o
WVD
Leto 11 - Štev. 14 (38)	ČEDAD	15.-31. julija 1975
UREDNIŠTVO In UPRAVA	Autorizz.	Tribun, di Trieste n. 450
Čedad - via IX Agosto 8	k	i
Tel. (0432) 7 13 86	Izdaja ^-=4 ZTT
Poštni predal Čedad štev. 92	'	’
Casella postale Cividale n. 92	Tiskarna	R. Liberale - Čedad
Odgovorni urednik: Izidor Proden
Izhaja vsakih 15 dni
NAROČNINA: Letna 2000 lir Za Inozemstvo: 3000 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374
Za SFRJ žiro račun 50101-603-45361
» ADIT « DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22-207
Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini Posamezna številka 100 lir
Bolnica «Franja»
V OKVIRU PROSLAV ZA 30. LETNICO OSVOBODITVE
BENEŠKI SLOVENCI V BOLNICI "FRANIA"
Po dolgem slabem vremenu se je tudi pri nas nebo razvedrilo, kakor na lašč za nas. Bila je lepa sončna nedelja 13. julija, ko smo se peljali z avtobusom po rečan-ski dolini proti Čedadu. Po poti so vstopali ljudje, ki so se bili prijavili za izlet. V Čedadu smo vzeli na avtobus predzadnje, kajti zadnji so nas čakali v Špetru. Avtobus je bil premajhen, zato so se nam pridružili še avtomobili.
Bila je res lepa «beneška karovana», ki se je odpeljala proti Cerknemu. To je proti zemlji in kraju, kjer so se vršile hude in težke borbe proti nacifašizmu, za svobodo, zemlja prepojena s krvjo tudi mladih beneških Slovencev in italijanskih garibal-dincev. Vseh nas je bilo na izletu 65. «Dve partizanski četi!» je poudaril star beneški partizan.
Izlet je organiziral Odbor za proslavo 30. letnice osvoboditve, v sodelovanju kulturnega društva «Ivan Trin-ko» in beneškega planinskega društva.
Tolminska Socialistična Zveza, ki nas je na kosilu počastila s pijačo, nam je šla zelo na roko pri prireditvi izleta. Poskrbela nam je za vodiča v osebi tov. Danila Šuligoja iz Bovca. Tov. Šuligoj nas je pričakal že v Kobaridu in nato se odpeljal z nami do bolnice «Franja». Ni moglo biti boljšega vodiča. Pomislite: v tej partizanski bolnici je preživel ves čas, od nastanka bolnice do osvoboditve.
Na postajališču avtobusov, pred vznožjem bolnice, smo se vsi zbrali okoli njega in
tu nam je, na poljuden način, povedal vse, ker vse je vedel o nastanku bolnice, o njeni pomembnosti in delovanju, saj jo je sam pomagal graditi in potem v njej izvrševal dolžnosti bolničarja.
Nato smo se povzpeli po potoku navzgor. Po kratkem naporu smo prišli do cilja. Pred nami se je odprl «zaselek». «To je vasica!» so rekli Benečani, kadar so zagledali barake. Potem so se jih natančno ogledali in šli tudi do obrambnih bunkerjev. Ogledovali so vse z velikim zanimanjem. Tovariš vodič je tudi tu razlagal o življenju v bolnici, o ranjencih, mrtvih, obrambi in drugem. Odgovarjati je moral na številna vprašanja, posebno mlajših Benečanov. Na vse izletnike je napravila bolnica «Franja» velik in pomemben vtis. Čudili so se, da so mogli partizani napraviti v tako težkih okoliščinah tako velike stvari. Bil sem za hrbtom treh beneških mater in poslušal njihove komentarje. «Samo sila in želja po samoohranitvi more privesti človeka do take iznajdljivosti in do takšnega ustvarjanja!» so rekle z vsem občudovanjem in mi smo se vsi strinjali z njimi. Tisti, ki ni še vedel, je tu zvedel, da je bil za temi «ustvarjalci», ki so delali v bolnici čudeže, ves narod, ker se je ves narod boril za samoohranitev, za svobodo in zbagal proti najmočnejšemu sovražniku.
Ni mogoče opisati z navadnimi besedami vtisov in občutkov, ki jih imaš, ko si ogleduješ bolnico «Franjo».
Po ogledu bolnice smo se odpeljali v Cerkno in si tu ogledali še spomenik padlim, kjer «spijo v bratskem objemu» slovenski in italijanski partizani.
Škoda, da ni bila odprta šola-spomenik.
Čas je bil že, da krenimo po stisnjeni dolini proti Tolminu, kjer nas je čakalo kosilo. Tu nas je pričakal tudi tovoriš Franc Kravanja, predsednik občinske konference SZDLS - Tolmin. Po obedu nas je pozdravil kot brate s kratkim, a pomembnim nagovorom. Odzdravila in zahvalila sta se mu predsednik beneškega planinskega društva Joško Kukovec in odgovorni urednik našega lista Izidor Predan.
Ne smemo pozabiti povedat, da je skrbel za dobro razpoloženje izletnikov Lièo Juša iz Petjaga, ki je neprestano igral s svojo staro, a dobro harmoniko. Pred odhodom smo vsi skupaj zaplesali «beneško kolo» na glavnem trgu v Tolminu.
Vsi izletniki so izrazili željo, da bi prišlo do čimveč takšnih izletov. Naj tu obvestimo naše drage bralce, da ima odbor za proslavo 30. letnice osvoboditve v programu prireditev izleta v Rižarno pri Trstu. Osrednja proslava tridesetletnice osvoboditve za vso Beneško Slovenijo pa bo v Čedadu prihodnjega 5. oktobra, na predvečer 32. obletnice največje bitke med beneškimi partizani in nacifašisti pri Dolenji Mer-si. Proslavo bodo priredila kulturna društva Benečije.
Janez Jurman
V TRSTU ODSTAVLJEN NADŠKOF SANTIN
Slovenski verniki, vsa slovenska, pa tudi italijanska demokratična javnost je sprejela z velikim zadovoljstvom odločitev papeža Pavla VI., s katero je odstranil dosedanjega tržaškega nadškofa Santina in ga zamenjal z goriškim nadškofom Cocolinom.
Nadškof Santin ni bil naklonjen Slovencem, saj je celo preganjal duhovnike, ki so se posluževali slovenščine v cerkvah in je bil imenovan za tržaškega nadškofa v dobi najhujšega fašističnega razsajanja.
Novi nadškof Cocolin pa se je naučil slovenščine in je že večkrat dokazal, da je tudi prijatelj delavcev, saj jih je večkrat obiskal po fa-brikah. Zato je zadovoljstvo Slovencev v Trstu dvojno: za odstranitev prvega in irppnnvtmip drugega nadškofa.
BODO ZAMENJALI FANFANIJA?
Sodeč po tisku in po govoricah, ki krožijo v Rimu, bi moralo priti kmalu do zamenjave sedanjega tajnika KD Amintoreja Fanfanija.
Politični opazovalci menijo, da bi utegnil postati novi sekretar KD Flaminio Piccoli.
Fanfanijevo tajništvo je vodilo stranko v zadnjih dveh letih od poraza do poraza. Zadnjega je doživela 15. junija letos.
PRVA OBLETNICA MEDNARODNE KONFERENCE O
MANJŠINAH V TRSTU
V prvi polovici meseca julija lanskega leta se je vršila v Trstu mednarodna konferenca o manjšinah, ki jo je sklicala tržaška pokrajina v sodelovanju z gori-ško in pod pokroviteljstvom avtonomne dežele Furla-nije-Julijske krajine. Videmska pokrajina je bila poslala na konferenco samo o-pazovalca.
Vsa slovenska javnost, a posebno mi beneški Slovenci težko čakamo, kdaj se začnejo uresničevati sklepi, do katerih je konferenca prišla.
BENEŠKI SLOVENCI NA SEMINARJU SLOVENSKEGA JEZIKA V LJUBLJANI
Od ponedeljka 7. julija se vrši na filozofski fakulteti v Ljubljani že tradicionalni
Seminar slovenskega jezika literature in kulture. Na Seminarju je prisotnih 15 intelektualcev iz Beneške Slovenije.
VAZNA SEJA SKGZ
v Čedadu
V ponedeljek, 14. julija zvečer je bila na sedežu kulturnega društva «Ivan Trinko» v Čedadu razširjena seja izvršnega odbora SKGZ, na katero so bili povabljeni predstavniki vseh kulturnih društev Benečije. Glavno poročilo je podal predsednik kulturnega društva «Ivan Trinko», prof. Viljem Černo.
Prof. Černo je napravil globoko analizo sedanjega političnega, kulturnega in gospodarskega stanja v Beneški Sloveniji. Iz njegovega poročila izhajajo smernice za bodoče delovanje in uveljavljanje naših kulturnih društev, posebno v sedanjem izboljšanem političnem ozračju, do katerega je prišlo po zadnjih volitvah. Černovo poročilo so izpopolnili številni disku-tanti in se vsi strinjali, da obstojajo nove perspektive za uveljavljanje narodnostnih in gospodarskih interesov beneških Slovencev.
PRIMA INIZIATIVA POLITICA DOPO LE ELEZIONI
LA CONFERENZA DEL P.C.I. A S. PIETRO AL NATISONE: NUOVO RUOLO DEI COMUNI E DELLA COMUNITÀ’
Il volto delle Valli del Nati-sone è uscito cambiato, dopo le elezioni amministrative. Ciò non solo nei termini quantitativi, per le modifiche numeriche e percentuali che si sono prodotte a favore per PCI e della sinistra, ma anche in termini qualitativi. I partiti, relativamente ai problemi della Slavia, non sono più quelli di prima. Spetta ai partiti di sinistra una maggiore incidenza nella vita politica ed amministrativa e spetta anche alla DC ed al PSDI la realizzazione
di iniziative politiche per la difesa della Comunità. Solo in apparenza si sono avuti nelle Valli dei risultati contradditori. In realtà essi manifestano l'esigenza della popolazione a veder riempito il vuoto di una generazione politica che cede il passo alle forze giovani.
Anche nella Comunità montana delle Valli del Natisone c’è questa esigenza di darsi una misura politica. Ci vorrà una probabile revisione dello statuto, la pianificazione degli interventi, la discussione
assembleare delle scelte.
Non si può gestire un organismo come la comunità, senza organizzare la partecipazione popolare e la relativa proposta. Siamo di fronte ad una comunità di cui sono evidenti le caratteristiche della specialità, sia per quanto si riferisce alla situazione economica ed ai tassi di spopolamento, sia per la presenza di un gruppo etnico — linguistico sloveno, che rappresenta nella provincia di Udine una vera e propria minoranza. Questo il succo delle relazioni di Petricig e Battocletti alla conferenza, alla quale sono convenuti, oltre ai comunisti delle Valli del Natisone, di Cividale e di altre zone, anche numerosi amministratori, soprattutto neo-eletti, nelle varie liste: socialisti, socialdemocratici e democristiani.
Sulle relazioni ha preso la parola dichiarando di parlare a titolo personale, il Presidente della Comunità montana, Angelo Salvagno. A parte alcune precisazioni circa i più recenti provvedimenti della
(Continua In 2° pagina)
Del udeležencev konference komunistov v Špetru
Ld conferenze del P.C.I
Lettera al Direttore del sig. Angelo Salvagno Presidente della Comunità Montana delle Valli del Natisone e la nostra risposta
(Continuazione dalla 1“ pagina)
Comunità e dopo aver accennato alle difficoltà interne alla maggioranza DC-PSDI nel governo della Comunità, Salvagno ha detto: Abbiamo solo fatto un abbozzo della Comunità montana, alla quale rimane un volto incompleto. Ciò significa che dobbiamo procedere ad una maturazione. Sulla questione delia tutela del patrimonio culturale e linguistico non contano parole, ma conta la volontà politica. L’incoerenza e le contraddizioni non sono certo della DC! Salvagno ha poi lamentato che non tutti i circoli abbiano risposto alla sua richiesta di presentare alla Comunità una documentazione al fine di studiare forme di sovvenzione per le attività culturali.
Dunavig, di Prepotto ha e-lencato i servizi sociali di cui abbisogna il Comune, auspichiamo che i circoli sloveni spostino nella zona alcune manifestazioni popolari culturali, dato che la popolazione delle frazioni montane ben conosce la lingua nella forma dialettale.
Dopo Predan, che ha auspicato la prosecuzione di un dialogo appena ora iniziato, certo per efetto del risultato politico delle elezioni e Tagliaferri, il quale si è soffermato sul problema del compromesso storico e dei rapporti dei comunisti con i so-
cialisti, ha concluso Moschio-ni, vice presidente del Consiglio Regionale. Più che per le formule, ha detto Moschio-ni siamo per la formulazione dei programmi, per l’unità di tutte le sinistre.
E’ una proposta strategica. Vi sono problemi come quelli che hanno origine nella crisi economica, che implicano la unità delle forze popolari. A livello locale occorre dare vigore alle autonomie, attribuire poteri e mezzi alle Comunità montane, in particolare a quelle che hanno una reale situazione di specialità, per la presenza di sloveni, i quali hanno subito tutta una politica dello stato italiano. La nostra Regione ha uno statuto speciale proprio perchè è abitata da una minoranza slovena. Assistiamo nelle Valli del Natisone ad un sostanziale esproprio di diritti: quello di lavorare e progredire civilmente, quello di apprendere la propria lingua, di impegnare proprie forze per uno sviluppo completo della personalità. Con comunità prive di denaro e prive di poteri, non si può andare avanti. Di qui la esigenza di unire tutte le forze, al di là delle formule più o meno tradizionali. Nemmeno localmente è possibile dimenticare la presenza e la forza dei comunisti in Italia, dimostrata dal consenso ricevuto da oltre 10 milioni di elettori.
4 luglio 1975
N. 156
Oggetto: «Assemblea straordinaria della Comunità Montana a San Pietro al Natisone» - Precisazioni.
Egregio Sig. Direttore «Novi Matajur» - via IX Agosto n. 8 - 33043 Cividale del Friuli
In relazione all’articolo apparso sul giornale da Lei diretto del 15-30 giugno 1975 dal titolo «Assemblea straordinaria della Comunità Montana a S. Pietro al Natisone», corre l'obbligo di precisare, al fine di evitare la propalazione di notizie che non hanno fondamento alcuno di verità, che l'Assemblea della Comunità, nella seduta del 30 maggio 1975, non ha concesso alcun contributo alla Società Sciovie del Matajur dei 202 milioni stanziati dalla Regione per un programma straordinario di opere ed interventi ai sensi della legge regionale n. 29.
Tale stanziamento non si è avuto quindi da nessun pronto intervento come si vuol far credere nell'articolo summenzionato.
Durante la riunione si è parlato solo, in via preliminare, dell'individuazione dei problemi più urgenti che a-vrebbero potuto trovare la soluzione con l'impiego della somma stanziata dalla Regione a favore di questa Comunità, ed in particolare di opere ed interventi non finanziabili in base alle Leggi attualmente in vigore.
Ovviamente il discorso è caduto anche sulla valorizzazione turistica del Matajur e sui problemi ad essa collegati.
Pubblicare invece decisioni mai prese significa agitare le acque con malafede e pertanto, a norma della Legge sulla Stampa, chiedo la più ampia smentita della notizia riportata sul giornale da Lei diretto, riservandomi, in caso di mancata smentita, di tutelare l’onorabilità della
Assemblea della Comunità Montana delle Valli del Natisone a norma di legge. Distinti saluti.
Il Presidente
Salvagno p.a. Angelo
E' con vivo piacere che pubblichiamo la lettera del presidente della Comunità Montana delle Valli del Natisone, Sig. Angelo Salvagno. Non lo facciamo per le minacele che essa contiene in quanto confermiamo la validità dell’articolo apparso sul nostro giornale del 15-30 giugno 1975, nel quale si commentavano i lavori dell’Assemblea straordinaria della Comunità Montana a S. Pietro al Natisone, ma perchè la lettera del Sig. Salvagno — resa pubblica — toglie ogni possibilità di elargire contributi alla Società privata Sciovie del Matajur.
Se il voto quasi unanime deM'Assemblea per certe e-largizioni non ha oggi alcuna validità, siamo certi che il nostro articolo ha colpito il centro e con ciò abbiamo reso un grande servizio alla Comunità stessa, visto che i 50 milioni che doveva godere u-na società privata, resteranno a disposizione delle necessità ed opere di utilità pubblica — e non ne sono poche — delle nostre Valli.
Noi non smentiamo un bel niente. Altri giornali avevano riportato la notizia ancora prima di noi e non ci risulta che siano stati invitati a smentirla. Dal canto nostro non possiamo che esprimere la nostra soddisfazione per essere seguiti così attentamente!
Comunque, mentre stiamo dando questa risposta, abbiamo sotto mano copia del verbale dell’Assemblea straordinaria della Comunità Montana delle Valli del Natisone. Dallo stesso risulta che il presidente convocò l’Assemblea con oggetto: «Relazione sul programma straordinario di opere L. 202.000.000». Si apre
una discussione su questo punto nella quale intervengono diversi consiglieri sia in dissenso al contributo per il Matajur (Clodig - Battocletti), sia in assenso, anche se con motivazioni diverse (Sabba-dini, Sidar, Corredig, Vanon, Blasutig).
Il Presidente «Riassume le proposte d'inserimento del programma, che hanno valore indicativo ed orientativo, e che messe ai voti ottengono i seguenti risultati: Matajur favorevoli 30 - contrari 3».
Questa votazione ha un preciso significato, quanto meno politico, dato che le Assemblee democratiche non sono come i vecchi circoli dei nobili dove si votava per per-
Obračam se na Vaše uredništvo s prošnjo, če bi mi moglo odgovoriti na moje vprašanje, ki zadeva mojega mladoletnega sina. Delam še več let v Švici, v Italiji pa imam družino. Najstarejši sin je star 14 let in bi rad prišel k meni na počitnice. Rad bi namreč vedel, če otrok lahko dobi potni list (passaporto) in če ga morem tu začasno zaposliti pri istem podjetju, kjer delam.
Posebej Vam pošiljam naročnino za «Novi Matajur», katerega redno prejemam in z veseljem berem vaške novice, ki me prav posebno zanimajo. Zahvaljujoč se Vam vse prav lepo pozdravljam.
Z. U.
ODGOVOR
Na Vaše vprašanje Vam odgovarjamo, da italijanski zakon pravi, da so vsi državljani svobodni zapuščati in se vračati v domovino, razen tistih, ki imajo obveznost do nekaterih zakonov. Zakon 1185 od dne 21. novembra 1967 pravi, da imajo vsi italijanski državljani, ki so stari najmanj
dere tempo. Se non avesse valore alcuno — il che non crediamo — il presidente non doveva portarla in discussione. Non dimentichi poi, Signor Presidente, che la valutazione sugli atti politici è libera per tutti, quindi anche per noi.
Per concludere dobbiamo dichiararci dispiaciuti per essere stati costretti a scendere in questa polemica con il Signor Salvagno, l’uomo che ha dimostrato in altre occasioni e circostanze, di essere all’altezza dei compiti affidatigli e di capire le nuove realtà che nella nostra Comunità stanno maturando e crescendo.
10 let, pravico do individualnega potnega lista (passaporto). In tudi mlajši lahko dosežejo dokument za prehod meje, če so v spremstvu staršev ali pooblaščenih oseb. Da bo mogel Vaš sin priti k Vam, morate iti osebno na Vaš komun v Italiji in mu dati dovoljenje, ker je mladoleten in komun bo potem poskrbel potom Kvesture za vse ostale dokumente, ki so potrebni vsakemu mladoletniku za «e-spatrio».
Glede drugega vprašanja, za katerega ste nas v istem pismu prosili za odgovor, Vam moramo pa sporočiti, na žalost, negativno. Kdor se hoče namreč zaposliti v Švici, v Vašem primeru na delovnem mestu, kjer delati Vi, mora imeti delovno pogodbo (contratto di lavoro) in povrhu tega še dovoljenje za bivanje v Švici. V tem primeru, če pride Vaš sin k Vam na počitnice, bo lahko ostal pri Vas kot turist samo tri mesece in ker ste Vi, kot je razvidno iz Vašega pisma, le sezonski emigrant, nimate niti pravice klicati k sebi Vašega sina. Žalostno, a taki so švicarski zakoni.
Na konferenci komunistov v Špetru govori prof. Pavel Petričič. Na levi Antonio Moschioni, podpredsednik deželnega sveta Furlanije • Julijske krajine
PISMO UREDNIŠTVU
DOM PASQUALE BUJON
BENEČIJA
LA GENTE DELLE VALLI
20 —	==—=
Sulla scuola primaria non c’è molto da dire. La nostra lingua o, se volete, dialetto, ma di un gruppo non neolatino, è considerata alla stregua dei dialetti italiani. I programmi governativi non tengono conto dei dialetti.
Anche per noi vale, e maggiormente, quanto è stato detto durante la trasmissione «sapere» nel novembre del 1972: «La scuola non deve considerare il dialetto una cultura meno evoluta: è non inferiore, ma diversa. — E’ un elemento di identità di un gruppo sociale in un momen-
to di totale massificazione e spersonalizzazione. — Per la unificazione linguistica si paga un prezzo troppo alto. — Se i genitori non sanno parlare perfettamente l’italiano, è meglio che usino coi figli il solo dialetto. — I dialetti, in quanto contengono una linfa vitale, una ricchezza e-spressiva che ha radici lontanissime, non possono essere giudicati degradanti, decadenti e anacronistici. — La convivenza dei dialetti coll’era tecnologica è possibile». Ed è stato rilevato che i bam-
bini, colla totale esclusione del dialetto, vengono snaturalizzati. L’impoverimento e-spressivo è notevole nelle scuole medie.
Una breve digressione. A-vete letto bene? «Se i genitori non sanno parlare perfettamente l’italiano, è meglio che usino coi figli il solo dialetto». I genitori che in tutta l’Italia sanno parlare perfettamente l’italiano sono pochissimi. Figurarsi nelle nostre Valli! Non è raro il caso di udire frasi come questa: «Bepin, vai a prendere la jòpa», dove, tra l’altro, il vocabolario viene arricchito di un nuovo termine:	«jòpa»,
detto all'italiana coN'accento grave sulla «o» invece del circonflesso che noi usiamo. La società della Crusca sarebbe andata in brodo di giuggiole.
Credono che i figli, per il solo fatto di ignorare lo sloveno, siano sulla strada di un radioso avvenire.
La stessa cosa pare avven-
ga per il cane domestico. La nostra gente, abituata a vivere dai tempi più remoti in simbiosi cogli animali, monologa spesso volentieri con essi. Ma, mentre alla mucca, alla pecora ed al gatto si rivolge in sloveno come alle persone adulte, al cane parla italiano, quasi che anche questo minorenne fosse destinato ad una brillante carriera.
Genitori! Volete che i vostri rampolli imparino bene l'italiano?
Lasciate fare ai maestri: è il loro mestiere. Voi parlate coi vostri figli in dialetto.
La necessità che i ragazzi imparino correttamente l’italiano è fuori discussione. Ma perchè non dovrebbero imparare anche lo sloveno, almeno sommariamente quanto il latino, il tedesco, l’inglese o un'altra delle discipline che vengono insegnate nelle elementari e nelle medie e che, molte volte, nella vita non servono? Sarebbe un ar-
ricchimento notevole ed alla mano, perchè lo sloveno è la matrice del nostro dialetto.
Quando viene affrontato questo argomento, le autorità responsabili si rifanno sulla volontà popolare:	«E' la
gente che non lo vuole». Chi ha avuto la pazienza di leggere fino a questo punto, a-vrà compreso in che cosa consista questa volontà «popolare»: inutile ripeterlo.
Comunque non consta che si sia fatto un referendum popolare per l'insegnamento di una qualsiasi materia scolastica, come non è mai stato chiesto alla gente se desideri, o no, le servitù militari.
La Regione a Statuto Speciale Friuli - Venezia Giulia è stata creata, appunto, a motivo dell'esistenza sul suo territorio della minoranza slovena che la costituzione italiana si è impegnata a proteggere ed incrementare. L'Autorità assolva ai propri impegni ed eventualmente lasci al
singolo cittadino approfittarne se crede.
Perlomeno sarebbe un punto di più per l’intesa e la distensione internazionale.
Non c’è molto da dire neanche sulle scuole medie di S. Pietro e di S. Leonardo dove confluiscono i nostri ragazzi. E’ vero che si sentono continue lamentele da parte di genitori, perchè questi ragazzi, dopo che iniziano la frequenza a dette scuole, diventano maleducati, disobbedienti, sfaticati, dediti al turpiloquio e disertano la chiesa, ma non rientra nel nostro tema. Forse i programmi ministeriali non prevedono la formazione morale, ma solo nozionistica, però non sarebbe onesto addossare tutta la colpa alla crisi di crescenza. Almeno durante il ventennio la gioventù aveva il compito di raggiungere certi ideali sballati e criticabilissimi quanto si voglia, ma li aveva.
(Continua)
PETNAJST BENEŠKIH
V Trstu je izšla letošnjega preteklega meseca v založbi ZTT zelo zanimiva pesmarica slovenskih beneških pesmi, v katero so vložili svoje glasbeno znanje trije imenitni slovenski glasbeniki: Nino Špehonja iz Benečije, U-bald Vrabec in Pavle Merku’ iz Trsta.
Prireditev in publikacija nekaterih slovenskih narodnih pesmi iz Benečije je pametna ideja, čeprav je bila prevzeta drugim.
Današnji dan postajajo poslušalci vedno bolj fini in zahtevni, zato je prav, da se prirejajo naše domače pesmi no malo bolj zavzetno za glasi, kakor so bile v preteklosti. Smo jih slišali prepevat po vaseh od navadnih ljudi, ki so se zbirali pod balkoni starih hiš, zvečer. Peli so zvesto in s srcem, tako lepo, da jih ne bomo nikdar več slišali tako... Ali pa v času trave, v času sečnje po senožetih, travnikih, ko je odmevala naša pesem iz brega v breg. Prav tako, ko so se vračali iz travnikov, so se zbrali senoseki pred vasjo in zapeli tako, da ,ie odmevalo do doline. Gospodinjam, ki so morale ostati podnevi doma za kuhanje in govedarienje, so razveselili in ganili srca.
S tole pesmarico bodo i-mele od sedaj naše pesmi eno bolj lepo obleko, ker prej so dišale bolj po senu, po potu in po senožetih. Sedaj bodo bolj poznane in cenjene naše lepe melodije in besedila, v katerih najde vsak veliko pastoralno poezijo, duhovitost, žalost, ali pa ponižno veselje, ki imajo svoje korenine samo v srcu in v težkem življenju naših starih, naših prednikov. Zato mora biti ta zbirka naših pesmi počaščena.
Je razdeljena na dvoje: prva za mešani zbor, druga za moški zbor.
Z veseljem ugotavljam, da tiste pesmi, ki sta jih priredila Nino špehonja in Ubald Vrabec, bolj ohranjata karakteristike, ki so svojstvene narodnih pesmi, ki smo jih bili navajeni poslušat v preteklosti. To je prav dobro! Za pesmi pa, ki jih je nriredil Pavle Merku, se lahko reče, da so njegova kompozicija, zato ker on obdeluje narodne motive po svojem modernem zanosu, za petje posameznih glasov ali z ustvarjanjem glasbene fraze po načinu fuge. Tudi to je prav pripravljeno, ker daje raznolikost zbirki! Toda na takšen način se lahko zgubi duh naših narodnih pesmi.
Po skupnem pregledu pesmarice, se lahko reče, da so napravili imenovani glasbeniki dobro delo, čeprav omejeno,in bo naletelonasim pati je med glasbenimi šolami in pevskimi zbori zaradi natančne harmonizacije, tehnične predstave in zaradi lepega petja.
Anton Qualizza
REZIJA
MOST ROP
ZAPRT ZA DVA MESECA ZA AVTOMOBILE IN PEŠCE
Most Rop, ki povezuje Ra-venco z vasmi Stolbioa, O-sojani, Njiva in Liščeca, je
zaprt za dva meseca za svak promet, to se pravi za avtomobile in pešce. Začeli so namreč popravljati glavni podporni steber tega mostu, ker ga je po tolikih letih razjedla voda in je postal nevaren. Istočasno bodo zamenjali tudi obrambno ograjo, ki je tudi že dotrajala.
V tem času se bo zato ves promet odvijal po cesti, ki se pri centrali «Tigo» odcepi proti Sv. Juriju.
Zares velika škoda, da so pričeli s tem velikim delom prav v času, ko prihaja v dolino Rezije toliko izletnikov in ko se vračajo domov na počitnice emigranti, posebno za «šmarno mišo», to je ob velikih počitnicah 15. avgusta, ko je domači praznik in se ga številčno udeležujejo vsako leto tujci in domačini. «Bolje pozno, kot nikdar» pravi nek pregovor in zato se bodo morali vsi spo-prijazniti s to začasno preusmeritev poti. Ko bo delo o-pravljeno, bodo prav gotovo vsi veseli, saj bo potovanje po lepi zeleni in hladni dolini varnejše za vse.
PROCESIA PRESV RESNIGA TELESA PRI STARIH SLAVENIH NA LAŠKEM
Opis noše iz Šentlenerske fare Bčela IV. 1853, 103
Moška noša
Vse njih narodske oblačila so se vidile tisti dan v procesiji. Možaki ino fantje so imeli njih dolge škarlatice iz dragega sukna, katerih ljuknice so bile ošite z višnjevimi ali z zelenimi svilnatimi nitkami. Lajbiče so imeli iz raznih barv, ino okoli vrata prosto zvezane svilnate robčke; njih bergeške so bile kratke do kolena iz černiga sukna; imeli so višnjeve ali škarlatne nogavice vedno iz volne, podveze-ne pri koleni s pasmi zato pripravljenimi, v katerih so bile vtkane sreberne ali zlate nitke. Na šolnah so imeli vsi srebrne zaponke; njih klobuki so bili široki ino okrogli, o-koli njih so imeli četir perste černiga žameta spravljeniga v eno dolgo laskantajočo (lesketajočo) sreberno zaponko, kateriga za četir perste je viselo po plečih raz klobuka; venec iz dišečih cvetlic je bil z batonicami (baton ali boton je gumb - igle batonice se od tod imenujejo) na klobuke od zad pripet, ino ena sama cvetlica je bila za žametam od spredaj. Njih lasjesojimviseli dolgi po ramenih, ino kdor je imel bolj dolge, ta je bil bol čislan. Da jim pa lasi niso prosto na glavi šaršali, so bili lično počesani, ino v en glav-njik spravljeni, kateriga so i-meli vedno v glavi.
Ženske pa so imele njih rudeče, višnjeve ali zelene svilnate kiklje vse sgibičane (gefaltet) po dolgavi: mederei so bili iz damaska, ino po ši-vah so bile všite zlate roma-nete (Fransen). Tudi ženske so imele dolge škarletice (po 20 liber brač), ino izza vrata po njih so jim viseli svilnati trakovi v obilnem številu do pasa. Srakco na persih so imele drobno zgibičano, katero je pokrivala piturina (Bru-stbinde) iz damaska raznih barv obrobljena z zlatom; nogavice so imele vse iz volne škrlatne barve, ino na šolnah so imele tudi one laskantajo-če sreberne zaponke.
Zdej pa ni več videti letih oblačil po deželi, vendar moja stara mati ga še zdaj skerbno hrani. Ženske so imele tudi zlate uhane ino zlat križ privezan okoli vrata na traku černiga žameta.
TORREANO
nelle vicinanze della scuola	l’ordine, ma non ricevemmo
elementare, all’ombra dei	risposta. Nessuno sa nulla,
maestosi e frondosi alberi	La risposta l’ha data invece
che fecero da cornice alla	ji papà di uno scolaro di
festa. Poi qualcuno ha pen-	Torreano, come potrete leg-
L’anno scorso a Torreano TA’ con grande successo. Le s^° ^ tagliarli. Abbiamo	gere qUj sotto:
si svolse il festival de l’UNI- manifestazioni ebbero luogo	°>	fu	imP
£ ?
>. wm
Scuola elementare di Torreano con i bellissimi alberi davanti
La risposta del papà
Sempre la scuola elementare di Torreano dopo che hanno tagliato gli alberi
PISE PETAR MATAJUR AC
Dragi brauci!
Že dostkrat sem mislu pisat o Kristusu. Da se zasto-pimo, ne o tistim, ki je umru na križu, da bi odrješu svjet, pač pa o Kristusu, ki šele živi in d jela med nami. Donas sem se odloču, da vam pišem o njem.
Kajšan mi lahko poreče: «Kaj klobasariš, Pet ar Ma-lajurac, kje neki je Kristus, ki šele živi. Če bi bino takuo, bi bluo manj krivic na svje-te!».
Nu, jest vam dokažem, da imamo v naših dolinah živega Kristusa in tisti, ki ne bo vjervu, naj gre na Laze pri Dreki, da se bo prepriču. Gor živi Kristus, suh, kot tisti, ki je na križu umru, pošten in modar kot On, zatuo so ga imenovali za predsednika «ECA», komunske ustanove, ki daje podpuoro te buogim.
Tudi Kristus na Lažeh zna pripovedovat svoje parabole. Paršu je cajt, da vam nekaj napišem o njem.
Kadar pride ob nedeljah k Devici Mariji, da bi pogledu, kaj djela njegov namestnik, tuo se pravi, da pride k maši, ne pozabi iti tudi ti domačo oštarijo, da bi videu, če znajo tudi oštirji napravit vi-
no iz vode. V oštariji se ustavi pred mašo ali po maši. Zmjeraj ima okuoli sebe ve-liko število «apostolov», ki ga spoštljivo poslušajo, ga kličejo, vabijo: «Kristus tle, Kristus čjale!».
«Ah, če bi biu pravi Kristus, bi tudi jest napravil vino iz vode, buojš kot tisto, ki ga prodajajo naši oštirji, pa tudi po oštarijah bi mi ne bluo trjeba ga hodit pit!» odgovarja svojim «apostolom».
Njekega dne, že puno Ijet od tega, so igrali na karte u Klodiču. Bli so: Kristus, Papež in škof iz Topolovega in gospod fajmoštar iz Ljes. Rjes Ijepa, imenitna kompa-nija. Al veste, kaj se je zgodilo? Zgubila sta Kristus in Papež? Gospod fajmoštar uz-digne kozarec in nazdravi. Potle, ko je popiti in odluožu kozarec, je pomljasku z usta-mi in jezikom in dejau: «Rjes dobro je tuole vino, tajšnega ga nisem še piti, pa tudi takuo nisem biu še počaščen, da bi mi ga plačjali Kristus in Papež!».
Kristus zadere kozarec in molče pokusi. «Brrrrr!» je naredu in pokazu, da ga je streslo. «Iz takuo garjupega keliha nisem še piti, saj tuole je jesih!» je odgovoriti faj-moštru.
Pravijo, da se je naš Kristus huduo razjezu, kadar je zvjedeu, da so odparli u Topolovem kantier za djelo po vasi in da so bli ložli Papeža za manovalja, Škofa za šefa, fajmoštra pa za asistenta. «Kam gre svjet, kam gre svjet! Ni vič obednega spoštovanja do gerarkije!» je za-rjtt svojim «apostolom».
Zadnjo debelo je zagodu pred par tjedni na dreškim komunti. Imenitni dreški možje so se zbrali na komunskem sedežu, da bi počastili domačega duhovnika, gospoda Birtiča, ki je biu povišan za monsignor ja in šindaka Namorja, ki je biu imenovan za kavalirja. Monsignorju Birtiču so darovali pergame-no z zlato medaljo. Po kratki cerimoniji je prišlo na mizo dobro županovo vino in «a-postoli» so prosili Kristusa, naj kaj povje za tole priložnost.
«Dajte, dajte, Kristus!» ga je podžigal gospod Cenčič, duhovnik iz Gorenjega Tar-bja.
«Tle u dreških vaseh smo usi Kristusi!» jim je modro odgovoriti, ko je pomislit na tarpljenje in maltro našega Odrešenika. «Tle muoramo težkuo dielat. da se vreživi-
mo. Naši največ ji par d jelki so: krompir, rjepa in korenje. Za veliko truda, ki ga uložimo u djelo, bi usak želeti, da bi biu poplačan z dobrim, velikim in bogatim par-djelkom. Zatuo so nas učili že naši te stari ranjki, da kadar sejemo korenje, se moramo prej prijeti za nogo, da bo bitij debelo, da se muoramo par jeti za glavo, kadar sejemo rjepo, da bo zrasla debela. Takuo sem se zmislu na tele naše stare navade prejšnji tjedan, ko sem sjau rjepo. Parjen sem se za glavo in prestrašu. Moja glava je suha, drobna, kot so suhe in drobne moje noge. Da bi imeti lahko debelo rjepo — sem pomislu — bi bluo po-trjeba iti do Gorenjega Tar-bja in par jeti za glavo gospoda Cenčiča, tarbijskega fajmoštra ali pa za glavo Dori-čja na Ljesah!».
Gospod Cenčič se je zasmejati in rekel, da če res velja in pomaga ta navada, la vraža, da bi imeu Kristus debelo rjepo, mu ni trjeba iti tipati glavi takuo daleč, saj se dobijo debele glave tudi u Dreki.
Vas pozdravja vaš
Petar Matajurac
KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH
M m
NOVI ŠINDAKI IZ NAŠIH SEDMIH KOMUNOV
Antonio Manzini, šindak Podbone- Šindak Špetra, Gino Corredig	Agrarni perit Petar Zuanella, šindak Dr. Renato Osgnach, šindak Sv. Lje- Lucijan Saligoi, šindak Srednjega Ing. Fabio Bonini, šindak iz Grmeka
sca	Sovodnjega	narta
Perit Sergio Zufferli, šindak iz Dreke
Kdo so naši novi komunski poglavarji ?
U zadnji številki Novega Matajurja smo pisali o par-vih treh šindakih, ki so bli izvoljeni po votacionah u naših dolinah. Kot se spominjate, ti so bli: Dr. Renato Osgnach za Sv. Ljenart, Ing. Fabio Bonini za Grmek in Lucijan Saligoi za Srednje.
Sada vam predstavimo še ostale šindake iz naših dolin.
SOVODNJE: za šindaka je biu izbran agrarni perit Petar Zuanella iz Matajurja.
Biu je izvoljen na listi združene levice, ki je dobila u roke komun. Petar Zuanella ne bo samuo najmlajši šindak Benečije, pač pa zlo verjetno najmlajši u celi Italiji. Nima še 20 ljet. Zamenja de-mokristiana Zaneta Cernot-ta, kateri se ni kandidiral.
DREKA. L) Dreki je biu imenovan za šindaka perit Sergio Zufferli, mlad fant, ki nima še 27 ljet. Zamenja Marja Namorja, ki je biu na čelu dreškega komuna nad 10 ljet.
U Špetru je biu izvoljen za novega šindaka Gino Gor redig, star 61 ljet. Pruzapru je biu imenovan za šindaka že dobar mjesac pred votacionmi, ko je odstopu prof. Cirillo Jussa za-vojo pomanjkanja zdravja. Sada je biu Corredig samuo potrjen (konfermiran).
Corredig se je rodiu u Rentonu, u Ameriki (država Washington), kjer so živeli njegovi starši kot emigranti. Iz Amerike je paršu u špetar, ko je imeu 9 ljet. Ima eksperienco komunske-
ga administratorja, saj je biu za šindaka že pred Jusso. Izvoljen je biu na listi DC.
PODBONESEC:	Tudi	v
Podbonescu imamo novega šindaka. Za parvega državljana je biu izbran Antonio (Bepo) Manzini iz Ruonca. Izvoljen je biu na listi DC, ima 56 ljet. Poskusu je use vojne grozote, saj je biu politični interniranec u Dachau od 26. maja 1944 do konca vojne. Zamenja perita Angela Salvagna, ki se ni kandidiral. Manzini je biu 30 ljet za komunskega pisarni-ka.
Teli zadnji komunski vo-tacioni so bli pravi potres po naših dolinah, ne samuo zatuo, ker so po nekaterih komunah premagale demo-kristiane progresivne liste, pač pa tudi zatuo, ker so bli komunski sveti skoraj po-punoma obnovjeni in pomlajeni. V useh sedmih komunah nediških dolin imamo nove šindake. Usi so na začetku upravne eksperience, razen Corrediča u Špetru, ki je biu že za šindaka pred desetimi ljeti. Večinoma so šolani možje, dostopni in od-parti.
Z njimi se lahko pogovoriš o useh problemih. So možje novega duha, ki je za-plavu nad našo Benečijo. Mi jim želimo srečno in uspešno delo. Mi jim objubljamo uso našo pomoč in podporo, ko se bojo tukli za interese naših komunov in za buojše življenje naših j udi.
Še podatki o naših novih komunskih konsejih
Takuo, kot smo napisali u zadnji številki Novega Matajurja, nadaljujemo z objavljanjem podatkov novih komunskih konsejev. Tudi komuni kot Sovodnje, Špietar in Pod-bonesec kažejo, da so hoteli, ne samo se obnoviti, pač pa tudi se pomladjeti.
U Sovodnji, kjer je udobila lista PSI-PSDI, usi konselirji imajo skupno 524 ljet. Prejšnji konsej je imel pa skupno 671. To se pravi, da u starem kon-seju poupreček (media) je bila 44 ljet, u novem pa 39 ljet.
U Špjetru skupno so imjeli 678 ljet, kar se pravi 45 ljet pouprečka. Nov konsej ima skupno 620 ljet, pouprečno pa 41 ljet.
U Podbonescu stari komunski konsej je imeu 20 konse-lirjev zato, ker so imjeli več kot 3000 prebivalcev. Novi konsej ima samuo 15 konse-lirjev. To se pravi, da u zadnjih petih Ijetih se je znižalo število voliucev.
Podatki o staruosti tega komuna so naslednji: stari komun je imeu skupno 896 ljet, 44 ljet pouprečka; novi ima skupno 528, poupreček je 35 ljet.
Vemo, da če pridejo mladi judje u komunske konseje, prinesejo tudi za sabo nove in mlade ideje. Naša Benečija potrebuje donas več novih idej, da bi se zares začeli reševati usi tisti problemi, ki do sada jih nje nobedan rešiu.
Novim konselirjem gredo naše voščila, pa tudi želja, da se bo začelo konkretno delati za rjesen preporod naše drage Benečije.
DREKA
OBRANKE
U petak 11. julija je umar-la u čedadskem špitalu Vid-zja Floreancig - Blažcjova iz naše vasi. Učakala je visoko staruost: 86 ljet. Nje pogreb je biu u soboto zvečer pri Sv. Štoblanku.
GRMEK
PLATAC
V sredo 9. julija je umar-la u čedadskem špitalu Felicita Sdraulig, poročena Vo-grig - Mlinarjova po domače. Stara je bla 76 ljet. Nje smart je globoko pretresla use tiste, ki so jo poznali. Grob njenega sina Guida, ki je umaru u Žviceri 17. junija ljetos, je biu šele sveži, ko so jo podkopali blizu njega. Guidova smart, o kateri smo pisali u naši zadnji številki, je bla pretežka rječ, da bi vzdaržalo materino sarce. Počivala bo blizu sina, ki ga je imjela takuo rada.
Pripomniti moramo, da se je ta kulturna manifestacija vršila v sklopu 30. letnice osvoboditve.
Ponosni smo, da smo se
tudi mi Benečani vključili v to slavje.
S takimi občutki smo se veselo vračali domov.
Loretta Feletig
ŽALOSTNA IZ DEBENJEGA
Zita (Pierina) Tomasetig, poročena Floreančič, je zmanjkala, kot da bi bila ukr a jena. Bila je mlada, ljepa in pametna ženska, a zaharbt-na smart ji je pretargala nit življenja. Zgodilo se je u če-tartak, 10. julija zvečer. Hotela je iti v kopalnico, ko jo je prijelo slabo in je padla na tla. Mož Gino jo je dobil u nezavesti, poklicu rešilni auto ardečega križa iz Čedada, kamor so jo odpeljali, da bi ji nudili parvo pomoč, a je na žalost že med potjo umarla. Pri padcu je dobila prehude poškodbe. jStara je bila 48 ljet. Nje velikanski pogreb je biu u nedeljo, 13. julija popoldne pri Sv. Štoblanku. Pri smarti Zite To-mazetičeve je bilo ganljivo tudi to, da je bila njena hčerka, profesorca Laura, na počitniškem potovanju po Jugoslaviji in Uogar-skem. Žalostno novico so oddajali po radiu in jo je iskala policija. Tako je zvedela za smart svoje drage matere. Utegnila je priti na pogreb, ko so bili posmartni ostanki matere že v cerkvi. Takšnega velikega pogreba ne pomnijo še v Dreki. Žalostni družini izrekamo naše globoke sožalje.
S P J E TA R
Zbor «REČAN» spet v Št Vidu
Pred časom je naš zbor «Rečan» iz Ljes dobil vabilo, da se udeleži VI. festivala zborovskega petja, ki se vrši vsako leto v Stični v Sloveniji.
Vabilo smo z veseljem sprejeli. In res, 6. julija je autobus stekel iz Ljes proti Stični. Poleg pevcev so se podali na pot tudi drugi, ki jih je prireditev zanimala.
Okrog devetih zvečer smo prispeli v slavnostni kraj. V stiški dvorani nas je sprejela množica ljudi. Pred nami je nastopilo mnogo zborov, tako da smo med zadnjimi zapeli štiri pesmi.
Poslušalci so navdušeno ploskali. Po prireditvi je bil velik ognjemet. Temu je sledila večerja in pozdravni govori, nato smo legli k počitku.
V nedeljo smo si ogledali okolico in njene zanimivosti, nakar je sledil sprevod, ki je pozdravil člana predsedstva Jugoslavije Edvarda Kardelja.
Naslednja točka je bila nastop združenih zborov, vendar je odpadla zaradi močnega naliva. S tem je bilo festivala konec.
AŽLA
MLADA IRIS BATTAINO, POROČENA BALBI SPET MAMA
Mlada učiteljica, Iris Bat-taino, sekretarka kulturnega društva «Ivan Trinko», je postala spet mama. Povila
je lepega in zdravega sina. Dali so mu ime Dušan. Vsi so veseli, tudi prvi bratec, Vojko, ki bo imel družbo za igranje.
Mladi materi in očetu Borisu čestitajo vsi člani društva «Ivan Trinko». Malemu Dušanu pa želimo dosti zdravja in sreče v življenju, ki ga ima pred sabo.
VI. PRAZNIK EMIGRANTA V SUBIDU
V dneh: 1-2-3-4. avgusta 1975
PROGRAM:
V PETEK 1.
ob 18. uri otvoritev kioskov
20. uri predvajanje dokumentarnega filma o Rezistenci.
V SOBOTO 2.
ob 20. uri ples z ansamblom «KRAŠKI ODMEVI»
23. uri tekma s tangom
V NEDELJO 3.
ob 16. uri nastopajo:
— Folklorna skupina iz Rezije
— Godba iz Doline pri Trstu.
20. uri ples z ansamblom «KRAŠKI ODMEVI»
22. uri «Beneški godci» z glasbenikom ANTONOM
BIRTIČEM
in pevci: ADRIA GUJON - FRANCO CUCOVAZ
23. uri izvolitev «LEPOTICE EMIGRANTA».
V PONEDELJEK 4.
ob 20. uri ples z domačimi godci.
Delovali bodo kioski z raznimi specialitetami.
Odbor.
IB
m >
Pevski zbor «Rečan» iz Les med nastopom v Št. Vidu pri Stični