konkuren- 
ca. Ni nam potrebno tako upoštevati konkurenco, 
katero [...] bo povzročila veliki industriji.«140 V pri- 
silni delavnici so izdelovali še nekatere izdelke 
(škatlice za vžigalice, papirnate izdelke, pletenje 
mrež in slame), s katerimi niso konkurirali obrtni- 
kom.141 Kranjska trgovska in obrtna zbornica je to- 
plo priporočala prav takšne in podobne obrtne 
dejavnosti.142 Drugi pa so celo predlagali, da naj 
135 Kullšer, Josif: Splošna gospodarska zgodovina sred- 
njega in novega veka II, Ljubljana: Državna založba 
Slovenije, 1959, str. 587. 
136 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 
1671-1920, •. •, str. 221-229. 
137 Egon, W.: Das Ende der Hausindustrie, Marburger 
Zeitung, št. 66, 18. avgust 1889, str. 5- 
138 Valenčič, Vlado: Pregled ljubljanske obrti od začetka 
18. stoletja do obrtnega reda iz leta 1859 ter njen gos- 
podarski in družbeni razvoj, V: Ljubljanska obrt od 
začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja, Ljubljana: 
Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1977, str. 142. 
139 Fischer, Jasna: Čas vesolntga socialnega punta se bli- 
ža, o. c, str. 59; Podobno je bilo tudi v drugih sloven- 
skih mestih. Zaradi propadanja tkalstva so morali v 
Celju tkalski ceh v tridesetih letih prejšnjega stoletja 
celo ukiniti. Orožen, J[ankoJ: Propadle panoge celj- 
skih obrti: Kronika slovenskih mest, II, 1935, št. 2, str. 
162. 
140 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v LJubljani, 
9. december 1885, str. 48. 
141 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 358-359. 
142 Zapisnik redne seje trgovinske in obrtne zbornice za 
Kranjsko v Ljubljani, 30. november 1886, str. 18-19. 
VSE ZA ZGODOVINO 
52 ZGODOVINA ZA VSE 
država monopolizira izdelovanje vžigalic, ki bi 
jih nato izdelovali zaporniki.143 
Za obrtnike niso bila sporna različna javna de- 
la, »na primer kopanje kanalov, regulacija rek, 
izsuševanje močvirij, kultiviranje pustih podro- 
čij.«1** Zlasti popularno je bilo urejanje hudourni- 
kov in gradnja in vzdrževanje cest in železnic. To- 
da pri takšnih delih se je pojavil nov problem: 
»Da bi bilo pa s tempritožeb konec, se ne da misliti, 
ker namesto obrtnikov bodo sedaj pa zidarji, po- 
magači in dninarji tožili, da jim kaznjenci od- 
jemljejo delo.«1*5 Obrtnikov seveda takšen argu- 
ment ni prav nič ganil. 
Za nasprotnike zaporniškega obrtniškega dela 
so bila kmetijska dela najbolj primerna oblika za- 
poslitve zapornikov. Ne le, da za dela zunaj pri- 
silne delavnice ni bilo potrebno vzpostaviti tako 
učinkovite in drage delovne organizacije kot v sa- 
mi zgradbi, temveč je bilo to tudi finančno precej 
ugodno.146 Poleg tega pa so se tudi kmetje za razli- 
ko od obrtnikov venomer pritoževali, da jim pri- 
manjkuje cenene in zanesljive pomožne delavne 
sile. Prav zaporniki naj bi bili dobra rešitev za ta 
problem. Vsaj nekaj mesecev v letu bi jih zaposlili 
pri kmečkih delih.147 Ker je bila poleg tega večina 
slovenskega prebivalstva kmečkega, je bilo tudi 
največ zapornikov s podeželja: »Kaj hasni tedaj 
tacemu kmetskemu kaznencu, ako se uči razna 
mehanična in obrtniška dela, za katera potem, ko 
pride iz zapora, nema ni kupca, mnogokrat pa 
tudi nepotrebnega kapitala, da bije na svojo roko 
izgotavljal, navadno kmetsko delo, katerega je bil 
vajen izza mladih let, za katero ima največ nag- 
njenja in največ zmožnosti, pa pozabi ali se ga pa 
143 Leta 1893 je v državnemu zboru to predlagal posla- 
nec Rudolf Polzhofer. Zanimivo je, da je svoj predlog 
utemeljeval iz zdravstvenih stališč, saj je zaradi ško- 
dljivosti dela (fosfor) v zaporu možna strožja kontro- 
la delovnih postopkov kot pa v tovarnah, kjer delavcev 
ni mogoče tako natančno nadzirati. Ta njegov pred- 
log Je Marburger Zeitung navdušeno podprl. Ein 
wünschenswertes Staatsmonopol, Marburger Zeitung, 
št. 18, 2. marec 1893- 
144 Zum Schutze der freien Arbeit, Marburger Zeitung št. 
123, 15. oktober 1876. 
145 Državni zbor. Z Dunaja, 14. aprila, Slovenec, št. 85, 
15. april 1886. 
146 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 
1671-1920, •. •, str. 239. 
147 Vendar so se ljubljanski obrtniki prav zaradi sezonske 
narave kmečkega dela spraševali: »Kaj pa naj bodo 
prisiljenci delali ves drugi čas, ko ne bode dela na 
polju. Delali bodo v delavnici.' Spomenica Kranjske- 
ga obrtnega društva, Slovenski narod, št. 155, 12. julij 
1886. 
odvadi?«1*6 V zaporu bi se tudi lahko naučil mo- 
dernih kmetijskih metod. 
Z izvajanjem takšnih del naj ne bi bilo večjih 
težav: »Za stražo jimpa dajte primernih oddelkov 
vojašine, ki so drugod velikrat brez premnogega 
opravila. Sej so tudi sicer ob ječah na straži.«149 Ne- 
kateri so celo predlagali, da bi zapornike prepro- 
sto oddali kmetom. Zapornike »se da kmetom ali 
obrtnikom na dobremglasu. [...] Kaznjenec mora 
seveda opaziti, da ko zapusti svoje delo aliga ne 
opravlja dobro [...], se mu kazen naravnost groz- 
ljivo zaostri.«150 Vprašanje je, če bi bila takšna 
grožnja učinkovita, saj je bilo celo množično delo 
na prostem pod nadzorom paznikov povezano z 
velikimi težavami. Zato »se smejo odpošiljati, ka- 
kor se že samo po sebi umeje, le boljši elementi, od 
katerih se niže naprej bati, da bodo pobegnili in 
glede katerih se je nadejati, da bode mogoče vzdr- 
ževati disciplino, kar je pri zunanjih delih že sa- 
mo po sebi jako težavna stvar, a takih prisiljencev 
v večjem številu ni na razpolago.«151 Občasno je 
tudi prišlo do težav. Leta 1890 so »pri vsih oddelkih 
[...] prisiljenci dobro delali in se prav povoljno ved- 
li, le v Jaršah jih je več pobegnilo ter se je zarad 
tega ta oddelek moral v zavod vrniti.«152 
Delo za vojsko, državo in obrtnike 
V prisilni delavnici so izdelovali obrtniške iz- 
delke tudi za dobrodelna društva, državne urad- 
nike in različne javne ustanove. To je bilo v skla- 
du s takratnim prepričanjem, da lahko država in 
tudi posamezne javne ustanove (npr. zapori in 
prisilne delavnice)153 sami poskrbijo za svoje po- 
trebe. V začetku leta 1880 je tako proračunski od- 
sek državnega zbora sprejel resolucijo, »da naj se 
ujetniki rabijo za izdelovanje erarju, zlasti vojne- 
mu potrebnih stvarij, vojaških oblek, obuval 
itd.«15* Josip Vošnjak se je zavzel, da bi kaznjenci 
za državo opravljali potrebna popravila. Čez ne- 
148 S: O delu v kaznilnicah, Slovenski narod, št. 17, 22. 
januar 1883. 
149 Zgodnja dánica, št. 49, 4. gruden 1885, str. 388. 
150 Unser modernes Arrestwesen, Marburger Zeitung, št. 
68, 8. junij 1887. 
131 Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, št. 156, 12. 
julij 1892. 
152 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
Letno poročilo, 1890, str. 150. 
153 Na obrtnem shodu leta 1881 na Dunaju samo takšno 
obrtniško delo ni bilo sporno. Obrtnijski shod, Slove- 
nec, št. 129, 19. november 1881. 
154 Kaznilnice kot konkurentije obrtnikom v obravnava- 
nji v budgetnem odseku državnega zbora, Slovenski 
narod, št. 24, 30. januar 1880. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 53 
kaj let so poslanci vladi zopet priporočili, »da naj 
po kaznilnicah v prvi vrsti izdelujejo reči, kijih 
država potrebuje za svoje lastne potrebe.«• V 
kranjskem deželnem zboru je Šuklje zastopal ena- 
ko stališče: »Nimam nič ugovarjati, ako deželna 
uprava, ako vsi deželni zavodi dotične svoje obrt- 
ne potrebščine tam si preskrbe, kjer jih najmanj 
stane, v prisilni delalnici namreč.«156 
Najbolj popularna je bila oskrba vojske. Ta je 
bila namreč največji državni porabnik najrazlič- 
nejših izdelkov. Zato so veliko pričakovali od na- 
povedi, da se bo delo po kaznilnicah »napeljalo 
[...] na novo polje, ktero bo kaznjencem vedno za- 
dosti dela, obrtnikom pa nobene škode prinašalo. 
Vojni minister ga misli vzeti v zakup, •-157 
Vendar to obrtnikov ni niti malo pomirilo. Šu- 
klje se je uštel, ko je pričakoval, da bi z vojaškimi 
naročili »kaznilnice [...] imele dovolj posla, in ma- 
lemu obrtniku ne bi bilo povoda, pritoževati se 
nad nejednakim tekmejcem.«158 Že leta 1882 se je 
Slovenec odločno postavil proti temu prepriča- 
nju: »Gotovo potrebuje država veliko reči, ki bi jih 
lahko izdelovali po kaznilnicah inpokorilnicah, 
vendar pa si ne drznemo trditi, naj se vsa ta dela 
izklučljivo izroče kaznilnicam, ker bi tudi na ta 
način nekterim krajem odšel velik zaslužek.«159 
Obrtniki so pričakovali, da bo država tiste izdel- 
ke, ki jih izdeluje tudi obrt, naročala pri njih. »To 
vprašanje bilo je že predmet neštevilnim posveto- 
vanjem, in obrtniki sklenili so v nebrojnih resolu- 
cijah v tem zmislu, daje pri vojaških dobavah še 
največ dobička in so torej nekak temelj dohod- 
kov.«160 Čeprav je Avstro-Ogrska v primerjavi z 
drugimi tedanjimi evropskimi velesilami za voj- 
sko porabila manj denarja in so se po koncu vojn 
za združitev Italije in Nemčije izdatki za vojsko 
glede na celoten proračun stalno zmanjševali,161 
je bila v avstrijski javnosti globoko zasidrana za- 
155 Državni zbor. Z Dunaja, 14. aprila, Slovenec, št. 85, 
15. april 1886. 
156 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 360. 
W Slovenec, St. 88, 19. april 1886. 
158 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 360. 
755 Obrtnijstvo pa državni zbor, Slovenec, št. 68, 20. junij 
1882. 
160 Vojaške potrebe in mali obrtniki (Iz obrtniških kro- 
gov), Slovenec, št. 145, 26. junij 1888. 
161 Wysocki, Josef: Die österreichische Finanzpolitik, V: 
Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die 
Habsburgermonarchie 1848-1918, 1. del: Die wirtsc- 
haftlliche Entwicklung Wien: Verlag der Österreic- 
hischen Akademie der Wissenschaften, 1973, str. 92. 
vest o previsokih izdatkih za vojsko. »Toda ako se 
že mora toliko izdati za vojaške potrebe, tedaj bi 
bilo tudipravično, da se denar vrača tje nazaj, od 
koder je prišel, da gosposka za vojake kupuje pri 
kmetu žito in živino, pri obrtniku blago in da ro- 
kodelcem naročila izdelovati vojaško obleko in 
obutev.«162 
Leta 1887 je vlada obrtnikom sicer hotela ustre- 
či, vendar je že sam zakon vseboval nekatera do- 
ločila (enake surovine, strojna izdelava), zaradi 
katerih so obrtniki izpadli iz konkurence.163 Voj- 
ska si preprosto ni mogla privoščiti, da bi velike 
količine blaga nakupovala neposredno pri malih 
proizvajalcih. Zato je potrebovala posrednike 
med proizvajalci in vojsko, ki so kot pogodbeni 
oskrbovalci nakupovali pri posameznih proizva- 
jalcih in velike količine nakupljenega blaga nato 
prodali vojski. Ti podjetniki so včasih znali svoj 
položaj pošteno izkoristiti in so vojski z velikim 
dobičkom prodajali blago najslabše kvalitete.164 
V takratnem časopisju so zelo odmevali sodni 
procesi proti takšnim goljufom. Zato je javnost 
zahtevala odpravo dosedanjega nabavnega siste- 
ma. Vojsko naj bi odslej obrtniki oskrbovali sku- 
paj. »Ako torej hočejo mali obrtniki dobivati večja 
dela, ki donašajo obilneji zaslužek, treba, da se 
zberejo v«l6b obrtne zadruge. Kljub slabim izkuš- 
njam, ko se v preteklosti cehi niso preveč obnesli 
pri takšnih poslih,166 so obrtniki od skupnega na- 
stopa v zadrugah veliko pričakovali: »Bi bile vojaš- 
ke potrebe preskrbljene ne samo ceneje, nego i so- 
lidneje, in dobiček, koji bi iz tega imel posredno 
mali obrtnik, okrepil in zvekšal bi davčno moč te 
važne vrste prebivalstva.«167 Zlasti pripravne naj 
bi bile produktivne zadruge, ki so jih po prvi obrt- 
ni noveli obrtniki lahko ustanovili v okviru ob- 
veznih obrtnih zadrug. Vendar te zadruge sprva 
še niso zaživele.168 Neuspešne so bile tudi že usta- 
novljene zadruge, katerih glavni namen naj bi bi- 
702 Domoljub, št. 4, 20. februar 1890, str. 34-35. 
163 Eine gewerbliche Interpellation, Marburger Zeitung, 
št. 33, 18. marec 1887. 
164 primerjaj: zalaganje armade, Slovenec, št. 165, 20. ' 
Julij 1888. 
165 Domoljub, št. 4, 20. februar 1890, str. 34-35. 
166 Slokar, Ivan: Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od 
leta 1732 do leta 1860, V: Ljubljanska obrt od začetka 
18. stoletja do srede 19. stoletja, Ljubljana: Zgodovin- 
ski arhiv Ljubljana, 1977, str. 71-72. 
167 Vojaške potrebe in mali obrtniki (Iz obrtniških kro- 
gov.), Slovenec, št. 145, 26. junij 1888. 
168 Pančur, Andrej: Gospodarski in socialni nazori v 80. 
in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, o. c, str. 73-79. 
765 Dunajski čevljarji so tako ustanovili zadrugo, preko 
katere bi delali za vojsko čevlje. Vendar vojaško mini- 
strstvo pri zadrugi ni naročalo, zato Je zadruga •• 
VSE ZA ZGODOVINO 
54 ZGODOVINA ZA VSE 
la oskrba vojske.169 Vendar so kasneje nekatere 
obrtne zadruge zaživele v civilni proizvodnji prav 
zaradi prvotnega namena - serijskega oskrbova- 
nja vojske.170 
Obrtniki so problem zaporniškega dela hoteli 
rešiti tudi tako, da bi zaporniki preprosto delali za 
njih. Leta 1874 so celo predlagali, naj jih zaposlijo 
tovarne.171 Za takšno rešitev se je npr. leta 1880 
zavzel obrtniški zbor v Linzu172 in kasneje trgov- 
ska in obrtna zbornica v Gradcu.173 Tudi kranjska 
trgovska in obrtna zbornica v Ljubljani se je zav- 
zela, da naj bi kaznilnica v bodoče delala le za 
trgovce in obrtnike, ki bi pri njej naročili delo, ki 
ni v škodo obrtnikom.174 Prisilna delavnica v Ljub- 
ljani je naposled delno ugodila obrtniškim že- 
ljam173 (tudi pri spornem čevljarskem delu)176 in 
jim je ponudila sporne mizarske storitve.177 Po- 
močnikom seveda ni bil všeč takšen način razre- 
ševanja obrtniških težav, saj je to dobro »leza moj- 
stre, ki bi dobili bolji kup delavcev. Nepravičen pa 
je nasproti poštenim pomočnikom, [...] kteribipo- 
tem službe zgubili ali jih težje dobili, ko zdaj. Sreč- 
na osoda: pošteni pomočnik naj gre po svetu bera- 
čit, da bo vsak drugi dan zarad vagabundiranja 
zaprt, -samo da bodo lumpi na Gradu delo imeli 
in denar služili!«118 
Interes drugih obrtnikov 
in potrošnikov 
Zaporniško obrtniško delo je v glavnem priza- 
delo le krojače, čevljarje, mizarje in knjigoveze. 
Drugim obrtnikom pa naj bi velika koncentracija 
zapornikov v Ljubljani celo koristila: »Velika veči- 
na Ljubljanskih obrtnikov ni prizadeta od dela v 
delavnici in [...] imajo tudi Ljubljanski trgovci in 
obrtniki ravno po delavnici večali manj dohod- 
rala prenehati s svojim delom. Slovence, št. 296, 27. 
december 1890. 
170 Tako npr. leta 1908 Čevljarska gospodarska zadruga 
na Dobračevi pri Žireh. Stanonik, Marija: Zgodovi- 
na žirovskega čevljarstva, Loški razgledi, 18, 1971, 
str. 134. 
171 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- 
la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. 
172 Za obrtnike, Slovenec, št. 16, 10. februar 1880. 
173 Slovenec, št. 115, 19. maj 1888. 
174 Zapisnik redne seje trgovinske in obrtne zbornice za 
Kranjsko v Ljubljani, 30. november 1886, str. 10-11. 
175 S: O delu v kaznilnicah, Slovenski narod, št. 17, 22. 
januar 1883- 
176 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v LJubljani, 
23. novembra 1889, str. 370. 
177 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 358-359. 
178 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. 
ka. Kar se potrebuje za hrano in obleko 300 mož, 
za 25pazniških rodbin itd. ves ta konsum ostane 
v Ljubljani.«• To veliko množico zapornikov in 
pripadajočega osebja na čelu s pazniki je bilo na- 
mreč potrebno nahraniti, obleči in oskrbeti s po- 
trebnimi dobrinami in storitvami (frizer). Tudi 
poslopja so potrebovala različne storitve in po- 
pravila. Za kar kaznilnica in prisilna delavnica ni- 
sta mogli poskrbeti sami, sta kupili pri domačih 
obrtnikih in trgovcih. Tako so npr. sredi osemde- 
setih let na račun prisilne delavnice kmetje iz 
okolice Ljubljane zaslužili 1000 gld. na leto in 
obrtniki iz Ljubljane celo 31.143 gld. Poklukar je 
pri teh številkah upravičeno pripomnil: »To je 
pravi ugovor upravništvaprisilne delalnice, da, 
ako morebiti nekaterim vrstam obrtnikov Ljub- 
ljanskih prizadeva nekoliko škode, je pa dolga vr- 
sta obrtnikov, katerim da izdatnega zaslužka.«180 
Nasproti mogočni obrtniški agitaciji so se po- 
stavili le redki posamezniki, ki so pri problemu 
obrtniškega zaporniškega dela zagovarjali intere- 
se potrošnikov. V nasprotju z obrtniki, ki so svoje 
blago hoteli prodajati čim dražje in s čim večjim 
dobičkom, so potrošniki to blago hoteli kupiti 
čim ceneje. Interesi potrošnikov in obrtnikov so 
bili torej povsem nasprotni. Iluzorno je bilo pri- 
čakovati, da bi se lahko sporazumeli glede «pra- 
vične« cene obrtniških izdelkov. »Tukajje pač ta- 
ko, kakor na tehnici ali vagi; če šine ta kvišku, mo- 
ra ona pasti, kajti ravnotežje se skoro ne da dose- 
či.«• 
V časopisih so se pojavili le redki glasovi, ki so 
zagovarjali interese potrošnikov in še na te so se 
obrtniki ostro odzvali,182 o čemer priča dopis Po- 
trošnika ne zanima slab položaj obrtnikov. »Vsega 
tega nisem jaz kriv, zato ni moja dolžnost, memo 
drugih bremen nositi še to. Negre tudi rokodelec 
svoje reči kupovat tje, kjer jih ceneje dobi? [...] Mo- 
goče je, da ne more ceneje delati, potem mu jaz ne 
morem pomagati, kajti mene ne briga to, koliko 
delo njega stane, marveč to, koliko moram jaz pla- 
čati za-nj. Če dajem torej na Grad ali vposilno 
delavnico izdelovat, Česar potrebujem, nimam 
namena, zaslužek dajati izmečku človeštva, mar- 
17¡> •.: Odgovor na Članek »K spomenici kranjskega obrt- 
nega društva; Slovenski narod, št. 145, 30. junij 
1886. 
180 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 
21. januar 1886, str. 357. 
181 Slovenec, št. 49, 28. februar 1884. 
182 Več rokodelcev: Poslano, Slovenec, št. 143, 3- december 
1874. 
183 Tihi meščan: Poslano, Slovenec, št. 145, 8. december 
1874. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 55 
več hočem le ceneje shajati, ker nimam toliko do- 
hodkov, da bi mi bilo veselje vsako reč napol draž- 
jeplačevati«w 
Tudi obrtniki niso mogli spregledati potrošniš- 
kega argumenta: »Ker so posebno konsumenti niž- 
jih krogov izgubili zmožnost kupovanja, ni čuditi 
se, da se potrebščine naročajo ondu, kjer se more 
izdelovati za neznatne cene, za zasobne stroške 
davkoplačevalcev.«1** Vendar so kljub temu zago- 
varjali lastne interese: »Smo v mestnem zboru [...] 
slišali besede, >da bode dobro, če se prisilna delav- 
nica razširi, ker bodo vsled tega meščani lehko 
dobivali ceno obuvalo in oblekoU Kjer prevladuje- 
jo taki nazori o temeljnih zakonih narodnega 
gospodarstva, tam je pač sleherna beseda v nas- 
protnem smislu >bob v steno<.«m 
Tihemu meščanu, »ki pa marsikaj gnjilega zapa- 
zi,«186 je prekipelo ob nenehnih tožbah obrtnikov 
in jim je povsem v brk povedal, da so njihovi za- 
služki v primerjavi z zaslužki ostalih meščanov 
kar veliki, njihov dobiček pa naravnost gromo- 
zanski: »Kdo razen advokatov, ministrov, milijo- 
narjev in takih ljudi zasluži«187 toliko kot obrtniki? 
»Ali je dolžnost moja, plačevatizajturke in večerje, 
bokale in vrčke svojemu krojaču, čevljarju itd., 
memo kterega sem vgostilnici lačen, v nedeljah in 
praznikih glede obleke berač, vse druge dni pa 
glede dela suženj ali hlapec?«188 
Le redki so bili takšni glasovi, ki so poudarjali, 
da obrtnikom sploh ne gre tako slabo, kot se prito- 
žujejo. Obrtno vprašanje je še naprej ostajalo 
eden glavnih socialnih problemov svojega časa. 
Tudi zaporniško obrtno delo je bilo pomemben 
del problemov, s katerimi so se spopadali zago- 
vorniki obrtnega stanu. Toda v nasprotju z drugi- 
mi zahtevami, s katerimi so hoteli omejiti obrtno 
svobodo, zakonodajalec tega vprašanja nikoli ni 
rešil v zadovoljstvo obrtnikov. Z enakimi beseda- 
mi kot na prvem slovenskem katoliškem shodu189 
so se nad zaporniškim delom pritoževali tudi na 
184 Peticija kranjskega obrtnega društva do deželnega 
zbora kranjskega, Slovenec, Št. 8, 12. januar 1886. 
185 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski 
narod, št. 143, 26. junij 1886. 
186 Tihi meščan: Poslano, Slovenec, št. 139, 24. november 
1874. 
187 Tihi meščan: Poslano, Slovenec, št. 145, 8. december 
1874. 
188 Tihi meščan: Poslano, Slovenec, št. 139, 24. november 
1874. 
189 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slov. katoliškem 
shodu, kateri se je vršil 1892 leta v Ljubljani, Ljublja- 
na, 1893, str. 108-109. 
drugem slovenskem katoliškem shodu leta 
1900.190 Zaporniki morajo sicer delati tudi danda- 
nes, utihnile so le pritožbe obrtnikov nad njiho- 
vim delom. 
Zusammenfassung 
Gewerbetreibende im Kampf gegen die 
Konkurrenz der Zwangsarbeit 
In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts erleb- 
te das Gewerbe unter den Schlägen der Industria- 
lisierung tiefgreifende Veränderungen. Obwohl 
das Gewerbe als Ganzes Fortschritte machte, hat- 
ten die Menschen dennoch das Gefühl, das we- 
gen des Niedergangs einiger Branchen langsam 
das gesamte Gewerbe zugrunde geht. Daher be- 
mühte sich die konservative Gewerbebewegung, 
die bestehende Gewerbefreiheit möglichst einzu- 
schränken. Dieser Kampf erreichte in den 
achtziger Jahren des 19. Jahrhunderts seinen Hö- 
hepunkt. Die Forderungen der Gewerbetreiben- 
den waren in ganz Österreich ähnlich. Unter ande- 
rem beschwerten sie sich über die konkurrenzfä- 
hige Zwangsarbeit. Die größte Aufmerksamkeit 
widmeten diesem Problem die Gewerbetreiben- 
den aus der Landeshauptstadt Ljubljana, wo sich 
die meisten Gewerbetreibenden Krains befan- 
den. Die Abschaffung der gewerblichen Zwangs- 
arbeit war die einzige fortdauernde Forderung der 
Gewerbebewegung in Ljubljana. Die Laibacher 
Gewerbetreibenden widmeten der Häftlings- 
arbeit so große Aufmerksamkeit, daß sie damit 
den Eindruck erweckten, der Bestand des 
Gewerbestandes hänge allein von einer Lösung 
dieses Problems ab. 
Die große Sorge der Laibacher Gewerbetrei- 
benden war völlig verständlich, denn im slowe- 
nischen Gebiet hatte nur Ljubljana Einrichtun- 
gen, in denen Häftlinge arbeiten mußten. Die 
Laibacher Burg war in den Jahren 1868 bis 1895 
Sitz einer Strafanstalt, in der die Sträflinge auch 
gewerbliche Arbeiten ausführen mußten. Außer- 
dem befand sich in Ljubljana in den Jahren 1847 
bis 1921 eines der zentralen Arbeitshäuser Öster- 
reichs. In diesen beiden Institutionen waren zu 
Beginn der achtziger Jahre des 19. Jahrhunderts 
500 bis 600 Personen eingesperrt - eine große 
Zahl für eine Stadt, in der 1890 rund 30.000 Perso- 
nen lebten. Zahlreiche Häftlinge befaßten sich 
190 poročilo • II. slovenskem katol. shodu, ki seje vršil leta 
1900 v Ljubljani, Ljubljana, 1901, str. 82. 
VSE ZA ZGODOVINO 
56 ZGODOVINA ZA VSE 
dort mit verschiedenen gewerblichen Tätigkei- 
ten. Die Haftanstalt und das Arbeitshaus kamen 
vor allem Schneidern, Schustern und Tischlern 
ins Gehege, und gerade diese waren die treiben- 
de Kraft der Gewerbebewegung, die entschieden 
gegen die Konkurrenz der Zwangsarbeit auftrat. 
Weil die Haftanstalt und das Arbeitshaus für ihre 
Tätigkeit auch Geld vom Staat bekamen und ihre 
gewerbliche Tätigkeit überdies nicht besteuert 
wurde, konnten sie ihre Produkte günstiger ver- 
kaufen als Gewerbetreibende, die sich darüber 
zu Recht beschwerten. Andererseits hatte die 
Zwangsarbeit auch große Mängel. Die Haftan- 
stalt und das Arbeitshaus waren soziale Einrich- 
tungen mit großen Betriebskosten und einer un- 
zureichend ausgebildeten und motivierten Ar- 
beitskraft. Dennoch erreichten die Gewerbetrei- 
benden mit der Zeit, daß die Haftanstalt und das 
Arbeitshaus die Preise ihrer gewerblichen Er- 
zeugnisse auf eine reales und damit nicht mehr 
konkurrenzfähiges Niveau anheben mußten. 
Wegen ihrer wirtschaftlichen Interessen wider- 
setzten sich also die Gewerbetreibenden der ge- 
werblichen Tätigkeit von Häftlingen. Anderer- 
seits unterstützte die damalige Öffentlichkeit den 
sozialen Zweck der Häftlingsanstalten. Die Ab- 
sicht der Haftstrafe war nicht nur das Bestrafen, 
sondern auch die Umerziehung. Durch Umer- 
ziehung versuchte die neuzeitliche Gesellschaft 
Randgruppen wie Bettler, Landstreicher und ähn- 
liche »Arbeitsscheue«, die angeblich die öffentli- 
che Sicherheit gefährdeten, zu marginalisieren. 
Durch Zwang sollten sie an Arbeit gewöhnt wer- 
den. Durch Arbeit sollten moralisch verdorbene 
Nichtstuer, die auf die schiefe Bahn der Armut 
und des Verbrechens gerieten, wieder nützliche 
Mitglieder der Gesellschaft werden. Damit wurde 
zwischen Nichtstun, Armut und Verbrechen ein 
enger ursächlicher Zusammenhang hergestellt: 
Wenn man einem Müßiggänger und Verbrecher 
helfen will, muß man ihn einsperren und zur Ver- 
richtung von ehrenvoller und befreiender Arbeit 
zwingen. 
Zwischen den wirtschaftlichen Interessen der 
Gewerbetreibenden und dem Interesse der Öf- 
fentlichkeit nach Umerziehung herrschte also 
eine tiefe Kluft, die nur zu überwinden war, indem 
man Häftlingen und Zwangsarbeitern eine solche 
Zwangsarbeit auferlegte, die nicht mit den Gewer- 
betreibenden konkurrieren konnte. Die Gewerbe- 
treibenden rieten daher, daß sich die Häftlinge 
dem Spinnen und Weben widmen sollen, da sich 
das Gewerbe zu jener Zeit selbst nicht mehr damit 
befaßte. Auch verschiedene öffentliche Arbeiten 
wie Bau und Instandhaltung von Straßen und Ei- 
senbahnen, Wildbachverbauungen, Flußbau und 
Trockenlegung von Sümpfen usw. wurden nicht 
beanstandet. Die Gewerbetreibenden waren auch 
von der Idee begeistert, daß die Häftlinge einfach 
für sie arbeiten würden. Darüber waren aber die 
Gesellen natürlich keinesfalls glücklich. Weil die 
meisten Häftlinge aus ländlichen Gebieten 
stammten und sich Bauern lautstark über den 
Mangel an Arbeitskräften beschwerten, war die 
beliebteste Arbeit landwirtschaftlicher Art. Deut- 
lich schwerer zu begeistern waren die Gewerbe- 
treibenden für die Möglichkeit, die Haftanstalt 
und das Arbeitshaus für verschiedene öffentliche 
Einrichtungen und den Staat (vor allem die Ar- 
mee) arbeiten zu lassen. 
Im Arbeitshaus wurde die gewerbliche Tätig- 
keit zwar niemals völlig aufgelassen, doch gab 
die Landesregierung mit der Zeit dem Druck der 
Gewerbetreibenden nach und begrenzte die 
zwangsweise gewerbliche Arbeit auf einen ver- 
tretbaren Umfang. Häftlinge müssen auch heute 
noch arbeiten, diesbezügliche Beschwerden der 
Gewerbetreibenden sind jedoch verstummt. 
VSE ZA ZGODOVINO