JOŽE ŽOHAR
Brezimeni
Dolg je dolg
Brod na produ. Analiza slepega zaleta. Ah, ta daljava med diluvijem in danes! Obdukcija utopljenega deteta. Gnezdo v duplini nezgodene dobe nikoli dopleteno. Kje sva bila, ko naju nikjer več ni bilo - za naju? Vzdih z dna nikomur ničesar ne izda. Tih menih v raju raja.
Neulovljiva se loviva v ustih mestnega čuvaja, obdana z mladimi labodi. Veja orhideje zate. In tenja stenja s stene zame. Klini k lini, iz katere gledajo spomini. Kako blizu se lahko povzpneva, obtežena z lastno težo Časa? Sva izpovedana? Se še slišiva? V noč poslušava.
Strah s treh streh: za vkopani plot zablod vodi komaj vidna sled. Po njej nekdo se vrača sam in težkih nog. Za njim zaman privandra dobri duh prekrtačenih podob. Premalo sva spet ista od nekoč, potonjena v potoniko. Molk je volk. Vijaj, vijaj se, spirala. Dolg je dolg.
Ti si v tisi
Na platnu pokrajina z lici one iz začelja in sedanje. Popotnemu zastane dih. Sem tu za ponovno zbliževane? Pogled, razpet nad sliko, z nje briše prah. Kdo vabi? Nihče? Ta žalost še. In ti. Njen, tvoj glas, oddaljen nagovarja mene, ki mu ne odgovarjam. Gostim se, gost.
Mila mesečina, mesečnik mesenih usten. Veter s puste. Ples drevesnih krošenj. V njih obrisi človeških glav, plešočih z njimi. Kateri v kateri sem jaz? Sem brest, hrast, topol, javor ali bor? Sem opolnoči folklorično s šmarnico omamljen, še priseben ali že nekoliko nor?
Sodobnost 2000 I 807
Poezija
Med drevjem: z njim diham, pošumevam, srkam zrak, sok površja in globine, da me vrne v sanjavost in vonjave jutranjih ur, ki so nekoč zdavnaj nevrnljivo oddrvele v razkošni kočiji brez zavor. A kje si tu ti, iskana? Naj se vsedem v sedem ran. In ti vtisi: ti si v tisi.
Jesen je sen
Ali res nisva čisto izgorela, ugasnila? Drug v drugem živa, žalna, neizpeta pesem. Požirek iz požara, zakaj se nisva v zublju zore izpolnila? Rumeni brezov list, dan med strani angleškega slovarja. In tesnoba. Tvoja roka v moji vmesni dobi nove gube je glasno prištela.
Bilo je sonce kakor zdaj, s toploto že v zatonu. Bilo je vse kot zdaj, mehko, kakor zglavje za jesenski sen v zamudi, sen vnaprej. Pred razpotjem, v nebo vpijoči molk besed, zajezenih na jeziku. In slutenje nevihte, plohe. Zbegan beg mravelj v mravljinjak. Mik k umiku.
Bil je klic meglic v svet. Odziv. Kri v kriku, ostrem kakor britev. Polet na sivem orlu nekam v presaditev. Tam, v trajanju minulega, prisili odpadanja, puljenju pomena z imen, tam, v grobostih prisvojenega obzorja grobovi sanj. Midva pa tu! In resnično. Jesen je sen.
Brezimeni, kot brezi, meni
Neskončnost dolgočasja, ki ubija, da bi preživelo. O, begavo iskanje v pozabi pozebe se ne bo več ponovilo. Strah-o-petje: od oddirjane, razbite kočije ni ostalo niti ogrodje. A kje trohni nedonošenec mrtve poezije? Preden se zjočeva po otročje, na sebe položiva venec.
Blizu, še preblizu breza, včasih zelena, rjava, siva. Včasih kakor živahno, zaljubljeno dekle, včasih kakor mrjoča dama z razpuščenimi lasmi, a lubje vedno belo. V njem noževa zareza. Iz nje prozorna, drseča kaplja, kakor solza. V tej kaplji jaz. V tem jazu ti, boleča.
Sodobnost 2000 I 808
Poezija
Pastir, pastirica, pasijon in pastorala. Sva bila zato tam, da bi pasla, pela gričevnato krajino? Izgubljeni srčni stiki. A srce tiste zemlje vedno bije, dremlje. Nisva več v njeni sliki. Čas je dal nov pomen izrazom v besednjaku, enako tebi, brezimeni, kot brezi, meni.
Vrani v rani
Nad dolino in jezerom zgrinja se zavesa. Večerni zvon je zdavnaj že odbil broneni ton, ki pa bi lahko doprl do naju tudi z otočka na ogledalu. Nekje so zaigrali, poskočno, podalpsko. Veselica? Mogoče. Visoko na živi skali grad in midva od mrtvih vstalih. Se doživljava?
Obraza v odrazu starega in novega odseva. Razmejenost med njima, nama, kakor noč od dneva. Vedno dotaknjena na obeh straneh, a vedno razmaknjena. Koliko stopnic! Tbneva v meglo. Drevo, sloneče drevo. Brez posluha sem, brez strun. Zrem. V oko me kljuva kos brezkljun.
Sum penine, zlate. Na desetletja, ki so se raztresla, zate, zame. Na pridržano, vse sesuto silo ognjenika, ki naju s pepelom ni pokrila kot Pompeje, ne shranila v življenje za pozneje. Na knjigo, ki sva jo prebrala in zaprla, preden je nastala. Med listi vrani v rani.
* Cikel Brezimeni je iz rokopisa zbirke Obiranje limon, ki bo naslednje leto izšla pri Pomurski založbi.
Sodobnost 2000 I 809