Slovenski glasnik.
63
Rudolflnum v Ljubljani. Darežljivost deželnega odbora kranjskega in ljubljanske hranilnice nam je poklonila  novo poslopje za deželni  muzej v Ljubljani. Ako greš iz mesta mimo poštnega poslopja skozi Knaflove ulice proti Lattermano-vemu drevoredu,  pokaže  se ti na levi  mogočno,  belo poslopje. Na prvi pogled te bode zanimalo, ker v Ljubljani ni zidanja, ki bi bilo v takem zlogu zidano, in bi delalo tako monumentalen vtis.   Posebno o poletnem času, ko je vsa okolica zelena, predstavlja se poslopje kaj  ugodno.   Oglejmo si je natančneje.   Zidano je v zlogu italijanske pozne renesance in ta zlog je najugodnejši modernim javnim poslopjem; tudi dunajski dvorski muzeji so zidani v tem zlogu.  Razmere  so harmonične,  vi-sočina v primeri z dolgostjo   dobro ubrana.   Mogočen  rizalit v  sredi skrbi za to, da lice vsega poslopja ni dolgočasno  in   jednakomerno.   Vrhu  rizalita je skupina od   belega   peščenika  izsekana;   predstavlja nam  Carniolijo in pogum,   ki  držita kranjski grb.   Skupina ima le dekorativen namen.   Streha je   krita s škrlji, ki so tako zloženi, da nam kažejo ornamentalen desin.   Troje jednako velikih vrat vidimo kot glavni vhod   Do njih vodijo proste stopnice.   Med vrati in poleg njih nad stopnicami stoje štiri  kamenite   podobe  od belega peščenika.   Predstavljajo nam delo, umetni obrt,   zgodovino in  prirodoznanstvo.    Izdelala jih je  kiparska  zadruga na Dunaji.   Razven podob, ki jih je ustvaril Robba, nimamo v Ljubljani, a menda tudi ne na Kranjskem boljših, nego so te.   Prav lepo izumljeni sta podobi dela in pri-rodoznanstva, menj srečno pogojena neoriginelna je  podoba umetnega obrta; tehnično pa so vse podobe fino izdelane.   Boljši vtis bi  delali  kipi,   da je   za   njimi gladka stena, rusticirani zid pa je dobremu vtisu neugoden.   Skozi glavni vhod stopimo v vestibul.   Ta je arhitektonično jako dobro  pogojen.   Glavnemu uhodu nasproti so trije oboki in   pregled skozi te na glavne stopnice in v stopnišče je kaj lep.   Ta del poslopja ie najlepše ozaljšan,   tako lepo,  da človeka  kar iznenadi.   V vestibulu na stropi je velika podoba našega domačega slikarja Janeza Šubica. Predstavlja nam Carniolio,   varujočo   umetnosti   in vede.   Na straneh  so štirje portreti zaslužnih   kranjskih   Slovencev:   Vodnika, Valvasorja,  barona Zoisa in grofa Her-, bersteina   Te je slikal Jurij Šubic z oljnatimi barvami na zid.  Da so slike izvrstne, ni mi. treba posebej omenjati.   Opisal jih  je „Ljubljanski Zvon"   v  zadnji   decem-berski številki.   Od vestibula  pelje širok in visok hodnik  okoli dvorišča,  okna so velika,   hodnik svetel in kaj trdno zidan,   da bo mogoče po njem postavljati kipe, podobe in druge stvari,   ako zanje v dvorani ne bode prostora.   Vrata,  ki iz hodnika vodijo v dvorane, so velike in v istem zlogu izdelane, kakor poslopje.  Le škoda, da so od mehkega,   a ne trdega lesa.   Iz  vestibula  naravnost peljejo po stopnišči široke, kamnite stopnice, katere se v polovici visočine dele  na dve  strani in sicer polukrožno, ker je stopnišče  polukrožno  zidano.   Stene  so marmorirane,  oken je pet, v prostorih med njimi so naslikane skupine  znamenj   prirodoznanstva,  umetnosti,   zgodovine  in starinoslovja,  jednako  kakor   so Jurija Subica  slike,   ki nam iste   tvarine  predstavljajo,  na  stopniškem  stropu   udeljene.    Strop je polukrožen, in Šubičeve slike so  tako   urejene,  kakor deli pahljače.    Prostor med  slikami  je napolnjen z ornamenti, ki so spretno komponirani, le preveč živi in pisani v barvah, tako da škodujejo finemu koloritu Šubičevih slik.   Slike same ne bodem opisoval, ker so bile tudi že v „ Ljubljanskem Zvonu1* opisane, le to lahko povem, da so pravi biseri in našemu muzeju najlepši kras.   V obče je olepšanje vestibula in r stopnišča tako nenavadno, monumentalno, da na Kranjskem kaj jednakega nimamo nikjer, niti v cerkvah ne.   Še celo dunajski avstrijski muzej nima tako lepega figu-raličnega lišpa.  Čudno pa je človeku, ko pride iz stopnišča na hodnik.  Tu ni no-
64
Slovenski 'glasnik.
bene olepšave, stene so prazne in široke, brez vsake delitve, le strop je prav preprosto pobarvan; nič ni pravega prehoda od bogate dekoracije na stopnišči pa na prazne hodnike.   Jednako je v dvoranah.   Svetloba je  kaj  lepa,  omare so krasno izdelane v renesanskem zlogu,   toda stene so prazne,  jednakomerne.    Občna sodba je v kratkem ta:   Arhitektonično je poslopje prav lepo,   praktično   in   solidno   zidano,   leža njegova  divna.    V notranjem, v vestibulu   in  na  stopnišči je olepšava prekrasna, v obče pa vender še ne   dogotovljena.    Treba bo  vender  hodnike   bolj dekorirati in dvorane tudi, ker so jako visoke in bo zategadelj nad omarami preveč prazne stene.   To je čutil najbrž tudi  slavni deželni  odbor,   zatorej je naročil slikarju Juriju Šubicu,  naj za dvorano nad glavnim uhodom naslika veliko podobo, predstavljajočo kakšen važen  prizor  iz  zgodovine kranjske.    G. Šubic si je za to sliko  izbral   tisti   zgodovinsko   imenitni   prizor,   ko   dne   19. novembra  1463. leta Kranjci otmo cesarja Friderika IV., katerega so na Dunaji takrat oblegali in stiskali uporni deželni stanovi nižje-avstrijski.   Reči moramo,   da je ta  misel  umetnikova jako srečna;  kajti Friderik IV. je jeden  največjih  dobrotnikov  dežele naše;  on je 1. 1461. ustanovil ljubljansko škofijo,   dal je Ljubljani in do malega vsem mestom • kranjskim velike svoboščine in zlasti podelil za zgoraj omenjeni junaški čin našega - plemstva kranjski sedanji deželni grb.   Ime slikarjevo   nam je pa tudi porok,   da bode slika v vsakem oziru dovršeno izvedena. — Konečno omenjam še to, da bode splošni  vtis novega monumentalnega poslopja še krasnejši, kadar se okoli njega napravijo nasadi in ograja, kakor so namerovani v prvotnem načrtu.   Sploh pa je bela naša Ljubljana z novim muzejem dobila znamenito važen in krasen zavod, na katerega sme s ponosom gledati vsak Slovenec tudi že zategadelj, ker so vse poslopje in vso  njegovo   notranjo   olepšavo   zdelali   do malega  samo   domači  umetniki in obrtniki.                                                                                                                 J. V.
Nesreča slikarja Janeza Subiea. Kakor je znano „Zvonovim" čitateljem, dela slikar Janez Subic kot profesor na umetnem obrtnem muzeji v Kaiserslauternu v Renski Palaciji. Iz privatnega pisma smo pozvedeli, da je omenjeni zavod dne 12. decembra m. 1. pogorel in tedaj je ogenj uničil tudi dokaj del našega rojaka. Subic je imel nalogo, da okrasi vestibul muzejalne palače; delal je že petnajst mesecev, a sedaj je zgorelo vse. Pač dobro, da umetnik nima še materij alne škode, ker je bilo poslopje zavarovano. Tudi svoje kartone je prof. Subic rešil. Čudno. Umetnik naš nima sreče. Kakor je pred nekoliko leti slike njegove uničil ogenj v češkem gledališči v Pragi, tako zdaj v Kaiserslauternu.
„KogaČ", šaljiv in satirski list, katerega dobodo v kratkem nekateri rodoljubi na ogled, bode od 1. januvarja dalje izhajal v ,.Narodni Tiskarni" vsak 1. in 15. dan v meseci na celi poli velike četvorke. ,,Rogač" bode prinašal pesmi, humoreske, satire, dovtipe in drago šaljivo berilo, v prvi vrsti pa opozarjamo slavno občinstvo na mnogobrojne izvirne podobe, domače kemigrafsko delo, kakeršnega do sedaj v Slovencih še ni bilo.
Naznanilo. Šah je moral danes izostati. Nismo imeli prostora.
,,Ljubljanski Zvon"
izhaja po  4 pole  obsežen v veliki  osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji: vse leto po 4 gld. 60 kr., pol leta po 2 gld. 30 kr.,  četrt leta po 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Nove ulice 5.
Tiska „Narodna Tiskarna" v Ljubljani.